časopis
za
kritiko
znanosti
PRAKSA KOT OPOZICIJA
Intervju	Stane Kavčič
Enakopravnost pisav	Zoran Milosevic
v JLA	poročnik JLA
Med sponami preteklosti
in čermi bodočnosti	Dušan Plut
99/100
1987
Časopis za kritiko znanosti
99/100, 1987
Izdajatelj
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Maribor in
Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna skupnost
Slovenije
Izdajateljski svet
Ciril Baškovič, Igor Bavčar, Branko Gregorčič, dr. Andrej Kirn, predsednik,
Srečo Kirn, Igor Omerza, Vika Potočnik, Marjan Pungartnik, Leo Šešerko
Uredništvo
Milan Balažic, Igor Bavčar, Vekoslav Grmič, Janez Janša, Srečo Kirn,
Andrej Klemene, Bojan Korsika, Bogomir Kovač, Lev Kreft, Mitja Maruško,
Igor Omerza, Leo Šešerko, Samo Skrbeč, Peter Wieser, Siniša Zarić, Janko
Zlodre
V. d. glavnega urednika in odgovorni urednik
Igor Bavčar
Sekretar uredništva
Janez Janša
Grafična zasnova
Ranko Novak, Studio Znak
Lektor
Milena Blažič, Karmen Gradišek
Naslov uredništva
Kersnikova 4/II
YU-61000 Ljubljana
tel. 061/319 498
Uradne ure
torek in četrtek, 11.00—13.00
Cena enojne številke 750,—, dvojne 1.000,— din.
Celoletna naročnina za posameznike 3.500,—, za institucije 6.000,— din.
Tisk
Tiskarna Kočevski tisk, Kočevje
Po mnenju RS za prosveto in kulturo št. 421-/74 z dne 14. 3. 1974 je revija
oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo! Rokopis pošljite v dveh izvodih s kratkim
povzetkom v domačem in tujem jeziku ter osnovnimi podatki o avtorju.
časopis za
kritiko
znanosti
UDK 3	YU-ISSN-0351 -4285
Vsebina:
uvodnik
3 Igor Bavčar / Stane Kavčič (1919—1987)
intervju
11 Intervju s Stanetom Kavčičem
Članki
33 Zoran Milosevic / O ravnopravnosti pisama u
JNA
38 Dušan Plut / Humana ekologija
63 Dr. Asilan Pushka / Kvantitativna analiza
80 Martin Berishaj / Međunarodni značaj prizren-
ske lige
96 Rudi Jakhel / Nekaj tez ob kontraverzi Haber-
mas-Luhmann
107 Gregor Adlešič / O dialektiki razsvetljenstva ali
o razsvetljeni dialektiki gospostva
prevod
117 Bela Kiraly / Oborožene sile in delavski razred
v madžarski revoluciji leta 1956
137 Kapra / Nova fizika
99/100 1987
Igor Bavčar
Stane Kavčič 1919—1987
Intervju, ki ga boste prebrali v nadaljevanju, sem sprva nameraval
pospremiti z običajno vljudnim pripisom. Nadvse tragične okoliščine
so hotele, da je slovenska in jugoslovanska javnost prvič po skorajda
petnajstih letih o Stanetu Kavčiču, o njegovi osebnosti, zgodovini,
programih in porazih, zvedela iz nekrologov in nagrobnih govorov.
Intervju, ki je nastal sredi letošnjega februarja, tako namesto začetka
nekih razgovorov obenem ostaja tudi njihov konec.
Kazalo je že, da se bo slovenska javnost, predvsem pa politika,
povsem »normalno« poslovila od človeka, ki jo je soustvarjal več kot
trideset let. Ce pravim »normalno«, potem mislim predvsem na to,
da seveda nihče ni pričakoval kakšnega nenadnega poskusa posmrtne
rehabilitacije. Majhna zadrega in vsaj rahlo dvomljive izjave sloven-
skih politikov bi najbrž odtehtale vsa, tudi najbolj nerealna pričako-
vanja tistih, ki utopično sklepajo, da se na Slovensko pravzaprav
vračajo »Kavčičevi časi«. Obširnejši komentar ob njegovi smrti, ter
nekrolog v naslednji številki časnika Delo, sta tako upanje okrepila.
Videti je bilo, da se bo s to smrtjo nekako kompromisno, pa vendarle
ugodno za slovensko politiko, zaključilo neko obdobje slovenske, pa
tudi jugoslovanske polpretekle zgodovine. In sicer vsaj s tihim pri-
znanjem tvorcu poskusa, ki ga je pokopala neka »faza revolucionar-
nih sprememb«, priznanjem, ki je faktično že v tem, da se taista
politična struktura, ne mislim personalno, čeprav povečini tudi to,
ki je Kavčiča premagala, in odtedaj pa do danes zaseda ključne
položaje, danes loteva nekaterih ključnih vprašanj socializma na na-
					3
čin, ki resda spominja na oddaljene poskuse Kavčičevega časa.1 Po-
vsem razumljivo bi tedaj bilo, če bi se ta struktura oprijela tiste
stare tradicionalno marksistične maksime, ki govori o dozorelosti
zakonitih modelov razvoja v zgodovini, in bi ji že zato ne bilo težko
najti dovolj argumentov za nek racionalen odnos do Staneta Kavčiča
in hkrati do svojih lastnih aktualnih postopkov. Pravzaprav bi ji ne
bilo potrebno narediti nič drugega, kot le dejavno naprej razviti
teze Mitje Ribičiča, ki je v pogovoru s Tonetom Partljičem v Mari-
boru dejal, da je »-marsikaj tistega, kar je Kavčič takrat imel pred
seboj, zdaj zelo aktualno-« in da »tisti predlogi takrat še niso bili
dozoreli.«2 Na ta način bi slovenska politika zase in za javnost lahko
res elegantno zaključila »afero Kavčič« in ne bi, kot kaže sedaj,
povzročila celo pomembne razlike znotraj sebe same.
Toda stvari so se, kot rečeno, razpletle povsem drugače, ter tako
spet dokazale, da zgodovinski zakoni ne morejo anticipirati prese-
nečenj. To, kar je sprva kazalo na neko gotovost, na precejšnjo ver-
jetnost razpleta, se je na koncu pokazalo kot prazno upanje. Mnogi
bodo sedaj dokazovali, da to, kar se v slovenski politiki dogaja danes,
ni nekaj zunaj konstant zadnjih petnajstih let, da presenečenja
pravzaprav ni bilo, in da je nasproti strukturalistični tezi o zgodo-
vini kot radikalni diskontinuiteti, odvisni od priložnostnih in slučaj-
nih okoliščin, spet zmagala stara marksistična teza o jasnih in dolo-
čenih perspektivah bodočnosti. Kaj sem sploh mislil s preseneče-
njem?
Mislil sem na nagrobni govor predsednika Izvršnega sveta Skupščine
SR Slovenije. Ta govor je res dal argumente v roke tistim, ki pra-
vijo, da imamo ob vseh poudarjanjih »procesa demokratizacije«, še
vedno opraviti s kontinuiteto v politiki. Raven, ki je bila uveljavljena
v tem nagrobnem govoru, je moč najlepše pojasniti s parafrazo En-
gelsovih besed na Marxovem grobu in z njegovo pomočjo lahko
rečemo, da je Stane Kavčič imel malo nasprotnikov a veliko oziroma
vsaj velike osebne sovražnike.3 Hočem reči, da pri celi stvari ne
gre za tendence ampak za ljudi. Ce je nekdo sposoben nad Kavčiče-
vim grobom skorajda magnetogramsko ponoviti ocene razširjene seje
sekretari ta predsedstva CK ZK Slovenije in govor predsednika CK
1	Ni potrebno posebno velikega napora, da ugotovimo, da smo celo vrsto danes
aktualnih prizadevanj in tez v Sloveniji, prvič srečevali v poznih šestdesetih
in zgodnjih sedemdesetih letih, pa naj gre za prestrukturiranje gospodarstva,
sproščanje delovanja trga, produktivno angažiranje zasebnih sredstev občanov
ali druga prizadevanja, ki zadevajo ekonomski sistem ali pa demokratizacijo
javnega življenja, ponovno premišljanje celotnega političnega sistema, vloge
zveze komunistov itd.
2	Mitja Ribičič, Petelini, ki prezgodaj pojejo, Teleks, št. 12, letnik 43, 19. 3. 1987,
stran 18 in 19;
3	Friedrich Engels, Govor na Marksovem grobu. MEID V., Cankarjeva založba,
Ljubljana, 1975, stran 185;
					4
ZK Slovenije iz 36. seje CK ZK Jugoslavije izpred petnajstih let,4
se pravi ocene s sej, na katerih so Kavčiča politično obglavili in ga
nato za petnajst let ekskomunicirali iz javnega in političnega živ-
ljenja, potem je to zelo, zelo težko razložiti s potrebo po vztrajanju
pri »procesu demokratizacije« ali pa z objektivnimi družbenimi pro-
tislovji. Nagrobni govor, ki smo ga slišali, je pokazal, da politika,
ki ga je spisala, nikoli ni resno mislila, da se je Stane Kavčič resnič-
no umaknil v zasebno življenje. Žalni govornik je vsem prisotnim
vseskozi vsiljeval vprašanje, če niso morda še vedno na kakšni seji.
Mar ni on sam, z vsem kar pomeni njegovo ime, pravzaprav ne-
posredno navzoč? Govornik je to vseskozi verjel, verjel je, da ne
gre za nič pietetnega, sebi in nam je dopovedoval, da gre prekleto
zares, da je Stane Kavčič tu, aktualen, živ, neposredno navzoč, da
ga je potrebno še enkrat in še enkrat kritizirati, politično diskva-
lificirati, odstaviti. Petnajst let po tem, ko je bila »Kavčičeva po-
litika-« zanikana, ko je bila tedanja družbena struktura »prerešetana
4 V poročilu z razširjene seje sekretariata CK ZKS je bilo med drugim zapisano:
»Na seji je bilo poleg drugega ugotovljeno tudi, da so obstajali nekateri po-
membni razločki v republiških vodstvih v ocenjevanju posameznih družbenih
pojavov in v zavzetosti za uresničevanje politike zveze komunistov. To se je
pokazalo med drugim tudi v različni intenzivnosti odpora proti tehnobirokrat-
skim in drugim nesocialističnim težnjam in deformacijam, kar vse je slabilo
idejno in akcijsko enotnost Zveze komunistov Slovenije. V kritični in samokri-
tični razpravi je bila izrečena kritika tovarišu Stanetu Kavčiču. Da bi pomagal
odpraviti ugotovljene slabosti in da bi prispeval k enotnosti vodstva Zveze
komunistov Slovenije ter onemogočil povezovanje tehnobirokratskih in drugih
tendenc z njegovo funkcijo, je predlagal svoj odstop s funkcij člana predsedstva
Zveze komunistov Jugoslavije in predsednika Izvršnega sveta SR Slovenije,-«
(Delo, 30. oktober 1972, str. 1) Naslednji dan je Delo poročalo o 36. seji pred-
sedstva ZKJ, ki je bila na Brionih, in na katerem je govoril tudi France Popit,
ki je med ostalim dejal: »Pismo tovariša Tita in biroja je za nas velika podpora,
da naposled razrešimo dvojnost v političnem vrhu, namreč, da naredimo konec
diferenciaciji, ki se je začela leta 1969.-« Nadalje je govoril o tej dvojnosti v
slovenskem političnem vrhu in omenil predvsem naslednja nesprejemljiva
stališča:
—	prizadevanja za reorganizacijo zveze komunistov v Ljubljani, ki bi zvezo
spremenila v diskutantski klub ;
—	enostranska zunanjepolitična in zunanje ekonomska usmeritev Slovenije, pod-
cenjevanje gospodarskih stikov s tretjim svetom, neangažiranimi deželami, de-
želami v razvoju; »Ta koncepcija je segla tja gor do Bavarske, pa še malo
okrog Slovenije, vse drugo pa so podcenjevali...-«
—	izhajanje iz ozkih egoističnih gledanj na Jugoslavijo;
—	malikovanje profita;
—	dajanje koncesij privatizaciji, ki bi nam, če bi šlo tako naprej, tudi dejansko
ustvarila nove elemente kapitalizma;
—	odpiranje diskusije o »delnicah,-« vprašanje odnosa do zasebne pobude,
zlasti v dajanju koncesij mezdnim odnosom v sferi dela z zasebnimi sredstvi;
—	zavzemanje za takoimenovano svobodno delovanje, ki bi zvodenelo vlogo
zveze komunistov;
—	vplivanje na kadrovsko politiko in manipuliranje s sredstvi javnega ob-
veščanja:
Delo, 31. oktober 1972, str. 3.
					5
od mojstra do generalnega direktorja«,5 ko je bila zagotovljena
enotnost v republiškem vrhu, ko so bile izpeljane pomembne ka-
drovske in politične spremembe v sindikatih in gospodarski zbor-
nici,6 ko je bil izpeljan obračun s »takoimenovanimi desnimi devia-
ci j ami« v Jugoslaviji,7 petnajst let po tako temeljito opravljenem
poslu, po tem, ko je tudi iz intervjuja in dokumentacije objavljene
v nadaljevanju jasno in v nagrobnem govoru potrjeno, da Stane
Kavčič ni imel nobenih političnih ambicij več ter potem, ko je —
mrtev, po vsem tem nekateri vztrajno dopovedujejo sebi in javno-
sti, da je Stane Kavčič pravzaprav živ in da ga je potrebno tako
tudi obravnavati na njegovem pogrebu. Paradoks je v tem, da ga
vsi tisti, ki bi verjetno radi dali levo roko za to, da Staneta Kavčiča
nikoli sploh ne bi bilo, da ga vsi tisti s takim načinom obravnavanja
najbolj ohranjajo pri življenju. Na nek način mu ne dajo, da bi
umrl, četudi bi si to celo sam morda kdaj želel. Večjega priznanja
Stane Kavčič pravzaprav ne more dobiti.
No, intervju priča o tem, da je Stane Kavčič kljub vsemu prekinil
svoj petnajstletni molk, pa čeprav le dober mesec dni pred smrtjo.8
Sklicujoč se preprosto na svojo človeške pravice in dolžnosti in, kot
5	»Mislim, da bi morali prerešetati družbeno strukturo in da se ne ustavimo
samo pri razreševanju zgoraj pri centru, ampak, da se lotimo sistematično delov-
nih organizacij na vseh področjih družbenega življenja, posebno v prosveti.
Da gredo komunisti in da ocenijo obnašanje in odnos vodilnih ljudi, od mojstra
pa do generalnega direktorja, od učitelja pa do direktorja, v občini od sekretarja
socialistične zveze pa navzgor, in da prečistimo, da vidimo, kakšen je njihov
odnos do samoupravljanja, do razredne politike in do problemov o katerih
govori pismo.«
France Popit, Delo, 31. oktober 1972, str. 3.
6	»Mi smo se posebno lotili izvršnega sveta in njegovega predsednika, sindikata
in njegovega predsednika, zbornice. Tu smo bili sistematični zato, da bi elimi-
nirali tiste punkte, ki so nam zavirali razvoj enotnosti v republiškem vrhu in
ki so bili na poti tej enotnosti. V zvezi s tem se nasploh postavlja vprašanje,
kako v tem pluralizmu političnih centrov, ki jih imamo, mislim socialistično
zvezo, zvezo sindikatov, zvezo mladine itd. zadržati vlogo in avtonomnost teh
političnih centrov in odgovornost ljudi, ki delajo v teh centrih do njihovih
volilcev in do vodstev, da pa se istočasno v teh centrih uresničuje politika zveze
komunistov.«
France Popit, Delo, 31. oktobra 1972, str. 3.
7	»Zelo hitro bi lahko naštel vse stične točke idejnopolitične situacije v Jugo-
slaviji; v Srbiji, Hrvatski, Sloveniji, v Bosni in Hercegovini in delno tudi v
Makedoniji. Če bi si vzeli čas, da bi preučevali dve tri leta nazaj idejnopolitična
izhodišča in stališča, ki so bila izražena v Srbiji, Hrvatski, Sloveniji, Bosni in
Hercegovini in Makedoniji, bi našli objektivno idejno in politično platformo teh
deviacij, npr. v pogledih na vlogo zveze komunistov, ne samo na njeno vlogo
v družbi, tudi glede na njeno notranjo organiziranost in notranje odnose...
potem problem tehnokracije, ocene značaja tehnobirokratskih pojavov v jugoslo-
vanski družbi... odnos do samoupravljanja, do prve in druge faze ustavnih
sprememb, meščanske demokracije, liberalen odnos do razrednega sovražnika ...«
Stane Dolane na seji CK ZK Slovenije o uresničevanju nalog iz pisma tovariša
Tita in izvršnega biroja predsedstva ZK Jugoslavije, Delo, 5. november 1972,
str. 11.
8	Pravzaprav je Stane Kavčič poskušal javno pojasniti nekatera svoja stališča
že ob razpravah o dachavskih procesih, kar je razvidno iz Krivokapičeve knjige
o tem, ki je izšla lani, pa ni mogel.
					6
je v razgovoru rad poudaril, svoje pravice in dolžnosti kot člana zveze
komunistov, je zato, »da bi se neko stanje izboljšalo«,9 pristal na in-
tervju.
Tale pripis bi lahko bil seveda tudi povsem drugačen in res je bil
sprva načrtovan povsem drugače. Šestdesetih in sedemdesetih let
naše zgodovine bi se lahko lotil s kategorialnim aparatom kritike
politične ekonomije, ter segel v ključne politične spopade v družbi,
njena protislovja, v funkcioniranje države, analiziral načine re-
produkcije delovne sile in natančneje pojasnil teze, ki so delno na-
kazane že v vprašanjih za intervju. To bi lahko bil prispevek k
pojasnilu, zakaj se je vse zgodilo tako, kot se je, in ne morda nekako
drugače. Vsekakor je to naloga, ki jo bo treba še izpolniti.
No, zdelo se mi je, da so obravnavane zadeve tokrat take, da je po-
trebno tale pripis braniti z besedami Jiirgena Habermasa, ki pravi,
»da je lahko politična kultura pomembnejša kot politična ekono-
mija.«10 Nasproti tistim, ki ne spoštujejo niti pietetnosti, se je pre-
prosto potrebno zavzeti za spoštovanje osebnosti, ki se je lahko celo
povsem motila v svojem prepričanju, ki pa je imela dostojanstvo in
je hodila vzravnano. Vprašanje je, ali je vodilna politična struktura
oziroma njen še vedno pomemben del, sposobna rezultate svoje poli-
tične zmage nad Stanetom Kavčičem vsaj enako konsekventno oce-
niti, kot je svoj poraz ocenil Stane Kavčič, ki je odstopil s funkcije
9	Tovariš BAVČAR!
Tu so moji odgovori na vaša vprašanja. Ker ste mi dali pooblastilo, da smem
vaša vprašanja tudi spremeniti, sem to napravil v enem samem primeru.
Sprememba je tehnična. Zadnji stavek tretjega sem dal na konec drugega vpra-
šanja. Vsebinsko je to bolj smiselno, ker tu govorim o demokraciji. Zadnje
osmo vprašanje odpade, kot smo se ustmeno dogovorili.
Vprašanja odpirajo široka obzorja socializma pri nas in drugod. O tematiki, ki
jo nakažete, bi bilo možno napisati knjigo. Ker to ni mogoče, sem z odgovori
dal poudarka tistemu, kar se mi zdi najbolj aktualno. Pri odgovoru na raz-
redno — nacionalno se nisem držal povedanega, ker bi sicer bil tekst predolg.
Dal sem samo obris, osnovo ne da bi jo osvetlil in bolj obširno utemeljil, četudi
je odnos, o katerem vprašujete, zelo živ in pomemben.
Namenoma nisem svoja stališča preveč oblačil v abstraktne teoreme. Držal sem
se prakse in življenja. Mogoče je manj učeno, zato pa bolj razumljivo in pre-
pričljivo.
Tekst nima nobenih operativno političnih namenov. Je samo poizkus bolj kri-
tično in poglobljeno analizirati neko stanje, z edinim namenom, da bi se
izboljšalo. To bi utegnilo biti tudi osnova in izhodišče njegove obrambe.
Verjamem, da bomo veseli, če pride kdo s knjigo ali člankom nad njega. Jaz
bom še posebej hvaležen vsakomur, ki z dejstvi — ne s citati — dokaže vse
zmote in spodrsljaje, ki so v njem.
Svojo osebno usodo sem le bežno omenil, ker sem prepričan, da res ni važna.
Mogoče je samo majhen znak neke preteklosti. Naj se z tem primerom ukvarja
zgodovina, če bo kdaj imela čas, možnosti in želje.
Razumljivo, da sem pripravljen razmišljati tudi o spremembah mojega teksta,
če bi kaj takega želele nepredvidljive okoliščine in dejstva.
Tovariški pozdrav	stane Kavčič
Ljubljana, dne 20. 2. 1987
(pismo S. Kavčiča I. Bavčarju)
10	Jürgen Habermas, Autonomy & Solidarity, Verso, London, 1986, str. 142.
					7
predsednika Izvršnega sveta SR Slovenije, ter se umaknil v zasebno
življenje?!
Na koncu sem bralcem Časopisa za kritiko znanosti dolžan še eno
pojasnilo. Obstaja velika nevarnost, da se bo tale pripis spre vrgel
v spretno izkoriščanje politične konjukture. Zlahka bi se ga dalo
razložiti tudi kot poskus, da bi pred nezadovoljne ljudske množice,
slabo plačane delavce in nezaupljive ljudi, naslikal določene politike
ne kot personae, pač pa kot dramatis personae, kot igralce, ki me-
njavajo svoje maske skladno z vsako novo vlogo, ki jo igrajo.
Pri ljudeh je vedno potrebno znati ceniti njihov osebnostni razvoj,
ki so ga naredili s svojimi stališči in v mišljenju. Ce gre za razvoj,
ki je bil storjen pred javnostjo še toliko bolj in še toliko bolj, če je
šlo za razvoj k demokraciji, se pravi v smer, ki je kljub vsemu danes
v Sloveniji že tako legitimna, da ni treba posebej razlagati, kaj
človek s tem misli. Zato je potrebno zagovarjati načelo, da je ne-
vljudno in zlonamerno, če kateremu izmed teh ljudi takorekoč izza
hrbta potegneš nek njegov lèv, njegova stara in večkrat presežena
stališča, ter potem to staro kožo javno razstavljaš, plakatiraš z njo
časopise in knjige, ter jo enkrat že zavrženo, obesiš lastniku, da ga
lahko potem po mili volji obdeluješ, včasih, kar je najslajše, celo
z njegovimi lastnimi aktualnimi stališči. Kako sladostrastno in vro-
čično je lahko tako postopanje, pričajo nekateri povsem sveži pri-
meri, ki izrabljajo konjukturo in se celo pri mrtvih ljudeh spopadajo
s tistim, kar so ti mrtveci sami javno pokopali, pa kljub temu pri
njih obujajo in vlečejo na dan ravno to, samo zato, da bi te mrtve
lahko še enkrat ubili tudi tam, kjer so še živi.
Obstaja pa razlika, ki je pri vsem tem vredna upoštevanja. Razlika,
ki jo je potrebno upoštevati, je namreč v tem, kdo so ljudje, za
katerih stara in nova stališča gre. Tule govorimo o politikih. Gre
za politična stališča, za stališča ljudi na oblasti, za njihove pro-
grame in za njihovo politiko. Končno gre za družbo, ki je taka,
kakršna je, tudi zato, ker je narejena po njihovi meri.
Vsi smo torej lahko imeli svoja različna obdobja in svoja nekdanja
stališča. Vsak je po svoje lahko potegnil konsekvence iz njih. Po-
vsem osebno. Pri politikih in odgovornih javnih delavcih pa gre
za razliko, ki je v tem, da se konsekvence nikoli ne nanašajo zgolj
na neko osebo, ampak so raztegnjene počez čez družbo, na njeno
zgodovino, njene boje, dosežke in izgube. Stane Kavčič je to razliko
očitno poznal. Prav je, da vsaka družba, ki gre iskreno v proces
demokratizacije, to razliko vpelje kot princip svoje politične kul-
ture, ki ga je potrebno brezprizivno spoštovati.
					8
INTERVIU
Igor Bavčar
Intervju s Stanetom Kavčičem
Praksa kot opozicija
Slovenska politika je imela malo ljudi, ki so bili, tako kot ste bili
vi, ljudje s solidnim teoretskim znanjem. Mednje poleg Kidriča, Kar-
delja, Borisa Kraigherja uvrščam tudi vas. Dobro se spominjam
vašega teksta Spremembe so nujne, ki je objavljen v vaši knjigi
Samoupravljanje III. Tekst je dobesedno teoretsko nabit, navdušu-
jejo pa odlomki, kjer govorite o neizprosnosti ekonomske logike,
blagovne produkcije, emancipaciji delovnih organizacij, spodbujanju
konkurence med socialističnimi podjetji, odpiranju v svet, dvojni
duši naših socialističnih blagovnih proizvajalcev ... Mislim, da je ta
tekst prav danes vseskozi aktualen. To pa, kar ga povzdiguje visoko
nad današnje politične pozive, je njegova načelnost. Ne načelnost kot
stvar teh ali onih karakternih potez, pač pa načelnost kot del teoret-
skega stališča in političnega prepričanja, ki vidi čez neposredne
učinke.
Vseskozi govorite o protislovjih. V prostoru, kjer se o socialistič-
nem samoupravljanju ponavadi govori kot o koncu razrednih in
družbenih protislovij, je to bila posebnost, ki pri politikih ni bila
ravno pogosta. Šlo vam je za »socializem učinkovitega gospodarje-
nja«. Moje mnenje je, da je realno obstoječi socializem v vseh svojih
variantah učinkovitost, profitabilnost, če hočete, kot kriterij gospo-
darjenja vedno žrtvoval zahtevi po neposredni in zadostni kontroli
nad vloženimi sredstvi, ki jo je izvajal politični, državni, partijski ali
kakršenkoli že oblastni aparat. Prizadevanje za »učinkovitost« torej
že samo po sebi neposredno prizadeva ta aparat, saj mu jemlje nadzor
nad kapitalom, s tem pa posega v spreminjanje sistema samega.
Sedanji čas je poln iskanj, zelo veliko pa se govori prav o tem,
kakšen socializem lahko zagotavlja učinkovitost in smotrnost na vseh
					11
ravneh družbenega življenja. Nočem, da mi razložite nek idealen tip
socializma, ki ga ni, vprašujem vas le po spremembah, ki so po vašem
mnenju nujne, da bi se razvoj obrnil v drugo smer.
Obrniti socializem v drugo smer — to je hamletovsko vprašanje
o biti ali ne biti. Če se ne bo obrnil, potem to sploh nikoli ne bo
socializem kot višja družbena formacija, pač pa samo daljši ali krajši
revolucionarni poskus, ki bo prej ali slej končal v zgodovinskih
arhivih. To velja za vse do sedaj nastale socializme. Vzbuja upanje,
da se tega dejstva postopoma zavedajo v vseh socialističnih državah
razen v Romuniji, kjer je že vse jasno in ni nobenih dilem. Torej
še en dokaz več, da so spremembe nujne.
Predpogoj razvoja v drugo smer je, da se spremeni tista teoretična
in idejna zavest, ki že šestdeset let pričakuje, da bo gora prišla k
Mohamedu. Kaj takega se še ni in se tudi ne bo zgodilo. Nedvomno
se bo moral Mohamed odpraviti h gori, sicer ga bo vzel hudič.
Teoretični in idejni konstrukt se bo moral z neba spustiti na zemljo.
Socializem, to je sedaj menda že jasno, je predvsem praksa ljudi,
osvobojenih določenih oblik in stopenj izkoriščanja ter vladavine
privatnega kapitala nad delom. Nasprotje med delom in kapitalom
je v socializmu potrebno in možno zmanjšati, ni pa ga mogoče od-
praviti. O tem bi lahko veliko povedali vsi tisti, ki razpolagajo s
svojo delovno silo, vendar nimajo kapitala oziroma delovnega mesta
in so zaradi tega brezposelni. To se torej dogaja na taki stopnji
zgodovinskega razvoja, kjer zakonitosti blagovne proizvodnje in za-
kon vrednosti še vedno odločujoče vplivajo na oblikovanje medčlo-
veških odnosov. Ne glede na obliko ter pravni status lastnine in
kapitala — in o tem se socializem še ni dokončno izrekel — je jasno,
da ostaja delovna sila v privatni lasti, njen lastnik pa jo le daje v
najem. Lahko se spremenijo izrazne oblike osnovnih zakonitosti bla-
govne proizvodnje, njenih protislovij in kvantitativna razmerja,
vendar njeno kvalitetno bistvo obdrži svojo materialno naravo od-
nosov med ljudmi. To velja tudi za kapital. Skoraj vse uradne teorije
obstoječega socializma gledajo na razmerje med kapitalom in delom
samo skozi očala lastništva. Zato vidijo samo nasprotje, spregledajo
pa medsebojno odvisnost, povezanost oziroma komplementarost, ki
je predpogoj blagovne proizvodnje. Ce živo delo s pomočjo sredstev
za delo, to se pravi v sodelovanju s kapitalom, ne bi ustvarilo no-
bene večvrednosti, akumuliralo nobenega kapitala, bi namreč za-
čelo žagati vejo, na kateri sedi. Sredstva za delo, tj. kapital, bi naj-
prej stagnirala, potem bi začela nazadovati, kopneti in zgodovina bi
začela korakati nazaj. Nekoč in nekje bi človeškemu rodu ostala
od sredstev za delo na razpolago samo še kamen in palica. Do prvega
tropa opic pa potem ne bi bilo pretirano daleč. Hočem povedati, da
je kapital odnos in akumulacija objektivna zakonitost blagovne
proizvodnje. Ne glede na lastništvo. Odprto ostaja vprašanje, kako
se in kako se bo to v socializmu uresničevalo. Toda brez blagovne
proizvodnje je socializem samo bajka.
					12
Vse teoretične postavke in idejni projekti določene socialistične
družbe, ki niso upoštevali omenjenega dejstva, obljubljali in kazali
bližnjico v raj, so zabredli v zaostrena protislovja in v razmere s
tako ali drugačno prisilo. Dosežena ni diktatura proletariata, ampak
diktatura nad proletariatom. S tem je povezan tudi takojšen padec
razvojnega tempa. Slednji ostaja daleč pod svojo objektivno možno
ravnjo. Dohiteti in prehiteti kapitalizem je tako postala le fraza
ali črni humor. Realni socializem se — ne glede na svojo obliko —
nahaja v določeni krizi predvsem po zaslugi svoje napačne teo-
retične zavesti in preveč ideološko doktrinarnega pojmovanja sa-
mega sebe in sveta okrog sebe. Človek se trudi in gleda, da bi za-
gledal, kar želelo je njegovo srce. Zaman! Ni še videti gnilega ka-
pitalizma in zrelega socializma.
Teorija in iz nje izvirajoča politika sta hoteli in še hočeta življenje
tako ali drugače stisniti ter naravnati v svoje okvire, normative,
vrednosti in kánone. Toda življenje se ne da in trmasto hodi svoja
pota. Teorija in politika pa tudi trmasto čakata, da se jima bo
praksa podredila. V nekem smislu bi lahko situacijo povzeli z na-
slovom Beckettovega dela Čakajoč na Godoa.
To ne pomeni, da je socializem mogoče graditi samo pragmatično,
brez kakršnekoli teorije in idejne zavesti. Vendar so lahko koristna
samo tista teoretična spoznanja, ki odražajo dejanske zakonitosti,
protislovja in interese množic. Vse ostalo je le brenkanje popevke
o hitrem potovanju v lepšo prihodnost. Zal ni univerzalnega re-
cepta, kako to načelno spoznanje uresničiti tu in sedaj ali tam in
pozneje.
Že površno poznavanje vaših tekstov in javnih nastopov je dovolj,
da bralec opazi nenehno poudarjanje nujnosti neoviranega razvoja
ekonomskih zakonov blagovne produkcije, trga, konkurence itd. Tudi
danes o tem veliko govorimo. Mnogi pa menijo, sam se tem stali-
ščem pridružujem, da iz današnje krize ni moč izplavati zgolj z eko-
nomskimi reformami. Sploh mislim, da je ekonomska reforma v
socializmu vseskozi politična reforma.
Ali menite, da je razvoj zakonov trga, blagovne produkcije sploh
mogoč brez navezave na politične reprezentante tega razvoja? Kateri
politični in družbeni pogoji morajo biti po vašem mnenju izpolnjeni,
da lahko trg začne svobodno delovati? Kaj glede na to za vas pomeni
demokratizacija življenja v socializmu in kako znotraj tega pojmujete
vlogo zveze komunistov? V zvezi s tem me posebej zanima vaše mne-
nje o konceptu socialističnega samoupravljanja.
Mogoče ne bo odveč, če si najprej razjasnimo, kaj sploh so zako-
nitosti blagovne proizvodnje. Vulgarna ekonomija misli, da gre v
zvezi s tem za obnašanje in gibanje blaga ali celo neko odtujeno
in človeku sovražno silo, torej silo izven njega in nad njim. Ma-
terialni misticizem. Vse to je neumnost. Blago je v bistvu mrtva
					13
stvar, ki se sama po sebi ne giblje, ne prodaja in ne kupuje. Za
gibanje gre samo v primeru, ko pod vplivom določenih procesov
spreminja svoje lastnosti. Lahko gnije, rjavi, oksidira, plesni —
skratka, lahko se pokvari ali spremeni. To je značilnost ali zako-
nitost trajanja, spreminjanja ali odpornosti materije. S tem nima
zakonitost blagovne proizvodnje nobene zveze. Tudi v vrednostnem
smislu nobeno blago samo po sebi ali zaradi sebe nima nobene
vrednosti. Ne izžareva svoje vrednosti brez ozira na okoliščine
— tako kot atom svojo energijo ali elektrika napetost. Ne more se
samo prodati, kupiti ali zamenjati. Je torej mrtva stvar neglede na
to, koliko živega dela in kapitala je v njem. Za to trditev bi po
skladiščih naših delovnih organizacij lahko dobili grozljivo veliko
dokazov, čeprav knjigovodske bilance tega ne priznajo oziroma skri-
vajo. Ko pa postane blago predmet človekovega materialnega inte-
resa ali potrebe, tedaj se vse spremeni. Lahko bi rekli, da blago
oživi. Vsak ekonomski dogodek ima potemtakem tudi svoj politični
pomen in odmev. Torej ni ekonomije brez ljudi. Ekonomija je po-
seben in izredno važen (ne pa edini, saj človek ne živi samo od
kruha) dejavnik odnosov med ljudmi. Zakonitost blagovne proiz-
vodnje torej ni povezana z blagom, ampak z ljudmi. Je torej poseben
izraz za obnašanje ljudi, ki se v določenih družbenih razmerah pe-
hajo, da bi zadovoljili svoje interese, in pri tem izpovedujejo in
dokazujejo svojo zavest, znanje, namene, sposobnost, delo, želje, po-
trebe, račune, pamet in neumnost. Skupna vsota oziroma rezultat
takega dela in obnašanja pripadnikov neke družbe je njena makro
bilanca, ki se pokaže tako ali drugače. Znotraj nje je sicer mogoče
premetavati pluse in minuse sem in tja med posamezne gospodar-
ske subjekte, toda končnega rezultata ni mogoče spremeniti.
Možnosti tako imenovane čiste makroekonomije so zlasti v socializ-
mu zelo omejene in nebogljene. Vezane in povezane so s političnim
sistemom, strateškimi odločitvami politike in politikov. Seveda je
zato nujno ali vsaj zaželeno, da te odločitve niso odvisne od takih
politikov, ki so ekonomski amaterji in verjamejo pravljici, da se
kahle delajo z rit j o. Ogromna prednost za ekonomijo je že, če jo
vodijo taki ljudje, kot je bil Kidrič, ki je briljantno združeval vse
lastnosti velikega politika in ekonomista. Luis Adamič je v začetku
petdesetih let, ko je bil pri nas na obisku in se pogovarjal s Petrom
ter ga videl pri delu, trdil, da bi bil Kidrič v Ameriki kot menedžer
vreden milijon dolarjev letno. Kidrič se mu je smejal in izjavil, da
mu je ljubše, če lahko dela v svoji domovini in za socializem samo
za hrano, obleko in stanovanje kot pa v Ameriki za dva milijona
dolarjev letno. Potem smo se vsi, ki smo prisostvovali temu raz-
govoru, zadovoljno smejali.
Popolnoma svobodnega trga ni več. Vsaka nacionalna ekonomija ali
država to svobodo bolj ali manj ter tako ali drugače omejuje. Ne
zato, ker ne mara svobode, ampak zato, da reagira na dogajanja v
mednarodni delitvi dela in uravnava prevelike neskladnosti, ki bi
jih na domačem tržišču povzročila popolna tržna svoboda. Različne
					14
so torej možnosti, stopnje in oblike priznavanja neposrednega delo-
vanja zakonitosti blagovne proizvodnje. Neposrednega pravim zato,
ker se posrednemu vplivu in rezultatu zakona vrednosti in tržišča
tako in tako ni mogoče izogniti. V celotni bilanci neke nacionalne
ekonomije ali države se to prej ali slej pokaže in račune je treba
plačati — ali jih plačajo drugi, če je bilanca aktivna. Na ta način
so torej svobodnejšemu trgu vrata vedno odprta. To je trajanje.
Tempo, oblike in možnosti odpiranja ali zapiranja teh vrat pa so
stvar vsakokratne presoje in odločitve tistih, ki so za to pristojni.
To ne pomeni, da so lahko odločitve odvisne od želja ali duhovnega
odkritja fantastov. Po takem eksperimentu obvezno boli glava. Od-
visne so torej od stvarne analize, carstva možnosti in nujnosti. Kon-
čen rezultat je odvisen od tega prepleta in seveda predvsem od
doslednosti pri odpiranju vrat. To je laže izvedljivo, ko gre za za-
četek neke nove etape družbenega razvoja, v katero družbo vodijo
ljudje, ki vidijo dlje in globlje, kot tedaj, ko je neka politika pred
bankrotom in ko vas k temu prisiljuje Mednarodna banka. Uspeh
takega zasuka ni odvisen samo od obstoječih možnosti družbe. Kon-
čno je njegov prvi smisel v tem, da mobilizira njene nove, dodatne
duhovne in materialne sile. Uspeh je torej odvisen od tega, ali in
v kolikšni meri so cilji in načini izvedbe prav postavljeni, predvsem
pa od tega, koliko so izvajalci dosledni.
Jugoslovanske gospodarske reforme niso propadale zaradi objektiv-
nih, ampak subjektivnih razlogov. Izvajalci niso bili dosledni. Niso
v zadostnem obsegu podredili vseh ostalih atributov ekonomije in
politike glavnemu cilju reforme. Mogoče niso imeli dovolj politične
moči, da bi to storili. Mogoče so se ustrašili mrtvih in ranjenih.
Eno je neizbežno. Kadar odpirate vrata trgu in tako povečujete
pritisk neposrednega delovanja zakonitosti blagovne proizvodnje,
tedaj bo zagotovo nekaj gospodarskih in lahko tudi negospodarskih
subjektov ranjenih in mrtvih. Istočasno bo oživelo in zaživelo
nekaj novih. Dialektika protislovij. Družba bo dosegla na višji ravni
novo ravnotežje. Resni misleci in ekonomisti, npr. Branko Horvat,
trdijo, da je Kraigherjeva reforma v šestdesetih letih povzročila
krizo in zastoj v jugoslovanskem gospodarstvu. Vprašati se je treba,
zakaj ni to gospodarstvo, prosim vas, potem ko je reforma v začetku
sedemdesetih let zaradi subjektivnih razlogov propadla, oživelo in
ponovno zacvetelo. Zakaj je zabredlo v še večjo krizo in nasprotja?
Zato, ker sta se model in politika petdesetih let preživela. V vsakem
primeru bi v šestdesetih letih nastopila kriza in zastoj, če se ne bi
bilo nič spremenilo — tudi, če bi ekonomsko politiko vodil Branko
Horvat, pod pogojem seveda, da bi jo vodil v skladu z modelom
petdesetih let.
Zgodovinsko nujno je bilo, da bi že v šestdesetih letih bolj odprli
vrata tržišču in sprejeli vse posledice, ki bi jih to povzročilo. Ker
tega nismo storili, danes životarimo in za gorami se zbirajo črni
oblaki. K nevihti se pripravlja!
_				15
Nujno je, da tisti, ki snuje novo reformo, opredeli glavni cilj in tudi
operativne ter taktične podrobnosti za njeno uresničevanje. Vseh
podrobnosti ni mogoče predvideti. Med potekom reforme in v borbi
zanje jih je moč celo spreminjati in dopolnjevati. Bistveno je biti
dosleden, neusmiljeno dosleden. Da se sprejeti fantastično resolu-
cijo o svobodnem tržišču, o selekciji in konkurenci. Toda — če
država in istočasno še kakšnih petsto tozdov vsak dan »ponareja«
denar, potem z resolucijo ni kaj početi. Komaj jo je mogoče upo-
rabiti za določeno zahrbtno dejanje.
Deset dni pred njegovo smrtjo sem se z Borisom Kraigherjem po-
govarjal o reformi. Govoril mi je o pritiskih nanjo. Poskušala sva
čim točneje določiti mejo, na kateri so kompromisi in umik še možni.
»Veš,« mi je dejal, »od tu naprej, če do tega pride, se boste umikali
brez mene.« 2al se je to uresničilo na človeško tragičen način. Če
bi ostal živ, bi se zagrizeno boril na poslednji možni obrambni
črti reforme.
Rosa Luxemburg je v svoji znameniti polemiki z Leninom že pred
dobrimi šestdesetimi leti opozorila na nevarno past, ki grozi so-
cialističnim družbam. Zapisala je: »Brez splošnih volitev, neomejene
svobode tiska in zborovanj, svobodnega boja mnenj zamre življenje
v sleherni javni ustanovi, postane le senca življenja, v kateri ostane
dejavna samo še birokracija. Javno življenje počasi zamre, nekaj
ducatov partijskih voditeljev neizčrpne energije in brezmejnega idea-
lizma dirigira in vlada, pod njimi pa dejansko vodi ducat izrednih
glav. Kdaj pa kdaj spravijo delavsko elito na zborovanje, da ploska
govorom voditeljev in da soglasno sprejme predlagane resolucije.«
(R. Luxemburg, K ruski revoluciji, CZ, Ljubljana 1977, str. 773.)
Rosa Luxemburg je žal pozabila povedati, kaj se zgodi, če tistih ducat
glav ni izrednih, ampak so poprečne?
Lucidne in vizionarske misli, ki sem jih citiral, so v pogledu demo-
kracije načelno razstrelile leninsko — boljševiški model revolucije
in graditve socializma. Odprle so širino, do katere še ni segla no-
bena obstoječa socialistična družba. Obratno. Do sedaj so se bolj
ali manj (ter na različne načine) vse ujele v past, na katero je opo-
zarjala Luxemburgova. Tudi naša. Zato sta še vedno živa in dina-
mična misel ter dejanje ob črti socializem — demokracija. Preseglo
bi okvir tega intervjuja oziroma njegovega namena, če bi poskusil
podati izčrpnejši pregled gibanja in stanja demokracije pri nas. Ver-
jetno bi bila to zelo izzivalna tema za ideologe, politologe in zgo-
dovinarje. Vsekakor je šla naša demokracija skozi razna obdobja
te bila — in mogoče še bo — podvržena mnogim valovanjem. Gibala
se je v trikotniku, katerega koti so bili:
a) Konkretna jugoslovanska stvarnost z vsemi svojimi obremenit-
vami, protislovji notranjega in mednarodnega značaja. Tu je imela
svojo težo in vpliv tudi negativna, skrajno bedasta, kratkovidna,
krvava in izdajalska politika naše buržoazije. Zlasti med vojno. Sicer
lahko samo ugibamo, kakšen bi bil razvoj OF, če bi se slovenska
					16
cerkev skupno s svojim škofom odzvala njenemu pozivu in sode-
lovala z njo. Verjetno ne bi bilo nobenih elementov državljanske
vojne. V tem primeru bi bila graditev socializma že takoj po vojni
mnogo bolj pluralistična in demokratična. Med ekskluzivnostjo par-
tije in militantnim antikomunizmom je zveza, v kateri se vzrok in
posledica medsebojno dopolnjujeta. To odvisnost in medsebojno
vzročnost je čutiti vse do današnjega dne.
b)	Teorija in praksa oktobrske revolucije z vsemi svojimi pozitiv-
nimi in preživelimi izkušnjami.
c)	Naše lastne človeške in demokratične vizije o svobodi človeka
(včasih tudi iluzije), brez katerih Zveza komunistov Jugoslavije ni
bila nikoli.
Odprto in analize vredno ostane vprašanje, kdaj, kako, zakaj in v
kakšnem obsegu so se omenjeni dejavniki med seboj prepletali,
uravnavali ali si nasprotovali.
Samoupravljanje predstavlja najvišji domet naše sedanje demokra-
cije. To je zgodovinski korak. Toda pokazalo se je, da to ni tota-
liteta in da sama operacionalizacija ni enostavna, ampak zelo za-
pletena in tudi protislovna. Samoupravljanje je lahko tudi zavesa
za marsikaj : za birokratizacijo, zaostalost, neopravičene parcialne
interese, družbeno neracionalnost. V zadnjih desetih letih se je raz-
vijalo ekstenzivno. Zelo se je okrepil njegov institucionalno for-
malni vidik, mnogo manj njegova demokratična in racionalna vsebi-
na. Zato je sedaj v razvoju zastalo in se znašlo v zagatah. Vzroka
za tako stanje sta dva. Splošna družbena kriza in tista preveč
pavšalna in deklarativno idejna zavest in dejanje, ki samoupravlja-
nje še vedno postavlja kot začetno alternativo: da ali ne. Mislim,
da razen za najbolj zadrte staliniste pri nas dileme ni več. Torej
da! Pač pa je vprašljivo in odprto, kakšno samoupravljanje, kje,
kdaj, kako, zakaj. S kakšnimi pravicami, dolžnostmi in oblikami?
V tem pogledu obstaja velika teoretična in praktična zmeda. Samo
en dokaz: vsi zmerjajo etatizem in hkrati na pomoč kličejo državo.
Skoraj vsi kritizirajo preveliko vmešavanje ZIS, istočasno pa od
njega zahtevajo, naj doseže stabilizacijo — in to tako, da ne bo
nihče prizadet. Omenjena protislovnost ni samo posledica različnih
interesov, ampak tudi zmedenih in neusklajenih načelnih stališč.
Napredovanje ali stagnacija naše demokracije in s tem tudi samo-
upravljanja sta potemtakem odvisna od tega, kako se bodo razple-
tala vozlišča (zlasti materialna) družbene krize. Ali bo ZK uspela
premagati notranjo krizo, v kateri se nahaja, ali ne. To ni odvisno
od moralnih pridig ali pozivov, da je treba misliti in se obnašati
drugače. V ta namen je potrebno nekaj več. V mnogočem je treba
spremeniti obstoječa teoretična in sociološka spoznanja ter stališča.
Dati veliko več prostora drugače mislečim v ZK; pokazati mnogo
več strpnosti do njih. Oddaljiti se od operativnega odločanja oblasti.
Biti skrajno rezerviran do znanega modela družbene analize: resni-
ca to smo mi; levica ali desnica so oni, ki se motijo, hočejo oblast
					17
ali so celo sovražni. V bistvu je to stalinski način mišljenja. ZK
ne more pobegniti pred svojo lastno dialektiko — tem slabše zanjo,
če je noče ali ne more videti in priznati.
Kdaj, v kakšnem obsegu in na kakšen način bo prevladalo v naši
družbi spoznanje, da je sicer samoupravljanje del civilne družbe,
da pa vendar ni popolno nadomestilo zanjo? Pluralizem samouprav-
nih interesov mora dopolniti in razširiti pluralizem, misel in dejanje
svobodnega človeka. Dokler bo obstajala država in oblast, bo ob-
stajala tudi civilna družba kot njena podpora, kontrola ali naspro-
tovanje. Največkrat vse troje hkrati. Dialektika gibanja. Civilne druž-
be se ne da nacionalizirati ali prepovedati. Ona je tu in živi svoje
življenje, če ne drugače, pa samo v nezadovoljstvu, željah ali upa-
nju ljudi. Ce naj bo socializem višja stopnja svobode človeka, potem
mora biti tudi civilna družba v njem na višji stopnji človeške in
politične kulture, kot poseben izraz te njegove svobode. Ce oziroma
kako dolgo bo v naši družbi svobodo človeka in njegov pluralizem
mišljenja in delovanja mogoče obdržati in imeti samo v sedanjem
modelu političnega sistema, ne vem. Ne želim prerokovati. Vem
samo, da so človekova svoboda, njegovo prepričanje in zavest pri-
marni. Vse ostalo mora biti temu podrejeno. Ce je v zadnjem ob-
dobju zlasti v Sloveniji v javnem življenju čutiti demokratično
klimo, potem to utrjuje upanje, da večina v sedanjem slovenskem
političnem vrhu čuti in razume povezanost socializma z demokra-
cijo in njuno soodvisnost.
Bilo bi katastrofalno, če bi v ZK subtilno družbeno analizo nado-
mestile samoupravne balade — družbeni stereotipi, črno-beli skeči
ali propagandni rituali. To bi povzročilo še več malodušja in odpora
ne samo med ljudmi, ampak tudi v ZK. To bi jo popolnoma raz-
klalo in izničilo. V tem se pravzaprav skriva poglavitna možnost
antikomunizma. Nevarno bi bilo spregledati, da je sedanje stanje
v bistvu tudi zaveznik konzervativni doktrinami in sklerotični teo-
retični zavesti. Zaman je pričakovati, da bosta teoretična zavest in
politična doktrinama mentaliteta, ki sta nas pripeljali v krizo, lahko
pokazali tudi pot iz nje. Pri tem ne gre za generacijske, pač pa misel-
ne in idejnovsebinske razlike in spopade. Verjetno ni pametno, če
ZK trdo vrtno brani vsa duhovna odkritja svojih pametnih in nespa-
metnih glav ne glede na to, ali jih je praksa potrdila ali zavrgla.
Šestdeseta leta so bila v naši povojni zgodovini v vsem nekaj poseb-
nega. Tedaj se je družbena moč v marsičem začela prevešati v korist
tistih družbenih sil, ki jim sam pogojno imenujem tehnokracija. Pri
tem pa mislim na povsem legitimno družbeno silo, akterja, ki je po-
stavljen z mestom upravljalskih struktur, menagementa, direktorjev
in drugih, ki reprezentirajo večjo svobodo in mobilnost kapitala, nje-
govo neodvisnost od politike itd. Tehnokracije torej ne razumem kot
priložnostne ideološke etikete, nasprotno — govorim o družbeni de-
litvi dela in če uporabljam besedo oziroma označbo tehnokracija,
i_18_-
potem počnem to zato, ker se mi zdi najustrezneje. Toliko v pojasnilo.
Naj torej pojasnim svojo trditev o večanju moči tehnokracije. Najprej
je bil tu celoten proces decentralizacije, ki se je začel s sprejetjem
nove ustave leta 1963 in nadaljeval z ustavnimi amandmaji leta 1967,
1968 in 1971. Ti so prinesli spremembe v skupščinski sistem in razši-
rili pristojnost republik, kar je pomenilo določeno ligitimacijo
partikularnosti, ki je lastna tehnokraciji. Drugič. To je bil čas gospo-
darske reforme. Prevladovalo je mnenje, da se družbenost denarnih
sredstev (kapitala) izraža tako, da podjetja plačujejo obresti na inve-
sticijska in obratna sredstva. Na ta način se je krepila moč bank in
direkcij, ki so dejansko odločale o plasmju sredstev in o konkretni
kreditni politiki. Dalje. Znan je podatek o sestavi gospodarskega zbora
skupščine SR Slovenije — od 75 članov je bilo 66 direktorjev. Končno
XV. amandma k ustavi SFRJ je vnesel popolno svobodo v oblikova-
nje temeljnih razmerij v upravljanju in organiziranju posamičnih
podjetij, kar bi po mojem mnenju moralo — poleg drugega — okre-
piti tudi moč dela nasproti kapitalu, saj bi moralo priti do formali-
zacije industrijskega konflikta.
Skratka, kazalo je, da bo prišlo do velikih sprememb. Moč je bilo
slutiti nasprotja, ki jih je taka prerazporeditev družbene moči pri-
nesla, jasno je bilo, da se poraja nov koncept socializma, ki je dru-
gačen od — naj tako rečem — kominternovskega koncepta, kjer igra
glavno vlogo državna in partijska birokracija. Razplet je znan. Za vas
se je iztekel v popolno ekskomunikacijo iz javnega in političnega živ-
ljenja.
Kje so po vašem mnenju, tovariš Kavčič, vzroki za tak razplet in
kakšna razmerja med družbenimi akterji so takrat temu botrovala?
Ali lahko podrobneje opišete strateške razvojne razlike oziroma kon-
ceptualna razhajanja v Sloveniji in Jugoslaviji?
V začetku šestdesetih let je jugoslovanska družba postala že tako
bogata, da ji ni bilo potrebno vsakršno blago. Tudi strokovno,
kadrovsko se je okrepila. Prehod iz ekstenzivnega v intenzivno go-
spodarstvo je postal objektivna nujnost. Hkrati bi se morali in tudi
mogli odpirati mednarodnemu tržišču pod bolj ali manj enakoprav-
nimi pogoji. Konvertibilni dinar bi moral postati naš neposredni
cilj in primarna investicija. Sedaj pa nam za vratom visijo fan-
tastične tečajne razlike. Model gospodarjenja iz petdesetih let se
je izčrpal. Bolj tržno usmerjen model našega gospodarstva, ki naj
bi odražal njegovo večjo kvaliteto, je zahteval: močnejše priznavanje
in spoštovanje zakonitosti blagovne proizvodnje, to pomeni večjo
domačo in tujo konkurenco, ki bi dobre nagrajevala in slabe po-
stavila pred izbiro: ali — ali; če se ne poboljšate, boste uničeni.
Temu cilju bi morali podrediti makroekonomsko politiko in doseči
dodatno družbeno delitev dela. Proizvodnji naj bi torej dodali večjo
količino visoko kvalificiranega dela, to se pravi znanja, in ga —
sedaj smo že pri tehnokraciji — tudi ustrezno vrednotili. Iz tega
naj bi razvili tudi potrebne idejne, politične, ekonomske, pravne in
					19
sistemske konsekvence. Vse bolj je postajalo namreč očitno, da brez
znanja in dobre poslovne organiziranosti ni intenzivne ekonomije in
proizvodnje. Vsi vsega ne vedo in ne znajo, ne glede na to, ali
imajo rdečo knjižico ali ne. Torej, neka nova delitev dela in tudi
odgovornosti je imperativ kvalitetnejše proizvodnje. Poslovna, teh-
nična in intelektualna sposobnost vodilnih kadrov ima tu svoje
posebno mesto in pomen. Govorim o sposobnosti, ne o spričevalu
ali diplomi. Čeprav praviloma med diplomo in znanjem ali spo-
sobnostjo vendar obstaja precejšnja zveza.
Razvoj je sicer sam že spontano šel v to smer — tako v svetu kot
pri nas. Visoko kvalificirano delo in znanje sta z izredno hitrim
tempom postajala vse pomembnejša segmenta proizvodnega pro-
cesa in ciklusa menjave blago — denar — blago. Seveda bi bilo
nesmiselno in pogubno temu delu prepustiti vso oblast in moč, da
z delavci počne, kar se mu zljubi. V polemiki o tem problemu smo
imeli opraviti s kukavičjimi jajci. Tako so »tehnokracijo« obto-
ževali, da hoče vso oblast, in potem dokazovali, kako katastrofalno
bi bilo za našo družbo, če bi se to uresničilo. V bistvu pa je šlo
za to, da bi visoko strokovnemu delu in poslovnosti odredili tisti
prostor pod soncem, ki mu je pripadal, ne zato, ker si je to nekdo
izmislil, ampak zato, ker so to zahtevali interesi dobro organizi-
rane proizvodnje in odprtega tržišča. Zato bi morali zakoličiti
potreben prostor temu segmentu združenega dela in ga tudi za-
varovati pred neustreznimi pritiski ne glede na to, kakšnega po-
rekla bi bili. V ta namen smo tedaj iskali optimalno razmerje med
upravljanjem in vodenjem. Protislovje fizičnega in umskega dela
ter njuna medsebojna odvisnost bi na ta način dobila svoja pravila
igre, pravice in dolžnosti. To bi zahtevalo tudi avtonomnejšo vlogo
sindikata pri razporeditvi družbene moči in vzdrževanju ravnotežja
med potrebami operativne proizvodnje in poslovne politike na eni
ter tekočimi interesi in razpoloženjem delavcev na drugi strani.
Seveda bi take spremembe precej zmanjšale vpliv politike na eko-
nomijo. Zgleda, da se je na tej diagonali vse skupaj zataknilo.
Visoko strokovno delo in poslovnost — vodenje — ni dobilo po-
trebne legalitete. Zadeve so se reševale ad personam in od primera
do primera. Takšno je stanje še sedaj. Nekje boljše, drugje slabše;
bolj ili manj v skladu s temi ali onimi interesi in vidiki. Obstajajo
večja ali manjša zavzetost, znanje in sposobnost vodilnih, kajti ostalo
je dovolj manevrskega prostora, da se vsakdo, ki to želi, lahko
skrije za samoupravno zaveso, če kaj preveč zaškriplje. Največkrat
se mu je bati samo politike, ki je v takih primerih lahko tožnik
in sodnik istočasno.
Objektivna zahteva in potreba po dodatni družbeni delitvi dela,
ki jo je narekoval napredek znanosti in tehnologije, je tako ostala
vse do današnjega dne brez ustrezne družbene, teoretične in sistem-
ske verifikacije. Le to bi morala in mogla napraviti ideologija in
politika. Zakaj tega ni storila? Ni bila preveč navdušena, da bi
nekoliko omejila svojo družbeno moč. Preveč je še ujeta v svoje
20_			
lastno statično pojmovanje razrednosti. V njem se še skriva mar-
sikaj, kar je že preživelo. V njem npr. korenini tudi današnje
usmerjeno izobraževanje.
Ko so se vsa ta neurejena razmerja v začetku sedemdesetih let
najbolj zaostrila — tudi zato, ker je reforma propadla — je iz-
gledalo modro, čeprav tudi varljivo poiskati nekaj novega, bolj
perspektivnega. Ni se bilo več mogoče vračati nazaj v petdeseta
leta. Tako smo prišli do združenega dela, svobodne menjave dela,
svobodne delitve dohodka in osebnih dohodkov, združevanja dela in
sredstev, dogovorne ekonomije, družbene lastnine kot nevrednosti,
politično ukazanih TOZD-ov. Nastopila je obsežna socializacija iz-
gub; gospodarski subjekti so postavljeni predvsem kot združeno delo
in ne kot — proizvodni proces blaga za tržišče. Pojavila se je hajka
zoper kapital odnos; delovna sila seveda ni blago; vsako delo naj bi
bilo tudi uporabna vrednost. Vsi ti teoremi so postali idejne, pravne
in sistemske svetinje. Očitno je, da se marsikaj od naštetega ni ali
ne bo potrdilo v praksi. Zal tudi spremenjena oblika ali ime še
ne spremenita vsebine.
Rekel bi, da konceptualnih razlik med Slovenijo in Jugoslavijo v
obdobju (sedemdeseta leta), ko so bila sprejeta omenjena stališča
in se začela uresničevati v praksi, ni bilo. Mogoče so se v Sloveniji
še posebej trudili, da bi praksa čimprej padla v objem teorije.
Jugoslavija se nahaja v globoki družbeni, ekonomski in politični krizi.
V zvezi s tem so zanimive pdobnosti med gospodarsko reformo sredi
šestdesetih let, njenim propadom v začetku sedemdesetih in posku-
som gospodarske stabilizacije v osemdesetih, ki doživlja podobno
usodo.
Kje so po vašem mnenju osnovni vzroki za takraten neuspeh refor-
me? Kaj so vzroki današnje krize in ali se strinjate s sodbo o podob-
nosti teh dveh obdobij?
Dovolite, da odgovorim v obratnem vrstnem redu, kot si slede
vprašanja. Najprej o krizi. Jugoslavija je v veliki krizi. To ni kriza
rasti, ampak zastoja. Kriza je splošna, to se pravi idejnoteoretična,
politična, mednacionalna, socialna, gospodarska, moralna in sistem-
ska. Poglablja se in ni ji še videti konca. Je starejšega datuma.
Začenja se z zgodnjimi sedemdesetimi leti. Vsi dosedanji poskusi,
da bi jo omejili, zaustavili ali odpravili, so bili brezuspešni. Po-
glaviten, četudi ne edini vzrok krize, je napačna politika. Pri tem
ne mislim samo dnevne politike, ki je vedno obremenjena z raz-
nimi zmotami, pač pa mislim na načelne in strateške politične od-
ločitve, ki so bile in so še napačne. Vzrok za to je zastarel, napačen
in nedosleden idejnoteoretični fond Zveze komunistov, pri katerem
dobiva svoj navdih in napotila tudi njena politika. Mi nismo bili
nikoli pragmatična družba. Vedno smo izhajali iz neke teoretične
podlage in se gibali (ali poskušali gibati) v skladu s svojim idejnim
. 21
in teoretičnim obzorjem in zavestjo. V tem je naša prednost pred
pragmatizmom meščanskih strank, seveda pod pogojem, da so teo-
retična izhodišča in vizije pravilne. Če so napačne, se prednost
spremeni v svoje nasprotje, v dodatno obremenitev. Ravno to se
sedaj pri nas in v vseh deželah realnega socializma dogaja. Odprto
ostaja vprašanje, kako razrešiti to protislovje.
Komunistična partija Jugoslavije ima tridesetletno tradicijo, za ka-
tero je značilna pozitivna zveza med lastno teorijo in prakso. Začela
se je v letih pred drugo svetovno vojno, nadaljevala in zdržala
oboroženo revolucijo in spopad s Stalinom. Položila je temelje in
odprla vizije bolj humani socialistični družbi. Sedaj je očitno, da se
je to ravnovesje zelo razrahljalo in grozi, da se bo podrlo. Ne
trdim, da je v prejšnjem obdobju teklo vse gladko, brez zastojev,
stranpoti, napak in neumnosti. Poglavitne napake tega obdobja so
predstavljali ideološko sektaški odnos do kmeta in umetno vsiljena
industrializacija ter urbanizacija. Vendar je kljub temu celotna bi-
lanca med teorijo in prakso nekje do srede sedemdesetih let ostala
pozitivna. V najboljšem primeru bi tovrstna bilanca zadnjih dese-
tih let pokazala negativno ničlo. Zakaj? Kaj se je zgodilo? V tem
obdobju sta teorija in praksa začeli hoditi vsaka svojo pot. Za to ni
kriva praksa, ampak teorija.
Sedaj prevladujoča, recimo ji uradna partijska teoretična zavest, ki
je glavni izvor krize, ni odraz in rezultat pravilne analize naše
družbene stvarnosti, njenih protislovij, interesov in možnosti. Je
predvsem rezultat kabinetske konstrukcije in kombinacije raznih
dejavnikov in okoliščin. Obstoječi teoretični fond tudi ni celovit in
logičen, kakršen je bil npr. med vojno in v spopadu s Stalinom.
Zelo je pester, deloma improviziran in protisloven. Tu je najprej
Marx z nekimi svojimi vizijami o razvitem socializmu zahodne
Evrope. Poleg njega Lenin z Oktobrom, diktaturo proletariata in
boljševiško partijo. Čutiti je tudi nekaj dediščine teorije in prakse
stalinistične graditve socializma. Prisotna so naša avtonomna in sa-
morasla teoretična spoznanja, tako tista iz NOB, kakor tudi ta,
pridobljena med graditvijo lastnega socializma. Tudi idejam, potre-
bam in iluzijam tretjega sveta se naši teoretiki niso izognili. V ob-
stoječi teoretični zakladnici so našle svoj prostor tudi podedovana
zaostalost, nizka kultura dela, mnoge želje in vizije, ki so izven
dosega realnosti. Nekaj je tudi prepisano od utopičnih socialistov
prejšnjega stoletja, tu je tudi pariška komuna s svojim komunalnim
in delegatskim sistemom. Omenjena teoretična zavest in spoznanja
ter določena zmešnjava na tem področju negativno vplivajo na po-
glavitna in strateška vozlišča naše družbe, njenih interesov in potreb.
Mislim na ekonomijo, demokracijo in narod. Vse troje predstavlja
neločljivo celoto. Okrog njih obstajajo tudi konceptualne razlike in
se lomijo kopja; v Jugoslaviji že od šestdesetih let naprej, v Slove-
niji bi utegnile biti kakšnih deset let mlajše.
Med propadom gospodarske reforme v začetku sedemdesetih let in
verbalno stabilizacijo deset let pozneje ne vidim samo podobnosti,
					22
ampak tako zvezo, kakršno vidi kmet med setvijo in žetvijo. Kar
spomladi seje, to jeseni žanje. Naštel bom osnovne značilnosti se-
demdesetih let.
a)	Močna in zavzeta naravnanost ZK k našim novim teoretičnim
spoznanjem in trditvam, od katerih so mnoga dobila svoj prostor
tudi v novi ustavi in zakonu o združenem delu. Za drugače misleče
skoraj ni bilo prostora, ponujala se je varljiva slika monolitne enot-
nosti;
b)	Hitro je rasla mreža samoupravnih ustanov. Konstituirali so se
vsi mogoči parcialni in protislovni interesi in pridno sodelovali pri
delitvi dohodka, tudi tistega, ki ga še ni bilo — čarovnija »made in
Jugoslavija«.
c)	Produktivnost dela je stagnirala ali celo nazadovala. Temu pri-
merno se je gibal tudi družbeni proizvod. Vse do začetka sedem-
desetih let je bilo razmerje med rastjo družbenega proizvoda in
inflacijo 1:2. Družbeni proizvod je rasel letno od 5 do 7 %, in-
flacija od 8 do 15 %. Lansko leto je to razmerje znašalo 1 % : 50 %.
Družbeni proizvod se je povečal za okrog 2 %; inflacija blizu 100 %.
Številka oziroma odnos, s katerim lahko ubiješ vola! Med proiz-
vodnjo in potrošnjo je zlasti v drugi polovici sedemdesetih let za-
zijala velika luknja.
d)	Mašili so jo tako, da so uvažali inozemski kapital in tiskali denar
brez kritja. Nevarno početje.
Če je bilo še moč verjeti ali samo dvomiti v pravi smisel dogod-
kov in politike, opisanih pod a in b, ni moglo biti dvoma o posle-
dicah vsega tistega, kar sem označil pod c in d. Vsakomur, ki je
hotel in bil sposoben misliti in analizirati statistične podatke v
ekonomsko strateških dimenzijah, je moralo biti že po 1975. letu
popolnoma jasno, kje smo in kam plovemo. Na tej plovbi se je
naši družbi dogodilo tisto, na kar opozarja bosanski pregovor, ki
sem ga med vojno slišal v Drvarju: Nevolje uvjek dolaze u ja-
tama!
Najprej je leta 1979 umrl tov. Kardelj, ki je bil glavni projektant
novih razvojnih smeri. Kardelj je bil luciden mislec, teoretik in
vizionar, ki je včasih sicer stopil v nevarne vode teoretičnih kon-
strukcij, vendar pa kot politik ni izgubil smisla za stvarnost. Njegov
Sperans in Protislovja družbene lastnine sta deli velike teoretične
vrednosti. Če bi še živel in v začetku osemdesetih let dobil na mizo
makroekonomske bilance ter videl njihove primanjkljaje, bi začel
iskati vzroke. Verjetno bi odkril — poleg ostalega — tudi luknje
in zmote v svojem idejnem in sistemskem projektu ter svojih sta-
tičnih izračunih. Začel bi jih energično odpravljati. Takoj za Kar-
deljem je odšel še tovariš Tito, ki je na tehtnici jugoslovanskega
ravnotežja lahko prebil politične zidove napredku in razvoju. Lahko
je tudi ob vsakem vprašanju in ob vsakem času premagal nekatera
dejstva z argumentom avtoritete.
Potem so prišli inozemski bankirji, upniki, povedali koliko smo dolžni,
ustavili kredite in zahtevali, da začnemo odplačevati dolgove. Va-
					23
bilu na kavico, ki jo je v nekem razkošnem beograjskem hotelu ob
petih popoldne skuhala in servirala elegantna, žal precej surova
gospa Stvarnost, se ni bilo več mogoče izogniti. Za vse ostalo se
zdi, da je jasno in znano in se imenuje splošna kriza družbe, ki
dobiva že tudi prve znake paralize.
Niso redki javni delavci, med njimi zlasti ekonomisti, ki perspektivo
za izhod iz krize vidijo v uvajanju t.i. mešanega gospodarstva. Se-
stavni del teh idej in zamisli je tudi zamisel o produktivni izrabi
zasebnih sredstev občanov, ki se giblje od idej o spodbujanju drob-
nega gospodarstva do tistih o uvajanju nekaterih oblik delničarstva.
Znano je, da ste se vi zavzemali za podobne možnosti. V intervjuju v
Delu ste se zavzeli za to, da bi delavec vlagal svoja sredstva v pro-
dukcijo. Za to naj bi dobil povrnjene obresti in del dohodka, ustvar-
jenega s pomočjo vloženih sredstev.
Ali lahko poveste kaj več o tej zamisli? Ali ste jo v izvršnem svetu
poskušali operacionalizirati? Ali je s tem povezan tudi ostro napadan
pravilnik o delitvi dohodka in osebnih dohodkov v Jutranjki?
Pri nas je lastnina, torej kapital, še vedno napačno pojmovana in
odrejena. Teorija, praksa in pravna norma so izenačile pravni in
ekonomski pomen in položaj lastnine. Pristop k lastnini je torej
pravno formalističen, namesto da bi bil ekonomsko racionalen. Vzrok
za to je v ideoloških predsodkih, bolje rečeno v statični razrednosti.
Po tej logiki ni torej primarno, kaj se z lastnino dogaja, ampak je
važno, čigava je. Lastnina je torej postavljena na glavo. 2e sama po
sebi ima namreč ne glede na to, čigava je, svojo objektivno eko-
nomsko funkcijo in tako v obdobju blagovne proizvodnje ni samo
sredstvo za delo, ampak tudi del družbenih odnosov. V svoji eko-
nomski funkciji ima vedno tri možnosti: a) lahko se množi (seveda
s pomočjo živega dela) in daje večvrednost; b) lahko miruje in
reproducira samo sebe; c) možno jo je tudi izničiti, pojesti, potro-
šiti ali ji kako drugače škodovati. Vse tri možnosti se pri nas v
praksi in pod zastavo samoupravljanja vsak dan uresničujejo. Last-
nino, kapital bi torej morali postaviti in obravnavati predvsem z
vidika njene ekonomske funkcije in racionalnosti.
Neumno je gojiti iluzije (ali imeti celo program), da je možno v
eri blagovne proizvodnje odpraviti nasprotje med delom in kapita-
lom. To nasprotje je njena objektivna zakonitost. Zato se tudi ne-
prestano pojavljajo različne pravne oblike kapitala v odvisnosti od
sprememb blagovne proizvodnje in njene tehnologije. Cim prej jih
bo vsaka socialistična družba priznala, čim bolj bo tudi v tem po-
gledu pestra in čim manj doktrinama, tem hitrejši bo njen razvoj.
To seveda ne pomeni, da mora biti ravnodušna ali preveč liberalna
do ekonomskih rezultatov raznih oblik lastnine. Popolnoma odprta
vrata vsemu bi vodila v obnovo raznih oblik kapitalizma. Formal-
nopravni in dejanski monopol družbene lastnine — zlasti, če je
					24
deklarirana kot nelastnina in nevrednost — pa zelo zavira razvoj
socializma. Zato vidim perspektivo lastnine v socializmu v razme-
rah brez monopola sedanje družbene lastnine, ki pa seveda mora
biti v vsakem pogledu priznana kot vrednost. Ta bo sicer ostala,
vendar jo bodo dopolnjevale tudi kolektivna, zadružna in privatna
lastnina — in to ne samo v deklarativnem pogledu, kot se dogaja
sedaj, ampak tako, da bo »nedružbena« lastnina tudi v praksi po-
memben ekonomski dejavnik in sestavni del ekonomske moči ter
napredka socialistične družbe. Vse omenjene oblike lastnine seveda
ne bodo živele zaprte vsaka v svoj geto, ampak se bodo med seboj
povezovale, sodelovanje in prelivale v odvisnosti od interesov, trži-
šča, razvoja tehnologije in v okviru splošnih pogojev in pravil igre,
ki jih bo določala in kontrolirala celotna socialistična družba. Pred-
pogoj za tako mešano gospodarstvo, ki bo okrepilo politično — go-
spodarsko moč in privlačnost socializma je, da se socializem osvo-
bodi pogubne in zmotne doktrine, ki vidi v totalni in birokratski
nacionalizaciji socialistični raj na zemlji. Življenje je že zdavnaj
zavrglo to dogmo. Ni težko predvideti, da bo mešano gospodarstvo,
potem ko pridobi ne samo državljansko pravico, ampak tudi eko-
nomsko moč v odnosih blago — denar — blago, ustvarilo tudi spe-
cifične norme, kriterije, pravila in delovanje.
V začetku sedemdesetih let sem res javno povedal, da se mi zdi za
socializem koristneje, če državljan, ki ima višek pošteno pridoblje-
nega denarja, tega vloži v kako naše podjetje kot pa, če ga zapravi
za turistično potovanje na otočje Fidji. Ta zamisel ni bila stališče IS,
ampak osebno moja. Zato je nismo poskušali uresničevati. Nanjo
(zamisel) so takoj streljali z ideološkimi topovi vseh kalibrov. Podob-
no usodo je doživel tudi pravilnik, ki ga omenjate, čeprav je bil
rezultat lastne kolektivove prakse in nisem imel z njim nobene
zveze. A kot vidite, so dobre ideje močnejše kot slabi ideološki
topovi.
Uradna ekonomska teorija socializma, točneje ideologija, je bila do
sedaj tako zaslepljena z Marxovo teorijo večvrednosti, ki jo je izve-
del iz privatne lastnine kapitala in izkoriščanja delavcev, da sploh ni
bila sposobna videti, da to ni edini mogoč izvor večvrednosti oz.!
kapitala. Je pač suženj prepričanja, da je vsaka privatna lastnina,
kapital, zgolj rezultat izkoriščanja in vzrok vsem nesrečam človeštva.
Treba jo je ukiniti in nebeški raj se bo preselil z neba na zemljo. Ni
nujno biti genij, da sprevidiš, da temu ni tako. Ni nujno, da več-
vrednost, ki jo ustvarja delavec s svojim delom, pripade samo dru-
gim, kapitalistu ali državi, lahko pripade tudi njemu. Tisti trenu-
tek, ko vsega svojega dohodka, pridobljenega z delom, sproti ne
troši za obnovo svoje delovne sile oz. za svoje življenjske potrebe in
mu nekaj ostane, se začne tudi sam »kapitalizirati«. Grozno, ali ne?
Brez panike, prosim! Začne ustvarjati večvrednost, ki jo kot finančni
kapital vlaga v banko ali v nogavico. V obeh primerih se sedaj naša
država s pomočjo inflacije zelo uspešno bori zoper vse nevarnosti take
kapitalizacije. Z inflacijo mu sproti ta kapital uničuje in ga na ta
					25
način prisiljuje, da živi iz rok v usta. Kot vidimo, vse socialistične
države ne ravnajo tako. Madžari so že pred leti uvedli vrednostne
papirje za soudeležbo oz. vlaganje privatnega denarja državljanov
v državna podjetja. Kot vemo, so sedaj odprli že borzo, kjer se ti
lahko svobodno prodajajo in kupujejo. Tudi Kitajci že gredo v to
smer. Na ta način je delavcem, omogočeno da svoj kapital vlagajo v
družbeno proizvodnjo. Z desne strani družbene bilance se tako nekaj
sredstev pretaka na levo stran, iz pasive v aktivo. Tako se dodatno
krepi kvantitativni obseg ter moč proizvodnje in slabi potrošnja.
Kakor hitro se tako zbrani dodatni kapital aktivizira in poveča pro-
izvodnjo, so dane tudi širše možnosti potrošnje. Ravnotežje se znova
vzpostavi na višji ravni.
Ta kvantitativni premik ima tudi svoj kvalitativen vidik. Ne-
mogoče je dokazati, kako in v kolikšni meri na sedanji stopnji druž-
bene zavesti delavci že doživljajo družbeni kapital kot svojo last-
nino, čeprav je formalno tudi njihova, oziroma z njo tako racionalno
ravnajo, kot da bi bila njihova. Gotovo so v njihovi zavesti prisotni
tudi ti segmenti. Poleg tega pa doživljajo kapital, lastnino, kot nekaj
odtujenega ali samo kot tehnično pomagalo svojemu delu. V primeru,
ko so v kapitalu gospodarske organizacije, kjer delavci delajo, tudi
njihova sredstva, se takoj spremeni tudi njihov odnos do vsega minu-
lega dela, kapitala, katerega upravlja njihova delovna organizacija. Tu
nastane torej tudi kvalitativni premik v odnosu lastnina — živo delo
oziroma delavec.
Vsak ukrep, ki spodkopava preživele dogme o monopolu družbene
lastnine, med državljani takoj povzroči živahen in pozitiven odmev.
Ce je v njem, zlasti pri nas, še precej previdnosti in nezaupanja,
je to samo še en dokaz več, da ima dogmatska ideologija v odnosu
do gospodarstva še vedno položaj (že nekoliko postarane in živčne)
guvernante. Kljub temu bi lahko rekli: »In vendar se vrti!« 2al
drugod hitreje kot pri nas! Mi še nismo preboleli otroških bolezni
levičarstva. Ne potrebujemo stabilizacije. Stabilizacija zaradi stabili-
zacije je utopija in fraza. Nam je potrebna nova ekonomska poli-
tika! Priznam, tovariš Mikulič poskuša v tej smeri nekaj spremeniti.
Žal so to samo kapljice. Potrebujemo vodomet. Smo družba, v ka-
teri je in bo še dolgo prisotna velika lakota po kapitalu. Istočasno
pa so vplivni arhitekti te družbe že skoraj razglasili družbeno last-
nino kot ne vrednost in nelastnino. Pripisali so ji magične lastnosti
ekonomske in sociološke preobrazbe samo zato, ker nad njo formalno
in ponosno vihra rdeča zastava samoupravljanja. Glasno svare pred
nevarnostjo kapital-odnosa, brez katerega ni blagovne proizvodnje.
Sumljiv je tisti, ki ima denar. Pravoveren oni, ki ima dolgove. Z
diktaturo dolžnikov in lastnino, ki ni vrednost, ni mogoče graditi
socializma, ampak komaj čuvati obstoječo revščino.
Skozi očala lastnine si oglejmo še delitev v socializmu. Delitev po
delu? Dosledno vzeto ne? V tej maksimi se že skriva predsoba ne-
blagovne proizvodnje, kjer naj bi bilo vsako delo plačano, količina
za količino. Torej delitev po delovnih rezultatih. Tudi to je samo
					26
načelo, ki ga je treba šele konkretizirati. Kdo, kje, kdaj, kako?
Sedaj je pri nas takole, načela da teorija — prakso vsak delovni
subjekt zase in po lastni presoji. Brez dosledno izdelanih kriteri-
jev. Torej zavest in volontarizem skrit za samoupravno obliko. Tako
je postala delitev s pomočjo teorije in ustave naša sveta krava.
Zlasti v zadnjih desetih letih. Država jo je sicer občasno preganjala
in hotela zagrabiti za rep, toda brez vidnega uspeha. Na ta način
se je vzdrževalo neko socialno ravnovesje in odlagalo srečanje z
resnico. Kupi knjig so bili napisani v obrambo te ureditve. Dokler
je bilo mogoče (približno do leta 1980) širokopotezno uvažati kapital
in ga prelivati v domačo potrošnjo, je ta sistem še delno funkcio-
niral. Ko je bilo te pravljice konec, se je pokazala vsa samoprevara
take rešitve. V delitvi je zagospodarilo skupinsko lastniško pojmo-
vanje družbene lastnine. Nastale so take razlike v osebnih dohod-
kih med delavci, istimi poklici in enakim delom, kot jih ne prizna
noben socialdemokratski sindikat v razviti kapitalistični državi. Ni
več važno kaj delaš, kaj znaš in kaj narediš. Važno je, kje delaš.
Pri tem je zelo važno, s kakšnim kapitalom, minulim delom raz-
polagaš. Ker je bil kapital odnos preganjan in prepovedan v ne-
posredni obliki, se je pač pojavil in realiziral v posredni. Poleg
tega so največji osebni dohodek lahko prinesle ponarejene bilance
in fiktivna aktiva v njej. Začeli sta kopneti akumulacija in amor-
tizacija. Zagnano dviganje cen in zidanje stroškov je zavzelo obseg
in brezobzirnost, ki je enaka ali vsaj podobna prvobitni akumu-
laciji kapitala v kapitalizmu prejšnjega stoletja. Vse to seveda ob
zvenečih geslih samoupravljanja. V družbi, ki ima še vedno skoraj
milijon delavcev v tujini, več kot milijon brezposelnih doma in naj-
maj toliko navidezno zaposlenih, je tekmo v delitvi izgubila aku-
mulacija. Posledice bodo dolgoročne. Precejšen del že tako majhne
akumulacije so »tozdirali« ali zabili v razne gigante, Fenije in Fe-
nixe, ki bodo še naslednjim rodovom pričali o nekem slepem in
gluhem obdobju, v katerem so maloštevilni jurišali v nebo in mno-
goštevilni brez svoje krivde ostali na zemlji in na robu revščine.
Po štiridesetih letih graditve socializma, po tolikih teorijah in si-
stemih ta družba še vedno nima resničnih meril gospodarske uspeš-
nosti podjetja, ki bi smela biti edina podlaga delitvi osebnih do-
hodkov.
бе vedno so temu kriteriju najbližje stopnje (Kidričeve) akumula-
cije in fondov iz začetka petdesetih let. Sem deloma sodi tudi zakon
SR Slovenije o delitvi dohodka in osebnih dohodkov iz leta 1971
(predlagatelj IS), ki so ga po moji ostavki takoj ukinili, češ da je
preveč etatističen. Sedanji sistem delitve dohodka je oslabil boj za
produktivnost dela, racionalno gospodarjenje in motiv za delo. Vse
to je nadomestila kratkovidna manipulacija, pritisk na banke za
nove kredite in pritisk na državo za posebne ugodnosti. To ni kri-
tika ali nezaupanje do delavcev, ampak kritika teorije in sistema,
ki jih stimulira, da se tako obnašajo. Ce socialistične družbe, ki
nastajajo v pogojih blagovne proizvodnje, ne bodo sposobne ures-
ničiti takega sistema delitve, da bodo v njem tudi nadomestila za
_____	27
tisto ekonomsko stimulativno vlogo, ki jo ima v kapitalizmu do-
biček, potem so perspektive socializma meglene in negotove.
Čim bolj je določena družba tehnično razvita, s toliko večjim ob-
segom minulega dela — kapitala razpolaga in toliko bolj je na-
raščanje njene družbene produktivnosti odvisno od njega. Tehno-
loška revolucija na pragu 21. stoletja to medsebojno odvisnost
akumulacije in napredka zelo povečuje. Z izrednim tempom. Vse
to velja tudi za socialistične družbe. Zanje še posebno, ker še niso
razvite. Potemtakem delitev v obdobju blagovne proizvodnje ne
glede na obliko lastništva ne more biti samo stvar zavesti, ampak
tudi objektivna nujnost. Akumulacija je zakon blagovne produkcije,
pogoj njenega življenja in razvoja. Večvrednost torej ni samo stvar
prilaščanja ali izkoriščanja, pač pa nujni pogoj za napredek in raz-
širjeno reprodukcijo. Tem slabše za socialistično družbo, če tega
ne spozna oziroma hoče to objektivno zakonitost uresničevati samo
z dobrimi nameni, namesto da bi jo izrazila v čim bolj jasnih in
neizprosnih sistemskih normah. Ta nujnost bi morala biti v sredi-
šču ekonomske politike. Zaščitena in nedotakljiva, kot je v kapita-
lizmu zaščitena in nedotakljiva privatna lastnina.
Ne vem, koliko je pri nas gospodarskih subjektov, ki — globalno
gledano — tega ne razumejo. Vem pa, da jih je mnogo, ki svoje
trenutne interese uresničujejo tako, da tega spoznanja in zakonito-
sti ne upoštevajo. Na svoj način imajo prav. Ce je družba to od-
ločitev prepustila njihovi prosti presoji, potem velja najprej misliti
na svojo brado. Ce in kadar se o tem dogovarjajo, zmaga solidar-
nost, ki omogoča, da ostanejo vsi živi in zdravi. Kriteriji produk-
tivnosti so največkrat predmet proste izbire, torej zavesti. Poleg
tega se ravnajo po najslabšem. To pušča manevrski prostor in re-
zerve, tako potrebne v teh negotovih časih. Slabo, zelo slabo. Vsaj
realna amortizacija, od družbe odrejena minimalna stopnja akumu-
lacije in minimalni osebni dohodki zaposlenih, bi morali predstavljati
spodnjo mejo še normalnega poslovanja gospodarskega subjekta. Od
tu navzdol nastopi izredno stanje, sprožil naj bi se alarm. Prvo
bi moralo na vsestranski udar priti vodenje.
Na podlagi teorije, ki je precenila lastninski in podcenila ekonom-
ski vidik lastnine, kapitala, je pri nas sistemsko in pravno obliko-
van tudi gospodarski subjekt, to se pravi delovna organizacija. V
obstoječi scenografiji je v ospredju neko združeno delo, ki ga je moč
interpretirati oziroma razumeti na razne načine — zlasti v praksi.
V tem združenem delu se nahaja delovni človek kot svobodna, samo
delovna, altruistična in zavedna osebnost. Stalno razmišlja o svojih
tekočih in zgodovinskih interesih. Zgodovinska resničnost razreda je
že sedaj in tu personificirana v vsakem Janezu ali Hasanu ne glede
a to, kaj je ta človek v resnici, kaj misli, kaj zna in kako dela.
Ob tem pa je ta ostal privatni lastnik svoje delovne sile in se pra-
viloma obnaša tako kot vsak, ki daje svojo lastnino v najem: želi
dati čim manj in dobiti čim več. Družbena lastnina ga pri tem
njegovem računu ne ovira pretirano. Zdi se, da je vizionarska sa-
					28
moupravna filozofija to dejstvo spregledala in se poigrala z ne-
blagovnimi izzivi. Zato v taki utopični projekciji nekje v ozadju
stoji delovna organizacija kot poslovni, tj. blagovno proizvodni sub-
jekt. Primarno je tako sekundarno. Vzrok je zamenjal cilj. V tem
filozofsko načelnem in tudi pravnem projektu delovne organizacije
ni težko zaslediti Marxove vizije o razviti in neblagovni socialistični
družbi. V njej ni več denarja, zakona vrednosti in trga, pač pa
delavci neposredno menjajo količino dela za količino dela. Lepa
pravljica prihodnosti. Samo še trenutek in delo bo postalo le še
življenjska radost.
Zal smo še zelo zelo daleč od tega. Sedanja projekcija delovne
organizacije na svoj poseben način zamegljuje, vodeni in preñare j a
njeno proizvodno blagovno bistvo. Zmanjšuje, demobilizira in za-
vira njeno poslovno vsebino in uspešnost. Delovno mesto in zdru-
ževanje dela postaja na ta način prvi smoter vsega početja. Vsako
delo postaja sveto. 2al ima vrednost samo tisto delo, ki ustvarja
uporabno vrednost in to po možnosti po ceni, ki jo prizna trg.
Vse kar je izven tega ali nad tem, je samo strošek, ki ga mora
nekdo plačati. To zahteva blagovna proizvodnja. Vse drugo je mi-
sterij ali samoprevara, skrita za tako ali drugačno obliko ali trditev.
Ker delovni kolektivi s takim misterijem v naši blagovni družbi
ne morejo živeti, mora pomagati država. Ta mora: socializirati iz-
gube, dajati vedno nove transfuzije s krediti, zatiskati oči pred
ponarejenimi bilancami, negovati avtarkijo, omejevati samouprav-
ljanje, preprečevati selekcijo in konkurenco ter počenjati še marsi-
kaj drugega, da bi lahko vsako združeno delo v podjetju Srp in
kladivo vsaj životarilo in delilo dohodek. S pomočjo takega sistema
in prakse smo z našo stagflacijo na samem vrhu svetovne lestvice.
Uspeli smo vnaprej pojesti, potrošiti in razmetati vsoto, ki se močno
približuje našemu enoletnemu družbenemu proizvodu. Se hujše od
tega je, da so mrtve in neizkoriščene ostale ogromne materialne in
umske možnosti in sposobnosti naše družbe, ki bi lahko v tem času
podvojile naš družbeni proizvod.
Prej ali slej bo morala naša družba gospodarske subjekte, podjetja,
organizirati tako, da bo v ospredju njihov poslovni uspeh, temu
cilju pa bo podrejeno vse ostalo. Tako organizirano podjetje bi
sicer zradiralo mnoge popevke o združenem delu, od katerih delavci
tako in tako niso imeli nič razen praznih besed in meglenih obljub.
Samoupravljanje bi stopilo na konkretna tla naše stvarnosti, zari-
sala bi se črta ločnica med delom in nedelom, znanjem in nezna-
njem, dobičkom in izgubo. Če te mejne črte ni, tudi ni napredka
in dinamike. Vse se pogreza ali tava v močvirju.
Vedenje o tem, kaj je pomenil »primer Kavčič« in kaj je resnično
pripeljalo do njega, je danes sila skromno. Posebno mladi ljudje
— to trdim iz lastnih izkušenj — zelo slabo poznajo našo novejšo
zgodovino in spodbudno se mi zdi, da se zadnje čase zanimanje zanjo
					29
neverjetno krepi. No, naštejem vam lahko vsaj ducat odgovorov da-
našnjih študentov družboslovja na vprašanje, kaj je bil vzrok in
povod za vaš odstop oziroma odstranitev. V teh odgovorih boste našli
vse: od cestne afere do primera Žebot, od akcije 25-ih poslancev do
21. seje CK ZKJ, od spodbujanja delničarstva do »švicarske« Slo-
venije.
Zdi se mi, ko — takole iz časopisov in od znancev ter prijateljev
napaberkovano — sestavljam ves ta mozaik, da bi bila že cestna
afera leta 1969 sama zase dovolj velik povod za kakšno čistko, pa je
ni bilo. Da, to govorim s partijsko logiko. Enako velja za akcijo 25-ih
poslancev. Tedanji sekretar komiteja ZKS Ljubljana-Center je celo
direktno obtožil izvršni svet, da je podpiral to akcijo, čemur se je
podpredsednik Tribušon uprl. Sploh pa so bile ves ta čas neprestano
izrekane ocene o tehnokratizmu, o tem je govoril tovariš Popit na 23.
seji CK ZKS; že leta 1971 je bilo ocenjeno, da obstajajo globlje razlike
v pogledih na nekatera bistvena vprašanja našega prihodnjega raz-
voja; Tovariš Marine je govoril o tehnokratizmu, ki ima oporišče v
bankah in trgovini, navajal je primere podjetij, recimo Luke Koper,
Aera, Celuloze Krško, Konusa, Vezenin Bled, Jutranjke itd. Potem je
prišlo še do polemike o delničarstvu, ki ste jo imeli z Romanom Al-
brehtom v Komunistu leta 1971.
Kdaj vam je postalo jasno, da se nasprotja zaostrujejo v meri, ko jih
ne bo moč več enostavno zgladiti, in kako danes gledate na razplet
na seji CK ZKS novembra 1972?
Vedel sem, da so med nami razlike. O nekaterih smo se pogovar-
jali, o drugih tudi ne. Bil sem prepričan, da jih je možno in po-
trebno reševati z dialogom, ne da bi ekskomunicirali kogarkoli. Zdelo
se mi je, da je dovolj prostora tudi za drugače misleče. Seveda se
mi ni utrnila sijajna misel, da bi svoj nerealni optimizem uteme-
ljeval z Voltairom. Ko sem spoznal, da je nova strateška usmeritev
v vrhu že postala dejstvo in da z njo in o njej ni mogoč dialog,
mi je bilo jasno, da moram in tudi hočem odpotovati. Sergej Kraigher
je bil kratek, jasen in eleganten, ko je na zadnji seji dejal: lažje
nam bo brez Staneta kot s Stanetom. Ob tem sem si mislil: čemu
bi nosili še mene, ko ste si že itak naložili več, kot zmorete. Nisem
srečen, ker se je res nekaj takega uresničilo.
Konec oktobra ali v začetku novembra 1972 je uvodnik v slovensko
izdajo Komunista prinesel informacijo o razširjeni seji sekretariata
CK ZKS, na kateri so ocenili idejnopolitične razmere v Sloveniji in
ki je predstavljala osnovo za sejo CK ZKS, ki je o tem sklepal. Oceno
lahko v nekaj stavkih povzamemo takole: v slovenskem vodstvu ob-
stajajo globlje neenotnosti, pojavlja se nerazumevanje strateškega,
političnega in ekonomsko-eksistenčnega pomena zunanjepolitične
usmeritve Jugoslavije, priča smo težnjam po tercializaciji naše repub-
like, ki naj bi postala nekakšna denarna depandansa po švicarskem
					30
vzoru, obstajala je nekajletna napačna Usmeritev kapitalne gradnje,
prisotne so bile tožnje po privatizaciji in prelivanju kapitala v zasebne
roke, modeli iz zahodnega sveta se prenašajo v socializem, podcenjuje
se delavski razred . .. CK ZKS je to informacijo sprejel in vi ste
odstopili.
Ocena na večih mestih omenja položaj Slovenije v Jugoslaviji. Pro-
sim vas, da poveste nekaj več o tedanjem položaju Slovenije danes.
Kako vidite razmerje med razrednim in nacionalnim?
Slovenijo sem vedno videl povezano in vpeto v take ali drugačne
razvojne procese, zastoje ali protislovja, ki so obstajala v Jugoslaviji.
Vse to se je dogajalo v Sloveniji včasih na isti, včasih na drugačen
način ali z različno intenziteto. Ne bi rekel, da se je od tistih časov
v tem pogledu kaj bistvenega spremenilo.
Nisem prepričan, da je z razpravami o razrednem in nacionalnem
mogoče v ospredju obdržati tisto, kar hočemo; bojim se, da je na
ta način v ospredju tisto, česar nočemo. Pozicija je torej defen-
zivna.
Jaz vidim sedaj nacionalno vprašanje takole: kako se bo v socializ-
mu konstituiral zmagoviti proletariat kot narod. Če rečem delavski
razred, mislim na vse, ki žive od svojega dela. Rudar v Trbovljah,
železar, tekstilec, kovinar, profesor, zdravnik, zanstvenik, kmet in
čistilka v Skupščini. Kako bo izražal svojo nacionalno zavest? Kako
spodbujal svojo ustvarjalno energijo, razvijal svojo nacionalno eko-
nomijo, kulturo, znanost in vse druge značilnosti nacionalne su-
verenosti, interesov, želja in sposobnosti? Kako se bo povezoval,
sodeloval, razumel in dopolnjeval z drugimi narodi in narodnostmi
v Jugoslaviji? Kako bo spremljal in se vključeval v internacionalne
tokove? Kakšna protislovja, izzive, pasti, zmote, nevarnosti in sa-
moprevare bo srečeval in kako jih bo premagoval kot enoten in
svoboden subjekt človeškega, nacionalnega in razrednega? Oblast,
republika, država in stranka niso nobene svetinje same po sebi,
ampak so ali niso samo posledica njegove suverenosti in njihov
(ne edini) izvršni instrument.
______		31
ČLANKI
Zoran Milosevic
O ravnopravnosti pisama u JNA
... »od velikog je političkog značaja
dosledno sprovodjenje principa zako-
nitosti
(Program SKJ, str. 246)
Višenacionalna struktura stanovništva je problem koji se nikako ne
može posmatrati statistično, a rešenja smatrati konačna. Problemi se
moraju rešavati na zadovoljstvo svih učesnika, bez majorizacije i
podmetanja viših interesa kao razloga ili opravdanja za neravnoprav-
nost. Svedoci smo već duže vreme kako se u slovenačkom javnom
mnenju postavljaju razna pitanja vezana za OS (Oružane Snage),
a posebno za JNA (Jugoslovensku Narodnu Armiju). U spektar proble-
ma koji se vezuju za rad i funkcionisanje ove društvene organiza-
cije, dodali bi jedan, ne radi kontriranja ili otežavanja aktuelne situ-
acije, već radi ukazivanja na problem koji se već duže vreme dogadja
u praksi. I ako zakoni, prvenstveno Ustav SFRJ reguliše ovu proble-
matiku, nalazimo da je zakonitost prekršena a sankcije nisu primenje-
ne. Zato ćemo o problemu govoriti radi ukazivanja na nezakonito
stanje, posledice i moguća rešenja.
Na ovakav pristup problema tera, pre svega, tradicija naših naroda i
narodnosti koji su se borili za svoju egzistenciju, čuvali i negovali
tekovine predaka, što ih i čini nacionalno prepoznatljivim narodom.
U tom kontekstu vođenja je i naša Narodnoosvobodilačka borba i
revolucija, koja je upravo na ravnopravnosti i rođena rasla i dala
plodove. Sada bi nelogično zvučalo kršenje tih tekovina, a još teže
bi palo ćutanje o tom kršenju.
Polazeći od stanja u široj društvenoj zajednici, kako bi prikazom
stanja u njoj po pitanju položaja pisama ukazali da je stanje u JNA
nastavak i odraz tog ponašanja i stanja .
					33
I.	Položaj pisama u društvu
Višenacionalna struktura Jugoslavije donela je sa sobom svo bogastvo
raznolikosti ali i probleme koji oni nameću. Pored toga što imamo
više vera, pisama, jezika i različitih kultura i tradicija, bliskosti su
evidentne i bile su dovoljan razlog za izbor zajedničkog življenja.
Ustavom i drugim zakonima nastojalo se obezbediti ravnopravnost i
jezika, pisama, veroispovesti itd. Međutim, značajno odstupanje od
proklamovanog ima za posledicu da se nešto svesno forsira na račun
drugog, što izaziva neravnopravnost. U kom stepenu i obimu zavisi
od shvatanja «-moćnika-« koji krši zakon i odnosa snaga na političkom
tržištu. Tako se proklamovana ravnopravnost pretvara u fiktivnu
ravnopravnost.
»Građaninu je zajamčena sloboda izražavanja pripadnosti narodu,
odnosno narodnosti, sloboda izražavanja nacionalne kulture i sloboda
upotrebe svog jezika i pisma.«1
Medjutim, ovom načelu se suprotstavlja jedna praksa koja nezvanično
vrši upliv i formira odnos gradjana prema pismima. U odnosu naša
dva pisma latinica — ćirilica podrška je na strani prve. Da je tako
govore i rezultati polemike u Skupštini SFRJ, izazvani pitanjem
jednog delegata.2
Analiza štampanog materijala u BiH koja je tradicionalno bila spoj
ovih kultura zbog svoje naseljenosti trima narodima dat će sledeće
rezultate:
tabela 1
Udžbenici za OŠ	ukupno
latinica mešano ćirilica
68	4	21	93
tabela 2
Udžbenici za srednju školu	ukupno
latinica mešano ćirilica
69	1	12	82
1	Ustav SFRJ, gl. III. čl. 170. bibl. savezne skupštine kolo XI, sveska 2—3,
Beograd 1974.
2	Opširnije vidi: NIN br. 1840, od 6. aprila 1986. str. 12 i Intervju br. 127, od
II.	aprila 1986. stran 13.
					34
tabela 3
Udžbenici za univerzitet	ukupno
latinica mešano ćirilica
33	—	1	34
(podaci saveznog zavoda za statistiku prema citiranom intervjuju)
Od 358 ostalih listova (izuzev »Oslobođenja«) koji izlaze u BiH 330
se štampa latinicom, 19 mešovito, a svega 9 ćirilicom, zatim literarnih,
naučnih i publicističkih dela objavljenih u SR BiH ćirilicom je štam-
pano svega 48, a latinicom 539.
Statistički gledano najmanje dela, novina i drugih izdanja štampanih
ćirilicom ima u Sloveniji i Hrvatskoj. Ali, ako pogledamo situaciju i u
tzv. »Užoj« Srbiji videćemo da situacija nije sjajna. CK Srbije u
radu isključivo koristi latinicu, slično je i u opštinskim komitetima.
U 1948. u »Užoj« Srbiji štampano je više latiničnih nego ćiriličnih
časopisa, ali je zato novinskih listova bilo više na ćirilici. Sve uvezene
filmove i strane programe TV Beograd titluje latinicom, a Beogradski
»Centar-film« kopije filmova obrađuje latinicom.3
Znakovi na Jugoslovenskim drumovima štampani su latinicom, sem
nešto u okolini Niša4 gde je štampano na oba pisma.
Neosporno je da ćirilica biva zapostavljena u primeni a obim zapo-
stavljanja dobij a sistemske razmere. A ako čoveka godinama bombar-
dujete jednim pismom, logično je da će kao proizvod takve prakse
nastupiti zapostavljanje ćirilice, a prihvatanje latinice. Tako se vrši
unifikacija pisma bez zvanične legitimacije za takvu akciju od strane
naroda, ali sa pristankom određenih uticajnih organa, foruma i po-
jedinaca.
2. Položaj pisama u JNA
U ovom slučaju značajno je pogledati kako Ustav reguliše pitanje
upotrebe pisama: »u oružanim snagama (JNA je deo OS, dodao Z. M.)
Socialističke Federativne Republike Jugoslavije obezbedjuje se, u
skladu sa Ustavom SFRJ, ravnopravnost jezika i pisama naroda i
narodnosti Jugoslavije«.5 Ustav ovde ne ostavlja ništa nedorečenim
kao pri regulisanju upotrebe jezika gde navodi da se u JNA upotreb-
3	Košta Carina, rukovodilac službe za prevođenje i obradu stvarnog programa
TVB kaže: »moglo bi nam se zameriti da nekom van SRS namećemo ćirilicu«.
4	Interesantna je izjava Dušana Radoševića povodom ovih napisa inače ruko-
vodioca Zavoda za saobraćaj i ekonomiju instituta iz Beograda, »zbog Bugara
koji tuda prolaze«.
Komentar ovakvom razmišljanju i praksi je nepotreban!
5	Ustav SFRJ, gl. VI, čl. 243.
______			35
ljava »jedan od jezika naroda Jugoslavije.« Ovde je precizno rečeno
da su pisma ravnopravna. No, da li zaista jesu?
Pregledom najvažnijih časopisa koji se štampaju u JNA dobiiamo
sledeče podatke:
latinicom se štampa 10
mešano (sa oba pisma) 3 i
ćirilicom 2 časopisa.
Međutim i ovde ima diskriminacije jer svi listovi nisu istog značaja.
Pa se u tom kontekstu ne mogu porediti ova dva štampana ćirilicom,
marginalnog značaja, sa onim opštearmijskog značaja, (za nivo OS i
JNA), npr. Ne možemo porediti »Vojnopolitički informator« sa listom
»Za pobedu« itd. Razlog je jednostavan, prvi je nivo OS, drugi armij-
skog (u smislu formacije). SVI LISTOVI OD ZNAČAJA ZA CELO-
KUPNE OS, PA I ZA JNA ŠTAMPAJU SE LATINICOM! (podvukao
Z. M.) Ćirilici je rezervisana drugorazrednim listovima a po značaju
koji joj se pridaje tretira se pomoćnim pismom, za pisanje traktata i
kićenje izveštaja o uspesima ravnopravnosti.
Uzmimo za kriterij tradiciju kao merilo pomoću koga želimo prika-
zati koliki deo stanovništva a srazmerom tome i vojnika lišavamo
pisma, to bi bilo negde oko 50 % Jugoslovenskog stanovništva. I
ako adekvatni kriterij primenimo u JNA na aktivni sastav starešina
videli bi da taj sastav čine 60 % Srbi, 6,2 % Crnogorci, 6,3 % Make-
donci,6 upravo onaj deo gde je po tradiciji ovo pismo osnovno. Nadam
se da pismo nije krivac zbog kojeg ostalih starešina nema pa je to
razlog njegovom progonu.
Veliki deo starešina ne poznaje datu problematiku, pa se često može
čuti odgovor starešina da je u JNA službeni jezik Srpsko-hrvatski,
ekavica, pismo latinica. Dali je to nekakav pokušaj kompenzacije teško
je reći. Ali sličnu razmenu je predložio svojevremeno Jovan Skerlić, a
posledice su očigledno i danas prisutne: »u Srbiji je dugo živela
iluzija da bi se neki problemi s/h jezika mogli rešiti radikalnim rezom
u nekoj vrsti razmene žrtava s hrvatskom kulturom — usvajanje
ekavice na ćelom prostoru i odricanje od ćirilice.
Ako pogledamo literaturu u OS (i u JNA posebno), uočićemo da je
tu apsolutna vladavina latinice. Naime, SVA PRAVILA U JNA
ŠTAMPAJU SE LATINICOM, (podvukao Z. M.) Od osnovnog puška-
-puško-mitraljezi pa do onih pravila koja razrađuju upotrebu jedinica,
(pravila četa-vod, bataljon itd.)
Ovome treba priključiti i vojnoizdavački zavod (VIZ), koji takođe
štampa svoja izdanja latinicom u 95 %. Ako podatke jasno i bez
emocija sagledamo jasno je da je od reči »ravnopravnost« ostalo još
samo ono zadnje »t«. Dali je ovo cena kojom se htelo platiti neravno-
pravnost drugih kulturnih vrednosti, drugih naroda kao što je npr.
6	Podružbljanje varnosti in obrambe, problemska konferenca ZSMS Ljubljana,
1983—84.
7	NIN (citirani pod 2) str. 14.
36
jezik, ili je to onaj recidiv srpskog hegemonizma pa je to mera pre-
ventive da niko ne može izbaciti optužbu na taj račun nije jasno.
Jasno je da se orjentacija u sprovođenju odredaba ustava poremetila
i da je smer kretanja pogrešan.
Umesto zaključka
Ostavljanje ove teme po strani skrivanjem od očiju javnosti, ili pak
lepljenjem etiketa tabu-teme problem se ne rešava. Rešavanjem ove
problematike ostvarilo bi se programsko načelo o značaju zakonitosti
upoznali bi ovo pismo detaljnije (a ono što se poznaje nije teško), i
svaki pokušaj manipulacije ovom problematikom razbio bi se od
stvarni temelj ravnopravnosti. Za rešenje ovog problema potrebno je
ispraviti sledeče:
1.	Časopise štampati naizmenično, jednim pa drugim pismom (ćirilica
— latinica) odnosno, primeniti reciprocititet. Ako štampamo »Vojno-
-politički informator« latinicom sličan časopis po značaju i vrednosti
štampati ćirilicom.
2.	Sa starešinama i vojnicima obraditi detaljnije ovu problematiku,
bilo kroz poseban oblik informisanja, bilo ugrađivanjem u temu iz
Političkog obrazovanja »ravnopravnost, bratstvo i jedinstvo naroda i
narodnosti Jugoslavije«.
3.	VIZ i SSNO (I drugi organi i uprave) Štampati pravila informacije,
udžbenike i drugu građu po principu iznetim za prvi slučaj.
»Komunisti Jugoslavije boriće se . .. a suprotstavljaće se
svemu što među narodima izaziva mržnju nacionalne i
rasne predrasude ili TENDENCIJE KA NACIONALNIM
PRIVILEGIJAMA (podvukao Z. M.). (Program SKJ, 259)
___37
Dušan Plut
Humana ekologija
Med sponami preteklosti
in čermi bodočnosti
(ORIS RAZVOJA HUMANE EKOLOGIJE IN EKOLOŠKEGA
RAZISKOVALNEGA PRISTOPA)
I.
Demografska eksplozija človeške populacije in obenem vse večje
propadanje človekovega okolja v planetarnih in regionalnih raz-
sežnostih so človeštvo drastično opozorili, da je »pozabilo« na svojo
eksistenčno odvisnost od kvalitete okolja. Širše zanimanje javnosti
za ekološka proučevanja je povzročilo, da se je ekologija in eko-
loški načini proučevanja v borih sto letih iz periferije bioloških
raziskav uvrstila med znanosti, ki vse bolj sistemsko združujejo
spoznanja o povezanosti živega sveta, človeka in okolja.
Ekologija (humana) v najširšem pomenu poudarja nujnost ohranja-
nja pogojev za življenje. S spoznavanjem teh zakonitosti lahko
celovito ocenimo obseg in posledice človekovega posega, linearne
družbene reprodukcije v krožno urejen svet biosfere. Ekologija te
spremembe in posledice analizira, ocenjuje, svetuje in predlaga na-
ravi prilagojene razvojne usmeritve. Zato je njeno poznavanje po-
trebno vsem, ne le naravoslovcem, vsakemu strokovnjaku in pre-
bivalcu, ki živi in spreminja podobo, sestavo in dinamiko občutljivih
delov življenjskega okolja. Z osnovnim spoznanjem — prilagajanje
aktivnosti družbe, produkcije, posamezne aktivnosti sicer dinamič-
nemu naravnemu ravnotežju, ki pa ima nepremakljivo zgornjo mejo
dopustne obremenitve v posameznih pokrajinotvornih sestavinah
(zrak, voda, relief, zemlja, vegetacija, živalstvo) in pokrajinskemu
ekosistemu kot celoti.
Dialektično zasnovano preraščanje ekologije in ekoloških vidikov
spremljajo vsebinska, metodološka in terminološka protislovja. Osvet-
litev korenin, razvojnih poti in stranpoti ekologije nam je lahko
38
_______j
obenem v pomoč pri razumevanju vse bolj zapletenih ekoloških in
civilizacijskih labirintov človeške populacije.
Uvodoma je potrebno jasno podčrtati, da se je ekologija pričela
razvijati kot biološka veda. Besedo ekologija je prvi uporabil nemški
zoolog E. Haeckel (1834—1919) leta 1866. Poučeval je v Jeni, nje-
govo življenjsko delo pa je posvečeno proučevanju splošne morfo-
logije organizmov (Schramm, 1984). Osnova naloga dela je posve-
čena pravzaprav popularizaciji Darwinovega evolucijskega zakona,
obenem pa je skoval besedo ekologija in teoretično opredelil tudi
njene naloge. Iz grških besed (oikos-dom in logos-znanost) je iz-
peljal besedo ekologija in jo definiral kot znanost o odnosih med
organizmi in okoljem (Tarman, 1979). Z ekologijo označuje tudi
gospodinjstvo narave in poudarja tesno povezanost in odvisnost orga-
nizmov od okolja. Poudarja, da so eksistenčni pogoji za organizme
odvisni od organskega in anorganskega sveta, organizem pa se lahko
le v določeni meri tem pogojem prilagodi, saj posamezni organizmi
oziroma populacija ne more živeti na vseh delih Zemlje (Schramm,
1984, str. 47). Ekologija ima isti koren kot ekonomija, vendar po
mnenju ekologa Miller j a (1975) danes med njima ni veliko skup-
nega.
Gerasimov (1983) meni, da je pojem »ekologija« doživel več evo-
lucijskih faz v razvoju in prvo je označil za darvinistično. Po nje-
govem mnenju se je v drugi polovici 19. stoletja pojavil in razvil
pojem ekologije kot znanost o vzajemnih odnosih biota (rastlin in
živali, a brez človeka!) z okoljem. Takšno razumevanje vsebine se
je po njegovem mnenju obdržalo in se razvija še danes v bioloških
znanostih in meni, da je primeren izraz zato biološka ekologija (Ge-
rasimov, 1983, str. 23).
Vse do konca 19. stoletja je imel izraz ekologija razmeroma skromen
odmev. Klepac (1980, str. 11) pravi, da je bila ekologija dokaj dolgo
periferna biološka disciplina, o kateri se ni veliko vedelo. Danski
botanik Warming je leta 1985 objavil pionirsko delo o ekološki
geografiji rastlin (Gračanin-Ilijanič, 1977), kar potrjuje zgodnjo in
tesno povezavo bioloških (ekoloških in bio)geografskih razisko-
vanj. Prva knjiga o ekologiji živali je izšla leta 1913, avtor je Adams
(Elton, 1953). V dvajsetih letih je britanski animalni ekolog Elton
definiral ekologijo kot znanstveno zgodovino narave oziroma kot
sociologijo in ekonomijo živali (Kormandy, 1969).
V kasnih letih 19. stoletja in v začetku 20. stoletja so bila na po-
dročju ekologije v ospredju vprašanja zvez med organizmi in oko-
ljem: problemi parazitstva, simbioze, proučevanja svetlobe, vode,
prsti kot faktorjev rasti rastlin, proučevanje povezav med morskimi
organizmi in fizično-geografskimi faktorji koralnih grebenov itd.
Prvi moderni naravoslovci so se izogibali proučevanju npr. vpliva
kanalizacije (torej onesnaženosti) na organizme, čeprav je bilo zna-
nje o vodah že na zavidljivi ravni. Biolog Schramm (1984) meni,
da so se »zgodnji« ekologi izogibali takim temam, ker se niso hoteli
vmešavati v politiko. Vsekakor je to zanimivo razmišljanje, ki nas
					39
opozarja na politično »subverzivnost« ekologije. Ekologi so veliko
prej kot njihovi drugi naravoslovni kolegi to politično abstinenco
zgodaj opustili, čeprav je v »romantični« fazi varstva narave šlo
»zgolj« za posamezne rastline, živali, izolirane iz celote.
Priča smo tudi še drugemu zanimivemu pojavu — ekološke raziska-
ve v »otroški« razvojni fazi ekologije se seveda niso ukvarjale z
vsemi organizmi. Pa vendar — niso obravnavale tudi specifične po-
pulacije — populacijo človeka (Schramm, 1984). Homo sapiens kot
predmet ekološkega raziskovanja se torej v zgodnji fazi ekologije
ni pojavil. Verjetno je eden izmed vzrokov tudi dejstvo, da se je
sredi 19. stoletja izoblikoval koncept klasične geografije (Humbolt,
Ritter), ki si je za cilj svojega raziskovanja postavila predvsem pro-
učevanje odnosa med družbo in naravo.
Čolič (1973, str. 8) meni, da je bil pravzaprav geograf A. Humbolt
(1769—1859) prvi, ki je temeljiteje proučil vprašanja prirodnega
okolja in njegov vpliv na organizme, zlasti rastline. Proučeval je
namreč razširjenost rastlin glede na geografsko širino in nadmor-
sko višino in prikazal vlogo okolja pri prostorski razporeditvi
rastlin.
Vendar geografijo druge polovice 19. stoletja označuje močan vpliv
pozitivizma, ki je krepko zavrl integracijske tokove v geografiji in
pripeljal k pretirani in zgolj enostranski specializaciji ter jo oddaljil
od ekologije, ki ni mehanicistično, temveč dialektično obravnavala
odnose med človekom in okoljem. Pod vplivom Spencer j evega evo-
lucionizma in pozitivizma v geografskem razmišljanju druge polo-
vice 19. stoletja se je močno uveljavilo deterministično gledanje
(geografski determinizem) na odnos med človekom in naravo, češ
da fizično okolje vedno in v popolnosti odreja razvoj človeške
družbe.
II.
V	prvi tretjini 20. stoletja sta sociologija in ameriška družbena geo-
grafija prevzeli nekatere ekološke principe proučevanja družbe. Gre
za drugo razvojno fazo ekologije, ki bi jo morda lahko označili kot
»humanizacijo« ekoloških proučevanj, saj vključuje še proučevanje
človeka — z ekološkim pristopom, a — izven biologije!
V	delih Barnowsa (1923) se je pojavilo celo stališče, da je geografija
predvsem humana ekologija (Hoffmann, 1973) s ciljem — proučiti
povezave med človekom, socialnimi skupinami, ki so posledice spre-
memb v okolju.
Leta 1920 je B. Moore uporabil izraz humana ekologija, in sicer na
področju geografije in z njo označil proučevanje odnosov med člo-
vekom in njegovim okoljem (Schramm, 1984). Vendar pojem »hu-
manizacije« ekologije v začetku ni bil mišljen kot vključitev človeka
v ekološko proučevanje, temveč v smislu spremembe same ekolo-
gije od akademske k uporabno usmerjeni vedi. V bistvu je šlo
					40
pravzaprav za širjenje ekoloških načel proučevanja na področje so-
ciologije in antropogeografije. Darwinovi dokazi o razvoju narave
in ekološke metode so očarali nekatere družboslovne znanstvenike,
ki so pod vplivi environmentalizma in socialdarvinizma zlasti v ZDA
zapadli v sicer umirjeno inačico geografskega determinizma. Lo-
čitev procesov naravnih in družbenih zakonitosti se poskuša »pre-
magati« s pogosto kar neposrednim prenosom ekoloških pojavov
in zakonitosti na teorijo družbe, pozitivistično načelo nastopi torej
v moderni, »ekološki« preobleki. Nekateri raziskovalci pa so iz eko-
logije prevzeli zgolj ekološko metodologijo analize nekaterih pogojev
okolja. Tako zasnovana socialna oziroma humana ekologija seveda
ne zajema vseh problemov odnosa človeka z okoljem, vendar se v
ameriški sociologiji humana ekologija pogosto razume v ožjem po-
menu besede (Colie, 1973, str. 22).
»Človeška ekologija« se je po mnenju Gantarja (1975) usmerila v
proučevanje vpliva ekoloških faktorjev na način družbene organi-
zacije s prenosom metode naravoslovne znanosti, zato pomeni v
bistvu predelano inačico socialnega darvinizma, saj se v njej po-
javljajo neokrnjeno trije socialno darvinistični elementi: enačenje
osnovnih principov družbene organizacije z živalskimi in rastlin-
skimi združbami, borba za obstanek in princip ravnotežja (namesto
naravnega — družbeno ravnotežje).
Humana oziroma socialna ekologija se je torej pojavila izven bio-
logije oziroma »biološke« ekologije, na področju socialno-geografskih
raziskav proučevanja urbanizacijskih procesov severno-ameriških
mest. Dela Parka, Burgessa in McKenziya (1925) kažejo na močan
vpliv idej o biološki evoluciji na geografijo in sociologijo. Ker so
bili prevzeti tudi termini iz biološko, torej naravoslovno zasnovane
ekologije, je že v tej fazi prišlo do terminoloških nejasnosti, ki so
se kasneje še poglobile. Sociologi so pojem ekologije namreč raz-
širili na proučevanje človeka in njegovega okolja (Ruppert K., et
al, 1981, str. 16). »Biološka« ekologija je nekako »zamudila« in se
ni dovolj zgodaj lotila še proučevanja ekologije človeka kot (tudi)
biološkega bitja. Nebiološka socialna (humana) ekologija pa je ne-
kritično oziroma enostransko (negiranje celostnosti človeka kot bio-
loškega in družbenega bitja) pretransformirala Darwinov princip
»borbe za obstanek« v princip »socialne konkurence« in proučevala
oblike prostorskega sistema in delitve družbe zgolj kot rezultat »so-
cialne konkurence«.
Kasneje je »nebiološka« socialna (humana) ekologija nekoliko spre-
menila svoje principe in namenila večjo pozornost proučevanju ob-
like in razvoja socialnih skupin, družbenemu razvoju in kot taka
vplivala tudi na razvoj socialne geografije v Evropi (zlasti ZRN),
v ZDA pa se še danes socialna geografija navadno istoveti z ne-
biološko humano (socialno) ekologijo. Dela s področja socialne eko-
logije so kasneje močno vplivala na razvoj geografije mest kot
organizma in funkcionalne organizacije družbe (Ruppert, et al., 1981).
Vendar je potrebno podčrtati, da klasična (»biološka«) ekologija
______			41
tako zasnovanega proučevanja ekologije človeka ni sprejela. To je
bilo po menju biologa Schramma (1984) možno šele po moderniza-
ciji ekologije. Vsekakor je zanimivo, da je bil v klasični ekologiji,
tudi pri ekologiji živali, človek izključen. Ali je bilo raziskovanje
te teme »-prevroče«, se upravičeno vprašuje biolog Schramm (1984,
str. 223).
Ostaja dejstvo, da se je ekologija človeka pričela proučevati z eko-
loškimi (biološkimi) metodami izven biologije oziroma »biološke«
ekologije, kar pomeni sicer razširitev ekološkega proučevanja, a
obenem korenine terminoloških nejasnosti in dvojnega pojmovanja
in uporabe istih izrazov, zlasti pri pojmu humana ekologija (socio-
loško in biološko pojmovanje vsebine). Hkrati pa se je sredi dvaj-
setih let poskušal zgraditi tudi teoretični most med naravoslovnimi
in družboslovnimi raziskavami, ki ga je sicer v svojem okviru že
sredi preteklega stoletja pričela graditi geografija.
Gerasimov (1983) išče začetek sinekološkega razmišljanja že v delih
geografa Humbolta, poudarja pa tudi doprinos Dokučajeva in drugih,
ki so poudarili vlogo človeka pri spreminjanju prirode. Zato meni,
da je pravzaprav ekološki pristop proučevanja žive narave zelo
zgodaj izšel iz mej bioloških znanosti in se uveljavil tudi v drugih
znanostih.
Odum (1971) pa poudarja pomen geografa Marsha (1864), ki je zelo
zgodaj proučeval spremembo naravnega okolja pod vplivom člove-
kove dejavnosti. Po mnenju Kirna (1985) pomeni Marshova knjiga
»Man and Nature« pravi planetarni katalog ekoloških sprememb
industrijskega vzpona meščanske civilizacije, čeprav avtor ni do-
umel skupnega imenovalca teh sprememb — kapitala kot gonilne
sile.
Obenem so se vzpostavile tudi trdnejše vezi med znanstveno za-
snovano ekologijo in varstvom narave, ki se je pričela pojmovati
bolj celostno.
III.
Ekološki prijemi so se sicer razširili na področje geografije in so-
ciologije, sama ekologija pa je seveda ostala biološko zasnovana,
poudarek je bil na proučevanju odnosov med okoljem in rastlinami,
živalmi. Nadaljnji premik je s pokrajinsko-ekološko raziskovano
metodo prišel s področja fizične geografije. Geograf C. Troll je
1935 uvedel pojem pokrajinska ekologija (Gams, 1975) in jo de-
finiral kot proučevanje vzročne povezanosti združb živega sveta in
njihovega okolja v določenem delu pokrajine. Spremenilo se je torej
pojmovanje pokrajine, v kateri pokrajinski ekologi ne vidijo le
mehaničen skupek podobnih delov in elementov, temveč specifično
medsebojno povezanost osnovnih delov prek snovne izmenjave med
živo in neživo naravo v smislu tim. ekosistemskega kroženja snovi.
					42
Pokrajinska ekologija povezuje ekološki koncept biologije in po-
krajinski geografski koncept (Plut, 1980), bolje rečeno — zlasti fi-
zično-geografski vidik proučevanja pokrajine. V ospredju je čle-
nitev zemeljskega površja na pokrajinsko-ekološke enote različnega
velikostnega reda s pomočjo proučevanja značilnega kompleksa tim.
geofaktorjev oziroma geokomponent (geološka osnova, relief, klima,
voda, prst, živi svet). Ce hočemo izluščiti pokraj insko-ekološke eno-
te, moramo predhodno ugotoviti področja enakih reliefnih (morfo-
top), klimatskih (klimatop), vodnih (hidrotop) in pedoloških (pedo-
top) razmer ter območja z enako cenozo. Osnovno je spoznanje, da
je vsakokratna tvorba biomase opredeljena po geofaktorjih in tvori
z njimi ozemeljsko celoto, določenim homogenim abiotskim razmeram
ustreza torej tudi določena združba živega sveta. Troll je 1943 po-
imenoval najmanjše homogene pokraj insko-ekološke enote kot po-
krajinske elemente, 1945 pa je uporabil izraz ekotop (ökotop). V
geografiji in sorodnih disciplinah se je uporabila množica terminov
kot sinonim za ekotop, poleg že v biologiji uveljavljenem biotopu,
kot so fiziotop, facies, elementarna pokrajina (Troll, 1970).
Pokrajinska ekologija proučuje torej pokrajinske ekosisteme, ki so
po Leser j u (1976) odprti in kompleksni sistemi, skupni učinki an-
organskih, organskih in antropogenih geoelementov. Tudi v pokra-
jinsko-ekološkem proučevanju se je torej iz aplikacije dognanj
moderne fizike uveljavil model odprtega sistema proučevanja po-
krajinskega ekosistema kot dinamičnega, kompleksnega sistema
medsebojno povezanih biotskih (vključno s posledicami dejavnosti
človeka) in abiotskih elementov s sposobnostmi samoregulacije.
Model odprtega sistema omogoča raziskovanje pokrajinskega eko-
sistema na nov način s pomočjo treh aspektov: ekološkega, sistem-
skega in termodinamičnega.
Pokrajinska ekologija, torej, v okviru fizične geografije z uporabo
ekološkega vidika raziskuje »naravno gospodinjstvo pokrajine« in
pomeni določeno, v aplikacijo usmerjeno integracijo fizično-geograf-
skih oziroma naravoslovnih spoznanj pri proučevanju pokrajinskih
ekosistemov.
Po mnenju poljskega ekologa Trojana (1975) pomeni ekologija po-
krajin v okviru širše poj movane ekologije oziroma v biologiji ko-
ristno razširitev biološke (ekološke) vsebine. Poudarja nujnost vza-
jemnega partnerstva med biologijo in geografijo oziroma organske
povezave ekološkega koncepta — biologije in pokrajinskega — geo-
grafije. Tako pomeni pokrajinska ekologija oziroma ekologija po-
krajin v geografiji združitev spoznanj fizične geografije z novimi
raziskovalnimi prijemi, v biologiji oziroma ekologiji pa zlasti vse-
binsko razširitev proučevanja na ekologijo pokrajin. Trojan (1975)
poudarja, da se je v ekologiji organizmov, populacij, biocenoz pri-
družil še zadnji vsebinski del — ekologija pokrajin. Po svojem bistvu
je torej pokrajinska ekologija ali (in) ekologija pokrajin korak k
povezovanju interdisciplinarnega proučevanja v okviru naravoslov-
nih znanosti. S tega vidika ni bistveno, ali jo uvrščamo v geografijo
______			43
ali biologijo, v bistvu gre za mejno področje raziskovanja, ki zahteva
interdisciplinaren metodološki pristop.
Ker gre za raziskovanje naravne podlage človekovega okolja, se v
novejši literaturi uveljavlja tudi izraz geoekologija (Leser, 1976). S
pokrajinsko ekologijo so se uveljavila ekološka in sistemska izho-
dišča proučevanja pokrajine kot osrednjega vsebinskega predmeta
celoviteje zasnovane geografije. Zato pomeni spremenjeno pojmo-
vanje pokrajine, ki ni le skupek podobnih delov, za geografijo po-
memben teoretično-metodološki in vsebinski korak naprej k inte-
graciji spoznanj.
Vzporedno z razvojem pokrajinske ekologije pa je sovjetski botanik
Sukačev zgradil koncept biogeocenoze (Troll, 1970). Sukačev sodi,
da pojma ekosistem in biogeocenoza nista sinonima, zato se je po-
javila vrsta novih, vzporednih terminov, ki še povečujejo termino-
loško zmedo (Robič, 1974). Odum (1971) meni, da sta termina eko-
sistem in biogeocenoza sinonima, zaradi enostavnosti je po njegovem
mnenju primernejši izraz ekosistem. Številni sovjetski geografi
uvrščajo biogeocenologijo med geografske vede (npr. Isačenko, So-
čana), tako kot se pogosto tudi pokrajinska ekologija uvršča v sklop
fizične geografije, čeprav se je razvila pod močnim vplivom eko-
loških izhodišč. Po mnenju Gamsa (1986, str. 9) še vedno ni enot-
nega pojmovanja, kaj je pokrajinska ekologija oziroma ekologija
pokrajine. Drugače se namreč pojmuje v biologiji oziroma gozdar-
stvu, kot v geografiji. Navaja delitev Smirnova, ki pokrajinsko
ekologijo deli na biološko, inženirsko-geografsko ter sociogeografsko.
Tako biogeocenology a kot pokrajinska ekologija pa daljnosežno
označujeta začetke nove etape v razvoju znanosti, ki vodi v tesnej-
še povezovanje in vzajemno prepletanje različnih ved, k reinte-
graciji znotraj posameznih ved in povezovanja s sosednjimi zna-
nostmi (npr. geografija — biologija).
IV.
Svojevrsten razvoj doživlja v zadnjih letih tudi interdisciplinarno
proučevanje ekologije človeka, zlasti v Sovjetski zvezi. V razvoju
sovjetske geografske misli je namreč zelo prevladala dualistična
delitev geografije na fizično in ekonomsko geografijo kot posledica
stroge ločitve na naravne in družbene pojave, ki se razvijajo po
različnih zakonitostih (Ilešič, 1979). V zadnjih petnajstih letih pa
je v sovjetski geografiji vse večji delež proučevanj socialnih, eko-
nomskih, bioloških, psiholoških in tehničnih sistemov v okviru geo-
grafskega okolja (Maksimova et al., 1975), kar povezuje geografske
vede in vodi k interdisciplinarnemu povezovanju. Tako pomeni tudi
razvoj ekologije človeka nadaljnji korak k integraciji znanstvenih
spoznanj. Sovjetski avtorji, za razliko od nekaterih zahodnih, uvršča-
jo vpliv človeka kot ekološkega faktorja v krog posebnih antropo-
genih, ne pa bioloških faktorjev (Voronov, 1976), saj človek deluje
zavestno na naravo. Tako tudi drugače pojmujejo socialno ekolo-
gijo, ki po njihovem mnenju nima svojega specifičnega, ozko di-
44___		
sciplinarno pojmovanega predmeta proučevanja. Predmet gradi z
združevanjem predmetov mnogih strok (tehničnih, medicinsko-bio-
loških, družbenih) in predstavlja neko vrsto sinteze znanstvenih
spoznanj. Srečamo celo oznako socialno-ekonomske ekologije. Po
mnenju sovjetskih raziskovalcev naj bi bila pri proučevanju ekolo-
gije človeka v ospredju socialna, družbena narava, ne pa proučeva-
nje človeka kot biološkega bitja, oziroma organizma (Voronov, 1975).
Tako zasnovana ekologija človeka je seveda že v osnovi drugače poj-
movana kot npr. Odumova humana ekologija (1971), ki poudarja
človeka, zlasti kot biološko bitje, čeprav bi morda po oznaki sklepali
drugače. Tako se tudi z ekologijo človeka, kot jo pojmujejo npr.
sovjetski avtorji, še povečujejo terminološke težave, ki so posledica
silovitega širjenja ekološko zasnovanega proučevanja v biološko za-
snovani ekologiji, pa tudi v vrsti drugih znanosti, ki proučujejo člo-
veka kot biološko in družbeno bitje, katero spreminja življenjsko
okolje.
Znanstveno-tehnična revolucija je intenzivirala vpliv človeka na
okolje. Zato ima v sicer interdisciplinarno zasnovani ekologiji človeka
geografija zaradi svojega interdisciplinarnega značaja poseben polo-
žaj, zlasti geografija naselij (ekologija mest), medicinska geografija
in konstruktivna geografija s proučevanji zakonitosti geografskih
sprememb v okolju, zakonitosti geografskih vprašanj adaptacije v
okolju in raziskovanju zakonitosti in razvoja teritorialnih povezav v
sistemu »človek — okolje« (Medvedkov et al, 1974).
Gerasimov (1984) upravičeno meni, da ekologija človeka še ni ustrez-
no definirana, tudi ne v odnosu do tim. splošne ekologije. Le-to de-
finira kot biološko disciplino, ki proučuje odnose med organizmom in
okoljem in je po njegovem mnenju pravzaprav »environmentalna
ekologija«. Objekt njenega proučevanja je biologija skupine organiz-
mov in procesov, v zvezi z njimi na kopnem, morju, v sladkih vodah.
Splošna ekologija (kot jo imenuje) proučuje torej strukturo in funkci-
jo žive narave, katere del je tudi človeštvo kot del narave (Gerasimov,
1983).
V nasprotju s splošno (biološko) ekologijo pa naj bi ekologija človeka
oziroma človeške družbe zajela ne le biologije, temveč tudi mnoge
veje naravoslovnih in družboslovnih disciplin in navaja: fiziologijo,
botaniko, zoologijo, antropologijo, higieno, klimatologijo, demografijo,
psiholgijo, ekonomijo, geografijo, zgodovino, politične znanosti in
sociologijo. Zaradi tako raznolikih metodoloških pristopov meni, da bi
bilo verjetno ustrezneje razumeti ekologijo oziroma ekologijo človeka
ne kot znanost, temveč poseben, splošni znanstveni pristop oziroma
znanstveno gledanje (Gerasimov, 1983, str. 26).
V.
Sredi tridesetih let se je v ekologiji pričelo izredno pomembno obdob-
je razvoja ekološke misli, ki ga Schramm (1984) označuje kot obdobje
fizikalizacije ekologije oziroma čas nastajanja in rasti »nove«, sodob-
					45
ne ekologije, ki jo je impresivno zakoličil Odum konec petdesetih let.
Moderna fizika je v tridesetih letih idelala drugačno sliko sveta. Le-ta
ni več mehanično sestavljena celota, temveč podoba medsebojno po-
vezane celote, svet sistema (Capra, 1983). Vrsta naravoslovnih znanosti
je sprejela tudi osnovna izhodišča filozofske smeri holizma, ki prav
tako poudarja pomen celote, ki ni le vsota posameznih delov. Holizem
(s celostnim gledanjem) in moderna fizika z uporabo sistemskega pri-
stopa, eksaktnih meritev, kvantifikacije in aplikacije zakonov termo-
dinamike v živi svet in naravo sta močno vplivali na teoretično biolo-
gijo in ekologijo (Schramm, 1984). Tako je Bertalanffy pod vplivom
nove fizikalno-kemične teorije »odprtih« sistemov pričel v biologiji
proučevanje organozmov, v sami ekologiji pa je sistemski pristop pri-
čel uporabljati limnolog Woltereck. Angleški razstlinski ekolog Tam-
sley (1871—1955) pa je 1935 prvič uporabil izraz ekosistem kot oznako
za povezanost biocenoze z vsemi organskimi faktorji okolja. Nadalj-
nja fizikalizacija ekologije je potekala predvsem v smeri proučevanja
produkcije biomase in energetskih tokov v ekosistemih.
V prvih letih po drugi svetovni vojni se je nadaljevala in prostorsko
razširila intenzivna industrializacija in urbanizacija, ki sta ob pozi-
tivnih ekonomskih učinkov povzročili tudi povečano izkoriščanje suro-
vin in energetskih virov, naraščanje polucije okolja in pospešeno
rast prebivalstva. Tako zasnovan družbeno-ekonomski razvoj je zlasti
v razvitih državah okrepil gibanje za varstvo narave, ki je dobilo nove
dimenzije in vsebinske poudarke. V industrijskih družbah je naraslo
zanimanje za ekologijo, ki je zelo razširila vsebinsko področje razisko-
vanja, predvsem pa razvila fascinantno teorijo in metodologijo. Biolo-
gu E. P. Odumu je že v »Osnovah ekologije« (36) sredi petdesetih let
uspelo narediti mojstrsko sintezo tradicionalnih ekoloških principov
in sistemskega, eksaktnega pristopa. Dokončno je v biološko zasnovano
ekologijo uvrstil ekologijo človeka kot biološkega bitja in vse bolj
upoštevanja vreden ekološki faktor — preoblikovalec okolja. V ža-
rišče »nove ekologije« kot jo označuje Schramm (1984), je postavil
ekosistem in energetski aspekt ter tako poenotil ekološka izhodišča.
Odum (1971, str. 3) poudarja, da se ekologija nenehno vsebinsko širi
in teoretično-metodološko razvija. Po njegovem mnenju se ekologija
navadno definira kot znanost o medsebojnih zvezah med živimi orga-
nizmi in njihovim okoljem. V sodobnem pojmovanju pa označuje vse
bolj proučevanje strukture in funkcije narave oziroma na kratko
»biologijo okolja« (»environmental biology«). Osnovno vsebino, pred-
met ekologije predstavlja ekosistem z biogeokemičnim kroženjem,
teoretično-metodološko pa holističen (celosten) pristop z generalizaci-
jo, funkcionalno integracijo ter uporabo kvantitativnih tehnik ter
teorije sistemov in modelov (»sistemska« ekologija). Pomembna je
njegova praktična potrditev spoznanja, da je ekosistem kot način
biološke organizacije zelo primeren za aplikacijo tehnik sistemske
teorije.
Odum (1971) je celoviteje opredelil mesto človeka, človeške popula-
cije v ekologiji kot biološki disciplini. V sociologiji in delno v geogra-
46__			
fiji zasnovana socialna ekologija dvajsetih let (ZDA) ni imela v celoti
pravega orodja, da bi celostno proučevala razvoj človeške populacije
in vse bolj pomembno vlogo človeka kot ekološkega faktorja. Obenem
tim. »klasična« ekologija ni nikoli sprejela izhodišča tako zasnovane
socialne (humane) ekologije (Schramm, 1984).
Za razliko od socialne ekonomije in ekologije človeka (SZ) je drugače
opredelil humano ekologijo. Populacijsko ekologijo človeka oziroma
humano ekologijo opredeljuje kot populacijsko ekologijo zelo speci-
fične vrste — človeka (Odum, 1971, str. 513). Pojmuje jo širše kot
demografija, saj proučuje zveze populacije z zunanjimi faktorji, pa
tudi notranjo dinamiko. Populacija človeka je kot ostale populacije
po njegovem mnenju del biotskih združb, ekosistemov. Bistvena no-
vost koncepta humane ekologije je pravzaprav aplikacija ekoloških
principov gospodarjenja človeške populacije. Tisto, kar ločuje člove-
ško populacijo od drugih, je stopnja dominacije človeka, ki zelo vpliva
ekosistemov, vprašanjem populacije okolja, namenja veliko pozornost.
Meni, da razvoj ekologije ni zaključen in nakazuje velike mžnosti
v razvijanju tim. aplikativne humane ekologije, ki naj bi bila za-
snovana delno v naravoslovnih in delno v družboslovnih znanostih
(Odum, 1971, str. 406) ter opozarja na njeno uporabo humanističnega
vidika ter nujnost interdisciplinarnih raziskav, zlasti povezave bio-
loških, geografskih in družboslovnih spoznanj (Odum, 1971, str. 513).
Aplikativna eklogija poudarja nujnost upoštevanja ekološke kontrole
pri posegih človeka v naravno ravnotežje in neizbežnost revolucije v
vedenju družbe do narave, naravnih virov — po njegovem mnenju
je kvaliteta v kontroli kvantitete največja lekcija biološke revolu-
cije. Opozarja tudi na nujnost ustrezne populacijske politike, saj
mora biti število prebivalcev v skladu z omejitvami lokalnega okolja
kot pogoja za kvaliteto posameznika, gospodarjenje pa mora sloneti
na principu vesoljske ladje. Meni, da mora vsaka družba čim prej
sprejeti ekološke principe in načela ekosistemskega gospodarjenja za
reševanje populacijskih in polucijskih problemov.
Tudi Odum (1971) opozarja, da so definicije in izhodišča humane
ekologije še zelo različna, vendar poudarja njen interdisciplinarni
značaj, obenem pa jasno biološko osnovo. Interdisciplinarnost ekolo-
gije sta poudarjala že Sears (1957) in Kormandy (1969), saj je po
njunem mnenju ekolog »specialnost splošnosti, celostnosti«, ki mora
biti dobro podkovan v različnih prijemih. V predgovoru Searsove
knjige (The Ecology of Man, 1957) je Gressmann zapisal, da so se v
humani ekologiji pojavila raziskovanja vse od »enviromentalnega«
determinizma do raziskovanj socialnih skupin, brez upoštevanja vpli-
va naravnega okolja. Meni, da je prihodnost humane ekologije v zdru-
žitvi različnih načinov gledanja in raziskovanja ekoloških procesov
kot rezultata interakcij v okolju, ki ga sestavljajo medsebojno pove-
zane fizične, biološke in družbene sestavine. Boughey (1971) definira
humano ekologijo kot vedo o razvoju in interakcijah človeških družb
med seboj in s svojim okoljem in podobno kot Odum poudarja pomen
holističnega pristopa in ekosistema, ki se pod vplivom bolj ali manj
________		47
destruktivne dejavnosti človeka spreminja. Sodi, da je spontan, a
vzporeden razvoj v biologiji, zdravstvu, družbenih vedah in inženi-
ringu sprožil pobude za integracijo spoznanj v novi preobleki humane
ekologije. Fundamentalni ekološki koncept ekosistema (odprti sistem)
lahko služi kot žarišče združitve različnih spoznanj posameznih zna-
nosti (Boughey, 1971). Podobna so tudi izhodišča Millerja (1975),
profesorja humane ekologije, ki poudarja zlasti nujnost integracije
spoznanj in vse večji vpliv človeka kot ekološkega faktorja.
Nasprotno pa se biologa Putman in Wratten (1984) izogneta tako
pojmovani humani ekologiji (ki jo za razliko od ekologije rastlin in
živali označujeta pod navednicami). Pristajata sicer na nujnost šir-
jenja področja ekologije, vendar ne za ceno neeksaktnosti in nekvanti-
tativnosti. V ospredju njihovega dela je raziskovanje interakcij med
živalmi, razstlinami in okoljem, »humani ekologiji« pa zaradi širine,
pravzaprav, na določen način, indirektno odrekata znanstvenost in
eksaktnost.
Biolog Commoner pa je po mnenju Schramma (1984) nedvoumno do-
kazal, da je današnja tehnika in tehnologija v resnično nestabilnem
razvoju do biosfere, med pomembnimi deli pa izdvaja še raziskova-
nja ekologa P. Ehrlicha o naraščanju prebivalstva in nujnosti omeje-
vanja rasti in pionirsko delo Carsanove (objavljeno 1962), ki je kot
biolog pokazala na čeri kemizacije kmetijstva.
Navedena dela so pripomogla k popularizaciji ekologije, vse več pa
je tudi poljudno-znanstvenih del različne kvalitete, ki jih lahko delno
uvrščamo v delovno področje humane ekologije. Z Odumovim kon-
ceptom ekologije, še posebno pa humane ekologije, se je ponovno
utrdil njen biološki koncept, proučevanje človeka kot biološkega
bitja in obenem preoblikovalca okolja.
Humana ekologija proučuje specifične trende razvoja človeške popu-
lacije (eksponencialna rast) in opozarja na spreminjanje bioloških te-
meljev življenja, izčrpavanje naravnih virov kot posledico linearno
zasnovane človekove produkcije. Polucijske probleme (onesnaženost
vode, zraka, zastrupljanje zemlje, izčrpavanje naravnih virov, pove-
čanje količine odpadkov, radioaktivnost, hrup) obravnava z vidika po-
slabšanja kvalitete okolja za življenje, bivanja človeka in se poglablja
v socialne ali družbene posledice naraščanja prebivalstva in degrada-
cije okolja.
S konceptom ekosistema se je pojavilo tudi drugačno vrednotenje pro-
dukcije, ki je do sedaj imela le ekonomsko in antropocentrično di-
menzijo (Schramm, 1984, str. 277). Humana ekologija in celotna
sodobna ekologija argumentirano dokazujeta, da lahko človek iz
narave jemlje le tisto, kar trajno ne prizadene oziroma uniči naravnega
ravnotežja ekosistemov. Produkcijo je potrebno torej ocenjevati z
ekološkimi izhodišči, v resnici pa je produkcija le tisto, kar ljudje
brez škode vzamejo iz biosfere.
Vendar ostaja še vedno odprto vprašanje odnosa do tim. socialne
ekologije (Müller, 1977) in ekologije človeka, obenem pa so tudi o
48
________
obsegu, vsebini same humane ekologije in njenem odnosu do drugih
znanosti, ki proučujejo odnos med družbo in naravo oziroma posledice
tega odnosa. S posameznimi elementi ekologije človeka oziroma hu-
mane ekologije se že razmeroma dolgo ukvarjajo tudi druge znanstve-
ne discipline kot npr. geografija (zlasti družbena geografija), humana
medicina, socialna higiena, demografija in druge (Colic, 1973, str. 22).
Obenem je humana ekologija nedvoumno pokazala na prave vzroke
vse večjega propadanja okolja in tako, hote in nehote, dobila tudi širšo
družbeno in politično dimenzijo. Prenos in uporaba spoznanj prvega
(konzervacija energije) in drugega (entropija energije) zakona ter-
modinamike je namreč podčrtala osnovno razliko med produkcijo na-
rave in produkcijo družbe. Ekosisteme označuje kemično (snovno)
kroženje in enosmerni tok energije, produkcija človeške civilizacije
pa je danes glede materije in energije enosmerna, linearna (Commo-
ner, 1985), potencialni rezultat pa je poznan — samouničenje človeške
cevilizacije (Müller, 1975; Commoner, 1985). Commoner (1985) opo-
zarja, da je nedvomno vse bolj potrebna korenita reorganizacija člo-
veške družbe v skladu z ekološkimi imperativi, z ohranjanjem živ-
ljenjskih pogojev za preživetje človeka, ne načenja pa širših družbe-
nopolitičnih akcij, ki bi jih bilo potrebno izvesti.
S tega vidika je pravzaprav delno umesten očitek Gerasimova (1983)
humani ekologiji, da želi preveč enostransko, biološkouniverzalno tol-
mačiti dejavnost človeka, družbe. Po njegovem mnenju želi npr.
Commoner (1971) s konceptom »univerzalne ekologije« doseči, da bo
biološka ekologija diktirala človeštvu vso njegovo družbeno in gospo-
darsko udejstvovanje. Tako zastavljeni humani ekologiji torej očita,
da negira dialektično enotnost človeka kot naravnega in obenem druž-
benega, socialnega bitja. Taki očitki so po mnenju Kirna (1985)
preostri, saj je Commoner z vidika svoje stroke kritiziral obstoječi
produkcijski način.
Gerasimov (1983, str. 27) meni, da mora zlasti pri fundamentalnih
ekoloških proučevanjih pripasti vodilna vloga geografski znanosti, saj
je po njegovem mnenju sodobna geografija bolj kot vse druge znanosti
pripravljena za širša ekološka raziskovanja na interdisciplinarni ravni,
saj je njen osrednji predmet (že tradicionalno) geografsko okolje kot
celota, torej kot sistem z vsemi njegovimi prirodnimi in antropoge-
nimi (tehnogenimi) sestavinami. Zato naj bodo celovita geografska
proučevanja okolja neobhoden pogoj ekoloških proučitev.
Ekologijo zaradi njenega sintetičnega značaja znanstvenih spoznanj
in širjenja njenih mej namreč ne pojmuje kot znanstveno disciplino,
temveč kot splošno znanstveni pristop, ki se tiče vseh problemov živ-
ljenja in okolja (Gerasimov, 1983, str. 26). Menimo, da so številne
informacije geografije in njen tradicionalen položaj mosta med nara-
voslovnimi in družboslovnimi znanostmi soliden potencial za krepitev
njenega pomena pri kompleksnejših proučevanjih posledic odnosa
med družbo in naravo, vendar sodobno geografijo v veliki meri še
vedno označuje velika razdrobljenost geografskih raziskovanj. Raz-
					49
vojno potrebni specializaciji še ni sledila širša reintegracija spoznanj,
z zamudo pa se uveljavlja tudi sistemski pristop kot metodološko
ozadje za celovito proučevanje geografskega okolja prostorske arene
človekovega bivanja, udejstvovanja.
Tudi modelno-kvantitativna študija »Meje rasti« (1974) poskuša ostati
politično nevtralna, čeprav predlaga prehod v ničelno gospodarsko in
populacijsko rast, uveljavljanje ekološke in gospodarske stabilnosti,
kar pa je praktično nemogoče izvesti brez radikalnih družbenih in po-
litičnih sprememb.
Psiholog Trstenjak (1984) meni, da je vse večji pomen ekologije in
ekoloških vidikov odgovor na težnjo človeka, da privede svojo pro-
gresivno produktivnost do genocida lastne vrste. Zato se »nova« eko-
logija ne zadovoljuje samo z ugotavljanjem, kaj človek zmore, temveč
tudi (in predvsem), kaj sme. Po njegovem mnenju je človek z razra-
ščanjem sekundarnih in terciarnih potreb prebil naravne zakonitosti
homeostaze in se znašel v paradoksalnem položaju, saj ga civilizacij-
sko-tehnični napredek ob dvigu življenjske ravni hkrati vse bolj
utesnjuje (Trstenjak, 1984, str. 51).
VI.
V	okviru tako zasnovane humane ekologije teoritični argumenti še
niso bistveno in neposredno vplivali na družbenopolitično dimenzijo,
saj je pri proučevanju odnosa človek — okolje zanemarjena družbena
bit človeka. K politizaciji ekologije, razvoju tim. politične ekologije,
so prispevale družboslovnofilozofsko usmerjene študije, ki so izpo-
stavile družbeno zasnovanost resničnih vzrokov ekološke krize, ki je
v ekološko nesprejemljivem načinu produkcije in življenja. Ugoto-
vitve ekologije o planetarno in regionalno zgrešenih podmenah civili-
zacije so povzročile širša družbena gibanja in celo izoblikovanje novih,
političnih strank — »zelenih« (npr. v ZRN).
Ekološko mišljenje, torej, nedvoumno vpliva na moralne in politično
obarvane odločitve. Več kot dvesto let smo živeli z mislijo, da je
znanost politično in etično nevtralna, ekologija pa tako mnenje zanika
(Miller, 1975). Ekologija ima znanstvene osnove, toda njene ugoto-
vitve zahtevajo gospodarske, etične in politične ukrepe ter akcije.
V	knjigi »Politična ekologija« Strahm (1979) poudarja, da je ekologija
sicer biološka disciplina, vendar je po njegovem mnenju danes njena
osrednja naloga, da pokaže tudi destruktiven značaj in grožnje razvi-
jajoče se industrializacije in tehnologije. Sama politična ekologija naj
bi šla korak naprej in proučila gospodarske in družbene vzroke tako
zasnovanih gospodarskih in tehnoloških procesov, zato se ne zado-
voljuje zgolj s tehnično dimenzijo reševanja ekoloških protislovij.
Tudi sociolog Supek (1973, str. 195) poudarja biološko bistvo ekolo-
gije, vendar se z njeno razširitvijo na proučevanje odnosa človeka do
okolja ekologija ne more izogniti socialnim in ideološkim vprašanjem.
					50
Ekolog je po njegovem mišljenju nujno radikalni kritik, saj se vpraša,
kako glede na vse večjo degredacijo okolja spremeniti proizvodnjo,
potrošnjo, koriščenje energije. Po njegovem mnenju je popolnoma
razumljivo, da so tudi med ekologi skeptiki, optimisti, reformatorji
in radikali. Osebno pa sodi, da rešitev ekološke krize ni v reformizmu,
temveč v radikalnih družbenopolitičnih akcijah, ki naj bi ukinile
kapitalistično proizvodnjo, zasnovano na stalni in neskončni akumu-
laciji viška vrednosti in dela, ukinile tekmovanje med kapitalizmom
in socializmom, saj socializem privede do istih posledic, ker prevzema
kapitalistični ideal neskončne akumulacije dobrin (Supek, 1973).
Vrsta avtorjev (Erzensberger, 1985; Gorz, 1982; Romoren, 1976; Zga-
ga, 1976) menijo, da je ekologija danes v prvi vrsti radikalna kritika
sedanje kulture in politike industrijsko razvitih držav (kapitalističnih
in socialističnih), ki ustvarjajo taka ekološka protislovja, katera naj bi
v bližnji prihodnosti ob nespremenjenih trendih povzročila lasten
propad.
Francoski marksist Gorz (1982) poudarja, da ekologizem koristi eko-
logijo kot najbolj primeren vzvod za radikalno kritiko civilizacije in
družbe. Po mnenju sociologa Supeka (1973, str. 196) je ekologija sub-
verzivna že zaradi njenega lastnega vsebinskega in metodološkega
pristopa. Le-ta je holističen, celosten in zato nasproten strogi poziti-
vistično zasnovani delitvi na posamezne vsebine in znanstvene discip-
line. V sodobni »družbeni delitvi dela« so politiki in ideologi nava-
jeni, da se znanstveniki poslušno ukvarjajo s proučevanjem sredstev
za doseganje nekega cilja, ekološko zasnovano raziskovanje pa zaradi
holistične zasnove želi celovito osvetliti, kaj pomeni npr. določen
način proizvodnje za človekov položaj v svetu in naravi, za bodoče
generacije.
Zato zahodnonemški marksist Erzensberger (1985) meni, da je ekolo-
gija danes hibridna in kontraverzna znanost (ker je vključila v pro-
učevanje človeka) s futurološko deformacijo in željo po totalitarnosti
ter metodološko zmešnjavo. Vendar obenem poudarja njen izjemen
pomen, čeprav bi se morala po njegovem mnenju omejiti na sintetične
operacije. Obenem meni, da je družbena nevtralnost ekologije z za-
tekanjem k naravoslovnim dokaznim strategijam le fikcija, saj so
motnje pri izmenjavi snovi med človekom in naravo, jasna posledica
kapitalistične družbene produkcije (ki jo je sprejel tudi socializem).
Zato kritizira reformistične in tehnokratsko zastavljene programe
buržoaznih ekologov kot je ekološki program Ehrlicha (Erzensberger,
1985, str. 127), kateremu očita depolitičnost, reformizem in neupošte-
vanje družbenih dimenzij ekoloških protislovij. Zgaga (1975) meni,
da je taka ekoideologija slepilo meščanskega sveta, razrešitev ekolo-
ških protislovij je možna le hkrati z odpravo sveta kapitala.
Požarnik (1984) meni, da je ekologija veda o ekosistemih, ki združuje
tako biološke, kemijske, fizikalne, geološke, geografske kot tudi so-
ciološke, ekonomske in politične vidike, in kot taka nakazuje, da
ekološko krizo ni mogoče rešiti brez razrešitve ostalih temeljnih
družbenih protislovij.
					51
Osnovna razlika med posameznimi, ideološko različno orientiranimi
ekološkimi raziskovalci, je predvsem v tem, ali naj proučevalci po-
skusijo najti izhod iz ekološke krize tudi v spremembi samega načina
proizvodnje kot osnovnega vzroka za propadanje okolja (Plut, 1978).
V teoretični tradiciji socializma še ni dovolj jasnega odgovora o mož-
nostih in mejah narave v razmerju do industrijskih procesov dela.
kar je ena od zamud socialistične misli (Romoren, 1976). Levo usmer-
jena inteligenca razvitih kapitalističnih držav sodi, da se poskuša z
ekologijo prikriti resnične vzroke ekološke krize, onesnaženje okolja
prikazati kot nepolitičen problem in ne kot posledico destruktivnega
značaja kapitalističnega produkcijskega načina, ki ga je nekritično
prevzel tudi socializem kljub spremembi družbenoekonomskih odno-
sov (Plut, 1978). Obenem so še vedno na mestu opozorila, da pred-
stavljajo odnosi med naravo in družbo dinamično celoto, dialektično
enotnost objektov (zunanjega sveta) in objekta. V nasprotju s tem
dialektičnim gledanjem je namreč nesprejemljivo in napačno nepo-
sredno prenašanje ekoloških zakonitosti v proučevanje družbenih
procesov ter proučevanje človeške družbe in njenega odnosa do okolja
zgolj skozi prizmo enodimenzionalnega razumevanja človeka kot
biološkega, ne pa obenem kot družbenega bitja.
VII.
Ekologija je torej razmeroma mlada znanstvena disciplina, ki je do-
živela zlasti v zadnjih tridesetih letih širše zanimanje javnosti, silovit
vsebinski in teoretično-metodološki razvoj in preokret (zlasti z deli
Odurna, sredi petdesetih let, in kasnejšimi dopolnjenimi izdajami)
ter širše in še vedno naraščajoče zanimanje javnosti (po izidu knjige
«•Nema pomlad«, R. Carson, 1962).
Razumljivo je, da so se v razvoju ekologije kot biološke zasnovane
discipline pojavile različne vsebinske usmeritve in teoritično-meto-
dološki prijemi, ki so posledica razvoja celotne znanosti in dosežkov
človeške civilizacije. Za razliko od nekaterih drugih znanstvenih di-
sciplin je tekom stoletnega razvoja ekologije zaslediti dokajšnje rav-
notežje med ožjimi, specialističnimi raziskavami in usmeritvami ter
ravno tako potrebnimi širše, holistično zasnovanimi študijami. Zato
ekologija ni »zgorela« v pozitivistično zasnovanem modelu raziskova-
nja kot mnoge druge znanosti. Ni podlegla deterministični, mehani-
cistični razlagi sistema človek-okolje, ki je nasproten stalno prisot-
nemu dialektično zasnovanemu gledanju na odnos med organizmi in
okoljem: dialektična enotnost in vzajemna vzorčno-posledično zasno-
vana odvisnost živega sveta in okolja ter kompleksnost delovanja eko-
loških faktorjev. Splet interakcij v ekosistemu ima izrazito dialek-
tično obeležje, kar velja tudi za odnose človek-okolje, ki se manife-
stirajo v strukturi, dinamiki in funkciji ekosistema.
Kljub temu, da je ekologija v svoji osnovi biološka disciplina, se je
v sodobnem razvoju pravzaprav razmeroma uspešno izognila tudi
					52
čerem enostransko zasnovanega tolmačenja akcij in reakcij človeka v
dinamičnem okolju. Zlasti v sodobni humani ekologiji se ob biološki
poudarja tudi družbena narava človeka. Vendar Gerasimov (1983)
upravičeno opozarja na nevarnosti uveljavljanja koncepta »univer-
zalne ekologije«, ki trdi, da naj »biološka ekologija« (kot jo imenuje)
diktira človeštvu vse oblike udejstvovanja. Seveda pa je ravno tako
potrebno opozoriti na neustrezno drugo skrajnost, ki podcenjuje ali
celo negira biološko bistvo človeka, o čemer nam dovolj zgovorno
priča destrukcija okolja. Gerasimov (1983) poudarja vlogo dialektič-
nega materializma oziroma marksizma pri ekologiji, ki ji je omogočil
izdvojitev človeka iz sveta živali kot socialno-biološkega fenomena.
Ekologija je torej dokaj uspešno prebrodila čeri newtonsko-kartezi-
janske paradigme empirizma in parcializma in gradila celostno zasno-
vano vsebino. Celo več — njeni raziskovalni pristopi, metodologija in
termini so bili (in so še vedno) zaradi izvirnosti pogosto uporabljeni
v drugih sorodnih znanstvenih disciplinah. Vendar pogosto tudi meha-
nično, enostransko, kar je v sociologiji povzročilo razvoj inačice so-
cialnega darvinizma. Ker je obenem (z izjemo obdobja okoli leta 1925,
ko se je ekologija človeka pričela proučevati v sklopu sociologije in
družbene geografije) nenehno širila vsebinsko območje svojega raz-
iskovanja (ekologija rastlin, živali, ekologija pokrajin, ekologija člo-
veka), lahko govorimo o »imperializmu« ekologije.
Menimo, da je do dominacije ekoloških vidikov proučevanja prišlo iz
več razlogov. Ekologija ni zašla v skrajno deterministično razlago
odnosa med človekom in okoljem. Odnose je razlagala dialektično,
celostno in vzajemno; s teorijo ekosistema je zelo zgodaj organsko
povezala tradicionalna spoznanja in metodološke prednosti holistično
zasnovane teorije sistemov. Ohranila je zdravo, dialektično razmerje
med ožjimi, specialistično zasnovanimi in splošnimi, širšimi ekolo-
škimi raziskavami kot pogoj za nadaljnjo interdisciplinarno delo. Ob
fundamentalnih raziskavah se je ekologija tradicionalno uveljavljala
v praksi, najprej na ožje zasnovanem varstvu narave, kasneje pa v
ekološko zasnovanem vidiku gospodarjenja in planiranja.
Njena prodornost se odraža v nekaterih smereh ekološkega razisko-
vanja, ki preraščajo biološki okvir ekologije in poudarjajo njen in-
terdisciplinarni značaj. V bistvu gre za logičen potek selektivnega
razvoja znanosti, kjer se je ekološki raziskovalni prijem izkazal kot
(v določenem trenutku) najbolj ustrezen tudi za tim. mejna območja
raziskovanja, pa tudi za celostno zasnovana proučevanja.
Vse bolj postaja jasno, da biologija oziroma ekologija prevzema v
znanosti štafetno palico fiziki, saj vse bolj postaja osrednja naravo-
slovna in še širše zasnovana znanost, ekološki vidik pa doživlja upo-
rabo v mnogih vedah. Lahko rečemo, da je ekologija pravočasno
vstopila v novo etapo znanstvenega razvoja, ki ga vse bolj označuje
reintegracija znanstvenih spoznanj kot smeri za iskanje poti reše-
vanja celostnih, sistemskih, kompleksnih problemov preživetja so-
dobne človeške družbe. Capra (1983) govori celo ti. globalni ekologiji,
-	__53
ki podčrtuje eksistenčno nujnost ohranjanja planetarnega ekološkega
ravnovesja. Nova paradigma, ki presega dosedanje disciplinarne in
pojmovne meje sicer še ni izdelana, vendar se izgrajuje, tudi s pri-
spevkom ekologije, ki je že po svoji vsebini večplastna.
Notranja protislovja in nejasnosti v tim. mejnih območjih med ekolo-
gijo in drugimi znanostmi, so logična in dialektično zasnovana posle-
dica njenega burnega razvoja, ki ga lahko v grobem začrtamo v
naslednjih vsebinskih usmeritvah:
—	pionirsko, darvinistično obdobje (druga polovica 19. stoletja, za-
četek 20. stoletja); v okviru biologije so se izoblikovali temelji raz-
iskovanja odnosa med organizmi in okoljem s proučevanjem ekolo-
gije rastlin in živali (a brez ekologije človeka);
—	»humanizacija« ekologije (dvajseta leta 20. stoletja; pomeni pro-
učevanje ekologije človeka izven biologije; na področju ameriške
sociologije in družbene geografije so se zlasti pri proučevanju raz-
členjevanja urbanih predelov uporabila ekološka izhodišča v smislu
izoblikovanja nebiološke socialne (humane) ekologije, in zašla v ina-
čico socialnega darvinizma;
—	razširitev ekološkega raziskovanja na ekologijo pokrajin (konec
tridesetih let 20. stoletja); oziroma razvoj pokrajinske ekologije, ki
povezuje ekološki (biološki) koncept s pokrajinskim, geografskim;
—	interdisciplinarno zasnovano proučevanje ekologije človeka (zla-
sti v SZ), ki poudarja socialno, družbeno naravo človeka kot zavest-
nega preoblikovalca okolja. Gre za določeno združitev naravoslovnih
in družboslovnih spoznanj, vendar bolj v smislu znanstvenega pri-
stopa kot samega predmeta, vsebine raziskovanja;
—	jizikalizacija ekologije in razvoj »nove« (humane) ekologije (za-
četek je sredi tridesetih let 20. stoletja); označuje jo dokončna utr-
ditev ekoloških proučevanj človeka kot biološkega bitja in obenem
pomembnega ekološkega faktorja ter uporaba sistemskega, h olisti č-
nega pristopa v proučevanju ekosistemov, biogeokemičnega kroženja.
Nakazovanje smeri nadaljnjega razvoja v smeri tim. aplikativne hu-
mane ekologije, ki naj bi bila zasnovana delno v naravoslovnih, delno
pa v družboslovnih znanostih, v osredju pa zlasti biološka narava
človeka;
—	poudarjanje politične dimenzije ekologije (začetek sredi sedem-
desetih let 20. stoletja); izpostavlja družbenopolitično komponento
ekologije, saj le-ta odkriva resnične, družbeno-gospodarsko in poli-
tično zasnovane vzroke polucije okolja. »Politična« ekologija kaže na
destruktiven značaj produkcije, porabe, življenjskega stila industrij-
skih dežel in ugotavlja nujnost radikalne gospodarske, etične in po-
litične akcije z upoštevanjem ekoloških zakonitosti v družbeni pro-
dukciji, načinu življenja.
Korenine in usedline preteklosti, pa tudi raznovrstne dileme sedanjo-
sti, delno odkrivajo številne tančice prihodnosti ekologije in pomena
ekološkega vidika proučevanja. Dileme sedanjega trenutka ekologije
nam odkrivajo tudi različno zasnovane definicije samih ekologov in
54_____
drugih raziskovalcev posledic odnosa med družbo in naravo. Oglejmo
si nekatere ilustrativne definicije ekologije:
—	ekologija je veda o odnosih rastlin in živali z neživim in živim
okoljem in se deli v avtoekologijo, sinekologijo in demekologijo
(Leksikon Cankarjeve založbe — Biologija, Ljubljana 1983). Humane
ekologije ali ekologije človeka ni posebej med gesli;
—	ekologija je biološka disciplina, ki proučuje odnos med posamez-
nimi vrstami, populacijami in združbami organizmov na eni strani
in njihovim okoljem na drugi strani. Deli se v fitoekologijo, zoo-
ekologijo in humano ekologijo (Gračanin, 1977);
—	ekologija proučuje strukturo in funkcijo narave, je biologija
okolja; v javnosti pa se vse bolj uveljavlja kot znanost o odnosu med
človekom in okoljem (Odum, 1971);
—	ekologija je študij gospodinjstva Zemlje (Miller, 1975);
—	humana ekologija je veda o razvoju in interakcijah človeških
družb med seboj in s svojim okoljem (Boughey, 1971);
—	ekologijo je potrebno razumeti zlasti kot poseben splošno znan-
stveni pristop, oziroma metodo proučevanja različnih objektov pri-
rode in družbe, kot znanstveno gledanje na probleme življenja in
okolja (Gerasimov, 1984);
—	ekologija je znanost o ekosistemih, ki povezuje tako biološke,
kemijske, fizikalne, geološke, geografske kot tudi sociološke, tehnične
in ekonomske vidike in je zato kompleksna znanost, tim. »-skupnost
znanosti« (Ellenberg, 1973 — v Trommer, 1983);
—	ekologija je »zelena znanost«, znanost novega tipa, ki ne raziskuje
elementarnih celot, iz katerih je sestavljen ekološki sistem, temveč
razlaga njihovo medsebojno vplivanje (definicija francoskega filozofa
Marina — v Ružič, 1982).
Poudarjena je, torej, zelo različna razlaga vsebine ekologije, od pred-
metno ozko zastavljene do zelo razširjene oznake vsebine ekologije.
V grobem bi lahko sila neenake poglede na sedanjo in bodočo vse-
bino in razvoj ekologije razdelili v tri osnovne skupine:
1)	— Predmet ekologije je ozko, biološko zasnovano proučevanje
odnosa med rastlinami, živalmi in (ali celo brez) človeka ter obda-
jajočim okoljem. Gre torej za tradicionalno zasnovano ekološko pro-
učevanje v okviru biologije kot je bilo opredeljeno že ob nastanku
ekologije, vendar z novimi metodološko-raziskovalnimi postopki;
2)	— Širše pojmo vana vsebina in naloge (humane) ekologije kot
biološko zasnovanega, a po naravi interdisciplinarnega ekološkega
proučevanja kompleksnih naravnih pojavov, strukture in funkcije
narave. V ospredju je humana ekologija, ki proučuje človekov odnos
in odvisnost od okolja ter poudarja družbeno produkcijo kot vse bolj
izrazit ekološki faktor.
Humana ekologija delno posega v področje in tolmačenje družbene
produkcije, kjer pa ni možno mehanično uporabiti naravoslovne raz-
iskovalne prijeme in aplikacijo naravnih zakonitosti; obstaja nevar-
_____		55
nost enostranske interpretacije vpliva družbenih procesov in mate-
rialne produkcije družbe na okolje in uveljavljanje izhodišč social-
nega darvinizma, vulgarizacije družbenega razvoja, ki se ne razvija
po naravnih zakonitostih. Zato je priporočljivo da: ali svojo vsebino
omeji na naravoslovno dimenzijo svoje metodologije ali pa, v pri-
meru širše zasnovanih interdisciplinarnih raziskav, zagotovi sodelo-
vanje drugih raziskovalcev oziroma uporabi ustrezne metodologije
sorodnih znanosti.
3) — Najširše pojmo vana vsebina ekologije kot kompleksne, inter-
disciplinarne ali celo naddisciplinske znanosti ali posebnega sploš-
nega znanstvenega pristopa proučevanja večdimenzionalnih odnosov
med družbo in okoljem.
VIII.
Tudi med samimi ekologi (biologi) so sicer zelo različno poj movane
vsebine in meje ekološkega raziskovanja, od ožjega pomena pa do
nekoliko širšega pojmovanja ekologije (v smislu Odurno ve humane
ekologije). V bodočem razvoju ekološkega proučevanja lahko še
naprej pričakujemo razvoj ožje poj movane ekologije (rastline, živali,
človeške populacije), prav tako pa tudi ekologije v širšem pomenu
besede, kjer pa ostaja odprta še vrsta vprašanj glede tega, kdo naj
proučuje tim. kompleksne naravne pojave (Robič, 1974). Ali je to
biocenologija (torej biološka disciplina), širše pojmovana (humana)
ekologija (za tako rešitev se ogreva večina angloameriških in delno
tudi evropskih raziskovalcev, tudi nekateri zoologi v SZ; pri nas pa
je po mnenju Robiča veliko pristašev, pa tudi nasprotnikov, ali pa
biogeocenologija (v okviru geografskih znanosti, pobudniki so zlasti
številni sovjetski geografi — Isačenko, Sočana) ali pa celo nova zna-
nost. Sovjetski geograf Sukačev, osrednja osebnost pri opredeljeva-
nju pojma biogeocenoze, meni, da je za sodobno etapo znanosti zna-
čilno vzajemno prepletanje različnih ved, ki so med seboj tesneje
povezane. Med nove vede šteje tudi biogeocenology o, ki se torej ne
uvršča v okvir biologije ali geografije (Robič, 1974, str. 79). Odum
(1971) meni, da pravzaprav ni še nihče dokazal vsebinske razlike med
pojmi biogeocenoze in ekosistema. Prihodnost pa ima, po njegovem
mnenju, ekologija kot znanost o strukturi in funkciji narave, zlasti
pa že danes vse bolj razvejano, interdisciplinarno proučevanje v
okviru tim aplicirane humane ekologije.
Gerasimov (1983 a) sodi, da se je biološka raba termina ekologija
pozneje razvila in poglobila, vendar še vedno obstaja tudi ožje za-
snovana interpretacija. Toda po njegovem mnenju tako gledanje na
predmet ekologije ni več dominantno, kar potrjuje pogosta uporaba
terminov humana ali socialna ekologija, ekološka tehnologija, itd.
Menimo, da bo proučevanje kompleksnih naravnih pojavov preraslo
okvirje disciplin (npr. biologije oziroma ekologije ali geografije),
kar kažejo npr. sodobni trendi v pokrajinski ekologiji oziroma ekolo-
56___		
giji pokrajin, ki ima že danes močno poudarjen interdisciplinaren
značaj, vendar je za razliko od humane ekologije vloga človeka kot
ekološkega faktorja bolj v ozadju proučevanja. Vsekakor lahko pri-
čakujemo nadaljnjo preraščanje mej disciplin in celovitejše prouče-
vanje naravnih pojavov in mesto ter odnose človeka v vse bolj pre-
oblikovani naravi.
Ena izmed osnov za tesnejše povezovanje in integracijo pri prouče-
vanju večplastnega (biološkega, geografskega, ekonomskega, tehnolo-'
škega, kulturnega, psihosocialnega, itd.) bistva odnosa med družbo
(človekom) in okoljem, je proces »ekologizacije« sodobnih znanstve-
nih disciplin.
Seveda je »ekologizacija« oziroma »biologizacija« celokupnih odnosov
družba (človek) — okolje ravno tako zgrešena kot npr. v preteklosti
že uveljavljeno, a preseženo deterministično zagovarjanje »geografi-
zacije« ali »sociologizacije« tega odnosa. Tako si niti ekologija, pa
tudi ne geografija ne moreta lastiti »monopola« pri proučevanju
dialektične enotnosti družbe in okolja, ki ima večplastne dimenzije,
katere presegajo še tako celovito zasnovane vidike posameznih zna-
nosti. Zato ne more podati zadovoljive celostne interpretacije klasič-
no pojmo vana ekologija, humana ekologija ali ekologija človeka
(kot jo pojmujejo v SZ), saj gre za enostransko zasnovane poglede
glede na odnose družbe in narave.
Potrebno je poudariti, da proces ekologizacije že poteka, ekološki
pristop se je že uveljavil izven biologije ter naravoslovja (pa tudi
v geografiji in sociologiji). Postopoma pa se uveljavlja v številnih
znanostih (Gerasimov, 1983). V medicini, psihologiji, urbanizmu, eko-
nomiji, tehničnih vedah pa kot ekološka psihologija, ekološki urba-
nizem, itd.
Psiholog Trstenjak (1984) tako podčrtuje interdisciplinaren značaj
ekološke psihologije ali ekopsihologije, ki izvira že iz sistemsko teo-
retične usmerjenosti same ekologije. Poudarja, da gre pri ekološki
psihologiji za sistematično, vsestransko pritegnitev ekoloških vidikov
v splošno psihologijo. V modelu človek — okolje je torej nujen
sistemski znanstveni pristop, saj imamo opravka z množico prvin,
ki so v vzajemnih odnosih (Trstenjak, 1984). Zanemarjanje ali celo
ignoriranje ekološkega vidika v procesu družbene produkcije je prav-
zaprav osnovni vzrok današnje ekološke krize. Zato je proces ekolo-
gizacije zlasti v ekonomskih in tehničnih znanostih še toliko bolj
pomemben.
Nehvaležno in tvegano napovedovanje smeri ekološkega proučevanja
v bodoče torej kaže, da lahko pričakujemo še okrepljeno pozicijo
ekologije in njenega aspekta: nadaljnji razvoj ožje (biološko) in širše
interdisciplinarne, a z biološko zasnovo) pojmovane ekologije in po-
spešen proces ekologizacije znanosti. Obenem pa se odpira vprašanje
(humane) ekologije v najširšem pomenu besede (tim. globalna ekolo-
gija kot jo označuje Capra, 1983) kot »zelene« znanosti, celostne
znanosti o okolju in človeku. Ali pa imamo opravka s »pritiskom«,
______57
do katerega prihaja predvsem izven ekologije, za novo podobo in
funkcijo znanosti kot znanosti o preživetju (Kirn, 1982; Trstenjak,
1984).
Vse bolj glasni in argumentirani klici po nujnosti integracije znan-
stvenih spoznanj o okolju, o odnosih med družbo in okoljem, so po-
sledica dejstva, da sicer vse bolj poglobljena, a obenem atomizirana
in nepovezana spoznanja posameznih znanstvenih vej niso sposobna
odgovoriti na temeljna vprašanja preživetja človeka in na podobna
ekološko-eksistenčna protislovja dialektične enotnosti družbe in
okolja. Po mnenju Capre (1983) gre za odpor do parcialnosti in pre-
tiranega empirizma v znanstvenih proučevanjih, pa tudi v organiza-
ciji in funkcioniranju družbe.
Menimo, pa da sicer še tako široko zastavljeno vsebinsko področje
ekologije ali katerekoli dosedanje znanosti (tudi v svojem bistvu prav
tako interdisciplinarno zasnovane enotne geografije), ne more zajeti
vseh dimenzij in večplastnosti odnosa med človekom, družbo in oko-
ljem.
Po mnenju Vrišerja (1976) je tim nova ekologija človeka sicer zavrgla
različna deterministična naziranja, ni pa povsem prekinila z njimi,
postala je le bolj antropocentrična.
Človek je obenem naravno in družbeno bitje, človekovo okolje pa je
trodimenzionalno, saj ga sestavlja: naravno okolje (anorganski in
organski svet), kulturno (antropogeno) okolje oziroma sestavine in
psiho-socialno okolje. Zato posamezne, še tako široko zasnovane
znanstvene discipline ne morejo zadovoljivo in celostno pojasniti vso
širino zapletenega odnosa med družbo in okoljem, pa naj bo to
»nova« ekologija ali enotna geografija.
Kokoletova (1974) meni, da se uveljavlja prepričanje, da je za pro-
učevanje okolja ekologija najbolj primerna disciplina. Vzrok za tako
mišljenje je po njenem mnenju že v široki in ohlapni definiciji ekolo-
gije kot jo je zasnoval že njen ustanovitelj — Haeckel. Tako široko
pojmovanje ekologije pa je že povzročilo nastanek več različnih
ekologij, obstaja pa nevarnost še nadaljnjega razpada (Kokole, 1974,
str. 123). Zato je poenostavitev ali monopolizacija proučevanja celot-
nega odnosa človeka z okoljem neumestna tako pri ekologiji kot kom-
pleksni geografiji ali drugi vedi. Obenem pa je potrebno podčrtati,
da imata geografija in ekologija pri kompleksnem proučevanju siste-
ma družba — okolje poseben pomen, ki izvira iz njunega tradicional-
nega holističnega, kompleksnega, interakcij skega in dialektičnega
pristopa. Za razliko od ekologije pa je geografija po mnenju geografa
Paviča (1974) metodološko šibkejša, saj so se geografi preveč ukvar-
jali z mejnimi in tujimi metodologijami in zanemarili razvoj last-
nega metodološkega pristopa. V navedenem dejstvu je potrebno is-
kati vzroke za sedanjo dominacijo ekološke metodologije pri prouče-
vanju okolja. Metodološka prednost ekologije je tudi v dejstvu, da
se je sistemski pristop v biologiji pojavil že leta 1925 z Bertolanffi-
jem in se v šestdesetih letih široko uveljavil, nasprotno od geogra-
58	___		
fije, kjer se je pojavil po drugi svetovni vojni in se uveljavil šele
v sedemdesetih letih.
Razpareeliranost, razcepljenost geografije je poleg zapletenosti geo-
sistemov (zlasti antropogenih sestavin) eden od osnovnih vzrokov
za zaostajanje geografije pri uvajanju sistemskega pristopa. Se vedno,
namreč, ni zgrajena splošna teorija raziskovanja geosistemov (Plut,
1982). Haggett (1974) pa impresivno praktično dokazuje, da uporaba
sistemskega pristopa daje solidno osnovo za reintegracijo geografije,
saj le kot enotna znanost lahko pomembneje sodeluje pri proučevanju
sistema človek — družba — proizvodnja — okolje.
Samo sklop medsebojno povezanih znanosti s teamskim proučeva-
njem lahko zadovoljivo in celovito odgovori na širino odnosa človeka
do življenjskega okolja (Radovanović, 1977, str. 354). Vendar je po-
trebna predhodna integracija spoznanj, zlasti na osnovi teorije in
metodologije sistemov ter modelov v okviru posameznih znanosti in
obenem njihova »-ekologizacija-«. Tudi sama humana ekologija v šir-
šem pomenu besede in enotna geografija ločeno ali celo povezano,
ne moreta celostno pojasniti odnosa med družbo in okoljem. Vendar
menimo, da imajo naslednje znanosti pri proučevanju tega odnosa
poseben pomen in sicer:
—	ekologija oziroma biologija (človek kot biološko bitje v okolju);
—	geografija (prostorski vidiki odnosa človek in okolje in obenem
integracija spoznanj o sestavi in dinamiki geografskega okolja);
—	sociologija (človek kot družbeno bitje v okolju, celovito zasnovano
proučevanje družbe in njenih zakonitosti v odnosu do prebrazbe
okolja);
—	ekonomija (družbena produkcija v okolju);
—	psihologija (psihološke zakonitosti človeškega življenja in njegov
odnos do okolja).
Poudariti pa je potrebno tudi vlogo humanističnih in tehničnih zna-
nosti (v iskanju humanejšega tehnološko-proizvodnega procesa, ki
naj bi bil prilagojen naravni reprodukciji in ekonomiji narave).
Trstenjak (1984) pravi, da pravzaprav že nastaja nova »znanost o
preživetju«, ki krepko sega preko ekologije in je interdisciplinarna,
internacionalna, hkrati pa interideološka. Njena osrednja naloga naj
bi bila predvsem pregledovanje, predvidevanje in usmerjanje znan-
stveno-tehničnega ter družbenega razvoja, ki utegne človeka vse
bolj odtujiti od narave in tako ogroziti njegov obstoj. Ce si je znanost
doslej prizadevala, da bi »človeka prilagodila naravi«, bo znanost
preživetja v poindustrijski dobi stala predvsem pred nalogo, kako
večkratno spremenjeno okolje zopet prilagoditi človeku in njegovi
naravi. Trstenjak (1984, str. 296) meni, da ima »znanost o preživetju«
metodične nastavke v dosedanjih sistemsko analitičnih, kibernetič-
nih pripomočkih. Konkretno vsebino in smer pa ji bo narekovalo
življenje samo, vendar poudarja njeno antropološko in ekološko za-
snovo (Trstenjak, 1984, str. 302).
________		59
Trstenjak (1984, str. 294) opozarja na po njegovem že kar shizofre-
nično razdrobljenost, specializacijo posameznih znanstvenih, delov-
nih in interesnih področij, ki zato nehote ali hote vodijo v še večji
nered in dezorientiranost, krčevito tekmovalnost in razdor ne le med-
človeških odnosov, temveč zlasti odnosov do same narave.
Menimo, da pomenijo pobude k oblikovanju naddisciplinsko zasno-
vane »znanosti o preživetju« tudi pozive k človečnosti, humanosti,
vzpostavitvi zdravega človekovega odnosa do narave. Široko, med-
disciplinsko zasnovano proučevanje odnosa družba (človek) — okolje
v smislu »znanosti o preživetju«, »zelene znanosti«, pomeni znanst-
veni in eksistenčni izziv, iskanje rešitve človeške civilizacije pred
lastno neodgovornostjo in enodimenzionalnim »napredkom«.
IX.
Integracija znanstvenih spoznanj na širokem področju sistema člo-
vek — okolje je možna v predhodno opravljeni integraciji spoznanj
v okviru posameznih znanstvenih disciplin, kar omogoča enako-
pravno partnerstvo v nadaljnjem procesu združevanja spoznanj
»ozelenjene« znanosti. Menimo, da je potrebno »znanost o preživetju«
razumeti bolj v smislu sistemsko zasnovanega proučevanja večjega
števila znanosti. Torej kot najširše, naddisciplinsko zasnovani znan-
stveni pristop kompleksnega sistema družba — okolje, medsebojno
tesno povezanih znanosti oziroma vidikov (ekološkega, prostorskega,
ekonomskega, tehničnega, socialnega, etičnega, psihološkega, itd.).
Menimo, da se bo torej ekološko proučevanje v bodoče razvijalo v
naslednjih osnovnih smereh:
—	v okviru ožje poj movane ekologije in širše zasnovane humane
ekologije;
—	v procesu ekologizacije drugih znanosti;
—	v procesu vsebinsko-metodološkega združevanja spoznanj in
teamskega dela raziskovalcev različnih profilov v sistemu družba
(človek) — okolje (»znanost o preživetju«) z močnim ekološkim pred-
znakom in vsebinsko zasnovo, za novo podobo reintegrirane znano-
sti in drugačnega človekovega odnosa do okolja.
LITERATURA
1.	Boughey A., 1971, Man and the Environment, New York, str. 417.
2.	Capra F., 1983, Wende Zeit, Scherz Verlag, str. 512.
3.	Carson R., 1972, Nema pomlad, Ljubljana, str. 251.
4.	Commoner B., 1985, Alternativni pristopi h krizi okolja, Pasti razvoja —
ekološke študije, Ljubljana, str. 219—237.
5.	Colie D., 1973, Opšta teorija životne sredine, Beograd, str. 61.
6.	Die Grünen, Program zur Landtagswahl 1984, 1983, Stuttgart, str. 86.
7.	Dizdarević M., 1974, Riječnik ekologije, Sarajevo, str. 136.
8.	Elton G., 1953, The Ecology of Animals, London, str. 97.
9.	Erzensberger H., 1985, H kritiki politične ekologije, Pasti razvoja — ekološke
študije, Ljubljana, str. 98—142.
60_			
10.	Gams I.,'1986,'Osnove pokrajinske ekologije (učbenik), Oddelek za geogra-
fijo FF, Ljubljana, str. 175.
11.	Gams I., 1975, Problemi geografskega raziskovanja ekotopov in pokrajinske
ekologije v Sloveniji, Geografski vestnik 1975, Ljubljana, str. 133—140.
12.	Gantar P., 1975, Oris razvoja sociologije mest, Časopis za kritiko znanosti,
Ljubljana, str. 1—33.
13.	Gerasimov I., 1983, Metodološki problemi ekologizacije savremene nauke i
mesto geografije u njoj, Glasnik srbskog geografskog društva 1983/2, Beograd,
str. 21—32.
14.	Gerasimov I., 1983 a, Geography and Ecology, Moscow, str. 167.
15.	Gorz A., 1982, Ökologie und Freiheit, Reinbek, str. 140.
16.	Gračanin — Iljanić, 1977, Uvod u ekologiju bilja, Zagreb, str. 138.
17.	Haggett P., 1974, Geography: A Modern Synthesis, New York, str. 483.
18.	Hall H., 1977, Biology, London, str. 304.
19.	Hoffmann M., 1973, ökotope und ihre Stellung in der Agrarlandschaft,
Münster, str. 174.
20.	Ilešič S., 1979, Pogledi na geografijo, Ljubljana, str. 612.
21.	Janković M., 1963, Fitoekologija, Beograd, str. 550.
22.	Kirn A., 1976, Ekološki zakoni in materialna produkcija, Teorija in praksa
1976/3—4, Ljubljana, str. 198—213.
23.	Kirn A., 1982, Znanstveno-tehnološka revolucija, biosfera in ekološka kriza,
Antrophos 1982/I-H, Ljubljana, str. 143—159.
24.	Kirn A., 1985, Ekološke meje in protislovja družbenega razvoja, Pasti raz-
voja — ekološke študije, Ljubljana, str. 5—33.
25.	Klepac R., 1980, Osnovi ekologije, Zagreb, str. 141.
26.	Kokole V., 1974, Novi pogledi na proučevanje okolja, Geografski vestnik
XLVI, Ljubljana, str. 121—129.
27.	Kormandy E., 1969, Concept of Ecology, New Yersey, str. 209.
28.	Lebedev A., Zdzjarskaja E., 1975, Voprosi ekologičeskoi geografii serdeč-
nososydistih zabolevanii, Geografičeskie aspekti ekologii čeloveka, Moskva,
str. 81—92.
29.	Leser H., 1976, Landschaftsökologie, Stuttgart, str. 432.
30.	Maksimova L., Raih E., Saravaiskaja L., 1975, Geografičeski aspekti ekologii
zdaravlja čeloveka, Geografičeski aspekti ekologii čeloveka, Moskva, str 7—15.
31.	Meadows H., Meadows L., Randers J., Berhrens W., 1974, Meje rasti, Ljub-
ljana, str. 269.
32.	Medvedov V., Preobraženskij S., Raih E., 1974, Teoretičeskie i metodologi-
českie voprosii ekologii čeloveka, Seria geografičeskaja 1974/6, Moskva, str.
54—63.
33.	Miller T., 1975, Living in the Environment, Belmont, str. 380.
34.	Müller P., 1977, Biogeographie und Raumbewertung, Darmstadt, str. 164.
35.	Nestmann L., 1974, Human Development in its Relation to Ecological Condi-
tions, Geoforum 1974/18, str. 7—18.
36.	Odum E., 1971. Fundamentals of Ecology, Philadelphia, str. 574.
37.	Pavić R., 1974, Geografija i ekološki aspekti, Geografski horizont 1974/1-4,
Zagreb, str. 78—84.
38.	Plut D., 1978, Dialektični materializem in varstvo okolja, Geografski ob-
zornik 1978/1—2, Ljubljana, str. 13—17.
39.	Plut D., 1980, Raziskovalne zasnove in delovne metode pokrajinske ekologije,
Geografski vestnik Lil, Ljubljana, str. 135—144.
40.	Plut D., 1982, Usmeritev geografije v luči pozitivizma, Geografski vestnik
LIV, Ljubljana, str. 99—110.
41.	Požarnik H., 1984, Alternative, poti in stranpoti napredka, Ljubljana str.
192.
42.	Putmen R., Wratten S., 1984, Principles of Ecology, London str. 388.
43.	Radovanovič M., 1977, Teorijsko-metodološke osnove i praktički ciljevi
geografskog istraživanja životne sredine, Zbornik 10. kongresa geografa Jugosla-
vije, Beograd, str. 351—360.
44.	Romoren T. in V., 1976, Marx in ekologija, Časopis za kritiko znanosti
1976/3, Ljubljana, str. 136—151.
					61
45; Robič D., 1974, Fitocenoza, biocenoza, biogeocenoza in ekosistem, Gozdarski
vestnik 1974/2-4, Ljubljana, str. 77—86.
46.	Ruppert K., Schaffer F., Maier J., Paesler R., 1981, Socialna geografija.
Zagreb, str. 159.
47.	Ružić M., 1982, Biti ali ne biti, Ljubljana, str. 251.
48.	Schramm E., 1977, Ökologie — Lesebuch, Frankfurt, str. 283.
49.	Sears P., 1957, The Ecology of Man, Eugene, Oregon, str. 61.
50.	Stefanović U., 1977, Fitocenologija, Beograd, str. 283.
51.	Strahm F., 1979, Politische Ökologie, Hamburg, str. 398.
52.	Supek R., 1973, Ona jedina zemlja, Zagreb, str. 270.
53.	Tarman K., 1964, Človek in narava, Ljubljana, str. 120.
54.	Tarman K., 1979, Ekologija (Biologija), Učbenik srednjega usmerjenega izo-
braževanja, Ljubljana, str. 74.
55.	Tepina M., 1974, Razsežnosti našega okolja, Ljubljana, str. 276.
56.	Trojan P., 1975, Ekologija ogolna, Warszawa, str. 419.
57.	Trommer G., 1983, Ökologie, Köln, str. 182.
58.	Trstenjak A., 1984, Ekološka psihologija, Ljubljana, str. 324.
59.	Voronov A., 1975, O problemah ekologii čeloveka, Geografičeskii aspekti
ekologii čeloveka, Moskva, str. 101—110.
60.	Vrišek I., 1976, Uvod v geografijo, Ljubljana, str. 378.
61.	Troll C., 1970, Landschaftsökologie (Geoecology) und Biogeocenologie, Eine
terminologische Studie, Revue roumaine de geologie, geophysigve et geogra-
phie, Bucarest, 1970/1, str. 9—10.
62.	Zgaga P., 1976, Prispevek h kritiki politične ekologije, Časopis za kritiko
znanosti 1976/3, Ljubljana, str. 74—118.
					62
Dr. Asilan Pushka*
Kvantitativna analiza relacija
između stope nataliteta stepena
zaposlenosti i društvenog
proizvoda per capita
Uvod
Natalitetna stopa kao bitna komponenta prirodnog priraštaja stanov-
ništva, zavisi od više faktora: bioloških, ekonomskih, socijalnih i
psiholoških.1 Biološki faktori određuju fiziološki kapacitet, a ostali
faktori smatraju se korektivnim.
Obzirom da biološki faktori reprodukcije ne menjaju se bitno kod
raznih populacija (nema većih razlika među narodima što se biolo-
škog kapaciteta tiče), stoga za analizu postali su važniji tzv. korek-
tivni faktori (ekonomski, socijalni i psihološki), od kojih zavisi stepen
varijacije reprodukcione stope stanovništva. Od korektivnih faktora
zavisi koliko će se koristiti biološki kapacitet rađanja.
Dosadašnje analize u većini broja zemalja pokazale su, da su ekonom-
ski i socijalni faktori vrlo značajni kod snižavanja stope nataliteta i
dovođenja iste u optimalne okvire i čak ispod toga.
Međutim, kako se u pojedinim slučajevima, tj. u pojedinim prostor-
nim jedinicama ponašanja populacija i delova populacija odudaraju
(manje ili više) od ukupnih kretanja, onda se javljaju dileme, dali
uzeti iste faktore kao parametre koji objašnjavaju kretanje stope
nataliteta i mortaliteta ili menjati dosadašnju koncepciju koja se
bazira na veću međuzavisnost između reprodukcione stope sa stepe-
nom društveno-ekonomskog razvoja, sa koncepcijom koja se zasniva
na grupu psiho-socijalnih faktora. Ova druga koncepcija, međutim,
* Dr. Asilan Pushka je vannredan profesor na Odseku za geografiju, Prirodno-
-matematičkog fakulteta u Prištini, M. Tita b. b.
63	
manje je sigurna i ne može u potpunosti da objašnjava kretanje re-
produkcione stope.
Autor će svojom daljom analizom pokušati da potvrdi koncepciju
uticaja ekonomskih faktora na stopu nataliteta, kao i uticaj nataliteta
na ekonomski razvoj kroz primere SAP Kosova, republika i SAP
Vojvodine.
Hipoteza
Autor je polazio od pretpostavke da između ekonomskog razvoja i
porasta stanovništva postoji recipročna povezanost. Ekonomski razvoj
sa svojim parametrima (zaposlenost, društveni proizvod i dr.) utiče
neposredno i posredno na smanjenje natalitetne stope preko promena
socijalne i ekonomske strukture stanovništva (porasta urbanog i in-
dustrijskog stanovništva, porasta pismenog i aktivnog, kako muškog
tako i ženskog stanovništva itd.).
Sa druge strane veća stopa porasta stanovništva u uslovima niže aku-
mulacije kapitala i nedovoljne razvijenosti snižava efekte društveno-
ekonomskog razvoja i povećava regionalne razlike.
Metodologija i metoda rada
Da bismo potvrdili ili oborili gore iznetu hipotezu koristili smo se
vremenskom serijom podataka za:
—	broj i udeo zaposlenih u odnosu na ukupno stanovništvo,
—	natalitetnu stopu (vremensku seriju 1952.—1984. god.) po republi-
kama i pokrajinama, i
—	vrednosti društvenog proizvoda per capita.
Iz ovih serija podataka za republike i pokrajine izračunali smo vred-
nosti trenda za pomenute parametre, zatim koeficijente korelacija
između udela zaposlenog stanovništva i natalitetne stope po republi-
kama i pokrajinama, koeficijente korelacija između natalitetne i mor-
talitetne stope sa više ekonomskih i socijalnih varijabli za SAP
Kosovo. Osim toga, izračunate su vrednosti broja stanovnika po
republikama i pokrajinama sa hipotetičnom stopom rasta od 1 % (od
1955. do 1983. godine) i vrednosti društvenog proizvoda per capita sa
postojećom i hipotetičnom stopom stanovništva, da bismo na taj način
videli, koliko postojeća stopa rasta stanovništva utiče na povećanje
razlika između republika i pokrajina.
Radi utvrđivanja zaostajanja SAP Kosova u odnosu na prošek zem-
lje, republike i SAP Vojvodinu, koristili smo se sa grafikonima u
kojima je prikazano kretanje udela zaposlenih i vrednosti društvenog
proizvoda per capita u odnosu na stopu nataliteta i godine ukršta-
vanja parametara.
64	
Analiza rezultata
Analizirajući ranije odnos između stepena zaposlenosti i natalitetne
stope (za SAP Kosovo) utvrdili smo visoku negativnu korelaciju
(— 0,734), a za udeo zaposlenih i visinu dohotka po glavi stanovnika
vrlo visoku pozitivnu vezu (0,946). Između stope rođenih i udela
aktivnog stanovništva kako za 1971. tako i 1981. godinu dobijena je
vrlo visoka negativna korelacija (— 0,81),2 dok sa brojem zaposlenih
u 100 stanovnika znatna negativna korelacija (— 0.51), kao i sa visi-
nom nacionalnog dohodka po glavi stanovnika (— 0,44). Takođe
znatno negativna korelacija dobijena sa udelom zaposlenih žena
(—0,44) a sa varijablom prosečna starost stanovništva visoka nega-
tivna korelacija (—0,85).3 Sa udelom urbanog stanovništva natali-
tetna stopa (za 1981. godinu) pokazuje nisku negativnu statističku vezu
(— 0,31), što znači da je natalitetna stopa nešto niža u gradskim sre-
dinama nega u seoskim (sa 80 % pouzdanosti).
Iz jedne ranije analize (podacima iz 1970 godine),4 autor je postav-
ljajući stopu nataliteta u odnosu na udeo domaćinstava do 4 članova
dobio znatnu negativnu korelaciju (— 0,68), a sa udelom većih doma-
ćinstava pozitivnu visoku korelaciju (0,73). Tih godina dobijena je
slaba do znatna korelacija sa udelom nepismenog stanovništva (0,37)
a 1981. godine nikakva statistička veza, mada analiza podataka iz
ankete* pokazuje da nepismenost igra znatnu ulogu kod održavanja
visoke natalitetne i mortalitetne stope. Iz ovih primera možemo kon-
statovati da natalitetna stopa stoji u znatnoj i visokoj korelaciji sa
ekonomskim varijablama, a sa socijalnim slabo do srednje i visoko
sa jednom demografskom varijablom (prosečna starost stanovništva).
Vrednostima serije podataka (od 1952. do 1984. godine) za udeo zapo-
slenih u odnosu na ukupno stanovništvo i stope nataliteta za repub-
like i pokrajine dobij ene su visoke i vrlo visoke vrednosti koeficijenta
korelacije. Vrlo visoki koeficijent korelacije dobij en je u primeru
SAP Kosova (—0,913) i SR Makedonije (— 0,940), a visoki koefici-
jent korelacije u ostalim republikama i SAP Vojvodini i zemlji kao
celini (— 0,879).*
Ovako visoke vrednosti koeficijenta korelacije sa negativnim
predznakom upućuje na sigurnu konstataciju da sa poveća-
njem udela zaposlenih smanjuje se natalitetna stopa. Tako na pri-
meru Kosova metodom regresije utvrđeno je da sa povećanjem udela
zaposlenih za 1 % smanjuje se stopa nataliteta za 1,82 promila, a na
nivou zemlje sa povećanjem udela zaposlenih za 1 % smanjuje se
natalitetna stopa za 0,64 promila. Iz ovih vrednosti proizilazi da niže
vrednosti udela zaposlenih treba jače da utiču na smanjenje natali-
tetne stope u slučaju Kosova, nego u slučaju cele zemlje.
*	Anketa sprovedena od strane Instituta za sociologiju Filozofskog fakulteta u
Prištini sa 690 žena, pokazala je da žene sa nižom školskom spremom ili bez
nje imaju veći broj dece, i njihov idealan broj dece je veći nego kod žena sa
srednjim ili višim obrazovanjem.
*	BH. — 0,861; CG. — 0,863; HRV. — 0,845; SI. — 0,832; Srb. — 0,745; Voj. — 0.866.
65	
Tabela br. 1 Vrednosti broja, indeksa i udela zaposlenih po republikama i pokrajinama 1952. i 1984. godine
SFRJ
Bosna i
Hercegovina
Crna
Gora
Hrvatska
Makedonija
Slovenija
Srbija
b. p.
Vojvodina
Kosovo
1952 Broj zaposlenih 1000	1734	268	30	477	90	266	397	168	38
1984	6354	971	150	1519	488	829	1589	603	206
Index 1984/52	366	362	500	318	542	312	400	359	534
1952 Udeo zaposlenih	10,3	9,6	7,2	12,2	7,0	17,8	9,0	9,9	4,8
1984	27,3	22,7	24,7	32,7	24,5	43,2	27,6	29,5	12,0
Index 1984/52	265	236	343	268	350	243	307	298	250
1952 Zaposleni na 1000 stanovnika	106	101	76	124	73	181	93	100	50
1984	277	227	247	327	245	432	276	295	120
Index 1984/52	261	226	327	264	335	239	298	295	241
66	
Dok je udeo zaposlenih na Kosovu povećan od 4,8 % 1952. godine nà
12,0 % 1984 godine, dotle na nivou cele zemlje, udeo zaposlenih po-
većan je od 10,3 % na 27,7 %, što znači da je odnos ostao približio
isti (2,1 odnosno 2,3 puta) za uzeto vreme.
U SR Sloveniji, kao rajrazvijenijoj republici, odnos udela zaposlenih
prema udelu zaposlenih na Kosovu veći je od 3,5 puta sa tendenci-
jom malog smanjenja (od 3,7 na 3,6 puta). Kod svih ostalih republika
i SAP Vojvodine u razmatranom periodu došlo je do povećanja raz-
lika (osim SR Bosne in Hercegovine gde je taj odnos smanjen od 2,0
na 1,89 puta).
Između indexa porasta udela zaposlenih i indexa broja zaposlenih u
periodu 1952/84 postoji pozitivna tendencija, sa izuzetkom Kosova.
Kod manje razvijenih republika došlo je do bržeg povećanja udela i
broja zaposlenih, mada je udeo zaposlenih u prvima ostao niži za 5
do 20 % od razvijenih republika i SAP Vojvodine. Kod Kosova index
udela zaposlenih u odnosu na ukupno stanovništvo je niži od prošeka
zemlje za 15 indeksnih poena, a index ukupnog broja zaposlenih je
za 168 indeksna poena veći od prošeka zemlje (534 prema 366). Mada
je stopa porasta ukupnog broja zaposlenih na Kosovu veća (5,8 %)
od prošeka zemlje (3,9 % za period 1955/81) ipak je udeo zaposlenih
ostao veoma nizak (12,0 % 1984. godine), zbog nižeg starta i brzog
porasta stanovništva Kosova.
Između vrednosti indexa porasta stanovništva i zaposlenih postoji
vrlo visoka statistička veza (0,958), što znači da je zaposlenost pratilo
porast stanovništva.
Po opštinama SAP Kosova udeo zaposlenih 80-tih godina kretalo se
oko 5 % manje razvijenih, između 5 i 10 % kod srednje razvijenih
(za kosovske prilike) i iznad 10 % u relativno razvijenim opštinama
Kosova (kao Titova Mitrovica, Đakovica, Peć, Prizren, Gnjilane, Le-
posavić idr.). Od kosovskih opština samo Priština zadnjih godina po-
stigla udeo zaposlenih veći od 25 % u odnosu na ukupno stanovništvo.
Sa tako niskim udelom zaposlenih u veći broj kosovskih opština ne-
moguće je postići jaču socio-kulturnu i demografsku transformaciju.
Odnos između broja (i udela) zaposlenih
sa natalitetnom stopom
Kao što smo ranije istakli, između ovih varijabli postoji visoka i vrlo
visoka korelacija sa suprotnim trendom kretanja. Vrednosti trenda
kretanja udela zaposlenih (za period 1952.—1984. godine) kreću se go-
dišnje od 0,222 % na Kosovu do 0,799 % u Sloveniji, a prošek zemlje
0,512 % godišnje.
Ove vrednosti trenda pokazuju da na Kosovu treba da prođe prosečno
oko 5 godina (4,5 godina) da se udeo zaposlenih povećava za još 1 %,
a u Sloveniji 1,25 godina, a na nivou zemlje oko 2 godine (1,95 godina).
67	
Da bismo videli kako se kreću Vrednosti trenda udelá i broja zaposle-
nih po republikama i pokrajinama dajemo sledeću tabelu:
Tabela br. 2
Vrednosti trenda udela i broja zaposlenih od 1952. do 1984. godine po
republikama i pokrajinama
Republike i	_Vrednosti trenda_
pokrajine	udela zaposlenih	broja zaposlenih
SFRJ	Yt = 19,1 + 0,512 X	Yt =	3915 +	139,649 X
SR BiH	Yt = 14,9 + 0,373 X	Yt =	554 +	20.704 X
SR Crna Gora	Yt = 15,6 + 0,467 X	Yt =	83 +	3,374 X
SR Hrvatska	Yt = 22,5 + 0,599 X	Yt =	986 +	31,119 X
SR Makedonija	Yt = 16,5 + 0,494 X	Yt =	269 +	11,698 X
SR Slovenija	Yt = 32,0 + 0,799 X	Yt =	552 +	17,746 X
SR Srbija b. p.	Yt = 18,3 + 0,581 X	Yt =	960 +	37,185 X
SAP Vojvodina	Yt = 21,0 + 0,555 X	Yt =	405 +	12,609 X
SAP Kosovo	Yt = 8,4 + 0,222 X	Yt =	106 +	5,225 X
(b. p. = bez pokrajina)
Kao što se iz vrednosti ove tabele vidi, najveće vrednosti trenda udela
zaposlenih ima SR Slovenija. Iznad prošeka zemlje stoji SR Hrvatska,
SR Srbija bez pokrajina i SAP Vojvodina, a ispod prošeka manje raz-
vijene republike i SAP Kosovo.
Absolutne vrednosti trenda broja zaposlenih su u republikama koje
imaju veći broj zaposlenih (Srbija, Hrvatska, Bosna i Hercegovina,
Slovenija). Na Kosovu godišnje broj zaposlenih povećava se za 5225
lica (prošek za 1952.—1984. godine). Zadnjih godina (posle 1980. go-
dine) godišnje povećanje broja zaposlenih iznosi prosečno 7000 lica.
Na osnovu vrednosti trenda (Yt = 8,35 + 0,222 X) može se utvrditi
da 1990. godine udeo zaposlenih će se povećati na 13,23 %, 1995. go-
dine na 14,34 %, a 2000. godine na 15,45 %. Prema ovom trendu Ko-
sovo 2015. godine trebalo bi da ima 18,78 % zaposlenih u odnosu na
ukupno stanovništvo, to je otprilike toliko, koliko je prošek zemlje
iznosio 1965. godine ili SR Slovenija 195z. godine (18,64 %).
Ova projekcija na osnovu trenda (i ako nije najsigurnija) pokazuje da
Kosovo što se udela zaposlenih tiče (ako bismo kao limitnu vrednost
uzeli 12 % kao 1984. godine), zaostaje za prošekom zemlje oko 29
godina, u odnosu na manje razvijene republike između 20—25 go-
dina, a u odnosu na razvijene republike i Vojvodinu između 25 i
35 godina.
Međutim, ukoliko bismo uzeli kao ograničavajuću vrednost 18 % za-
poslenih u odnosu na ukupno stanovništvo, onda bi se ta vremenska
68	
Odnos između stepena zaposlenosti i stope nataliteta po republikama
i pokrajinama za vremenski period 1952.—1981. god.
69	
distanca zaostajanja između Kosova i ostalih regija povećala više, i
to, u odnosu na manje razvijene republike između 30. in 34. godine,
a za razvijenim republikama i Vojvodinom između 35 in 55 godina, ili
za prošekom zemlje više od 40 godina.
Na ovo vremensko udaljavanje Kosova od ostalih republika i Vojvo-
dine utiču brzi porast stanovništva i nedovoljna razvijenost Pokra-
jine.
Međutim, ukoliko bi stanovništvo Kosova poraslo od 1955. godine go-
dišnjom stopom od 1 % umesto 2,5 %, onda bi udeo zaposlenih 2000.
godine iznosio 20,7 %, vrednost, koju je SFRJ kao celina imala 1973.
godine. U tom slučaju SAP Kosovo bi zaostao iza prošeka zemlje oko
27 godina, 20—22 godine iza manje razvijenih i 32—45 godina iza
razvijenih republika i Vojvodine.
Treba istaći da pokrajina Kosovo u samom početku razvoja bila u
zakašnjenju, jer je 1955. godine udeo zaposlenih iznosio 5,22 %, a
prošek zemlje bio je 12,6 % ili 2,4 puta veći.
Tabela br. 3
Udeo zaposlenih u odnosu na ukupno stanovništvo prema postojećoj
i hipotetičnoj stopi rasta stanovništva na Kosovu od 1955. do 2000.
godine
Udeo zaposlenih
Godine	prema postojećoj	prema hipotetičnoj
stopi	stopi od 1 %
1955 g.	5,15 %	5,15 %
1960 g.	7,55 %	8,05 %
1965 g.	8,32 %	9,62 %
1970 g.	8,20 %	10,24 %
1975 g.	9,80 %	13,41 %
1980 g.	11,05 %	16,44 %
1983 g.	11,80%	17,83%
2000 g.	15,45 %	20,70 %
(vrednosti su izračunate od strane autora)
Prema ovim procenama, pod pretpostavkom da stanovništvo Kosova
poraslo godišnjom stopom od 1 %, onda bi Kosovo skratilo vremen-
sko zaostajanje za 7—8 godina u odnosu na postojeću stopu rasta
stanovništva.
Postavljanjem u odnose između udela zaposlenih i natalitetne stope
u grafikonima po republikama i pokrajinama, vidimo kada i na kojoj
visini vrednosti ovih parametara se ukrštavaju. Kod manje razvijenih
republika ovo ukrštavanje se dogodilo između 1976. in 1978. godine, a
kod razvijenih republika i Vojvodine između 1955. (SR Slovenija) i
70__
1963. godine (SR Srbija bez pokrajina). Na nivou zemlje ukrštavanje
se dogodilo 1969. godine, a na Kosovu očekuje se oko 2015. godine,
pod predpostavkom da ove varijable imaju dosadašnji trend kretanja.
Ukrštavanje na nivou opština Kosova dogodilo se samo u opštini Le-
posavić (1977. godine) zahvaljujući više nižoj stopi nataliteta. Grafi-
kon pokazuje da u slučaju opštine Priština i Titova Mitro vica ovi
parametri se približavaju ukrštavanju. Kod ostalih opština, što su
one manje razvijene linije ovih parametara su međusobno udaljenije
i obrnuto, što su razvijenije bliže su jedna drugoj.
Odnos između društvenog proizvoda per capita
i stope nataliteta
Vrednost društvenog proizvoda ukupno i per capita služi kao važan
pokazatelj razvijenosti, stoga ovom prilikom ćemo se služiti njime da
ODNOS тОШ1 DRUŠTVENOG PROIZVODA m CAPITA REPUBLIKA I POURMIHA
PRE/ЧЛ PROŠEKU 2EML-JE
71	
ukažemo na stepen razvijenosti Kosova i njenog zaostajanja za osta-
lim regijama zemlje.
Vrednost društvenog proizvoda (ukupno) u zemlji između 1955. i 1983.
godine porasla je za 4,7 puta. Veći porast indexa vrednosti društve-
nog proizvoda od prošeka zemlje pokazale su Kosovo (index 544),
Makedonija (502), Crna Gora (500), Slovenija (511), Srbija bez pokra-
jina (492), i Vojvodina (475). Ispod prošeka zemlje ostale su Bosna i
Hercegovina (425) i Hrvatska (427).
Međutim, vrednosti društvenog proizvoda per capita ostale su ispod
jugoslovenskog prošeka (index 363) u manje razvijenim republikama i
prokrajini Kosovo, kako zbog većeg porasta stanovništva tako i zbog
ostalih objektivnih i subjektivnih okolnosti.
Tabela br. 4
Kretanje indeksa društvenog proizvoda ukupno, per capita i stanovništva u
periodu 1955. do 1983. godine po republikama i pokrajinama
Između vrednosti indeksa društvenog proizvoda ukupno i per capita
ne možemo uočiti statističku vezu (— 0,193), dotle između vrednosti
indeksa društvenog proizvoda ukupno i indeksa stanovništva postoji
znatna pozitivna statistička veza (0,589), a između vrednosti indeksa
društvenog proizvoda per capita i indeksa stanovništva postoji visoka
negativna statistička veza (— 0,868). Ovi odnosi pokazuju na postoja-
nje pravilnosti da sa povećanjem stanovništva u više od polovine
slučajeva raste i ukupni društveni proizvod, dok sa porastom stanov-
ništva u većini slučajeva društveni proizvod per capita je manji. Da
bismo videli da li se razlike između pojedinih republika i pokrajine
Kosova povećavaju ili smanjuju u odnosu na društveni proizvod per
capita, postavili smo u odnos vrednosti društvenog proizvoda per ca-
pita između prošeka zemlje, republika i pokrajina, kao i između nekih
republika i SAP Kosova.
Iz vrednosti odnosa uočavamo da se razlike između prošeka zemlje,
razvijenih republika i Vojvodine smanjuju, dok u odnosu na manje
razvijene republike i pokrajinu Kosovo povećavanju. Tako, u odnosu
72	
Odnos između društvenog proizvoda per capita i stope nataliteta po
republikama i pokrajinama za vremenski period 1955.—1980. god.
73	
na SR Hrvatsku vrednost prošeka zemlje 1955. godine bio 0,817, 1975.
godine 0,812 i 1983. god. 0,801. Kod Slovenije te vrednosti kretale su
se od 0,572, 0,487 i 0,508 za pomenute godine. Kod SR Srbije bez po-
krajina razlike se takođe smanjuju od 1,101 na 1,034 i 1,011, a kod
SAP Vojvodine od 1,068 na 0,868 i 0,830. Trend smanjenja razlika sa
prošekom zemlje je najuočljiviji kod Vojvodine (mada sa oscilacija-
ma), a kod Slovenije trend je izraženiji do 1975. godine da bi iza te
godine pokazao blago suprotno kretanje. Kod Hrvatske trend sma-
njenja razlika je jasniji od 1960. godine.
Prošeku zemlje najbliže su vrednosti društvenog proizvoda per capita
u SR Srbiji (bez pokrajina) sa vrlo blagim trendom smanjenja razlika.
U odnosu na manje razvijene republike i Kosovo, razlike sa proše-
kom zemlje se povećavaju i to najizrazitije kod Kosova, od 2,35 1955.
godine na 2,99 1975. godine i 3,58 1983. godine. Kod Bosne i Hercego-
vine razlike su se povećale od 1955. godine (1,2) do 1980. godine
(1,523) a potom počele da smanje (1,459). U slučaju SR Crne Gore
postoje oscilacije. Do 1960. godine razlike su se povećale (od 1.3 na
1,5), zatim do 1970. godine su se smanjile (1,3) potom se povećale do
1975. godine i posle 1980. godine. U SR Makedoniji od 1960. do 70-tih
godina razlike su se smanjile (od 1,566 na 1,428) a zatim su se blago
povećale (1,535 1983. godine).
Vrednosti društvenog proizvoda per capita između SR Srbije (bez
pokrajina) i SAP Kosova pokazuju na povećanje razlika i to od 2,13:1
(1955. godine) do 3,54:1 (1983. godine). Što se odnosa Kosova prema
republikama i Vojvodini tiče razlike se povećavaju i to više u odnosu
na razvijene republike i Vojvodinu, a nešto manje u odnosu na manje
razvijene republike. Tako npr. u odnosu na SR Hrvatsku razlika je
povećana od 2,88:1 na 4,46:1, a u odnosu na SR Sloveniju od 4.11:1
na 7,05:1.
Na postavljeno pitanje, zašto se razlike povećavaju u odnosu na Ko-
sovo, mogli bismo pomenuti tri najvažnija faktora:
1.	Niža startna osnova razvoja Kosova;
2.	Kasnije uključivanje Kosova u procesu razvoja uz orijentaciju
iskorištavanja primarnih sirovina;
3.	Veća stopa porasta stanovništva.
Kosovo je zbog historijske zaostalosti posle rata počela sa nižom
startnom osnovom kod skoro svih ekonomskih parametara u odnosu
na Vojvodinu i republike, pogotovo ovih razvijenijih.
Što se investicija tiče, one su od 1959. godine bile vrlo niske, nisu
dostigle ni 3 % investicija u Jugoslaviji.5 Tek nakon ove godine Ko-
sovo participira sa nešto više od 3 % investicija zemlje. Stope rasta
investicija u Pokrajini podudaraju se sa visokim koeficijentom margi-
nalnog kapitala. Zakasneli efekti investicija na povećanje dohotka
posledica su i strukture investicija, obzirom da rudarstvo i energetika
zahtevaju velika ulaganja koje se polako aktiviraju. Prema tome,
74	
sporiji rast društvenog proizvoda Kosova posledica je i nedovoljnog
obima i efikasnosti investicija, gde je naročito uticala »teška« pri-
vredna struktura Pokrajine.6
Da bismo ispitali koliko stvarno porast stanovništva utiče na smanje-
nje društvenog proizvoda per capita u slučaju SAP Kosova, republi-
ka i SAP Vojvodine, postojeći porast stanovništva (godišnje stope
rasta) eliminisali smo teoretskom stopom rasta stanovništva od 1 %
godišnje, kolika je bila prosečna godišnja stopa porasta stanovništva
naše zemlje.
U slučaju Kosova utvrdili smo da je odnos vrednosti društvenog pro-
izvoda per capito između SAP Kosova i SFRJ ostao skoro isti kako
1955. (2,35:1) tako i 1983. godine (2,38:1).
Ova nam činjenica pokazuje nedvosmisleno da veća stopa porasta
stanovništva povećava razlike između Kosova, prošeka zemlje, repub-
lika i Vojvodine, ali ona nije glavni krivac zaostajanja Pokrajine.
Blago zaostajanje Kosova u odnosu na prošek zemlje i nakon elimi-
nisanja postojeće visoke stope rasta stanovništva, pokazuje da zaosta-
janje Kosova treba tražiti i u ostalim faktorima a ne samo u porastu
stanovništva, kao što žele pokazati neki autori.
Grafikoni koji prikazuju odnose vrednosti dotičnih republika i po-
krajina sa prošekom zemlje, što se vrednosti društvenog proizvoda
per capita tiče, sa postojećom normom i teoretskom normom rasta
od 1 % godišnje, pokazuju da su razlike male kod SR Srbije, zatim
SR Crne Gore, SR Bosne i Hercegovine i SR Makedonije, mada kod
njih i postojeće stope rasta stanovništva kreću se od 1,2 % (BH i CG),
1,4 % (Makedonija) i 0,8 % (Srbija bez pokrajina).
Kod SR Hrvatske sa stopom rasta stanovništva od 1 % smanjile bi
se vrednosti društvenog proizvoda per capita, kao i kod Vojvodine,
obzirom da Hrvatska (0,4 %) i Vojvodina (0,55 %), imale su najnižu
godišnju stopu rasta stanovništva u pomenutom periodu (između 1955.
i 1983. godine). U SR Sloveniji smanjenje društvenog proizvoda per
capita bilo bi manje, obzirom da je dosadašnja stopa rasta stanov-
ništva od 0,9 % bliska prošeku zemlje.
Nakon eliminisanja uticaja rasta stanovništva i dalje vrednosti društ-
venog proizvoda per capita ostaju u skoro istim odnosima, kako na
početku tako i na kraju razmatranog perioda, zadnjih godina čak se
i povećavaju. Tako npr. vrednosti društvenog proizvoda per capita
SR Srbije (bez pokrajina) prema vrednostima Kosova ostaju u odno-
sima 2,13:1 1955. godine i 2,21:1 1983. godine. Vrednosti SR Slovenije
prema Kosovu ostaju u odnosu 4,11:1 1955. godine i 4,43:1 1983. go-
gine, a Makedonije 1,6:1 i 1,70:1, dotle Bosne i Hercegovine 1.96:1 i
1,75:1.
Da bi se Kosovo razvijalo brže i smanjilo razliku u odnosu na repub-
like i Vojvodinu, trebalo je da postigne veću stopu rasta društvenog
proizvoda per capita (za 50—100 %) od 3,1 %, koliko je iznosio za
prošli period (prošek zemlje bio je 4,7 %).
75	
Ekonomska analiza (ekonomskih i demografskih) investicija za re-
publike i pokrajine (za period 1953—1979 god.) pokazuje da u od-
ređenom vremenskom intervalu razvijene regije naše zemlje realizo-
vale dinamičniji ekonomski razvoj, a manje razvijene regije sporiji
ekonomski razvoj, zbog toga što prve regije imale su veću vrednost
ekonomskih investicija, a druge manju.7
U vezi s time SAP Kosovo u odnosu na ostala područja zemlje za
pomenuti vremenski period imala sporiju dinamiku ekonomskog raz-
voja, jer je imala manju vrednost ekonomskih investicija, a veću
vrednost demografskih investicija. Demografske investicije zbog po-
znatih razloga absorbiraj u znatnu akumulaciju, te stoga usporavaju
privredni razvoj manje razvijenih područja sa istim ostalim uslovima
privređivanja.8 Ovo ukazuje na važnu činjenicu da podizanje blago-
stanja stanovništva u područjima sa visokom stopom porasta stanov-
ništva zahteva dodatna zalaganja (investiranja).9
Na osnovu trenda kretanja vrednosti društvenog proizvoda per capita,
Kosovo će dostići vrednost od oko 11000 dinara 1994. godine, koju
vrednost naša zemlja kao celina dostigla 1970. godine.
Tabela br. 5
Zaostajanje Kosova u vrednosti društvenog proizvoda per capita od oko 11000
dinara u odnosu na republike i Vojvodinu
Prema tome, Kosovo zaostaje u kretanju vrednosti društvenog proiz-
voda per capita za oko 15—37 godina u odnosu na Makedoniju i Slo-
veniju, tj. iza manje razvijenih republika zaostaje 15—18 godina, a
iza razvijenih za 24—37 godina.
U slučaju da je Kosovo imalo godišnju stopu rasta stanovništva 1 %,
onda bi vrednost društvenog proizvoda od oko 11000 dinara dostigla
1986 godine ili 8 (osam) godina prije nego sa sadašnjom stopom rasta
stanovništva.
U posleratnom periodu natalitetna stopa na Kosovu je smanjena od
43,6 promila 1955. godine na 30,2 promila 1981. godine. Natalitetna
76	
stopa od 18,9 promila na razini zemlje bila je već 1969. godine, a pre-
ma trendu Yt = 38,1 + (— 0,48) X ta vrednost na Kosovu treba da
se postiže tek 2008. godine ili 39 godine kasnije.
Tabela br. 6
Godine sa natalitetnom stopom od 18—19 pi'omila po republikama i pokrajinama
i godine zaostajanja Kosova
Kao što vidimo, što se stope nataliteta tiče, Kosovo zaostaje iza manje
razvijenih republika 24—31 godinu, a u odnosu na razvijene republike
i Vojvodinu 48—51 godinu.
Prema gruboj proceni, za razmatrane parametre Kosovo zaostaje iza
republika i Vojvodine za 15 do 50 godina.
Zaključak
Mada ekonomski razvoj i reprodukcija stanovništva su kompleksne
pojave i moraju se analizirati u tom kontekstu, mi smo pokušali da
kroz odnose triju parametara parcijalno da ukažemo na međuodnose
na nivou SAP Kosova, republika i SAP Vojvodine.
Cilj nam je bio da ukažemo kako se ovi parametri međusobno pona-
šaju i matematički projektu j u u dosadašnjem toku i u daljem raz-
voju.
Oba ekonomska parametra (udeo zaposlenih i vrednost društvenog
proizvoda ukupno i per capita) stoje u negativnoj korelaciji sa natali-
tetnom stopom.
Također, ovom prilikom dokazali smo da veći porast stanovništva
smanjuje vrednost društvenog proizvoda per capita i povećava razli-
ke između republika i pokrajina tj. između razvijenih i manje raz-
vijenih regija. Međutim, konvertiranjem postojeće stope rasta sta-
novništva sa teoretskom, također, smo došli do zaključka da porast
stanovništva nije jedini faktor zaostajanja Kosova i ostalih manje
razvijenih republika, već uzroke treba tražiti u startnoj osnovi raz-
77	
Vöja, visini i strukturi investicija, privrednoj strukturi dotičnih re-
gija, organizaciji poslovanja idr.
Porast stanovništva je zavisna varijabla, ali ona u ograničenim eko-
nomskim uslovima postaje u izvesnoj meri i uzrok zaostajanja, jer se
nema mogućnosti za aktiviranje ukupnih ljudskih resursa.
Za izvlačenje manje razvijenih regija od nedovoljne razvijenosti po-
trebno je uložiti više investicija (ekonomskih i demografskih), razviti
takvu privrednu strukturu koja omogućava brži razvoj i uključi-
vanje u nacionalnoj i međunarodnoj podeli rada.
Tabela br. 7
Vrednosti društvenog proizvoda per capita po republikama i pokrajinama od
1955. do 1983. godine
(Cene iz 1975. godine, b. p. = bez pokrajina)
Tabela br. 8
Vrednosti društvenog proizvoda per capita na osnovu broja stanovnika sa sto-
pom rasta stanovništva od 1 % godišnje po republikama i pokrajinama, po ce-
nama iz 1972. godine
78	
Tabela br. ft
Broj stanovnika po republikama i pokrajinama prema hipotetičnoj stopi rasta
od 1 % godišnje
(Broj stanovnika u 1000)
Izvor podataka: vrednosti društvenog proizvoda ukupno uzete su od
Statističkog godišnjaka SAP Kosova 1984. godine str. 367. Ostale vred-
nosti izračunavao ih je sam autor ovog članka.
Literatura:
1.	Miroslav Rašević: Determinante fertiliteta stanovništva u Jugoslaviji, Beo-
grad, 1971, str. 14.
2.	Asian Puška: Uticaj zaposlenosti stanovništva na natalitet, «-Stanovništvo-«
br. 1—4, Beograd, 1978—81, str. 269.
3.	Asilan Pushka: Relacionet në mes të punësimit, produktit shoqë ror per
capita dhe lindjesisë, »Përparimi-« nr. 5, Prishtinë, 1985, (Relacije izmedju
zaposlenosti, društvenog proizvoda per capita i natiliteta), str. 629.
4.	Asilan Pushka: Shpërndarja e popullsisë dhe roli i saj në ndryshimet socio-
-ekonomike në Kosovë (Razmeštaj stanovništva i njen značaj za društveno-
-ekonomske promene na Kosovu), časopis »-Economia-« br. 4, Priština, 1975.
5.	Ismet Gusija: Burimet natyrere si faktor i zhvillimit ekonomik të KSA
Kosovës (Prirodni izvori kao faktor privrednog razvoja Kosova), Prishtinë,
1982, str. 20.
6.	Ibid, str. 23
7.	Musa Limani: Ndikimi i investimeve demografike në dinamikën e zhvillimit
ekonomik (Uloga demografskih investicija na dinamiku privrednog razvoja),
»Përparimi-« nr. 1, Prishtinë, 1983, str. 36.
8.	Ibid, str. 36.
9.	Ibid, str. 37.
79	
Martin Beriehaj
Međunarodni značaj Prizrenske
lige
»Mučno je samim rođenjem biti nerazdužno dužan mrtvima.
Još je mučnije biti nekome i u svemu kriv, što si sin, unuk, potomak
tih što su zanosno i uporno, svesno i zabludno ratovali za slobodu
i ujedinjenje . . .«
Dobrica Ćosić
Uvod
Albanski narod počeo je borbu protiv stranih okupatora odmah po-
slije pada pod Osmanli j skom vlašću. Međutim, za razliku od ranijih
vjekova, od početka prve polovine XIX. vijeka u ustancima alban-
skog naroda počela je da prodire svijest o borbi za stvaranje auto-
nomne države, čije korijene treba tražiti u stvaranju pašaluka sa
središtem u Skadru (1757) i Janjini (1786).
Odmah na početku bih želio da ukažem na činjenicu zbog koje sam
se opredijelio za ovaj rad. Period kojeg sam obradio (mada bi to
zaslužio), nije dovoljno obrađen. Proces afirmacije albanskog naroda
u drugoj polovini XIX. vijeka, svakako je od velikog značaja ne
samo za albanski narod, već i za druge narode Balkanskog polu-
ostrva, koji su bili pod Osmanlijskom vlašću.
Prva faza nacionalnog pokreta do stvaranja Prizrenske lige karak-
terišu neprekidni ustanci protiv pojačanog nacionalnog ugnjetavanja
i novim svjetovnim i nacionalnim duhom u kulturnog stvaralaštvu,
dok na međunarodnom planu, učešćem Albanaca u oslobodilačkim
ustancima balkanskih naroda i njihovim neuspješnim pokušajima za
ostvarivanje zajedničkog fronta da sa oslobodilačkom borbom još
uvijek porobljenih balkanskih naroda stvaraju autonomne i neza-
visne balkanske države.
U upotrebljenoj literaturi sam uvidio činjenicu koju pojedini alban-
ski istoričari izbjegavaju ne želeći »kompromitirati-« Ligu, dok je
pojedini nealbanski istoričari baš zbog toga potenciraju.
80	
Naime prilikom osnivačke skupštine Lige (10. 6. 1878.) Liga se naziva
XHEMILIATI IHTILIATI ISLAMIE (Liga lojalnih muslimana) dakle,
statut koji je donošen u junskoj skupštini nijedan od svih 16 člana
ne pomin j e niti Albaniju, niti Albance, već muslimane. Statut (Ka-
rarnamea) dobij a proalbanski karakter 2. 7. 1878. njegovim revidi-
ranjem. Tu se kao politički subjekt pojavljuje Albanija — Albanci
i njihova autonomija. Dakle, u periodu od 22 dana (tj. od 10. 6. do
2. 7. 1878.). Liga ima strogo muslimanski karakter. I vjerovatno se
zbog toga još dan-danas susrećemo sa takvim tezama da je čitavo
djelovanje Lige od 1878—1881 okarakterisano kao muslimansko a
ne albansko, što nikako ne stoji.
Poslednjih godina se kod nas Prizrenska liga tretira kao protivjugo-
slovenska vojno-politička organizacija koja ima za cilj formiranje
Velike Albanije. Naročito, poslije kosovskih demonstracija 1981. go-
dine Prizrenska je liga okarakterisana od nekih »¿storičara« kao
protivsamoupravna. Razlog je nepoznavanje prave, a poznavanje
»druge« Prizrenske lige koja je bila formirana 1943. godine od strane
organizacije Balli kombtar za koju se i ja slažem da su njihove po-
zicije protivjugoslovanske i protivsamoupravne.
Ali, poistovijetiti 1878. godinu sa 1981. je bijedno...!:
a)	pošto ne postoje nikakve slične istorijske društveno-političke okol-
nosti niti sličnosti bilo kakve druge vrste među tim godinama;
b)	Jugoslavija (političko-pravno) kao što je danas poznajemo nije
postojala, čak i ideja o njoj je bila iluzija, pa otuda proizilazi činje-
nica da je stvaranje Velike Albanije (iz današnjih pozicija dnevne
politike) još veći apsurd. Tada je to bila akcija udružiti sve teritorije
sa albanskim življem u sklopu Turske, što nema ničeg zajedničko
sa SFR Jugoslavijom.
Odlučio sam se za ovu temu, jer me je ta tematika oduvijek zani-
mala. Hronološki sam pokušao prikazati unutrašnje i spoljnje faktore
za pojavu ideje o autonomiji, pa sve do stvaranja Prizrenske lige te
njenog djelovanja. Za ovakav izbor dokumentacije i štampe sam se
odlučio zbog reflektiranja Lige na međunarodnu scenu. Kao u do-
kumentima, tako i u štampi ću upotrijebiti za srpskohrvatske izvore
jezik toga vremena (bez obzira na leksikografske i gramatičke gre-
ške) dok ću izvore iz drugih jezika prevesti.
Cilj kojeg sam sebi postavio je da se 1878. gleda sa stanovišta 1878.
godine, a nikako načinom današnje dnevne i čaršijske politike.
Gledanje susjeda na albansko pitanje
i osnivanje Prizrenske lige
Razumljivo je da je izbijanje velike Istočne krize, pa ratovi i poli-
tičke akcije što ih prate u cijelom razdoblju od 1875. do 1878. godine,
kako na Balkanu, tako i kod Albanaca izazvalo veliku uznemirenost
_				81
i zabrinutost. Tu su atmosferu neizvijenosti i straha potencirale akci-
je političke propagande o diobi Turske i posebno evropske Turske.
Bezbrojne glasine i planovi o toj diobi širili su se već odavno ali
osobito intenzivno u vrijeme objave o sazivu Berlinskog kongresa, a
ti planovi dobivali su i sasvim konkretne političke oblike, kao npr.
još ranije u odredbama Sanstefanskog mira. S druge strane politička
agitacija poticanje i spletke stranih sila na Balkanu, pojačavale su
pometnje, strah i zabrinutost za egzistenciju kod svih naroda evrop-
ske Turske, a reakcije u suštini nemoćnih vladajućih slojeva Turske
i fanatičnih muslimana je usmerena osobito protiv turskih podanika
i nemuslimana što je pojačavalo opšte stanje nesigurnosti.
Tim prvim faktom koji je djelovao na osnivanje Albanske lige, pri-
družuje se i drugi, u vidu albansko-srpskih, albansko-crnogorskih
i albansko-grčkih suprotnosti i sporova.
Albanci su naime, kroz stoleća turske vlasti na Balkanu, u okviru
jedinstvene turske države, izveli postepenu migraciju, naročito iz
sjeverne i srednje Albanije, ne samo u Makedoniju nego i na Kosovo
i južnu Srbiju. Bio je to dijelom neizbiježan ekonomski proces na-
diranja brđana i stočara prema dolinama uzrokovan glađu za zemljom
i za pašnjacima, ali snažno potenciran stvaranjem rijetko naseljenih
područja, zbog turskog pritiska i seoba, naročito srpskog naroda
prema sjeveru. Ratovi su pojačavali taj proces, naročito u 19. stoleću
nakon obnove srpske države. Tako je posebno i za vrijeme srpsko
turskih ratova 1876. i 1877—78. bilo živih migracija srpskog i alban-
skog življa, u vezi sa napredovanjem ili uzmicanjem turske ili srpske
vojske.*
Lako je shvatiti kako su sve te migracije praćene osvjetama i repre-
salijama obiju strana, maksimalno zakrivile takve srpsko-albanske
odnose ne samo u tim krajevima, već i uopšte. Zaoštravanju tih od-
nosa je uz to pridonosilo i držanje albanskih četa u turskoj vojsci,
gdje su one bile glavna i udarna snaga koja je tradicionalno upo-
trebljavana protiv drugih naroda turske carevine. Porta je osobito
nastojala da ih održava u ratobornom raspoloženju, krvno ih do
kraja i na smrt zavadila sa susjednim Srbima i tako prisilila i jedne
i druge na međusobne nemilosrdne borbe do uništenja.
Za isti je cilj Porta delovala i u crnogorsko-albanskim odnosima.
Cijelo crnogorsko-albansko granično područje bilo je jedna oblast
u kojoj su još plemenske organizacije vijekovale živjeći po svojim
privilegij ama.* Bilo je tu svakako neizbježnih i čestih sporova i ple-
menskih svađa, ali frontalnog crnogorsko-albanskog spora i borbe
skoro da i nije bilo,1 do odluke Berlinskog kongresa.
*	Govorimo uvjek o migraciji iz onog prostranog područja, što se nalazi izmedju
Makedonije i Albanije na jugu i kneževine Srbije u tadašnjim njenim grani-
cama na sjeveru.
*	Nadovezajući se na onaj poznati lanac plemena, u istom političkom položaju,
što se pružao od crnogorskih brda preko albanskih pa do grčkih planina.
1 M. Miljanov, »-Život i običaj Arbanasa-« str. 185—188.
					82
U tom je dakle području trebalo sada na predstojećem Berlinskom
kongresu povući crnogorsko-albansku granicu, kao osnovu nove
Crnogorsko-turske državne granice. Najprije je samo ratovanje crno-
gorsko-tursko od godine 1876. na dalje, učinilo svoje na zaoštravanje
crnogorsko-albanskih suprotnosti, koje je zatim Porta zaista neumor-
no i svesrdno potsticala i raspiravala svim sredstvima nastojeći da
od Albanaca stvori onu branu i snagu pomoću koje bi usporila i
maksimalno ograničila svoje neizbježno teritorialno uzmicanje u ko-
rist Crne Gore. To je Porti išlo lako kod muslimana Albanaca i
Turaka u sjevernoj Albaniji, gdje su se na osnovi islamskog fana-
tizma i fatalne uloge vjere i crkve mogli brzo raspiriti neljudski
odnosi i sve dublja mržnja. Kod nemuslimanskog stanovništva je
išlo teže, šta više u početku vrlo teško. Poznato je, naime, da je još
prije rata 1876. god. bilo pregovora između Crnogoraca i Mirdite o
prijateljstvu i savezništvu, da su takve akcije bile uspješne, a Porta
se protiv takvih sporazuma i prijateljstva borila likvidiranjem i
progonstvom raznih albanskih glavara.2
Opšta politička situacija nastala oko rata i u vezi s ratnom politič-
kom propagandom, pomogla je Turskoj i Austro-Ugarskoj da savla-
daju i paraliziraju spomenute akcije crnogorsko-albanske saradnje.
Time je Turska ostvarila potrebno joj zaoštravanje i sukobe u tom
području i to postepeno na jednoj višoj frontalnoj osnovi. Presudnu
ulogu je u tom pravcu imalo prenošenje političke borbe na borbu
za graničnu zemlju između albanskih i crnogorskih seljaka. Težnje
nekih crnogorskih starješina i crnogorskog kneza za proširenjem
svoje teritorije ne samo na one d j elove graničnog područja na koje
su opravdano i razumno mogli postavljati zahtjeve, već i na one koje
su bile albanske3 vrlo dobro su koristile Turskoj u njenoj akciji
zaoštravanja odnosa, kao što su joj jednako dobro dolazila shvatanja
i nekih albanskih glavara koji nisu bili voljni dati Crnoj Gori ništa
izvan njenih minimalnih granica od 1875. godine. Sveokupni rezultat
bio je, da je Porta sve uspješnije politički djelovala plašeći Albance
crnogorskim teritorijalnim pretenzijama na račun albanske zemlje.
Analogna je bila situacija i u albansko-grčkom graničnom području.
1	tamo su, u toku stoljeća albanske migracije zahvatile grčke zemlje,
posebno u Epiru.
Porta je tamo poticala Albance u borbu za »albansku zemlju« na-
stojeći da preko albanskog, što odlučnijeg otpora, osigura svoje dalje
gospodstvo nad što većim dijelovima Epira i Thesalije, koje je
Grčka revindicirala i spremala se da, uz pomoć evropskih sila po-
stavi kao zahtjeve na Berlinskom kongresu. Raniji ekspanzionistički
zahtijevi nekih krugova u Grčkoj, kao i tadašnje neke pretjerane
grčke želje, opet su Porti izvrsno poslužile da izradi političku parolu
2	J. Hadživasijević »Arnautska liga i arbanaška kongra«, Beograd, 1905. prego-
vori između kneza Nikole i mirditskih glavara, te progovor M. Miljanova —
Prenkë Doda, str. 27—35.
3	S. Skendi «-Beginnings of Albanian nationalist and autonomons trends 1875—
—1881«, str. 219.
					83
borbe »protiv podjele Albanije« i da tako dosta uspješno operira kod
Albanaca.
Ukratko, sve te teritorijalne pretenzije albanskih susjeda, kao i one
stvorene političkom propagandom Turske, drugih stranih sila i alban-
skih glavara, bivale su sve značajniji faktor u ostvarivanju zamisli
političkog okupljanja i grupisanja svih Albanaca, jer je psihoza stra-
ha od susjeda, njihovih težnji da »dijele Albaniju«, a i mogućnosti
da to realiziraju na Berlinskom kongresu, koji će inače »dijeliti
tursku državu« (kako se govorilo), bila intenzivna i prevladavajuća.
Na neku zaštitu nemoćne Turske realno je malo ko ozbiljno računao,
a intrige tolikih stranih sila su pomagale, iako mučno, putu ideje o
udruživanju svih albanskih snaga. Strah od crnogorske i srpske osve-
te zbog učešća Albanaca u turskoj vojsci u poslednjim ratovima i
zbog nasilja i pljački, što su tada počinjene, odigrao je ne manje
važnu ulogu u psihološkom i političkom smislu spomenutog procesa,
a kasnije i na karakter i ciljeve tog albanskog političkog udruživanja.
Sve su te unutrašnje i spoljno-političke okolnosti davale podstrek
onom, istina malobrojnom, krugu ljudi u Albaniji koji su bili poli-
tički razvijeni i svjesniji i zadojeni savremenim idejama nacionalnog
preporoda, težili su savladanju vjekovne i teške zaostalosti i raz-
drobljenosti albanske zemlje. Njima su inače dali podstreka oni
krugovi imućnijih i obrazovanijih Albanaca, koji su živjeli kao
iseljenici naročito u Carigradu, Egiptu i Italiji.
U grupi Albanaca, koja je živjela u Carigradu bilo je razmjerno
dosta i inteligencije. Stvorilo se tamo u toku 1876—1878. godine
čitavo svojevrsno književno-političko društvo koje je imalo svoj
glavni odbor i radilo sve življe za nacionalnu stvar zemlje. Na čelu
te grupe je poznati albanski politički radnik Abdyl Frashëri.
Nikakvo čudo nije što su ti strani uticaji odigrali u početka tako
značajnu ulogu u organiziranju i toku tadašnjeg novog savremenog
političkog života u Albaniji. Oni su pretežnim dijelom uspjeli pre-
tvoriti nacionalno pitanje Albanije u pitanje, čiji će uticaj vladati
tom zemljom, pa tek na toj osnovi u razmatranja nekog novog
odnosa albanske zemlje do suverene vlasti — turske carevine!
Malobrojna inteligencija Albanije, čiji je opet tek mali dio bio pro-
žet stvarnim nacionalnim radikalizmom i demokratizmom, nije bio
ni približno, u toj istorijskoj situaciji dovoljan subjektivni faktor,
koji bi išta značajnije mogao izmjeniti u opisanom toku stvari.
Pozitivnih uticaj a na osnovu primjera nacionalno oslobodilačke bor-
be drugih balkanskih naroda bilo je sasvim malo da bi mogli tada,
pogotovo u onim uslovima, imati plodnijeg učinka.
Tako smo dakle sa dosadašnjim izlaganjem ocrtali one faktore i
okvire, u kojima se vrši začetak istorijskog procesa razvoja savre-
menog političkog života i političke integracije Albanije, zemlje, koja
se našla tako sapeta ekonomski, društveno i politički u okovima starog
feudalizma, anarhije i heterogenosti plemenskih organizacija, a nad
svim tim savremenom borbom imperialističkih sila oko podjele Bal-
kana i ravnoteže snaga i pozicija.
					84
U takvoj situaciji u toku mjeseca aprila 1878,4 započela su već do-
govaranja albanskih glavara iz Đakovice, Peći, Gusinja, Tetova,
L j ume i Debra radi postizanja jedinstvenog stava o tome, da li da
se mirno pređe preko graničnih promjena, koje predviđa Sanste-
fanski mir i uslovi što će slijediti, ili da se s odobrenjem ili bez
odobrenja turske vlade oružjem suprostavi tome. Posebno se ras-
pravljalo o tome, kako da se spriječi dalje zahvatanje u albanske
teritorije s strane susjeda.
Zaključeno je pored ostalog, da se obnovi Besa među albanskim
plemenima i do 26. 11. 1878. zabrani svaka krvna osvjeta ili drugo
međusobno neprijateljstvo.5
Austro-Ugarska diplomacija je budno pratila to kretanje Albanaca,
zbog svojih težnji na Balkanu i posebno s obzirom na eventualne
vojne pripreme Turske protiv predviđene austro-ugarske okupacije
Bosne i Hercegovine, izvještava iz Prizrena svoju vladu, da bi u
slučaju sultanovog odbijanja albanskih zahtjeva, pasivni otpor Alba-
naca proti turske vlade mogao preći i na oružani ustanak, ukoliko
ne bude taj pokret, neprijateljski turskoj vladi, ugušen u korijenu.
Ona smatra da bi se to moglo postići okupacijom Đakovice, Prizre-
na i Peći »odgovarajućom vojnom silom«.6
Po istom svjedočanstvu, turske su lokalne vlasti u Albaniji i Ma-
kedoniji nemoćno stajale pred tim albanskim pokretom, pokušava-
jući uzaludno da dobiju od Albanaca redovni godišnji kontigent
regruta, kao i da dobijaju natrag oružje od albanskih vojnika koji
su se te godine vratili kućama iz vojske. Tim prvim akcijama, koje
pretežno potiču iz Makedonije i Kosova, a ne iz Albanije je osnovni
cilj suprostavljanje teritorijalnog širenja Bugarske, Srbije i Crne
Gore.
Albanska-prizrenska liga
Prema srpskim izvještajima okupilo se na tom važnom prizrenskom
zborovanju blizu 300 predstavnika iz svih krajeva gdje žive Alban-
ci tj. iz Albanije, Epira, Makedonije, Kosova i južne Srbije.7
Kako se navodi u Istoriji albanskog naroda, str. 122 na tom zboro-
vanju su učestvovali slovenski muslimani iz Bosne i Hercegovine i
Novog Pazara. Uvodnu riječ je imao Abdyl Frashëri, predstavnik
carigradskog komiteta. Sjednice su se održale tajno u prizrenskoj
džamiji i trajale su dvije nedjelje. Značaj tog zborovanja, kao prvog
u istoriji političkog sastanka albanskih delegata iz svih krajeva gdje
žive Albanci, kao i važnost predmeta raspravljanja o prvoj zajed-
ničkoj političkoj platformi — programu i planu zajedničke akcije,
je uzrokovao da se raspravljanje oteglo.
4	P. Chiaro, citirano djelo, str. 138.
5	B. Stulli, citirano djelo, str. 321.
6	Ibidem, str. 321—323.
7	J. Hadživasiljević, citirano djelo, str. 39.
					85
Međutim, otezanju so bile uzrok i različite koncepcije koje su ispo-
ljili delegati iz južne Albanije s jedne strane, a s druge strane
delegati iz sjeverne Albanije, Makedonije i Kosova. Oni prvi, radi-
kalniji zahtjevi su samostalnost Albanije, odricanje pokornosti sul-
tanu, a njihova bi se Albanija sastojala od ovih četiri oblasti —
kneževina (»šaluka«) :
I	— Južne Albanije i Epira (s glavnim središtem u Janj ini);
II	— Sjeverne i srednje Albanije (s glavnim središtima u Skadru,
Tirani i Elbasanu);
III	— Makedonije (s glavnim središtima u Skoplju, Debru, Gosti-
varu, Prilepu, Velesu, Bitoli i Ohridu);
IV	— Kosova (sa središtima u Peći, Đakovici, Prizrenu, Novom Pa-
zaru, Mitrovici, Sjenici, Prištini, Gnjilanu, Preševu i Kumanovu).8
Delegati iz južne Albanije su morali stupiti od nekih svojih sta-
vova pa je tada nađena zajednička »autonomaška« politička platforma
i formiran glavni odbor Lige od 60 članova, a zatim je objavljen
osnovni politički prograd 17. 06. 1878. koji traži da se Srbiji, Crnoj
Gori, Grčkoj ili ma kojoj drugoj državi ne daje »ni pedalj albanske
zemlje«, da se vrate zemlje, koje su druge sile u proteklom ratu
okupirale, samovlada u Albaniji i oslobođenje od vojne službe i
poreza sultanu.
Tako je počeo sa radom taj zavjet (Beslidhja) ITIFAK, koji se
kasnije nazvao Albanska liga ili Prizrenska liga. Kako tvrde austro-
ugarski izvještaji, težište zaključaka prizrenskog zborovanja je bilo
u donošenju statuta KARARNAME-a političkog saveza albanskih
predstavnika i zatim u upustvima TAALIMAT-a za rad centralnog
komiteta i okružnih potkomiteta tog saveza.9
U junijskoj skupštini 1878. godine se u svih 16 članova statuta ne
spominjaj u Albanci i Albanija već Muslimani.
Kako se saznaje, Liga je bila opšti savez Muslimana, čak se na po-
četku naziva XHEMIETI IHTILATI ISLAMIE (komitet stvarnih
muslimana).10 Politički su subjekt Saveza jednostavno Muslimani.
Oni izjavljuju u članu 4. da će saglasno uzvišenom vjerskom zakonu
(Šerijatu) zaštititi život, čast i vlasništvo lojalnih muslimanskih sta-
novnika. U članu 7. govore o potrebi saveza »s našim mučeničkim
zemljacima i pripadnicima iste vjere na Balkanu«. U zadnjem, tj.
16. članu kvalificiraju napuštanje Saveza kao »otpadanje od
Islama«.11
8	J. Hadživasiljević, citirano djelo, str. 40.
9	Actenstücke aus den correspodenzen des K. U. K. (od 7. 6. 1877. do 3. 11. 1878)
str. 113—115, kao prilog izvještaju Austr. Ug. gen. konz. u Skadru Lippicha od
20. 7. 1878, Andrassy-ju.
10	Historia e popullit Shqiptar, str. 124.
11	B. Stulli, citirano djelo, str. 323.
					86
Ciljevi Saveza obuhvaćaju odbranu teritorijalnog integriteta zemlje
i borbu protiv svake vlasti osim Porte.12 Odnosa Saveza prema Porti
je zapravo utvrđen postavkama programskih ciljeva, ali o njemu
posebno govori član 14. statuta, gdje se kaže: »Razumljivo je samo
po sebi, da se vlada (Porta, potcrtao M. B.) neće ni na koji način
upletati u poslove Saveza. S druge strane neće se ni naš Savez ni
na koji način miješati u unutrašnje poslove vlade, osim ako bi se
radilo o dokazanim aktima nasilja«.13
Skadarski memorandum (memorandumi i Shkodres)
Ni u formalnom pogledu ne bi se moglo reći, da je Albanska liga
uspostavljena već na prizrenskom zborovanju za cijelu Albaniju,
nego je glavno težište prizrenskog Saveza u susjednim pokrajina-
ma, gdje postoji veća ili manja populacija albanskog življa, dok su
od prave Albanije obuhvaćeni čvršće i stvarnije zapravo samo neki
muslimanski granični krajevi na sjeveru.
To nam dokazuje činjenica, da su npr. Albanci iz Skadra sasvim
nezavisno od Prizrenske lige i ne spominjaj ući je ni kao postojeći,
ni kao budući faktor u političkom smislu, uputili 13. 6. 1878. me-
morandum Beaconsfieldu o albanskom pitanju. Ne samo formalno,
nego ni sadržajno se taj memorandum Albanaca iz Skadra ne veže
uz Prizrensku ligu i njen statut (Kararname) od 17. 6. 1878. Glavne
crte tog memoranduma su:
—	»Treba se nadati da će na Berlinskom kongresu postaviti i alban-
sko pitanje, iako Albanija nema svoje vlade i diplomacije, koja bi
bila tumač njenih aspiracija.
—	Albanci su sačuvali i pod turskom vlašću »svoju nezavisnost,
nacionalni karakter, tradiciju i jezik. Uprkos razlici u vjerskoj pri-
padnosti, svi oni jednako mrze kao tursku, tako i svu stranu do-
minaciju. Porta je mogla uzrokovati anarhiju u Albaniji, ali svoju
vladu nije mogla uspostaviti.
—	Od obala Bojane do Janj ine živi jedinstven i homogen narod.
Od Janj ine do zaliva Ambracije je teren koji grčka vjerska i ostala
propaganda osporava Albancima, koji tu prevladavaju ako ne bro-
jem, a ono po snazi i sposobnosti otpora.
—	Albanija ima toliko vlada, koliko ima i plemena, što znači da
nema ni jedne, te može jedino inicijativom pojedinih svojih građana
da prokrči sebi put do Berlinskog krongresa. Međutim, ta bi akcija
bila preslaba bez zaštite predstavnika neke velike sile.
—	Austro-Ugarska ne može biti takav zaštitnik, jer je suviše za-
interesirana i ne krije svoje tendencije da od Jadrana načini svoje
jezero, nastojeći da proširi svoju dominaciju od Trsta pa sve do
12	Lippich — Andrassy-ju, str. 114.
13	S. Stavro, citirano djelo, str. 221.
					87
albanske obale, te se učvrstiti u lukama Bara, S. Giovani di Medua,
u Draču i Valoni.
—	Italija takođe ne može biti njen zaštitnik. Da ne bi pobudila
zavist Austrije i da ne bi dopustila da bude krivo shvaćene i zlobno
protumačene njene plemenite namjere, ona se ograničava da među
nama bude pobornik principa nacionalnosti na primjeran i trezven
način. Predviđajući opasnosti, koje nisu bez osnove, da bi se Alba-
niji mogla nametnuti neka druga strana, još teža dominacija, Italija
razvija ovdje svoj civilizatorski i nacionalni uticaj putem savjeta
i sugestija.
—	Jedino Engleska može biti zaštitnik Albanije. Nezavisno od pi-
tanja pravde, ona je živo zainteresirana da se uspostavi jedna so-
lidna brana slovenskoj invaziji prema Jadranu, a ta brana mogu biti
prije svega narodi ugroženi od te invazije.
—	Slovenski elemenat, koji se ranije pomalo krišom uvlačio infiltra-
cijom sada prekida s oklevanjem i zamjenjujući proces strpljive i
duge propagande otvorenom silom, pokazuje se već strahovitim na
jednom kraju u Bugarskoj, formiranjem jake kraljevine, a s druge
strane s pobjedonosnim zastavama Crne Gore koje već lepršaju nad
nekim utvrđenjima Albanije. Strah od toga je spriječio albanska
plemena da ne sklope savez sa Crnom Gorom, koju smatramo avant-
gardom ruskih trupa, zbog toga straha smo odbili direktne ponude
Austrije i Rusije, koje su obje vođene suprotnim ciljevima, htjele
da nas apsorbiraju i unište našu samostalnost.
—	Mi ne želimo biti drugo nego Albanci!
—	Rusija želi posredstvom Bugarske da dominira Trakijom i Bo-
sforom, a posredstvom Crne Gore Albanijom, te kao gospodarica
dvaju mora može zatvoriti zapadnim narodima sve puteve k Ori-
jentu. Ona ne želi »radikalno riješen j e Istočne krize«.
—	Pravedno je da slovenski narodi formiraju jednu ili više samo-
stalnih država, ali treba to da i Grci učine, a isto tako da se Alban-
cima »povrati, potvrdi i prizna vlastita nezavisnost«.
—	Albanija ne može biti pripojena Grčkoj, jer je po svemu razli-
čita od nje. Ona neće podnositi slovensku dominaciju, došla ta sa
bugarske ili crnogorske strane, ona neće nikada biti ni turska.
—	S političkog gledišta, Albanija je predestinirana da bude pri-
rodno predziđe protiv »slovenske invazije« kao što je nekada bila
protiv turske.
—	Albanija može dati 40.000 dobrih vojnika, a njena odbrambena
moć može biti podvostručena prirodnim savezom s Grcima protiv
Slovena.
—	Nezavisna Albanija će uz to biti i elemenat političke i trgovačke
ravnoteže, jer će isključujući supremaciju bilo koje druge nacije,
održavati svima otvoren put na Orijent.
—	Obnova nezavisne albanske države nije s gledišta pozitivnog
prava ništa bitno novo, kao što nije ni u slučaju Srbije, Rumunije
					88
i Crne Gore. Radi se samo o tome, da se umjesto dosadašnje ne-
zavisnosti pojedinih albanskih plemena prizna njihova državna
skupnost, cjelina i nezavisnost te cjeline. Ni načelo integritete tur-
ske ne bi bilo povrijeđeno, jer su pojedina plemena i dosada bila
nezavisna. Bile su to spletke turske vlade koja se uvijek bojala
jedinstva plemena i obnove nezavisne albanske domovine, pa je
podlo podbadala naše nesloge, stvarala uzroke stvarnim ratovima.
—	Obnova Albanije, naravno ne može da bude povjerena Porti već
jednoj međunarodnoj komisiji po uzoru na Bugarsku i Krit.
—	Na čelu Albanije mora biti vladar iz domaće porodice, koja uživa
opštu simpatiju i koja je svima draga zbog tradicija slave i nesreća
koje je podnijela. Taj vladar treba da razvija nad domovinskim brdi-
ma barjak Skenderbegovog dvoglavog crnog orla. Glas i poziv even-
tualnog stranog vladara u Albaniji neće naići ni na kakav odziv.«
Ponavljajući zatim potrebu evropske garancije i zaštite u procesu
obnove samostalne albanske države, taj memorandum završava ovim
zaključcima:
»1. Subjektivni i objektivni razlozi traže, da se Albanija konstituira
u krugu slobodnih i nezavisnih nacija kao antemurale protiv sloven-
ske invazije i za odbranu zapadne Evrope.
2.	Ako se ta prirodna brana ostavi otvorenom, Evropa će se naći
u istoj situaciji kao u 16. vijeku kada ju je samo čudo spasilo od
turske sile pod zidinama Beča. Ako i jest neprijatelj drugi, ipak su
i onda i sada jednake ambicije, snaga i upotrijebljena sredstva.
3.	Ako se želi osigurati mir i među narodima istoka treba ih re-
konstruirati prema njihovoj nacionalnosti, a pozivom na etničke,
geografske i istorijske zakone.
4.	Albanija je jedinstvena nacija, po rasi, jeziku, tradicijama, hi-
storiji i svim konstitutivnim elementima nacionalnog bića, te ima
pravo da je smatraju kao jedinstveno tijelo organizirano unitaristič-
ki, pod jednom vladom.
5.	Ta vlada mora biti nacionalna, produkt albanskog nacionalnog
tijela i albanske zemlje, a podvrgnuta nacionalnoj dinastiji.
6.	Konstatiranje te vlade ima izvršiti evropska komisija, a ne Porta.
7.	Albanska država mora stajati pod zaštitom velikih sila, kako bi
svom početnom razvoju mogla kot tih sila naći »prijateljske i ple-
menite savjete siguran put k progresu i nezainteresiranu podršku«.14
Konačno, memorandu završava apelom za pomoć i podršku Engleske
albanskom pitanju uz obećanje da će obnovljena albanska država
biti prava istaknuta predstraža zapadnoevropske vojne sile.
14 Memurandum degli Albanesi indirizzato a S. E lord Beaconsfield primo
ministro e reppresentante di S. M. la regina d'Inghilterra al Congreso di Berlino,
Trieste 1878.
					89
Analiza tog Skadarskog memoranduma upućuje na to, da je to
produkt ekonomski, društveno i politički razvijene sredine u Skadru,
da je trgovačka buržoazija i inteligencija tog grada bila svakako
zrelija, da postavi jedan albanski nacionalni program, program ob-
nove albanske samostalne države, ne ostajući poput Kararnameje
(statuta) u nekim opštim okvirima »muslimana Balkana« i unoseći
u taj program bar formalno značajan stepen radikalizma.
Međutim, čitav kasniji razvoj nam pokazuje, da su te snage u Skadru
i sjevernoj Albaniji u suštini vrlo slabe. S tim u vezi nameće nam
dalja analiza zaključak, da je taj memorandum ipak prvenstveno
akcija grupe sjevernoalbanskih katolika, koji nasuprot muslimana
traže svoje riješenje u naslonu na zapadnoevropske velesile. Apstra-
hirajući one postavke memoranduma koje radi naslovnika (Beacon-
sfielda i engleske politike na Balkanu) ponavljaju poznate teze i
želje Engleske (u borbi protiv Rusije i uopšte protiv »slavizma« na
Balkanu), ostaje činjenica da memorandum pledira na samostalnu
Albaniju, nezavisnu od Porte ali i od Austro-Ugarske i svake druge
države.
Dodamo li k tome, kako je formulirana politika Austro-Ugarske u
Albaniji i na Jadranu i kako je nasuprot tome idealno naivno i nevi-
no, prikazana uloga Italije u Albaniji, lako uočavamo da je pridi-
giranju tog memoranduma morao živo učestvovati »savjetima i
sugestijama« italijanski konzulat u Skadru.
Nemoćna da aktivno već tada istupi, Italija u Albaniji provodi
politiku pripremanja svojih pozicija, politiku mirne penetracije
na Balkan i njenim težnjama najbolje odgovara status Albanije van
sklopa Turske i Austro-Ugarske. Ona se nada da bi takvo »neutra-
lističko« riješenje o jednom dijelu sultanova nasljeđa na Balkanu
moglo proći i na Berlinskom kongresu, pogotovu kada bi ga poduprla
moćna, a u Albaniji savim direktno nezainteresirana Engleska (zbog
čega se memorandum upućuje Beaconsfieldu). Ona se nada da
bi u takvoj situaciji preuzela, kao »nezainteresirani« i treći partner
vodeći uticaj u Albaniji.
Ona u memorandumu, podstiče frazeologiju nacionalnog radikalizma,
ujerena prema svom iskustvu, u moćnu i privlačnu političko-propa-
gandnu snagu te frazeologije, pogotovu među sjevernoalbanskim
katoličkim plemenima, koji teže što potpunijoj autonomiji.
Koliko god se razlikuje Skadarski memorandum od Prizrenskog
statuta, ipak imaju suštinsko sadržajno u krajnoj liniji mnogo do-
dirnih osnova.
To se prije svega odnosi na nepovjerenje u svoje snage i fatalno
neizbježno traženje oslonca, podrška i riješenja od stranih sila za
stvar albanskog nacionalnog oslobođenja, bez obzira o kojoj se sili
radi. I tog trženja podrške neizbježno se stvara zavisnost od strane
sile.
					90
Drugo je što oba dokumenta, uzevši u cijelini sa svim njihovim osno-
vama, održavaju onu isto tako fatalnu vjersku podvojenost albanskog
naroda. Na toj podvojenosti izrastaju i razlike u političkoj orjenta-
ciji, koja će naročito u sjevernoj Albaniji, na podvojenosti muslima-
na i katolika stvarati političku alternativu, oslona na Portu ili na
zapadne velesile. Ta alternativa će nametnuti stalne probleme u
daljem toku Albanske lige.
Drugi suštinski faktor koji je uslovljavao sadržaj i političku liniju
spomenutom programa Prizrenske lige bio je već ranije opisani i
obrazloženi strah Albanaca od teritorijalno-političkih zahtijeva nji-
hovih balkanskih susjeda.
S tim je u najtjesnijoj vezi treći faktor. Ogromna većina Albanaca
nije naime tada još bila uvjerena u mogućnost ostvarenja prave
nezavisnosti i samostalnosti svoje zemlje. U slučaju otpadanja iz
sklopa turske carevine, oni su većinom mislili, da bi tada potpali
pod vlast neke druge države, gdje bi im položaj bio sigurno gori
i doveo bi u pitanje njihove već spomenute povlastice i samovladu.
S druge strane, vjerovali su, koristeći se tedašnjim teškim opštim
prilikama turske carevine i slabošću njene centralne vlasti, da se
može iznuditi iz Porte maksimalno poboljšanje njihovog položaja u
carevini gdje žive Albanci, kako su to izrazili u svom programu.
Posebno treba još nešto reći o albanskom ekspanzionizmu, kako se on
očituje u programu Lige. Logično se postavlja pitanje, odakle toliki
ekspanzionizam jednog političkog programa, koji je sav prožet kon-
formizmom i oportunizmom. Treba međutim imati u vidu, da je
takav ekspanzionizam skoro redovna pojava kod malih nacionalnih
državnih tvorevina i koncepcija. Prvi razlog toj pojavi vidimo u
tome, što vodećim, još feudalnijim, i uz njih trgovačko-kapitalističkim
krugovima nije ni malo strana zavojevalačka težnja i želja do
susjednih zemalja i naroda. Ako su pri tom manje ili veće etničke
skupine ekspanzionističke zemlje imigrirale u te susjedne zemlje,
onda se ekspanzija po pravilu pravda zaštitom tih manjina, koje
opet žele da svoj položaj manjine pretvore u položaj većine pripo-
jenjem tih tuđih zemalja u kojima žive, kao što je bio slučaj sa
Albancima u Epiru, Makedoniji i južnoj Srbiji.15 Konačno, taj ekspan-
zionizam dobiva značaj i političku taktiku borbe za »nacionalnu«
teritoriju, koja još nije određena (kao u slučaju Albanije), pa se po-
stavljanjem opštih maksimalnih zahtjeva nastoji postići najveći
mogući krajnji rezultat.
Odnos turske vlasti prema akciji i osnivanju Prizrenske lige posebno
je pitanje na koje se treba osvrnuti. Činjenica je naime, da su turske
vlasti uglavnom mirno posmatrale osnivačke akcije tj. čitav tok
osnivanja u Prizrenu i rad pa i nesmetani dolazak iz Carigrada
u Prizren glavnog pobornika albanskog radikalizma Abdyla Frashëri-
ja. Odatle se u literaturi proširila teza da je Ligu zbog svojih interesa
15 S. Stavro, citirano djelo, str. 221.
					91
zasnovala, osnovala i održala isključivo Porta. Uz to je bilo i glasova,
da su Ligu formirale neke druge strane sile kao što su Engleska itd.16
Ipak se ne može osnivanje Lige svoditi na želju i akciju stranih sila
pa ni Turske. Turska je, kako smo već naglasili, dobroćudno posma-
trala osnivanje, ali treba voditi računa u ovom: Porta je znala, o
čemu će uglavnom na pretstojećem Berlinskom kongresu raspravljati
i da Albanija u cijelini nije u pitanju, te da neće biti oduzeta Turskoj.
Uočila je dalje da šačica ljudi sa radikalnim stavovima ne mogu
ozbiljno uzdrmati temelje turske carevine. Takvi su razlozi uticali
na stav Turske prema osnivanju Prizrenske lige, a to osnivanje
ne može se ni u kom slučaju pripisati iniciativi i odluci Porte.
Pošto je reakcija protiv donošenog programa Lige u osnivačkoj
skupštini bila velika, 2. jula 1978. godine dolazi do revidiranja tog
programa što se u tom periodu poznaje pod imenom TAALIMAT,
koji ima 19 tačaka, u kojima se uopšteno govori o organizaciji Lige
kao i o osnivanju njenih oružanih snaga.
Posle Berlinskog kongresa dolazi do zaoštravanja odnosa između
Porte i Lige, a kulminaciju dostiže ubistvom Mehmed Ali-paše tur-
skog predstavnika na Kongresu.
Moramo naglasiti i to, da Prizrenska liga od njenog osnivanja
(10. 06. 1878) do plenarne sjednice 27. 11. 1878. godine doživljava
evolucijo što se tiče programa i zahtjeva.
Početak tj. osnivanje Prizrenske lige je imao religiozni karakter što
traje samo nekoliko sedmica (od osnivanja 10. 06. 1878. do 2. 07.
1878. godine) tj. Kararnamea je revidirana s Taalimatom, i od tada
su počele dominirati progresivne snage, tako da su feudalno-konzer-
vativne snage bile prinuđene na kompromis sa radikalnijim.
Plenarnom sjednicom novembra 1878. dolazi do kraja prve faze Lige.
Druge faze ću obrađivati pomoću tadašnje štampe i pisanih doku-
menata o Prizrenskoj ligi.
Uzroci raspadanja Prizrenske lige
Već smo i ranije naglasili, da je pored ostalih i Porta politički isko-
rištavala Ligu. Cenjenica je prije svega, da pri osnivanju Lige Porta
nije činila neke posebne poteškoće stvaranju njenih organizacija, već
je možda negdje i »pomagala« to organiziranje, uočavajući neke mo-
guće koristi za sebe od akcija Lige protiv izvršavanja odluka Berlin-
skog kongresa. Međutim Porta je istovremeno, kako smo vidjeli,
16 J. Hadživasiljević, »Arbanaška liga i arnautska kongra« str. 34—37. Tu
novadi da se u Srbiji smatralo, da je čitava stvar uperena baš protiv Srbije i
inspirisana od stranih sila. Po izvještaju srpskog vrhovnog komandanta od 26.
6. 1878. godine piše izmed ju ostalog: »Neka četiri Engleza, obilno snabdevena
novcem, radili su na tome, da se od prvaka raznih arnautskih plemena sastavi
jedna skupština u Prizrenu i donese zaključak da se arnautska plemena bore
protiv Srbije i Crne Gore«.
					92
nastojala da preko svojih ljudi i prati usmjerava po mogućnosti rad i
političku liniju Lige, paralizirajući akcije usmjerene prema borbi za
autonomiju Albanije, a pogotovu za nezavisnost. U tome glavnu paž-
nju obraća i nastoji da preko feudalnih muslimanskih elemenata
podržava tezu o »lojalnosti« sultanu kao »nepristranom i pravednom
ocu«, da se koristi mešanjem stranih sila u unutrašnje stvari Alba-
nije i ukaže na želju tih stranih sila da gospodare Albanijom.
Glavni je cilj cjelokupne Portine političke propagande, uključujući
tu i stare, providne, ali već dugo vremena efikasne metode novčanih
darova i dodijeli vanj a časti zaostalijim i korumpiranim albanskim
glavarima i političkim prvacima, da se Porta pokaže jednim mo-
gućim i stvarnim zaštitnikom Albanaca, da prikaže status quo Alba-
nije u sklopu turskog carstva, kao jedino moguće »povoljno« rješenje,
i kao propast svaki prelaz pod vlast neke druge sile a kao utopija
misao o »nezavisnosti cijele Albanije« pa tako i samu autonomiju.
Međutim, kako smo već naglasili, iz osnova je pogrešno smatrati zato
Ligu nekim dijelom Porte. Jer, osnivanje Lige je bilo produkt širo-
kog spektra faktora, a ni približno želja Porte za njeno samouništenje.
Konačno, najbolje se očitavala suprotnost Porte i Lige od časa kada
su crnogorski i grčki granični sporovi došli u fazu rješavanja i ski-
danja s dnevnog reda tadašnjeg političkog života u Albaniji i na
Balkanu.
Porti je bilo jasno da će borbe Lige koje su se vodile ići i njoj samoj
nauštrb, tj. za autonomiju i nezavisnost Albanije. Borba za potpunu
sudsku autonomiju i svrgavanje turskih funkcionara u nekim mjesti-
ma Kosovskog vilajeta i slični događaji 1880. godine, dovoljno očito
su ukazivali kuda vodi politička aktivnost Lige.
Porta je napokon shvatila da joj je Liga došla »preko glave«17 kako
se izrazio Abedin-paša o novonastaloj situaciji.
Dok su razne evropske sile i albanski susjedi, kada im je to trebalo,
stalno dokazivali da je Liga djelo Porte, to su sultanove vlasti sada
vršile likvidaciju Lige u znaku političke propagande da isključivo
stranci stoje na čelu Lige s ciljem da otrgnu Albaniju iz sklopa tur-
skog imperija.18
Materijalno je Porta likvidirala Ligu tako da je poslala zloglasnog
Derveš-pašu s jakom vojskom i dobrom artilerijom preko Koluna i
Skoplja najprije na Prizren onda u akciju za rješavanje Uljcinjskog
pitanja.
Otpora protiv Derviš-paše nije bilo. No, opet je partikularizam alban-
skih plemena spriječio da se ostvari uspješniji i cjelovitiji vojni otpor,
kakav su mnogi Albanci živo željeli, vršeći za njega jaku propagandu,
ali ga nisu mogli zajednički realizirati.
17	Mehdi Frashëri, »Lidhja e Prizrenit«, str. 120.
18	J. Hadživasiljević, citirano djelo, str. 115.
					93
Tako je Porta likvidirala Albansku ligu, videvši u njoj prije svega
zametak jedne zaista nacionalne opšte-albanske i antiturske političke
snage u Albaniji.
Došlo je do toga, jer je Liga nesumnjivo učinila pionirske korake u
pravcu nacionalnog preporoda albanskog naroda i stvaranja njego-
vog nacionalnog pokreta, odnosno svijesti. Njeno ukidanje i način
likvidacije najbolje to dokazuju.
Iz analize opisane istorijske situacije oko Berlinskog kongresa ne-
sumnjivo proizlazi, da je albansko pitanje tada postavljeno na dnevni
red prije svega zbog razvoja Istočnog pitanja, a zatim i zbog razvoja
Jadranskog pitanja — tj. odnosa Austro-Ugarske i Italije prema ja-
dranskom području.
Zasluga Lige je baš u tome što je uspjela postaviti isključivo albansko
pitanje, a ne kao pitanje jedne teritorije evropske Turske. Albanska
liga se nije ugušila zbog nedostataka organizacionog smisla i bor-
benosti, nego zato što se nije mogla boriti protiv toliko jačih snaga
nego što ih je sama imala na raspolaganju. Ona se borila protiv
Visoke Porte, evropskih sila, susjednih država i što je najgore protiv
unutrašnje albanske frakcije, koja je sprovodila fanatičku i konzerva-
tivnu politiku.
Iz čitave analize možemo u zaključku fiksirati ove bitne karakteristi-
ke albanskog pitanja u opisanom istorijskom periodu:
1.	Ono se razmjero kasno javlja, zbog zaostalosti ekonomske i dru-
štvenopolitičke razvijenosti albanske zemlje,
2.	Javlja se nezrelo, jer u zemlji nema dovoljno društvenih snaga,
koje bi u osnovi izgradile radikalniji i stvarno albanski politički po-
kret. Uticaj stranih sila u plemenskoj feudalnoj strukturi zemlje,
koja je rastrgana i gdje se u okviru same katoličke crkve bore austro-
-jezuitska i italijansko-franjevačka struja.
3.	Ekspanzionizam trgovačkog kapitala i trgovačke buržoazije bal-
kanskih zemalja bio je tako širok, da je težio apsorbiranju čitavih
drugih balkanskih naroda, izgrađujući zato političko-propagandnu te-
zu o »-nesposobnosti« tih naroda za nacionalnu i državnu organizaciju,
što je naročito došlo do izražaja u odnosu na albanski narod.
4.	Uključujući u sebi elemente Istočnog i Jadranskog pitanja, alban-
sko je pitanje poslije Berlinskog kongresa postalo jedno od ključnih
pitanja balkanske politike.
LITERATURA
1.	Ligor Mile, Kryengritja popullore ne fillim të Rilindje sonë 1830—1870,
Tiranë, 1962.
2.	Sami Frashëri, Shqipëria çka qenë çështë e çdo të bëhet, Tiranë, 1962.
3.	Historia e popullit Shqiptar, Rilindja, Prishtinë, 1979.
4.	Gjergj Fishta, Lahuta e Malcis, Rromë, 1951.
5.	Aleks Buda, Shqipëria në kohën e krizës lindore? Tiranë, 1978.
					94
6.	Jovan Hadživasiljević, Arbanaška liga i arnautska kongra, Beograd, 1905.
7.	Irena Senkjevič, Albanija v period vostočvovo krizissa, Moskva, 1965.
8.	Irena Senkjevič, Istorija Albaniji, Moskva, 1965.
9.	Bernard Stulli, Albansko pitanje 1875—81, Zagreb 1959, Rad JAZU.
10.	Historia e Shqipnisë, Tiranë, 1955.
11.	V. P. Potemkin, Istorija diplomatije, II Beograd, 1949.
12.	D. Guč, Diplomatska istorija moderne Evrope, 1878—1912, Beograd, 1933.
13.	Vasilije Popović, Istočno pitanje, Beograd, 1946.
14.	Emin Pilana, Kosova dhe Reformat në Turqi, Prishtinë, 1978.
15.	V. Čubrilović, Bosanski ustanak, Sarajevo, 1952.
16.	Aleksandar Stanojević, O političkim reformama u staroj Srbiji i Maćeodniji,
Beograd, 1930.
17.	Vladimir Stojanović, Kosova dhe Metohia nën sundimin Turk, Prishtinë, 1956.
18.	Grgur Jakšić, BIH na Berlinskom kongresu, Beograd, 1955.
19.	P. Chiara, Lépiro gli Albanesi e la Lega, Palermo, 1880.
20.	Marko Miljanov, Život i običaji Arbanasa, Beograd, 1947.
21.	Jovan Hadživasiljević, Arnautski pokreti za vrijeme srpsko-turskih ratova
1876—1878., Beograd, 1922.
22.	Skendi Stavro, Beginnings of Albanien nationalist and autonomons trends
— the albanien League, 1875—1881. The American Slavic and east European
Review, 1953.
23.	The albanien League of Prisrend in the English documents, Prishtinë, 1978.
24.	Lidhja e Prizrenit në dokumentet Osmane, Prishtinë, 1978.
25.	Mehdi Frashëri, Lidhja e Prizrenit, Tiranë, 1937.
26.	Dimitrije Tucović, Srbija i Arbanija, Beograd, 1947.
27.	Ali Hadri, Prilog rasvetljavanja Prizrenske lige 1878—1881., Priština, 1967.
28.	Vasilije Popović, Istočno pitanje, Beograd, 1946.
29.	Novak Ražnatović, Plavsko-Gusinjska afera 1879. i Marko Miljanov, Isto-
rijski zapisi, Titograd, 1982.
30.	Novak Ražnatović, Crna Gora i Berlinski kongres, Titograd, 1982.
31.	Jovan Tomić Austro-Bugarska i Arbanaško pitanje, Beograd, 1905.
32.	Jovan Tomić, O Arnautima u staroj Srbiji i Sandžaku, Beograd, 1913.
33.	Jovan Tomić, Stara Srbija i Arbanasi, Beograd, 1904.
35.	Jovan Ristić, Diplomatska istorija Srbije 1875—1878.
36.	Gligor Stanojević, Prilozi za diplomatsku istoriju Crne Gore do kraja 19.
vijeka, Beograd, 1961.
37.	J. Ancel, Manuel historique de la question d' Orient, 1792—1925, Paris, 1926.
38.	Petar Kostić, Prosvetno-kulturni život pravoslavnih Srba u Prizrenu i nje-
govoj okolini..., Skoplje, 1933.
39.	Istorija Srpskog naroda od Berlinskog kongresa do 1918, Zbornik, Beograd,
1983.
40.	Skendo Lumo, Lidhja e Prizrenit, Shkodër, 1922
41.	M. Frashëri, Liga e Prizrenit dhe efektet e sajë diplomatike, Tiranë, 1927.
42.	Mirko Mijušković, U predvečerju balkanskog rata, Crna Gora i Albanska
buna, Beograd, 1933.
43.	Stranjaković Dragoslav, Albanija i Srbija u 19. vijeku, Beograd 1923.
44.	B. Xhafer, Lidhja e Prizrenit dhe veprimet e sajë 1878—1881. Tiranë, 1939.
45.	A. Simonard, Essai sur limpedence Albanese, Paris, 1942.
46.	K. Frashëri, Lidhja e Prizrenit, Tiranë, 1956.
Štampa i periodika:
50.	Gjurmime Albanologjike (Seria e shkencave historike), Prisht.;
51.	Studime historike, Tiranë, 1947—1983.;
52.	Glas Crnogorca, Cetinje;
53.	Crnogorac, Cetinje;
54.	Bosansko-hercegovačke novine, Sarajevo;
55.	Slovenec, Ljubljana;
56.	Slovenski narod, Ljubljana;
57.	San Peterburške vedemosti, Moskva;
58.	Obzor, Zagreb;
59.	Narodni list, Zadar;
60.	Branislav, Osjek.
					95
Rudi Jakhel
Nekaj tez ob kontroverzi
Habermas-Luhmann*
Zapisi k razpravi o sistemskem pristopu v družbenem planiranju — II
1. Družba kot preplet sistema in življenjskega sveta
Po Luhmannu je specifičnost socialnih sistemov in družbenega sistema
v celoti ta, da se od svojega okolja razmejuje na osnovi smisla,'1 da so
smiselni sistemi, sistemi torej, ki imajo določen smoter, namen, cilj.
Potemtakem gre tu za organizacije oz. institucije, za sistem organi-
zacij oz. institucij.
Za družbeni sistem in njegove podsisteme je okolje predvsem narava.
Osnovni smisel sistema je družbena potreba po prilaščanju narave,
po materialni reprodukciji družbe, temelji pa na zgodovinsko zrasli
družbeni in tehnični delitvi dela. Narava predstavlja predvsem zu-
nanje okolje sistema. Drugo okolje sistema je sama družba, s katero
se sistem po razsežnosti in obsegu, prekriva. Natančneje, okolje je
tisti del družbe — kompleks individuo v in njihovih medsebojnih
odnosov — ki jih sistem skozi redukcijo in selekcijo pušča kot kon-
tingenčne (kot nekaj, kar je, po Luhmannu, možno, a ni zajeto v
sistem, prepušča jim torej samosvojo egzistenco izven sistema hkrati
pa znotraj njega. To je tisto, kar označuje Habermas kot življenjski
svet oz. svet življenja (Lebenswelt),2 Lefebvre pa kot vsakodnevno
* Te teze predstavljajo le osnovno avtorjevo orientacijo v sicer zelo razvejani
in pojmovno razgibani debati Habermas-Luhmann in naj bi služile kot izhodišče
za nadaljno diferenciacijo.
1	Nikolas Luhmann, Sinn als Grundbegriff der Soziologie, v: J. Habermas/N.
Luhmann, Theorie der Gesellschaft oder Sozialtechnologie — Was leistet die
Systemforschung? Frankfurt 1971, pp. 24—100.
2	J. Habermas, Legitimationsprobleme im Spätkapitalismus, Frankfurt 1973.
96 .
življenje, vsakdan,2a ki ostaja zunaj sistema, je torej njegovo okolje,
hkrati pa prepleta sistem, predstavlja njegovo notranjost, torej nje-
govo notranje okolje. Sistem integrira le tisti del individua, ki oprav-
lja neko funkcijo za sistem: funkcijo namensko-racionalnega delo-
vanja, in le tiste odnose z drugimi funkcionaliziranimi individui v
sistem, prepušča jim torej samosvojo egzistenco izven sistema, hkrati
nosti, komunikativnega delovanja, ki omogoča njegovo namensko-
racionalno delovanje. Ker pa je funkcionalno delovanje individua
neločljivo povezano z njegovo osebnostjo, ugotavlja Habermas para-
doks, da je notranja narava individua hkrati element sistema in
njegovo okolje.3 Tako gledano je tudi narava notranje okolje siste-
ma. Od položaja individua v sistemu, to je od vloge, ki mu jo določa
sistem v procesu prilaščanja narave in obvladovanja družbe, je od-
visno, kako bo doživljal samega sebe in svoj svet življenja, pa tudi
obratno, od njegove notranje narave in dojemanja življenja je od-
visno, kakšne zahteve bo postavljal sistemu. Družba torej ni raz-
deljena samo na svet dela in svet interakcij, kot to prvotno formu-
lira Habermas,4 temveč tudi na sistem in na svet življenja, na svet
namenske, tehnične racionalnosti, s katero družba upravlja svojo
materialno egzistenco, na svet organiziranega dela, proizvodnje in
upravljanja, in na svet življenja, na svet človekovih kulturnih po-
treb, na svet obnašanja, čustvovanja, doživljanja in izživljanja, na
iracionalen svet gledano z vidika sistema, v resnici pa na svet prak-
tične racionalnosti. Ta dva svetova se medsebojno prepletata in ust-
varjata, z ozirom na svojo notranjo diferenciranost zelo pestro po-
dobo kot npr. ugotavlja Lefebvre:
»Moderno društvo izgleda nam sastavljeno od velikog broja grupa,
pojedinaca, agensa i delimičnih sistema (podcelina odnosno podsiste-
ma). Ako postoje stanovanje, odeća i opažanja polja (pejsaži, muzika,
itd.), postoje, takode, pravni,sistem', fiskalni,sistem', školski,sistem',
izborni ,sistem', saobraćajni ,sistem', itd... . Društvena stvarnost se
na neki način pojavljuje kao skup ,podsistema', odvojenih praznina-
ma ili ,belinama'«.5
2a H. Lefebvre, Antisistem, Prilog kritici tehnokratizma, Radnička štampa
Beograd 1973.
3	Habermas, 1973, p. 26. — Luhmann opaža, da njegova teorija obravnava člo-
veka kot »problematično okolje« in kot del sistema. N. Luhmann Komplexität
und Demokratie, Politische Vierteljahreszeitschrift, 2—3/1969, p. 316.
4	J. Habermas, Technik und Wissenschaft als Ideologie Frankfurt, 1968. Haber-
mas v Legitimationsprobleme znatno odstopa od te svoje prvotne teze, tako
ugotavlja: »Družbeni sistemi se spopadajo z zunanjo naravo preko instrumen-
talnega delovanja (po tehničnih pravilih), z notranjo naravo pa preko komuni-
kativnega delovanja (preko veljavnih norm).« (op. cit., 1973, p. 21). Vendar tudi
tu izključuje iz dela interakcijo, oziroma iz interakcije delo. Delo in interakcija
se lahko odvijata v smislih različnih racionalnosti, po »-tehnični« ali po
»praktični«, torej sta prisotna v obeh svetovih, sistemu in življenju. Če temu
ne bi bilo tako, sploh ne bi bilo emancipatorske alternative kapitalizma.
5	Lefebvre, op. cit. p. 117—8. Pri tem prav gotovo velja opozoriti na pojem
notranje diferenciacije, saj pri tem mislim na to, da imajo različni podsistemi
in podpodsistemi različno kompliciranost (število elementov) in različno kom-
pleksnost (število odnosov med elementi) in s tem tudi različno kontingenčnost
(možnosti selekcije) torej različno velike in različno »prazne« svobodne prostore.
					97
Ta podoba družbe je toliko pestrejša, kolikor ima več podsistemov
in podpodsistemov in kolikor bolj različno so si med seboj povezani
in različni po svoji notranji strukturi: po kompliciranosti (številu
elementov) in kompleksnosti (številu odnosov med elementi) in tudi
po kontingenčnosti, tj. po Lefebvrovih »prazninah«. Te praznine so
lahko različno razsežne, različno med seboj povezane in različno
intenzivno izpolnjene z različno vsebino. Ta različnost je odvisna
od tega, koliko je v notranjosti individuov in v njihovi intersubjek-
tivnosti prisoten vpliv sistema v posameznih sferah vsakdanjega živ-
ljenja, (npr. različnost individualnosti, ki je mogoča v vojski, na-
sproti individualnosti, ki jo omogoča umetnost itd.). Različna notra-
nja okolja različno vplivajo na svoje sisteme — in obratno.
Sistem in svet življenja torej nikakor nista dve med seboj jasno
razmejivi sferi, kajti tudi smisel sistema, ki naj služi kot razmejitev,
je zelo diferenciran z ozirom na različne »podsmisle« (z nadaljnjo
hierarhično in vodoravno diferenciacijo). Obenem pa ima tudi vsak-
danje življenje svoj glavi smisel in različne smisle glede na različne
aktivnosti. Gre torej za tisto, kar imenuje Luhmann kompleksnost
sveta, v katero spada tudi kompleksnost samega sistema. S stališča
te prepletenosti sistema in sveta življenja je treba vrednotiti tudi
današnje tendence razvoja družbe.
2. Sistemiziranje družbe in podružbljanje sistema
Razvoj družbe tendira zgodovinsko v smeri izenačevanja sistema in
družbe. Pri tem sta opazni dve alternativi: sistemiziranje družbe in
podružbljanje sistema.
Sistemiziranje družbe se odraža v razvojni težnji kapitalističnega
sistema, da bi se, ob manjšanju števila neposrednih nosilcev sistema,
tj. razreda kapitalistov, obenem notranje razširil oz. detalj neje struk-
turiral, da bi torej zajel čim več kontingenčnega, še svobodnega
življenjskega prostora. Pri tem mu je ideologija (Habermasu sicer
svèta komunikacija, vendar v tem primeru funkcionalizirana komu-
nikacija, sistem funkcionalnih idej, ki zanikajo vsakodnevne izkuš-
nje življenjske prakse o nasprotju med sistemom in življenjem)
glavno sredstvo manipulacije:
»Prividni ciljevi (kultura, sreća ili blagostanje) predstavljaju sred-
stva, dok su prividna sredstva (potrošnja, proizvodnja radi profita,
organizacija) pravi ciljevi. Ova organizacija, prema tome nema ni-
kakav drugi cilj, nikakav drugi smisao (podčrtal R. J.) osim da na
svom nivou (podčrtal H. L.) održi svakodnevnicu. I to istovremeno
prema merilima potčinjavanja i korisnosti. Programirana potrošnja,
publicitet, komercializacija odmora i slobodnog života, prinude, koje
pritiskuju ,privatan život', sredstva masovnog informisanja seku na
komade svakidašnjicu i tako je sređuju da ostane u siromaštvu, u
ropskoj zavisnosti koja odgovara političkoj i ekonomskoj vlasti-«.6
6 Ibidem, p. 155.
98
Najdetaljneje funkcionalno strukturirani del ideologije, ki tudi samo
manipulacijo »sistemsko racionalizira«, je sistemsko-teoretična teo-
rija planiranja, ki po Habermasu ustreza tipu komprehenzivnega,
centralističnega planiranja.7 Njena funkcija je, da vzdržuje družbeni
konsens, potreben za ohranitev sistema in za sistemsko-racionalno
»krmiljenje« toka zgodovine v smeri tehnokratskega ideala; popolna
sistematizacija družbe, ki jo upravljajo stroji, s tem pa ukinjanje
sfere človekovega vsakodnevnega življenja in s tem človeka samega.8
Alternativa temu sistemiziranju je podružbljanje sistema. Pri tem je
revolucionarni akt, ko se ukine privatna lastnina na proizvodnih
sredstvih, šele predpogoj za podružbljanje sistema nasploh. Na tej
stopnji (stopnji!) podružbljanja sistema je še vedno možno tenden-
cialno ukinjanje človeka kot individua (kot je dokazal stalinizem).
Gre za podružbljanje sistema v smislu osvajanja vseh podsistemov
s strani večine in za hkratno odpravljanje sistema, za njegovo ten-
dencielno ukinjanje. Če je šlo pri sistemiziranju družbe za zgošče-
vanje in prekrivanje sistemskih struktur in za ukinjanje okolja, tu
gre za povečanje prostih prostorov in za redčenje sistema, za razširja-
nje notranjega okolja sistema, za njegovo ukinjanje kot okolja, za
izenačevanje družbe s svetom življenja, za počlovečenje družbe, v
skrajni konsekvenci za počlovečenje človeka.
Ti dve alternativi, ki ju v svojih konsekvencah vsebujeta teorija
socialnih sistemov Niklasa Luhmanna in teorija komunikativne
kompetence Jürgena Habermasa9 sta predmet diskusije o tehnokra-
tizaciji oz. podružbljanju družbenega planiranja v ZR Nemčiji. V
svoji razširjenosti in intenzivnosti kaže ta diskusija, da ne gre samo
za neko teoretiziranje, za nek akademski problem, temveč za dejanski
problem poznokapitalističnega sistema, in sicer ne samo za problem
legitimnosti, temveč za eksistencialni problem, kot je razvidno že iz
Habermasove razlage.10 Ce naj bo planiranje, kot je definiral Luh-
mann, »odločanje o premisah odločanja o odločanju«,11 po tem gre
v diskusiji o dveh možnih alternativnih konceptih za problem, kako
naj se v bodoče odloča o družbenih problemih. V tej diskusiji se
torej tematizira racionalnost, smiselnost in zgodovinska upravičenost
obstoja kapitalističnega sistema nasploh (čeprav se večina udeležen-
cev zadržuje v svojih izvajanjih več ali manj zgolj na teoretično-
metodološki ravni). To je vidno, seveda, samo zagovornikom kon-
7	Habermas, 1973, p. 183.
8	Habermas ugotavlja, ko kritizira Luhmanna, da je ta diferencirano oblikoval
prav tak koncept družbe, kot ga je on napovedal že leta 1963, ko je imel v
mislih porajajočo se socialno kibernetiko. J. Habermas, Theorie der Gesellschaft
oder Sozialtechnologie? Eine Auseinandersetzung mit Niklas Luhmann, v Ha-
bermas/Luhmann, op. cit. p. 145. — O razliki med tehnokratizmom »državno-
kapitalističnih« in «-državno-socialističnih« sistemov tu ne bomo razpravljali,
ker vidimo alternativo drugje.
9	Cf. Habermas/Luhmann, op. cit.
10	Habermas, 1973, op. cit.
11	Niklas Luhmann, Politische Planung, «-Jahrbuch für Sozialwissenschaften«.
3/17, 1966, p. 272.
					99
cepta podružbljanja oz. demokracije. Kapitalistični sistem se, namreč,
spretno skriva za pojmom tehnične racionalnosti, oz. racionalnosti
nasploh kot neke občeveljavne formalne racionalnosti, kot se to
nazorno vidi pri Luhmannu, ki pa je v bistvu racionalnost kalkula-
cije in poslovnega profita, kot je to dokazal Herbert Marcuse v svoji
kritiki Maxa Webra.12 Z vidika te racionalnosti je podružbljanje
sistema odločanja samo strošek (poleg izgube moči za nosilce siste-
ma) in kot tak iracionalen, razen seveda v primeru, ko naleti sistem
na imanentne meje racionalnosti svojega sistema upravljanja. Kaže,
da je ta trenutek aktualen. Z vidika tega trenutka je mogoče kri-
tizirati Habermasov prispevek v tej diskusiji.
3. Konservativnost in progresivnost J. Habermasa
Habermasova kritika Luhmannovega koncepta je, glede na dani
trenutek, konservativna in progresivna hkrati.
Habermas je konservativen kolikor idealizira (izhaja iz idealnega
diskurza) in s teoretičnih pozicij ne najde poti do prakse. Svojo
sfero življenjskega sveta postavlja pred sistem,13 ne govori pa o
podrejanju sistema s strani življenjske sfere. Sredstvo njegove prak-
tične racionalnosti je komunikacija, diskurzivno oblikovanje volje,
na kraju, komunikativno planiranje.14 Planiranje česa? Planiranje
sistema!? Ne predvideva ukinitev sistema ali njegovo preobrazbo,
ne predvideva razširitev sveta življenja na račun sistema, temveč
obratno — z utemeljevanjem komunikativnega planiranja, do kate-
rega je prišel iz svoje idealne govorne situacije, samo utemeljuje že
uvedeno oz. izbor j eno prakso demokratičnega odločanja v planiranju
s pomočjo participacije v tim. državljanskih iniciativah. Habermas
racionalizira iluzijo, da je v okviru konkretnega kapitalističnega si-
stema možno, s pomočjo razuma (sistema) razširiti področje praktične
življenjske racionalnosti. Iz prakse pa so znani za udeležence nega-
tivni učinki participacije v planiranju, posebej v brezštevilnih pri-
merih sanacije mestnih območij in revitalizacije mestnh jeder. Držav-
ljanske iniciative služijo sistemu kot signalni sistem in korektor, da
ne bi presegle tolerančnih mej sistemske integracije (Habermasov
izraz).
Ce Habermas dokazuje relevantnost irelevantnosti Luhmannovega
koncepta,15 bi moral ne samo pokazati na subjekt in prakso, na ka-
tero se nanaša ta relevantnost irelevantnosti, kar je Habermas po
našem mnenju storil premalo eksplicitno,16 temveč tudi pokazati
12	H. Marcuse, Kultur und Gesellschaft — II, Suhrkamp Frankfurt 1968, poglavje:
Industrialisierung und Kapitalismus um Werk Max Webers, pp. 107—129.
13	Habermas, 1973, p. 26.
14	Ibidem, p. 191.
15	Tako W. D. Narr/D. H. Runze, Zur Kritik der politischen Soziologie, v F.
Maciejewski (ed.), Theorie der Gesellschaft oder Sozialtechnologie? Supp. 2,
Frankfurt 1974.
16	Habermas, 1973, op. cit.
					100
subjekt in prakso, za katerega je ta teorija irelevantna. Habermas
očitno nima za seboj revolucionarne družbene sile in se tudi ne skli-
cuje nanjo. Tako samo teoretizira, zoperstavlja svet življenja si-
stemu, kar pa po Lefebvru ni dovolj :
»Nije dovoljno suprostaviti antisistem sistemu. . .. zaključak teorij-
ske kritike mora biti poziv na otpor. Međutim, otpor se ne može
zadovoljiti teorijskim stavom.«17
Habermasova kritika je kot taka le radikalno kritična sistemsko
racionalna teorija. Dokazuje neuniverzalnost univerzalnega funk-
cionalizma s tem, ko ga prikaže sicer kot rezultat sistema, a idea-
lističnega v svoji univerzalnosti in obenem zelo pragmatističnega v
sovji funkcionalnosti.18 Obenem postavi Habermas svojo pragmatiko
kot univerzalno, ki je, kot smo videli zgoraj, idealistična in kot
taka za sistem funkcionalna. Njen implicitni cilj je učinkovitejša
racionalizacija sistema, kar je najbolj razvidno skozi skrb, ali bodo
učinki racionalizacije sistema skozi podružbljanje političnih proce-
sov dovolj opravičljivi glede na stroške, ki jih bodo povzročili.19
Obenem pa je Habermasova kritika sistemske racionalnosti à la
Luhmann kot kritika zahodnonemške tudi progresivna — kolikor
je relevantna za neko možno drugačno prakso. Obstoj družbenega
planiranja in še posebej diskusije o dveh možnih kontradiktornih
alternativah racionalizacije odločanja kažejo na limit adaptibilnosti
sistema pri razvoju celotne družbe. Glede na tak trenutek lahko
Habermasovo stališče razumemo kot progresivno liberalistično in
reformatorsko stališče, ki računa z možno postopno, neopazno ali
vsaj nezavedno transformacijo sistema, kot je to Habermas teoret-
sko opredelil:
»Socialni sistemi. . . lahko ohranijo svoj obstoj v nadkompleksnem
okolju tako, da spremenijo sistemske elemente ali ciljne vrednosti
ali pa oboje, da bi se tako obdržali na nekem novem nivoju krmi-
ljenja (upravljanja). Če pa se obdržijo tako, da spremenijo oboje,
potem postane njihova identičnost nejasna. Ena in ista sprememba
sistema je lahko potem pojmovana prav tako kot učni proces in
prilagoditev kakor tudi kot razpadanje in propad sistema; ne da
se točno določiti, ali se je oblikoval nov sistem, ali pa se je samo
regeneriral stari.«20
S tega teoretskega stališča se da pozitivno ovrednotiti strateška po-
membnost diskusije in prispevek Habermasa in njegovih somišlje-
nikov o alternativni obliki racionalizacije sistema skozi neposredno
demokratično odločanje v družbenem planiranju. S tem se namreč
legalno in nevsiljivo postavlja možnost, če ne celo znanstveno do-
kazljiva nujnost, transformacije kapitalističnega sistema, kar vse-
buje tudi možnost njegovega postopnega ukinjanja. Na ta način
17 Lefebvre, op. cit., p. 163.
'8 Habermas, 1973, op. cit., p. 189, p. 192.
19	Ibidem., p. 189.
20	Habermas, 1973, op. cit., p. 12.
					101
najbolj eksplozivna politična tema vstopa v — sicer na krog pla-
nerjev, politikov in administratorjev ter teoretikov planiranja
omejeno — javnost predvsem v državni upravi in vrhovnih političnih
partij in to v obliki sistemsko-konformne, politično-nevtralne me-
todološke diskusije o racionalizaciji sistema.
Vendar bi bilo treba v tem kontekstu za boljše razumevanje jasneje
prikazati, za kakšno demokratičnost lahko sicer vse gre. Da tu ne
gre za vprašanje: »Sistem — da ali ne?« oziroma: »Demokracija —
da ali ne?« je jasno. Gre za nujnost opredelitve demokratičnosti kot
razširjanja svobodnega prostora znotraj sistema, torej za podruž-
bljanje sistema, in ne za obratno, da se skozi demokratičnost od-
ločanja racionalizira manipuliranje sistema. To je seveda odvisno
od tega, koliki in kateri del prebivalstva je zajet v postopek od-
ločanja in na kateri ravni pristojnosti, ter kako je organizirano
posredno odločanje. S tega vidika gledana postane Habermasovo
razmišljanje in njegova kritika zanimiva za sistem samoupravnega
odločnja in za sistem družbenega planiranja v Jugoslaviji.
4. Dvojnost sistema samoupravnega odločanja
Za jugoslovanski sistem samoupravljanja je bistvena značilnost ob-
stoj dveh sfer: sfera normativnega sistema in sfera dejanskega si-
stema odločanja. Normativni sistem samoupravljanja predstavlja do
sedaj naj radikalnejše podružbljanje sistema, do katerega je prišlo
in to ne proti sistemu, temveč preko sistema. Sam državni sistem
bdi nad integracijo samoupravnega sistema, ki prvega potencialno
ukinja, s tem pa tudi samega sebe kot sistem.
V	taki situaciji je individuum — vsakokraten, konkreten — v
samoupravljanju pri odločanju podvržen dvema mnogokrat na-
sprotnima racionalnostima: racionalnosti normativnega sistema, ki
deklarira svoj končni smisel kot emancipacijo človeka, in med ra-
cionalnostjo sfere dela, tj. proizvodnega sistema, ki je v skrajni
konsekvenci podvržena zakonitostima svetovnega trga. Ta dvojnost
spominja na Habermasovo podvajanje na sfero dela in sfero inter-
akcije, oziroma na komunikativno delovanje in na namensko —
racionalno delovanje. Vsekakor pa je tu poleg te podvojene sistem-
ske racionalnosti še sfera racionalnosti življenjskega vsakdana, pri
čemer je prehod iz ene sfere v drugo verjetno mnogo bolj prepleten
kot je to primer v kapitalizmu.
Idealnost oziroma idealističnost normativne sfere, in s tem njena
relativna ločenost od dejavnosti katero poskuša normativno transcen-
dirati in si jo prilagoditi, povzroča, da je smisel celotnega sistema
podvojen in sam v sebi nasproten.
V	normativnem sistemu se implicira totalna enakost in enotnost
vseh udeležencev v procesu odločanja — ločili naj bi jih le interesi,
izvirajoči iz različnih položajev v procesu proizvodnje, in različne
življenjske potrebe. Implicira se torej enakost v izobrazbi in kul-
					102
turni stopnji ter načinu izražanja itd., v resnici pa ravno ta po-
ložaj posameznika v delovnem procesu ter, preprosto — biološke
specifičnosti pogojujejo neenakost. Enakost teže glasov in pravice
odločanja se pod dejanskimi pogoji priprave odločanja, tj. razprave,
medsebojnega prepričevanja, relati vira.
Posebnost samoupravnega sistema je, da je zelo razvejan, v Luhman-
novem jeziku zelo kompleksen.203 Zato je velika možnost, da se
pojmovno izražene potrebe samoupravljalcev skozi kompleksno ko-
munikacijsko mrežo kanalov izkrivijo oziroma modificirajo, da se
zgubi povezava z dejanskimi potrebami. V takem kompleksnem si-
stemu odločanja, kjer se zlahka zgubi pregled nad prioriteto in
značajem problemov ter njihovimi medsebojnimi odvisnostmi, je
zato nujno sodelovanje znanosti, ki naj bi doprinesle k redukciji
kompleksnosti.
Situacija protislovnosti, kompleksnosti in nepreglednosti prinaša
samoniklo obliko racionalizacije odločanja v funkciji posameznih
interesnih koalicij. Možnosti manipulacije so z ozirom na njegov
karakter tako rekoč vgrajene v sistem samoupravljanja. Zaradi za-
gotavljanja sistemske integritete procesa odločanja ter zaradi ohra-
nitve njegove identitete (proti manipulacijam neformalnih koalicij
interesov) kot tudi za zagotavljanje rešitev v smislu sistemske ra-
cionalnosti in nadaljnjega razvoja, je partija kot družbena sila, ka-
tere cilj je dolgoročna emancipacija človeka in vzpostavitev njej
ustrezne družbe, tako rekoč prisiljena (sicer nastopijo druge vrste
nelegalnih manipulacij), da nastopi znotraj sistema samoupravlja-
nja kot sicer enakopraven, a organiziran samoupravni element. Čim
pa ji znotraj samoupravnega sistema ne uspe legalna »manipula-
cija«, v smislu razvoja samoupravljanja, nastopi kot enopartijski
sistem s sredstvi državne prisile, kot je to predstavil Kardelj.21
5. Protislovje sistema družbenega planiranja
Sistem družbenega planiranja v samoupravljanju predstavlja sistem-
sko racionalizacijo postopka odločanja in samoupravljanja nasploh,
predstavlja torej sistemizacijo sistema samoupravljanja (torej si-
stema, ki se podružblja) kot njegov podsistem, ki naj posreduje med
normativo in dejansko sfero, med teorijo in prakso. Kot tak vse-
buje v sebi nasprotje obeh sfer, hkrati pa to nasprotje racionalizira:
pojavlja se kot sredstvo za njeno odpravljanje in hkrati kot nova
sistemska racionalnost samoupravljanja.
20a Naj opozorim, da se v diskusiji o družbenem planiranju v ZRN pojavlja
pojem kompleksnosti kot sinonim za pojem demokracija.
21 E. Kardelj, Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja,
Beograd, 1977.
Karakter sistema družbenega planiranja je torej dvojen. Tako je za
Kardelja planiranje v pogojih socialističnega samoupravljanja veliko
več kot samo plan dela in razvoja.
					103
»Naime, plan je pre svega instrument stalnog reprodukovanja so-
cijalističkih društveno-ekonomskih odnosa, reprodukovanja samo-
upravljanja na sve višem nivou socijalističkog razvitka na bazi dru-
štveno- sv ojinskih odnosa.«22
Tako gledano je družbeno planiranje sredstvo zavestne transforma-
cije, v skrajnem primeru tudi revolucioniranja družbenega siste-
ma, podružbljanja sistema. Predstavlja dolgoročno strateško sred-
stvo emancipacije družbe.
Praksa planiranja pa potrjuje veljavo drugačnega stališča, da je
namreč planiranje le »ena sestavina odnosov v družbeni reproduk-
ciji v okviru tržnega gospodarjenja«.23 Družbeno planiranje je po-
temtakem tudi čisto operacionalno sredstvo za ohranjanje sistema
takega kot je in njegovega prilagajanja samonikli »evoluciji« bla-
govne proizvodnje. V prvem primeru bi lahko razpravljali s Haber-
masom o komunikativnem, v drugem pa o akcijskem, funkcional-
nem, kvečjemu pa še o sistemsko-teoretskem planiranju.
Sistem družbenega planiranja pa ni ali eno ali drugo temveč oboje
hkrati, temelji na obeh racionalnostih in jima ustreza v svojih po-
sameznih delih: v posameznih podsistemih prevladuje ena racio-
nalnost bolj kot druga oziroma obratno.
Ce sprejmemo razlago, da je planiranje razdeljeno na pripravlja-
nje odločanja in na sámo odločanje, kot se je pri nas že utrdilo
prepričanje, potem je naloga znanstvenega oziroma strokovnega
dela v planiranju, da pripravi odločanje skozi znanstveno spozna-
vanje in predvidevanje, da torej na nek družbeno sprejemljiv način
reši problem racionalnosti.
Glede na vseobvladujoče nasprotje med praktično in funkcionalno
racionalnostjo, je naš problem identičen z nasprotjem, okoli kate-
rega se vrti kontroverza med kritično in sistemsko teorijo družbe,
med teorijo družbe in socialno tehnologijo Habermasa in Luhman-
na. Pravzaprav, ker imamo opravka s principialno in operativno
spoznavnostjo sveta, s mo aktualizirali celo pozitivistični spor med
dialektiki in scientisti. Habermas namreč ugotavlja, da gre pri tem
za osnovno nasprotje med totalnostjo in sistemom.2* Adorno in Ha-
bermas se v tem sporu odločno obračata proti scientistični, tj. po-
zitivistični interpretaciji objektivnega, formalnologičnega skladnega,
na dejstvih temelječega spoznanja in ji zoperstavljata dialektiko, ki
izhaja iz totalnosti, odražajoči se v vsaki stvari. Osnovno razliko je
definiral Adorno:
»Razlika med dialektičnim gledanjem o totalnosti in med pozitivi-
stičnim se osredotoči v tem, da je dialektični pojem totalnosti ,ob-
22	E. Kardelj, O sistemu samoupravnog planiranja, Beograd, 1976, p. 19.
23	Mnenja in stališča republiškega sveta za vprašanja družbene ureditve SR
Slovenije, Ljubljana, februar 1978, Mnenja in stališča k predlogu za izdajo za-
kona o sistemu družbenega planiranja, p. 10.
24	J. Habermas, Analytische Wissenschaftstheorie und Dialektik, v Th. Adorno
et al., Der Positivismusstreit in der deutschen Soziologie, Darmstadt 1969, p. 156.
					104
jektiven', da namreč teži k razumevanju katerekoli socialne posa-
mične ugotovitve, medtem ko težijo pozitivistične sistemske teorije
k temu, da skozi izbor kar se da splošnih kategorij spojijo ugoto-
vitve ne upoštevajoč njihovih nasprotij, v nek logični kontinuum,
ne da bi spoznale najvišje pojmovne strukture kot pogoje za vse-
bine, ki so tem pojmom podrejene.«25
Za pozitivizem (družbenega) planiranja — kot kaže praksa, je tu zna-
čilno zanikovanje teoretske samorefleksivnosti in kritičnosti ter za-
verovanost v objektivnost dejstev, ki ponekod že prehaja v e vf ori j o
podatkov — je ta diskusija zelo merodajna. Poglejmo torej nekaj
argumentov.
V tem, ko hoče dialektika kritično preveriti vsak pojav z ozirom
na njegova notranja protislovja in bistvo, na možnost preseganja
danega iz napetosti med obstoječim in možnim,26 pa postavlja scien-
tizem dialektiko v mitologijo27 in samega sebe proglaša za resnično
znanost, scientizem. Sledeč Durkheimovemu mnenju, da je treba
na družbene odnose gledati kot na stvari, se obnaša do družbe kot
do »statističnega univerzuma«.28 Svet je zanj seštevek dejstev —
in mu zato v skrajni meri ostaja nespoznaven, saj je naštevanje
dejstev neizčrpno.29 Kljub tej svoji objektivnosti, tj. predmetnosti,
oziroma prav zaradi nje, scientistične metode niso v stanju pri-
kazati opredmetenosti družbenih odnosov, predvsem ne prisili eko-
nomskih objektivnosti.30 Pozitivizem ne priznava nasprotij znotraj
dejstev; v imenu metodološke enotnosti znanosti spravlja različne
stvari s pomočjo poljubno izbrane pojmovne aparature pod isti
raster,31 s tem harmonizira resničnost in jo apologizira.
Vendar je nekaj razlogov, po katerih je mogoče soditi, da je po-
zitivna metoda v družbenem planiranju lè ustrezna. Najprej je ta
metoda na široko razmahnjena v planerskem, posebej pa še v pro-
storsko planerskem delu, kjer je predmet dela predvsem fizična
pojavna struktura sveta. O kakem naglem spreminjanju metode
dela tu ne more biti govora. Drugič je ta predmetna metoda razlage
sveta pravilna toliko, kolikor še vedno prevladujejo opredmeteni
družbeni odnosi. Dalje pa je tudi dialektična logika še premalo
razvita (v nasprotju s formalno logiko, ki se uporablja v pozitivnih
znanostih).32 Posebej pa so pozitivne metode ustrezne in pravilne
kot sestavni del dialektične metode.
25	Th. Adorno, Einleitung, v Adorno, op. cit., 21.
26	Habermas, v Adorno, et al., op. cit., p. 165.
27	H. Albert, Der Mythos der totalen Vernunft, v Adorno et al., op. cit.
28	Th. Adorno, Soziologie und empirische Forschung, v Adorno et al., op. cit.,
p. 85.
29	Glej tudi zelo razumljivo napisano razlago M. Pečuljić, Sociologija između
apologije i revolucije, Beograd 1973, pp. 77 ff.
30	Adorno, Soziologie, op. cit., p. 85.
31	Adorno, Einleitung, op. cit., 24 et passim.
32	Tu ne bomo razpravljali o tem, ali je kibernetika in kibernetična sistemska
teorija zametek dialektike ali ne.
					105
Kaj torej storiti v taki situaciji? Ce naj bo sistem družbenega
planiranja uspešen, si mora ustvariti sistem metod, ki ne bodo
samo sistemsko-teoretske v ožjem smislu. Ce naj sistem družbe-
nega planiranja racionalizira obstoječo, protislovno prakso, ne more
biti sam brez teh protislovij, saj ni izven družbenega sistema ampak
je njegov (centralni) del. Habermas sam vidi v planiranju, v prak-
tični težnji po spreminjanju obstoječega, kadar se predpostavlja,
da obstoji zgodovinsko dana volja po spreminjanju te strukture,
možnost za sočasno uporabo zgodovinske in sistemske metode.33
Verjetno je nujno optimalno izkoristiti vrednost funkcionalističnih
pozitivnih metod, s kritično distanco seveda, in z upoštevanjem
Popperjeve »situacijske logike«,34 kot tudi z dialektičnim preverja-
njem ugotovitev preko samoupravnega diskurzivnega mehanizma za
ugotavljanje konsensualne resnice. Na ta način je možno koristno
vključiti različne oblike socialnih tehnologij. Verjetno pa je bistveni
virtù sistema družbenega planiranja to, da ni togo predpisana me-
todološka shema, temveč se prilagaja konkretnim potrebam v praksi.
Ce to daje videz konglomerata, potem to še ne pomeni, da tak
sistem ni racionalen oziroma da ne doprinaša k racionalizaciji sa-
moupravnega družbenega sistema, za katerega je sicer protislov-
nost značilna. Nasilno nategovanje nasprotnih si ugotovitev pod
neko arbitrarno enotno formalno strukturo bi služilo samo ideolo-
giziranju samega sistema družbenega planiranja. Idealna enovitost
teoretičnega modela, ki bi na ta način zanikal protislovnost prakse,
bi to protislovnost samo prikril in na ta način omogočal njeno na-
daljnje destruktivno delovanje. Ta nevarnost je posebej prisotna
ob poskusih vpeljevanja sistemskega pristopa v družbenem plani-
ranju.
Dialektičnost znanstvenega dela (teorije) v sistemu družbenega pla-
niranja bi verjetno — na sedanji stopnji metodološke razvitosti
— bila v tem, da zavestno računa z dialektičnostjo planiranja v
kontekstu dialektične prakse.
33	Habermas, v Adorno et al., op. cit., p. 166.
34	K. R. Popper, Die Logik der Sozialwissenschften v Adorno et al., op. cit.,
p. 120. Njegova vezanost znanosti na konkretno situacijo spominja na Haber-
masovo preverjanje znanstvenih ugotovitev skozi praktični konsens.
					106
Gregor Adlešič
0	dialektiki razsvetljenstva
ali o razsvetljeni dialektiki
gospostva
Seveda si ob pričujočem kratkem zapisu ne delamo iluzij, da bomo
razkrili poslednjo resnico o teoretično tako zahtevnem tekstu, kot je
Adornova in Horkheimer jeva Dialektika razsvetljenstva, ki se lahko
poleg vsega pohvali tudi z zapleteno notranjo strukturo. Omejili se
bomo torej zgolj na prikaz izhodiščnega motiva dela. Dotaknili pa
se bomo tudi nekaterih njegovih teoretičnih predpostavk, kar pa še
ne pomeni, da se bomo spustili v podrobno analizo samega teksta.
Njegova kompleksnost in večplastnost zahtevata namreč kaj več, kot
lahko ponudi kratek zapis. Pravi cilj Dialektike razsvetljenstva, v
kateri se zaradi širine zastavljene analize tradicionalnih disciplin —
kot so filozofija ali natančneje rečeno, spoznavna teorija, psiholo-
gija, socialna psihologija, sociologija, etika in estetika pa tudi kritika
politične ekonomije — med seboj prepletajo in dopolnjujejo, ni nič
manj kot podrobna analiza duhovnih temeljev tiste grško-judovsko-
-krščanske tradicije, ki jo z eno besedo običajno imenujemo razsvet-
ljenstvo. Širina zastavljene analize pa zahteva analizo razsvetljenstva
od trenutka njegovega nastanka dalje, pri čemer pa je razsvetljenstvo
razumljivo in analizirano tudi kot gibanje sodobnega duha.
Dialektika se torej začenja z analizo Odisejevega popotovanja, tj.,
sledi dialektiki mita in pros vetij enosti v Homerjevi Odiseji »kot
enem od najzgodnejših spomenikov zahodne meščanske civilizacije«.1
V nadaljevanju pa prehaja na analizo Kantove, Nietzschejeve in Sa-
deove filozofije, mislecev, ki so v svojih delih nakazali skrivni credo
prosvetljenega mišljenja. Ravno iz njihovih del je namreč moč raz-
brati imanentno povezanost med umom in gospostvom. Omenjeni
1	isto, str. 12.
					107
del Dialektike razsvetljenstva nam torej kaže, »... kako podrejanje
vsega naravnega pod brezobzirni subjekt rezultira v gospostvu slepo
naravnega, tj. narave. Ta tendenca izenačuje vsa nasprotja meščan-
skega mišljenja, posebno pa še nasprotje med moralno strogostjo in
absolutno amoralnostjo.«2 Omenjena težnja pride posebno očitno do
izraza v filozofiji Friedricha Nietzscheja. Spomnimo se samo njego-
vega nadčloveka. Posameznik namreč, ki je rasel po merilih samo-
ohranitve, kar mu v živalskem carstvu meščanske družbe, kjer ima-
mo boj vseh proti vsem, ni bilo težko, pozna in priznava samo en
zakon, to je zakon močnejšega, čigar najgloblja skrivnost se imenuje
samoohranitev za vsako ceno. Popolna samostojnost in neodvisnost
posameznika od vseh zunanjih sil, ki predstavlja najvišji cilj raz-
svetljenske morale, spomnimo se Kantovega kategoričnega imerati-
va, pa se v svetu zlega gospostva izkaže za popolni egoizem in to v
neposredni obliki, kar ne pomeni nič drugega kot delovanje izključno
iz lastnih sil in moči v izključno lastno korist. Pomeni torej hranjenje
in ohranjanje samega sebe za vsako ceno.
V	poglavju o Kulturni industriji, s katerim prehajamo na analizo
sodobne množične kulture pa nam dialektika prikazuje razsvetljen-
stvo kot množično prevaro. Omenjeni del teksta nam ».. . kaže re-
gresijo razsvetljenstva na primeru ideologije, ki ustrezno prihaja na
dan na filmu in radiu«.3 Film, menita Adorno in Horkheimer, danes
sam sebe sploh nima več za umetnost, ampak se ima za industrijo.
Njegova moralna teleologija, katere edina naloga je prilagajanje
množic na obstoječe za vsako ceno, zamenjuje umetniško sporočilo,
torej resnico o svetu in človeku za družbeno zaželene vrednote, in
v toliko lahko zatrdimo, da je postala sodobna množična kultura
»moralni popravni dom za odrasle«.
V	zaključnem delu pa se Dialektika razsvetljenstva v Elementih anti-
semitizma »... ukvarja z vračanjem razsvetljenske civilizacije v res-
nično barbarstvo. V racionalnosti je bila že od nekdaj vsebovana, in
to praktična, in ne samo idealna tendenca po samouničenju — in to
ne samo v fazi, v kateri odkrito nastopa. V tem smislu je zasnovana
tudi filozofska prazgodovina antisemitizma. Njegov iracionalizem je
izpeljan iz bistva vladajočega uma in sveta, ki ustreza njegovi sliki«.4
Naš kratki prikaz si bo dal opraviti predvsem s privim delom Dialek-
tike razsvetljenstva, ki poskuša definirati in analizirati sam pojem
prosvetljenega mišljenja. Omenjena razprava predstavlja namreč teo-
retski temelj ostalih razprav, pa pravzaprav tudi vseh poznejših
Horkheimer j e vih in predvsem Adorno vih del. Opredelitev samega
pojma razsvetljenstva, pa je seveda bistvena za razumevanje same
Dialektike.
Če hočemo govoriti o temeljnih izhodiščnih teoretskih predpostavkah
Dialektike razsvetljenstva, moramo govoriti o odnosu oziroma o zgo-
2	isto.
3	isto.
4	isto.
					108
do vinski združitvi historičnega materializma in Freudove psihoana-
lize. Prav ta združitev namreč določa samo temeljno teoretsko izho-
dišče pripadnikov kritične teorije družbe.6 Osnovno izhodišče Dialek-
tike razsvetljenstva pa sega prek začetne, lahko bi celo rekli, klasične
marksistične teoretske zastavitve. Prav pripadniki kritične teorije
družbe so bili tisti, ki so prispevali »... prvi sistematični poskus
marksistične teorije, ne le anatomije produkcijskega procesa (. . . kako
ljudje obdelujejo naravo), temveč tudi druge plati,
. .. kako ljudje obdelujejo ljudi (Nemška ideologija), se
pravi teorije tistih mehanizmov, ki slehernega posameznika šele pre-
gnetejo v družbeno bitje«.6 Teoretski interes pripadnikov kritične teo-
rije je tako iz kritike politične ekonomije premeščen na »teorijo sub-
jektivnega faktorja«, tj. na teorijo duhovnih mehanizmov gospostva
nad individuumi, torej v skrajni konsekvenci na kritiko razsvetljenske
ideologije ali natančneje razsvetljenstva kot ideologije. Njihove psi-
hološke, sociološke in socialnopsihološke analize duhovnih temeljev
evropske razsvetljenske civilizacije so tako torej usmerjene na tista
področja družbene totalitete, ki že po tradiciji sodijo v nadgradnjo
družbe in ki jih po navadi označujemo s pojmom kultura v najširšem
pomenu te besede, kajti kot sta zapisala Adorno in Horkheimer
». . . razsvetljenstvo izraža dejansko gibanje meščanske družbe iz vi-
dika njegovih idej, utelešenih v osebah in institucijah; tako resnica
ni samo umna zavest, ampak je prav tako njena oblika v dejanskosti«.7
Premestitev težišča analiz teoriji subjektivnega dejavnika pa pripad-
nike kritične teorije približuje psihoanalizi, kajti kar je H. Marcuse
zapisal o izhodišču Freudove psihoanalize, velja tudi za same pripad-
nike kritične teorije: »... njegovi vpogledi v zgodovinski proces so
izvedeni prek psihičnega aparata individuumov, ki so živa substanca
zgodovine. Ta metoda pa zadeva ideologijo, ki ohranja obstoječe v
tolikšni meri, v kolikršni dojema kulturne institucije v pojmih tega,
kar so te napravile iz individuumov«.8 Adornove in Horkheimerjeve
raziskave v Dialektiki razsvetljenstva so torej usmerjene v analizo
duhovnih mehanizmov gospostva nad individuumi, torej na analizo
prav tistih mehanizmov, ki so odgovorni za popolno izgubo avtono-
5	Kot je splošno znano, so pripadniki frankfurtske šole ali kritične teorije
družbe delovali na frankfurtskem inštitutu za socialne raziskave. V njem sta
se izoblikovali dve skupini avtorjev. V prvo spadajo avtorji, ki so delovali na
inštitutu le krajši čas in so zato ostali skoraj neznani, npr. Franz Neumann,
Otto Kirchheimer in Arkadij R. L. Gurland. Drugo skupino pa tvorijo svetovno
znana imena, kot so Frederick Pollock, ki mu je Dialektika razsvetljenstva tudi
posvečena, Herbert Marcuse in seveda Theodor W. Adorno in Max Horkheimer.
Dialektika razsvetljenstva, ki izide prvič leta 1947 pri založbi Querido v
Amsterdamu, predstavlja prav gotovo teoretski višek prvega obdobja delo-
vanja pripadnikov kritične teorije družbe in tudi mejnik. Cf. M. Dolar, Struktura
fašističnega gospostva, DDU Univerzum, Ljubljana, 1982, str. 45.
6	M. Dolar, Struktura fašističnega gospostva, DDU Univerzum, Ljubljana, 1982,
str. 43.
7	M. Horkheimer-T. Adorno, Dijalektika prosvetliteljstva, Sarajevo, 1974, str. 10.
8	H. Marcuse, Triebstruktur und Gesellschaft (ang. : Eros and civilisation),
Suhrkamp, Frankfurt/m, 1965, str. 107.
					109
mije individuuma oziroma za njen prehod v popolno podrejenost le-
nega.
Kdor pa hoče govoriti o celotnem prvem obdobju delovanja pripad-
nikov kritične teorije in s tem tudi o Dialektiki razsvetljenstva, ki
predstavlja teoretski višek omenjenih naporov, mora govoriti tudi o
fašizmu. Prav izkustvo zmage fašizma je tisti teoretski impulz, ki
nosi in žene naprej teorijo. To velja tako za celotno prvo obdobje
delovanja kritične teorije kot tudi za samo Dialektiko razsvetljenstva
ali pa še prav posebno zanjo, kajti njen teoretski napor lahko strne-
mo v naslednje vprašanje: »Katera je bila tista laž principa, ki je bila
položena že v sam začetek razsvetljenske civilizacije, v razcep
myth osa in logosa, da je ta civilizacija lahko po tisočletnem razvoju
padla v novo barbarstvo in iz sebe proizvedla iracionalno gospostvo
fašizma?«9 Prav analiza zgodovinskih korenov za nastanek fašizma
predstavlja tisti pravi cilj obsežnih Adorn ovih in Horkheimer j evih
analiz evropske duhovne zgodovine, ki si jih lahko preberemo v Dia-
lektiki razsvetljenstva. Tako zastavljena analiza fašizma že kar sama
vključuje nekatere odgovore. Pravi vzrok za nastanek fašizma mora-
mo po tej teoriji iskati v samem razsvetljenstvu, v laži njegovega
principa, ki razsvetljenstvo nosi v sebi že od svojega nastanka dalje.
Dialektika razsvetljenstva nam torej razkriva osupljivo spoznanje o
dialektiki razsvetljenstva. Razkriva nam dolgo prikrivano resnico,
da je bilo razsvetljenstvo resda vedno napredno osvobajajoče miš-
ljenje, ki je omogočalo individuumu osvoboditev izpod gospostva bo-
gov in narave, ki je torej nemalo prispevalo k njegovi avtonomiji, da
pa je bilo obenem vedno v svojem jedru zgolj najprimernejše sred-
stvo za obvladovanje narave in podjarmljanje ljudi. Da je znanje moč,
je vedel že Francis Bacon. Prav to pa je ravno tista teoretična novost,
ki nam jo prinaša Dialektika.
Dialektika razsvetljenstva nam torej razkriva, da nastanek fašizma
ni nikak slučaj, ampak zakonitost, zgolj razvitje potencialne možnosti,
ki jo je razsvetljenstvo zaradi laži svojega principa nosilo v sebi že
od svojega nastanka dalje. Ob nastopu fašizma so namreč klasične
razsvetljenske vrednote spremenile svoj predznak in tako iz orodja
osvobajanja postale orodje duhovnega gospostva. Skratka, potenci-
alna možnost za nastanek fašizma je bila po tej teoriji podana že s
samim nastankom razsvetljenstva in je še vedno prisotna in to tudi
po propadu fašizma, ali kot sta zapisala Adorno in Horkheimer: »V
obdobju razcepa na prevelike bloke, ki so objektivno prisiljeni v
konfrontacijo, se groza nadaljuje. Konflikti v Tretjem svetu, ponovna
rast totalitarizma so prav tako malo zgodovinske slučajnosti, kot je
bil to, kot sledi iz Dialektike, fašizem«.10 Z nastankom fašizma se
je torej moč napredka sprevrgla v napredek moči.
Dialektika razsvetljenstva se začenja z analizo samega pojma raz-
svetljenstva. Pot od mithosa k logosu je pot, ki vodi iz kaosa
9	M. Dolar, Struktura fašističnega gospostva, DDU Univerzum, Ljubljana, 1982,
str. 44.
10	M. Horkheimer-T. Adorno, Dijalektika prosvetliteljstva, Sarajevo, 1974, str. 1.
110
v civilizacijo. To je pot, ki vodi iz mitske predzgodovine v zgodovino
civilizacije. Ta pot se nam v grški filozofiji kaže kot prehod od mit-
skega k racionalnemu mišljenju, torej k logosu kot principu nove
filozofije, torej novega načina mišljenja in delovanja. Omenjena prva
razprava je najpomembnejša in predstavlja teoretični temelj ostalih.
«■Grobo rečeno lahko kritični del prve razprave zvedemo na dve tezi:
že mit je razsvetljenstvo in pa: razsvetljenstvo se vrača v mit«.12
»Alternativa mithos/logos je alternativa med mimetičnim priličeva-
njem naravi in odlepljanjem od narave v distanco pozicije gospostva,
ki se izteče v golo tehnično razpolaganje«.12 Drugače povedano: na-
raščajoča prevlada nad zunanjo naravo vodi do popolnega obvlado-
vanja notranje narave posameznika. Osvoboditev posameznikov izpod
gospostva narave in bogov s pomočjo prosvetljenskega logosa je pla-
čana z gospostvom nad samimi posamezniki. Obvladovanje narave s
pomočjo dela je plačano z obvladovanjem posameznika, ki je prisiljen
delati vedno več, bolj učinkovito in racionalno. »Bog stvarnik in
urejujoči um sta si kot gospodarja nad naravo med seboj podobna.
Človek postane v nadzoru nad gospodarjem, v zapovedi tako kot bog.
Tako mit prehaja v razsvetljenstvo, narava pa v golo objektivnost.
Ljudje plačajo povečanje svoje moči z odtujitvijo od vsega tistega,
kar je v njihovi moči.«13 Vsak poskus, da bi zlomili naravno prisilo,
se torej tako še globlje zapleta v naravo prisile in prav to je pot
evropske civilizacije, kot jo vidita Adorno in Horkheimer v svoji Dia-
lektiki razsvetljenstva. Dialektika tako spoznava, da je tako začelo
tudi samo razsvetljenstvo zopet prehajati v mit. Prikazuje nam nam-
reč zgodovino prosvetljenega mišljenja kot zgodovino organa oblasti
in gospostva, ki briše vse meje med obvladovanjem narave in pod-
jarmljanjem posameznikov. Dialektika nam torej prikazuje proces
samouničenja razsvetljenstva.
Vendarle pa Adornovega in Horkheimovega spoznanja o dialektiki
razsvetljenstva, o njegovem samouničenju, vendarle ne moremo imeti
enostavno za znak socialnega pesimizma. Adornov in Horkheimerjev
odnos do razsvetljenstva ostaja namreč kljub temu, da sta prav njega
spoznala za zlo, dialektičen: »Nikakor ne dvomiva — in v tem je
najin petitio principii — da svobode v družbi nikakor ne
moremo ločevati od prosvetlj enega mišljenja. Toda obenem meniva,
da sva dovolj jasno spoznala, da je že v samem pojmu tega mišljenja
in ne samo v njegovih konkretnih zgodovinskih oblikah, družbenih
institucijah, v katere je le-to vpleteno, vsebovana klica tistega naza-
dovanja, do katerega danes vsepovsod prihaja«.14 V Dialektiki raz-
svetljenstva torej nimamo opraviti z levo melanholijo, kot menijo
nekateri kritiki. Adornov in Horkheimerjev pesimizem je namreč
čisto teoretične narave. Pot od mithosa k logosu kot pot naraščajočega
11 ibid., str. 12.
'2 M. Dolar, Struktura fašističnega gospostva, DDU Univerzum, Ljubljana, 1982,
str. 90.
13 M. Horkheimer-T. Adorno, Dijalektika prosvetliteljstva, Sarajevo, 1974,
str. 23.
					111
obvladovanja zunanje narave, ki rezultira v naraščajočem potlačeva-
nju notranje narave posameznikov, dolguje svojo teoretsko osnovo
Freudovi psihoanalizi. Trditev, da je kultura vse manj in manj spo-
sobna zadovoljiti in osrečiti posameznike, še več, da jih celo uničuje,
označuje namreč prav zgodovinski dejavnik Freudove misli, o kate-
rem je H. Marcuse zapisal naslednje:
»1. Freud vseskozi predpostavlja bistveni konflikt med individuumom
in njegovo družbo;
2. predpostavlja, da se individuum v tem konfliktu konstituira in
da . . . čuti življenjsko potrebo po poravnavi — ta potreba se izraža
v nemožnosti, da bi v dani družbi normalno funkcioniral. Dinamika
ojdipskega položaja ni le skrivni model slehernega razmerja med
očetom in sinom, marveč je tudi skrivnost nenehnega zatiranja člove-
ka po človeku — ter zmag in neuspehov civilizacije«.15 Prav spozna-
nje, da je postal napredek napredujoče potlačevanje in v toliko pred-
stavlja Dialektika kritiko razsvetljenskega napredka in s tem kritiko
vere v možnost njegove neomejenosti, predstavlja eno izmed temelj-
nih teoretičnih predpostavk, ki omogoča odgovor na vprašanje, zakaj
je prišlo do odpovedi »subjektivnega dejavnika«. Šele spoznanje, da
zahteva razvoj razsvetljenske civilizacije introverzijo žrtve, nam daje
namreč odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da je revolucionarna
zavest delavskega razreda odpovedala. Vprašanje o vzponu in padcu
revolucionarne zavesti je seveda tesno povezano z vprašanjem o
vzponu in padcu individuuma, kajti prav samouničenje razsvetljen-
stva pomeni prehod njegove avtonomije v popolno heteronomijo.
Seveda je treba ob povedanem poudariti, da Adorno in Horkheimer
menita, da moramo skrajni vzrok za popolno izničenje individuuma
oziroma njegove avtonomije iskati v naraščajoči delitvi dela. Njene
učinke pa nam v dialektiki opisujeta takole: »Sluga je telesno in
duševno potlačen, gospodar pa nazaduje. Nobeno gospostvo se ni
moglo izogniti plačilu te cene. Dejstvo pa, da zgodovina v svojem
napredovanju poteka v krogih, lahko pojasnimo prav s tem slablje-
njem, ki je ekvivalent moči. Človeštvo, čigar spretnost in spoznanje
se razlikuje od delitve dela, je obenem s tem potisnjeno na antropo-
loško primitivnejše stopnje, ker obstoji gospostva s tehničnim olajše-
vanjem pogojuje fiksiranje instrumentov z močnejšim podjarmlja-
njem. Fantazija krni. Ni nerodnost v tem, da individuumi zaostajajo
za družbo ali za njeno materialno produkcijo. Tam kjer je razvoj druž-
be že prešel v mehanizem gospostva tako da se tehnična in družbena
težnja, ki sta že zdavnaj prepleteni, stekata v totalnem podrejanju
človeka, tisti, ki zaostajajo, ne zastopajo samo neresnice. V nasprotju
s tem prilagajanjem moči napredka napredku moči vedno znova ust-
varja tisto zakrnelost, ki ravno uspelemu in ne neuspelemu napredku
kaže na to, da prehaja v svoje nasprotje. Prekletstvo stalnega napred-
14	ibid., str. 9.
15	Psihoanaliza in kultura, DZS, Ljubljana, 1981; v H. Marcuse, Zastarelost
psihoanalize, str. 176f.
					112
ka je stalna regresija«.16 Skrajni vzrok za popolno izničenje moramo
torej po tej teoriji iskati v naraščajoči koncentraciji kapitala, ki je po-
sledica prehoda iz »svobodnega«, tj. liberalnega kapitalizma v »orga-
nizirani«, tj. monopolni kapitalizem, ki nas vodi v tako imenovani
»upravljani svet«.17 Dialektika razsvetljenstva nam torej prikazuje
uničujočo napačno smotrnost sistema in ga s tem razkrinkava kot
tisto grozo, ki golta pred seboj vse, tako posameznika kot samega sebe.
Pri tem pa je pozornost teorije uperjena v analizo totalitarnega uprav-
ljanja in tehničnega razpolaganja s stvarmi in ljudmi, torej v totalni
nadzor nad družbenim življenjem, ki predstavlja jedro gospostva.
Pri tem pa Dialektika ugotavlja, da moramo vzroke, ali natančneje
potencialno možnost za že omenjeni uničujoči »produktivizem« siste-
ma iskati že v pojmu pros vetij enega mišljenja, ki določa mišljenje in
delovanje posameznikov: »Regresija pa ni omejena samo na doživ-
ljanje čutnega sveta, ki je vezano na telesno bližino, ampak zadeva
obenem tudi samozadovoljni intelekt, ki se ločuje od čutnega doživ-
ljanja, da bi si ga lahko podredil. Izenačevanje intelektualne funkcije,
s pomočjo katere se izvaja gospostvo nad čutnostjo in resignacija miš-
ljenja, s katero se dosega enoglasnost, pomeni obenem osiromašenje
tako doživljanja kot mišljenja; z delitvijo sta oškodovana oba področ-
ja. Z omejevanjem mišljenja na organizacijo in upravljanje ... je
vzpostavljena tudi omejenost, ki napada velike, kot se ne gre več
zgolj za golo manipulacijo z malimi. Duh tako zares postane aparat
gospostva in samoobvladovanja, za kar ga je meščanska filozofija
pravzaprav vedno imela. Gluha ušesa, ki so proletarcu ostala še iz
mitskih časov, niso nič boljša od nepremičnosti poveljnikov. Prezre-
lost družbe živi od nezrelosti potlačenih. Čimbolj je zapleten družbe-
ni, ekonomski in znanstveni aparat služenju, kateremu je sistem pro-
dukcije že zdavnaj podredil telo, tembolj so siromašni doživljaji, ki
jih je sploh še mogoče imeti. Izločanje kvalitet, njihovo preračunava-
nje v funkcije zaradi racionaliziranega načina dela, se iz znanosti
prenaša v doživljajski svet ljudstva in ga tako zopet tendenciozno
pretvarja v dvoživko. Regresija današnjih množic je v tem, ker niso
več z lastnimi ušesi sposobne poslušati tistega, česar še niso slišale,
niti se z lastnimi rokami sposobne dotakniti tistega, česar se še niso
dotaknile. To je nova oblika zaslepljenosti, ki nadomešča že pre-
magano mitsko zaslepljenost. S posredovanjem totalne družbe, ki
zajema vse odnose in nagone, ljudje ponovno postanejo tisto proti
čemur je uperjen zakon družbenega razvoja .. .: gola rodovna bitja,
izenačena v izolaciji v prisilno upravljani kolektivnosti. . . . Nemoč
delavcev ni le gola zvijača gospodarja, ampak logična posledica indu-
14 M. Horkheimer-T. Adorno, Dijalektika prosvetliteljstva, Sarajevo, 1974,
str. 48f.
17 Z imenom «-upravljani svet« (die verwaltete Welt) označuje frankfurtska
šola tisti tehnokratski »paradiž«, v katerem napredek tehnike in tehnološke
inovacije vodi v nasprotje tega, kar je bil za Marxa zastavljeni cilj socialne
revolucije: namesto »svobodnega razvoja vsakega posameznika kot pogoja za
svoboden razvoj vseh« prinaša tehnokratski »upravljani svet« popolno za-
menljivost in funkcionalnost posameznikov.« B. Debenjak, V alternativi, Ljub-
ljana, 1974, v Na temo fašizem, str. 242.
					113
strijske družbe v katero se je spremenil antični fatum, medtem ko ji
je poskušal pobegniti«.18
Popolnoma integrirani individuum, ki je v celoti izgubil svojo avto-
nomijo, pa predstavlja osnovno predpostavko in predpogoj avtoritar-
nega ali totalitarnega družbenega sistema. Teoretska novost, ki jo je
prispevala Dialektika razsvetljenstva je prav v tem, in v toliko pred-
stavlja neko opozorilo, da je bila možnost za nastanek le-tega podana
že od vsega začetka, torej ob samem nastanku razsvetljenstva, da se
je ta možnost, kot nam dokazuje zgodovina, več kot uresničila, in
kar je najbolj neprijetno, da je še vedno, natančneje rečeno, vedno
prisotna. Adorno in Horkheimer namreč menita, da je razvoj »... v
smeri totalne integracije, ki je bil spoznan v tej knjigi, prekinjen,
vendar ne zaustavljen; preti, da se bo nadaljeval s pomočjo diktatur
in vojn«.19 Sodobnost pa nam to prepričanje ali bolje spoznanje, na
žalost obilno potrjuje.
,8 M. Horkheimer-T. Adorno, Dijalektika prosvetliteljstva, Sarajevo, 1974, str. 49f.
Destruktivne učinke prosvetlj enega uma, ki torej nikakor ni zgolj nek družbeno-
zgodovinski pojem, ampak je še kako realen princip, pa nam Adorno in Hork-
heimer opisujeta z naslednjimi besedami: »Obenem pa je um instanca pre-
računljivega mišljenja, ki svet podreja smotrom samoohranitve in ki priznava
zgolj funkcijo izdelovanja predmetov iz golega materiala čutil v material
podjarmljanja. Prava narava shematizma, ki od zunaj usklajuje obče in posebno,
pojem in posamezni primer, se v aktualni znanosti končno izkaže kot interes
industrijske družbe. Bit je opazovana le iz vidika predelave in upravljanja.
Vse postane ponovljivo in zamenljivi proces postane zgolj goli primer koncep-
tualnega modela sistema. To postane tudi posameznik, da o živalih ne govorimo.
Čutila pa so že vnaprej determinirana s pojmovnim aparatom. Še predno pride
do spoznavanja, vidi meščan svet a priori kot tvar, iz katere sam sebi
sestavlja svet... »Spoznanje, s katerim se splošna sodba potrjuje, je to sodbo
priredilo že prej, preden se je sploh začelo spoznavati. Skrivna utopija v pojmu
uma je preko slučajnih razlik med subjekti sicer spoznala potlačeni identični
interes, toda um, ki je voden s smotrom, funkcionira zgolj kot sistemska znanost
in tako briše identični interes in razlike. Ne priznava veljavnosti nobenih drugih
določil razen klasifikacij družbenega sistema. Nihče ne more postati drugačen
od tistega, kar je: koristen uspešen ali pa propadel član poklicnih ali nacionalnih
skupin. On je poljubni predstavnik geografskega, psihološkega ali socialnega
tipa. Logika je demokratska, tu veliki nimajo nikakršne prednosti pred malimi.
Prvi spadajo v prominenco, tako kot spadajo drugi v perspektivne predmete
dobrodelnih društev. Znanost se v splošnem obnaša do narave in ljudi tako, kot
se v posameznem primeru obnaša zavarovalnica do življenja in smrti. Vseeno
je, kdo umre, gre se le za odnos teh dveh dogodkov ter za obveznosti družbe.
V formuli se pojavlja zakon velikega števila in ne posameznosti« ibid., str. 96.
»Gospostvo pa se ne plača zgolj z odtujitvijo ljudi od objektov, ki jim vladajo:
s postvaritvijo duha so začarani tudi sami odnosi med posamezniki. Človek je
zožen na križišče konvencionalnih reakcij in načinov delovanja, ki se od njega
pričakujejo. Animizem je stvarem dodelil dušo, industrializem pa jo postvarja.
... Odkar je s propadom svobodne menjave blago izgubilo svoje ekonomske
kvalitete vse do značaja fetiša, se »ekonomski aparat« kot mrena širi preko
celotnega družbenega življenja, tj. preko vseh njegovih vidikov. Z brez števil-
nimi agenturami masovne proizvodnje in njene kulture se predpisani načini
obnašanja posameznika oblikujejo kot edino naravni, dostojni in razumni. Člo-
vek je določen zgolj kot gola stvar, kot statični element, kot uspešen ali neus-
pešen ali kot propadel. Njegovo merilo je samoohranitev, tj. uspešno ali neus-
pešno prilagajanje objektinosti njegove funkcije, in pa vzorcu, ki se mu mora
prilagoditi.« ibid., str. 41.
19 ibid., str. 6.
					114
PREVOD
Bela K. Kiraly
Oborožene sile in delavski
razred v madžarski revoluciji
leta 1956
Doktrina Brežnjeva je osnovna politika ZSSR do »socialističnih«
zaveznic, se pravi, opravičilo za nenehno podjarmljanje njenih sate-
litov. Vendar je že pred objavo te doktrine Sovjetska zveza velikokrat
dokazala, da je pripravljena izzvati svetovno mnenje z uporabo
oborožene sile, zato da bi obdržala uporne sosede v svoji sferi.
Dolga zgodovina sovjetskega oboroženega vmešavanja v zadeve »so-
cialističnih« dežel se je začela leta 1948 s Stalinovim razvpitim na-
črtom za vojno proti Titovi Jugoslaviji, da bi si jo spet pridobili
pod svoje okrilje.1 Med berlinsko krizo leta 1953 so bile sovjetske
oborožene sile pripravljene zlomiti odpor disidentov, če bi nad
njimi izgubile oblast. Tretjič je bila Sovjetska zveza pripravljena
uporabiti silo v zunanji politiki poleti 1956. leta, ko so proti Poljski
mobilizirali znatno sovjetsko armado. Samo sporazum med Hruščo-
vom in Gomulko je preprečil posredovanje sovjetskih oboroženih sil.
Vse te sile so potem uporabili proti Madžarski, zaradi oboroženega
madžarskega odpora pa se je kriza razvila v prvo vojno med »socia-
lističnimi« državami. Naslednja žrtev sovjetskega napada je bila
Češkoslovaška leta 1968. Dubčkov poskus »socializma s človeškim
obrazom« je bil zatrt, kljub temu pa do druge vojne med »socialistič-
nima« državama ni prišlo, ker se Čehi in Slovaki niso uprli z orožjem.
V to zaporedje dogodkov ne moremo vključiti sovjetskega vdora v
Afganistan, ker tam niso vzdignili prapora odpora proti sovjetskemu
1 Glej moj esej »Madžarska revolucija in sovjetska pripravljenost na vojno
proti socialističnim državam« v delu B. K. Király, B. Lotze in N. F. Dreisziger
(urednik) Prva vojna med socialističnimi državami: madžarska revolucija leta
1956 in njen vpliv. New York: Social Science Monographs, prodaja Columbia
University Press, 1984, ss. 3—34.
					116
vdoru v imenu socializma, ampak domnevno v imenu mešanice
nacionalizma in islama. Nasprotno pa je bilo odporniško gibanje v
Jugoslaviji »titoistični komunizem«, na Madžarskem »demokratični
socializem«, na Poljskem in Češkoslovaškem pa »socializem s člo-
veškim obrazom«. (Dogodki v Berlinu se niso dovolj razvili, da bi
lahko pomenili značilno ideologijo.) V odnosih med državami var-
šavskega pakta je sedanje gibanje Solidarnost, ki je naperjeno proti
vojaški diktaturi, še vedno nerešeno vprašanje. To je torej ogrodje
za pregled treh bistvenih vprašanj: značaja madžarske revolucije
leta 1956, vojaške reakcije po sovjetskem napadu na demokratično
socialistično Madžarsko in vloge delavskega razreda.
Značaj madžarske revolucije leta 1956
Dogodke na Madžarskem oktobra in novembra 1956 so označili kot
»upor«, »vstajo« in »protirevolucijo«. V vzhodnih srednjeevnopskih
državah so se obnašali, kot da se ni nič zgodilo, če pa se navedbi ni
dalo izogniti, so jo odpravili kot »dogodke leta 1956«. Vendar je bila
to revolucija, jasna in preprosta. Ljudstvo je hotelo odpraviti poli-
tično ureditev, ki jo je vsilila Sovjetska zveza po svojem vzorcu
in jo z vojsko vzdrževala na oblasti. Revolucionarji niso nameravali
uporabiti nasilja, ko pa so bili prisiljeni, so na nasilje odgovorili
z nasiljem. Ena najpomembnejših značilnosti revolucije, ki je iz
nje naredila revolucijo v pravem pomenu besede, je hitro nastajanje
novih ustanov od najnižje stopnje do osrednje državne administra-
cije. V vaseh in mestih, v civilnih in vojaških organizacijah, v šolah,
tovarnah, v zadrugah in na sodiščih so na ljudskih zborovanjih
pogosto s ploskanjem ustanovili nove državne organe, ki so jih po-
imenovali »revolucionarni sveti« ali »narodni odbori«. Ne glede na
ime so imeli nekaj skupnega: ustrezali so volji večine; tisti, ki so
jih izvolili na odgovorna mesta, so uživali zaupanje večine; na
nekaterih mestih so komunisti celo zmagali na volitvah. Demokracija
se je res čutila na vseh ravneh. Celo v državi, kjer so že desetletje
vsiljevali totalitarno teorijo, vzgojo in prakso, sta dediščina parla-
mentarne vlade in spoštovanje človeškega dostojanstva preživela.
Prevladujoče mnenje, da je madžarska revolucija doživela polom,
je popolnoma napačno. Nasprotno, revolucija je bila zmagovita. Kaj
je revolucija v bistvu drugega kot strmoglavljen j e starega sistema
in postavitev novega političnega ali družbenega in gospodarskega
sistema? Revolucija je notranji dogodek, in doma, na Madžar-
skem. je bila popolnoma uspešna. Nobenih domačih sil ni bilo, ki
bi bile lahko novo politično ureditev zrušile in obnovile staro ali
kogarkoli naščuvale proti skupni volji revolucionarjev. Zadnja vlada
Imreja Nagya, koalicija tradicionalnih demokratičnih strank, je
ustrezala željam madžarskega ljudstva. Ponovno je uvedla osnovne
značilnosti politične demokracije, vendar se ni dotaknila zgradbe
skupnega lastništva proizvodnih sredstev, se pravi, socialistični sestav
					117
madžarskega gospodarstva je ostal nespremenjen. Nagyova vlada
je načrtovala splošne svobodne volitve in vprašljivo je, ali bi se
bili v prihodnjem parlamentu levičarji še obdržali, tako kot so se
4. novembra 1956. Vprašljivo je tudi, ali bi si bilo madžarsko ljudstvo
še želelo živeti v socialističnem gospodarskem sistemu. Osebno mi-
slim, da bi si. Brez dvoma pa so si nezadržno želeli demokratično
vlado, izvoljeno na demokratičen način. V tem osnovnem smislu je
revolucija zmagala.
Madžarske demokratične socialistične vlade niso odpravile domače
sile, ampak tuje: sovjetska armada.2 Ko so sovjetske sile uvodoma
napadle Budimpešto ob zori 24. oktobra 1956 in začele z brezobzirnim
rušenjem, so se neposredno vmešale v madžarske notranje zadeve.
Znano je dejstvo, da je prvi sekretar madžarske komunistične partije
na posredovanje pristal, menda naj bi celo zahteval sovjetsko oboro-
ženo akcijo, za katero se sovjetski voditelji sprva niso mogli odločiti.
Toda oborožen sovjetski vdor naj ne bi nujno pripeljal do vojne.
Kot v Berlinu leta 1953 in na Češkoslovaškem leta 1968 so morda
hoteli in upali, da bodo Madžare z razkazovanjem moči le prestrašili
in tako vzpostavili sovjetski tip »socializma« ter Moskvi zvesto vlado.
Toda ko so ponovno sprožili sovjetski vdor 1. novembra, ko so po-
stopoma zasedli letališča in so oborožene kolone napredovale proti
Budimpešti, ko je do 3. novembra železen oklep obkrožil glavno
mesto, ko je začelo sovjetsko topništvo najprej obstreljevati Kiskun-
halas, mesto na veliki madžarski ravnini, nato pa vojašnice po vsej
deželi v noči s 3. na 4. november, je postalo jasno, da je Sovjetska
zveza premišljeno sprožila popolno oboroženo ofenzivo proti demo-
kratični socialistični Madžarski.
Ta operacija je potekala sistematično z namenom uničiti madžarske
oborožene sile in zdrobiti voljo ljudstva do odpora. Sovjetska vlada
je očitno hotela znova vpeljati svojo vrsto »socializma« s pomočjo
vlade, ki bi jo na Madžarskem postavila sama — natanko to se je
tudi zgodilo. Po 1. novembru je bila Zveza sovjetskih socialističnih
republik z demokratično socialistično državo Madžarsko v vojni.
1. november je točen datum vdora in resnično se je vojna začela
takrat, čeprav streljanje ni izbruhnilo pred 4. novembrom.
Na tem mestu bi rad zapisal svoje osebne spomine na vojne zvijače,
ki jih je uporabila ZSSR proti svoji mali sosedi. Celo diplomatski zbor
je sodeloval v vojaških operacijah. 2. novembra 1956. leta mi je
opoldne ministrski predsednik Imre Nagy prebral ultimat, ki ga je
7 To tezo sem razložil v člankih, ki so bili objavljeni v različnih časopisih ob
dvajseti obletnici revolucije, med drugim »Prva vojna med socialističnimi
državami«, Canadian-American Review of Hungarian Studies (Kingston, On-
tario) 2, št. 2 (jesen 1976; ss. 10—18), »Budimpešta pred dvajsetimi leti«, New
York Times, 23. oktober 1976; »Prima guerra fra communisti«, Il Giornale
(Milano), 23. oktober 1976; »Az elso haboru szocialista orszagok kozott«,
ìrodalmi Ujsag 27, št. 9—10 (september—oktober 1976). Glej tudi tezo, ki jo je
obsežno citiral Kai Herman, »Der Aufstand«, Stern št. 47 (1976).
					118
pravkar prejel od Jurija V. Andropova, pooblaščenega ministra in
veleposlanika ZSSR (kasneje je napredoval do vodje NKVD in postal
generalni sekretar sovjetske komunistične partije). Sporočilo je pro-
testiralo proti domnevnemu obleganju sovjetskega veleposlaništva,
ki naj bi ga napadli »madžarski huligani«, in se končalo takole: »Ce
madžarska vlada ne bo mogla zagotoviti zakonitega delovanja naših
diplomatskih poslanstev, bodo veleposlaništvo zavarovale sovjetske
čete.« Hitro sem blizu veleposlaništva zbral tanke, mehanizirano
pehoto in enote borcev za svobodo, da bi ga tako zavaroval pred
kakršnimkoli napadom, in še sam sem pohitel na kraj dogajanja.
Nobenega obleganja ni bilo; prav nikogar ni bilo v bližini vele-
poslaništva. Cez nekaj časa sem lahko stopil v zgradbo.
Pojavil se je športen, eleganten mož in se zagledal naravnost vame,
kot da bi mi hotel prodreti v možgane. Smehljal se je (nasmeh je
bil mrzel in očitno zlagan) ter rekel: »Sem veleposlanik Andropov...
Dobrodošli, general Kiraly.« Brezhibno je izgovoril moje ime. Prese-
nečen sem bil, ko sem videl, da je za njim zbrano vse osebje vele-
poslaništva. Konec koncev sem prišel poslovno, ne pa da bi se
udeležil ceremonije. Prav tako me je presenetilo, da ni bil nihče v
uniformi, čeprav sem dobro vedel, da gre pri vsaki sovjetski misiji
za velik vojaški kontingent. Očitno so Andropov in njegovo osebje
računali z možnim obleganjem veleposlaništva, saj so vedeli, da se
bo v dveh dneh začel nov, neizzvan, mogočen sovjetski napad.
Verjetno je Andropov mislil, da bodo njegovi vojaki lažje v civilnih
oblekah kot pa v uniformah ubežali upravičenemu maščevanju Mad-
žarov, ki bodo postali žrtve novega, nastajajočega sovjetskega napada.
Nisem razumel tega svečanega sprejema in predstavitve celotnega
osebja. Imel sem občutek, da Andropov opazuje vse moje poteze.
Verjetno je hotel oceniti moža, ki je bil vrhovni poveljnik sil borcev
za svobodo (narodna straža) in vojaški poveljnik Budimpešte. Na-
vsezadnje so bile to čete, ki so se dva dni kasneje postavile po robu
sovjetskemu napadu. V bistvu me je hotel Andropov spoznati z
vojaške plati.
Ko se je dolga ceremonija končala, je Andropov glasno spregovoril,
tako da ga je lahko slišalo vse osebje. Opustil je zadevo z »oble-
ganjem« in izjavil, da ga je ministrski predsednik napačno razumel.
»Prišli sta samo starki, ki sta iskali nadomestno bivališče za svoje
bombardirano stanovanje. Odšli sta,« je cinično dodal Andropov,
»ker se jima je strop zdel previsok in bi bilo tako stanovanje pozimi
težko ogrevati.« Andropov se je nasmehnil.
»General, pozabimo preteklost. Pridite v mojo delovno sobo. Povedati
vam moram veliko pomembnejših stvari,« je rekel. Krenila sva po
marmornem stopnišču te čudovite baročne graščine. Med počasnim
vzpenjanjem sem se blago dotaknil litoželezne ograje. Andropov se
je še vedno ustavljal, kar naprej je govoril in izkoristil vsako
priložnost, da se mi je zazrl v oči. Približno sredi stopnišča se je
ustavil in se obrnil k meni. »Veste, general, sovjetsko ljudstvo je
					119
najboljši prijatelj Madžarov.« Verjetno je pričakoval tipičen odgo-
vor, ki je bil del sovjetskega protokola: »Seveda, hvaležni smo za
velikodušnost velikega sovjetskega ljudstva . ..« Toda jaz sem bil sit
njegovih laži in izgovorov. Izzivalno sem ga pogledal in vljudno,
toda malce zlobno odgovoril: »Seveda, prav dobro se tega zavedam!«
Prvič se mi je zazdelo, da je Andropov presenečen. Nekaj trenutkov
je ostal brez besed, nato pa je nenadoma postal čisto posloven. Ne
da bi se ustavil, je pohitel navzgor. Pogosto sem premišljeval o tej
nenadni spremembi razpoloženja. Nisem se mogel izogniti zaključku,
da je moj sarkazem Andropova dokončno prepričal, da sem njegov
nasprotnik. Njegova nenadna živahnost je dokazala, da se je ustavljal
samo toliko časa, dokler ni spoznal nasprotnikovih misli.
V svoji pisarni mi je Andropov popolnoma poslovno povedal, da je
poslal ministrskemu predsedniku memorandum. O umiku sovjetskih
čet iz Madžarske se je sovjetska vlada pripravljena pogajati. Vele-
poslanik me je prosil, naj pokličem ministrskega predsednika in
povem njegov odgovor. To sem naredil in mu povedal, da se je
madžarska delegacija pripravljena srečati s sovjetsko ob štirih po-
poldan v zgradbi parlamenta. Na sovjetsko zahtevo so se pogajanja
začela 3. novembra. Tistega dne smo do šestih popoldan dosegli po-
polno soglasje o umiku sovjetskih čet. Toda opolnoči je 16 sovjetskih
divizij, okrepljenih z 2000 tanki začelo napad na Madžarsko.
Ko sem kmalu po polnoči ministrskemu predsedniku poročal o prvih
sovjetskih napadih na naše garnizije na veliki madžarski ravnini, je
Andropov, ki je bil v delovni sobi Imreja Nagya, kratko odgovoril:
»To je lahko samo sovjetski odgovor na madžarske provokacije.«
Odvrnil sem: »To je pa res mojstrska uskladitev, da lahko sprožite
provokacije ob natanko istem času na tolikih mestih, ki so tako daleč
narazen.« V trenutku, ko je že umiralo na tisoče nedolžnih Madžarov,
ni hotel priznati sovjetskega napada.
Ko so sovjetske čete prebile splošno obrambo Budimpešte, sem vztra-
jal, da bi morala ministrski predsednik ali jaz kot vrhovni poveljnik
objaviti po radiu (edina možnost, da bi dosegli vse bojujoče se sile),
da smo v vojni z ZSSR. Andropov je še vedno trdil, da take sovjetske
politike ni in da so oboroženi spopadi, če sploh so (grmenje topov se
je jasno slišalo v delovno sobo Imreja Nagya, kjer je bil tudi Andro-
pov), lahko samo odgovor na madžarske provokacije. Andropov je iz-
koristil svojo diplomatsko imuniteto, da je lahko ostal prav v živčnem
centru revolucije in zavajal vlado, tako da ne bi Madžari do zadnjega
trenutka spoznali sovjetskih namer. Sovjetski veleposlanik je bil
slabši kot gusar. Gusarski kapitan pred napadom dvigne črno zasta-
vo in tako opozori žrtev, kaj jo čaka.
Ko so sovjetske čete zadušile revolucijo, je Jurij V. Andropov ostal na
Madžarskem še eno leto. Bil je sovjetski prokonzul in je vodil stra-
hovlado, ki ji ne najdemo enake v sodobni zgodovini vzhodnih sred-
njeevropskih držav. Bil je vrhovni inkvizitor sodobnega autodafeja.
					120
Vojaški odgovor na sovjetski napad
Za revolucijo je večinoma odločilno vedenje oboroženih sil. Ce obo-
rožene sile podpirajo stari režim, potem imajo revolucionarne sile le
neznatno možnost, da bi prevladale. Če pa se armada obrne proti
staremu režimu, revolucija skoraj gotovo zmaga. Ko so na večer 23.
oktobra 1956 leta zadoneli prvi revolucionarni streli pred zgradbo
radia v Budimpešti, so poslali madžarske čete, ki so bile že v priprav-
ljenosti, naj ustavijo demonstracije. Partijski voditelji niso niti naj-
manj dvomili, da bodo trg popolnoma počistili. Ljudem so v mladih
letih vbijali v glavo partijsko doktrino. Ko so komunisti prevzeli
oblast, so bili to še najstniki in tako so poznali samo totalitarno vla-
davino. Nosili so sovjetsko orožje, opremo in uniforme; bili so pod
nenehnim nadzorom političnih komisarjev in tajne policije (AVH),
katero si lahko našel celo v vojski. Poveljevali so jim kadri, izšolani v
Sovjetski zvezi ali v vojaških šolah na Madžarskem, oblikovanih po
sovjetskem vzorcu; od polkovnih poveljnikov navzgor so imeli za
pomoč sovjetske svetovalce in ti so bili resnični režiserji operacij.
Kako bi lahko v takih razmerah armada delovala drugače kot v so-
glasju z ukazi partije?
Toda vojaki v vseh državah z obvezno vojaško službo so samo mladi
državljani v uniformi. Tako so imele čete, ki so 23. oktobra hitele
proti zgradbi radia, le malo drugačna čustva kot mladi v civilu, ki
so stali na cestah in skandirali revolucionarna gesla. Korakajoče ko-
lone so v bistvu naščuvali ljudje istega stanu, če je bilo to sploh
potrebno. 2e pri prvem soočenju med vojsko in civilisti mladi obo-
roženi možje niso hoteli streljati na svoje rojake. V tem trenutku je
postala vprašljiva prihodnost starega režima, in to zaradi ravnanja
armade. Madžarska ljudska armada je dokazala, da je zvestejša ljud-
stvu kot pa partiji.3
Vojaško vodstvo revolucije se je soočilo s številnimi nujnimi nalo-
gami. Obstoječe oborožene sile so morale postati zveste revoluci-
onarni vladi, in če bi bilo kaj nezanesljivih enot, bi jih bili morali
razpustiti. Treba je bilo vključiti skupine borcev za svobodo, ki so
nastale spontano in ki so že pokazale svoj bojni pogum. Nova sila,
naroda straža Madžarske, naj bi podpirala vlado revolucionarne Mad-
žarske in jo ščitila. Da bi vse to dosegli, je revolucija postavila nove
ustanove.
Ena takih je bil revolucionarni svet ljudske obrambe (RSLO), ki so ga
ustanovili na zborovanju pooblaščenih predstavnikov večjih skupin
borcev za svobodo in revolucionarnih predstavnikov ljudske armade
in redne policije. Zborovanje je potekalo skrivoma na sedežu policije
na Deákovem trgu, prav v središču Budimpešte. V noči z 29. na 30.
oktober sem sprejel delegacijo, ki so jo na zborovanju pooblastili, naj
seznani ministrskega predsednika z doseženimi sklepi. Nagy nas je
: Peter Gosztony, Zur Geschichte der europäischen Volksarmeen (Boon-Bacl
Godesberg, n.d.).
					121
sprejel vpričo bivšega predsednika Zoltana Tildyja in komunistič-
nega funkcionarja Zoltana Vassa. Nagy je pozdravil ustanovitev RSLO
in takoj izdal službeno sporočilo, ki so ga prebrali po radiu Kossuth
v Budimpešti:
RSLO bo dopolnil nove obrambne sile s silami, ki so se udele-
žile revolucionarnega boja, z armado in s policijskimi enotami,
z delavskimi in mladinskimi organizacijami ter tako vzpostavil
notranji mir v domovini in zagotovil možnosti za izvajanje
vladnega programa, objevljenega 28. in 30. oktobra. RSLO bo
deloval do izvolitve nove vlade s splošno volilno pravico in s
tajnim glasovanjem .. .
Imre Nagy, predsednik ministrskega sveta Ljudske republike
Madžarske.4
RSLO so ustanovili tisti, ki so začeli revolucijo, potrdila sta ga Imre
Nagy in njegova vlada. Njeno oblast je priznavala velika večina pre-
bivalstva. Vir moči RSLO je bil torej dvojen: revolucija in država.
Pod to dvojno zaščito je deloval RSLO dan in noč z enim samim
ciljem: organizirati stare in nove madžarske oborožene sile v usta-
novo, ki bo zvesta Nagyju, njegovi vladi in madžarskemu ljudstvu.5
Revolucionarni odbor za obrambo madžarske republike (ROOMR) je
ustanovil kongres pooblaščenih predstavnikov revolucionarnih orga-
nizacij v ljudski armadi. Pooblastili so ga za vodenje in kontrolo
ljudske armade, ki so jo ponovno imenovali honvédség — tradicional-
no ime madžarske armade, ki ga je stalinistični režim zavrgel. Preden
so končali v zgodnjih jutranjih urah 31. oktobra,6 je kongres izvolil v
ROOMR oficirje in pripadnike ljudske armade, policijske poveljnike
in borce za svobodo, pozorno so vključili predstavnike iz oddaljenih
delov dežele, iz vseh vej ljudske armade, iz bojnih kot tudi oskrbo-
valnih enot, komuniste in nečlane. Pri ustanovitvi in pri članstvu je
bil ROOMR nedvomno demokratičen, saj je predstavljal vse veje in
ravni uniformiranih služb.
Nova vseobsežna oborožena sila revolucije je bila narodna straža
Madžarske, ki je združila spontano ustanovljene skupine borcev za
svobodo z enotami vojske in policije.7
4	A magyar forradalom es szabadsagharc a hazai radioadasok tukreben 1956
oktober 23 — november 9 (New York 1957) ss. 186—87. Za dodatne podrobnosti
glej članek »Organizacija ljudske obrambe med madžarsko revolucijo«, The
Central European Federalist 14, št. 1 (julij 1966), ss. 6—16.
5	Osebje RSLO so izbrali na prav poučen način. Ker je moral glavni štab čim
hitreje začeti učinkovito delovati, sta bili edino merilo za nabor revolucionarna
zvestoba in organizacijska sposobnost. Vredno je omeniti, da danes na Mad-
žarskem proučevalci revolucije skušajo statistično dokazati sistematično izlo-
čanje pripadnikov ljudske armade iz osebja. (Janos Molnar, Ellenforradalom
Magyarorszagon 1956-ban: A polgari magyarazatok biralata (Budimpešta, 1967),
ss. 195—96.
4 A magyar forradalom, s. 212.
1 Az ellenforadalmi erok a magyar oktoberi esemenyekben, štirje zvezki, (Budim-
pešta, 1957), 3 :70.
					122
Ključna naloga je bila vzpostavitev osrednjega vodstva narodne stra-
že. To jim je uspelo v presenetljivo kratkem času in glavni stan je
postal redno delujoča skupina. Združevala je predstavnike glavnih
skupin borcev za svobodo, ki so za osebje poslali svoje najboljše može,
zanesljive armadne oficirje glavnega štaba, policijske poveljnike, uni-
verzitetne študente, predstavnike delavcev in vsi so uspešno delali
skupaj v prisrčni ubranosti.8
Nasprotniki in tuji privrženci revolucije so se strinjali v izjavah, da
je bila skrivnost uspeha borcev za svobodo v izredno sposobni ilegali,
ki je pripravila in vodila revolucijo. Nič ni bilo bolj daleč od resnice.
Nihče ni vnaprej pripravljal revolucije, saj si ni nihče želel prelivanja
krvi. Res sta postala Imre Nagy in njegova »-nova pot« izhodišče za
reformatorje. Prav tako je res, da so se humanisti, politiki, vojaki in
celo partijski funkcionarji strinjali z Nagyom, toda odkrito in ne na
skrivaj. Nagyov program ni bil skrit načrt spletkarja. Njegova res-
nična privlačnost je bila v poudarjanju demokracije. Madžari so
zahtevali reforme, ne pa revolucije.
Kako so se torej lahko revolucionarne organizacije, vključno z osred-
njo upravo narodne straže, tako hitro združile kljub neustavljivi
neenakosti. Leta 1956 so Madžare najbolj združevale skupne ideje.
Ne smemo tudi pozabiti, da so se v stalinističnem obdobju vsi, ljudje
z vseh ravni družbe, intenzivno vojaško in celo gverilsko urili.
Združitev glavnih skupin borcev za svobodo v narodno stražo in
organizacija osrednjega vodstva je bila končana do 31. oktobra. Ta
dan sem podpisal manifest, ki ga je izdal RSLO. Natisnili so ga v
dnevnem časopisju in prebrali po radiu Kossuth; jasno je označil
položaj in cilje narodne straže. Izjavili so: »-Člani narodne straže
so nasledniki pripadnikov junaške narodne straže iz slavne revolucije
in boja za svobodo leta 1848. So torej nasledniki in privrženci tistih
junaških mož narodne straže, ki so razbili napadalne sile v zma-
govitih bitkah Ozora in Pakozda in v pomladnem bojnem pohodu
leta 1849. Pripadniki narodne straže, vojaki, policisti, tovariši v
orožju! Okrepite svojo bojno pripravljenost za obrambo naše svete
domovine, za dosežke naše narodne in demokratične revolucije in
za končno utrditev revolucionarne ureditve. Z discipliniranim ob-
našanjem se bo slava, ki ste jo že dosegli še povečala.«9
Istega dne so me na zborovanju RSLO izvolili za vrhovnega povelj-
nika narode straže, polkovnik Sandor Kopacsi, budimpeštanski na-
čelnik policije, pa je postal moj namestnik. Najina izvolitev je bila
objavljena v naslednjem manifestu, ki je izražal odločnost narodne
straže:
Dokler ne bodo izvedene demokratične volitve, bomo po vseh
svojih močeh pomagali pri utrjevanju civilne ureditve, zvesto
bomo izpolnjevali ukaze vlade pri zatiranju poskusov obnovitve
• A magyar forradalom, ss. 108—110.
9 Ibid., ss. 255—56.
					123
stalinistične oblasti in vseh nazadnjaških gibanj. Stavka, ki se
je začela kot protest proti sovjetskemu napadu resno ogroža
bojno pripravljenost dežele. Zato vas prosimo, da takoj prene-
hate stavkati in se vrnete k ustvarjalnemu delu. Po začetku
dela priporočamo enotam narodne straže, da imajo pripravlje-
no vso opremo in da se bodo pripravljene takoj vključiti v
boj proti napadalcu ob morebitnem novem napadu.10
V prvem obdobju revolucije do premirja 28. oktobra so prevladovali
neznani borci za svobodo, ki so se bojevali spontano in brez osred-
njega vodstva. Uživali so pomoč in podporo vseh plasti madžarske
družbe z izjemo peščice stalinistov. V drugem obdobju, po 28. okto-
bru, so taktirko prevzeli organizatorji. Tudi ti so storili vse, kar je
bilo v njihovi moči, da bi utrdili že dosežene pridobitve. Pogum
borcev za svobodo in nesebična požrtvovalnost organizatorjev sta
pripeljala v začetku novembra do izredne notranje stabilnosti Na-
gyjeve vlade in do učinkovitega delovanja novih revolucionarnih
ustanov. Stalinistov do takrat niso uničili, samo izrinili so jih z
oblasti. Nekateri izmed njih so zbežali v tujino, v glavnem v Sovjet-
sko zvezo; nekateri so šli preprosto v ilegalo. Preden je Sovjetska
zveza obnovila napad, so skušali povzročati težave, nerede in ne-
mire, toda vsi njihovi protirevolucionarni poskusi so se izjalovili.
Znotraj Madžarske ni bilo nobene sile, ki bi se lahko merila z
ugledom vlade Imreja Nagya. Toda ta sila je prišla od zunaj. De-
mokratično, socialistično vlado Madžarske je stria Sovjetska zveza.
Delavski razred prevzame pobudo
Drugi sovjetski napad se je začel 1. novembra 1956. leta z mogoč-
nim vdorom na Madžarsko, z zasedbo vseh komunikacijskih zvez,
letališč in s postopnim obkrožanjem Budimpešte. Kot pravi datum
napada ponavadi upoštevamo 4. november, toda takrat se je začelo
samo streljanje. V prvih jutranjih urah je 4. novembra razpadla
večina revolucionarnih ustanov: vlada je izginila, čeprav je Istvan
Bibo, minister brez listnice, ostal v zgradbi parlamenta in pošiljal
spomenice tujim predstavnikom. Imre Nagy je s petimi od sedmih
članov organizacijskega odbora obnovljene komunistične partije
zbežal na jugoslovansko veleposlaništvo in tam ustanovil »začasen
izvršni odbor« madžarske socialistične delavske partije.11 22. no-
vembra so to skupino ugrabili sovjetski agenti in jo odpeljali v
Romunijo. Številni odbori in ustanove so podlegli protirevolucionar-
nemu nasilju okupacijskih sil.
10	Ibid., ss. 340—41.
11	Molnar, Janos, A nagybudapesti kozponti munkastanacs (osrednji delavski
svet večje Budimpešte), Budimpešta: Akademiai Kiado, 1968, s. 28. Ta uradna
razlaga gibanja delavskih svetov pod Kadarjevim režimom glede precej dej-
stev in datumov, še kar drži, vendar je nezgodovinska zaradi izpuščanja in
napačnih razlag.
					124
Tri vrste ustanov so se obdržale in delovale naprej: najvišji revo-
lucionarni organi oboroženih sil; ustanove intelektualcev in delavski
sveti, ki so imeli najpomembnejšo vlogo.12
V zgodnjih jutranjih urah 4. novembra sta najvišji ustanovi obo-
roženih sil, revolucionarni svet narodne obrambe in vrhovno povelj-
stvo narodne straže (sile borcev za svobodo), obe pod piščevim vod-
stvom, premestili svoj glavni stan na dobro utrjen položaj na
Szabadsag hegy v gričevnato pokrajino Bude. Zaradi sovjetskih
napadov so se preselili v utrjen grad v mestecu Nagykovacsi v
gričevju Pilis. Tukaj je sredi novembra močan sovjetski napad uni-
čil večino čet, ki so bile pod neposrednim štabnim poveljstvom.
Zato se je večina osrednjih organov oboroženih sil umaknila v
Avstrijo.
Različne organizacije intelektualcev so se obdržale dalj časa. Dru-
štvo pisateljev se je sestalo 12. novembra in glasovalo proti na-
daljevanju oboroženega odpora, vendar so podprli osnovne zahteve
revolucije: narodno neodvisnost, nevtralnost, demokratični sociali-
zem. Deklaracija je podprla delavce in ponudila sodelovanje z de-
mokratično izvoljenimi ustanovami.13
Novi »revolucionarni svet madžarskih intelektualcev« se je zbral
20. novembra pod predsedstvom Zoltana Kodalyja. V deklaraciji so
nasprotovali tako obnovi kapitalizma kot stalinizma. Nekaj dni ka-
sneje je svet potrdil, da je delavski razred edina močna sila, ki
lahko brani dosežke revolucije. 11. decembra je režim ta svet pre-
povedal. Društvo pisateljev je bilo začasno ukinjeno 17. januarja,
kasneje pa so ga razpustili.
Politično oblast so obdržale samo organizacije delavskega razreda
še dolgo potem, ko Radarjev režim ni imel nobene osnovne moči,
zlasti pa ni imel nobene resnične lastne oblasti.
Do drugega sovjetskega napada 4. novembra sta bila Imre Nagy
in njegova vlada v središču dogodkov, utelešenje vseh načel in
ciljev revolucije. Po 4. novembru pa so to vlogo prevzeli delavski
razred in njegove ustanove. To ne pomeni, da pred drugim sovjet-
skim napadom niso imeli vidne vloge, že prav od začetka so po-
menili široko, trdno in zanesljivo socialno bazo revolucije. Sodelo-
vali so v resničnih bojih,15 oskrbovali enote borcev za svobodo z
12	Najbolj razumljivo in poučno študijo o delavskih svetih v angleščini je
izdal Bill Lomax, Madžarska 1956, New York: St. Martin Press, 1976.
13	Janos Molnar, A nagybudapesti kozponto munkastanacs (osrednji delavski
svet večje Budimpešte), Budimpešta: Akademiai Kiado, 1969, s. 54.
14	28. oktobra so ustanovili revolucionarni odbor intelektualcev (Ertelmisegi
Forradalmi Bizottsag), iz katerega je nastal revolucionarni svet madžarskih
intelektualcev (Magyar Ertelmisegi Forradalmi Tanacs). Včlanjenih je bilo 44
ustanov, med njimi univerze, raziskovalne ustanove, pisateljska združenja,
umetniki, mladina. Potrdili so manifest, ki ga je 2. decembra izdal osrednji
delavski svet večje Budimpešte.
15	Mladi delavci so tvorili 80—90 % ranjenih borcev za svobodo, ki so bili v
bolnišnicah. Najbolj uničujoče je bil prizadet delavski razred, veliko bolj kot
srednji razred. Lomax, op. cit., s. 149.
					125
orožjem, s strelivom in opremo. Delovali so v različnih revolucio-
narnih organih, odborih in ustanovah. Njihovo zavedno revolucionar-
no vedenje in nasprotovanje stalinistični diktaturi sta bila očitna
že daleč pred letom 1956. 2e leta 1953 so med berlinsko krizo orga-
nizirali velike stavke v Budimpešti in drugih večjih industrijskih
središčih na Madžarskem. To so bile prve večje delavske politične
stavke v Evropi, ki je bila po letu 1946 pod sovjetskim nad-
zorom.
Leta 1956 so madžarski delavci spet zavzeli osrednje mesto. Takoj
po junijski eksploziji v Poznanu — še eni delavski akciji proti
sovjetskemu tipu »socializma-« — je izbruhnil nov val političnih
stavk v madžarskih industrijskih in rudarskih območjih. To so bile
spontane akcije delavskega razreda, ki ni imel niti svoje organiza-
cije. Ta značilna skrivna lastnost delavskega razreda je prišla na
površje med revolucijo leta 1956. Med razvojem dogodkov so de-
lavci osnovali svoje ustanove, tako da bi lahko z organiziranimi
in usklajenimi množičnimi akcijami dosegli svoje politične cilje.
Delavski sveti so bili najpomembnejše ustanove, ki so pomenile de-
lavsko podporo revolucionarnim spremembam. Prvi delavski svet so
ustanovili 24. oktobra v združeni tovarni svetil Egyesult Izzo, več-
jem industrijskem kompleksu Budimpešte,16 kjer je bilo zaposlenih
več kot 10.000 delavcev. Ta svet je izdal deklaracijo z desetimi
točkami, kjer so predlagali ukinitev birokratske administracije sov-
jetskega tipa; ustanovitev delavskih svetov v vseh oddelkih in z
osrednjim uradom. Želeli so dokazati, da lahko z delavskim samo-
upravljanjem učinkoviteje vodijo proizvodnjo kot pa s partijsko
vodeno birokracijo. Kasneje so ustanovili delavske svete v skoraj
vseh tovarnah na širšem industrijskem področju Budimpešte.
Delavci večjih tovarn na podeželju so bili ravno tako politično
osveščeni in so ravno tako hitro organizirali svoje delavske svete
kot njihovi tovariši v Budimpešti. 26. oktobra je prva večja delav-
ska delegacija iz Miskolca, velikega industrijskega mesta na severu,
obiskala ministrskega predsednika Imreja Nagya v zgradbi par-
lamenta. Predstavili so mu program z enaindvajsetimi točkami, v
katerem so potrdili svojo vdanost socializmu; obljubili so, da se
bodo upirali vsem poskusom vzpostavitve starega režima; zahtevali
so objavo mednarodnih trgovinskih pogodb in njihovo revizijo (na-
migovaje na kolonialne značilnosti v sovjetsko-madžarskih gospo-
darskih odnosih); reformo poljedelskega sistema, ki bi zadovoljil
delavnega kmeta in v katerem bi se zrcalile madžarske razmere;
solidarnost z Gomulkovo politiko na Poljskem. Pritoževali so se tudi
zaradi gospodarskega položaja delavcev, toda tako kot mnogo dru-
kih programov, ki so jih izdelali delavski predstavniki, je bil tudi
ta zelo političen.17
16	Kot je poročal radio Kossuth v Budimpešti 26. oktobra ob 15.38 (A magyar
forradalom es szabdsagharc a hazai radioasok tukreben) (Madžarska revolucija
in boj za svobodo v luči domačega radia), 1956, od 23. oktobra do 9. novembra.
New York: Radio Free Europe Press, 1957, s. 64.
17	Podrobno o zborovanju prav tam, s. 62.
					126
Osrednji delavski svet večje Budimpešte
Število delavskih svetov je skokovito naraščalo, tako da je imel
v nekaj dneh že vsak večji industrijski kompleks svoj delavski svet.
Ti so med seboj aktivno sodelovali, saj so spoznali, da lahko dosežejo
varnost le s sodelovanjem in usklajevanjem. Najvažnejša ustanova
delavske oblasti je bil osrednji delavski svet večje Budimpešte
(ODSVBp).* 12. novembra so se zbrali predstavniki delavskih sve-
tov devetih največjih tovarn v Budimpešti in razpravljali o usta-
novitvi ODSVBp. Srečanje je trajalo več dni, tako da so tudi drugi
delavski sveti poslali tja svoje predstavnike. Ustanovni sestanek
ODSVBp je bil 14. novembra v Egyesult Izzo, na njem pa so sode-
lovali predstavniki tovarn iz Budimpešte, Bunapentele in Szekes-
fehervarja.18
Prebrali so osnutek predloga Istvana Biba, člana vlade Imreja Nagya.
Bibov načrt je razglasil:
komunistična partija nima več podpore;
edini komunist, ki še uživa spoštovanje, je Imre Nagy;
ker komunistična partija nima več podpore, enostrankarski si-
stem ni več mogoč, zato je treba uvesti večstrankarski sistem;
obvezna je vzpostavitev vlade Imreja Nagya;
sovjetske čete se morajo umakniti, Madžarska pa mora izsto-
piti iz varšavskega pakta;
z zakonodajo je treba zagotoviti obstoj socializma in zaščititi
komuniste;
dovoljena je zemljiška posest do 40 juter in privatna podjetja;
rudniki, banke in težka industrija ostanejo družbena last;
tovarne bodo skupna lastnina na osnovi delavskega upravlja-
nja, delavskega delničarstva in sistema delitve dobička.19
Na ustanovnem sestanku ODSVBp so postavili osrednji delavski
svet večje Budimpešte in sprejeli Bibov načrt. Ta je vseboval:
pravico do pogajanja v imenu delavcev;
pravico začeti in končati stavko;
zahtevo po vzpostavitvi Nagy ove vlade;
ugovor proti ponovni oborožitvi AVH;
zahtevo po popolni amnestiji borcev za svobodo;
umik sovjetskih čet;
konec enostrankarskega sistema in svobodne volitve;
umik vseh političnih organizacij iz tovarn.
»Dokler ne dobimo odgovora na naše zahteve, bomo delali samo v
tistih tovarnah, ki so nujne za zadostitev osnovnih potreb prebival-
* Pri sintagmi večja Budimpešta je mišljena Budimpešta z okolico, vendar sva
se zaradi lažje izpeljave kratice ODSVBp odločili za prevod večja Budimpešta.
— op. prev. In lektor.
18	Janos Molnar, A nagybudapesti..., s. 54.
19	Ibid., s. 55. tudi Lomax, Madžarska ..s. 152.
					127
stva.« Ta program so še isti večer predali Kadarjevi vladi, vendar
so že prej razglasili splošno stavko.
ODSVBp je nepretrgoma zasedal, za predsednika so izvolili San-
dorja Racza. Spremljali so nenehno naraščajoče število delavskih
svetov s podeželja ODSVBp je postal ustanova z vseljudskim vpli-
vom in podporo, toda ker je bil Racz prepričan da ustanova večje
Budimpešte ne more predstavljati ljudske oblasti, je predlagal usta-
novitev narodnih delavskih svetov. Racz je bil tako popolnoma pre-
pričan, da bodo take ustanove dejansko zamenjale vsiljeno sovjet-
sko oblast Janosa Kadar j a, da je izjavil: ».. . Ne potrebujemo vlade.
Mi smo in bomo voditelji Madžarske. Ne potrebujemo organizacij
(komunistične partije), treba jih je odstraniti iz tovarn.«20 Kljub
tej samozavesti, ki je izhajala iz domačega razmerja sil, so se de-
lavci še naprej pogajali s Kadar j e vim režimom.
15. novembra je Nepszabadsag, uradni organ madžarske socialistične
delavske partije, poročal o enem takih pogajanj. Kadar je bil sam
prisoten, tako da bi poudaril pomembnost sestanka. Delavski pred-
stavniki so mu orisali svoj politični program, ki je bil v skladu z
Bibovim načrtom in z resolucijo ustanovnega sestanka ODSVBp z
dne 14. novembra. Kadar je odgovoril, da se bodo začela pogajanja
takoj, ko bo Imre Nagy zapustil jugoslovansko veleposlaništvo, in
da je prepričan, da se bosta sporazumela. »Želimo večstrankarski
sistem,« je nadaljeval Kadar, »in poštene volitve ... mi (komunisti)
bomo na volitvah morda popolnoma poraženi, toda če sprejmemo
volilni izziv, bo mogoče komunistična partija spet dobila moč in si
pridobila zaupanje delavskih množic.« Kadar je dodal, da bi ».. . na-
daljnije stavke pripeljale do inflacije in lakote. Ni nam ostalo veliko
časa. Cez teden ali dva bomo postali svetovni berači...« Prav tako
je delegatom zagotovil, da ne bo nihče, ki je sodeloval v teh do-
godkih, kaznovan ali pregnan v ZSSR.21
Celo sovjetski voditelji so spoznali, da je poleg njihovih topov
edina moč združena v delavskih organizacijah. Zato so poslali kot
svojega predstavnika v ODSVBp sovjetskega polkovnika s preva-
jalcem. Toda sovjetsko obnašanje se je popolnoma spremenilo, ko
so decembra zamenjali sovjetskega poveljnika, generala Grebennika
z generalom tajne policije Ivanom Serovom.22 To je bil začetek
novega obdobja strahovlade.
Vodstvo ODSVBp je še vedno skušalo ustanavljati narodne delav-
ske svete. Do 18. novembra so dokončali načrt, v katerem so zahte-
vali parlament delavskih svetov, ki bi bil sestavljen iz 156 članov,
izvoljenih na okrožnih delavskih svetih v Budimpešti in deželnih
delavskih svetih na podeželju. Nekaj največjih tovarn naj bi imelo
20	Ibid., ss. 62—63. tudi Janos Molnar, A nagybudapesti... ss. 62—63.
21	Mel vin J. Lasky, Madžarska revolucija: zgodba oktobrske vstaje, kot se je
spominjajo priče, kot o njej poročajo dokumenti in uradna poročila in odmevi po
svetu, New York: Frederick A. Praeger, 1967, ss. 262—263.
22	Lomax, Madžarska ..., s. 158.
					128
svoje delegate. Parlament naj bi izvolil 30-člansko predsedstvo, iz-
vršni odbor, ki bi pritegnil 20 predstavnikov univerz, armade, po-
licije, organizacije intelektualcev in drugih skupin, vključno s pred-
stavniki strank socialnih demokratov, malih posestnikov, ljudskih
kmetov in madžarske socialistične delavske stranke.23
Načrt so sprejeli 19. novembra in pozvali vse organizacije, ki bi
morale izvoliti in poslati svoje predstavnike v parlament. Ta naj
bi zasedal 21. novembra na športnem stadionu v Budimpešti. Njihov
cilj je bila ustanovitev osrednje delavske oblasti, ki bi nasprotovala
Kadarjevemu režimu: podobno dvojni oblasti po februarski revolu-
ciji v Rusiji. Povabili so Kadar j evo vlado in sovjetske oblasti kot
opazovalce, saj so bili delavci popolnoma prepričani, da je oblast
v njihovih, ne pa v Kadarjevih rokah. Vendar so sovjetski tanki, ki
so obkolili stadion, in množične aretacije preprečili predvideno otvo-
ritev zbora. Tisti delegati, ki jih niso zaprli, se niso prestrašili in so
se zbrali v glavnem stanu ODSVBp. Med njimi so bili predstavniki
večine večjih tovarn iz Budimpešte, Gyorja, Veszprema, Tatabanye,
Pecsa, Komla, Ozda, Salgotarja. Pridružilo se jim je veliko pred-
stavnikov kmetov in intelektualcev. Na tem sestanku so vzposta-
vili stalno povezavo med ODSVBp in med podeželskimi sveti. V
končni deklaraciji so zapisali, da ne bodo sodelovali s Kadarjevim
režimom, dokler ne bo ustreženo delavskim zahtevam.24
Naslednjega dne, 22. novembra, so prejeli pretresljivo novico: Imreja
Nagya in njegove sodelavce so ugrabile sovjetske sile in jih odpeljale
v Romunijo. Po tej izdaji so postali delavci še bolj nepopustljivi,
zlasti ko so sovjetske sile preprečile organizacijski zbor narodnega
delavskega sveta. Odločnost obeh strani, delavskih svetov in Kadarje-
vega režima, se je še okrepila. 23. novembra je ODSVBp pozval
na tihe protestne demonstracije, da bi tako počastili revolucijo. Med
drugo in tretjo uro popoldan so bile ulice Budimpešte popolnoma
prazne. Ta oglušujoča tišina je pričala o učinkovitosti ODSVBp in
njegovem vplivu na prebivalce glavnega mesta. Ta kriza in podpora,
ki so jo uživali delavski sveti, sta prisilili Kadar j ev režim, da je
priznal njihovo zakonitost, niso pa priznali zakonitosti narodnega
centra. V tem duhu je 22. novembra prezidij izdal dekret o uzako-
nitvi delavskih svetov. Med pravicami, ki so jih dovolili tovarniškim
delavskim svetom, so bile: nadzor nad upravljanjem tovarne, načrto-
vanje proizvodnih planov in določanje plač. Njihove dolžnosti pa
so bile naslednje: zagotovitev nepretrganega in učinkovitega proiz-
vodnega procesa; zagotovilo, da bodo izpolnjene obveznosti do drža-
ve; načrtovanje skupnih pogodb v sodelovanju s sindikati; določitev
obsega delavske oblasti; načrtovanje tovarniške organizacije; razde-
litev delavcev v različne plačilne kategorije; delitev dobička; vodstvo
finančne politike. Delavski sveti morajo potrditi imenovanja direktor-
23	Pritegnili bi samo stranke, ki priznavajo socializem, med drugim socialno
demokratsko stranko, stranko malih posestnikov, ljudsko stranko kmetov in
madžarsko socialistično stranko. Janos Molnar, A nagybudapesti..., s. 64.
24	Lomax, Madžarska ..s. 160.
					129
jev, tudi njihovo imenovanje in/ali razrešitev lahko sprožijo delavski
sveti. Stalen delavski svet mora biti demokratično izvoljen. ODSVBp
je ta dekret zavrnil in se še naprej pogajal z režimom, da bi ga
izboljšal. Najbolj pomanjkljivo je bilo, da je dekret omejeval delavske
svete na gospodarsko upravljanje, ni pa jim priznal politične oblasti.25
Zelo je poučna primerjava med Kadarjevim osnutkom in tistim, ki so
ga podprli delavci sami na sestanku ODSVBp 31. oktobra. Takrat so
še vedno želeli, da bi bili delavski sveti predvsem delavski organ
upravljanja in ne politična ustanova. Za boljšo primerjavo sem dodal
ta osnutek z dne 31. oktobra.
25. novembra je bil v zgradbi parlamenta drugi sestanek vlade in
predstavnikov ODSVBp. Kadar je bil spet prisoten in je tako pokazal,
da delavske moči ne kaže prezreti. Resnično je ODSVBp 27. novembra
jasno izjavil, da si želi imeti ali deliti politično oblast. »... delavski
razred nam je zaupal to poslanstvo ... z vsemi silami se bomo trudili
za okrepitev oblasti delavcev. . .«26
Pogajanja so se nadaljevala, vendar se pogajalci med seboj niso
sporazumeli. Nesoglasja med režimom in delavskimi sveti so narašča-
la do krize 22. novembra. V spomin na drugi sovjetski napad pred
mesecem dni so ženske v črnini 4. decembra množično protestirale po
ulicah Budimpešte. Korakale so do groba neznanega vojaka in polo-
žile vence. Delavski voditelji so bili prepričani, da je Kadar samo
sovjetski agent, ki na Madžarskem nima nobene osnovne moči, zato
so verjeli, da bo sovjetska vlada postopoma spoznala, da je združitev
mogoče doseči samo s pogajanji s tistimi, ki so uživali zaupanje
množic in ki so nadzorovali edino domačo osnovno oblast na Madžar-
skem — to je bil ODSVBp. Zato so člani ODSVBp pisali ministrskemu
predsedniku ZSSR, maršalu Bulganinu. V tem pismu so napisali,
da »različni vladni ukrepi proti revolucionarnim elementom samo
cepijo najboljše in najnaprednejše socialistične sile na Madžarskem.«27
Pogajanja med Kadarjevim režimom in delavskimi sveti niso na-
predovala, iz Moskve ni bilo nobenega odgovora, vendar delavski
voditelji kljub temu niso izgubili poguma, izdelali so celo dolgo-
ročne načrte. Prepričani so bili, da je v tem obdobju dvojne oblasti
moč Kadarjevega režima kratkotrajna, saj je bila odvisna samo od
sovjetskih okupacijskih sil, medtem ko so imeli delavski sveti res-
nično oblast. Celo v uradni zgodovini gibanja delavskih svetov po-
gosto citirani Janos Molnar priznava, da so imeli delavski sveti
konec novembra močno oblast. Za to navaja tri odločilne dejavnike:
1.	socialistična delavska partija je bila v popolnem neredu;
2.	ugrabitev Imreja Nagya je močno razburilo javno mnenje in pove-
čala podporo delavskim svetom;
25	Janos Molnar, A nagybudapesti..., ss. 89—90.
26	Lomax, Madžarska ..., s. 162.
27	Ibid., s. 166.
					130
3. podpora radikalcem v svetih se je stopnjevala, medtem ko se je
zmanjševal vpliv tistih, ki so želeli sodelovati z vlado.28
V takih razmerah so ponovno poskušali ustanoviti narodni delavski
svet kot bodoči parlament dežele. Vlada je naredila vse, kar je bilo
v njeni moči, da bi to preprečila. Ta bodoči narodni delavski svet naj
bi bil na čelu države do 23. oktobra 1957, ko bi na svobodnih in
demokratičnih volitvah izvolili novo narodno skupščino. Aretacijam
so nasprotovali s stavkami; sovjetske čete so v krvi zadušile demon-
stracije, med drugimi tudi tisto v Salgotarjanu, velikem industrijskem
mestu na severu. Vlada je skušala organizirati oborožene straže v
tovarnah, vendar je to storil že ODSVBp. Delavci so poudarjali
svojo moč z ustanavljanjem oboroženih enot. Sestanek, na katerem
naj bi organizirali narodni delavski svet, je bil sklican za 9. december,
toda veliko delegatov so zaprli. Kljub vsemu so sestanek izpeljali.
Kot odgovor na aretacije in na pokol v Salgotarjanu so objavili in
uspešno izvedli 48-urno splošno stavko. Janos Kadar je povabil na
srečanje oba voditelja ODSVBp, predsednika Sandorja Racza in
Sandorja Balija. Ob prihodu v zgradbo parlamenta sta bila oba areti-
rana. Te aretacije so bile znak za začetek novega obdobja straho-
vlade. 13. decembra so ponovno odprli osovražena stalinistična
koncentracijska taborišča, tam so zapirali brez sodne preiskave in
vsi delavski sveti so bili prepovedani. Splošna stavka se je še
stopnjevala. V Nepszabadsagu so zapisali, da je bila to stavka
».. . kakršne še ni bilo v zgodovini madžarskega delavskega giba-
nja-«.29
Delavski odbor se je nadaljeval z nezmanjšano močjo. Vlada je 5.
januarja 1957 ponovno odredila, da je delovanje delavskih svetov
nezakonito, in uvedla smrtne kazni za stavkajoče. 8. januarja je
delavski svet v železarni in jeklarni v Csepelu objavil:
V sedanjem položaju nismo več sposobni izpolnjevati svojih
dolžnosti... zato svoja pooblastila vračamo v roke delavcev.30
Sveti so se še naprej po vsej državi sami razpuščali, toda v Csepelu je
kljub temu prišlo do ponovnega prelivanja krvi. 10. januarja so lahko
sovjetske sile razbile demonstracije šele potem, ko so začele streljati
na delavce. Janos Molnar trdi, da je bila to zadnja večja akcija, ki jo
je osrednje vodstvo delavskih svetov usmerilo proti Kadarju.31
Toda ODSVBp je tajno še vedno živel in deloval. 15. januarja so
objavili naslednjo izjavo:
Zaradi terorja in zato, ker so uvedli smrtno kazen celo za raz-
deljevanje letakov, svet priporoča delavcem, naj vse novice o
ilegali prenašajo ustno. Na dnevnem redu sta sabotaža in pasivni
odpor.32
28 Janos Molnar, A nagybudapesti..., ss. 67—68.
39 Lomax, Madžarska ..s. 168.
30	Ibid., s. 169.
31	Janos Molnar, A nagybudapesti..., s. 140.
32	Lomax, Madžarska ...
_				131
Kljub ponovni, toda neuspešni prepovedi svetov, kljub preganjanju,
naglemu sodišču in obveznim smrtnim kaznim za stavkajoče se je
delovanje VDSVBp nadaljevalo. Najučinkovitejše politično orožje so
bile seveda stavke, ki so jih sveti tako pogosto in učinkovito uporab-
ljali; Paul Kecskemeti je zato upravičeno zapisal:
Kakor mi je znano, se je prvič v zgodovini zgodilo, da je sindi-
kalistični mit o revolucionarnosti splošne stavke, kot ga je raz-
ložil Georges Soler, resnično postal osnova nepopustljive po-
litične akcije vsega industrijskega prebivalstva kakšne družbe.33
Uporaba splošne stavke v politične namene je bila drugačna pred 4.
novembrom in po njem. Pred drugim sovjetskim napadom so sklicali
stavko, da bi tako pomagali pri utrjevanju oblasti vlade Imreja Nagya
proti stalinistični kontrarevoluciji. Po 4. novembru pa so si s stavka-
mi prizadevali utrditi moč delavskih svetov in skušali preprečiti utr-
ditev Kadarjevega protirevolucionarnega režima. Po njem ni nobe-
nega dvoma, da bi vlada Imreja Nagya, če bi se obdržala na oblasti,
dokončala revolucijo in utrdila njene dosežke, seveda pod pogojem,
da bi pustili madžarsko ljudstvo pri miru. Oe bi se bila po drugem
sovjetskem napadu sovjetska vlada zadovoljila z odpravo vlade Imre-
ja Nagya in bi dovolila silam delavskega razreda, da bi nadaljevale
začrtano pot, bi bila delavska oblika upravljanja preživela sovjetski
napad. Tako bi bil osrednja madžarska vlada postal narodni delavski
svet, ne pa Kadar jev kabinet. Kadar jev režim je moral po obnovlje-
nem preganjanju ponovno prepovedati delavske svete leta 1958. To
jasno dokazuje, kako globoko so v kratkem obdobju dveh mesecev
delavski sveti prodrli v madžarsko družbo.
Gibanje delavskih svetov na Madžarskem je bilo tako načelno, od-
ločno, samozavestno in učinkovito, da so lahko dosegli neposreden
nadzor nad tovarnami in tako razbili stalinistično prakso totalitarnega
državnega in partijskega nadzora. Bill Lomax pravi, da je to dejanje
odprlo pot družbi,
... ki je bila prvotni cilj marksizma in socializma — v kateri
bi se hierarhija umaknila enakosti, v kateri bi politične ustanove
zamenjali ljudski organi, v kateri bi politično vladavino zame-
njala ljudska oblast in kjer bi »vlado zamenjala administracija
stvari«.34
Posledice revolucije
Posledice madžarske revolucije leta 1956 je najzgovorneje opisal
ugledni sovjetski disident, pokojni Andrej A. Amalrik. Iz Utrechta
na Nizozemskem mi je 12. aprila 1977, leta napisal:
33	Paul Kecskemeti, Nepričakovana revolucija: družbene sile v madžarski vstaji
Stanford, CA: Stanford University Press, 1961, s. 115.
34	Lomax, Madžarska ..s. 203.
					132
. . . Mislim, da je bila madžarska revolucija leta 1956 prelomni-
ca v zgodovini komunističnega bloka. Ni pripeljala, pa saj tudi
ni mogla, do zloma bloka ali do osvoboditve Madžarske, vendar
je jasno pokazala, da obstajata dve poti odpora. Prva je ljudski
odpor proti vladajočemu sovjetskemu komunizmu. Vsi ti različni
pojavi, kot so narodni komunizem v Romuniji, liberalno na-
rodno gibanje na Slovaškem v letih 1967 do 1968, naraščanje
nacionalnih čustev v Sovjetski zvezi kot tudi »evrokomunizem«
bi bili popolnoma nemogoči brez madžarskega zgleda. Druga
pot je družbeni odpor. Niti »praška pomlad« niti delavski ne-
miri na Poljskem niti gibanje za človeške pravice v Sovjetski
zvezi ne bi bili mogoči brez madžarske revolucije leta 1956. Ko
torej govorim o prelomnici, mislim na spremembo od pasivnega
sprejemanja stvari, kakršne so, in od občutka obupa do spozna-
nja, da se svet lahko spremeni in se tudi bo, čeprav je za to
potrebno veliko let in ogromno žrtev. Lahko že rečemo, da ve-
liko teh žrtev ni bilo zaman. Saj danes uživa Madžarska med
vsemi vzhodnimi državami v srednji Evropi največjo svobodo
prav zato, ker so njeni ljudje dokazali, da so se sposobni upreti
z orožjem. Čeprav je bila revolucija zadušena, se komunistične
oblasti dobro spominjajo te lekcije.
Dogodki leta 1956, ki so dosegli višek v madžarski revoluciji,
so globoko vplivali name in na ljudi moje generacije. Zato se
upravičeno imenujemo generacija leta 1956. Na vsem, kar smo
naredili in bomo še storili, je pečat tega junaškega leta . . ,«35
Ce so to splošne posledice revolucije, kakšne pa so bile posledice za
prebivalstvo Madžarske? V glavnem je v veljavi nesporazum, da je
Kadarjev režim izpolnil veliko zahtev revolucije. To je tako daleč od
resnice, kot je le mogoče. Za boljšo presojo primerjajmo ideologijo
revolucije z najnovejšim »manifestom« demokratične opozicije na
Madžarskem.
Najlaže razumemo ideologijo revolucije, če preberemo »šestnajst poli-
tičnih, gospodarskih in ideoloških točk« resolucije, ki so jo sprejeli
na plenarnem zborovanju univerze za tehnološko industrijsko gradnjo
v Budimpešti 22. oktobra 1956.36 Ta resolucija je zahtevala umik
sovjetskih čet v skladu z mirovno pogodbo; izvolitev novega vodstva
partije; novo vlado pod vodstvom Imreja Nagya; splošne tajne volitve
v narodno skupščino s splošno volilno pravico in z udeležbo večjih
strank; pravico delavcev do stavke; popolno enakost med ZSSR in
Madžarsko; ponoven pregled načrtovanega gospodarstva in prilago-
ditev madžarskim razmeram; ponoven pregled mednarodnih trgovin-
skih sporazumov in javna objava pogodbenih določil; popolno svo-
35	Celotno pismo je objavljeno v delu Király, Lotze, Dreisziger (uredniki) Prva
vojna med socialističnimi državami..., ss. 531—532.
36	Združeni narodi: Poročilo posebnega odbora o problemu Madžarske. New
York: uradni arhiv generalne skupščine: dodatek št. 18 enajstega zasedanja
(A-3592), 1957, s. 69.
					133
bodo mišljenja in izražanja, svobodo tiska in radia; solidarnost s
poljskim narodnim gibanjem za neodvisnost.
Najpomembnejši ton in značaj teh zadev, razen izražene želje za
ustanovitev pluralistične družbe in demokratične vlade, je bila za-
hteva po resnici. To je bila revolucija za resnico.
Najbolj zanimivo je, da je sedanji madžarski režim Janosa Kadarja
spremenil državo, kot pravijo, v »najsrečnejšo barako v sovjetskem
koncentracijskem taborišču«. To pomeni, da režim ponuja prebival-
stvu največjo količino materialnih dobrin in da je v vsem sovjetskem
bloku najbolj popustljiv do disidentov. Prebivalstvo seveda zelo ceni
ta potrošniški komunizem in to sorazmerno popustljivost. Vendar pa
prav to pomanjkanje »vse resnice« v vsakdanjem življenju tudi da-
nes najbolj teži Madžare, tako kot jih je leta 1956.
Oktobra in novembra leta 1985 so na Madžarskem pripravili uradni
mednarodni »kulturni forum«, ki so se ga udeležili predstavniki vseh
podpisnic helsinškega sporazuma. Disidentska demokratična politična
opozicija je hkrati pripravila »alternativni forum« intelektualcev, na
katerem so objavili manifest.37 Tudi tukaj je osnovna zahteva želja
po resnici, prav tako kot je bila v programu »šestnajstih točk«
oktobra 1956.
Manifest madžarske demokratične opozicije zahteva svobodo tiska:
svobodo znanstvenih raziskav; svobodo kulturne izmenjave Madžar-
ske z Zahodom; zaščito zatiranih madžarskih manjšin v Romuniji in
na Slovaškem; svobodo veroizpovedi; zahteva »več kulture, manj
vladanja« in sklene: »Zahtevamo vzpostavitev kulturnih svoboščin,
razširitev družbene iniciative in nadzor nad kulturnim življenjem
(v nasprotju s pobudami in nadzorom partije in vlade), mednarodne
kulturne stike.«
Primerjava ideologije revolucije z zahtevami sedanje demokratične
opozicije na Madžarskem dokazuje, da je Radarjev režim sicer lahko
najpopustljivejši v vzhodni srednji Evropi, vendar se osnovne zahteve
madžarske revolucije niso izpolnile in so v resnici na Madžarskem še
danes zatirane.
Dodatek38
Osnovne pravice in dolžnosti delavskih svetov
Potrjene 31. oktobra 1956 na zborovanju VDSVBp
1.	Tovarne so lastnina delavcev. Ti morajo državi plačati davek, izra-
čunan na osnovi proizvodnje in deleža dobička.
2.	Najvišji nadzorni organ v tovarni je delavski svet, ki ga demokra-
tično izvolijo delavci.
37	Celotno besedilo je v Becsi Napio Viennese Herald, 1985, izdaja november—
december, zv. VI, št. 6, ss. 1 in 2.
38	Lomax, Madžarska ..., ss. 140—141.
					134
3.	Delavski svet izvoli svoj izvršni odbor, sestavljen iz treh do devetih
članov, ki predstavljajo izvršni organ delavskega sveta in izpeljejo
vse njegove odločitve in naloge.
4.	Direktorja zaposli tovarna. Delavski svet izvoli direktorja in naj-
višje uslužbence. Te volitve so po splošnem zborovanju, ki ga skliče
izvršni odbor.
5.	V vsem, kar zadeva tovarno, je direktor odgovoren delavskemu
svetu.
6.	Delavski svet si pridrži tele pravice:
a)	odobrava in potrjuje vse načrte, ki se tičejo podjetja;
b)	odloča o vseh stikih s tujino;
c)	določa osnovno raven plač in določa način, po katerem se ta osnov-
na raven oceni;
č) odloča o vseh kreditnih operacijah.
7.	Prav tako delavski svet rešuje vse spore pri najemanju in odpu-
ščanju delavcev, zaposlenih v podjetju.
3. Delavski svet ima pravico preveriti bilanco in se odločiti o uporabi
dobičkov.
9. Delavski svet obravnava vsa družbena vprašanja v podjetju.
Béla K. Király, oficir glavnega štaba v letih med obema vojnama, je
šel v ilegalo, ko je Hitler na Madžarskem vsilil fašističen režim, ka-
sneje pa prestopil v sovjetsko armado. Po vojni se je povzpel do čina
generalmajorja madžarske armade. Na osnovi lažnih obtožb so ga
leta 1951 zaprli, ga obsodili na smrt, vendar so ga čez pet let izpustili
in se je pridružil reformistični skupini Imreja Nagya. Med revolucijo
je spet dobil prejšnji čin v armadi. Po drugem sovjetskem napadu je
nadaljeval odpor, dokler ni bil prisiljen emigrirati v Avstrijo in nato
v ZDA. Postal je profesor zgodovine na brooklynskem collegeu in na
visoki šoli mestne univerze v New Yorku. Zadnjih šest let je na
brooklynskem collegeu vodja programa o spreminjajoči se družbi.
Zdaj je tudi predsednik družbe Atlantic Research and Publications.
					135
Fritjof Capra
Nova fizika
D. T. Suzuki je neposredno mistično izkušnjo realnosti imenoval
»najrazburljivejši dogodek, ki se lahko pojavi na področju človeške
zavesti... ki razvrednoti vsako formo normirane izkušnje«.1 Šo-
kantni značaj te izkušnje je razložil z besedami nekega Zen-moj-
stra, ki je to opisal kot »dno vedra, ki se predre«.
Podobno izkušnjo so doživeli fiziki na začetku tega stoletja in to
opisali na način, ki zelo spominja na Suzukijevega Zen-mojstra.
Heisenberg je pisal takole:
»To silovito reakcijo na razvoj moderne fizike v zadnjem času lahko
razumemo le, če spoznamo, da so se temelji fizike in morda naravo-
slovja nasploh začeli premikati ter, da je to gibanje izzvalo občutek,
kot da so se nam začeli izmikati temelji, na katerih stoji naravo-
slovje.«2
Enak šok je doživel Einstein, ko je prišel prvič v stik z novo res-
ničnostjo atomske fizike. V svoji avtobiografiji je pisal:
»Vsi moji poskusi, da bi teoretične osnove fizike prilagodil temu
novemu znanju, so popolnoma odpovedali. Bilo je kot da bi mi nekdo
potegnil tla izpod nog, ne da bi opazil kakšen trden temelj, na ka-
terem bi lahko gradil.«3
Odkritja moderne fizike so zahtevala korenite preobrazbe pojmov,
kot so prostor, čas, materija, objekt, vzrok in učinek etc. Ker so ti
1	D. T. Suzuki, The Essence of Buddhism, str. 7.
2	W. Heisenberg, Physics and Philosophy, str. 167.
3	In P. A. Schilpp (ed.), Albert Einstein: Philosopher-Scientist, str. 45.
					136
pojmi za naš svetovni nazor tako temeljni ni presenetljivo, da je
pretreslo fizike, ko so jih bili prisiljeni spremeniti. Iz te preobraz-
be je izšel nov, radikalno drugačen svetovni nazor, ki se zaradi
kontiniranega znanstvenega raziskovanja še vedno spreminja.
Evropski fizik Niels Bohr in indijski mistik Sri Aurobindo izražata
v dveh sledečih citatih globino in radikalni značaj te izkušnje:
»Veliko povečanje naših izkušenj v zadnjem času je razkrilo neza-
dostnost naših enostavnih mehaničnih pojmov. Posledica tega je bila,
da je pretreslo temelje na katerih slonijo običajne interpretacije
opazovanj.«4
Niels Bohr
naša celotna izkušnja sveta je radikalno drugačna .. . Obstaja nov,
mogočen in globok način dojemanja, videnja, poznavanja in dotika-
nja stvari.«5
Sri Aurobindo
Sledeči očrt razvoja moderne fizike kaže, kako se je moral klasič-
ni mehanicistični svetovni nazor na začetku tega stoletja umakniti
subtilnejšemu, celovitejšemu in »bolj organskemu« pojmovanju h
kateremu so nas prisilile kvantna in relativnostna teorija.
Klasična fizika
Pojmovanje sveta, ki so ga zdaj spremenila odkritja moderne
fizike, je temeljilo na Newtonovem mehaničnem modelu vesolja.
Ta model, ki tvori okvir klasične fizike je bil resnično mogočen te-
melj, ki je kot silna skala nosil celo znanost in dajal filozofiji narave
trdno oporo skoraj tri stoletja.
Vsi fizikalni procesi so se dogajali na odru Newtonovega vesolja;
v tridimenzionalnem, absolutnem, vedno mirujočem in nespremen-
ljivem prostoru klasične Evklidove geometrije. V Newtonovih last-
nih besedah: »Absolutni prostor je po svojem bistvu takšen, da
ostaja brez ozira na karkoli zunanjega vedno enak in nepremičen.«6
Vse spremembe v fizičnem svetu so opisovali pojmi neke nadaljnje
dimenzije imenovane čas, ki je bila znova absolutna, nepovezana s
svetom materije in enakomerno tekla iz preteklosti v sedanjost in
prihodnost. Newton je to izrazil takole: »Absolutni, resnični in ma-
tematični čas teče iz sebe in je v skladu s svojim bistvom enake
oblike ter se ne ozira na kakršnekoli zunanje reči.«7
Elementi newtonovega sveta, ki so se premikali v tem absolutnem
prostoru in absolutnem času, so bili delčki mase. V matematičnih
4	N. Bohr, Atomic Physics and the Description of Nature, str. 2.
»Zares začenjajo vse stvari spreminjati svojo naravo in pojavnost;
5	S. Aurobindo, On Yoga 11, Tome One, str. 327.
6	Quoted in M. Capek, The Philosophical Impact of Contemporary Physics, str. 7.
7	Ibid., str. 36.
					137
enačbah jih je Newton obravnaval kot »točke mase« in zanj so bili
to trdni, majhni in neuničljivi objekti iz katerih je bila narejena
vsa materija. Ta model je bil dokaj podoben tistemu modelu grških
atomistov. Oba sta temeljila na razliki med polnino in praznino, na
razliki med prostorom in materijo in v obeh modelih so delčki
ohranjali svojo maso in formo. Materija se je zatorej vedno
ohranjala in bila v bistvu pasivna. Pomembna razlika med Demokri-
tovim in Newtonovim atomizmom je, da zadnji vključuje preci-
zen opis sile, ki deluje med delčki mase. Ta sila, ki je zelo enostav-
na in odvisna le od mase in medsebojne razdalje delčkov, je sila
težnosti oziroma privlačnost mas. Za Newtona je bila trdno pove-
zana s telesi na katere je delovala in hipno učinkujoča na velike
razdalje. Ta hipoteza čeprav nenavadna, ni bila bolj raziskovana.
Delčki in sile med njimi niso bili natančneje analizirane, ker jih je
imel Newton za božjo stvaritev. V svojih »Opticks« nam daje jasno
sliko, kako si je predstavljal božje stvarjenje materialnega sveta:
»Mislim, da je verjetno bog spočetka ustvaril materijo kot trdne,
čvrste, masivne, nepredirne premične delčke, v takšni velikosti in
obliki, s takšnimi lastnostmi in v takšnem razmerju do prostora, da
so najbolje služili namenu za katerega jih je ustvaril; ti preprosti
delčki so kot trdna telesa neprimerno trdnejši kot katerakoli porozna
telesa, ki so zgrajena iz teh prvotnih; trdi celo, da se nikoli ne obra-
bijo ali polomijo. Nobena običajna sila ne more ločiti tega, kar je
bog v prvem stvarjenju ustvaril.«8
Vsi fizikalni pojavi so v newtonovi mehaniki reducirani na gibanje
točk mase v prostoru, ki jih povzroča njihova medsebojna privlač-
nost, oziroma gravitacija. Da bi delovanje te sile na nek delček mase
prenesel v precizno matematično formo je Newton razvil popolno-
ma nove pojme in matematične tehnike — diferencialni račun. To
ogromno intelektualno delo je Einstein slavil »kot morda največji
napredek mišljenja, ki ga je lahko kdo kdaj koli storil.«
Newtonove enačbe gibanja so osnova klasične mehanike. Te enač-
be so pojmovane kot trdni zakoni, po katerih se delčki mase giblje-
jo, upoštevajo vse v fizikalnem svetu opazovane spremembe. Z
Newtonovega stališča je bog spočetka ustvaril sile med delčki mas
in temeljne zakone gibanja. Na ta način se je začelo vesolje gi-
bati in od tu naprej je teklo kot mlin z nespremenljivimi zakoni.
Mehanicistični svetovni nazor je potemtakem tesno povezan z stro-
gim determinizmom in za gigantski kozmos sta veljali kavzalnost
in determiniranost. Vse, kar se je dogajalo, je imelo svoj definitivni
vzrok in svoj definitivni učinek. Prihodnost vsakega delčka je bilo
v principu možno napovedati z absolutno gotovostjo, če je bilo nje-
govo stanje v kateremkoli času v vseh detaljih znano. To prepri-
čanje najjasneje izražajo slavne besede francoskega matematika
Pierra Simona Laplacea:
8 In M. P. Crosland (ed.), The Science of Matter, str. 76.
138
»Nek intelekt, ki v nekem danem trenutku pozna vse v naravi delu-
joče sile in položaj vseh reči, iz katerih je svet sestavljen — denimo
da je omenjeni intelekt dovolj velik za analizo teh podatkov — bi z
isto formulo dojel gibanja največjih teles v vesoljstvu in gibanja
najmanjših atomov; nič mu ne bi bilo negotovo, prihodnost in pre-
teklost bi bile njegovim očem dostopne v sedanjosti.«9
Filozofska osnova tega strogega determinizma je bila načelna lo-
čitev Jaz-a in sveta, ki jo je uvedel Descartes. Posledica te ločitve
je bila vera v možnost objektivnega opisa sveta, tj. ne da bi sploh
kdaj omenili človeška opazovalca. Ta objektivni opis narave je po-
stal ideal vseh znanosti.
Osemnajsto in devetnajsto stoletje je pričalo o ogromnem uspehu
newtonove mehanike. Newton je sam apliciral svojo teorijo na gi-
banje planetov in z njo razložil temelje sončnega sistema. Toda
njegov planetarni sistem je bil močno poenostavljen. Zanemarjal
je npr. vplive medsebojne gravitacije planetov in zato naletel na
določene nepravilnosti, ki jih ni mogel razložiti. Ta problem je
rešil z domnevo, da je bog v vesoljstvu vsepovsod navzoč in bo te ne-
pravilnosti korigiral.
Laplace, veliki matematik, si je sam zastavil ambiciozno nalogo, da
bi izpilil in izpopolnil Newtonove izračune v knjigi, ki bi »Nudila
popolno rešitev velikih mehaničnih problemov sončnega sistema
ter tako uskladila teorijo in opazovanja, da bi bile empirične enačbe
v astronomskih tabelah nepotrebne.«10 Rezultat tega je bilo obsež-
no delo v petih zvezkih z naslovom »Mecanique Celeste«, v kate-
rem je Laplaceu uspelo razložiti gibanja planetov, lun in kometov
do najmanjšega detajla ter menjavo plime in oseke ter druge poja-
ve z gravitacijo. Vesolje je obravnaval kot perfekten samoreguli-
rajoč stroj in dokazal, da Newtonovi zakoni gibanja zagotavljajo
stabilnost sončnega sistema. Ko je Laplace predložil prvo izdajo
svojega dela Napoleonu, je ta menda rekel: »Monsieur Laplace, pri-
povedovali so mi, da ste to obsežno delo o sistemu vesoljstva napi-
sali, ne da bi stvarnika sploh omenili.« Na to je Laplace kratko od-
govoril: »Te hipoteze nisem potreboval.«
Spodbujeni s sijajnim uspehom newtonove mehanike v astronomiji
so jo fiziki uporabili tudi pri stalnem gibanju tekočin in pri niha-
nju elastičnih teles. Tudi na teh področjih je delovala. Ko je postalo
jasno, da je toplota tista energija, ki se proizvaja pri kompliciranih
tresljajih molekule, je bilo možno celo termiko razlagati z mehaniko.
Ce se npr. temperatura vode zviša, gibanje vodnih molekul nara-
šča, dokler te molekule ne premagajo sil, ki jih držijo skupaj in se
razletijo. Tako iz vode nastane para. Ce po drugi plati s hlajenjem
vode toplotna gibanja upočasnimo, se molekule naposled uredijo
v novo trdnejšo strukturo ledu. Na ta način lahko razumemo tudi
mnoge druge termične fenomene s čisto mehanicističnega stališča.
9	Quoted in M. Capek, op. cit., str. 122.
10	Quoted in J. Jeans, The Growth of Physical Science, str. 237.
					139
Zaradi velikega uspeha mehanicističnega modela, so fiziki v zgod-
njem devetnajstem stoletju resnično verjeli, da je vesoljstvo mo-
gočen mehanični sistem, ki funkcionira po newtonovih zakonih gi-
banja. Te zakone so pojmovali kot osnovne naravne zakone in new-
tonova mehanika je veljala za nepreklicno teorijo o naravnih
pojavih. Kljub temu je manj kot sto let pozneje odkrita nova fizi-
kalna realnost razodela meje newtonovega modela in pokazala, da
nič ni absolutno v tem modelu.
To spoznanje so stimulirali tokovi devetnajstega stoletja, ki so pri-
pravili pot znanstvenim revolucijam našega časa. Prvi teh tokov
je bilo odkritje in raziskovanje električnih ter magnetnih fenome-
nov, ki jih mehanski model ni zmogel opisati in pri katerih je so-
delovala neka nova vrsta sile. Ta pomembni korak sta naredila
Michael Faraday, eden največjih eksperimentatorjev v zgodovini
znanosti in briljantni teoretik Clark Maxwell. Michael Faraday je
s premikanjem magneta v bližini bakrene tuljave v njej proizvedel
električni tok in tako mehansko delo — premikanje magneta —
pretvoril v električno energijo. Ta eksperiment je v znanosti in teh-
niki povzročil prelomnico. Iz tega je na eni strani, nastalo področje
elektrotehnike, po drugi plati pa je izoblikoval bazo Faradayevih
in Maxwellovih teoretičnih špekulacij, katerim je naposled sledila
popolna teorija elektromagnetizma. Faraday in Maxwell nista štu-
dirala le učinke električnih in magnetnih sil, temveč sta jih (te
sile — op. p) postavila za glavni objekt njunih raziskav. Pojem sile
sta nadomestila s pojmom »polje silnic« in tako prva presegla new-
tonovo fiziko.
Namesto, da bi medsebojni vpliv nekega pozitivnega in negativne-
ga naboja razlagala tako, da se medseboj privlačita kot dve masi v
newtonovi mehaniki, sta bila Faraday in Maxwell mnenja, da je
to ustrezneje razlagati tako, da vsak naboj okoli sebe ustvari neko
»motnjo« ali »stanje«, ki jo drug naboj čuti če je prisoten. To
stanje v prostoru, ki lahko proizvaja neko silo, se imenuje polje.
Proizvaja ga en naboj in to polje eksistira neodvisno od tega ali
vpliva na drugačen naboj ali ne.
To je bila temeljna sprememba v človeškem pojmovanju fizikalne
realnosti. Po Newtonu so sile trdno povezane s telesi na katera
delujejo. Pojem sile je nadomestil mnogo subtilnejši pojem polja,
ki ima svojo lastno realnost in ga lahko raziskujemo brez ozira na
materialna telesa. Ta teorija imenovana elektrodinamika, je kul-
minirala v spoznanju, da svetloba ni nič drugega kot hitro spre-
minjajoče se elektromagnetno polje, ki se v obliki valov premika
skozi prostor. Danes vemo, da so radijski, svetlobni ali rentgenski
valovi elektromagnetni valovi; tj. oscilirajoča električna in magnet-
na polja — ki se razlikujejo samo po svoji frekvenci nihanj in da
svetloba predstavlja le majhen delček elektromagnetnega spektra.
Navkljub tem korenitim spremebam je newtonova mehanika še ved-
no obdržala svoj položaj kot temelj fizike. Maxwell je sam poskušal
					140
svoje rezultate razlagati v smislu te mehanike. Polja je interpretiral
kot električna nihanja tega etra. To je bilo samoumevno, ker valove
navadno zaznavamo kot nihanja neke materije, vodne valove kot
nihanje vode, zvočne valove kot nihanja zraka. Toda Maxwell je upo-
rabil več mehaničnih interpretacij svoje teorije, a istočasno in očit-
no nobene ni jemal resno. Verjetno je intuitivno spoznal, čeprav
tega ni nikjer izrazil, da so fundamentalni elementi njegove teorije
polja in ne mehanični modeli. Einstein je bil tisti, ki je to dejstvo
50 let kasneje jasno spoznal. Razložil je, da ni nobenega etra in da
so elektromagnetna polja samostojni fizikalni pojavi, ki prečkajo
prazni prostor in jih mehanično ne moremo razložiti.
Na začetku dvajsetega stoletja so imeli fiziki torej dve uspešni
teoriji, ki so ju lahko aplicirali na različne fenomene: Newtonova
mehanika in Maxwellova elektrodinamika. Newtonov model ni bil
več edini temelj fizike.
Moderna fizika
V	prvih treh desetletjih našega stoletja se je radikalno spremenila
celotna situacija v fiziki. Ločena tokova, relativnostna teorija in je-
drska fizika sta uničila vse temeljne pojme newtonovega svetovne-
ga nazora: predstavo o absolutnem prostoru in absolutnem času,
trdne elementarne delčke, strogo kavzalno naravo fizikalnih feno-
menov in ideal objektivnega opisa narave. Na novih področjih na
katere je prodirala fizika ti pojmi niso bili več uporabni.
Na začetku moderne fizike stoji veliko intelektualno delo Alberta
Einsteina. V dveh delih objavljenih leta 1905 je Einstein utemeljil
dve revolucionarni miselni smeri. Specialno relativnostno teorijo in
nov način opazovanja elektromagnetnega žarčenja, ki je postal
karakterističen za kvantno teorijo, teorijo atomskih fenomenov.
Popolno kvantno teorijo je dvajset let kasneje izdelal cel team fi-
zikov, toda relativnostno teorijo je skoraj v kompletni obliki skon-
struiral sam Einstein. Einsteinovo znanstveno delo na začetku tega
stoletja stoji kot impozanten intelektualni spomenik — kot pira-
mida moderne civilizacije.
Einstein je trdno verjel v notranjo harmonijo narave in med nje-
govim celim znanstvenim delom je bila njegova največja želja najti
enoten fundament fizike. Pohod k temu cilju je pričel s konstruk-
cijo skupne podlage elektrodinamike in mehanike, teh dveh loče-
nih teorij klasične fizike. Ta skupna podlaga je znana kot specialna
relativnostna teorija. Poenostavila in dopolnila je strukturo klasič-
ne fizike in istočasno drastično spremenila tradicionalno pojmova-
nje prostora in časa ter spodkopala temelje newtonovega svetovne-
ga nazora.
V	relativnostni teoriji prostor ni trodimenzionalen in čas ni samo-
stojna enota. Oboje je tesno povezano in tvori štiridimenzionalni
141__
kontinuum »prostor-čas«. V relativnostni teoriji zatorej ne more-
mo govoriti o prostoru brez vključevanja časa in obratno. Poleg
tega ni enotnega toka časa kot v newtonovem modelu. Različni opa-
zovalci bodo dogodke različno razporedili v času, če se relativno
premikajo do opazovanih dogodkov z različnimi hitrostmi. V takš-
nih primerih se dogodki, ki jih nek opazovalec vidi istočasno, pri-
kazujejo drugim opazovalcem v različnih časovnih zaporedjih. Vse
meritve, ki se nanašajo na čas in prostor, zgubljajo svoj absolutni
pomen. Relativnostna teorija opušča newtonov pojem absolutne-
ga prostora kot odra fizikalnih pojavov. Ravno tako pojem absolut-
nega časa. Prostor in čas postaneta zgolj besedi, ki jih nek določen
opazovalec uporablja za opis opazovanih fenomenov. Pojma pro-
stor in čas sta tako temeljna za opis dogodkov v naravi, da je po-
sledica njunega predrugotenja, predrugotenje celega sistema, ki ga
uporabljamo za opis narave. Najvažnejša posledica je spoznanje, da
ni masa nič drugega kot oblika energije. Celo mirujoč objekt vse-
buje v svoji masi energijo in povezava med obema je podana v slav-
ni formuli E = m c2, v kateri c pomeni hitrost svetlobe.
Konstanta c, svetlobna hitrost je za relativnostno teorijo temeljne-
ga pomena. Vedno kadar opisujemo fizikalne procese, v katerih se
pojavljajo hitrosti, ki se bližajo svetlobni, moramo upoštevati re-
lativnostno teorijo. To velja predvsem za elektromagnetne feno-
mene — svetloba predstavlja le primer elektromagnetnega feno-
mena — ki so vodili Einsteina k formulaciji relativnostne teorije.
Leta 1915 je Einstein predložil svojo splošno relativnostno teorijo,
v kateri je okvir specialne relativnostne teorije razširjen še na gra-
vitacijo, tj. vključuje medsebojno privlačnost vseh masivnih teles.
Medtem, ko je specialna teorija potrjena z neštetimi eksperimenti,
splošna teorija dosedaj ni bila prepričljivo dokazana. Kljub temu je
to dosedaj najbolj sprejeta, najdoslednejša in najelegantnejša gravi-
tacijska teorija in jo obsežno uporabljata astrofizika in kozmologija
za opis univerzuma.
Po Einsteinovi teoriji povzroča gravitacija »krivljenje« prostora
in časa, kar pomeni, da običajna evklidska geometrija v takšnem
ukrivljenem prostoru ne velja več, ravno tako kot ni možno dvo-
dimenzionalno geometrijo ravnine uporabljati na površini krogle.
Na ravnini npr. lahko narišemo kvadrat tako, da na neki premici
odmerimo en meter, na koncu dobljene razdalje v pravem kotu od-
merimo še en meter in ta postopek še dvakrat ponovimo, potem
spet prispemo na izhodiščno točko in tako kvadrat končamo. Toda
na površini krogle ta postopek ne deluje, kajti pravila evklidske
geometrije na ukrivljenih površinah ne veljajo.
Na enak način lahko trodimenzionalno ukrivljeni prostor definiramo
kot prostor v katerem evklidska geometrija ne velja več. Einsteino-
va teorija pa pravi, da je trodimenzionalni prostor dejansko ukriv-
ljen in da krivljenje povzročajo gravitacijska polja masivnih teles.
					142
Kjer je masno telo npr. zvezda ali planet je prostor okoli njega
ukrivljen in moč krivljenja je odvisna od mase objekta.
Ker v relativnostni teoriji ni možno nikoli ločiti prostora od časa,
vpliva prisotnost materije ravno tako na čas, ki poteka različno v
različnih delih univerzuma. Einsteinova splošna relativnostna teo-
rija tako popolnoma odpravlja pojme »absolutni prostor« in »abso-
lutni čas«. Ne samo, da so vse meritve v katerih nastopata čas in
prostor relativna, temveč je cela struktura prostorsko-časovnega
kontinuuma odvisna od razdelitve materije v vesolju in pojem
»praznega prostora« izgubi svoj pomen.
Mehanicistični nazor klasične fizike temelji na predstavi o trdnih
telesih, ki se premikajo v praznem prostoru. Ta predstava še ved-
no velja v coni »povprečnih dimenzij«, tj. v področju našega vsa-
kodnevnega življenja, kjer klasična fizika ostaja uporabna teorija.
Oba pojma — prazni prostor in trdna masivna telesa — sta globo-
ko zakoreninjena v naših miselnih navadah, tako da si izredno tež-
ko predstavljamo fizikalno resničnost kjer sta neuporabna. Prav v
to pa nas sili moderna fizika, ko presežemo povprečne dimenzije.
»Prazni prostor« je izgubil svoj pomen v astrofiziki in kozmologiji,
pojem »čvrstega telesa« pa je razvrednotila atomska fizika, znanost
o neskončno majhnem.
Ob prelomu stoletja je bilo odkritih več fenomenov v zgradbi ato-
ma, ki jih klasična fizika ni mogla razložiti. Prvo znamenje za to,
da so atomi strukturirani je prišlo z odkritjem rentgenskih žarkov,
nove vrste žarčenja, ki je hitro vstopilo v medicino. Toda rentgenski
žarki niso edino žarčenje, ki oddaja atome. Kmalu po njihovem od-
kritju so bili odkriti še drugi žarki, ki izhajajo iz atomov, tim. ra-
dioaktivnih substanc. Fenomen radioaktivnosti je definitivno doka-
zal, da so atomi sestavljeni iz elementov. Ta fenomen je pokazal,
da atomi iz radioaktivne substance ne izžarevajo le različnih žarkov,
temveč da se tudi spreminjajo v atome popolnoma različnih sub-
stanc.
					143
Intenzivni študij teh fenomenov in genialna uporaba tega novega
orodja je omogočila globlji prodor v materijo kot je bilo to možno
prej. Max von Lane je s pomočjo rentgenskih žarkov študiral raz-
vrstitev atomov v kristalih, Ernest Rutherford pa je spoznal, da so
Alfa-delci, ki jih izžarevajo radioaktivne substance zelo hitri pro-
jektili subatomarnih dimenzij, ki so uporabni za raziskovanje no-
tranjosti atoma. Če z njimi obstreljujemo atome, lahko iz načina
njihovega odklona sklepamo o zgradbi atoma.
Ko je Rutherford obstreljeval atome z Alfa-delčki je prejel senza-
cionalne in popolnoma nepričakovane rezultate. Atomi nikakor niso
bili tisti trdni in čvrsti delci, kakor se je vedno mislilo, temveč so
se izkazali kot širen prostor v katerem se premikajo ekstremno
majhni delčki — elektroni — okoli jedra, s katerim so povezani s
električnimi silami. Težko si je predstavljati dimenzije sveta ato-
mov, ker ležijo predaleč izven naše makroskopske skale. Premer
atoma znaša približno stomilionti del centimetra. Povečajte v mislih
marelico do velikosti naše zemlje. Njeni atomi bi imeli tedaj veli-
kost češnje. Krogla velikosti zemlje, ki je gosto napolnjena z mili-
jardami češenj — to je povečana slika atomov marelice.
Čeprav je atom majhen v primerjavi z makroskopskimi objekti, je
velikanski v primerjavi z jedrom v njegovem centru. V našem ato-
mu velikosti češnje jedro sploh ne bi bilo vidno. Ce bi povečali
atom na sobno velikost, jedro s prostim očesom še vedno ne bi vi-
deli. Atom bi morali povečati na velikost največje katedarle na
svetu, npr. katedrale sv. Petra v Rimu, tedaj bi imelo jedro velikost
zrna soli! Zrno soli sredi katedarle sv. Petra in delci prahu, ki se
vrtinčijo skozi širni prostor katedrale — tako si lahko predstavlja-
mo jedro in elektrone atoma.
Pojavljanju tega »planetarnega modela« atoma je kmalu sledilo od-
kritje, da število elektronov v atomu nekega elementa določa nje-
gove kemične lastnosti. Danes vemo, da je možno sestaviti cel pe-
riodični sistem elementov tako, da dodajamo jedru najlažjega ato-
ma — vodika* — sukcesivno protone in nevtrone in da atomski
ovoj izpolnimo z odgovarjajočim številom elektronov. Dogajanja
med atomi povzročajo kemične procese in v principu lahko celo ke-
mijo razumemo na osnovi zakonov atomske fizike.
Toda spoznavanje teh zakonov ni bilo enostavno. V dvajsetih letih
tega stoletja jih je odkrila mednarodna skupina fizikov, med osta-
limi Danec Niels Bohr, Francoz Louis de Broglie, Avstrijca Erwin
Schroedinger in Wolfgang Pauli, Nemec Werner Heisenberg in
Anglež Paul Dirac. Z združenimi močmi so ti možje prek vseh na-
cionalnih meja izoblikovali eno najrazburljivejših obdobij moder-
ne znanosti, ki je človeka prvič spravila v stik z nenavadno in ne-
pričakovano resničnostjo subatomarnega sveta. Vsakokrat kadar so
fiziki z nekim atomarnim eksperimentom postavili naravi vprašanje,
* Vodikov atom je sestavljen le iz enega protona in enega nevtrona.
					144
je ta odgovorila s paradoksom in bolj ko so skušali razčistiti položaj,
temvečji so postajali paradoksi. Dolgo so potrebovali, da so sprejeli
dejstvo, da ti paradoksi sodijo k notranji strukturi atomske fizike
in da vedno nastopijo, če skušamo atomarne procese opisati s tra-
dicionalnimi pojmi fizike. To spoznanje je fizike naučilo postav-
ljati pravilna vprašanja in se tako izogibati protislovjem. Po Heisen-
bergu »so nekako začeli poosebljati duh kvantne teorije« in naposled
našli precizno matematično formulacijo te teorije.
Tudi po dovršitvi njihove matematične formulacije ni bilo enostav-
no sprejeti pojmov kvantne teorije. Njihovi učinki na predstavo
fizikov so bili naravnost pretresljivi. Rutherfordovi poskusi so po-
kazali, da atomi niso neuničljiva čvrsta telesa, temveč prazen pro-
stor v katerem se premikajo ekstremno majhni delčki. Kvantna
teorija pa je razglasila, da tudi ti delčki niso čvrsta telesa v smislu
klasične fizike. Subatomarne enote materije so zelo abstraktne
tvorbe z dvojno naravo. Včasih se pojavijo kot delci, včasih kot va-
lovi, odvisno od tega kako jih gledamo. To dvojno naravo kaže
tudi svetloba, ki lahko nastopa kot elektromagnetno valovanje ali
v obliki delcev.
Ta lastnost materije in svetlobe je zelo nenavadna. Zdi se nemogo-
če, da je lahko karkoli istočasno delec, tj. na najmanjši prostor
omejena tvorba, in val, ki se razteza prek širnega prostora. Zaradi
tega protislovja je nastala večina koanu podobnih paradoksov, ki
so naposled vodili k formulaciji kvantne teorije. Cel razvoj se je
začel, ko je Max Planck odkril, da toplotna energija ne seva kon-
stantno, temveč v obliki »energetskih paketov«. Einstein je ime-
noval te energetske pakete »kvante« in jih prepoznal kot fundamen-
talni aspekt narave. Bil je dovolj drzen in je trdil, da svetloba in
vsako drugo elektromagnetno sevanje ne nastopa le kot elektro-
magnetni val, temveč tudi v obliki kvantov. Dandanes smo te svet-
lobne kvante, po katerih je poimenovana svetlobna teorija sprejeli
kot veljavne. Imenujemo jih fotone. Toda to so delčki posebne vrste,
brez mase, ki se vedno gibljejo s svetlobno hitrostjo.
Očitno protislovje med predstavo delca in predstavo valovanja je
bilo rešeno na popolnoma nepričakovan način, ki je postavil pod
vprašaj temelj mehanicistične slike sveta, namreč pojem realnosti
materije. Na subatomarnem nivoju materija ne obstaja z gotovostjo
na določenih mestih, temveč prej kaže »tendenco obstoja«. V for-
malnem jeziku kvantne teorije so te tendence izražene z verjetnost-
jo. Te možnosti so povezane z matematičnimi količinami, ki imajo
formo valov, zato so lahko delčki istočasno valovi. To niso »resnič-
					145
ni« trodimenzionalni valovi, kot zvočni ali vodni valovi, temveč
»verjetnostni valovi«, abstraktne matematične količine z vsemi
karakterističnimi lastnostmi valov, ki informirajo o verjetnosti, s
katero lahko naletimo na te delčke na določenih mestih ob določe-
nem času. Vsi zakoni atomske fizike so izraženi v obliki teh verjet-
nosti. Nikoli ne moremo z gotovostjo napovedati atomarnega pro-
cesa; lahko rečemo le, kakšna je verjetnost njegovo pojavljanja.
Kvantna teorija je potemtakem uničila klasične pojme čvrstih te-
les. Na subatomarnem nivoju se ta čvrsta telesa klasične fizike raz-
blinijo v valove podobnim verjetnostnim podobam in te naposled
ne predstavljajo verjetnost obstoja reči temveč verjetnost obstoja
zvez (soodvisnost). Skrbna preiskava procesov opazovanja v atomski
fiziki kaže, da subatomarni delci nimajo pomena kot izolirane tvorbe,
temveč jih lahko razumemo le kot zvezo med pripravo eksperimen-
ta in iz meritev, ki iz tega izhajajo.
Kvantna teorija potemtakem razkriva načelno celovitost univerzu-
ma. Pokaže, da sveta ne moremo razstaviti v neodvisne najmanjše
delce. Če prodiramo v materijo nam narava ne pokaže izoliranih
»temeljnih sestavnih delov«, temveč se prej pojavlja kot kompli-
cirano tkivo zvez med različnimi deli celega. Te zveze (soodvisnosti)
vključujejo vedno opazovalca. Človeški opazovalec vedno tvori zad-
nji člen v verigi opazovanih procesov in lastnosti atomarnega ob-
jekta lahko razumemo le v pojmih vzvratnega učinkovanja med ob-
jektom in opazovalcem, kar pomeni, da klasična predstava objektiv-
nega opisa narave ni več veljavna. Kartezijanske ločitve Jaza in
sveta, ločitve opazovalca in opazovanega ne moremo izvajati v ato-
marnem območju. V atomski fiziki ne moremo nikoli govoriti o
naravi, ne da bi govorili istočasno o nas samih.
Nova teorija atomov je rešila več ugank, ki so nastopile pri raziskavi
atomske strukture in ki jih Rutherfordov planetarni model ni mo-
gel razložiti. Sprva so Rutherfordove raziskave pokazale, da so ato-
mi iz katerih obstaja čvrsta materija sestavljeni skoraj samo iz
praznega prostora, kar se tiče razdelitve materije. Toda če smo mi
in vsi predmeti okoli nas sestavljeni predvsem iz praznega prosto-
ra, zakaj potem ne moremo iti skozi zaprta vrata? Z drugimi bese-
dami: kaj daje materiji njeno čvrsto podobo?
Neka druga uganka je izredna mehanska stabilnost atomov. V zra-
ku npr. kolizirajo atomi milijonkrat v sekundi in kljub temu po
vsakem trčenju obdržijo svojo prvotno formo. Noben planetarni si-
stem, ki sledi zakonom klasične mehanike ne bi te kolizije prestal
tako nespremenjen. Toda atom kisika vedno obdrži svojo karakte-
ristično elektronsko konfiguracijo, ne glede na to kolikokrat trči
z drugimi atomi. Poleg tega je ta konfiguracija v vseh atomih
iste vrste natančno enaka. Dva atoma železa in torej tudi dva kosa
čistega železa sta popolnoma enaka na glede na poreklo ali prejšnjo
obdelavo.
1-46
Kvantna teorija pokaže, da vse te presenetljive lastnosti atomov
izvirajo iz valovnega karakterja elektronov. Cvrstoča materije je
posledica nekega tipičnega »kvantnega efekta«, ki je povezan z
dvojno naravo »val-delec« materije, lastnostjo subatomarnega, za ka-
tero v makrokozmosu ni analogije. Kadarkoli ima nek delec le
majhen prostor na razpolago, reagira na to omejitev z gibanjem:
tem manjši je ta prostor, tem hitreje se delček premika v njem. V
atomu sta dve nasprotni sili; po eni strani jedro privlači elektrone
z električno privlačnostjo tako tesno ob sebe kot je le možno, po
drugi plati elektroni reagirajo na svojo prostorsko omejitev tako, da
se vrtinčijo in tem bolj jih jedro privlači temvečja je njihova hi-
trost. Tako pride do hitrosti približno 900 km/s. Zaradi teh viso-
kih hitrosti, se nam zdi atom kot trdna krogla, ravno tako kot se
nam hitro vrteč propeler zdi kot ploskev. Atome je zelo težko kom-
primirati in zato dajejo materiji njeno čvrsto podobo.
Elektroni se v atomu nahajajo v takšnih krožnicah, da obstaja
optimalno ravnotežje med privlačnostjo jedra in odporom elektro-
nov proti prostorski omejitvi. Toda elektronske krožnice se zelo
razlikujejo od planetarnih v sončnem sistemu, kar je posledica valov-
ne narave elektronov. Atoma ne moremo opisati kot majhen plane-
tarni sistem. Ne smemo si predstavljati delčke, ki krožijo okoli je-
dra, temveč verjetnostne valove, ki so razvrščeni po različnih krož-
nicah. Pri vsaki meritvi so elektroni nekje na teh krožnicah, toda ne
moremo reči, da »krožijo« okoli »jedra« v smislu klasične meha-
nike.
Elektroni-valovi morajo biti v krožnicah tako razvrščeni, da »zade-
nejo svoje konce«, tj. da tvorijo tim. »stoječi val«. Ta oblika se po-
javi vedno če so valovi omejeni na končno področje, kot nihaji stru-
ne kitare ali nihaji zraka v flavti. Iz teh primerov je znano, da lah-
ko stoječi valovi pri vzame j o le omejeno število jasno definiranih
oblik. V primeru elektronskih valov v atomu to pomeni, da lahko
eksistirajo le na določenih krožnicah atoma z definiranim preme-
rom. Vodikov elektron npr. lahko eksistira le v neki določeni prvi,
drugi ali tretji etc. krožnici in nikjer vmes. Normalno se nahaja v
najnižji krožnici in to imenujemo »osnovno stanje« atoma. Iz tega
stanja lahko elektron skače na višje krožnice, če prejme za to
potrebno energijo. Tedaj se nahaja v tim. »spodbujenem stanju« iz
katerega po določenem času pade nazaj v osnovno stanje in pri
tem presežek energije odda v obliki kvantuma elektromagnetnega
žarčenja ali fotona.
Oblike in medsebojne razdalje krožnic vseh atomov z enakim šte-
vilom elektronov so popolnoma enake, zato sta npr. dva kisikova
atoma popolnoma enaka. Lahko se nahajata v različno spodbuje-
nih stanjih, morda na osnovi trčenj z drugimi atomi v zraku, toda
po nekem času vedno prideta v enako osnovno stanje. Valovna
narava elektronov je potemtakem razlog identitete atomov in njiho-
ve velike mehanske stabilnosti. Nadaljnja značilnost stanj atomov
					147
je to, da jih je moč popolnoma opisati z nizom celih števil, tim.
»■kvantnimi števili«, ki podajajo formo in lokacijo krožnic elektro-
na. Prvo kvantno število je številka krožnice in podaja energijo,
ki jo mora imeti elektron na tej krožnici. Dve nadaljnji števili, ki
natančno določata formo elektronskega vala v krožnici sta pove-
zani s hitrostjo in smerjo rotacije.* Dejstvo, da so ti detajli izraženi
s celimi številkami, pomeni da mora elektron spreminjati svojo ro-
tacijo postopoma, da torej lahko skače le od ene vrednosti k nasled-
nji. Tudi tu predstavljajo višje vrednosti spodbujena stanja atomov:
v osnovnem stanju so vsi elektroni v najnižji možni krožnici in ima-
jo najnižje možne rotacijske velikosti.
Tendenca eksistiranja; delci, ki na prostorsko omejenost reagira-
jo z gibanjem; atomi, ki nenadoma preskočijo iz enega kvantnega
stanja v drugo; bistvene povezave vseh notranjih fenomenov — to
je nekaj nenavadnih značilnosti sveta atomov. Po drugi plati nam
* Rotacija elektrona v njegovi krožnici ne sme biti razumljena v klasičnem
smislu. Določa jo forma elektronskega vala, izražena je z verjetnostjo zadrževa-
nja delca na določenih mestih na krožnici.
					148
je temeljna sila, ki povzroča vse te atomarne fenomene znana in
nastopa tudi v makrokozmosu. To je električna privlačnost med po-
zitivno nabitim jedrom atoma in negativno nabitimi elektroni. So-
delovanje te sile in elektronskih valov dovoljuje neznansko mno-
govrstjiost struktur in fenomenov našega sveta in je vzrok vsem
kemičnim reakcijam in tvorbam molekul; tj. atomarnih skupin, ki
jih medsebojna privlačnost atomov drži skupaj. Vsi plini, tekočine,
čvrsta telesa in vsi živeči organizmi ter z njimi povezani biološki
procesi temeljijo na tem skupnem vplivanju elektronov in jedra
atoma.
V tem neznansko bogatem svetu atomarnih fenomenov, atomska
jedra igrajo vlogo ekstremno majhnih, stabilnih centrov, ki pred-
stavljajo vir električne sile in tvorijo ogrodje mnogovrstnosti mo-
lekularnih struktur. Da bi večino teh naravnih struktur in feno-
menov okoli nas razumeli, da bi vedeli, iz česa je materija napo-
sled sestavljena, je treba raziskovati atomska jedra, ki praktično
vsebujejo celotno maso materije. V tridesetih letih, potem ko je
kvantna teorija razvozlala svet atomov, je bila zatorej glavna na-
loga fizikov razumeti strukturo jeder, njihove sestavne dele in sile,
ki jih tako čvrsto povezujejo.
Prvi pomemben korak k razumevanju zgradbe jedra je bilo odkrit-
je drugega temeljnega dela jedra — nevtrona. To je delček s približ-
no enako maso kot proton (prvi temeljni del jedra), namreč okoli
dvatisočkratno maso elektrona, toda brez električnega naboja. To
odkritje ni razložilo le zgradbo jeder vseh elementov iz protonov
in nevtronov, temveč je razkrilo tudi, da jedrska sila, ki te delčke
v jedru tako čvrsto povezuje, predstavlja popolnoma nov fenomen.
To valovanje ne more biti elektromagnetskega izvora, ker so nev-
troni električno nevtralni. Fizikom je kmalu postalo jasno, da so
soočeni z novo silo narave, ki se ne pojavlja nikjer izven jedra
atoma.
Jedro atoma ima približno stotisočinko velikosti atoma, toda vse-
buje skoraj celoto njegove mase. Torej mora biti materija v je-
dru in v primerjavi z navadnim oblikam materije ekstremno zgo-
ščena. Če bi bilo celo človeško telo stisnjeno na nuklearno gostoto
bi zavzelo prostor glavice bucike. Toda visoka gostota ni edina ne-
navadna lastnost jedrske materije. Ker so jedra enake kvantne na-
rave kot elektroni, reagirajo »nukleoni«, kot pogosto imenujemo
protone in nevtrone, na prostorsko omejitev z visokimi hitrostmi
majhnemu prostoru odgovarjajoče in siloviteje. Divjajo s hitrostjo
približno 60.000 km/s skozi jedro. Nuklearna masa je torej oblika
mase, ki je popolnoma drugačna kot vse, kar mi »tukaj zgoraj« v
našem makroskopskem svetu doživljamo. Morda jo lahko najbolje
opišemo kot majhne ekstremne goste tekočine, ki silovito vre in
kipi.
Bistveni, nov aspekt jedrske materije je jedrska sila s svojevrstno
značilnostjo ekstremno kratkega dometa. Deluje le, če se nukleoni
					149
drug drugemu močno približajo, tj. če njihova medsebojna razdalja
znaša njihov dva- do trikratni premer. Na to razdaljo jedrska sila
deluje močno privlačno. Pri zmanjšani razdalji deluje močno od-
bijajoče, tako da se nukleoni drug drugemu ne morejo bolj pribli-
žati. Na ta način drži jedrska sila jedro v ekstremno stabilnem,
četudi ekstremno dinamičnem ravnotežju.
Materija je torej prazen prostor, z majhnimi, medseboj zelo oddalje-
nimi, delčki koncentrirane mase. V širnem prostoru med masivni-
mi in silovito »kuhajočimi« jedri se premikajo elektroni. Predstav-
ljajo le majhen del celotne mase, toda povzročajo čvrstost mate-
rije in zagotavljajo nujne vezne člene za zgradbo molekularnih
struktur. Udeleženi so pri kemičnih reakcijah in zagotavljajo ke-
mične lastnosti materije. Običajno jedrske reakcije v tej formi
materije ne nastopajo same od sebe, ker razpoložljive energije niso
dovolj velike, da bi motile nuklearno ravnotežje.
Toda ta vrsta materije, z mnoštvom njenih oblik in strukturiranj ter
z njeno komplicirano molekularno arhitekturo, lahko eksistira le v
posebnih pogojih. Te pogoje zagotavlja temperatura, ki ne sme biti
previsoka, ker se sicer molekule gibljejo preveč silovito. Će se top-
lotna energija postoteri, kar se dogaja z večino zvezd, to povečanje
uniči vse molekularne in atomarne strukture. Največji del materije v
vesolju, eksistira pravzaprav v stanju, ki se močno razlikuje od prav-
kar opisanega. V središčih zvezd je jedrska masa zelo nakopičena in
v teh središčih prevladujejo jedrski procesi, ki na zemlji nastopajo
zelo redko. Bistveni so za mnogovrstnost zvezdnih fenomenov, ki jih
opazuje astronomija. Te fenomene večinoma povzroča kombinacija
jedrskih sil in gravitacije. Za naš planet so jedrski procesi v centru
sonca posebno pomembni, ker dajejo energijo, ki omogoča življenje
na zemlji. Eden največjih triumfov moderne fizike je bilo odkritje,
da je stalni dotok sončne energije, posledica jedrskih reakcij, feno-
menov sveta neskončno majhnega.
V zgodovini raziskovanja submikroskopskega sveta, so znanstveniki
v tridesetih letih tega stoletja dosegli stadij, ko so menili, da so napo-
sled odkrili »temeljne sestavne dele« materije. Vedeli so, da je vsa
materija sestavljena iz atomov in da so vsi atomi sestavljeni iz proto-
nov, nevtronov in elektronov. Te tim. elementarne delce so pojmo-
vali kot najmanjše neuničljive enote materije: kot atome v Demo-
kritovem smislu. Tedaj še ni bilo splošno znano, da po kvantni teoriji
sveta ne moremo razstaviti v najmanjše, neodvisno eksistirajoče
delčke. Klasične miselne navade so bile tako globoko zakoreninjene,
da je večina fizikov skušala razumeti materijo njenih »temeljnih se-
stavnih delih« in ta tendenca je tudi še danes zelo močna.
Toda dva nadaljnja tokova moderne fizike sta pokazala, da je potreb-
no opustiti nazor o elementarnih delčkih kot primarnih enotah mate-
rije. Eden teh tokov je bil eksperimentalen, drugi teoretski in oba sta
se pričela v tridesetih letih tega stoletja. Izboljšanje tehnik eksperi-
mentiranja je omogočilo fizikom odkritje novih delcev. Leta 1935 se
					150
je število odkritih delcev povečalo iz tri na šest, leta 1950 na osem-
najst in danes poznamo prek dvesto »elementarnih delčkov«.
Vseh teh tekom let na novo odkritih delčkov, seveda ni mogoče ime-
novati »elementarni«. Danes je med fiziki razširjeno mnenje, da no-
ben delček ne zasluži te označbe in sicer zaradi teoretičnega razvoja,
ki so vedno paralelno tekli z odkritjem novih delcev. Kmalu po
utemeljitvi kvantne teorije je postalo jasno, da mora popolna teorija
jedrskih fenomenov vsebovati ne le kvantno teorijo, temveč tudi
relativnostno teorijo, ker se hitrost delčkov nuklearne velikosti po-
gosto približuje svetlobni hitrosti. To dejstvo je odločilno za opis
njihovega obnašanja, ker se moramo pri takšnih hitrostih vedno
ozirati na relativnostno teorijo. Opis mora biti kot pravimo, relativi-
stičen. Torej potrebujemo za popolno razumevanje nuklearnega sveta
teorijo, ki obsega kvantno in relativnostno teorijo. Ker takšne teorije
še ni, še ne moremo formirati popolno teorijo atomskega jedra. Če-
prav vemo mnogo o zgradbi jedra in o vzvratnem učinkovanju del-
čkov v jedru, v bistvenem še vedno ne razumemo naravo in kompli-
cirano formo jedrske energije. Ne obstaja popolna teorija nuklearnega
sveta, ki bi jo lahko primerjali s kvantno teorijo za svet atomov.
Imamo različne kvantno-relativnostne modele, ki nekaj lastnosti
sveta teh delcev dobro opisujejo, toda združitev kvantne in relativ-
nostne teorije v neko popolno teorijo sveta delčkov je še vedno osred-
nji problem in velika naloga moderne fizike.
V klasični fiziki je masa asociirana z neko neuničljivo materialno
substanco, z neko poljubno snovjo, iz katere so narejene vse reči. Re-
lativnostna teorija pa je pokazala, da masa nikakor ni substanca,
temveč oblika energije. Energija pa je dinamična, z aktivnostjo ali
nekim procesom asociirana veličina. Dejstvo, da je masa nekega delca
enaka določeni količini energije, pomeni da delca ne moremo več
pojmovati kot statični objekt, temveč kot dinamično strukturo, kot
proces energije, ki se manifestira kot masa delca.
Ta nov nazor o delcih je uvedel Dirac, ko je postavil relativistično
enačbo, ki opisuje obnašanje elektronov. Diracova teorija ni bila le
izredno uspešna v razlagi »filigranske« strukture atomov, temveč je
razkrila tudi neko temeljno simetrijo med materijo in antimaterijo.
Vnaprej je napovedala eksistenco antielektrona, ki ima enako maso
kot elektron in ima nasprotni naboj. Ta pozitivno nabit delec, ki ga
zdaj imenujemo pozitron, je bil dejansko odkrit dve leti po Diracovi
napovedi. Temeljno simetrijo med materijo in antimaterijo tvori, za
vsak delec eksistira antidelec enake mase toda nasprotnega naboja.
Ce razpolagamo z zadostno količino energije lahko proizvajamo pare
delcev in antidelcev, z obratnim postopkom pa te pare lahko s spre-
membo v čisto energijo, uničimo. Te procese proizvajanja in uniče-
vanja delčkov je Dirac v svoji teoriji napovedal, še preden so bili
dejansko opazovani v naravi, kar pa se je od takrat zgodilo.
Produkcija delcev materije iz čiste energije je gotovo najbolj spekta-
kularni efekt relativnostne teorije in ga lahko razumemo le z zgoraj
					151
razloženim pojmovanjem delcev. Pred relativnostno fiziko delcev so
bili sestavni deli materije pojmovani ali kot neuničljive in nespre-
menljive elementarne celote ali pa kot sestavljeni objekti, ki jih je
moč razstaviti. Osrednje vprašanje je bilo, ali je materija neskončno
deljiva ali pa bi naposled prispeli h katerikoli najmanjši nedeljivi
celoti. Po Diracovem odkritju se je pojavilo celotno vprašanje delji-
vosti materije v novi luči. Ce dva delčka z visoko energijo kolizirata,
se navadno zlomita v kose, toda ti kosi niso manjši od prvotnih delcev.
Ti kosi so delci enake vrste, proizvedeni s »kinetično energijo« pro-
cesa kolizije. Celoten problem razdelitve materije je bil tako na ne-
pričakovan način rešen. Edina možnost nadaljnje delitve subatomar-
nih delcev je, da kolizirajo z visoko energijo. Na ta način lahko;
materijo vedno bolj in bolj delimo, nikoli pa ne prejmemo najmanjših
delcev, ker ravno iz te, v procesu udeležene, energije delce proizva-
jamo. Subatomarni delci so torej istočasno uničljivi in neuničljivi.
Navidezni paradoks se razblini šele tedaj, ko odvržemo pojmovanje,
da so objekti sestavljeni iz temeljnih sestavnih delov in si namesto
tega privzamemo dinamični, relativistični nazor. Delci se tedaj po-
javljajo kot dinamične strukture ali procesi, ki s seboj prinašajo
določeno količino energije, ki se nam kaže kot njihova masa. Pri ko-
liziji se energija obeh kolizirajočih delcev prerazdeli v novo strukturo
in če je prisotna zadovoljiva količina gibalne energije se lahko v teh
novih strukturah pojavijo dodatni delci. Visoke energetske kolizije
so glavna metoda študija lastnosti teh partikulov, odtod se imenuje
fizika delcev tudi »visoko energetska fizika«. Potrebne kinetične
energije se proizvajajo v mogočnih pospeševalcih ciklotronih delcev,
v velikanskih krožnih strojih premera nekaj kilometrov, v katerih
protone pospešimo do svetlobne hitrosti in nato trčijo z drugimi
protoni ali nevtroni. Impozantno je, da so za študij neskončno majhne-
ga potrebni stroji takih velikosti. To so super mikroskopi našega
časa.
Večina pri teh kolizijah proizvedenih delcev živi le ekstremno kratek
čas, mnogi manj kot milijonti del sekunde — in nato razpadejo v
protone, nevtrone ali elektrone. Kljub njihovi izredno kratki
življenjski dobi jih lahko, ne samo odkrijemo in merimo njihove
lastnosti, temveč tudi fotografiramo njihove sledi. Te proge, ki so
podobne kondenziranem progam reaktivnega leta na nebu, na-
stajajo v nekakšnih meglenih komorah. Pravzaprav so delčki za mno-
go velikostnih razredov manjši kot njihove progaste sledi, toda iz
debeline in zavoja neke proge lahko fizik partikul, ki povzroča sled
identificira. Slika na strani 28 kaže takšne progaste sledi. Točka iz
katere izhaja več sledi so mesta trčenja delcev, ovinke pa povzročajo
magnetna polja, ki jih opazovalec uporablja za identifikacijo delčkov.
Kolizija delčkov je naša najvažnejša preizkusna metoda in čudovito
lepe linije, spirale in ovinki, ki jih zapuščajo delčki kot sledi v plinski
komori, so izredno pomembne za moderno fiziko.
Ti eksperimenti z visoko energijo v preteklih desetletjih so nam pre-
pričljivo dokazali dinamično in stalno se spreminjajočo naravo
					152
delčkov. Materija se v teh poizkusih pojavlja kot popolnoma spre-
menljiva. Vse delce je moč spremeniti v drugačne delce; iz energije
lahko nastanejo in v energijo lahko razpadejo. V tem svetu so kla-
sični pojmi kot »elementarni delci«, »materialna substanca« ali »izo-
lirani objekt« izgubili svoj pomen. Celotno vesolje se nam prikazuje
kot dinamično tkivo neločljivih energetskih struktur. Zaenkrat nismo
našli še nobene kompletne teorije, ki bi opisala subatomarni svet,
imamo pa več teoretičnih modelov, ki nekaj aspektov zelo dobro raz-
lagajo. Noben teh modelov ni brez matematičnih težav in na določen
način so vsi vzajemno protislovni, toda vsi reflektirajo načelno enot-
nost in notranji dinamični karakter materije. Kažejo, da lahko last-
nosti enega delca razumemo le v njegovi aktivnosti — njegovega
vzvratnega učinkovanja z okoljem — in da zato delca ne moremo ra-
zumeti kot izolirano tvorbo, temveč kot integrirani del celote.
Relativnostna teorija ni le drastično vplivala na našo predstavo o
delcih, temveč tudi na našo predstavo o silah med delci. V relativi-
stičnem opisu vzvratnih učinkovanj teh delcev so sile med delci, tj.
njihova vzajemna privlačnost ali odbojnost, prikazane kot izmenjava
delcev. To si težko predstavljamo, kar je posledica štiridimenzional-
nega (prostor-čas) značaja subatomarnega sveta in niti naša intuicija
niti naš jezik ne more kaj dosti narediti s to predstavo. Kljub temu
je odločilna za razumevanje subatomarnih fenomenov, ker povezuje
sile med sestavnimi deli materije z lastnostmi drugih sestavnih delov
te materije in tako združuje dva pojma: silo in materijo, ki smo ju
od grških atomistov naprej pojmovali kot nasprotujoča. Danes vidi-
mo skupni izvor te sile in tudi materije v dinamičnih strukturah, ki
jih imenujemo delci.
Dejstvo učinkovanja delcev drug na drugega s silami, ki se mani-
festirajo kot izmenjava drugih delcev, je še dodatni razlog za to, da
subatomarnega sveta ni možno razdeliti na sestavne dele. Od ma-
kroskopske ravni in vse do jedra atoma so sile, ki povezujejo reči re-
lativno šibke in pravimo, da so reči sestavljene iz delov. Lahko
rečemo, da je zrno soli sestavljeno iz molekul soli, molekula soli iz
dveh vrst atomov, ti atomi iz jeder in elektronov in jedra iz protonov
in elektronov, toda na ravni delcev ta logika odpove.
Vedno več dejavnikov, odkritih v zadnjih letih kaže, da so protoni in
nevtroni ravno tako sestavljeni objekti, toda sile, ki jih povezujejo
so tako močne, ali — kar je isto — hitrosti sestavnih delov so tako
velike, da moramo uporabiti relativistično sliko, kjer so sile istočasno
delci. To zabriše razliko med delci, ki so sestavine in tistimi, ki pred-
stavljajo vezne sile. Domneva o objektu, ki je sestavljen iz delov,
pade. Delcev ne moremo razdeliti v elementarne sestavine.
Prevedel : Sašo Danev
Odlomek oziroma poglavje »Nova fizika« je prevedeno iz nemškega
prevoda knjige »The Tao of Physics«, Fritjofa Capre, ki je izšla leta
1975 v ZDA.
					153
UDK: 355.7.(02)
Sinopsis: Milosevic Zoran: O enakopravnosti pisav v JLA
Autor ukazuje na problem ravnopravnosti pisama u JNA, jer se u
praksi odstupa od Ustavom proklamovanih načela. Prikazom prakse
u globalnoj društvenoj zajednici izvodi zaključak o položaju ćirilice
u njoj, kako bi prikazom njenog položaja u JNA ukazao da je to
jedan širi društveni odnos prema datom pismu. U zaključku se daju
predloži za promenu stanja.
Der schriftsteller zeigt auf das problem der Gleichberechtigung der
briefe in der JNA, welche die vom grundgesetz proklamierten ab-
sichten abtreten. Die praxis in der globalen gesellschaftsgemeinschaft
schliesst auf den Stellenwert der Cirilica in ihr so dass man bei
der Präsentation des stellen wertes der cirilica in der JNA zeigen
konnte, dass dies eine weite gesellschaftliche beziehung dem brif
gegen über ist im aufschluss darauf gibt er Vorschläge zur behebung
dieser läge in der JNA an.
					155
UDK: 386.5.(02)61
Adlešič Gregor
O Dialektiki razsvetljenstva ali o razsvetljeni dialektiki gospostva
(povzetek)
Pričujoči prispevek poskuša orisati osnovno teoretsko izhodišče Ador-
nove in Horkheimerjeve »Dialektike razsvetljenstva«, katere ana-
lize seveda ni mogoče razumeti brez skustva zmage fašizma. Osnovno
vprašanje, ki si ga zastavlja »Dialektika razsvetljenstva« v kateri
lahko prisostvujemo zgdovinskemu spoju marksizma in psihoana-
lize se namreč glasi: Kako je mogoče, da je lahko razsvetljenska
civilizacija po tisočletnem razvoju zapadla v novo barbarstvo? Skrat-
ka, »Dialektika razsvetljenstva« se sprašuje kako je mogoče, da je
revolucionarna zavest delavskega razreda odpovedala in pa kako je
mogoče da se je bil le-ta pripravljen gladko odpovedati svojim dolgo-
ročnim zgodovinskim interesom. Odgovor na zastavljeno vprašanje
pa ona nahaja ravno v dialektiki razsvetljenstva, torej v dejstvu,
da je bilo prosvetlj eno mišljenje resda vedno napredna osvobajajoča
misel, da pa je bilo v svojem racionalnem jedru zgolj najprimer-
nejše sredstvo za obvladovanje narave in podjarmljanje ljudi.
About the Dialectic of enlightened or about enlightened dialectic of
power
The folowing essay tray to enlightened the basic theoretical esence
of the »Dialectic of enlightenment« by T. W. Adorno and M. Hork-
heimer. The esential question of »Dialectic of enlightenment« in
witch we can meet the historical fusion of marxism and psycho-
analisis its hard to understand without the win of national socialism.
The main question of the »Dialectic of enlightenment is how is po-
soble that the enlightened civilization could after, the thousend of
years of progress, fall in the new barbarism? The question is the
absence of the revolutionary counsciness of the working class and
of course the question how is posible that the working class was
prepared to sacrifise his historical interests without resistence. The
»Dialectic of enlightenment« answer on this questions with the
discovery of the dialectic of enlightenment, that means, with the
fact that the enlightenment was always the tought and power of
freedom but it was always in the same time in his essence just the
most convenient power for conquering the nature and individuals.
					156
Avtorji v tej številki:
Dr. Asilan Pushka, izredni profesor Prištinske univerze
Béla K. Király, generalmajor madžarske armade, danes profesor
zgodovine v ZDA
Zoran Milosevic, pehotni poročnik JLA, JLA
Martin Berishaj, študent FSPN, Ljubljana
Gregor Adlešič, profesor filozofije, Ljubljana
Rudi Jakhel, dr. sociologije, Ljubljana
Dušan Plut, doktor geografije, Ljubljana
Vsem naročnikom in bralcem se opravičujemo zaradi tehnične na-
pake, ki jo je povzročil tiskarski škrat, ko je na dvojno številko Ča-
sopisa za kritiko znanosti s tematskim naslovom »Učinek gobezdala«
namesto pravilne oznake »št. 95/96 1986« zapisal št. 89/90 1986.
Uredništvo