GOYA: PROVERBIOS. SPAK S KRAGULJČKI.
in se je gospa oblačila, je šel dva-, trikrat po sobi in pogledal skozi okno. Nato se je obrnil do nje.
»Gospa,« je dejal, »Vi hočete vedeti, kdo nosi krivdo, da v Vašem zakonu ni dece, Vi ali Vaš mož.«
Vera je strmela. Vendar je skušala zakriti razgrete misli. Dejala je: »Kako to sodite?«
»Vi niste zahtevali pomoči, ampak samo ugotovitve. Morda ne trdim tega z gotovostjo — bi Vam pomoč niti ljuba ne bila. Preden govoriva o tem natančneje, vas moram opozoriti, gospa, da sta neplodnega zakona lahko kriva mož ali žena. Vendar pa je v veliki večini slučajev krivda na ženi. Ali je bil Vaš mož kako bolan?«
»Ne vem,« je povesila gospa oči. »Mislim, da ne.«
»Potem ... je krivda najbrže na Vas. Po današnji preiskavi tega ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Vzrokov je lahko mnogo, a so nekateri tako zagonetni in skriti, da so le teoretično znani, v praksi
69
pa se nam izmikajo izpod rok. Temelji -tejša in težja preiskava bi lahko prinesla določnejših rezultatov. Če Vam je do tega, gospa . . .«
»Ne,« je dejala. »Hvala lepa.« Čutila je, kako se ji izmikajo tla pod nogami.
Zdravnik je zapazil izpremembo. »Dejal sem, kolikor moram vedeti ta hip, po tej preiskavi. Toda če Vas mož nadleguje z očitki, bi bil pripravljen . . .«
»Ne, ne; ni treba!«
Odprla je vrata in se je šele na pragu spomnila, da ni vprašala po zaslužku . . .
Ko je šla skozi čakalnico, ni nikogar pogledala.
10.
Gospa Vera je brskala po predalčkih male omarice, v kateri je hranila spo-minčke svoje mladosti. Bile so posušene cvetke in trakovi, rutice in zaponke; stotine predmetov, ki so izgubili svojo vrednost že davno, a so ljubi srcu.
Med drobižem je našla tudi malo fotografijo.  Slika je bila medla in je pred-