Sanje
»Mama!«
Sredi noči je poklical v spanju s čudnim, prestra-šenim glasom. Kakor da je uboga sirota zavpila na pomoč, tako žalosten klic je presekal nočno tišino.
Mati je napol bedela in v hipu je bila pri otroku.
»Kaj pa je, Ivanček?« je vprašala skrbno in plašno, kakor govori le mati.
»Mama,« je zajecalotrok ves vznemirjen, »ah,rmama, kaj sem jaz videl! Ateja sem videl!«
Prijel je za materino roko in pomencal oči.
»Pa si se ateja tako ustrašil ? Ateja se vendar ne boš bal ?«
Z ljubečo roko je otroka pobožala in položila nazaj na vzglavje. A Ivanček se je vzravnal in se stisnil k njej.
»Ne bom spal, sfrah me je! Pa ne ateja, tistih hudih mož se bojim.«  — S strahom je pravil.
»Ivanček, sanje so bile to.  Nič te naj ne bo strah!«
»Ne, prav natanko sem videl. Samo tako čudno je bilo vse, in atej so bili čisto drugačni kot takrat, ko so šli od doma. Klical sem jih, ko sem jih zagledal, pa me niso nič slišali. Vojaško obleko so imeli, kot takrat, ko so nas prišli obiskat. Samo —• zdaj se niso smejali; žalostni in hudi so bili in tisto strašno, veliko puško so imeli v roki, Sami tuji možje so bili okrog njih, sami bradati vojaki, in vsi so jezno gledali. Ma-mica, in jaz sem se tako bal . . . Morda ti hudi možje niso pustili, da bi atej slišali mene . . .«
14
»Na vojski morajo~biti taki, Ivanček!« je rekla otroku mati in ga pogladila po glavici. »Vidiš, ti ne veš, kaj je vojska. Tam se mora vsak strogo držati, da se ga sovražnik boji. Vidiš, tisti hudi možje, tisti jezni vojaki morajo biti srditi. Ateja pa imajo možje radi kakor ti. Seveda tebe, revček, niso slišali... No, Ivanček, pa so te kaj videli atej ?«
»Nič. In zato mi je ravno hudo, ko smo bili tako blizu. Rekel sem jim, da naj pridejo kmalu domov. In sem jim povedal, da jih čakate tudi vi, da bi jih tudi vi tako radi videli — pa atej niso nič slišali in mi niso odgovorili.«
S skoro jokajočim glasom je govoril Ivanček.
»Nedolžno dete!«  je pomislila mati.
»In tako kratek čas sem jih videl!« je vzdihnil otrok. »Kar naenkrat so prišli od druge strani še bolj strašni možje in ti so gledali še bolj jezno . . . Naš atej so hitro vzdignili tisto veliko puško in od vseh strani je tako strašno zagrmelo — in jaz sem zavpil, poklical sem vas. A v tistem hipu je vse izginilo. Ah, mama, jaz se tako bojun za našega ateja —  —  —«
Ivanček se je še tesneje stisnil k materi. Mati je čutila, kako so trepetale njegove roke, kako mu je drgetalo telo.
»Nič se ne boj, Ivanček«, mu je dihnila z mehkim glasom. »Le miren bodi! Ateju se ne bode zgodilo nič hudega. Samo priden bodi! Snoči si molil zanj in Bogec ga bo zato varoval . . . Le lepo zaspi!«
»Bogec jih bovaroval!« je ponovil otrok in se. je skoro vzveselil. »Mamica, pa še zdajle za ateja moliva!«
V teh hipih je začutila mati, kako sladka in mo-gočna je ljubezen otrok. Vnovič je občutila srečo svojih težkih dni.
»Da, Ivanček!« je dejala. »Najlepše bo, da tudi zdajle pomoliva za ateja. Morda ravno zdaj najbolj po-trebujejo,  da bi jih Bogec še bolj varoval.«
Ogrnila je Ivančka in pokleknila sta oba pred Marijin oltarček v sobi. Rdeča lučka je vzplapolavala pred podobo, bele rože so pordevale okrog nje, sredi njih se je pa smehljal dobrohotno in usmiljeno obraz Marijin. Dvoje src je drhtelo v pobožni molitvi, in rdeči
15
žarki, ki so vztrepetavali v temo, so nosili njiju vzdihe k Materi vseh ubogih in zapuščenih ... In Ivančku se je zdelo, da ju ta Mati blagoslavlja s svojimi milosrčnimi očmi. Saj najčistejša in uajlepša je ljubezen nedolžnih, in najmogočnejša je njih molitev, ker jo tnolijo v Iju-bezni z Bogom sklenjena srca —  —  —
Ko se je Ivanček zjutraj prebudil, se mu je veselo smehljalo lice.
»Spet sem videl ateja!« je pravil ves srečen svoji materi. »In atej so me tudi videli in so govorili z menoj in so se smejali. Kmalu pridejo domov, so rekli, samo priden moram biti in moliti zanje. Takrat bodo pove-dali, kako je bilo na vojski, in bodo prinesli tudi zame vojaško obleko, da se ne bom več bal vojakov. In sab-ljico in kapo mi bodo prinesli, kakor jo imajo oficirji. O), mamica! Samo tiste puške ne maram! Nak, in sem ateju tudi rekel. Veste, in ko so govorili, so me ves čas božali in zmerom so se smejali . . . Ah, mamica, kako lepo je bilo!   Naš atej so mi tako dobri!«
In mamica se je  zasmejala z Ivančkom vred.
Jože Plot