LISTEK. Fr. Ks. TpošL V svojih delih sam boš živel večno. A. Aškerc. Zašumele so smreke v grajskem parku nad pokopališčem poleg Iga, zašušteli so javori, in med stoletnimi bukvami se je širil nemir in šepet, kakor da se je zgodilo nekaj groznega. Julijsko solnce ie vendar mirno pripekalo na mater zemIjo. ptice so počivale v hladni senci. Povsod tihota, pokoj. Tedaj pa zaveje preko osamelega pokopališča od vzhoda lahna sapica, da so se zamajale glavice cvetju na grobeh, in od cveta do cveta se je glasilo vprašanje: Kam ga neki polože? — V stolpu se je namreč oglasil mrtvaški zvon in v dolgih presledkih, kakor da tudi sam zdihuje v smrtni bridkosti, je Del poslednji pozdrav — zadnjo uro — Francu Ks. Troštu, nadučitelju na I§u. Že davno je vedel, da se bliža ura[ slovesa. Črv bolezni je z jekleno vztraj-i nostjo glodal v njegovi notranjščini. In vendar bi bil lahko še živel — v starosti 52 let — in rad bi bil, oh, tako srčno rad ob svoji ljubljeni soprogi, sredi lastne družinice, v krogu dragih prijateljev, toda kupa je bila polna. Smrt je stopila pred duri, stopila k njemu in brezčutno opravila svoje delo. On — naš tovariš — Fr. Ks. Trošt se je ni bal; gledal ji je junaško v oči. Še tri dni pred smrtjo je sam sebi napisal parte, naznanilo na smrtni postelji, in najstarejša hčerka mu je pomagala. Že pred 17. meseci je vedel, da ne uide brezobzirni bolezni. Tedaj se je zaeel zanj dolgi konec življenja — mučeniško umiranje. Nikdar pa ni tožil. Jemal je vsa priporočena zdravila in lajšila ter upal s svojimi dragimi, da bo bolje, ko sva pa bila sama, mi je rekel: »Kmalu boš slišal mrtvaški zvon z Iga, in ljudje bodo rekli: Trošt je umrl.« — Seveda sem ga tolažil, da smrti ne bo še in da se dotlej lahko vse okrene na bolje. Pred velikonočnimi prazniki mu je res znatno odleglo, in tedaj sva zidala "in kupovala hišo za njegov pokoj. »Garal ne bom več«, je rekel »čeprav ozdravim; se bo že kako prebilo. Hišo kupim, da ostane vsaj otrokom spomin po moji smrii in središče.« Sedaj so drugi njemu kupili poslednjo hišico res za stalni pokoj — mrtvaško krsto. In danes spiš, prijatelj, poleg križa na pokopališču ižanskem nevzdramno spanje. V bližini nad teboj šušte smreke v grajskcm parku, in javori in bori skrivnostno šepetajo med seboj in pripovedujejo stoletnicam bukvam, da se je veliko prezgodaj nad teboj zgrnila slovenska zemlja, in kako je nam ostalim hudo po tebi. Padel je zopet eden naših vrst. In smelo trdim, da ostane za njim še dolgo prazna vrze!. Saj ne najdeš kmalu človeka, ki bi z izredno marljivostjo družil še toliko lepih lastnosti. Strokovnjak v vseh gasilskih stvareh in imel v šoli in izven šole prakso, ki je z njo izhajal med prijatelji in sovražniki izvrstno. Nekoč so mu domači nasprotniki šole in učiteljstva nameravali naprtiti tožbo v neki zadevi zastran šolskega imetja. Njegova bistra glava je kmalu našla lek, da ni prišlo do tožbe in so ugnani nasprotniki umolknili. Tedaj mi je zaupal: »Pa me je pošteno imelo. Ne verjameš, da sem deset pip tobaka pokadil zaporedoma. poteni sem šele zasledil pravo misel.« Kako rad je bil pokojnik vesel in šaljiv v svoji gostoljubni hiši, vemo vsi, ki smo se tam shajali. Širom kranjske dežele je bila znana njegova miroljubnost, in njegov takt v vseh, tudi najbolj kočljivih stvareh mu je pridobil ugled in spoštovanje celo — navzgor v višjih kuhinjah. Zarad.i zmernosti in varčnosti gmotno dobro preskrbljen je opravljal vse posle z največjo lahkoto. Njegova točnost in vestnost ie znana šolskim oblastim. To so upoštevali tudi tedaj, ko je bil Fr. Ks. Trošt predlagan v najvišje odlikovanje. Oh, ta križec! Kako srčno ga je bil vesel. Saj ga je zaslužil. Tudi tedaj so skrivnostno šušljale smreke ob ižanskem gradu in bori in javori in bukve, vsi so se čudili, ko jc kmalu v mraku zvečer dne 2. dec. 1908 zapel gasilski rog koračnico, a domače gasilno društvo je priredilo svojemu mnogoletnemu načelniku y čast bakljado, da mu častita o podelitvi zlatega križca. Ni ga pa ta čast niti najmanje preyzela v delovanju, ne v občevanju. Kolegialno postrežljiv je bil prej ko slej in rad pomagal z dobrim svetom, kjer je mogel. A še glasneje so zašumele smreke s svojimi vršički v grajskem parku, in divji golob se je čudil med vejami ter opozarjal družico, naj gleda in se čudi, kako dolga vrsta pogrebcev se vije na ižansko pokopališče: dolg izprevod, opremljen z gasilskimi znaki in bleščečimi čeladami, potem vrsta tovarišic in tovarišev, stopajočih zamišljeno za mnogobrojno sorodščino, truma za trumo prijateljev in znancev, učencev in učenk. Kdo naj prešteje vso to mnogoglavo množico, vse cvetje in vence? Vsa ta družba se je zavrnila k grobu Fr. Ks. Trošta. Zopet je zavela hladna sapica preko pokopališča, donašajoča pokojniku poslednje pozdrave od bivših učencev njegove prve službe v prijazni Podgradi na Vipavskem, z bregov daljne Kolpe in cele Kranjske, s Češke in Moravske; okolica podkrirnska je pa kar ječala, kakor mati ob nenadomestni izgubi najdražjega sina... Utlhnil je mrtvaški zvon, ko se je oglasil ob grobu tovariš E. Gangl in začel: »Življenje je kupa, ki jo človek polni s svojimi deli do vrha. Ko je kupa polna, pride sodba « Sodba nas vseh nav- zočih je pa bila taka, da je kupa življenja našega tovariša Fr. K. Trošta napolnjena s samimi dobrimi deli, ki bo v njih on sam živel večno. Naj bi ga enako milo sodil tudi večni Sodnik! Se sedaj odmeva od pustih zidov pokopališča in od nemih spomenikov zamolklo resni klic: Slava, slava, slava njegovemu spominu, ki smo mu ga vsi solznih oči ostavili za slovo. V znak priznanja, so tudi cvetke na grobeh priklanjale glavice. Danes se dviga med njimi nov svež grob, ki se naš duh in naše srce ne moreta ločiti odnjega. — France, Ti pa spavaj v miru! Na snidenje: nad zvezdami! Tvoj prijatelj Ivo.