Kadar ni ustanovljen čas, kedaj da se ima pogodta izpolniti, sme se ta izpolnitev iDrez nepotrebnega odlaganja zahtevati.
s prepodajno pogodbo od 19. januvarja 1870, št. 2087 (spisi Švarovi) izročil je Matija Ravbar Matijev svojemu polnoletnemu sinu Ivanu v navedenej pogodbi popisano premakljivo in nepremakljivo premoženje, ter mu je objednemmej drugim naložil v dolžnost, da ima on svojemu bratu po krvi Osipu v ime očastva vaterliche erbsabfertigung) za izobraževanje v šolah plačati 800 gl. Ivan Ravbar Matijev prevzel je otčevo *) premoženje z naloženimi dolžnostmi vred. Osip Ravbar Matijev šel je v šole in ker mu brat Ivan ni bil plačal nego 50 gld. na račun omenjenih 800 gld. in ker ni preostatka z lepa plačati hotel, naperil mu je njegov otec kakor zakoniti zastopnik maloletnega upravičenca Osipa Rav-barja tožbo pr. 3. aprila 1872, št. 1198, s katero je zahteval, da ima toženec ml. tožitelju v ime očastva še ostalih 750 gold. s 60/0 obrestmi vred, od dne dostavljene mu tožbe naprej tekočimi, v štimajstih dneh pod eksekucijo plačati ter povrniti mu v istem času pod jednako posledico pravdne stroške.
Z razsodbo od 16. oktobra 1874, št. 3408, uslišal je c. kr. kotarski sod sežanski tožbe zahtevek iz teh le
razlogov:
Obedve stranki sta v tem složni, daje toženec po Čl. 3. in 6. prepodajne in ženitne pogodbe od 19. januvarja 1870, št. 2087, (spisi Švarovi) pod A., ko mu je namreč njegov otec Matija Ravbar izročil v tej pogodbi popisano premoženje, prevzel dolžnost, da
*) Brkini rabe pravilno besedo „otec", mestu oče, v vokatiTu jim se glasi: otče. Fis.
— 293 —
*) Tudi ta izraz je navaden v Brkinih. Pis.
plača svojemu bratu Osipu Ravbarju v ime očastva za izobraževanje v šolah 800 gld.
Ker je iz pravdnih spisov izvestno, da se nahaja Osip Ravbar Matijev v šolah, ter da ga je do sedaj vzdrževal z večine njegov otec sam, ker je toženec tožitelju v isto svrho samo s 50 gld. na pomoč priskočil in
uvaževaje, da bi se po čl. 3. omenjenega kontrakta moglo prisiliti toženca, da bi vzdržaval imenovanega svojega brata, ker se je obvezal: dati mu očastva 800 gld. in preskrbeti ga v šolah;
uvaževaje, da je Matija Ravbar, ki mora imeti skrb za to, da njegov sin nastopljene nauke nadaljuje ter da jih tudi dovrši, upravičen kakor otec in zakoniti njegov zastopnik porabiti v to svrho tudi glavno njegovo premoženje;
uvaževaje, da v navedenej pogodbi ni bil odločen čas, kedaj da se ima pogodba izpolniti ter da se vsled tega na podlagi §. 904 obč. drž. zak. ta izpolnitev precej, to je, brez nepotrebnega odlaganja zahtevati sme, — bilo je treba ne samo popolnoma uslišati tožiteljevega zahtevka glede plateža utožene glavnice, temveč tudi obsoditi toženca v povrnitev pravdnih stroškov (§. 398 obč. sodn. reda.)
Proti tej razsodbi apeliral je toženec ter je v apelaciji svojej naročito poudarjal, da bi se ga moglo obsoditi k večjemu, da bi moral plačati utoženih 750 gld. v raznih letnih obrokih. Vsled te apela cije je c. kr. višje deželno sodišče, apelacijo deloma uslišavši razsodbo prvega sodca *) deloma potrdivši, z razsodbo od 14. januvarja 1875, št. 5080, za prav spoznalo:
a) Toženec je dolžan ml. Osipu Ravbarju za izobraževanje v šolah plačati preostanek 750 gld. na podlagi beležniškega kontrakta od 19. januvarja 1870, št. 2087; sicer ne v štir-najstih dneh, temveč v dval^ajst jednacih letnih obročih, počenši od tožbinega dne 3. aprila 1872, vsako pojedino rato v štimajstih dneh po plačilnem dnevu antecipatno in pod eksekucijo s G"/« obrestmi vred od že preteklih rat in brez obresti od bodočih rat;
b) Toženec je dolžan povi-niti tožitelju v 14. dneh pod eksekucijo polovico pravdnih stroškov v znesku 17 gld. 8 kr.,
— 294 —
Opustivši sodbo o apelacijskih stroških podpiralo je to svojo razsodbo s temi-le
nagibi:
Da mora toženec plačati utoženo sveto, je po razlogih prvega sodca dovoljno dokazano. S pravico brani se pa toženec, da ima brez odlaganja plačati utoženih 750 gld. s pripadki vred.
Kedaj da se ima ta dolg plačati, ne ustavnovljuje pogodba pod A. ničesar, in treba je sicer v navzočnem slučaji uporabiti usta-novljenje §. 904 obč. drž. zak., ali ne z onimi posledicami, katere je že njega prvi sodeč izvedel.
Po besedah ravno navedenega §. sme se, ako ni ustanovljen odločen čas, kedaj da se mora pogodba izpolniti, ta izpoMitev takoj, to je brez nepotrebnega odlaganja zahtevati.
Po samej tožbi in po druzih tožitelja navedenjih je izvestno, da ml. Osipu Ravbarju naklonjeni znesek 800 gld., katerega platež je toženec prevzel, je bil odločen za izobraževanje istega maloletnika v naukih. Potreben je torej ta znesek ne na jeden-krat, temveč v raznih obrokih in tako ima se tudi plačevati.
To se mora v tem slučaji smatrati stališčem, po katerem ima se ustanoviti čas plačila in način plačevanja (§§. 914, 915 obč. drž. zak.), katera mora sodnik odločiti po svojem spoznanji, z ozirom na naravo pravnega posla.
V tem oziru je tudi pogodba pod A. merodajna, ker so od jedne strani premoženja prijemniku glede časa za plačilo družim njegovim sestram naklonjenih dot zahvaljeni primerni obroči, in ker se tedaj tako odredjenje* ne nahaja samo glede ml. tožitelja, kateremu je njegovo očastvo bilo namenjeno k izobraževanju v naukih. Naravno je torej, da se sukcesivna uporaba in primerno plačevanje na obroke zaukaže.     ^
V tem oziiTi sta tudi obedve stranki složni, da je ml. Osip Raubar, ko je bila tožba naperjena, obiskoval komaj ljudske šole, in tožitelj sam ni ugovarjal, da ima še dokončati gimnazijske in fakultetne študije, katere trajajo, kakor je sploh znano, dvanajst let. Na podlagi teh uvaževanj in ker nista stranki predlagali druzega načina plačevanju, moralo se je odrediti za plačevanje utožene svote dvanajst letnih obrokov in sicer po §. 1418 obč. drž. zak. antecipatno.
— 295 —
Kar se obrestij tiče, mora se omeniti, da niso bile dogovorjene in zaradi tega ni bilo mogoče naložiti tožencu plačila obresti glede prihodnjih obrokov, pač pa glede preteklih, ker se je začela toženca dolžnost za plačevanje teh obrokov takoj, ko je bila skle-nena pogodba pod A. in ker, kakor tolmači on sam pogodbo pod A., ima plačati glavnico v perijodičnih obrokih za studentovanja ml. tožitelja, kar je, razen delnega plateža 50 gld., opustil storiti in moral s tožbo na svojo dolžnost opominan biti.
Sodba glede pravdnih stroškov opira se na §. 25, zakona od 24. maja 1874, št. 69, drž. zak.
Vsled tožiteljeve revizije spremenilo je c. kr. najvišje sodišče z določbo od 2. decembra 1875, št. 9481, razsodbo c. kr. višjega sodišča ter popolnoma potrdilo razsodbo prvega sodnika pridruživši svojej razsodbi te-le
razloge:
S pogodbo od 19. januvarja 1870 pod A. izročil je Matija Ravbar v istej pogodbi navedeno premoženje svojemu polnoletnemu sinu Ivanu Ravbarju in (tudi) pod pogojem, da ima le ta plačati svojemu bratu Osipu za preskrbljevanje v naukih 800 gld.
Ivan Ravbar, katerega toži njegov oče v imenu svojega sina Osipa s tožbo pr. 3. aprila 1872, št. 1198, zastran plačila ostalih 750 gld. s pripadki vred, podpisal je omenjeno pogodbo, ter je po tem tacem prevzel premoženje in vse dolžnosti, ki so mu bile ob jednera v izpolnitev naložene.
Za izpolnitev svoje dolžnosti ni si toženec izgovorili pogodbi nobenega časa, in zaradi tega more se po §. 904 obč. drž. zak. tem više precej k izpolnitvi prisiliti, ker nikedo ni mogel naprej vedeti, ako in na koliko bode upravičeni Osip Ravbar naukov se oklenil, in tudi ne, ako bode voljan in sposoben pričete nauke nadaljevati; in ker bi vrhu tega toženec, ki uživa z obvezanostmi obloženo premoženje neizpolnivši prevzetih dolžnosti nezakonito obogatil se na škodo svojemu bratu Osipu.
Na podlagi teh in druzih stvarnih in zakonitih razlogov prvega sodnika bilo je treba razsodbo apelacijskega sodišča predrugačiti ter popolnoma potrditi razsodbo prvega sodnika.
T.