Stev. 16__Nedelja, ZZ. aprila	1934
Bogomir Pregelj:
Rusalka
5. Pri kavi v votlini veHke copnrie«
Škrepetača Kakor plščeta okrog koklje so sedele vile okrog okrogle mize, vneto pile dišečo mlečno kavo in prigrizovale sladko potico. Nič jih ni bilo strah prečudnih epak, ki so se krepolile in zvijale v kotih votline. Črni maček se jim je drno-
vala: »vsemi rožne popke, M bo se prH na kresno noč, doda j Jim muckov iz enakonočja, pretri jih, premešaj trikrat tri kaplje nageljevega olja, ščepec kres-ničine luči, zalij z roso, M si jo zajela ravno ob solnčnam vzhodu. Vse to dobro kuhaj ob malem ognju tri dni. Postavi na hladno in potresi s solnčnim prahom.
baje dobrikal. Sama coprnica Škrepetača pa jim j« bila domača, samo botra, kljub temu, da je sedela na stolu iz človeških kosti ter je imela oblečeno pre-cudno skrivnostno haljo. Čarovno knjigo je zaprla in postavila v stran. V roke je vzela načeto nogavico in jo vneto pletla. Vmes je kdaj pa zdaj pomešala v kotličku, ki je stal na trinogu vrh ognjišča. »Kaj pa kuhaš, botra?« je vprašala radovedno Rusalka. »Nič posebnega! Mažo za lepoto,« je odvrnila coprnica, Potem preštela na glas zanke »Dve, tri, P°t.v.« položila prst na no« ln našte-
Maža j« gotova!« »To je težko!« je pri. kimala Rusalka. »Kajne, pa j« boš dala meni malo?« »In meni tudi! Meni tudi, botrica!« so prosile vile kar po vrsti, »Kaj pa je vam treba take maže, hun-cveti!« je odmajala coprnica. Rusalka p« je poredno vprašala: »Ali jo zase k»-haš, botra?« »Ježešna!« se je ujezila oo» prnica, »kakšni so dandanes otroci! Kaj pa vendar misliš! Kdo pa bo še prišel k meni, ako bom lepa? Ali si že kdaj slišala, da je bila kaka coprnica lepa?« Rusalka jo je pogovarjala: »Ne bodi hoda. botra! Saj vsi vedo, da si naj»»iy»
eoprnicJL Pa t«m tako mislila.« »No Ja, je is res, kar praviš,« ji je potolaženo pritrdila coprnica, »pa saj veš, zdravnik svojih zdravil nikdar ne pije sam. Kaj se sme ješ temu, dekle?« je strogo pogledala najmanjšo vilo, da je v zadregi odgriznila prevelik kos potice in se ji je zaletelo. »Tega mi pa še nisi povedala, Rusalka, po kaj si prav za prav prišla k meni. Saj to dobro vem, da ne bi napravila te hude poti, ako bi ne bilo nuje in potrebe. Na botro škrepetačo se spomnijo vsi le, ako jo potrebujejo, drugače naj pa coprnica grda le kar sama sedi v svoji špiljl.« Rusalka je pri njenih besedah zardela in za hip povesila oči. Potem pa je odkrito pritrdila: »Prav si povedala, čeprav me je sedaj sram. Prej še mislila nisem na to, dokler me ni opozoril stric Krvavec. To je pa tako.« Lepo po vrsti in redu je pripovedovala vse od početka pa do nocojšnje noči, ko se je odpravila na pot k botri škrepetači. Dokler je Rusalka pripovedovala, je coprnica molče pletla nogavico in še potem ni dolgo nič spregovorila, ko je Rusalka že davno končala. Plašno je gledala Rusalka. Ko pa coprnica le ni nič dejala, je negotovo vprašala: »Ali želim kaj grdega, botra?« »Ne, ne,« je odločno odmajala z glavo coprnica, položila je nogavico na mizo in se zagledala v Rusal-kine oči. »Samo nekaj težkega si želiš, kar ti bo prineslo mnogo gorja in solza.« Uporno je dvignila Rusalka glavo: »Drugače ne bom imela miru.« Napol za sebe ji je mrmra je pritrdila coprnica: »Seveda ne moreš drugače. Saj stoji tako zapisano v zvezdah.« Potem je živahno nadaljevala: »Uredila bom vse, kar hočeš. Prej pa poslušaj, kar ti bom povedala, dobro premisli in potem se šele odloči. Ve, dekleta, pa pojdite. Kar bom sedaj govorila, ni za vas. Peter vam bo medtem pokazal, kako kujejo škratje kristale.« Godrnjaje in oklevajoč so odšle vile iz votline, kjer ste ostali sami coprnica in Rusalka. Coprnica je spet vzela nogavico In začela plesti, pri tem pa je pripovedovala:
»Zgodba o povodni deklici in mladem kraljeviču.
Bilo je pred mnogimi leti. Tedaj 8e ni Wlo mesto sredi polja tako veliko, kakor je danes. Hiše so bile svetle in v gladkih oknih so kimale pisane rože zlatemu solncu. Ljudje so hodili oblečeni v pisane obleke in so nosili v gumbnlcah dišeče rože. Imeli so sicer dela, pa so pri tem le Se utegnili, da so se sprehajali na zelenih rečnih bregovih in poslušali na večer slavce, ki so peli v temnih sencah vrtov okrog kraljevega gradu. Tako
polno je bilo mesto rožnih difiav ki starčevega petja, da so ljudje pozabljali na skrbi in težave. S svojimi okornimi glasovi so hoteli posneti petje slavcev. Šče-betanje škrjančkov so ujeli v gosli in flavte so jim piskale kakor kosi na pomlad. Ves svet je poznal to mesto. »Mesto pesmi« so mu dejali, še celo vile ao prihajale s planin in iz reke. Pomešale so se med ljudi ter pele in plesale z njimi. Vse mesto je dehtelo in pelo. Samo kraljevski grad je bil mračnejši dan za dnem. Veliki vrtovi so ga oklepali. Na gredah je stalo več rožnih grmov kakor kjerkoli. V vsakem grmu je sedel slavec in lil svoje hrepenenje. Vsa noč je bila polna opoja rožne pesmi. A grad je ostal mrk in nem. Star je bil kralj. Ze davno se mu je zbelila brada, žezlo v roki se mu je treslo. Truden je bil in željen počitka. Toda sin njegov, kraljevič, ni hotel sprejeti krone. Ves v črno odet se je sprehajal po zavitih stezah vrtov. Nikoli se ni zasmejal. Nikoli ni spregovoril besede. V prazno je imel uprte oči. Ni videl rož, ki so se mu dehteče usi-pale na pot. Ni čul petja, ki ga je hrepeneče božalo. Brez namena je hodil vsak dan po zavitih potih kraljevskih vrtov. Zavijal se je v svojo mračnost, kakor v leden oklep. Do njega ni nikdar segla pomlad. Zato so bili kraljevski dvori vsak dan mračnejši. V Krvavčevi palači je živela povodna deklica. Gori iz planin je prišla, sirota brez očeta in matere. Kakor rodna hči je bila Krvavcu. Najlepša med vrtnicami je bila. Zlate lase je imela, kakor da se je mesec vanje ujel, nje oči so bile vijoličaste, kakor pivi mrak. Da sem jo slišala peti, sem šla vso dolgo pot iz svoje špilje. Z vrstnicami je šla v mesto pesmi. Tam so se družice porazgubile. Povodna deklica pa je šla naprej, dokler je ni ustavila ograja kraljevskih vrtov. Jačje, kakor sicer, so dehtele tisti večer rože. Vse ozračje je dehtelo v hrepenenju slavčevega petja. Kakor prikovana je obstala povodna deklica. Na ograjo je naslonila čelo in ji je bilo, da bo umrla od lepote, ki jo je zalivala. Tedaj je prišel mimo kraljevič. Kakor da se je zbudil iz sanj, mu je bilo, ko je videl povodno deklico, M je slonela ob ograji. Prvič v svojem življenju se je nasmehnil. Odprli je usta in izpregovoril: »Ljubim te!« Bledo se je blestel v mrču njegov obraz. Pod težkimi obrvmi so bile njegove oči vse črne. Kakor v tolmunih neba se je zgubila v njih povodna deklica. Čudna noč je bila tista noč. Prepolna hrepeneče ljubezni. In je pozabila povodna deklica, da se le gorje rodi, ker se veže s člove-
kom nečlovek. V nastavljeno dlan je položila roko, kakor češnjev cvet: »Tvoja sem,« je dejala. (Dalje prihodnjič).
Denar cvete
Belokranjska narodna
V turških časih je v smuškem gradu živel bogat graščak. Bil je silno ošaben in trdosrčen. Belokrajinci so mu mo> rali plačevati desetino in hoditi na tla« ko. Ker pa je bil sam in ni imel nič družine, ni mogel porabiti vsega boga« stva, ki so mu ga ustvarile žuljeve nke tlačanov. Ljudje so se ga bali in izogi« bali Pripovedovali so, da ima denarja ko vrag toče... Našli so se tudi taki ki so vedeli, da si je dal smuški gra« ščak vliti iz vreče zlatnikov — zlato tele.
Takrat so v Belo Krajino prihajale tolpe turških konjenikov in plenile, ropale ter požigale vse, kar ni ušlo nji« hovim grabežljivim rokam. Namenili so se tudi na smuški grad. Zamikala jih je veličastna starinska stavba, lepega in obilnega plena so si obetali Turki od nje, pa so jo pričeli trdovratno oblegati.
Zdaj, ko je bil ošabni graščak v sili in nesreči, mu ljudstvo, ki ga nI ma> ralo, ni hotelo priskočiti na pomoč. Zatorej je pograbil svoje zlatnike 'n zlato tele ter po podzemskih rovih iz« ginil iz obleganega gradu. V dolini je imel obsežen smrekov gozd. Tjakaj je zakopal pod naivišjo smreko tri moš« nje zlatnikov. Pa tudi zlato tele je nekje zakopal, kajti bil je praznih rok, ko so ga Turki izsledili in odgnali v sužnost.
Izginil je smuški graščak, razpadati je pričel zapuščeni smuški grad, a pri« povedka o zakopanem denarju in zla« tem teletu je živela med ljudmi. Mar« sikateri kmetič v dolini je takrat na skrivaj podolgem in počez prekopal svojo njivico, v nadi da se mu bo po« srečilo najti zakopani zaklad. A nihče ni vedel za kraj, kamor je smuški gra«
ščak zakopal svoje bogastvo in dolgo, dolgo se ni nikomur nasmejala ta sreča.
Bii je v dolini tudi ^iromašen hlapec Židor. Ni imel svojega doma. Od kme« tije do kmetije se je ponujal v delo. Cez dan je delal, da se je preživel, pod noč je pa odšel k počitku v ta ali oni hlev. Vedno je spal med živino.
Bilo je na kresni večer. Legel je v prazne jasli v hlev bogatega kmeta, pri katerem je čez dan kosil pi^protje. Vejica praproti se mu je zataknila za šKorenj in bilo mu je dano, da je slišal in razumel živalsko govorico.
»Veš kaj«, je pričel govoriti vol, »tale človeček je pa res revček... Še svojega doma nima. Od hiše do hiše hodi na delo, da se za silo preživi...«
»Revček je, revček,« je pritrdila krava. »Pa še kakšen revček. I, pa kaj se hoče — zato pa je hlapec... ki ni« ma niti toliko svojega, kamor bi pol o« žil glavo.«
»Hej, ko bi on vedel to, kar vem jaz«, je dejal voliček. »Jaz bi mu re« kel, naj gre h Krupi in odkoplje denar, ki ga je davno zakopal tisti onegavi smuški graščak... Pa kaj se hoče, ko pa ne razumo naše govorice...«
»Pa ti tudi prav nič ne pomisliš, da je Krupa dolga rečica. Ali naj bi oba bregova prekopal, od izvira do izliva, da bi prišel do denarja?« je ugovarjala krava.
»Kaj pa že«, se je ujezil voliček. »Ali si pozabila, kaj nama je pravila mati? Rekla je, da je denar zakopan v smrekovem gozdiču, ki raste ob KrupL Na katerem mestu, tega seveda ne vem. Ali tisti, ki bi šel na kresno noč tjakaj, bi zagledal sredi gozdiča moder plamenček. Na kresno noč vsi zako« pani denarji cveto ... Njihov cvet je — moder plamenček... Oh, če bi tale revček, ki smrči tukajle gori v jas« lih —«
Ampak Zidor ni spal niti smrčal. Le potajil se je. Ko je pa slišal, kje je za« kopan smuški denar, se je brž dvignil in na vrat na nos zdrvel v smrekov gozdič ob KrupL Se pred polnočjo je ves upehan dospel tja Dolgo je taval po gozdiču, končno se mu je le posre« čilo, da je pod visoko smreko sredi gozda zagledal trepetajoč moder pla* menček. Skočil je tjakaj in pričel ko« pati. In čudo — izkopal je tri mošnja zlatnikov.	I
Zdaj je bil Židor bogat. Kupi! si je lepo posestvo. Njegovi potomci 1»
dandanašnji žive v dolini pod Smukom v sreči in blagostanju.
Za srečno najdbo zlatnikov so zve« deli tudi drugi dolinci.
»Kjer je bil denar, tam blizu mora biti tudi zlato tele«, so si dejali in pri« čeli so kopati ob bregovih Krupe. Ko* pali so in kopali in še danes kopljejo, ali doslej še niso našli zlatega teleta.
Pravijo, da ga bo našel usti oče, ki bo imel devet sinov. Vse bo pa moral vzgojiti tako, da bodo pošteni, delavni in čistega srca...
Lojze Zupane:
Tri ciganske
Belokrajinske narodne Kanižarica je mala vasica v Beli Krajini. Pri Kanižarici že od nekdaj tabore cigani. Tam imajo tudi svojega kralja. Belokrajinski cigani si pošteno služijo vsakdanji kruh. Kamenje tolčejo, kujejo, časih pa tudi vbogajme prosijo... Belokrajinci so dobrega srca in jim radi pomagajo v sili in nesreči. Pa tudi marsikakšno veselo vedo povedati o njih.
1. Cigan U bil rad kum
Živel je siromašen kipar. Imel je polno hišo dece pa malo zaslužka. Ko se mu je rodil deseti sin, ni nihče od sosedov hotel kumovati revnemu Hriparč-
To jo svedel mlad cigan. Rad bi bil kum. Ml j* h kiparju, a doma je dobil
samo njegovo ženo. Pričel se je ponujati za kuma; do večera se je kiparjeva žena otresala neljubega kuma, a vsiljivca ni mogla odgnati.
Pod večer se je iz sejma vrnil kipar. Ustrašil se je cigan njegovega prihoda in ker ni mogel ven, se je skril v kiparjevo delavnico ter se pomešal med bronaste kipe...
žena je pošepetala kiparju, kako in kaj. Mož je molčal, vzel železno palico, odšel v temačno delavnico in sam pri sebi mrmral:
»Dobil sem naročilo od samega gospoda dekana. Jutri zjutraj mu moram poslati velik kip. Biti pa mora dobro vlit...«
Tako je kipar govoril in po redu tolkel s palico po bronastih kipih, da bi izbral najlepši glas. Ko je prišel do cigana, ga je krepko oplazil. Cigan je pogoltnil bolečino: ne duha ne sluha o bronu... Obrnil se je kipar k ženi in zavpil v kuhinjo:
»žena, ta vlitek se mi je pa ponesrečil. Brž zakuri v peč, da ga pretopim in prelijem v čistejši in glasnejši bron!«
Tega se je cigan prestrašil. Preko-balil se je čez kiparja in na vrat na nos izginil skozi vrata v črno noč.
Bežal je in kričal:
> Ha ril si me haril,1
ne boš me v kotlu paril!«--
Tako se je kipar otresel nadležnega ciganovega kumstva.
2. Cigan in gosposki obed
Prišel je cigan h gospodu in dejal: »Gospod, koliko cenite zlato bučo, veliko kot konjska glava?«
Gospod je mislil, da ima cigan tolikšno kepo zlata. Prijazno je posadil cigana za mizo ter ga nasitil in napojil s najslajšim vincem. Potlej je vprašal cigana: »Kje imaš zlato bučo?«
Cigan se je pa začudil: »Hoj, gospod, jaz je nimam! Le vedeti sem hotel, koliko je vredna.«
Gospoda je pograbila huda Jeza in plosnil je cigana po licu.
Pa je poskočil cigan: »Hoj, gospod, vi ne znate kloftati. Vam bom jaz pokazal!« In — lop! po gospodu. Nato je izginil.
Ko je prišel cigan v taborišče, se Je z obema rokama objemal za siti trebuh. To je opazil njegov brat in ga vprašali »Kje si bil, moj črni brat?«
Povedal je siti cigan lačnemu, kje J« gosposko obedoval in pil.
1 udaril.
»Kaj si pil?« »2ganjarico!« »Kaj si jel?« (K®
»Vsega, kar sem poželeli«
Zahotelo se je lačnemu ciganu gosposkega obeda. Drugi dan se je odpravil h gospodu, da bi Se on gosposko obedoval.
Ali komaj je prestopil prag gospodove hiše, že je priskočil gospod ter pričel kričati: »Hej, ciganče, včeraj si dejal, da ne znam kloftati! Čakaj, boš videl, da sem se že naučil!« In vso posodo, kar je je bilo na mizi je zmetal v prestrašenega cigana. Tako ie cigan plačal grehe svojega brata
S. Cigan in gospod
Po cesti gre gospod. Sreča cigana, hoče biti vljuden, pa ga ogovori: »Bog daj srečo, cigane!«
Cigan pa jezen, da ga gosposki zmazek za nalašč posmehljivo ogovarja, po-
goltne jezo in brž odvrne: »Bog daj, brat!«
Zavedel se je gospod, da ga je cigan pošteno zavrnil. Še tisti dan je cigana ponovno srečal. Lepše kot prvič ga je mislil pozdraviti, ko je rekel: »Pozdravljen, brad«
Cigan pa mu je prijazno odzdravili »Pozdravljen gospod!«
Mala vila
Srbska pravljica
Nekoč sta živela kralj in kraljica, ki sta imela sina edinca. Ko je kraljevi sin odrasel, so nekoč praznovali njegov rojstni dan silno slovesno; na ta praznik so povabili namreč največje dostojanstvenike in najlepše žene in deklice iz vse države.
Beli kraljevi grad se :e bleščal v zlatu, srebru in dragih kamenih in se lesketal v tisočerih lučicah. Zvečer so plesali na krasnem vrtu »Kolo«, katerega so se udeležili vsi gostje. Nato se je podal princ v lipov gaj, ki je obdajal gozd, kajti mesec je sijal in bilo je skoraj tako svetlo kot podnevi, in princ še ni čutil potrebe, da bi se podal k počitku. Čarobno je bilo videti temne sence, ki so jih metala košata drevesa, skozi njihovo vejevje se je ulival svit mesca in padal v čudovitih oblikah na zemljo. Lipe so dehtele prav opojno, kot kadilo v cerkvi, in princ se je počasi izprehajal po mehki trati.
Ko je prišel na neko jaso, je opazil pred seboj v luninem svitu v travi malo vilo, ogrnjeno v prekrasen plašč, ki je bil stkan menda iz najboljšega in naj-mehkejšega blaga in vezen z zlatom. Dolgi lasje so ji padali preko ramen In na njeni glavi se je lesketala zlata krona, okrašena z biseri in diamanti. Vila je bila tako majhna kot kakšna iskreča se lučica.
Princ je obstal in opazoval to čudovito prikazen; vila pa je začela govoriti s takim glaskom, kakor da zvonijo zvončki, in rekla: »Predragi princ, tudi jaz sem bila danes povabljena k tvojemu slavju? rajanja pa se nisem smela udeležiti, ker sem tako majčkena; zato se ti pa klanjam v tem čarobnem luninem sijaju, ki je zame najkrasnejši svit solnca.« Princ se ni prav nič ustrašil ljubke postave, temveč je pristopil zraven in ji podal roko, ona pa se mu je Iztrgala, pustivši v njegovi roki rokavičico, tako majhno, da bi si je ne mogel nadeti niti na svoj mazinec. 2alosten se je vrnil na dvor in ni o tem nikomur povedal niti besedice.
Naslednjo noč se je zopet podal na vrt. Hodil je v svetlem luninem svitu gor in dol ter iskal malo vilo, pa je ni našel. Tedaj se je spomnil rokavičice in jo izvlekel ven. Takoj se je prikazala pred njim mala vila. To pa ga je tako razveselilo, da ni mogel ziniti niti besedice. Dolgo sta ase sprehajala po vrtu in govorila o silno lepih in dragih rečeh.
Tedaj je kraljevi sin v svoje veliko začudenje nenadoma opazil, da mala vila med pogovorom raste. Ko sta se poslovila, je bila mala vila že dvakrat tako velika kot večer poprej ,in ko ji je hotel vrniti rokavico, si je ni mogla več nadeti. »Vzemi jo«, je dejala vila, »in hrani jo kot amulet!« »Storil bom tako«, je odvrnil princ. Odslej sta se vsak večer srečavala na vrtu, in mala vila je vsako noč zrasla ter bila vedno večja.
Ko je pretekel deveti dan, je sijala luna, in vila je postala tako velika kot prestolonaslednik. Tedaj pa ji je rekel: »Rad te imam, ali hočeš postati moja ljubljena žena?« »Hočem«, je dejala vila, toda zapomni si, da morem ostati tvoja žena le, dokler bom prepričana o tvoji ljubezni, sicer pa moram zopet izginiti.«
Čez tri dni se je vršila svatba, in vsi so občudovali veliko lepoto in ljubeznivost neveste. Nato sta srečno živela sedem let; bila mu je namreč dobra in vrla žena.
Potem pa je umrl stari kralj. Ob njegovem truplu so bedele najlepše gospe
vsega kraljestva. Med njimi je bila tudi neka lepa gospa z zlatimi lasmi in črnimi očmi, ki je mladega kraljeviča neprestano opazovala, in ker je bil nečimeren, mu je bilo to všeč.
Ko se je pogrebni sprevod vil proti pokopališču, je prestolonaslednik, ki je peljal svojo ženo za roko, trikrat pogledal tujo gospo. Nenadoma pa se mu je spotaknila žena ob svojo obleko in bi bila kmalu padla. Tedajci je vzkliknila: »Ah, glej no, obleka mi je kar naenkrat predolga!« Nato ni odgovoril ničesar in tudi ni opazil, da je njegova žena vedno manjša in manjša. Ko sta prišla pod grajske lipe, je ni bilo prav nič več.
Tedaj je vzel kraljevi sin ono lepo tujko za ženo, toda z njo ni živel srečno niti tri dni. Zahtevala je posteljo iz svetlih diamantov in si vedno želela le takih stvari, ki jih na svetu sploh ni, in ker mož njenim željam ni mogel ustreči, je začela jokati in se z njim prepirati ter ga žaliti, dokler se ni takega življenja naveličal in jo zapodil.
Sele sedaj je spoznal, kaj je storil v svoji neumni ničemurnosti in strasti, toda bilo je prepozno. Občutil je globoko bolest in obžaloval svoje lahkomiselno početje. Spet se je vsak večer sprehajal pod starimi lipami upajoč, da bo spet našel svojo lepo, ljubljeno, dobro in vrlo ženo, toda vedno je čakal in klical zaman.
Tako se je postaral, toda njegova mala vila se ni nikdar več vrnila.
JUTROVČKI PIŠEJC
Dragi stric Matic! Danes se prvič oglasim v Tvojem dragem kotičku. Zanima Te, kam pojdejo Tvoji prijateljčki tia oddih. Prihodnje šolsko leto pojdem na gimnazijo, če napravim sprejemni izpit. če se mi to posreči, pojdem na počitnice na Dolenjsko, kjer imam strička. Gotovo si že hodil po Dolenjskem, zato Te prosim, sporoči mi, kako je tam okoli Krškega polja. Če mi bo tam ugajalo, Te povabim prihodnje leto s seboj. Upam, da mi ne odrečeš. Prisrčno Te pozdravlja
Nadica Vrezec, uč. V. a razr. na Bledu.
Ljuba Nadica! Pred mnogimi leti sem bil na Dolenjskem, in če naj bom odkritosrčen, Ti moram priznati, da zdaj že več ne vem, kako je okoli Krškega polja. Zato se bom drugo leto tem rajši odzval Tvojemu ljubeznivemu vabilu. Prepričan sem, da Ti bo Dolenjska ugajala, saj jo vsi hvalijo. Prav vesel bom, če mi
potem s počitnic napišeš par vrstic, kako se imaš in kako Ti ugaja stričkov dom. Srčno Te pozdravlja
stric Matic.
Moje počitnice
Kam da grem v počitnicah? vprašaš me, preljubi striček? Ali v Adrijo s6 kopat? Ali pit dolenjski cviček? Z usten mi nasmeh izgine žalost v srčece prodre; dušo dobra volja mine ko resnice se zave... Očka delavec ubog je, v tovarni hudo trpi, pot preliva in se muči, da nam kruhek pribori. Daleč, daleč tam je morje, daleč je dolenjska stran, daleč štajerski so griči oj, predaleč Korotan... Zame vse to je predaleč,
nun« pač lepote ni, zame morja ni šumečega, zame nič na svetu ni... Zame je samo tovarna, zame dimniki stoje, solnce meni se umika zame je le še gorje!
Franci Stravs, nč. I. razr. mešč. šole na Jesenicah
Ljubi Franci! Tvoja pesmica je prav lepa, le zato mi ni všeč, ker je preža-lostna. Saj Ti rad verjamem, da Ti je hudo, ker Te dobri očka ne more poslati na morje ali pa kam drugam na počitnice — vendar pa zaradi tega ne smeš reči, »da se Ti solnce umika« in »da je zate samo še gorje«! Glej Franci, med mojimi dragimi Jutrovčki je vse poino otrok, ki ne pojdejo nikamor na počitnice, ker starši nimajo denarja, da bi jih poslali na oddih. In vendar mi nihče tako potrto ne piše kakor Ti. Mnogi pravijo: »Ostal (ali ostala) bom doma, saj pravi pregovor: Ljubo doma — kdor ga ima! In poleti bodo drevesca na Jesenicah pra, tako zelena, jagode v gozdu prav tako rdeče in dehteče, voda v potoku prav tako bistra in hladilna kakor kjerkoli drugod na Dolenjskem ali pa na Štajerskem. Verjamem Ti, da bi rad videl morje, že zato, ker je zate nekaj nenavadnega. Tudi to še pride, le pogum, za letos naj Te pa tolaži misel, da živi ob sinjem Jadranu mnogo, premnogo Tvojih vrstnikov, ki prav tako hrepenijo po — Tvoji lepi Gorenjski. Kdo ve, ali se ne bi tudi Tebi stožilo po njej! Le hitro sedi in mi napiši bolj veselo pisemce, dotlej pa sprejmi iskrene pozdrave od svojega	strica Matica.
Večerna molitev Za gore šlo je solnce zlato, na zemljo pada hladni mrak, luč zvezd prižiga se bogato, k počitku človek leže vsak.
V molitvi sklepam roke svoje in k Bogu plove glas srca: »Ti si samo zavetje moje naj lahko noč nebo mi da!
Naj angel varuh pride k meni, nad mano naj roke razprostre; nesrečo, zlo odtod odženl zaziblji v spanec sladki me!«
Pavlič Franc, uč. IV. razr. Sv. Knnigunda na Pohorju p. Zreče.
Dragi stric Matic! Z veseljem pričakujem počitnice. Veš striček, prav prijetno je namreč za nekaj časa spraviti knjige v kot in pozabiti šolske skrbi!
Oče ml Je obljubil nekaj planinskih i»-letov, če bom pridna. Zelo, zelo ljubim krasoto naših planin, ki privabijo toliko tujcev v našo domovino.
Joj, kako se veselim počitnic, lepih prostih časov, ko lahko ko ptiček poletim v objem planinskih gajev!
Pa tudi Tebe, striček, vabim z menoj v planinski raj, saj vem, da ljubiš bolj planine ko mepf- ? dirtadaj!
Silva Janša, nč. II. razr. mešč. šole Hrušica pri Jesenicah
Dragi stric Matic! Prav željno pričakujem šolskih počitnic. To bo veselje, ko bomo skakali po zelenih tratah in gozdovih! Nabirali bomo jagode in borovnice in če prideš k nam, dragi stric Matic, jih bomo tudi Tebi nabrali, če se Ti jih bo hotelo. V bližnjem potoku si bomo napravili bajer, kjer se bomo lahko kopali. Posebno se pa veselim tovarišev s katerimi se bomo igrali »vojake«. Ob nedeljah me bo oče vzel s sestrico s seboj na izlet v hribe. Tu v bližini imamo Sv. Planino, kjer stoji tudi planinska koča in od tu imamo lep razgled na vsa strani, posebno na Savinjsko dolino. Časih bom tudi delati pomagal in na učenje tudi ne bom pozabil, da bom pripravljen ko bo treba spet sesti v šolsko klop. Srčno Te pozdravlja
Vhvdko Skvarča, uč. V. razr. v Zagorju ob Savi
Dragi stric Matic!
Izza gore Je solnček1 posijal
da bi se z nežnimi cvetkami Igral.
Svoje žarke je razpel,
da bi strica Matica ogreli
Fanči Nered, nč, V. razr. Rožna dolina c. IX. štev. 8 ▼ Ljubljani
Ctov* ftttM!
Dva metuljčka
M«tuljč«k pisan frfota M i cvetjem pisanim igra; lz z?atlh čaš popije med, potem pa spet — &a drugI cvet...
Zaman ga Mlanček lovi, a njega mama dobiti: ufiel ti je krilatec tvoj, ujet pa je metuljček moj — sedaj pa, Milanček, z menoj!
Križanka »Dekletce«
Vodoravno: 2. življenjski sok, 4. zver, 5. zgodba iz življenja živali, 7. neodre-iana zemlja.
navpično: 1. drevo, 2. vrh žitne bilke, 8. odpadki pri sekanju, 5. pogojnik, 6. predlog.
Rešitev križanke »Golob«
Vodoravno: 2. bi, 8. krt, 4. šolar, tropine, 8. Ilovica, 9. zakaj?
Navpično: 1. citre, 2. brana, S. klic, sova, 6. opij, 6. tla, 7. rok, 8. iz.
Manieai
Za brihtne glavice
Odgovori Prva:
Ko »o Sli čez vodo, j« oče najmlaj« lega aina nesel v naročju.
Druga:
Voliček je ravnal pametno, kajti kmetič ga je takrat gnal — v mesnico. Tretja: Na tla j« padel
Zanimivosti
Učenjaki »o tako izpopolnili film, da ga bomo kmalu gledali prostorno, ne samo ploskovno. To se pravi, da bomo imeli pri gledanju tak vtisk ka» kor v gledališču.
Nekatere ptice seHlke prelete vsako leto do 7000 kilometrov dolgo pot • severa na jug.
Največ neviht na »vetu j« na otoka Javi. Okoli severnega in južnega tečaja jih pa skoraj ne poznajo.
V	Nemčiji je vsak peti človek kratkoviden.
Kitajci ne poznajo žepov pri oblekah.
Vazelin izdelujejo iz petroleja.
Pečene ose so na Kitajskem veifka č*-
likatesa.
V	polarnih krajih »ta blisk in grom
nepoznana.
Večina ljudi žveči na levi strani
Tudi bolne rastline dobe vročino. Opazili so, da so bolni listi rastlin za več stopinj toplejši od zdravih.
Na svetu je Izšlo doslej okoH 98.000 raznih pisemskih znamk.
Letošnjo zimo so imeli sneg tudi ▼ Jeruzalemu. Kaj takega se v tem mestu ni zgodilo že nad 200 let.
Na Kitajskem so šele letos obvezno uvedli metrsko mero.
V	zadnjih sedmih letih je bilo ▼ Londonu nad 50.000 ljudi mrtvih zaradi prometnih nesreč.
Človeško telo obstofl v glavnem is vode. Telo odraslega človeka j« vsebuj« okoli 60 odstotkov, telo otroka pa dostikrat več kakor dve tretjini.
V	Avstraliji je samo za 20,000.000 ljudi prostora, čeprav je ta celina selo obsežna, To pa zato, ker je velik del Avstralije pustinja. Zdaj prebiva na tem delu sveta okoli 10 milijonov prebivalcev.
2e v starem Egiptu so poznali sladkorno bolezen ln jo zdravili.
V	Zedlnjenih državah Amerike Je Seat ognjenikov, ki bruhajo. Navadno imenujejo samo enega in sicer Mount Laa-sen.
Eskimi uporabljalo ptice za svetilka Skozi mastena trupla presušenega ptiča potegnejo stenj, ki gori kakor sveča sredi loja
Posefoiea
Lenea T. THSar
Kakšno obrt ima ta gospa?