Junalt divjine Ameriški roman 21 Roger je uvidel, da Jtfarije ne more preplašiti. Kot ljubimec je za vedno izgubil igro. Po glavi so se mu divje podile razne misli. Kako se naj reši in ukroti Mari jo ? Marija je nenadoma slišala odmev korakov. Banditi so se vrnili. Divje so se zakrohotali, ko so zagledali Marijo s samokresom in Rogerja z dvignjenimi rokami. »Roger, kaj je?« je smebijaje vprašal Nard. »Neprijeten položaj, kajne? Hm, hm! Ptička je nekoliko huda.« Lopov se je pri tem sklonil in naglo sko&l k Mariji. Deklica je zavpila. Nard jo je trdo prijel okrog pasu. Ko je Marija čutila, da jo Nard dviga, je sprožila. Ni zadela, ker ji je Nard spodbil roko navzgor. Marija je bila brez orožja sredi banditov, ki so se &*, vedno režali. Smeh je veljal Rogerju, ki je spustil roke in divje gledal Marijo. »O gotovih stvareh se bova še pomenila, gospodična Marija!« je jezno zasikal. »O, še krotka boš postala, toda takrat bo prepoznoJ« Nard je premeril Aspleta. Ta je vrnil pogled. Mirno je zrl v Nardove oči, pri tem pa stiskal ročaj samokresa. »Kaj se bo zgodilo z dekletom?« je vprašal Nard. »To je moja stvar!« je odgovoril Roger. Nard je pogledal Marijo. Njegov obraz je imel divj? izraz. »Ali ste vi ubili Anito, mojo prijateljico ?« je zlovešče vprašal. Prekrižal je roke na prsih, za njim so v polkrogu stali banditi. Prizor je dajal videz sodne razprave. Marija je stala vzravnana pred debelim drevesom. Bila je bleda, toda mirna. Nikdar ni bila lepša ko zdaj — v smrtni nevarnosti. Ko je pogledala Narda, je vzdrhtela. To so bile oči zakrinkanega tujca, ki ga je bila srečala. Ni odgovorila. Asplet, ki je brez prikrivanja polnil svoj veliki samokres, se ji je komaj vidno bližal. »Ali boste odgovorili?« je zavpil Nard. »Ali pa vam naj jaz razvežem jezik?« »Jaz nisem streljala,« je zdaj odgovorila Marija. »Tisto dekle, o katerem vi govorite, je streljalo name.« >To je laž! Sicer pa je vseeno. Vi ste ubili Anito in konec!« Marija se je še bolj vzravnala. »Jaz je nisem ubila. Sicer pa je smrt zaslužila.« V njenih očeh je žarel ponos. Spomin na deda ji je vlil moč in neustrašenost. »To je dovolj!« je mrzlo dejal Nard. »Tudi vi ne boste ušli smrti!« Nato se je obrnil k Aspletu in nadaljeval: »Roger, dekle je moje! Jaz sam bom razpolagal k njim.« Roger ga je debelo pogledal. »O tem ni govora, Nard. Pojdi domov s tovariši. Jaz vam bom izplačal štiri tispč dolarjev in basta! Niti besedice več o stvari!« Banditi so začeli mrmrati, Nard pa je jezno zavpil: »Roger Asplet, pusti to čvekanje!« »Pojdi, potem ti ga ne bo treba poslušati!« »Brez dekleta ne bomo šli! Če ga ne daS, tl ga bomo lztrgali.« Pri tem je potegnil izza pasu samokres. Tovariši so mu sledili. Toda niso poznali Aspleta, ki je bil v trenutkih nevarnosti mrzel ko led. Hladnokrvno je pomeril in ko ee je dim razkadil, so lopovi zagledali Narda na tleh s prestreljeno glavo. Dogodek je povzročil tako osuplost, da ni nobenemu banditu prišlo na misel, da bi vrnil Aspletov strel. Še preden so se zaverili. -> ivmrril Asplet samokres proti njim in zavpil: »Proč s samokresi! Sem k meni jih zmečite! Vsi — takoj! Do tri bom štel, potem pa streljal!« Vsi lopovi so bili do zob oboroženi, vendar so ubogali. Bili so neodločni Mehikanci, ki so vedno streljali na povelje. Ko so odmetali orožje, je Roger dejal: »Zaenkrat sedite k ognju. Potem pa boste dobili moje ukaze.« Eden izmed banditov je vprašal, ali bi smeli pokopati Narda. »Jutri!« je hladno odvrnil Asplet. Potem se je obrnil k Mariji, ki je razvoj dogodkov opazovala z grozo. »Nisem hotel, da bi prišli v roke banditom,« je dejal. »Zdaj lahko vidite, da vas jaz ne samo hočem, ampak tudi morem zaščititi.« »Jaz pa hočem, da me izpustite!« je odločno rekla Marija. Roger se je glasno zasmejal in stopil k nji. Prijel jo je za brado, ji dvignil glavo in jo prisilil, da mu je gledala v oči. »Marija, ti si imela priliko, da bi kot moja žena šla v Rajski dol. Toda ti si to priliko zamudila,« je dejal porogljivo. Marija je blastno odgovorila: »Pripravljena sem vam dati listino. Ostanite v Rajskem dolu, ki ste ga ugrabili meni in mojim bratom. Toda dovolite, da odidem!« »Marija, kako ste otročji!« se je zlobno nasmehnil lopov, ki je užival v Marijini preplašenosti, katere ni mogla skrivati. »Jaz bi vam listino lahko vzel, toda vi bi prisegli pred sodnikom ...« Marija ga je prekinila: »Obljubim, da se odrečem Rajskemu dolu in nikdar ne bom govorila o tej listini, samo pustite me!« »Ali me tako sovražite?« se je smejal hudobnež. Marija je rešila glavo Aspletovega prijema. Njen obraz je izražal neizmerno zaničljivost. »To, kar čutim do vas, že ni sovraštvo,« je dejala drhte. »Razumem,« je prikimal Asplet. »Toda četudi me zaničujete, boste kljub temu z menoj jezdili med vrhovi in prepadi Sierre Nevade. V tem življenju drugega človeka ne boste videli. še srečni boste, ko boste po večmesečnem samotarjenju zagledali mene. Veste, kam vas bom odvedel ? V votlino gorskega samotarja. Ko smo vam skrivaj sledili, sem odkril zadnje bivališče tega norca. Visoko med skalami, kjer boste mogli govoriti samo z orli, vas bom imel zaprto. Od tam mi ne boste pobegnili.« Medtem ko je govoril, je kazal banditom hrbet. Njihovi samokresi so ležali pri njegovih nogah. Med govor- jenjem jih je nehote potiskal nazaj. Nenadoma je začutil močan sunek in ko se je obrnil, je začutil na trebuhu cev. »Roke kvišku!« je zavpil nad njim bandit, ki je meril vanj. Ž-daj so tudi ostali banditi pograbili samokrese in jih naperili proti Rogerju. Aspleta je ta preobrat samo za trenutek zmedel. Prej se je bolj bal Marijinega samokresa, kakor pa samokresov teh banditov. Roke je sicer dvignil, toda medtem je dal tako brco banditu, ki je stal pred njim, da je bolestno zavpil in se skotalil v globino. V naslednjem trenutku je Asplet že streljal. Ugnal je bandite, ne da bi bil pri tem ranjen. Marija med to borbo ni ostala brezdelna. Tekla jet h konjem, ki so se pasli v bližini. Zajahala je enega in naglo odjezdila. Ko je streljanje utihnilo, je Roger zaslišal peket, kl se je oddaljeval. Takoj je vedel, kaj se je zgodilo. Skočil je h konjem, enega zajahal in zdirjal za Marijo. Razdalja med jezdecema se je naglo krčila. Čez nekaj minut je Roger Marijo dohitel in zgrabil za uzdo njenega konja. »Gospodična, zdaj ste končnoveljavno izgubljeni!« je dejal porogljivo. Marija se je ozrla v obraz svojega preganjalca. Vsq je končano ... Nima moči, da bi borbo nadaljevala. OčJ so se ji napolnile s solzami, glava je omahnila ... »Marija, niste še izgubljeni!« je v tem trenutku zadonel jasen moški glas. Kakor da bi iz nebes prišel ta glas! Niti Marija, niti Asplet nista mogla verjeti, da bi se iz gozda mogel tako nepričakovano pojaviti jezdec. Konj je bil pokrit s.prahom, a ni kazal niti najmanjše utrujenosti. Roger je takoj spoznal Bliska, najboljšega konja v Nevadi. Jezdec pa je bil — Erik Folkman. Erik ni kazal niti najmanjše razburjenosti. Mrzel je bil ko jeklo. Marije niti ni pogledal. V Rogerja je zapičil bvoj pogled in trdo dejal: »Asplet, pusti damo! Igre je koneo!« Roger se je kmalu zbral. Ko je videl, da je Erik sam, je posmehljivo dejal: »Meni se zdi, da se igra šele začenja. In kar se tiče Marije Linscott...« »Molči!« je zagrmel IŁrik. Njegov obraz je zardel, iz oči je žarelo sovraštvo. »Molči, Roger! Ne bom se prepiral s teboj.« Aspletove oči so že strmele v cev Erikovega samokresa. »Dol s konja!« je nadaljeval mladenič. Njegov glas je bil trd ko kremen. Asplet ni imol.«n«.» ¦ •. bi potegnl] 3amokreg. Lasje _so se mu ježili od groze. V smrtnem strahu je napel možgane, da bi našel izhod iz obupnega položaja. Vedel je, da se Erik ne šali in bo pri najmanjšem sumljivem gibu sprožil. Nazadnje se je odločil. S konjem se je začeli počasi odmikati nazaj. Čez čas je nenadoma zabodel ostrogi v konja. Žival je skočila. Jezdec jo je istočasno obrnil in izginil z njo med grmovjem. Erik je nepremično sedel na konju. Nekaj časa je gledal za jezdecem, ne da bi sprožil. Ni mogel streljati, ker ni imel niti enega naboja. Čez čas se je obrnil k Mariji. »Vaš konj ni dosti vreden. Jaz pa sem sam z Bliskom, ker sem prehitel tovariše. Toda prej sem z gorskega grebena videl Noela. Čez nekaj ur bo tu.« Nato je razjahal in je tudi Mariji pomagal iz sedla. Deklica se je tresla od prestanega strahu. Vrnila sta se po stezi do roba gozda. Od tam sta videla pogorišče. »Tam ležita trupli samotarja in Indijanca,« je žalostno dejala Marija. »Trupel ni več, ampak samo pepel,« je pripomnil Erik. Odkril se je, pokrižal in molče strmel v pogorišče, s katerega se je še vedno valil dim. Eriku je dobro dela Marijina zaskrbljenost, vendar pa je na videz hladno odgovoril: »Moje življenje je samo moje in s svojim življenjem sme vsakdo razpolagati kakor hoče. Ali niste nekoč tako rekli?« Marija ni odgovorila. V srcu je čutila nemir in strah. Kako bo prenesla udarec, če, bi Erik v borbi z Rogerjem izgubil življenje? Erik je pritrjeval sedlo. Potem je pogledal v dolino. Požar je že popolnoma ugasnil. Marija je nepremično strmela v Erika. Zdaj je jasno čutila, da ga je vedno ljubila. Objokovala je trenutek, ki ji je bil prinesel na pot Aspleta, zaradi katerega je izgubila Erika. Oh, če bi ji Erik mogel odpustiti in bi hotel z njo deliti lastništvo Rajskega dola! . .. Pred n.ienimi dušnimi očmi se je prikazala bleda slika daljnje sreče. »Erik,« je dahnila polglasno, »ali ml morete odpustiti?« »Nimarh kaj odpuščati!« je hladno odvrnil mladenič. Marija je vzdihnila. Erik jo je pogledal. Ko je videl žalost na njenem obrazu, je dejal manj hladno: »Marija, pustiva preteklost! Zdaj sva sama in morda  zadnjič skupaj, zaradi tega vam priznam: ljubil sem vas  od prvega trenutka najinega poznanstva. Vi ste mi po- Tudi Marija se je pokrižala in sklenila roke. Njene ustnice so šepetale prošnjo za pokoj dveh plemenitih duš. Iz oči so ji vrele solze. Erik se je čez čas zgariil. Iz zaloge banditov je vzel nekaj konzerv. »Marija, sedite in jejte! Do Noelovega prihoda se morate okrepčati in si odpočiti. Potem boste jezdili z njim. Za fanta odgovarjam.« Marija ga je hvaležno pogledala. Drhte je dejala: »Nikdar ne bom pozabila, da ste me vi rešili. Zdaj vem, da ste drugačen človek, kakor sem bila mislila. Oprostite!« »Pustiva to!« je zamahnil Erik. »Morda boste jutri spet drugače mislili. Zdaj jejte, ker se bova po Noelovem prihodu ločila: vi boste šli z njim, jaz pa bom jezdil za Aspletom.« Marija ga je preplašeno pogledala. »Kaj hočete še od njega?« »Marsikaj. Predvsem ga bom poklical na odgovor.« »Erik!.. .c je dejala Marija s prosečim glasora. »Marija,« jo je prekinil mladenič, »ali že boste začeli jesti?!« »Ne! Prej mi obljubite, da ne boste več izpostavljali svnjega življenja v nevarnost!« »tali vse, a ste me tako žalili, kakor noben človek na *vetu. Nisem jezen na vas, a tega ne bom mogel pozabiti.« Marija je ihte odvrnila: »Erik, priznam, da nisem prav ravnala. Že zdavnaj sem obžalovala, da sem drugače govorila, kakor čutila. Zakaj sem odklonila vaše spremstvo ? Tedaj nisem vedela, pozneje pa sem stokrat spoznala: ker sem vas ljubila in sem se bala vas in sebe..".« »Vaše besede so mi v tolažbo in zadoščenje. Toda ¦sdaj je že prepozno. Jaz se nikdar ne bom vrnil.« »Erik,« je obupno vzkliknila Marija, »vi ste neusmiJjeni, zelo neusmiljeni!« Mladenič je mehko odvrnil: »Nisem neusmiljen. Toda poslušajte, Marija! Takrat, ko sem prišel k vam in sem pri vas našel Rogerja, sem imel mučno ježo za seboj. Vi tedaj niste vedeli in najbrž tudi zdaj ne veste, da sem zasledoval Rogerja, kl je bil »ed živinskimi tatovi. In on me je bil obstrelil.« Marija je osupnila. čez čas je hlastno vprašala: »Zakaj ga niste takoj prijeli? Koliko gorja bi bili prihranili sebi in meni!« »Nič vam ne bi bil prihranil. Videl sem, da ga ljubite, zaradi tega sem molčal. Nisem vam hotel povzročiti bolečin. Le takrat sem se oglasil, ko ste mu hoteli v moji aavzočnosti razodeti skrivnost...« »Vem,« je prikimala Marija. »Toda jaz sem bila slepa.« »Nočem govoriti o tem,« je nadaljeval Erik. »Jaz sem bil za Rogerjem, ko še nisem vedel, kdo je. Čutil sem, da je ta človek na skrivnosten način zvezan z menoj. Nekaj me je sililo, da moram za njim. Tudi zdaj me sili. Moram mu slediti, četudi se bo končala ta pot z mojo smrtjo.« Utihnil je in pogledal v daljavo. »Noel prihaja. Poglejte dobro proti zapadu. Z grebena se spušča moj najboljši covboj.« Nenadoma je v daljavi zadonel vesel vzklik. To^e bil Noelov glas. Marija je naglo vstala in tekla Noelu nasproti. Že od daleč mu je klicala: »Hitite, hitite! Pomagajte mi zadržati gospoda Folkmana, da ne bo jezdil za Rogerjem!« Mladenič se je samo nasmehnil. Od naporne ježe je bil utrujen. Konj je šepal. Ko sta Marija in Noel prišla k Eriku, je ta že sedel na konju. »Fant, si prinesel naboje?« »Sem,« je odvrnil Noel in pri tem prožil gospodarju zavitek nabojev. »Za en mesec bo dovolj, če ...« Utihnil je, ker je Blisk začel plesati. »Zdrav ostani, Noel!« je zaklical Erik. »Vse drugo veš!« Erik je še enkrat pogledal v Marijine velike, plave oči, ki so bile zdaj skoraj črne od bolesti in razočaranja. »Z Bogom, Marija! Roger Asplet tas ne bo več nadlegoval!« ' Marija je vzkliknila. Njen klic se je odbil od trdih skal. Nato je zaihtela. Noel jo je prijel. Njegove oči pa so zrle za Erikom, ki je že oddirjal. »Z Bogom, Erik!« je zaklical za njim. 21. Erik je kmalu našel Rogerjeve sledove. Slutil je, da je lopov zavil proti Hillu, da bi se tam sestal z Orlogovo tolpo. Ni se varal. Asplet je res hitel v Hill, toda ko je prispel v mesto, je tolpa že izginila. Tako je Roger ostal sam. V San Francisco si ni upal, ker se je bal, da bodo njegovi zločini, ki so mu pripomogli do bogastva, prišli na svetlo. Ni se varal: časopisi so vse opisali. Njegov drug je pobegnil, poslovne knjige pa je policija zaplenila. Asplet je čital časopisna poročila in v manjših naselbinah, v katerih se je ustavljal, videl tiralice, ki so bile izdane zoper njega. Vedel je tudi, da mu je Erik Folkman za petami. In vendar ni izgubil poguma. Erik ni opustil zasledovanja. Podoben je bil lovskemu psu, ki ne izpusti plena izpred oči. Zdaj je bil bliže žrtvi, zdaj dalje od nje, toda vedno na sledi. Asplet je čutil preganjalca za seboj in se je izmikal ter skrival, ko preganjana zver. Po večmesečnem begu in skrivanju je nekega jutra stal na robu globokega prepada. Njegov pogled se je izgubil v dolini. Nato se je obrnil in jezdil na drugo stran planote. Tedaj je zagledal pod seboj Erika, ki je jezdil navzgor. Roger je potegnil izza pasu samokres. Streljati še ni mogel, ker je bil Erik predaleč. Erik je videl Aspleta in se mu počasi bližal. Čim bliže je prihajal, tem previdnejši je bil. Spotoma je porabil vsak predmet, ki je služil za kritje. Roger je obrnil svoiega konja proti prepadu, ki je ležal kakih tisoč metrov niže. Ko je Erik prispel do vhoda tega prepada, se mu je nudil prizor, ob katerem mu je ledenela kri v žilah. Nekaj metrov pod Rogerjem je videl nizko postavo, ki se je vzpenjala navzgor. Bil je Benjamin, Marijin brat. Erik bi ga spoznal med tisoč fanti. Roger je dvignil roko, v kateri je imel samokres. V naslednjem trenutku bi moral počiti smrtonosni strel. Erik je na ves glas zavpil: »Benjamin, lezi!« Strel je počil. Benjamin je padel in se valil v globino. Erik pa je vzpodbodel konja in je ko blisk pridrvel do Rogerja. V naslednjem trenutku se je ko tiger yrgel nanj. Človeka, ki so ga našli Marijini pastirji na neki stezi Rajskega dola, ni bilo mogoče spoznati. Bil je brez zavesti. Njegovo telo je bilo v pravem pomenu besede pokrito z ranami. Grozno borbo je moral imeti za seboj. Na ozki stezi sta stala dva konja, oba čisto izčrpana. Covboji so onesveščenega človeka nesli v dol. Njegov obraz je bil upadel, oči so senčili globoki, temni krogi. Nihče ga ni poznal. Benjamin je naročil Mariji, naj prinesejo tujca, ki mu je bil s svojim vzklikom rešil življenje, v Rajski dol. Ko je zagledal fant ranjenca, je glasno zavpil: »Marija, Marija, on je tu!« On?... Kdo?... Erik — jo je spreletelo ko blisk. Na zunaj se je premagovala. V sanjah si je vedno predstavljala: Erik se bo vrnil, oni drugi pa bo umrl. .. Ko je Ivanka, ki je bila slučajno pri Mariji na obisku, Btopila v Noelovem spremstvu v hišo, je ležal Erik prav tako, kot prej na stezi. Noel se je sklonil nad njega in poslušal. Nazadnje je izjavil: »Živi in bo živel!« Ženski sta se spogledali. Ivankin smehljaj in lesket Marijinih o.i sta povedala več ko tisoč besed ... Ko je Erik prvič odprl oči, je videl samo Noela pri postelji. Dolgo ga je molče gledal, potem pa šepetaje vprašal: »Kje sem?« »Doma!« je odgovoril Noel. Čez čas je nadaljeval: »Erik, Nevada spet prosto diha. Tisti človek leži na dnu takega prepada, v katerega nikdar ne bo stopila človeška noga.« Erik je spet izgubil zavest. Ko je drugi. odprl oči, je zagledal pri sebi Ivanko. Pobožala ga je in nežno vprašala: »Bratec, ali je zdaj mirno tvoje srce?« Erik je prikimal, toda oči so govorile druga.e. Ko je bolnik tretjič odprl oči, je zagledal Marijo. Oči so se poglobile v o.i. Marijine oči so žarele. Njene ustnice so zašepetale eno edino besedo: »Erik!« Ta beseda je premostila prepad, ki ju je bil ločil. V trenutku je bila pozabljena vsa preteklost. »Marija!« se je nasmehnil Erik. čez čas je dodal: »Spet slišim ptičji spev!« Marija se je veselo zasmejala. Z ozko ročico je prijela Erikovo trdo, shujšano desnico. Mehko je dejala: »Erik! Spet je pomlad tu!« Nato se je sklonila k njemu in ga poljubila... K O N E C