Leto IB. V Lj&shljani, 30. decembra 1922 Celoletna na ročnina 37 50 D * 3-50 Poštnina pavšalirana Uredništvo in upravnlštvo lista je v Ljubljani Breg št. 12. Telefon 119. M D, .•anjši soraz merno. — Pri malih oglasih beseda 25 p Glasilo 9fZdruženja slovesi Izhaja vsako Raj hočemo? Lastn zakonodajo shega ljudstva! na lastnih tleh vzrastlega sloveri- Zgodovinski trenotek. Vabilo na naročbo. — Naš račun. neodvisen list. Za Zopet stopamo pred Slovence z vabilom, da se naroče na naš list. Hvaliti ..Avtonomista" ne maramo. Če ga hoče kdo pohvaliti, naj ga pohvali — ali pa tudi graja. In če ga graja, naj pove javno, kaj mu ni prav. Mi vemo samo eno, kar z mirno vestjo lahko trdimo, in to je, da smo se pošteno prizadevali slovenskemu ljudstvu koristiti in mu povedati o vsaki zadevi resnico. Ali se nam je to posrečilo ali ne, — o tem, kakor rečeno, sod- ba n pristoja nam. Naj sodijo naši na-ro&n .i in bralci sami! Tudi svojih računov niijiamo vzroka prikrivati nikomur. Naš proračun iz gleda za celo leto pri številu 2000 izvodov sledeče: Tiskarna.........................K 264.368 Nagrade (za podlistke, članke itd.).......................„ 100.000 Poštnina......................„ 10.168 Uprava............................... 20.000 Pisarniške potrebe . . . „ 10.500 Skupaj ... K 405.036 Toliko znaša proračun, na podlagi 2000 naročnikov za 52 številk letno. C) pravilnosti računa se vsak lahko prepriča v upravi lista ali pa v tiskarni. Večje število naročnikov cene ne iz-premeni znatno zaradi draginje papirja. Na podlagi tega proračuna moramo določiti ceno listu sledeče: Za celo leto......................Din 50.— za pol leta....................... „ 25.— za četrt leta..................... „ 12.50 za 1 mesec........................ „ . 4.— posamezna številka . . t „ 1.— Plačil za inserate ne moremo kal-kulirati, ker so inserati negotova stvar. Če bomo imeli tudi oglasov dovolj, bomo prilagali listu priloge. Navedene številke izgledajo precej visoke, toda račun je račun. Mi nimamo svoje lastne tiskarne, ki hi z zaslužki na drugi strani lahko pokrivala primanjkljaj pri listu, ampak moramo plačevati polne račune. Dalje tudi ne moremo zahtevati, da nam pišejo razni sotrudniki podlistke, politične in strokovne članke itd. zastonj. Nekaj gospodov to dela — bodi jim' izrečena na tem mestu javna zahvala! Poštne in upravne stroške pa je treba plačati, kakoršni pač so. Listi, ki imajo lastne tiskarne ali pa kake tiru ge denarne 'vire za kritje svojih primanjkljajev na razpolago, so lahko nekaj cenejši. Mi pa cenejši ne moremo biti, ker nimamo niti fondov niti tiskarne, ampak samo svojo delovno moč in moč svoje ideje. Naša iskrena želja je, da napravimo list kolikor mogoče neodvisen. To pa je mogoče lc, če krijemo stroške lista /, dovoljnim številom naročnikov. Samo popolnoma neodvisen list bo vedno lahko povedal vselei o vsem in vsakemu in o vsakem, kar je prav in res. V prijetni nadi, da bo slovenski narod znal ceniti vrednost neodvisnega lista, ki ne zasleduje nobenih drugih ciljev, kot onega, ki je zapisan na vrhu lista v vsaki številki, se priporočata svojim dosedanjim naročnikom in bralcem za prav uspešno nabiralno delo ob itavem letu: Uredništvo in uprava „Av-tonomista“. Nabirajte naročnike za „ avtonomista". Meseca marca prihodnjega leta bo stopilo prebivalstvo kraljevine SHS zopet na volišče. ___________ Te volitve bodo za Slovence odločilnega pomena za dolgo vrsto let ali pa — za vedno. Pri teh volitvah se pojde za nič več in za nič manj kakor za odločitev v vprašanju: Ail bomo Slovenci še ostali Slovenci ali pa se bomo potopili v srbsko morje? __________ Ko so ustvarjali našo državo, so takrat odločilni in vodilni možje mnogo govorili o enakopravnosti vseh treh jugoslovanskih plemen, ki naj bi se združila v eno državo. Tako so govorili na Krfu, tako so govorili v Ženevi, tako so govorili v Belgradu. Navdušenje za skupno državo je bilo velikansko in je doseglo svoj višek 1. 1918. Kaj pa doživljamo danes? Namesto pričakovanega gospodarskega blagostanja nas Belgrad gospodarsko izmozgava in uničuje, našla trgovina propada, slovenska inteligenca (posvetna in du-hovska) strada, kmetje in delavci pa romajo v Zagreb pred konzulat Zedinjenih držav, da si ustvarijo tam daleč preko morja novo življenje! Slovenskemu ljudstvu postaja njegov lastni dom tujina, ne po krivdi slovenskega ljudstva, ampak vsled nečuvenega gospodarskega. pritiska onih, ki danes odločujejo o naši usodi in s pomočjo tistih slovenskih nesrečnežev, ki so iz gole sebičnosti in iz nerazumljivih strankarskih ozirov hodili in še hodijo koristi in interese slovenskega naroda v Belgrad prodajat! Namesto svobodnega kulturnega razmaha smo dočakali neverjetno tlačenje in gaženje in oviranje slovenskega kulturnega razvoja. O našem šolstvu odločujejo danes ljudje, ki komaj vedo, kaj je šola. Naš najvišji kulturni zavod, slovensko vseučilišče v Ljubljani, pa plava stalno med nebom in zemljo na tenki niti in Belgrad drži v rokah ostre škarje, vedno pripravljen, da to nitko odreže. Takih in podobnih „svobod“ uživamo danes nebroj. Vse te „svobode“ pa so zakonite in postavne, zakonito podlago pa je to nečuveno nasilje, ki ga vrši Belgrad nad nami, našlo v nesrečni Vidovdanski ustavi! Tu tiči vir naše nesreče! Vidovdanska ustava ne pozna enakopravnosti, ne pozna bratstva, ampak priznava in omogoča edino-le gospod« tv o enega jugoslovanskega plemena nad ostalimi in'iznoiča temu plemenu neomejeno moč nad celo državo. Zato mora vidovdanska ustava pasti. Padla bo pa le takrat, če bodo Hrvati in Slovenci stopili meseca marca na volišče kot organizirane narodne celote. Hrvatje imajo tako organizacijo že. A mi Slovenci? Poglejmo, kako smo pripravljeni mi na ta velevažni dogodek ! Kakor vse kaže, bomo Slovenci stopili na volišče ne kot organizirana narodna celota, ki se zaveda, da se bojuje za svoj obstoj kot celota, ampak razdrobljeni in razcepljeni in razkosani na pet, na deset, mogoče tudi na tisoč dvesto in dvainosemdeset strank in strančic, izmed katerih se jih najmanj devetdeset odstotkov poganja in puli za — belgrajsko ljubezen! V dnevnih listih že beremo, kako drče salonski vozovi v Belgrad. v njih pa se vozijo slovenski „vodilni“ možje snubit za belgrajsko pomoč proti svoji lastni krvi in proti svojemu lastnemu riodu! O žalost in sramota! Mi *pa kličemo slovenskemu ljudstvu v zadnjem trenotku: Slovenec, vzdrami se in vstani in izpljuni iz sebe tiste izrodke, ki te hodijo prodajat! Vrzi ob tla tiste zaslepljence, ki ne vedo, kaj je moštvo in kaj je ponos! Če hočejo Slovenci še ostati Slovenci, se morajo strniti po vzgledu Hrvatov v eno samo neprodirno vrsto. Danes je zadnja prilika, ki se ne vrne morda nikdar več! Zadnja prilika je, da si priborimo gospodarstvo na svoji zemlji in sicer gospodarstvo, v katero ne bo smela in tudi ne bo mogla pose- LISTEK. Cesarski dohtar Ilešič, vulgo Ilešič, in spe lleshitch. Nam je vedno le za stvar in ozir-tio gremo preko slabosti kake osebe, ki so ji pač prirojene. Vsaka ozirnost pa je dopustna le dotlej, dokler ne postane občno škodljiva in dokler imetnik sam ne postane napram drugim brezobziren. S famoznim jezikogojem Ilešičem smo se že nekaterikrat pečali, ker se čifutsko povsod vsiljuje, kjer je kaj političnega hrupa, zanj pa pa-triotičnega »kšefta«. Ker kolporterja lastne slave ne vzamemo resnim (kakor doslej nihče), smo ga le s humorjem malo pobožali. Kako se pa v zadnjih časih g. Ilešič udejstvuje, to^ gre preko šale in tu ne smemo molčati; kajti drugače si bo ta ljubljanski profesor zagrebškega vseučilišča domišljal, da on sme vse. Bodoči zgodovinar jugoslovanskih značajev ne bo prezrl škandaloznega načina, kako je idealni bivši »naš« Ilešič denun-ciral o priliki zagrebškega kongresa svojega tovariša in tekmeca dr. Mi-hajia Rostoharja v demokratskem listu »Riječi«, dne 16. septembra t. 1. v št. 212. — Res! Prisojevali smo Ilešiču in Ilešiču vsako vihravost, a kljub temu smo ga smatrali za... itd. Vsekako je bila »Riječ« toliko _ previdna in poštena, da denuncija-eije ni naložila na svoje rame, ampak jo je izrecno natovorila svojemu informatorju Ilešiču; piše namreč: »Na kongresu sainorn je govorio i Slove-nac dr. Mihajlo Rostohar. Mi toga gospoda nismo dobro poznavali, ali nam je sada prof. Ilešič dao o njemu ovo razjašnjenje ...« In nato se dr. Rostohar denuncira, da je bil leta 1913. nasprotnik jugoslovanskega po-kreta in kajpada nasprotnik Ilešičev in dr. Vošnjakov; z vso zlobo se namiguje, da ni jasno, kako stališče je Rostohar med vojsko zavzel napram Masaryku (s tem bi ^lešič rad ugonobil Rostoharja, ki ima svojo postojanko na Češkem!) itd. Očita se Rostoharju, da je pisal v nemški list »Union« v Pragi; Ilešič računa s tem, da današnje občinstvo ne ve, da je ta list zastopal češke interese^ kakor sedaj »Prager Presse« (prim. »Agramer Tagblatt«) itd. Kako globoko je padel Ilešič-Ile-šič, da se poslužuje takih sredstev! Pri tem ne pride nič v poštev, ali odobravamo, kar je dr. Rostohar pisal in počel. Še globlje pa se je pogreznil Ilešič s svojim člankom (v »Knjiž. Glasniku«) »Slovenija — anahronizem«. Še »Slovenski Narod«, ki je do nedavno prinašal vsako £ačko .Ilešiče- vo dasi je presedala i njemu i nam — je dne 28. novembra t. 1. zaradi tega članka zavihtel bič nad nekda- njim svojim zvestim pristašem ko čačkačem, a ga zaenkrat ni udaril do živega; saj še ni preteklo leto dni, ko sta skupno delovala za domovino! Nam pa je ta članek razkril preteklost in bodočnost tega najbolj kričečega pristaša, rekli bi Jugoslavije, a ne vemo, kako misli Ilešič imenovati tisto domovino, za katero se on »bori« z jezikom in s tinto, kadar mu to kaj nese! Da, nese! — Po takih njegovih činih, kakor jih zdaj uprizarja, bi bil greh, ko bi molčali. Zato vprašamo: 1. Kje ima Ilešič tisti dragocen dohtarski prstan, za katerega je pri avstrijski vladi mesece in mesece klečeplazil, da se je že gnusilo profesorjem in drugim, dokler ga ni izmoledoval pri cesarju Francu Jožefu L? 2. Je li ta prstan kot znak svojega suženjstva Ilešič vrnil avstrijskemu dvoru? Ali gnevno poteptal! Ali ga podaril tistemu društvu, Ui mu je plačalo komedijantsko potovanje po Jugoslaviji? 3. Ali je že delal pokoro za to, da se je vsilil k av-dijenci pri cesarju Francu Jožefu, v ponižno zahvalo za podeljeni prstan, ki mu je dal častni naslov cesarskega dohtarja? 4. Ali še ni odložil svojega doktorata, priprosjačenega na tak način pri avstrijskem cesarju? Naj-laglje bi ga oBložil tedaj, ko se je vrival v okolico našega kralja... 5. Da spoznamo njegovo nesebično patri-otično mišljenje, naj nam pove, koliko vrst je napisal in koliko besed govoril brez honorarja? (i. S pomočjo Rontgenovih žarkov naj nam posname sliko svojega srca, iz katere bomo spoznali in se učili, kako se naredi, da mož s takim srcem v istem času mirno uživa koristi ene države in enega naroda, med tem ko ju efijaltsko črni drugi državi in drugemu narodu. 7. Ker ne vemo, koliko dni življenja je nam še usojenih, on pa brez dvoma ovekovečen, naj nam Ilešič pove, kateri narod bo on prihodnjič (ker je izdal Slovenijo!) osrečil s svojim izneverjenjem? Avstrijo, IJrvatsko in Slovenijo je že izdal; mari pride zdaj na vrsto Srbija? Mi, ki opazujemo njegov polet, še upamo to doživeti; čakamo le, da nudi Ilešiču dovolj dragocen prstan ali primeren nadomestek. A kam naj se Ilešič obrne na to? Ker Turki janičarjev ne morejo več, ker so Bolgari v zvezi s Turki in so Grki, Albanci in Rumuni sami po zlatu pohlepni, Madžari pa habsburgovci, zato bo Ilešiču še odprta pot k Francozom, in tedaj se bo njegovo ime tretjikrat predrugačilo: v lleshitch; ali pa k ciganom: pri teh se bo podpisal le k odtiskom palca! In to je resnična perspektiva o Ilešiču-Ilešiču-Ileshitchu. — Cankar na onem svetu pa se morda roga, da bo konec koncev celo Ileschiitz... t- P„ v. s. 1 /J« /am tnf*> j;ati nobena tuja roka! Kadar pa bomo imeli svoj lastni dom, takrat naj sc začno zopet klati razne stranke met) seboj magari na življenje in smrt! Prvo pa je: gospodarstvo v lastnem domu! Ako tega ne dosežemo, nam ne-bo preostalo drugega, kakor da se bomo tepli in bili med seboj s pomočjo — Belgrada, ki bo pratežiral danes to, jutri ono stranko, koncem koncev pa nas bo pogoltnil vse skupaj! Velik in zgodovinsko, pomemben je trenotek, ki nas čaka spomladi. Na Slovencih saimih pa je, da sc odločijo, ali hočejo postati gospodje v svoji hiši ali pa hočejo ostati šle dalje ponižni hlapci. Nekaj strašnega je to, da naš rod kar ne more iz hlapčevanja in priklanjanja ven! Enkrat Dunaj, enkrat Bel-grad, enkrat bo morebiti Angloira ali pa Peking — samo da se „klanja“. Zakaj ni mogoče, da bi se tudi Slovenec en- V zadnji številki našega lista smo objaviii pismo, ki ga je naslovil ljubljanski škof na vernike svoje škofije s prošnjo za pomoč oni njegovi duhovščini, ki danes strada. To škofovo pismo je zgodovinski dokument prve vrste! Pokličimo si njegovo vsebino še enkrat v spomin. Škof najprej ugotavlja, da država še ni smatrala za potrebno izpremeniti zastarelega zakona o službenih prejemkih slovenske duhovščine, vsled česar je »zadnji čas prišlo v velike stiske zlasti večje število gg. kaplanov (okrog 35), ki so prejemali katehetsko plačo, ker poučujejo ‘20 ali več ur na teden krščanski nauk v šolah. Ta plača se jim je namreč ustavila, ker so na nepojmljiv način, izostale v državnem proračunu večje postavke za šolstvo v Sloveniji.« Škof torej ugotavlja, da država pač zahteva od duhovnikov delo, tega dela pa ne plača. To ugotavlja škof, torej mož, eegar beseda se sliši tudi daleč v vnanji svet! Teh besed pa ni škof zapisal nepremišljeno ali morebiti v prvi hipni razburjenosti, kar bi bilo sicer popolnoma razumljivo in tudi opravičljivo. O ne! V svojem pismu pravi sam: »Po-prašal sem pri pokrajinski ljubljanski vladi. Reklo se mi je, da hočejo poskusiti, da bi vsaj za nekatere gospode kako nadomestilo dobili. Ali bodo kaj dosegli? Morda kaj malega!« In dalje: Tudi jaz bom v krat- kem podvzel, kar bo mogoče, da pomagam. Ali bom kaj dosegel? Ne vem!« Strahovit obup odseva iz teh vrst, obup, kakor ga rodi samo strto srce! Pi*edno se je torej škof vsedel za mizo in pomočil pero v svojo grenko žalost, je prosil in moledoval od Pon-eija do Pilata. Prosil je za pravico, a našel je ni! Našel je ni ne v Belgradu, kamor je hodil v svoji tugi pritiskat vse mogoče kljuke, našel je ni v Ljubljani in je v Ljubljani tudi najti ni mogel, ker ljubljanska »vlada« je danes le še prazna senca in goli nič brez pomena... Naj reče kdo o ljubljanskem škofu kar hoče, eno mu mora priznati vsak, da ima namreč blago in plemenito srce. Dokazov za to ni treba, ker govore dovolj glasno njegova dela, ki jih je rodila njegova nesebična požrtvovalnost. Kako more biti pri srcu možu plemenitega srca, ko vidi, da njegovi so-bratje stradajo ?Kakšni občutki morajo prevzemati to blago srce, če najde za svoje besede povsod gluha ušesa in zaprta vrata, zaprta vrata v državi, za katere vstvarjenje je še nedavno zastavil skoro svoje življenje? Kako se je moralo zadirati pero v papir, ko je pisalo strašne besede: »Ali bom kaj dosegel? Ne vem!« Take obupne besede more roditi edino-le globoko razočaranje! Le spomnimo se na 1.1918.! S kakšnim navdušenjem je takrat vsajv Slovenec pozdravljal novo državo! Tam doli z juga so pričakovali tisoči in tisoči Slovencev svojega odrešenja in v duhu so gledali tisoči in ti- krat ne zavedel svoje veljave in svoje vrednosti in udaril ob mizo in rekel: Ne bom več služil, ne bom več /prosil, ne bom se več priklanjal, ker mi moja zemlja že toliko rodi, da lahko sam živim brez tuje „mi!osti“? Zakaj ni mogoče, da bi tudi Slovenec ne rekel: Ne bom več1 služil iti se udajal, ampak jaz se hočem kot svoboden in neodvisen narod s svojimi brati pogajati kot enak t enakim? Zakaj to ne bi bilo mogoče? In glejte, do tega mora priti, če hočemo, da bodo imele volitve na spomlad za Slovence sploh kakšen pomen! Če tega ne bo, je vse izgubljeno, izgubljeno bržkone za vedno! Če tega ne bo, bodo v Sloveniji pač še životarile razne stranke, seveda z beigrajsko pomočjo, narod kot tak pa bo obsojen na smrt. Smrtno sodbo Slovencu pa si piše Slovenec sam, ker prosi in se klanja in ne zna postati gospod, neodvisen s oči že sijajno svojo bodočnost. Ime vsakega srbskega generala so izgovarjala usta z nekim svetim spoštovanjem in pred trpljenjem srbskega vojaka so se pripogibala kolena. In ko je napočii dan zmage, so ga zopet slavili tisoči in tisoči v nebrzdanem veselju in brezmejni radosti. S temi tisoči je čutil in se veselil tudi častitljivi ljubljanski vladika kot svoj med svojimi... Danes pa ti tisoči čutijo drugače. Čutijo tako kot človek, ki ,se prebudi iz prekrasnih sanj in ga objame zopet vsa bridkost vsakdanjega trpljenja. Namesto vesolja odseva z obrazov žalost, obup, razočaranje ... Tudi med temi tisoči je danes ljubljanski škof kot svoj med svojimi... Da, globoko se je zadiralo pero, ko je pisalo besede, polne srčne žalosti! >» Nekaj mesecev je tega, kar se je obrnila medicinska fakulteta ljubljanskega vseučilišča na slovenski narod s prošnjo za pomoč. Dotični oklic so podpisali najodličnejši, slovenski politični predstavniki. Ali je imel oklic kaj uspeha ali ne, to je druga stvar, o kateri danes ne govorimo. Slovenska javnost tega oklica v celoti bržkone ni razumela. Ljudje so si bržčas rekli: Prošnja je to, kakor vsaka druga in basta! Pa ni tako. Tisti oklic ni bil samo prošnja, ampak mnogo, mnogo več! Tisti oklic je bil prvi apel na slovenski narod, naj se osamosvoji in naj si iz lastne moči ustvari to, kar mu »bratska« belgrajska vlada ne da! Tisti oklic je bil prvi »-lasni protest proti Belgradu in njegovim metodam in prvi poziv slovenskemu ljudstvu, na se za tiste metode ne zmeni, ampak naj se postavi na svoje noge in naj ustvarja samo iz sebe, iz svoje moči, to kar potrebuje. Tisti oklic je bil prvi akt mirne, tihe evropsko-kul-turne slovenske revolucije, ki ne dela z bombami in z noži, ampak z razu-mom pred vsem svetom! Škofovo pismo je drugi akt te vrste! Kakor so našli slovenski znanstveniki pot k svojemu narodu, tako je našel isto pot tudi ljubljanski škof! V svojem pismu pravi: »Naročil sem gospodom župnikom, naj v do-tičnih župnijah sestavijo odbor vplivnih vernikov, ki bodo poskrbeli za tolike prispevke župljanov, kolikor so za preživljanje zgoraj opisanih gospodov nujno potrebni!« S temi besedami se obrača škof na svoje vernike, ali z drugo besedo: Obrača se na slovensko ljudstvo. To je edino prava pot: Priziv in poziv na narod sam! Slovenska duhovščina je zrastla iz naroda in z narodom. Tudi škof je izšel iz tega naroda. In vse, kar je izšlo iz slovenskega rodu in je ostalo ž njim in gre ž njim, tega slovenski rod ne bo pustil. Kdor črpa svojo moč iz svojega rodu,1 je nepremagljiv, kakor je nepremagljiv rod, ki črpa svojo moč iz svoje rodne zemlje! Cisto gotovo je, da bo sledil prvemu in drugemu pozivu na narod tudi še tretji in četrti itd. Ali ne bo tudi g. pokrajinski namestnik prisiljen, obrniti se na slovenski narod s prošnjo, naj preživi njegove upravne uradnike in njihove družine? Ali ne bo tudi g. f hlačni delegat, prisiljen obrniti se na slovenski narod s prošnjo, da preživi njegove finančne uradnike in njehove družine? Ali ne bo tudi predsednik sodišča prisiljen, obrniti se na slovenski narod s prošnjo, da preživi njegove sodnike in njihove družine? Ali ne bo tudi IJJIJ prisiljeno i. t. d.? Tako se dela mirna in tiha slovenska revolucija! In narod se bo oglasil, ko pride čas! Takoj po vojski se je med nami silno udomačila beseda »avstrijakant-stvo«. To je bila silno huda beseda in kogar se je prijel ta očitek, je preživljal težke ure... Kaj pa so hoteli ljudje povedati s to besedo? »Avstrijakanta« so imenovali navadno tistega, kdor je bil »za Avstrijo«. Dalje so imenovali »avstri-jakante« vse uradnike brez izjeme, ki so bili pred vojno v avstrijski državni službi, vse oficirje, ki so služili v avstrijski armadi itd. Vse je bilo »avstrijakant«. Čudno je, da niso imenovali s tem lepim nazivom nobenega vojnega dobavitelja — ja, to je nekaj drugega. Pred rniljoni je treba poklekniti... Čudno je tudi, da niso imenovali tako vseh, ki so pili kavo, kajti tudi kava je državi nesla! Čudno je to, pa kaj ni vse čudno! Najbolj čudno pa je to, da so ravno tisti, ki so najglasnejše rjoveli proti »avstrijakantom«, danes sami največji »avstri jakanti«! Čudno je to, kaj ne? Pa vendar ni čudno. Treba je le razumeti, kaj pomeni beseda »avstrijakant«. »Avstrijakant« ni tisti, kdor je bil v avstrijski državni službi, ali pa vojak, ali pa kdor je plačeval redno svoje davke in kadil tobak in pil kavo, ampak tisti, kdor ni znal drugega kakor klanjati se v pasji ponižnosti pred Dunajem. To so pa delali vsi Iz najrazličnejših krajev in kotov Slovenije se nam je nabralo toliko dopisov iz duhovniških krogov glede njihovega materijelnega in stanovskega položaja v naši novi državni domovini, da jih ne moremo objaviti, ker bi morali sicer listu prido-dati kakšnih deset prilog. Tega pa pri naših skromnih finančnih sredstvih ne zmoremo! Zato naj nam ti dopisniki oproste; hočemo pa s tem člankom posneti vsebino teh dopisov v splošnem zato, da bo naša javnost nekoliko informirana in tudi gg. dopisniki sami. 1. Največ duhovniških dopisov se peča s slabim gmotnim stanjem in s socijalnim vprašanjem duhovščine. Dohodki duhovščine so trpeli zlasti s padcem vrednosti denarja. Številke so ostale skoro predvojne. Večina župnij v Sloveniji je revnih. Poleg tega so se dohodki marsikje znatno znižali vsled gonje protiklerikalnih strank po kmetih, češ, »farju nič dati, ali pa mu odplačaj biro le v denarju.« Pastirska služba, če se jo vestno vrši, je težavna, zlasti v hribovskih krajih. Duhovniki so, ki nimajo zadostne obleke in obutve, ki trepečejo mraza v vlažnih spovednicah, ki morajo ponoči ob vsakem vremenu časih ure daleč v hrib in breg, da prineso bolniku zadnje tolažilo. Dostikrat morajo po svoji vesti deliti pouk mladini in odrastlim v mrzlih nezakurjenih sobah. Poleg tega leži na njih ramenih težko breme,prosvetnega in obče gospodarskega dela v fari. Povsod bodi, vse stori, vse nadzoruj, vse delaj — in vse zastonj! 2. Druga vrsta dopisov se pritožuje nad ogleduhi »v korist države.« Kadar so državne maše, si že vsakdo domišlja, da sme duhovnika nadzorovati v cerkvi, tolmačiti vse njegove kretnje in ga potem opravičeno ali Tebi ljubljanski vladika, pa kličemo s Tugomerom: »Trd bodi, neizprosen, inož jeklen!« Vzemi v svoje tresoče se roke svojo pastirsko palico, in z mitro na glavi in odet v dostojanstveni hermelin stopi s svojimi v prve vrste onih, ki se bore za svoja prava! Preko slovenskih gričev in ravnic so hrumeli že hude nevihte, a slovenskega rodu še niso strle in ga ne bodo! Stoj svojemu narodu ob strani s svojo mo gočno avtoriteto in s svojim bogatim izkustvom in s tvojim narodom vred boš zmagal tudi Ti! Slovenci od Bleivveisa dalje! Ali je bi- lo to priklanjanje in hlapčevanje potrebno ali ne, ali je bilo iz političnih ozirov oportunno ali ne, to je druga stvar. Dejstvo je, da smo bili vsi brez izjeme v duhu priklanjanja vzgojeni in kar smo se kot Janezki naučili, smo kot Janezi znali. In to, kar smo se naučili v avstrijski dobi, znajo premnogi med nami še danes in najbolje tisti, ki so najbolj kričali na »avstrijakante«. Kaj delaje ti ljudje danes? Ali se ne priklanjajo po pasje ponižno pred Belgradom, še ponižneje, kot so se priklanjali stari »avstrijakanti« pred Dunajem? liaz-lika je le ta, da je namesto Dunaja stopil Belgrad, priklanjanje in ' fap-čevanje in medsebojno obrekovanje pa je ostalo! Bistvo »avstrijakantsva« ni »zvestoba Avstriji«, ampak hlapčevanje! Sedaj pa odgovorite na vprašanje: Kakšen- je razloček med starimi »avstrijakanti« in novimi »srbija-kanti«? Odgovor se glasi: Nobenega razločka ni. Hlapčuje eden, hlapčuje drugi. Mi pa pravimo: Ne hlapčujte, ampak bodite zavedni, moški in ponosni Slovenci, ki se ne marajo nikomur več priklanjati: ne Dunaju in ne Belgradu! Sami hočemo hiti gospodje na svoji zemlji! neopravičeno denuncirati oblastim, češ, da je »protidržaven«, da »sovraži državo in vladarja« itd. 3. Tretja vrsta dopisov se peča s politiko Slovencev v Belgradu in se pritožuje nad »neuspehi«. To poglavje je zelo delikatno, ker je sodbo zelo težko izrekati, zlasti če ne poznamo razmer. 4. Četrta vrsta dopisov se peča z razmerjem duhovščine do države. Velik del njenega dela je namenjen državni administraciji. V tem oziru je duhovnik nekak državni organ. Toda ta organ se zaničuje in devlje v nič, njegovo delo država ne plača, ampak zahteva zastonjsko delo. Nek župnik nam piše, da mu država ne povrne niti svinčnikov, peres, tinte in papirja, kar vse potroši za izključno državno — administrativno delo in poročanje. 5. Peta vrsta teh dopisov se peča s tem, da je treba razmerje cerkve do države in obratno razčistiti. — Iz vseh dopisov pa veje tradicijonalna zavest, da hoče slovenski duhovnik iti v vseh primerih z ljudstvom, pa čeprav bi imel pri tem še bolj trpeti. Mi smo ponovno že o vseh teh vprašanjih pisali. Naj danes vso te dopise reasumiramo in povemo tole: Položaj je težak, katolištvo je zavedno razvito zgolj v Sloveniji v tej državi. Hrvatje so sicer tudi katoliki, toda tiste izrazite katoliške zavesti, kakor pri nas — pri njih ni! Večina prebivalstva naše države je pravoslavna in — turška. Ta večina civi-lizatorno no dosega niti Slovencev niti Hrvatov. Zato nima še razumevanja za vse kulturne in socijalno- ’ gospodarsko razvitejše potrebe naše. Ves problem je v tem: Naša katoliška vera je vseobča, je internacijo-nalna, kakor krščanstvo sploh; pravoslavna vera pa je srbsko nacijonal- in samsvoj gospod! V % Škofovo pismo. „Avstrijakantstvo.“ Današnji problem slov. duhovščine in tudi drugih naših stanov. na. Naloga našega idealnega duhovnika je, u,čiti ljudi večnih resnic in jih vzgajatik medsebojni ljubezni. S tem hoče rešiti tudi velika socijal-na vprašanja našo dobe: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« V tem je zapppaiiou največji' socijal-ni nauk Jezusa Kristusa za vso ljudi ip zp ,vsepovsod,, 1’ravoslavni duhovnik ,Pii,začenja svojo propoyed z besedami: »jBraeo Slrbi!« Toda nj treba misliti, da so za radi tega Srbi slabi 1 j Tu^d.i srbski krnet in delavec sta poštena' in ibirbijubna. irt;gostoljubna človeka po svoji včn. ako sta res krščanska, Mi Slovenci imamo kruto zgodovino ?.a seboj. Toda resnica je, da smo po svOjl veti ljudje, a po svoji miselnosti 'Evropejci. Od Nenjče.v, ki so dolgh stpletja bili riaši gospodarji, srno'se naučili, vsaj to, da se mora v šoli učiti le resnico. V srbskih šolah ni tako. Tam še danes uče, da smo Slovenci bili pokatoliča-njeui kot robje in da amo vedno ra-devoljno služili tujcem. Naša književnost je vedno dihala slovansko in soeijaino. Vsi večji naši pisatelji in pesniki so ljubili naše kmetsko-de-lavsko ljudstvo, iz katerega so sami izšli. Pri Srbih je cerkev sluga države in nacijonalizma, pri nas pa smatra ljudstvo svojo vero — in ta je slučajno katoliška — za občo človeško. Naša književnost in miselnost našega ljudstva sploh pa ste evropski in'' slovanski. Srbska gospoda je proglasila vero, šolo in književnost za na-cijonalno srbsko zadevo — toraj za nekaj gosposkega, s čimer preprosto ljudstvo ne imej stikov! Pri nas narodnost ni bila nikoli nekaj abstrakt- nega, ampak same del elovoeaastva. Narodni smo bili zato, da bi mogli biti internacijonalni, po svoji internacionalni veri smo se pa čutili predvsem ljudje! Srbski kmet ni kriv te svoje nesreče. On je pošten, ali nesrečen. Njegova gospoda mu je verO ljubezni spremenila v vero sovraštva, knjigo in šolo mu je izprevrgla iz sredstva ljubezni in izobrazbo v sredstvo sovraštva. Ta gospoda je zavrgla dobroto in poštenje, pa mu je za to dala vero v silo, v laž, v prevaro. To jo istina. Kako moremo mi živeti mirno drug poleg drugega? Samo tako, da dobimo Slovenci in Hrvati svojo državnost v tej skupni državni domovini, to je svoj lasten doni in mi edini tudi ključ od tega doma. To je edina mogoča razrešitev težkih Mcijalnih pr*kl*?*ov, ne le katoliške duhovščine, ampak tudi vseh ostalih stanov: dalavaa. k;*»ta, »brtaika in uradnika, »plah vsek, ki delajo bodi z rokami bodi z glavo! In tu je popolnoma zgrešeno, če bi zahtevali samo nekakšno megleno avtonomijo, kakor so jo imele nekdaj n. pr. Kranjska, Štajerska itd. To ni nič, to bi bil »Blažev žegen«. Prebe-rito trikrat ali petdesetkrat naše vodilno geslo na čelu našega lista. Potem boste morda razumeli, kaj je cilj in kje je rešitev. Nočemo politike s tem ali onim — icom, ampak našo lastno, slav enakega ljudstva politiko! Vse drugo bi bilo — politično šušmarstvo! J25S (riovanni Papini: Ufi! S£2D C,; A V Povest a iristaso. Prevaja Peter Klemen. Nedolžni otročiči. Nikoli ni nihče zvedel, koliko dečkov je- bilo žrtvovanih /Herodovemu strahu. Ni bilo prvič, da so v Judeji presggaii na mečevi rezi dojence, oklepajočo s^ materinih grudi. Hebrejski narod sam je'v starih časih kaznoval sovražna mesta s pobojem starcev, ;nevest, mladeničev in otrok. Le devicam je prizanašaj in jih peljal s seboj za sužnje in-priležnice. Bog spin, ljubosumni Jehova, jo pogosto zapovedal pokol j in zdaj je Idumejec porabil zakon krvnega maščevanja na naroju, ki je bil zakon sprejel. Ne vemo, koliko je bilo nedolžnih, toda veino, če sme mo vero vat i Makro-biju, da jo bil med njimi’ tudi Herodov sinček, ki ga je rodila v Betlehemu npka dojijja. Kdo ve, če je pomenilo to za starega vladarja, soprogomorca in detomorca, sploh kako maščevanje; kdo ve, Če je sploh kaj trpel, ko je prejel sporočilo o grozoti. Kmalu za tem se je moi;al stegniti tudi sam za gnusno boleznijo. Živo telo mu je gnilo, Črvi so ipu izjedah moda, noge so se mu vnele, dihal je hitro, sapa mu je neznosn,o smrdela. Bil je zoprn sam sebi in pri obedu je z nožem poizkusil samomor, Rončno je umrl, prej pa je še naročil Salomi, naj da pomoriti veliko število mladeničev, ki so bili zaprti po jopah. Ppkolj Nedolžnih je bil zadnje junaško delo sinrdljivega in okrvavljenega starca. Ta daritev Nedolžnih pred, zibko Nedolžnega, ta krvni dar za novorojenca, ki ima priti, na svet in darovati svojo kri v odpuščanje za grehe, krivičnih, ta človeška, žrtev Zanj, ki ima biti tudi'sam žrtvovan — ima proroški pomen. Tisoči in tisoči nedolžnih so morali Umreti pozneje; po njegovi smrti, umreti, četudi so imeli -na Sobi en sam greh, in ta jo bil: da so verovali v njegovo Vstajenje, Rodil se je, da umrje za druge, pa glej tisoče rojenih, ki umirajo Zanj, kakor da bi morali z glavo plačati njegovo rojstvo. , • Neka strašna skrivnost je v tej krvavi daritvi čistih ljudi, v tem de-cimiranju sovrstnikov. Bili so iz one generacije, ki ga jo morala pozneje izdati in križati. Oni pa, ki so jih Herodovi vojaki zaklali tisti dan, ga niso videli, niso mogli videti svojega Gospoda. Rešili so Njega s svojo smrtjo —^ in sami sebe so rešili za vselej. Bili so nedolžni in so ostali nedolžni na vekomaj. Njih preostali očetje in bratje jih pač maščujejo, a jim je odpuščeno, ker ne vedo, kaj delajo. u 'i Egiptovsko pregnanstvo. 1 Neki krščanski pesnik je zapel komaj rojenemu Jezusu sledeči aja-tutaja: • Spavaj, dete, ne joči, -1' ' ' Spavaj, nebeški otrok! Naj rie plaši te nikoli • "'n Zemeljski jok irt' stok! rt; i ‘/it •< r.'-t a-' N h* r: ' - V VTf e"! • • Toda Marijih srn' se ni Učlovečil, da bi spal. Naj le razsajajo Uevihte, On : :«| S!fct d -etui?1' rv,'/"- ■ ' se jih no bo bal. Bolj kakor Siddharta zasluži Jezus ime »Prebujeni«. Namenjeno mu je bilo, da ne bo mogel spati v hlevu, kjer riga osel, predhodnik vseh oslov, ki bodo rigali za njegovimi stopinjami; v hlevu, kjer muka vol, da govore drugi voli v njegovi navzočnosti; v hlevu, kjer pastirji izprašujejo in Modri blagoslavljajo. Ne bo mogel spati, ko se približuje cepetanje morilcev, ki jih pošilja Herod. Nikdar ne bo spal do zadnje noči, ko bo trpel pod oljkami med enajsterimi, ki so zaspali. In tudi Mariji je bilo usojeno, da ne bo mogla spati. Komaj se zvečer betlehemske hiše začno potapljati v mrak in zagore prve leščerbe, odpotuje. Mati skrivoma kakor begunka, kakor tatica, ki jo zasledujejo. Kralju ukrade življenje; reši narodu up; pritisne k prsim svojega sinčka, svoje bogastvo, svoje trpljenje. Krene proti zahodu; prehodi staro deželo kanaansko in zagleda po kratkih pohodih, kajti dnevi niso dolgi, reko Nil in ono zemljo Mizrai-movo, ki je stala njene očete toliko solza štirinajst stoletij poprej. Jezus, nadaljevalec Mojzesov, toda istočasno nekak Protimojzes, naredi ravno nasprotno pot, kot jo je naredil prvi rešitelj. Hebrejci so živeli pod bičem egipčanskim; bili so sužnji, s katerimi so Egipčani grdo delali, jih neradi gledali in z davki preoblagali. Pastir iz Madiana je postal pastir Izraelov in je peljal trmasto ljudstvo skozi puščavo ter mu pokazal Jordan in čudovite vinske gorice. Ljudstvo Jezusovo je bilo odpotovalo z Abrahom iz Kaldeje in je bilo dospelo z Jožefom v Egipet; Mojzes ga je bil pripeljal nazaj iz Egipta proti deželi kananejski; sedaj pa se je največji izmed Osvoboditeljev vra-čal, ker mu je pretila nevarnost, na bregove one reke, kjer so prvega rešitelja rešili iz vode, da otme svoje brale. Egipet, ta gnil košček zemlje in v prvih časih ognjišče vseh nesramnosti in sijajnosti, za afrikansko Indijo, kjer so se razbijali in izginjali v smrt valovi zgodovine — Pompej in Antonij sta bila malo let prej na njegovih bregovih končala svoj sen o cesarstvu in svoje življenje — ta čudovita dežela, rojena iz vode, v solnem sežgana, zalita s krvjo toliko različnih narodov, ta dežela, kjer je bivalo toliko bogov v obliki živali, ta absurdna in nadnaravna dežela je bila vsled čudnega kontrasta prede-stinirano pribežališče begunčevo. Egiptovo bogastvo je bilo v blatu in v mastni nesnagi, katero je Nil Vsako leto s plazilci vred prevrnil čez puščavo. Stalna misel Egiptova pa je bila smrt. Debeli narod ni hotel smrti in jo je zanikal; mislil je, da bo smrt premagal z materijelnimi pretvarami, z maziljenji in z mesenim telesom sličnimi podobami, ki so jih klesali njegovi kiparji. Bogati, tolsti Egipčan, sin blata in nesnage, oboževatelj Vola in Kinokefala, ni hotel umreti. Zidal je za drugo življenje neizmerna pokopališča, polna povitih in z dišavimi prežetih mumij, polna lesenih in mramornatih podob. Zidal je piramide nad svojimi mrliči, da bi jih kamenita. groblja varovala trohnobe. Ko je pozneje Jezus že mogel govoriti, je izrekel sodbo proti Egiptu: a proti Egiptu, ki ne leži samo ob bregovih Nila, proti Egiptu, ki še ni izginil z zemeljskega površja s svojimi kralji, skobci in kačami vred. Kristus je bil tisti, ki je imel dati odličen in večen odgovor egipčanskemu terorju. On je bil tisti, ki je imel obsoditi bogastvo, katero prihaja iz blata in se povrača v blato. On je obsodil vse zarodke trebušnatib letoviščarjev ob Nilu; pozneje pa je premagal smrt brez izdolbenih zabojev, brez mrtvaških dvorov, brez kipov iz granita in bazalta . Premagal bo smrt z naukom, da je greh požrešnej-ši od črvov in da je čistost duha edina dišava, ki varuje pred pokvarjenostjo. Oboževatelji blata in živali, hlapci bogastva in zveri, se ne bodo mogli rešiti. Njihovim grobovom bo ostal le pepel, glen, ki je zdaj tu, zdaj tam kakor živalske mrhovine, pa najsi bodo grobovi visoki kakor gore, okinčani kakor ginekeji (ženske sobe) kraljic, beli in čedni od zunaj kakor grobovi Farizejev. Človek ne triumfira nad smrtjo, če prepisuje življenje s kamnom ali lesom: kamen se zdrobi in postane prah, les strohni in se povrne v prah, oba pa sta blato, večno blato. Izgubljeni in najdeni. Egiptovsko prognanstvo je bilo kratko. Vrnil se je v materinem naročju. Celo dolgo pot tja do hiše očetove ga je zibal potrpežljivi korak jezdne živali. Bila je ubožna bajta in delavnica, kjer je pelo kladivo in je škripala pila do trde noči. Kanonični evangelisti nimajo ni-lcakih poročil o teh letih; apokrifni jih imajo še celo preveč, a so skoraj sramotilna. Modri zdravnik Luka ne omenja drugega kot da je deček »rastel in postajal krepek« da torej ni bil reven in bolehen. Bil je razvit kot so spodobi, čvrst, samo zdravje ga je bilo, bil je pač, kakor je moral biti le On, ki je pozneje drugim vračal zdravje s samim dotikom svoje roke. Vsako leto, tako pripoveduje Luka, so šli Jezusovi starši v Jeruzalem na praznik opresnih kruhov, ko se je praznoval spomin na izhod iz Egipta. Šlo jih je mnogo skupaj, sosedje, prijatelji in domači, tako da so potovali v družbi in so laže pozabili, da je pot dolga in cesta dolgočasna. Hodili so veseli, tako kot če bi šli na veselico, ne pa na spominsko slovesnost trpljenja, kajti Velika noč je bila postala v Jeruzalemu neizmerno žegnanje, sestanek vseh Judov, razkropljenih po cesarstvu. Dvauajst Velikih noči je bilo preteklo po Jezusovem rojstvu. Tudi tistega leta so bili v Jeruzalemu. Ko se je bila nazareška družba iz svetega mesta že napotila proti domu, je Marija zapazila, da njenega sinčka ni ž njimi. Iskala ga je cel dan, izpraše-Vvala jo od kraja vse znance, ki jih je srečevala, če so ga kje videli. A nihče ni vedel ničesar o njem. Drugo jutro se je mati vrnila, prehodila je še enkrat vso pot, hodila je okrog po jeruzalemskih cestah in trgih ter vprla svoje črne oči v vsakega dečka, na katerega je naletela; izpraševala je matere, sedeče na pragovih hišnih duri, prosila je kmete, ki( še niso bili odšli, naj ji pomagajo najti sled za izgubljenim. Mati, ki je izgubila svojega otroka, nima miru, dokler ga ne najde; ne misli več nase, no čuti utrujenosti, znoja in lakote; ne otresa prahu s svoje obleke, ne popravlja si las, radovednost tujcev ji ni mar. Njene zmešane oči vidijo samo podobo njega, ki ga nima več poleg sebe. Končno, bilo je že tretji dan, je šla v tempelj, pprezovala je po dvorišču in zagledala koncem koncev v senci nekega hodnika gručo starcev, ki so se pomenkovali. Boječe se je približala — kajti oni možakarji v dolgih kutah in z dolgimi bradami so se ji zdeli preveč imenitni in bi ne bili niti porajtali za ubogo galilejsko ženico — in zapazila je sredi starcev valovite lase, svetle oči, rjavi obraz, in sveža usta svojega Jezusa. In oni starci so govorili z njenim Sinčkom o zakonu in o prorokih; izpraševali so ga, on je odgovarjal. Ko pa je odgovoril, je tudi sam izpraševal in oni so ga poučevali, začudeni, da dečko pri teh letih pozna tako dobro besede Gospodove. Spominjal se je knjig, katerih branje je slišal v mali sinagogi nazareški; njegov spomin pa ni bil izgubil od vsega tega niti enega zloga. Bar trenutkov ga je Marija le gledala in skoraj ni hotela verjeti svojim očem; njeno srce, ki ji je ravno ta hip utripalo od tesnobe, ji je bilo sedaj močneje in močneje od začudenja. A zdržati ni mogla več; nenadoma ga je poklicala glasno po imenu; starci so se umaknili in žena je vzela iz njih srede svojega sinčka ter g.t privila tesno na svoja prsa brez besedi; zmočila mu je obraz s solzami, ki jih je dotlej zadrževala iz spoštovanja. Prijela in ga odpeljala... Sedaj, ko je gotova, da ga ima poleg sebe, da ga ni izgubila, se srečna mati spominja obupane matere. »Zakaj si nama to storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« »Zakaj si me iskala? Ali nisi vedela, da se moram pečati s stvarmi, ki so mojega Očeta?« Težke so te besede, zlasti če jih reče dvanajstleten dečko materi, ki je trpela tri dni radi njega. »In onadva, nadaljuje evangelišt, »nista razumela, kar jima je bil povedal.« Toda mi, ki imamo za seboj toliko stoletij krščanskega izkustva, lahko razumemo te besede, četudi se zde na prvi pogled trde in prešerne. — Zakaj me iščeta? Kaj še ne vesta, da se jaz ne morem izgubiti in da mene nihče ne bo izgubil, niti oni, ki me bodo položili v zemljo? Povsodi bom, kjer kdo vame veruje, četudi me oči ne bodo videle; noben človek me ne more zgrešiti, samo da me hrani v srcu. Ne bom se izgubil, ko bom sam v puščavi, kadar bom sam na valovih jezera, ko bom sam na Oljski gori, ko bom sam v grobu. Če se skrijem, se vrnem, če urnrjem, vstanem in kdor me izgubi, si ne more kaj, da ne bi me zopet našel. In kdo je oni oče, ki o njem govorite? Je li oče po postavi, je li oče po ljudeh? Toda moj pravi Oče je v nebesih; je Oče, ki je govoril s pa-trijarhi iz obličja v obličje, ki je govoril z usti profetov. Vedeti moram, kaj jim je povedal o meni, njegovo večno voljo, postave, ki jih je dal svojemu narodu, pogodbe, ki jih je sklenil % vsemi. Če moram storiti, kar j® zapovedal, se moram baviti s tem, V zelo razširjeni angleški reviji „Thc Current History“, ki izhaja kot prologa velikega ameriškega dnevnika „Newyork-Times“, je napisal g. Den-ny članek o razmerah v Jugoslaviji, iz katerega posnemamo sledeče važnejše odstavke: »Belgrad je prestolica. Srbije. To je tipična balkanska naselbina z blatnimi, umazanimi ulicami in z nizkimi hišami (danes je tudi že visokih palač precej v mestu, op. ur.). Po ulicah vozijo voli težke vozove, krik in vik je silen. Poznajo tudi še krvno osveto (vendetta - clansmcn). V mestu vidiš muslimanske politike, grško-pravoslav-ne pope in poslušaš divjo cigansko godbo pri večni, črni kavi in neštevil-nih cigaretah. Zrak je poln intrig in korupcije. Še pred eno generacijo je bil Belgrad turško mesto. Belgrad je orijent.“ »Agrarni" (Zagreb) je prestolica Hrvatsike in Slavonije. To je divno, moderno mesto; nemško v svojem slogu, v znanosti, v trgovskih metodah in-po svojem duhu. Izprememba imena „Agram“ v ..Zagreb" ni imela nikakih posledic, ker je Zagreb še bolj avstrijski kot Dunaj.. Zagreb je zapad.“ Nato pripoveduje g. Denny o parlamentu, kamor Hrvati nočejo) iti, o Pribičeviču in Pašiču in o srbskih metodah. Potem preide na Radiča, o katerem pravi: „To je debeluhast, kratkoviden gospod srednjih let. On hoče napraviti Hrvatsko podobno Zedinjenim državam, čeprav še nikdar ni bil v Ameriki. Kmetje ga naravnost obožujejo, čeprav on ni kmet, ampak knjigotržec in „vrlo Kozje. K članku „Delaj brez plačila" v predzadnjem ..Avtonomistu" bi bilo pripomniti to-le: Gorje duhovniku, ki bi ne oznanil s prižnice državnega praznika, slabo zanj, ako bi na državni praznik ne hotel opraviti službe božje in bi ne stal pred oltarjem, ko se poje državna himna. Lansko leto nek kaplan ni stal pred oltarjem, ko se je pela državna himna. Okrožno sodišče in okrajno glavarstvo ga je zasliševalo in preganjalo, kakor zločinca. Centralistični listi so klicali na pomoč policajdemo-krate, 'češ, država duhovščinloi dobro plača in zato je duhovščina dolžna dati državi, kar je njenega. Proti državni Srečno In veselo novo leto želita vsem naročnikom ir. bralcem Uredništvo In uprava ,.Avtonomista". Agitirajte za „Avtonomista" in nabirajte zanj naročnike! Ob novem letu je za to najlepša in najugodnejša prilika! Danes, ko je strta demokratska strahovlada v Sloveniji, se vsak lahko prosto giblje in nikomur se ni bati nikakih sitnosti ne v uradu in ne v trgovini in nikjer, če se javno pokaže kot odločen Slovenec in odločen avtonomist. Naš list bo zastopal prejkoslej z vso energijo naše domače slovensko stališče in bo odločno stal na braniku naših slovenskih interesov.. Naše-geslo je kratko: Lastna zakonodaja na slovenskih tleli vzrastlega slovenskega naroda!" V teh besedah je povedano vse! Danes ko se z malimi izjemami vse peha in trudi za bel g rajsko ,,milostjo", je slovenskemu ljudstvu krvavo potreben list, ki se upa z vso brezobzirnostjo nastopati proti neznosni pokvarjenosti v politiki in v javni upravi. Zahtevajte ..Avtonomista" po vseh javnih lokalih! Kjer ni ..Avtonomista", tja ne zahajajte, kajti kogar je javno sram biti zaveden in odločen Slovenec, tam za zavednega in odločnega Slovenca ni mesta! Zavedni in odločni slovenski možje se družijo z zavednimi in odločnimi Slovenci, pokvarjene in prodane duše naj se pa družijo med seboj! Tako povejte možato in odločno povsod! Zavedni in odločni 1 ^ / kar je v resnici Njegovega. Kaj je postavna začasna vez v primeri z vezjo, ki je mistična, ki je duhovna, ki je večna! Amerikanci. dobro podkožen". Kljub študiranju v Parizu je silno neveden. On želi hrvatsko republiko v jugoslovanskem kraljestvu." Gospodarsko razmerje med Hrvati in Srbi opisuje g. Denny takole: „Hr-vatski kapital se pritožuje nad Belgra-dom. Srbi vladajo, Hrvatje pa plačujejo. Hrvatske železnice so aktivne, srbske pa delajo z velikim primanjkljajem. Koncem svojega članka pravi g. Denny, da je federalizem v Jugoslaviji neizbežen... Pašičeva metoda tlačenja ne bo nič pomagala. Katolištvo na severu, kapital v Zagrebu in prirojena slabost srbskega vladnega sistema bo federacijo (zvezno državo) izsilila. To se bo morebiti pokazalo že pri prihodnjih volitvah. Pravo „edinstvo" v državi SHS predstavlja kmečka večina, ki znaša do 80% prebivalstva. Ko bo ponehal narodnostni boj v državi, se bo začela kmečka borba. Slabi agrarni zakoni bodo dovedli bosanske bege, hrvaške grofe in srbske birokrate v en takor, kmete na severu in jugu pa v drug tabor. Zmagali bodo kmetje. Predvidevam, da bo Jugoslavija ostala politično ujedinjena. Ona bo »demokratično" kmečko kraljestvo, v katerem bodo vladali konservativni mali kmetje. Nad temi kmeti bodo vladali koncesijoniranil amerikanski bankirji. Kmetje bodo prav radi videli, če bodo Amerikanci gradili železnice in izkoriščali vodne sile, in bodo zadovoljni, če jim ne bo treba plačevati previsokih davkov." himni kot taki pameten človek nima ničesar, samo poje še naj v Sloveniji v slovenskem, iv Srbiji pa v srbskem jeziku. Vedeti je treba tudi to-le: V decembru sta dva državna praznika. Kako naj sestradan duhovnik, v slabi obleki in v slabem obuvalu, v mrazu, kakor je navadno v decembru, stoji še po končani službi božji pred oltarjem. Dvomimo, če bi hotel kdo drugi za plačo, kakor jo daje danes država duhovniku, stati pred oltarjem, ko se poje državna himna. To ljudstvo ve in zato ob državnih praznikih ne prihaja iv cerkev, če ta dan ni ravno nedelja. Tega je kriva država sama, oziroma režim! Naročnino za prihodnje leto smo prisiljeni zmerno zvišati. Mi ne razpolagamo z nikakimi fondi in ne uživamo nikakih podpor, ampak ravno nasprotno: Polena nam lete pod noge od vseh strani. Komur pa jo kaj na tem, da sc »Avtonomist« ohrani vsaj tak kakršen je, oziroma da se še izboljša in spopolni, bo tudi zvišano naročnino prenesel in mu gotovo ne bo žal. Vzemite dopisnico in napišite nanjo naslov: Uprava »Avtonomi- sta« v Ljubljani, Breg št. 12. — Na drugo stran pa: »Naročam »Avtonomista« za en ... (mesec, četrtletje, polleta, leto).« Uprava lista bo takoj odposlala list s položnico vred, da Vam ne bo treba plačati visoke poštnini za vposlani znesek. Državni uradniki bodo dobili za novo leto po 50.000... dinarjev dra-ginjske doklade. Naročeno pa je, da v dotičnih pobotnicah izpuste številko 5. Vzdih. Dne 27. decembra je objavilo „Jutro“ vest, da je za velikega župana v Mariboru imenovan g. dr. Sajovic iz Kočevja. Ko je bral visok uradnik pri pokrajinski upravi v Ljubljani to „vesek>“ vest, je vzdihnil: „Kaj vraga me jc mofilo, da sem šel med demokrate!" Nato se mu je glava otožno povesila in zabredla v globoko premišljevanje. Ko se ho mož prebudil iz svojih sanj, bo storjen odločilen korak: Iz vnetega demokrata bo postal še vne-tejši ..radikalec". Samo Slovenec ne sme biti! Kaj pa naj počne Slovenec brez črevesa? Brez svojega bi še živel, ampak brez tujega, to je tisto... Valiki župani. Belgrajska vlada je imenovala (ali bo pa še imenovala) za Slovenijo dva „velika župana". Ta dva gospoda bosta neke vrste »furmana". Imela bosta namreč nalogo, da prepeljeta kolikor mogoče veliko Slovencev v „edino zveličavni tabor" srbske radikalne stranke. Eden bo nalagal svojo „furo" v Ljubljani, drugi pa v Mariboru. Mi jima želimo obema mnogo sreče. Kajti kolikor prej bosta odpeljala tisti gnoj iz Slovenije, ki je vsakomur na prodaj, toliko bolje bo za nas, ki bomo ostali doma to, kar smo: zavedni Slovenci. Razloček med radikali in Jugoslo- veni". Radikali povedo odkrito, da so Velikosrbi, ki bi radi posrbili Hrvate i; Slovence. Demokrati in drugi »jugo-sloveni" pa so mnenja, da ni dobro tega odkrito povedati, ker se boje, da se ne bi ljudje nekoliko uprli, ampak oni bi nas radi posrbili tako zlepa, z božanjem. Tako n. pr., kakor se mora sitnim in upornim otrokom z vsemi mogočimi obljubami prigovarjati, da pogoltnejo eno žlico neprijetnega ribjega olja. V tem je vsa razlika med radikali in „jugosloveni“. Kdor pa je zaveden Slovenec, bo pokazal enemu in drugemu vrata in mu svetoval, naj izgine čim prej v Pokope jo! Tam je lahko ,,radikalci?" ali pa. »jugoslovenac". Minister za Slovenijo sprejema. O Božiču in na Štefanji dan je sprejemal poklone v vladni palači na Bleiweisovi cesti minister za Slovenijo g. dr. Niko Zupanič. — Klanjat se je prišlo mnogo, rnniago ljudi, tako da je radikalni stranki uspeh pri prihodnjih državnozborskih volitvah zagotovljen. Božičnega sprejema v vladni palači se nista udeležila dr. Žerjav in minister na razpoloženju g. Pucelj. Dedičev nihče rad ne gleda. Nova kočevska železnica. Kakor izvemo iz dobro poučenega vira, bodo gradnjo mave kočevske (Pucljeve) železnice prihodnji teden ustavili. Ali bo g. Pucelj vesel! Komunisti za najširšo avtonomijo v Jugoslaviji. Komunistično glasilo „Bor-ba" z dne 23. decembra objavlja poročilo o 4. kongresu komunistične internacionale. V tem poročilu objavlja tudi referat tov. Ravensteyna o položaju na Balkanu. V tem referatu pravi med drugim sledeče: ,Položaj povečane kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ni nič boljši od položaja na Grškem. Razen gospodarskih nadlog v krajih, kjer je besnela dolgoletna vojna, divja v Jugoslaviji plemenska politična borba. Če popolnoma zaslepljeni belgrajski vlasto-držci ne bodo ob pravem času prisiljeni, da napravijo konec absolutističnemu centralizmu in ne pristanejo na široko avtonomijo posameznih delov Jugoslavije, bo tudi obstanek Jugoslavije vprašanje časa." Salonski voz, -s katerim se je vozil g. minister Pucelj iz Velikih Lašč v Belgrad in nazaj, je že popravljen. Sedaj se prevaža ž njim g. minister dr. Niko Zupanič. Debeli ljudje. Na Štefanji dan sta se odpeljala iz Ljubljane v Belgrad g. pokrajinski namestnik Ivan Hribar in g. minister dr. Niko Zupanič. Kakor poroča ..Jutro" sta si naročila vsak svoj salonski voz. Salonski voz je namreč voz, kamor bi ljubljanski Predovič natlačil najmanj 100 najdebelejših prašičev, tako je velik. Za naše gospode pa v enem vozu ni bilo prostora ... Ljubljanski župan. Kakor izvemo iz dobro poučenega vira, bo ljubljanski župan potrjen že prihodnji teden. Naš račun. Na prvi strani objavljamo danes naiš proračun za prihodnje leto. Prosimo ..Kmetijski list", ki nam jako rad očita vse mogoče ..cesarske" in ..klerikalne" fonde, da tudi on stori isto. Mi nimamo ničesar prikrivati. Kako naročim „Avtonomista"? Napišite na dopisnico sledeči naslov: Uprava ..Avtonomista", Ljubljana, Breg št. 12. — Na drugo stran pa: Naročam ..Avtonomista" za 1 mesec (za 1 četrtletje, polleta, celo leto). Spodaj pa svoj natančen naslov (ime in kraj in zadnjo pošto). Kakor hitro prejme uprava dopisnico, odpošlje na označeni naslov poštno položnico, s katero odpošljete naročnin«. Nasprotstva V časopisih smo te dni brali, da so nekateri radikali v Belgra-du zelo nezadovoljni z Imenovanjem dr. Nika Zupaniča za ministra za Slovenijo. To je res. Največji nasprotnik g. ministra dr. Zupaniča je radikalski veljak in minister „na razpoloženju" dr. Veli-zar Jankovič, o katerem pravijo Bel-grajčanke, da je zello lep fant. Isto mnenje ima o sebi baje tudi g. dr. Zupanič i.i odtod nasprotštvo. 1 - Za velikega župana v Ljubljani bo imenovan g. dr. Lenard iz Belgrada. Ako bi ta odklonil, pride v prvi vrsti v poštev g. dr. Fran Ilešič... Veliki župani in nedeljiVa Slovenija. V dnevnih listih beremo, da sta se odpeljala v torek ali v sredo gg. Tvan Hribar in g. minister dr. Zupanič v Belgrad, baje da tam doli pou?!ta radikal sko gospodo, da mora Slovenija ostati nerazdeljena na »oblasti"; če bi jo namreč delili, bi dali s tem preveč dobro agitacijsko snov ..prevratnim elementom" pri bodočih volitvah. Škoda za trud teh gospodov! Po našem mnenju je namreč čisto vseeno, ali ..vladata" v Sloveniji dva »velika župana" ali;’ pa eden, kajti oba ali pa eden se bodo morali Belgradu pokoriti na migljaj. Zahteva po nedeljivosti Slovenije je sicer prav lepa reč, ampak mnogo premalo je to! Mi zahtevamo ne' le nedeljivost Slovenije, ampak tudi lastno zakonodajo za nedeljivo in nedeljeno Slovenijo! S to zahtevo bodo pa prišli naši slovenski ..radikaii" in ..jugosloveni" na dan šele čez kakih 25 let! Cez tolike časa jih bo namreč srečal prvi „cink" pameti. Obolel je. Takoj po*prihodu raznih slovenskih veljakov v Belgrad je ministrski predsednik Pašič težko obolel. Vnela so se mu čreva... V pokoj pojdeta, kakor se po Ljubljani govori, kraljevskega namestnika namestnik g. dr. Baltič in načelnik oddelka za socialno skrb g. Adolf Ribnikar. G. Adolf Ribnikar bo vstopil Zopet v službo na magistratu v Ljubljani. Kaj poročajo listi o dr. Šušteršiču. ,.Slovenec" z dne 28. decembra poroča iz Belgrada: Semkaj je dospel pokrajinski namestnik za Slovenijo Ivan Hribar, ki je dopoldne posetil Nikolo Pašiča, nato pa notranjega ministra Vujičiča. Njegov poset spravljajo v zvezo s pre-moščenejm in vpok-ojitvijo nekaterih uradnikov. Pokrajinski namestnik Iv. Hribar je predlagal tudi Nikoli PaŠiču, naj bi radikalna stranka nastopila pri volitvah- v Sloveniji skupno z dr. Šušteršičem. Ta predlog ie/ bil v radikalnih krogih hladno sprejet. Razumljivo je, da je prišel v Belgrad skupno s Hribarjem tudi dr. šuštefšč, ki se pa tekom današnjega dne ni razgovarjal z nobeno politično osebo ter bo poizkušal šele jutri stopiti v stiik z radikalci. Tekom jutrišnjega dne bo sprejet od nekaterih prvakov radikalne stranke. Dr. Šušteršič bi imel kandidirati v ljubljanski oblasti, ako se odkrito izjavi za radikalno stranko. Radikalna stranka bo razen tega forsirala svojo listo samo še v štajerski oblasti. Prihod dr. Šušteršiča se komentira v vseh političnih krogih." — »Jutro" od istega dne pa poroča: Danes je dospel v Belgrad bivši voditelj klerikalcev dr. Šulšiteršič. Nocoj je po dr. Lenartu prišel v stik z dr. Vojislavom Janičem, tajnikom radikalnega kluba ter se bo jutri najbrž sestal s PašiČem." Kdaj bodo zvišane uradniške plače? Potrpežljivost prebije železna vrata. — smo čitali včeraj v šoli! — Zakaj bi bili torej uradniki in učitelji tako nestrpni, če nam takoj ne uredijo plač, razmeram in času potrebno? Dokler se še smemo vsaj enkrat na dan najesti in dokler še imamo kakšne stare zakrpane čevlje pa za ogrniti star ponošen površnik, še ne bodemo umrli gladu in mraza. In pravijo: »Dokler Človek živi, mora delati."! — No, torej potrpimo še malo in delajmo z veseljemO), saj vendar vidimo, kako neumorno delajo visoki gospodje za — zavlačevanje uradniške pragmatike, s kojo je sklenjeno tudi povišanje plač. — Kaj bi neki za5vv ..... .. , . , Ljubljana, Siari 34 Skladišče v ..Kresiji", Ungarjev« uliea X, prvo nadstropje, ~ Prodajalna na drobno v „ „ „jja [a2lKne klljI v vseh Stritarjevi uliei st. 5. Podruzmea v Somboru (Baeka), Aleksandrova uliea št. 11. jezikih po ugodnih cenah. Upoštevajte pri nakupih. Najboljša in najsigurnejša prilika za sledenje! Ljudska posojilnica o Ljubljani Miklošičeva cesta št. 6 (tik za franc« cerkvi j c) obrestuje hranilne vloge in vloge na tekočem računu od 1. januarja 1923 po m* 5% -m brez odbitka, rentnega in invalidnega davka. Ljudska posojilnica v Ljubljani je največja slovenska posojilnica in je imela koncem decembra 1921 nad 1fO milijonov kron hranilnih vlog in nad 1,100.000 kron rezervnih zakladov. — Posojila se dovoljujejo na osebni .kredit (proti menici\ na hi-poteke in v tekočem računu. Telefon: Pisarne št. 57. Konfekcijska tovarna „Frande“ d. z o. z. v Ljubljani. Telefon: Tovarne št. 532. Tovarna v Stožloah ppl Ljubljani. Centralno skladišče vLjubljani, Miklofilfieva cesta lO./I. ‘^2) Vse vrste moških in deških oblačil. Uniformiranje. Prvovrstni izdelhi. Konkurenčne cene. a S Zadružna gospodarska banka d- d. B T»iero» 67. Ljubljana, Miklošičeva cesta št. 10. R,JunStM& “radu Gla vnica skupno z rezervami nad K 60.000.000. Podruinicei Djahowo, Maribor, Sarajevo, Sombor. Split, Šibenik. Ekspozitura i Bled. Interesna skup- nost z Sveopčo Zanatlijsko banko d. d. v Zagrebu in njeno podružnico v Karlovcu ter z Gospodarsko banko d. d. v Novem Sadu. Daje trgovske kredite, eskomptira menice, lombardira vrednostne papirje, kupuje in prodaja tuje valute in devize, sprejema vloge v tekočem računu in na vložne knjižice ter preskrbuje vse bančne Hn borzne transakcije pod najugodnejšimi pogoji. Pooblaščeni prodajalec srečk Državne razredne loterije. )