Pavle Segula	Izkušnja s Čogorija	145
Marjan Raztresen	Družinska potepanja	147
	Tragedija v Alpah	148
M. R. - T. P.	50-let nica Kugyjeve smrti	149
Miran Nagode	1000 m globoko pod Francijo - 2	150
Jozet Nyka	Pičla himalajska jesen	153
	Tragedije himalajskih nosačev	155
	Na smučeh prek ledenega otoka	156
Dušica Kunaver	Od Triglava do treh vrhov sveta	158
Dušan Škodi č	V Fužinskih planinah	162
Helena Giacomelli	Na otočku med dvema svetovoma	163
Dejan Ogrinec	Triglavska pravljica	164
Miha Peternel	Zajci z ledom	167
Beno Bergant	Šodrar gre prvič čez steno	169
Jože Vogrin	Strah pod Prisojnikom	172
Rafko Terpin	Tamkajšnje območje	175
Darinka Pajenk	Sobotni izziv - Ratitovec	177
	Odmevi	179
	Iz planinske literature	180
	Društvene novice	183
Sfïka na naslovni strani: V dolini za Kopico
Foto: Martin Šolar
planinski vestnik izdaja Planinska zveza Slovenije, 61000 LJubljana, Dvoržakova ulica 9, p. p. 215, Revija izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbor: Marjan Raztresen (glavni in odgovorni urednik), Janez Bizjak. Sonja Dotinšek, Mitja Košir, Edo^ Kozorog. Silvo Kristan, France Malešič, Dragica Manfreda, Marlen Premšak, Tone Strojin, Tone Škarja in Franček Vogelnik. Predsednik založniško-izdajateljskega sveta dr. Milan Naprudnik. Prispevke pošiljajte na nastov Planinske zveze Slovenije. Rokopisov in slrk ne vraćamo. Tekoči račun pri SDK 50101 -678-47046. Naročnina za drugo trimesečje leta 1994 znaša 600 SIT, posamezna številka stane 200 SIT, Letna naročnina za tujino znaša 30 ameriških dolarjev. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke, Ob spremembi naslova vsetej navedite tudi stari nastov, in sicer s tiskanimi črkami, Upoštevamo sarno pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Tisk Tiskarna »Jože Moškrič* v Ljubljani.
Glasilo spada med proizvode informativnega značaja iz 13. točke tarifne številke 3 Zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92) in Mnenja Ministrstva za informiranje Republike Slovenije, št. 23/11792 z dne 24. 2. 1992, za katere se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5 %.
ZADRŽEVANJE NAD MEJO ŽIVLJENJA IMA SVOJA PRAVILA
IZKUŠNJA S ČOGORIJA
PAVLE ŠEGULA
Namenil sem se. da obnovim nekaj podatkov o aklimatizaciji, o kateri so različni avtorji in prevajate i, raziskovalci in praktiki samo v preteklih petih desetletjih napisali goro člankov, študij in knjig. Sodobna medicina in biologija sta obstoječe znanje izredno izpopolnili, udeleženci odprav v tuja gorstva, med njimi tudi slovenski, pa prispevali najrazličnejše izkušnje, trpke in spodbudne.
Obnašanje alpinistov zgovorno kaže, da je najbolj preprosta pravila najteže spoštovati. Eno teh je, da na visokih gorah brez aklimatizacije ni mogoče niti uspeti, niti preživeti. Ljudje smo ustvarjeni za življenje v ozračju, bogatem s kisikom, katerega je v dolinah na pretek, v visokogorju in zlasti nad 3000 metri pa vse manj. Ravno zato je pri osvajanju najvišjih goré našega planeta toliko težav, neuspehov in tragedij.
Narava je pravična, nikdar črno bela. Vselej in vsakomur dopušča prilagoditev, upoštevajoč njegovo usposobljenost ter telesno in duševno pripravljenost. Kadar gre za spoštovanje postopnosti, ki telesu omogoča, da se privadi na spremenjene pogoje, narava dosledno ne popušča, vendar prizadetega vselej pravočasno opomni, naj odneha, če se mu ne uspe prilagoditi.
Ta vprašanja nenehno kot Damoklejev meč visijo nad vodji in zdravniki odprav, ki bi zaupano jim moštvo radi obvarovali pred škodljivimi posledicami bivanja v velikih višinah, zraven pa bili tudi uspešni. Teh problemov se — na svoj način — boji vsak član odprave, čigar cilj je vrh, ki ga oblega s tovariši. Pa ne samo boji, ponavadi jih želi zaobiti, se prelisičiti s kako zvijačo, skratka, se poceni izmazati, slabost in bruhanje v višinskem taboru pa pripisati čemerkoli, samo ne tistemu pravemu — višinski bolezni, A naj bo kakorkoli: karkoli se zgodi, vse je posledica naših osebnih in skupnih odločitev, bodisi pametnih, bodisi zgrešenih. O tem sem ponovno veliko razmišljal po smrti znanca in someščana na daljnjem Čogoriju.
NEKAJ MALEGA O POGOJIH ŽIVLJENJA V VELIKI VIŠINI
Vsebino francoskega opomnika Gore in zdravje, namenjenega članom odprav, bi moral znati na pamet in jo dosledno spoštovati vsakdo, ki zahaja v ledeniške gore. Ponovimo, česa se je treba prav posebej bati in
česa se izogibati: pomanjkanja kisika, pomanjkanja telesnega sladkorja, podhladitve in pomanjkanja telesne tekočine. Vsaka od teh težav je že sama po sebi zadostna, da spravi ob moči še takega korenjaka. Večinoma pa nastopajo vzajemno, druga spodbuja drugo, da se problemi še stopnjujejo. Će si stvari podrobneje ogledamo, vidimo, da je najhujše pomanjkanje kisika, saj so dostikrat že bazni tabori tako visoko, da se marsikdo ne more prilagoditi in mu prej ali slej ne preostane drugega kot predčasna vrnitev. Različna obolenja, kot so prehladi, gripe, pljučnice in še kaj, dodatno zmanjšujejo zmožnost prilagoditve, brez katere višje na gori nima nihče kaj početi. To vsi vemo, kaže pa, da pomanjkanje kisika prav odpravarji najhitreje spregledajo. Vzrok bo verjetno v neizmernem optimizmu in veri v svoje zmogljivosti. In tako se zgodi, da grešijo prav tam in tedaj, ko bi to najmanj smeli. Pijačo si človek še nekako natali, tudi pred mrazom se dâ za silo zavarovati, kisika pa ne nadomesti nobena stvar razen jeklenke ali tlačne komore, ki jima himalajizem v alpskem slogu ni preveč naklonjen. To je neizprosna in usodna stvarnost, ki je dandanes, ko postaja hoja na osem-tisočake brez dodatnega kisika tako rekoč pravilo, nihče ne bi smel podcenjevati.
TO IN ONO O VIŠINSKI BOLEZNI
Znakov, ki naznanjajo višinsko bolezen, je kar precej: glavobol, slabost, neješčnost, nespečnost, vrtoglavica, glavobol, ki ne pojenja, četudi zaužijemo aspirin, bruhanje, težko dihanje med mirovanjem in počitkom, nenavadna ali huda utrujenost, zmanjšano izločanje seča in lokalni znaki — otekline (edemi) vek, lica, rok in sklepov.
Ko opazimo znake višinske bolezni, se ne izgo-varjajmo na kako drugo bolezen v bojazni, da bi nas tovariši imeli za nesposobne. Ne poskušajmo jih prikriti, saj je vsak izmed navedenih znakov resno opozorilo, da (še) nismo prilagojeni.
Poskusimo si pomagati z aspirinom. Će nismo preveč prizadeti, bodo bolezenski znaki prešli, vzpon pa lahko nadaljujemo. Če se stanje ne popravi, počivajmo. Izboljšanje skoraj gotovo ne bo izostalo. Če se stanje še slabša, sestopimo. Pazimo, da ne zamudimo priložnosti, kajti kasneje bo stanje mnogo slabše.
Če smo na poti proti vrhu in kaže, da se bo bivanje na gori zavleklo, se najprej prilagodimo;
ne tvegajmo, da daleč od baze zbolimo za višinskim pljučnim edemom, ki se javlja z dušenjem in burnim dihanjem, pomodrelimi ustnicami in uhlji, s penastimi, včasih rožnato obarvanimi pljunki. Nič lažji, če ne še usodnejši je višinski možganski edem, ko nas mučijo izjemna utrujenost, divje bruhanje in hud glavobol. Naše obnašanje je čudaško, nenavadno, morda je prav blizu tudi konec. Poglejmo še dejavnike, ki največ prispevajo k nastanku nenadne višinske bolezni! To so hitrost vzpenjanja, dosežena višina, čas bivanja na doseženi višini in osebna nagnjenost k višinski bolezni.
Pamet kliče k previdnost, na voljo so nam tudi tri zlata pravila za vzpone v veliki višini:
1.	Nastanimo se zadosti visoko, da se prilagodimo na višino.
Telo zahteva že v baznem taboru zadostno nadmorsko višino, da bi kasneje na gori lahko v celoti razvilo svoje obrambne mehanizme.
2.	Ne vzpenjajmo se prehitro na preveliko višino!
Višino je najbolje pridobivati tako, da se iz izhodišča povzpnemo do naslednjega višinskega tabora in — če smo pri močeh — še kakih sto ali dvesto metrov višje, nato pa se vrnemo v tabor, ki je cilj dnevne etape. Višinska razlika med dvema zaporednima bivakoma na gori naj bo med 300 in 500 metri. Dodatno pridobljeni metri nad taborom, v katerem bomo prenočevali. nam pomagajo k boljši aklimatizaciji.
3.	Ne ostanimo predolgo na veliki višini! Človek ni ustvarjen za življenje v višini nad 5500 metri. Bivanje v višini je močno odvisno od nadmorske višine, v kateri se zadržujemo — na 5000 metrih lahko zdržimo nekaj tednov, na 8000 metrih samo nekaj dni (če smo aklimati-zirani). Značilna so štiri obdobja, ki sledijo drugo drugemu:
•	belo obdobje: posebnosti ni. znaki višinske bolezni se pojavijo šele 4 do 8 ur po prihodu na kritično višino;
•	obdobje prilagajanja: to zahteva nekaj dni, ko alpinist preboleva akutno višinsko bolezen. V telesu potekajo prilagoditve ni mehanizmi, izogibati se mora prevelikim naporom;
•	obdobje prilagojenosti: telo je optimalno prilagojeno in usposobljeno za napore;
» obdobje propadanja: telo popušča, storilnost pada, moči se izčrpavajo.
SE IZ IZKUŠENJ NA ČOGORIJU LAHKO ČESA NAUČIMO?
Naj najprej zapišem, da s svojimi razmišljanji želim člane odprav spodbuditi k pravilnemu umevanju aklimatizacije. O slovenski odpravi na K-2 sem namreč prebral vsa v Delu in PV dosegljiva poročila, ki pa so za čas pred konč-
nim dejanjem na gori pomanjkljiva in sem tako dobil vtis, da Boštjan Kekec, član odprave, morda takrat ni bil zadosti prilagojen. Vse nejasnosti so prešle, ko sem prečital njegov osebni dnevnik z odprave, ki se zaključi 9. junija 1993 z napovedjo, da naslednjega dne s tovarišem v navezi, Borisom, odrineta na goro in proti vrhu.
Brez pomena bi bilo naštevati podrobnosti. Zagotovo vemo, da so člani odprave 25. maja prišli v bazo in postavili šotore. Naslednjega dne je tudi Boštjan sodeloval pri postavitvi pomožne baze in se vrnil v bazo, 27. maja 1993 je spremljal zdravnika pri evakuaciji zveznega oficirja, ki se nikakor ni mogel znebiti višinske bolezni, v vojaško bazo. Sestop do stečišča ledenikov na Cone o rdi j i je z vidika aklimatizacije sam po sebi dodatna pridobitev, vendar z napori ob nebogljenem varovancu in takojšnji vrnitvi v bazni tabor dokaj utrujajoče dejanje.
Opisa postavljanja višinskih taborov med 27. majem in 7. junijem A. 8jelčeviča in Z. Požgaja
naštevata, kako so člani, zlasti izkušeni veterani, Kolobar i li od tabora do tabora in se 7. oziroma 10. junija vrnili v bazni tabor Boštjana v teh člankih ne zasledimo, iz dnevnika pa sledi, da je bil 28. maja spet v pomožni bazi, 29. maja v T1, kjer je prenočil, naslednjega dne pa se je vrnil v bazo. Tam je ostal do 4. junija zjutraj. Tega dne sta z Borisom dosegla TI, dan kasneje pa T2. Dne 6. junija se je prebil do višine 7000 metrov ter sestopil v bazni tabor, kjer je ostal tri dni. Zapisi se končajo 9. junija z mislijo na naslednji dan, ko se začne hoja proti vrhu oziroma T4, ki ga doseže 13, junija. Glede na veliko višinsko razliko med bazo in T4 (2600 m) je to kar normalno; ves ta čas je (razen med nočitvami v vmesnih taborih) pridobival na višini, kar je seveda zahtevno in naporno. Lahko si predstavljam, da je 13. junija prispel v T4 ob zelo neprimerem času. Vzponu prve četverice na vrh je sledilo poslabšanje vremena, ki je gotovo oviralo in dodatno utrujalo tudi Boštjana in Borisa med njunim napredovanjem od T3 proti T4. Fantje so z vrha sestopali neurejeno in razkropljeni, Požgaj je šele po tavanju našel šotor, Carlos in Božič sta noč po čudežu preživela v bivaku na prostem v snegu. Sami alarmantni dogodki, ko je zdelanemu Boštjanu komaj kdo lahko posvetil kaj več pozornosti. Skrbi in negotovosti je bilo na pretek, utrujenost novodošiecev pa logična in vsaj na začetku ne sumljiva. Če po ubijalskem vzponu utrujen zlezeš v spalno vrečo in umolkneš, je to še kako razumljivo. Povrhu ne pozabimo, da je v taki višini bistrost duha na najnižji možni ravni, da so vsi življenjski pogoji presneto neugodni in tudi obnašanje prisotnih praviloma drugačno kot v normalnih razmerah v dolini.
Najboljše, kar bi Boštjan tedaj moral storiti, če bi mogel in imel ob sebi krepko spremstvo, bi bil takojšen povratek v T3 ali še nižje, kjer bi si najbrž hitro opomogel. Tega pa se zagotovo ni zavedal niti sam, niti kdo drug, saj je bilo splošno stanje več kot alarmantno, usoda več kot polovice posadke v T4 pa spričo vremena skrajno negotova Prva in optimalna priložnost je bila zamujena, saj je bila vrh vsega še noč.
Ko so bili naslednjega jutra spet vsi skupaj, se je ob nespremenjenem in celo slabšem stanju bolnika del posadke v T4 pripravljal na sestop, saj se je v šotoru za dve osebi gnetlo kar šest ljudi. Do obotavljanja pa je prišlo, ker Carlos, ki je sestopal z Grošljem, do druge ure še ni prišel v T3 in je nastopila nova negotovost. Spričo bolnega Boštjana in močno prizadetih omrz-njencev je bila takrat tudi teoretična možnost za sestop preostalih že zelo majhna, kar je bil eden izmed razlogov, da so se kljub izrecnemu priganjanju in rotenju iz baze odločili, da še eno noč ostanejo v T4. Žrtev višinske bolezni v takih okoliščinah žal pospešeno propada. Pravi čudež je, da je Boštjan ob zavračanju hrane in pijače in pomanjkanju kisika sploh tako dolgo vegetiral in da so se vsi drugi sploh živi vrnili v dolino.
Kaj bi ob tem še lahko povedal?
1 V T4 bi morali imeti kisik z masko za vdihavanje. Življenje je nazadnje vendar nad športnimi pravili, sicer pa bi z njim pomagali samo bolnikom, kar bi bilo gotovo koristno in upravičeno,
2.	14. junija zjutraj je bilo v T4 šest članov odprave, med katerimi je bil po mojem mnenju kolikor toliko pri sebi samo Grošelj. Požgaj in Sedej sta imela bolj ali manj hude omrzline, za Carlosom in Stipetom je bi! krut bivak na prostem, Boštjan je bil v celoti odvisen od pomoči tovarišev. Če so že razmišljali o umiku, bi jim moralo biti jasno, da je vsestransko najugodneje, če sestopijo vsi hkrati in takoj (seveda se v polni meri zavedam, daje nasvete lažje deliti, kot jih uresničevati). Z odhodom Grošlja in Car-losa pa so v T4 ostali samo še bolniki.
3.	Povezava med tabori je bila praktično prekinjena, vsakršna resna pomoč od spodaj nemogoča.
EPILOG___
V pomenku po komemoraciji v Bohinjski Beli sem omenil svoje tedanje dvome o aklimatizira-nosti preminulega, ker njegovega imena pri postopnem napredovanju proti vrhu pač nisem zasledil v časopisnih poročilih. Slišati je bilo najrazličnejša mnenja, med katerimi mi je ne-
DRUŽINSKA POTEPANJA
Zahodna Evropa je po dolgem in počez preprežena z dolgimi pešpotmi, ki jih prečkajo krajše transverzalne, vezne in drugačne poti. Popotništvo je že nekaj let posebno v zahodni Evropi velikanska moda celo tam, kjer pri domačinih ni kdovekako velike planinske tradicije Za popotnike pravzaprav sploh ni pomemben gorski vrh, ampak hoja po pokrajini, bodisi ravninski, bodisi gričevnati aii gorati, pri tem pa malokdo sprašuje po dokazilih o prehojeni poti, saj gre predvsem za osebno zadovoljstvo na poti in tudi pozneje.
Slovenci smo bolj planinci kot popotniki: cilj izleta ali ture je navadno kakšen vrh s kočo, cerkvijo ali gostilno in če je na takem vrhu še žig, je zadovoljstvo toliko večje: skoraj se spodobi prinesti z nedeljskega izleta žig o »osvojeni" gori.
Kot je zadnja leta pri näs vse več gornikov, ki
jih ne zanimajo markirane in dobro obiskovane gorske poti, ampak si za cilje izbirajo brezpotja in osamljene vrhove, je tudi vse več popotnikov, ki se podajo, na primer, na Levstikovo ali Jurčičevo pot, na kateri ni visokih vrhov, pač pa lepa pokrajina, prijazni ljudje, lepi razgledi in malo turistov. Na take poti se odpravljajo predvsem cele družine, da so ves dan skupaj in ves dan v nara vi. Letos je leto družine in posebno v Nemčiji, kjer je verjetno največ evropskih vandrovcev. že na veliko propagirajo popotništvo kot najprimernejši šport za vse družinske člane hkrati. Vsak drug šport, pravijo, je tako ali drugače selektiven: nekateri so predvsem za očete, drugi za otroke, nekateri za pogum-nejše, drugi za močnejše in vztrajnejše, nekateri samo ali predvsem za otroke, le popotništvo je primerno za čisto vse družinske člane, pa še drag šport ni. Doma družinski člani skupaj naredijo popotniški načrt, primeren za vse, za pomoč vzamejo kakšen zemljevid ali potopis, da ugotovijo vzpone, dolžino poti in vmesna počivališča, potem pa konec tedna vsi skupaj vzamejo pot pod noge.
Sicer smo to pravzaprav vsi že dolgo vedeli, te spomnili se nismo tega.
Marjsn Raztresen
kako neresno in kapitulantsko zvenela misel: »Ja, saj je ludi hoja od tabora do tabora tvegana in nevarna!«
To je res, saj se lahko ubiješ, izgineš v razpoki aii pa te odnese plaz, vendar pa spričo vsega, kar vemo o pomenu aklimatizacije, tak argument ne zdrži kritike. Zanikati vlogo prilago-
ditve, ki prej ali slej odločilno vpliva na uspeh dela na gori, je tvegano, znak neznanja ali pa sprenevedanja.
Članom odprav pa slejkoprej kot poglavitna zapoved ostaja le eno — pravočasna in dosledna aklimatizacija in zavest, da je njihova usoda predvsem v njihovih lastnih rokah.
V GORAH NAD VAL D'ISERQM JE PLAZ ZASUL PET ZDRAVNIKOV IN VODNIKA
TRAGEDIJA V ALPAH
Zdi se, kot da smo po nekaj zaporednih zelenih zimah popolnoma pozabili na »belo opojnost«, ki lahko posebno v gorah premalo previdnemu obiskovalcu pokaže zobe Tako je to zimo v Alpah, tudi slovenskih, snežni plaz vzel več življenj, tragedijam pa so botrovali izključno človeški dejavniki.
Najhujša takšna nesreča se je to zimo pripetila v francoskih Aipah, kjer se je zadnjo letošnjo januarsko soboto sredi sončnega dopoldneva s tragedijo končal smučarski izlet: pod snežnim plazom je umrlo pet britanskih zdravnikov skupaj s svojim vodnikom. Od skupine sedmih izkušenih smučarjev se je rešil le en sam britanski zdravnik, ki je smučal zadnji v vrsti in zato plast snega na koncu piazu, ki ga je zasula, ni bila tako debela kot tista, ki je zasula njegove kolege. Rešil se je tudi zato, ker je imel eno roko še prosto, tako da se je počasi odkopaval Iz snega, potem pa mirno ležal, da ne bi sprožil novega plazu, dokler ga po 24 urah naposled niso rešili.
DAN KOT NAROČEN ZA SMUČANJE
Nesreča se je zgodila ob 11. uri dopoldne zadnji dan bivanja večje skupine britanskih zdravnikov, ki so v francoskih Alpah združili počitnice s strokovno konferenco. Tisto soboto zjutraj ob devetih se je šest zdravnikov s smučarskim učiteljem odpravilo na izlet iz Val d:isera prek Tignesa čez vrh Col du Palet (2653 m) proti Champany en Vanoise, Malo pod vrhom Coi du Paleta pa jih je zasul snežni plaz. Dan za smučanje ni mogel biti lepši. Na jasnem, modrem nebu je sijalo sonce in pršiča je bilo na pretek. Res pa je, da je skupina smučala zunaj urejenih smučišč, čeprav na njihovi takratni poti ne pomnijo snežnih plazov, kot je bilo poudarjeno pozneje. Skupino je vodil izkušen vodnik in tam, kjer so se smučali, ni bilo vetrovno. Toda veter je pihal okrog gorskih vrhov in med tednom je zapadlo precej novega snega, nekaj dni prej pa so pihali tudi močni vetrovi in temperature niso bile enakomerne. To pomeni, da je sneg padal na različne podlage.
Po nesreči so strokovnjaki pripovedovali časopisnim novinarjem takole: Če pade sneg na zmrznjeno ali trdo podlago in zaradi različnih temperatur obe podlagi med seboj nista dovolj povezani, lahko veter v višinah sproži blok snega, ki zgrmi v dolino. To je bil, kot domnevajo, tudi vzrok za tragedijo britanskih zdravnikov,
V francoskih smučarskih letoviščih redno objavljajo opozorila o možnostih plazov, in sicer po lestvici od prve do pete stopnje. Tisti konec tedna, ko se je zgodila nesreča, je bilo v okolici Val d:lsera objavljeno opozorilo, opremljeno s številko 3, kar pomeni precejšnjo nevarnost plazov, zlasti na strmih pobočjih, in bi moral biti zato vodič verjetno previdnejši, kot je bil.
NEPREVIDNI SMUČARJI
Tragedija je sprožila več nepojasnjenih vprašanj, predvsem to, zakaj prej niso začeli iskati ponesrečencev. Šele v nedeljo zjutraj, dan po nesreči, ko se šesterica zdravnikov ni pojavila na zajtrku, so jih kolegi pogrešali, reševanje pa je sprožila žena smučarskega učitelja, ker moža zjutraj še ni bilo doma. Nekateri sicer pravijo, da niso bili v skrbeh zato, ker je šlo za skupino in so mislili, da so smučarji pač spremenili svojo pot in se ustavili v drugem kraju.
Tragedija pa spet uči in opominja. Poudarja nevarnost smučanja zunaj urejenih smučišč, kjer so nesreče s sproženimi plazovi najpogostejše. Gorski reševalci tudi opozarjajo, da v Franciji na vsaki smučarski žičnici vedo, katero opozorilo po lestvici od 1 do 5 je na določen dan objavljeno in velja za njihovo okolico. Zato naj bi se smučarji na žičnicah prepričali o varnosti svojih poti. Tisti, ki se smučajo zunaj urejenih smučišč, pa bi morali imeti lavinske žolne in še druge naprave, ki se ob takšni nesreči sprožijo, tako da je pomoč hitrejša in lažja. Takšne naprave je mogoče vsaj v Franciji kupiti ali pa si jih za majhno odškodnino sposoditi za določen
dan.	(Republika)
TRST JE DOSTOJNO IN PLEMENITO OBUDIL SPOMIN NA DR JULIUSA KUGYJA
50-LETNICA KUGYJEVE SMRTI
Lepa množica planinskih prijateljev (ne le iz Trsta, temveč tudi iz Kopra, Nove Gorice in Ljubljane) in tudi ugledni predstavniki Trsta, Slovenije in Koroške oziroma Avstrije so se v soboto, 5. februarja 1994, zbrali pred vhodom na glavno tržaško pokopališče pri sv. Ani, kjer je — tudi po zaslugi tržaške občine — še ohranjen grob dr. Juliusa Kugyja s spominsko piramido, ki nosi preprost napis Kugy. Ob petdesetletnici smrti tega velikega ljubitelja Julijskih Alp so s prapori in venci družno stopali Slovenci in Italijani ter nemško govoreči Avstrijci. Sprevod se je ustavil pred kapelico, kjer med nizkimi cipresami stoji njegov grob.
ŽUPANI NA POČASTITVI
Ko so otroci osnovne šole Julius Kugy v Trstu odpeli nekaj pesmic, so se zvrstili še pozdravni nagovori predstavnikov v treh jezikih. V zares uglašenem ozračju ljudi in narave na tem kraju miru, v milem sozvočju s Kugyjevo življenjsko filozofijo so odmevale besede predsednika Skupščine mesta Ljubljane, ljubljanskega župana Jožeta Strgarja, ki se je prisrčno zahvalil organizatorjem in še posebej županu lllyju ter med drugim tako strni) svojo misel: ■>Ko se spominjamo gornika in našega skupnega prijatelja Juliusa Kugyja, naj obnovim že velikokrat izrečeno misel, da Julius Kugy ni bil le ljubitelj gora, botanik, glasbenik in opisovalec planin. Znal je prisluhniti lepoti in govorici drobne gorske rastline, poduhovljenim akordom orgel, preprostemu človeku — prebivalcu triglavskega pogorja. Bil je plemenit človek, ki je spoštoval sočloveka, soseda, vso raznolikost sveta. Prav to ga je naredilo velikega in nam je vzor za življenje in obnašanje danes. Vse to so stvari, ki so vredne proslavljanja, vredne spomina in vredne posnemanja.« Zbranim sta spregovorila tudi podžupan Celovca dr. Metelko (župan Guggenberger je bil zaradi bolezni zadržan) in župan iz Podkloštra g. Steinkellner ter seveda tržaški župan Rlc-cardo Illy, ki se je tega dne že drugič uradno srečal z županom Ljubljane. Lepo in pomembno prireditev je pripravilo tržaško kulturno združenje Mitteleuropa, ki ga vodi mladi dr. Enrico Mazzoli in ki ima tudi glavno zaslugo za lepo uresničitev plemenite zamisli. To društvo, ki se sedaj zelo odpira tudi v Slovenijo, črpa svoje navdihe za delovanje prav iz tiste prijazne strpnosti do različnih narodov na tem območju, ki je bila tudi duhovna vrednota Juliusa Kugyja.
Pokroviteljstvo nad prireditvijo sta prevzeli tržaška občinska in pokrajinska uprava, sodelovali pa so še številni drugi: Združenje Italija-Avstrija, Združenje I tal i j a-Slov en i j a, tržaški planinski društvi C.A.I. Associazione XXX. Ottobre in C.A.I. Società Alpina delle Giulie, Odbor Julius Kugy in seveda Slovensko planinsko društvo Trst, ki je bilo, kot rečeno, prisotno s svojim praporom s slovenskim napisom. Na spominski slovesnosti pred kapelico je župnik nemške skupnosti v Trstu p. Ammer spregovoril nekaj globokih priložnostnih besed v nemščini in italijanščini, nato je še brezhibno, prav tako v slovenščini kot nemščini in italijanščini, zmolil molitev za mir pokojnih. Po po k Ion it vi na grobu se je množica razšla, za povabljene župane in predstavnike pa je župan Illy priredi! še sprejem v tržaški mestni hiši iz leta 1838.
KULTURA POD KUGYJEVIM KIPOM
Kot je znano, se je Julius Kugy rodil 19. julija 1858 v Gorici v vili Grafenberg grofov Coronini. Njegova mati je bila Slovenka iz Trsta, hčerka pesnika Koseskega, oče Korošec in torej tudi Slovenec iz vasi Lipa (Lind) v današnji občini Podklošter (Arnoldstein). Julius je odraščal v Trstu in zaslovel kot izrazita osebnost, ki se je skliceval na kulturne in zgodovinske vrednote Srednje Evrope in je v svojem življenjskem nazoru zavračal nacionalistične skrajnosti, Zato je bil in ostal priljubljen med tremi sosednjimi narodi in simbolizira čudovito sožitje prebivalcev Furlanije-Julijske krajine, Koroške in Slovenije. V tem duhu je tržaški župan Riccardo Illy povabil predstavnike dežel, ki imajo Kugyja za svojega.
Kugy je ve slovesnosti so se nadaljevale še naslednji dan. v nedeljo, 6. februarja Najprej je bila v cerkvi nekdanjih tržaških Mehitaristov (Armencev), kjer še pojejo obnovljene stare Kugyjeve orgle, trijezična maša, ki jo je daroval p. Ammer. Popoldne pa je bila v dvorani tržaškega Goethejevega instituta predstavitev nove izdaje Kugyjeve knjige v italijanščini Delo, gore, glasba — eno življenje (Lavoro, Montagne, Mušica — una vita), ki sta jo predstavila dr. Rinaldo De Rossi in dr. Spiro Dalla Porta Xidias. Knjiga je predvsem avtobiografska in izraža Kugyjevo neizmerno ljubezen do narave. Julijskih Alp in Trsta. Skozi gore je v svoji duši združil tri kulture.
To kulturno popoldne je v nabito polni dvorani obogatilo in popestrilo petje mešanega pev- 149
skega zbora Montasio iz Trsta in Okteta Simon Gregorčič iz Kobarida pod vodstvom Metoda Bajta, ki je prinesel pristni čar in duhä slovenskega "planinskega raja» in zraven zapel še v italijanščini občuteno pesem gora in še z eno nemško skladbo nekako zapolnil praznino manjkajočega zbora z avstrijske strani. Seveda se je tudi tu zvrstilo več nagovorov in spominskih obdarovanj. Naj spet omenimo predstavnika SPD Trst prof. Petra Suhadolca, ki je svoj govor prebral v slovenščini, nemščini in italijanščini.
Kobariški pevci so bili potem povabljeni še na slovenski generalni konzulat, kjer je v tržaški večer še nekajkrat zadonela slovenska pesem. Slavje, ki bo šlo v kroniko in zgodovino ne le kot lep spomin za udeležence, je očiten dokaz, da ob vseh težavah in nerazumevanjih vendarle zmaguje duh Juliusa Kugyja in njegovih vrednot. Glavni organizator proslave v Trstu ima namen, da bi poleti priredili še kako Kugyjevo srečanje kje sredi Kugyjevega gorskega sveta, seveda v sodelovanju s slovenskimi planinci. Dobra ideja!
M. R,—t. p.
V GORAH NE PLEZAJO SAMO NAVZGOR. AMPAK TUDI NAVZDOL
1000 METROV GLOBOKO POD FRANCIJO — 2
MIRAN NAGODE
Zadnje brezno, imenovano Uragan, je v globini 950 metrov s svojim 50 metrov globokim slapom pika na "i« hrupu, vodi, mrazu, ugašanju luči in vsem drugim tegobam, ki so povezane s slapovi. Bruno se tam odloči, da ne gre do dna, ampak nas bo počakal rad slapom. Opremljati začnem zadnjo stopnjo. Vpenjam karabin za karabinom in lako počasi ležem okoli sotočja dveh slapov. Delam počasi, saj popravnega izpita ni. Prestopim na drugo stran reke in se pričnem spuščati v zadnje brezno. Nekje na sredini vpnem zadnji karabin. Počasi se spuščam. Levo od mene pada slap in globlje ko sem, bližje mi je. Ker je vode, ki se zliva name, že toliko, da mi jemlje sapo in ker dna še vedno ne vidim, poplezam nazaj proti vrhu. Še enkrat temeljito pregledam steno, če je kje še kakšen klin, s pomočjo katerega bi se izognil slapu. Ker ga ne najdem, globoko zajamem sapo in se še enkrat popeljem pod hladen tuš. Oblije me hladna voda.
Spuščam se kar se da hitro, vendar vode ne morem prehiteti Nič ne vidim, le to vem, da poti nazaj ni in da moram do dna, pa naj se zgodi karkoli. Ko začutim tla, se oddahnem. Še nekaj trenutkov je potrebnih, da izpnem vrv, nato pa zbežim stran.
Ko se malo odtečem, mi uspe ponovno prižgati karbidovko. Fantje, ki so še nad menoj, si oddahnejo. Vidijo, da je z menoj vse v redu, vidijo dno in kaj jih čaka. Drug za drugim kapljajo proti dnu sicer počasneje kakor vodne kaplje, pa še vedno z neverjetno hitrostjo. Tuširanje v slapu Uragan res ni prijetno opravilo. Počasi se zavedam, da nam manjka do dna samo še nekaj deset metrov sestopa. Skupaj odidemo proti sifonu do globine 1100 metrov, kjer se konča naša pot navzdol. Jama se sicer
še nadaljuje in sedaj se potapljači trudijo preplavati že peti sifon. Želijo priti do Sasenaških jam, do koder jih loči samo še en kilometer.
ŽIVLJENJE NA NATRGANI VRVI
Zavedamo se, da nas čaka več kot kilometer vzpona in da bomo z vsakim preplezan im breznom težji za nekaj dodatnih kara bi nov in vrvi. Naša naloga se pravzaprav šele začenja: iz jame moramo pobrati vso opremo in jo odnesti na površje.
Ob enajstih zvečer smo ponovno pri slapu Uragan, pripravljeni na vzpon. Sten prične plezati prvi. Pascal ga skuša zadržati čimbolj stran od slapu, sam pa skačem naokoli in fotografiram.
Bobnenje slapu preglasi oster krik. Obstanem in pogledam za Stenom. Čas se je ustavil za nekaj dolgih trenutkov, potem pa ga zagledam, kako se z veliko hitrostjo spušča proti tlem. Ko se reši vrvi in zbeži na suho, pade in obleži. Pohitim do njega, vendar je tako razburjen, da še govoriti ne more. Medtem ko si ga ogledujem, če je poškodovan, počasi prične razlagati. kaj se je zgodilo. Ko je plezal proti prvemu sidrišču kakšnih 20 metrov od tal, je naenkrat zdrsnil za meter navzdol. Ko seje ozrl navzgor, je opazil, da se je vrv ujela v razpoko in se močno poškodovala: plašč vrvi se je že pretrgal in široko zacvetel. Kar se da hitro seje prepel in se spustil nazaj.
Tako smo na dnu jame, na srečo brez poškodb, vendar brez kakršnekoli možnosti, da si sami pomagamo. Ostali smo mirni, saj smo računali na to, da se bo Bruno, ki je ostal nad slapom, že po nekaj urah čakanja zavedal, da je z nami nekaj narobe in bo prišel pogledat. Vemo, kako gre ta reč: prvo uro preklinjaš tiste najbolj radovedne, ki hočejo v vsako najmanjšo luknjo, naslednjo uro so na vrsti fotografi, potem predolga malica, nato pa počasi postane sumljivo.
Veličastne dvorane, neizmerne globine pod gorskim povrtjmn
Da bi se posušili in se izognili podhladitvam, se lotimo postavljanja zasilnega šotora. Našli smo plastične palice, ki so že služile za šotor in preko njih napeli alu-folije. Šotor smo naslonili na steno in ga še dodatno utrdili s skalami. Na ta način smo pridobili kakšne tri kvadratne metre bivalnega prostora, ki nas je v naslednjih 46 urah rešil podhladitve, morda pa tudi smrti.
ZMEDENI REŠEVALCI_
--'Tvri deset ur smo se vsako uro menjavali na straži pod slapom, čakajoč Bruna. Da bi pritegnili njegovo pozornost, predlagam pokanje s karbidom, vendar smo se mu odpovedali, ker nam ga je že brez tega primanjkovalo. Po desetih urah, ko smo videli, da Bruna ne bo, smo stražo opustili. Natrgano vrv smo privezali za skalo in jo močno napeli. S tem smo onemogočili spuščanje po njej, kar bi bilo usodno. Od tedaj naprej pa nam je preostalo v glavnem samo še čakanje. Čakanje in upanje, dolgo 46 ur. To, da Bruno ni prišel do nas, nas je malo potno, nikakor pa nam ni vzelo poguma. Niti za trenutek nismo podvomili v prijatelje, ki so bili še zunaj. Vedeli in verjeli smo, da je vse skupaj samo vprašanje časa, ki pa je tekel zelo počasi.
V sredo zjutraj nekako 24 ur za nami je v jamo odšla naša druga skupina. V njej so bili Marko, Bučo, Janez, Jože in Matjaž. V globini 250 metrov se srečajo z Brunom. Povedal jim je, da nas je zalila voda pod slapom Uragan; njemu, ki ni šel do dna, je uspelo, da se je vrnil do Slačilnice. Tam je počakal pet ur in se — ker nas ni bilo — odpravil proti površju. Našim fantom je še povedal, da smo brez karbida in hrane.
Naši se odločijo, da gredo do Slačilnice in nas tam počakajo. Opazili so, daje voda res narasla, saj je bilo Cadojevo jezero polno in so se morali preko njega prepeljati s čolnom. Ob trinajsti uri so v Slačilnici. Ker nimajo opreme za v vodo, ne morejo globlje. Nas še vedno ni, zato se razdelijo v dve skupini. Prva še kar čaka, druga pa se nemudoma odpravi ven. O dogodkih v jami obvestijo francosko jamarsko reševalno službo. Ob desetih zvečer v jamo vstopita predsednik Švicarske jamarske zveze in njegov sin z nalogo, da ugotovita, kakšno je stanje vodâ in kaj je z nami. Ob vhodu se srečata z našimi fanti, ki se vračajo iz Slačilnice, ki pa ne vedo nič novega. Oba švicarska jamarja sta sicer že bila v jami. vendar ne globlje od 800 metrov. Ker nista poznala jame, ker sta imela napačne informacije o naraščajoči vodi, malce pa sta bila tudi površna pri pregledovanju jame, sta prišla do Uragana, naletela tam na sifonsko jezero, ki je stalno, in spregledala suhi vzporedni rov. Bila sta le nekaj deset metrov od nas, pa sta se obrnila in odšla ven. V četrtek okoli desete ure dopoldne sta se vrnila iz jame ter potrdila informacijo o narasli vodi, k temu pa dodala še to, da sta slišala bobnenje skal, ki jih narasla voda vali preko Uragana.
DOLGE URE ČAKANJA
Medtem so si reševalci ogledali vodne razmere v Sasenaških jamah, te pa so bile povsem v nasprotju z informacijami, ki so prihajale iz jame. Zunaj je namreč ves čas sijalo sonce, kar je res povzročilo taljenje snega in nekoliko več vode v jami, še zdaleč pa ne toliko, da se po jami ne bi dalo normalno gibati.
Medtem smo se mi gnetli na majhnem prostoru, ki nam ga Je omejevala trhla streha našega zasilnega šotora. Čas je mineval najhitreje, če si zadremal. To pa je imelo tudi slabo stran. Ko si zaspal, je skupaj z glavo zaspala tudi roka, na kateri si ležal, pa noga, na kateri so ležali drugi, pa zadnjica in še kaj, kar lahko zaspi na človeku. Prebujanje iz tako »globokega« spanja je bilo na moč podobno padcu v ogromno mravljišče. Stalno smo imeli prižgane karbidovke in smo na ta način za silo dvigovali temperaturo. Karbida pa je bilo vedno manj in vedel sem, da je potrebno nekaj ukreniti. Odšel sem ga iskat. Morda se sliši malce noro, če se odločiš, da greš iskat vodo v saharsko puščavo, toda če si dovolj vztrajen, jo tudi tam najdeš. In tako sem tudi jaz na dnu jame našel vrečo karbida, ki je pomenila luč za nadaljnjih 30 ur. Najdba karbida, več luči, predvsem pa majhna pašteta, ki jo je Andrej razdelil na šest delov, pri čemer ga je nadzorovalo deset sestradanih oči, nas je poživilo. Padale so šale in med najbolj krutimi je bila tista, koga bomo prvega pojedli, če bomo morali še dolgo čakati.
Skromen bivak v jamski globini
Radost prehranjevanja smo doživeli še dvakrat. Drugič nas je Andrej pogostil s šestino ribje konzerve, zadnje, kar je bilo, pa je bila kocka kruha. Da bi se zredili, se ni bilo treba bati, resno pa sem se začel spraševati, kako dolgo bomo še zdržali ob tako pičli hrani in kdo bo sploh še sposoben preplezati 1000 metrov, ki so nad nami.
Bobnenje slapu nas je vedno pogosteje zazibalo v spanec in nas sploh nI več motilo. Tudi obračanje na ukaz je bilo kljub zaležanostr vedno redkejše. Vedno znova in znova smo pre-mlevali, kaj se dogaja zunaj. Preštevali smo ure; počakali bodo do zjutraj, potem bodo ukrepali. Do dna potrebujejo 6 ur, dajmo jim 8 ur, ker bodo previdni, torej so ob štirih popoldne pri nas. Minila je četrta popoldne, pa tudi šesta in še kakšna, zgodilo pa se ni nič. Le Uragan je vsake toliko čas malce zastokal. — Pričeli smo znova. Počakali bodo do večera. Znoči se ob šestih, torej so pri nas ob dveh zjutraj. Minila je druga ura in minilo jih je še veliko. Vedno znova in znova smo dodali kakšno uro in našli kakšen nov razlog, s katerim smo opravičevali to, da jih ni.
REŠITEV IZ VEČNE TEME__
Premikanje fantov me je predramilo. Četrtek zvečer. Ura je deset. Minilo je 60 ur, odkar smo zapustili lepo sončno jutro, in več kot dva dni, odkar nismo jedli. Nobena poza tega čudnega skupinskega seksa nam ne ustreza več. Počasi nam zmanjkuje idej, kako bi se še lahko zložili, da bi se dalo zdržati še kakšno uro. Sredi prekladanja pa se zasliši krik, ki je razblinil vse tegobe zaležanosti in lakote. Bil je tako močan, da je pregnal vse mravljince iz zaspalih delov teles, krik, ki je iz naših grl iztrgal živalsko rjovenje. Streha, ki smo jo dolgih 46 ur čuvali kot najdragocenejši zaklad, se je v trenutku sesula. Kar naenkrat so bila vsepovsod samo še vrata, skozi katera smo planili ven. Rjoveli smo
in se od veselja objemali. Na vrhu Uragana smo videli majhni lučki, ki sta postajali vse večji in večji. Pascal je pohitel proti Uraganu in reševalcem s kričanjem dopovedal, da je potrebno zamenjati vrv. Medtem se drugi oblačimo, pripravljamo karbidovke, iščemo opremo, fotografiramo Vsi smo nasmejani, vsi nekaj delamo, vsi se pripravljamo na odhod. Reševalca sta nasmejana, dobrovoljna fanta, ki takoj postrežeta s čokolado in sirom. Med pogovorom o tem, kaj in kako seje dogajalo, se skuha juha. Ne vem. kaj je bilo v tisti juhi, bila pa je tako strahotno dobra, da ne vem, če bom kdaj pozabil njen okus. Že res, da je bila zabe-Ijena s šestinštiridesetimi urami čakanja, ampak to takrat ni bilo pomembno; bila je zares dobra.
Medtem ko sem jedel čokolado in sir, sem se tudi oblekel in se ob enajstih zvečer pripel na vrv in pognal proti površju. Hitel sem, kolikor so mi dopuščale moči. Hitel sem, ker sem se lahko zopet gibal, da bi se ogrel, da bi se rešil oglušujočega bobnenja vode, predvsem pa zato, da pridem čimprej ven in povem prijateljem, da smo živi, da se vračamo, da je konec negotovosti.
V Slačilnici sem se ustavil le toliko, da sem še nekaj pojedel, zamenjal karbid in pobral svoje stvari. Preoblačil se nisem, saj mi je bilo čisto vseeno, kako se premikam; glavno mi je bilo, da se premikam. Trikrat sem zgrešil pot, zadnjič v veliki Podorni dvorani. Sledil sem »kresničkam«, ki so kar naenkrat izginile. Zagledal sem konec telefonske Žice in ji sledil. V veliki dvorani sem se počasi obrnil za 180 stopinj in jo mahnil lepo nazaj proti dnu. Šele ko sem zagledal kakor hišo velik skalni blok zelo izrazite oblike, se mi je posvetilo.
MISLI PLAVAJO PO PODZEMLJU
Kljub vsem zablodam sem bil v šestih urah zunaj. Kje sem jemal energijo, še sam ne vem. Vem pa, da sem bil neznansko vesel Matjaža in
Bucota, ki sta čakala pred jamo, kurila ogenj in kuhala čaj.
Do devete ure zjutraj smo bili vsi zunaj. Po dvainsedemdesetih urah teme nas ponovno obsije prijazno, zvesto sonce. Spremlja nas vse do koče, kjer po ograji razobesimo mokro in umazano opremo, ki pa nima časa, da bi se posušila. Ker manjka ljudi, da bi iz jame pobrali opremo, so fantje iz naše druge ekipe zvečer ponovno v jami. Opreme pa je preveč in tako gremo v soboto zjutraj še enkrat v jamo tudi fantje iz prve ekipe.
V soboto popoldne smo zapustili jamo Gouffre Berger in vasico Lans en Vercors. Zahajajoče
sonce nas je pozdravljalo izza zasneženih vrhov. Vračali smo se domov. Motor je pel staro pesem, naše misli pa so plavale globoko po podzemlju, kamor se bomo zagotovo še vrnili.
Rad bi se zahvalil vsem, ki ste znali prisluhniti našim prošnjam in ste nam pomagali pri izpeljavi akcije. Naši meceni so bili Postojnska jama, Zavarovalnica Triglav, Pivovarna Union, Mercator Nanos, Mlinotest in Fructal iz Ajdovščine, Strugarstvo Štefan Hren, Sobo-pleskarstvo Peter Kogovšek, Econocom, Okrepčevalnica »Žakelj«, trgovine Ajda, Rdeča kapica, Breza in bite Baron, predvsem pa domači in prijatelji.
NESREČNI SLOVENSKI ODPRAVI STA VENDARLE HOTELI DOSEČI NEKAJ VEČ
PIČLA HIMALAJSKA JESEN
JÔZEF NYKA
V pomonsunskem času je v Himalaji nasploh precej večji odpravarski promet kot v spomladanskem času. Niti lansko jesen ni bilo nič drugače Več kot 75 odprav je ta čas prišlo v Nepal ter na mejne vrhove s Tibetom in Siki-mom. Cilji so bili vrhovi približno 25 gora. Vremenske razmere niso bile — z izjemo Makaluja In Anapurne — prav slabe, kar je 35 skupinam (približno 50 odstotkov) zagotovilo uspeh. Tudi število nesreč je bilo manjše kot prejšnja leta: sedam gornikov je umrlo v Nepalu, Tibetu in Sikimu.
Od 75 odprav je bilo 20 mednarodnih in ie sedem jih je štelo več kot deset udeležencev. Nobena od odprav ni bila močnejša od 15 ljudi, kar je precej bolje kot prejšnja leta. Nacionalna moštva so bila to pot najštevilnejša iz Francije (10), Španije (9), Amerike (7) in Japonske (6). Najbolj atraktivni cilji so bili — poleg Everesta seveda — Čo Oju (15 skupin, 10 uspešnih), Ama Dablam (10 skupin, le ena uspešna) in Daulagiri (6 skupin, vsem je bila usojena sreča, da so prišle na vrh). Na Mount Everestu (12 skupin, 9 s severa) so 1. septembra začeli veljati novi nepalski predpisi, kar zadeva bistveno zvišanje taks in omejitev števila udeležencev (5 in največ dodatna 2). Ti ukrepi so umirili stanje na ledeniku Kumbu (še spomladi je 50 odstotkov vseh odprav šlo v Nepalu proti Everestu, jeseni pa le še 6 odstotkov). Največ moštev je imelo v načrtu osemtisočake (45 skupin, kar je 60 odstotkov), skoraj vsa pa so poskusila svoje cilje doseči po «normalnih« smereh. Seveda je bilo nekaj izjem — japonski poskus, da bi priplezali na deviški Gimmigela (Twins, 7350 m), je že bil eden od takih.
Navajamo le nekatere od zanimivejših dosežkov.
■	Na Mount Everestu je bila ena od najboljših odprava GMHM pod vodstvom Alaina Esteva. Dne 6. in 9. oktobra je prišlo pet udeležencev skupaj s štirimi šerpami na vrh, od tega dva Francoza brez uporabe dodatnega kisika. Poleg tega je 4. oktobra Gerard Vionnet-Fuasset s šerpo prišel na sosednji Lotse (8501 m). Ob tem je vredno omeniti, da so se člani odprave doma akl i mati žira I i v dekompresijski komori, v kateri so bile pripravljene razmere do višine 8850 metrov, temperature do 30 stopinj pod ničlo in veter, ki je pihal s hitrostjo do 50 kilometrov na uro,
•	Kot alpinistični vrhunec sezone je mogoče smatrati japonski drugi vzpon na mogočni Čho-mo Lönzo (7816 m). Po velikih naporih, ki niso bili brez nevarnosti, sta 24. oktobra Hiroaki Takeishi in Katsumasa Takahashi stala na vrhu, ki so ga bičali orkanski vetrovi. Ta skupina je kot prva nasploh priplezala na ta vrh s tibetanske strani, ki je bila do leta 1992 iz političnih vzrokov zaprta. To je vsekakor pionirski podvig, ki ima velik pomen za prihodnost.
•	Član odprave na Makalu, ki jo je vodil Jean Coudray, je bil popolnoma slepi poštni uslužbenec Guy Gerard (48), ki je dotlej opravil številne lepe visokogorske ture v Alpah. Odprava se je morala vrhu odpovedati, vendar je slepemu gorniku, ki sta ga spremljala njegova žena in vodja odprave, uspelo priti višje od 7200 metrov.
■	Z dvema novima smerema se je Poljak Krzysztof Wiellckl vrnil domov. Prvo je potegnil po zahodnem pobočju Čo Oja, drugo v drznem solo vzponu v zahodni steni šiše Pangme. S Čo Oja se je vrnil z ugotovitvijo, da
se vse skupine niso potrudile, da bi prišle čisto na glavni vrh-, za marsikoga je bil rob uravnave preprosto vrh. — Wielicki ima zdaj na svojem seznamu deset ose mt is očakov, od tega tri zimske prve pristope,
*	Veliko so si poznavalci obetali od švicarskih gorskih vodnikov Erharda Loretana in Jeana
TroiNeta. Odpravila sta se na Kangčendzengo z visoko postavljenim ciljem, da bi opravila prečenje jugozahodni greben — Južni vrh (8500 m) —Glavni vrh (8586 m) v alpskem slogu. Žal sta imela smolo: takoj po prihodu sta oba resno zbolela. Ko sta bila po mesecu dni pripravljena na podvig, se je izkazalo, da je snežna odeja prenevarna. Po živčnem čakanju so se odločili, da se bodo podvigu za zdaj odpovedali.
•	Na Mount Everestu so starostni rekord, ki ga je imel od leta 1985 Američan Richard Bass (ob vzponu je bil star 55 let in pol), izboljšali za celih pet tet. V Venezueli rojeni Španec Ramon Slanco, po poklicu kmet, je lanskega 7. oktobra prišel na vrh, ko je bil star 60 let in pol — resda s kisikovo masko na obrazu in čisto na koncu z močmi, pa vendarle. Na drugi strani masiva pa je moral 66-letni Američan srečanje z Everestom plačati z življenjem, V baznem taboru, pomaknjenem višje na goro, je zbolel in
nato umrl v baznem taboru. To je bil znanstvenik Nase in nekdanji astronavt, ki je leta 1985 poletel s Spacelabom 2, Kari G. Heinz. Zdaj je najstarejši človek med 120 žrtvami te gore.
Jeseni lanskega leta je priplezalo na Mount Everest 33 ljudi, od tega 27 z južne strani, na ČoOju 39, Daulagiri 11, Manaslu 5. na Anapur-ni, Kangčendzengi in Makaluju pa kljub več poskusom ni bilo niti enega samega uspešnega vzpona na vrti. Kar pet žensk je stalo na osemtisočakih (brez Šiše Pangme), med njimi gospodična Ginette Harrison, ki je bila kot druga Britanka na Everestu. In Slovenci? Le dve majhni skupini sta ta čas prišli iz Ljubljane v Nepal, obe pa sta imeli prav malo sreče. V vzhodni steni Vzhodnega Džanuja (7468 m) je bila zaradi nepretrganega padanja kamenja dosežena le višina 6800 metrov. Tudi poskus v južni steni Anapurne se je končal na tej višini in Slavko Svetičić lahko govori o sreči, da svojega padca ni plačal z življenjem. Toda obe slovenski skupini sta bili med zelo maloštevilnimi, ki so hotele v Himalaji narediti nekaj novega, kreativnega, ne pa samo doseči magično mejo 8000 metrov. Zdaj čakamo na himalajsko pomlad — nemara bo prinesla več uspeha in manj nesreč.
Cene v planinskih kočah
Gospodarska komisija pri Upravnem odboru Planinske zveze Slovenije je prve dni letošnjega marca predlagala planinskim društvom, kakšne naj bi bile letošnje poletje in jesen najvišje cene za nočitve in osnovno prehrano v planinskih postojankah predvsem I. in II. kategorije, če se inflacija do jeseni ne bo povečala za več kot 10 odstotkov. V sobah z eno do štirimi posteljami naj bi bilo treba za nočitev v planinski koči I. kategorije plačati 1300 in v koči II. kategorije 1000 tolarjev, v sobah s štirimi do osmimi posteljami 1100 (BOO) in na skupnih ležiščih 800 (600) tolarjev. To polno ceno naj bi plačevali vsi, ki niso člani Planinske zveze Slovenije ati planinske organizacije, včlanjene v UIAA. 50-odstotni popust na polno ceno naj imajo člani PZS z veljavno planinsko izkaznico (znamkica za letošnje leto!) in planinskih organizacij, včlanjenih v UIAA, kar dokažejo z nalepko v izkaznici, 60-odstotni popust, ki pa velja le na skupnih ležiščih, naj imajo mladi planinci, alpinisti, vsi vodniki (MV, PLV In GV) ter člani GRS, GS, markacisti in nadzorniki TNP (vendar slednji le v planinskih postojankah v Triglavskem narodnem parku).
Dodaten 10-odstotni popust naj velja za tiste obiskovalce, ki Imajo s seboj lastno posteljnino (spalno rjuho). Ti morajo pri prijavi pokazati svojo spalno rjuho, sicer plačajo normalno ceno. Društva in oskrbniki imajo pravico do občasnih kontrol ležišč in če ugotovijo zlorabo, lahko zahtevajo plačilo trikratne polne cene ležišča.
Do brezplačnega ležišča so upravičeni reševalci in markacisti na akciji. Pravico do popustov imajo seveda samo tisti obiskovalci, ki se izkažejo z veljavno planinsko izkaznico. Člani slovenskih zamejskih planinskih društev in slovenskih planinskih društev v tujini so upravičeni do enakih popustov kot domači planinci. To pravico imajo tudi člani hrvaških planinskih društev glede na podpisan sporazum med planinskima zvezama Slovenije in Hrvaške (sicer pa je Planinska zveza Hrvaške tudi članica UIAA).
V planinskih postojankah j, kategorije naj bi letošnjo poletno planinsko sezono stala enolončnica brez mesa 400 tolarjev (v planinski koči II. kategorije 300), enolončnica z mesom 560 (400) ter golaž ali segedinski golaž 700 (500) tolarjev. Čaj naj bi stal 80 (60), liter mineralne vode 300 (250) in pol litra piva 400 (200) tolarjev.
MODA TREKINGOV JE V GORAH ZAPOSLILA REVNE SLOJE NEPAICEV___
TRAGEDIJE HIMALAJSKIH NOSAČEV
Šest nosačev in nosačic je v začetku lanskega aprila na trekingu okoli Manasluja v snežnem viharju izgubilo življenje, medtem ko so jo vsi turisti odnesli le z veliko mero strahu. Ta dogodek je le vrh velike ledene gore. Pred dvema letoma je, na primer, eden od nosačev na trekingu na Ramdung Peak izgubil življenje, iz zadnjih let je znanih skoraj dvajset primerov, ko so nosači na trekingih umrli, se hudo ponesrečili, resno zboleli ali dobili snežno slepoto. O teh žrtvah nepalska javnost ne zve nič, prav tako pa je to zamolčano turistom in trekerjem, ki pri nesreči niso bili zraven. Ozadje teh tragedij je treba pripisati izrednemu zanimanju za hojo na vrhove in za trekinge v Nepalu. Samo v lanski pomladanski sezoni je, na primer, znanih devetnajst skupin, ki so hotele priti na Everest. Za velikimi »zgledi« pa drvijo množice turistov, ki jih prav tako vlečejo nepalske višine. V Rolwaiingu je mogoče, na primer, v enem samem tednu videti pol ducata nizozemskih, izraelskih, nemških in švicarskih trekinških skupin, ki so se namenile priti na prelaz Trasi Lapcha, visok približno 6000 metrov. Desetine nosačev jim nosi toaletne šotore, mizice za taborjenje in popolnoma opremljene kuhinje, v katerih ne manjkajo niti steklenice s sirupi in konzerve a nana sove g a soka, na katerega so turisti navajeni od doma. Nihče od trekerjev se menda noče odpovedati niti topli vodi, ki jim jo vsako jutro prinesejo v šotor celo na višini 6000 metrov.
VISOKOGORSKI NOSAČI IZ DOLIN
O smislu in nesmislu takšnega trekinškega udobja v teh višinah imajo ljudje zelo različno mnenje. Tisto, kar je gotovo problematično, je dejstvo, da so v številnih trekinških skupinah šerpe in seveda predvsem turisti izvrstno opremljeni, ne pa tudi nosači. Medtem ko se turisti v novih spalnih vrečah in v dobrih šotorih počutijo odlično in jim je noč na višini 5500 metrov lepo doživetje in užitek, nosači zunaj strašno zmrzujejo, zaviti v kakšno volneno odejo ali celo samo v nekaj bombažnih šalov. Medtem ko turisti hodijo prek ledu v najboljših čevljih in z derezami, morajo nosači to pot opraviti skupaj s svojimi 25 do 30 kilogramov težkimi tovori s kitajskimi telovadnimi copati na nogah. V Alpah v taki obutvi ne bi šel nihče v hribe, kar je seveda pravilno. Čemu pa naj bi bilo drugače v Himalaji, kjer je zaradi samote vsaka tura že tako in tako težavna in polna tveganj? Organizatorji trekingov dajo sicer nosačem pogosto volnene kape, sončna očala, jo-
piče, volnene nogavice in telovadne copate. Vendar je vse to blago najcenejše sorte in ob nenadnem hujšem mrazu ali naurju ne more dati pravega varstva, prav tako pa je neudobno v ušivih šotorih, ki jih najpogosteje namenijo nosačem.
Velika, ugledna in znana trekinška podjetja v Nepalu po pravilu opremljajo svoje nosače primemo. Toda velikansko zanimanje za trekinge je povzročilo nastanek cele vrste novih podjetnikov in organizatorjev, ki ne varčujejo samo pri opremi za svoje nosače, ampak tudi nimajo prav nobenih izkušenj (kljub nasprotnim zagotavljanjem). Zato pošiljajo na pot neprimerne vodnike in na slepo srečo pobrane nosače. Na pot gredo tako tudi vodniki in nosači, ki niso zdravi, samo da trekinški agenciji izrazijo svojo željo, da bi šli: take lahko malo plačajo, nosačem pa pride prav vsak denar, ki ga lahko zaslužijo.
Pogosto je zadnji čas mogoče na trekingih naleteti na nosače, ki so doma iz spodnjih predelov Nepala, tudi z območij, ki so komaj kakšnih sto višinskih metrov nad morjem. Ti ljudje so večjih višin prav tako malo navajeni kot Angleži ali Nizozemci. Pred kratkim so, na primer, naredili raziskavo, kakšni romarji vsako leto prihajajo od vsepovsod iz Nepala na praznovanje k jezeru Gosainkunda, ki leži na nadmorski višini približno 4400 metrov. Izkazalo se je, da stotine teh ljudi zboli za hujšo ali lažjo obliko višinske bolezni. Nosači in nosačice torej načelno niso odporni na višino, kar pa številne trekinške agencije omalovažujejo.
VSI LJUDJE ENAKO TRPIJO
Turisti se - kar je nekako kar razumljivo - za takšno stanje ne čutijo krivi in odgovorni. Na koncu koncev kupijo za ceno, ki znaša povprečno 50 dolarjev na dan In na osebo, paket z vsemi storitvami. Nepalski organizator trekinga naj bi bil torej odgovoren za razmere. Izkušnje kažejo, da ta sicer poskrbi za največje možno udobje turistov, ne pa tudi nosačev. Njim so namenjene vse težave, neprijetnosti in trpljenje, menda zato, ker so tega pač navajeni. Takšno oblastno in celo do človeka zan i če valno obnašanje je na eni strani zasnovano na veliki revščini Nepalcev, ki revne sili v to, da vzamejo čisto vsako delo, ki jim ga ponudijo, na drugi strani pa na izredno hierarhični socialni strukturi Nepala, ki je razdeljen na kaste, pripadniki višjih kast pa so do nižjih kast karseda neusmiljeni. Usmiljenje je skon cen tri rano
načelno na lastne skupine naroda in sorodstva ter na lastno kasto. Zdaj so »šefi« v trekinškem poslu iz razmeroma majhne narodne skupine Šerp, ki so zaradi trekinške mode naenkrat prišli do bogastva, manj pa iz krogov Ć etri je v in Brahmanov, ki spadajo v višje kaste. Vsi ti imajo s Tamangi, Raiji ali Magari, z narodnostnimi skupinami torej, iz katerih je največ nosačev, prav malo skupnega. Do njih se zato socialno ne čutijo posebno odgovorni. Trekinški turist se kljub vsemu temu - enako kot organizator trekinga iz tujine - ne more popolnoma znebiti človeške odgovornosti Predvsem organizatorji trekingov iz tujine, iz Evrope, na primer, bi se morali takoj ob začetku pogovorov z nepalskimi organizatorji prepričati, ali so nosači dobro in primemo opremljeni in ali na velikih višinah ne bodo samo preživeli, ampak se bodo tudi dobro počutili. Pri tem naj velja pravilo, da so si vsi ljudje enaki. Prav nori predsodek je, da Nepalec na višini 5000 metrov manj zmrzuje, da je bolj odporen na snežno slepoto in da lahko po ledeniku hodi napol bos. Za turiste to načelno pomeni, da se bodo morali sprijazniti z višjimi stroški in da bodo morali kdaj
primakniti še kaj iz čisto svojega, pokazati razumevanje in načelno tudi prevzeti svoj del odgovornosti.
Izredno pomembna je izbira dobre trekinške agencije v Nepalu. Brez priporočila prijateljev ali dobrih znancev pa jo je težko dobiti.
NAJŠIBKEJŠI NAREKUJE POGOJE
Številne tragedije nosačev so posledica množičnega turizma, malomarne organizacije in pomanjkljivega spoštovanja nosačev in nosačic, ki so na najspodnejšem koncu socialne hierarhije. Desettisočem trekinških turistov, ki želijo »visoko tja gor«, to ne bi smelo biti vseeno. V gorah slejkoprej velja pravilo, da se mora skupina ravnati po najšibkejšem članu grupe in ne po najmočnejšem. Glede tega ni med Alpami in Himalajo nobene razlike. Najšibkejši členi v tej verigi pa so v Nepalu nosači in nosačice, ki za turiste nosijo na višino do 6000 metrov po 25 do 30 kilogramov opreme in hrane. Če bodo ti vsestransko zadovoljni, bo tudi treking ostal nepozabno pozitivno doživetje - vsem, tako trekerjem kot nosačem.
NAČRTI SO BILI VELIKI, POT KRAJŠA, IZKUŠNJE PA OGROMNE_
NA SMUČEH PREK LEDENEGA OTOKA
Sreda, 23 aprila 1986, ob treh zjutraj. Mraz me prebudi. Poskušam se izviti iz svoje spalne vreče, pa je nemogoče; vse je zmrznjeno. Spet se stegnem in tresoč se od mraza poskusim znova zaspati.
Osem dni smo že na Baffinovem otoku. Spominjam se še našega prihoda, ko smo bili stlačeni v Twin Otter, helikopter, ki v skrajno neprijetnih razmerah visokega severa deluje zanesljivo, še bolje pa se spominjam trenutka, ko smo zapustili njegovo zanesljivo varstvo in se morali preseliti na prosto in v temperaturo 40 stopinj pod ničlo.
Ko smo prispeli na Brouhton, otoček med Grenlandijo in severno Kanado v Baffinovem morju, smo ugotovili, da v tem neusmiljenem letnem času tam ni nobenih drugih turistov. Mraz nam je šel že krepko v nos in nas je spomnil, da gibanje pomeni toploto. Enako kot drugi potniki s tega helikopterja smo tudi mi takoj vzeli z vzletne steze iz trdega snega iztc-vorjeno prtljago, letalo pa se je vrnilo na jug otoka,
»Expedition Auyuittuq Baffin 1986« se je imenovala naša odprava, ki sta jo organizirala Yannick Seigneur in Louis Vergeon. Sedem alpinistov nas je in snemalec, naš načrt pa je, da prečimo polotok Cumberland na otoku Baffin.
Gre za 250 kilometrov, kar naj bi pomenilo 12 do 14 dni popolne samostojnosti. Razdalje bomo premagovali s tekaškimi smučmi z jeklenimi robniki, vsak bo vlekel za seboj pulko, sani, kakršne sicer običajno tam vlečejo psi. Na sredi poti se dviga Tour du Couronnement, vzpon pa pomeni skrajne težave. Aprila in maja je tam konec zime in prečenje bi bilo še mogoče, med vzponom pa naj bi bile tam povprečne temperature od - 17 stopinj aprila do - 7 stopinj maja.
Ob petih zjutraj je vstajanje. Začeli smo nalagati svoje pulke, zategovati pasove, kjer je bilo pač potrebno, in navezovati kože. Okrog enajstih sta prišla dva domačina, domorodca, ki sta priletela z nami in ki nas bosta vodila po ozemlju nad fjordom. Tri ure pozneje smo na tem cilju, popolnoma premraženi in z lesenimi nogami, pred ledenikom torej, na začetku poti. ki smo si jo naložili. Po poslovilnem čaju sta nas domačina na ledu prepustila naši lastni usodi.
ODPRAVA BREZ VZPONA
Noč je biia tiha, ie led je neprestano pokal pod nami, naslednje jutro pa smo premagali 50 višinskih metrov razlike, ki so nas ločili od ledenika, Več kot tri ure smo potrebovali, da smo naše pulke, od katerih so bile vsake težke več

Na ledeniku Highway na Bat!!novem otoku
kot 80 kilogramov, zrinili, zvlekli in celo nosili prek te stopnje. Zvečer je izpuhtelo vsakršno navdušenje, kajti prehodili smo - zaradi bistveno preobloženih sani - komaj osem kilometrov.
Naslednji dan smo se okoli poldneva zbrali okoli kuhalnika. Na jasno smo si morali priti, da napredujemo prav počasi in da je poraba kurjave za kuhalnike pošastno velika. Vendar je mraz zamrznil pogovor in spet smo začeli vleči, da bi se ogreli. Zvečer pa je bil uspeh komajda kaj večji kot prejšnji dan; 12 kilometrov, zmrznila so nam puhasta oblačila, skoraj zamrznile pa tudi noge. Niti veličastna pokrajina ni mogla navdušiti vseh članov odprave. Vsak večer nas je mraz ločil v tri skupine v naše šotorčke in šele naslednje jutro pri temperaturi 26 stopinj pod ničlo smo se spet lahko vsi skupaj pogovorili. Kljub vsemu spokojna noč, ko smo se odpočili, je tokrat poskrbela za enotnost in za soglasno odločitev, da bomo prečenje vendarle nekoliko skrajšali in se odpovedali vzponu.
Zunaj sneži in vse je zavito v belo tančico. Dva dni dolgo iščemo svojo pot in smer s kompasom, da bi se izognili najvišji točki načrtovane poti. približno 1950 metrov visokemu zalede-nelemu vršacu. Zaprti v meglo te bele puščave ves dan čakamo. Ko se nekoliko zbistri, se razgledamo in gremo malo dalje brez teh prekletih pulk, da bi potem čimbolj naravnost nadaljevali načrtovano pot. Tisti ponedeljek je bilo zares zelo lepo. Med spustom nas niti pulke niso ovirale. Žal pa je bilo takšno napredovanje le kratkotrajno, kajti po kakšnih 900 metrih se strmina spet položi, spet smo bili na ravnini, spet smo morali gaziti
po globokem snegu in si spet počasi utirati globoke poti. Počasi smo napredovali po veličastni uravnavi Pica Bastille in uživali, kajti celo temperatura se je za nekaj stopinj zvišala. Zvečer bomo nemara prispeli v dolino Weasel in nemara celo spali v zavetišču čuvajev narodnega parka Auyuittuq. Vendar smo morali po nekaj urah iskanja opustiti vsako upanje na udobje in tudi tokrat postaviti šotor.
STRAH PRED MEDVEDI
Noč je bila mrzla kot običajno, toda kljub našim spalnim vrečam, katerih puhova peresca so se spreminjala v kepice ledu, smo bolje spali kot prejšnjo noč.
Ko smo dosegli moreno ledenika Lake, smo odkrili veličastno pokrajino, ki se razprostira od Mount Thora do Mount Asgarda. Značilne stene obeh vrhov spadajo med najvišje skalnate navpičnice na svetu, ki so sanjski svet za še tako premražene plezalce: vse nas je ogrela ta stena.
Tri dni dolgo smo potem na spektakularnem pohodu hodili prek doline Weasel, deloma prek zamrznjenih jezer, deloma prek zamrznjenih rek, do obal fjorda Pangnirtung. Tam, pred kočo Overlord, smo imeli srečo in smo srečali domačina, ki se je vrnil z lova, na svojem snežnem skuterju pa je ime! pripete druge sani, ki so služile kot prikolica. Pripravljen je bil nekatere od nas vzeti s seboj do vasi Pangnirtung, da bi lahko za vse skupaj za naslednji dan organizirali vrnitev.
Trije smo ostali še eno noč v mrazu z občutkom, kot da so nas zapustili. Prvič smo premišljevali o strašljivih zgodbah o belih medvedih, ki smo jih tolikokrat poslušali in brali. Prav tukaj okoli sta njega dni bivakirala dva Angleža v šotoru, ko je beli medved enega od obeh zgrabil, ga odvlekel na ledeno goro In ga tam požrl.
Kljub zagotovilom rangerja iz narodnega parka Auyuittuq, da ob tem letnem času beli medvedje ne hodijo okrog, smo to noč skoraj pred fjordom preživeli tako, da smo imeli stalno stražo. Ko smo v nedeljo zjutraj zaslišali hrup skuterja, mi je bilo zares žal, da bom moral čez nekaj dni oditi iz tega veličastnega dela sveta. Vendar vem, da se bom na Baffinov otok še vrnil.
Po doigem času naj vas, spoštovani naročniki In bralci Planinskega vestnlka, spet spomnimo: Bodite propagatorji planinske Ideje, razširjajte osrednjo slovensko planinsko revijo, katere prvi letnik je Izâel pred skoraj sto leti, pokadite Planinski vestnlk svojim planinskim prijateljem In znancem In jih nagovorite, naj postanejo redni bralci. Več nas bo. ki bomo natančneje vedeli, za kaj gre v planinstvu, boljšo revijo bomo lahko pripravljali.
NOVA KNJIGA ZA PLANINSKO KNJIŽNICO
OD TRIGLAVA DO TREH VRHOV SVETA
DUŠICA KUNAVER
Knjiga od Triglava do treh vrhov sveta, ki je marca izšla pri založbi Didakta, pomeni del projekta, ki ga je v lanskem jubilejnem planinskem letu omogočilo Ministrstvo za kulturo. Projekt obsega arhiviranje in aktiviranje slikovnega, filmskega, tonskega in dokumentarnega gradiva, ki ga je zbral alpinist Aleš Kunaver ob himalajskih odpravah. Njegova žena Dušica je ob pomoči članov odprav in mnogih s odela vcev v različnih ustanovah pripravila vse to gradivo, da bo odslej dostopno planinski javnosti. Projekt dokumentira vzpon slovenskega alpinizma v svetovni vrh in povezuje alpinizem z znanostjo. Aleš si je ob vseh odpravah prizadeval pritegniti v moštvo tudi znanstvenike Obsežno Aleševo dokumentarno in del slikovnega gradiva hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani in so ga prikazati na razstavi v knjižnici od 9. do 25. marca letos. Filme, ki jih je Aleš posnel na odpravah (približno 5000 metrov) in tonske zapise pogovorov baza—stena (približno 35 ur) hrani Arhiv Slovenije. Pripravljajo videokasete iz tega gradiva. Knjiga z naslovom »Od Triglava do treh vrhov sveta« obsega 260 strani in vsebuje okrog 250 črnobelih in 80 barvnih fotografij. Vsebino prvega (triglavskega) dela knjige je avtorica črpala iz različnih knjižnih virov, drugi (himalajski) del pa oblikovala s pomočjo Aleševega dokumentarnega gradiva in rokopisov članov odprav. V knjigi sodeluje več kot 60 sodelavcev. Slikar in alpinist Danilo Cedilnik-Den je knjigi dodal risbe vseh v knjigi omenjenih gora Poleg dokumentarnih zapisov o posameznih odpravah je v knjigo vključeno tudi poglavje »Alpinistična odprava — korak naprej tudi v znanosti, umetnosti, tehniki sporočanja in razvoju opreme«, V fem poglavju imajo besedo znanstveniki, umetniki in radisti — člani odprav. Knjigi so dodana tudi poglavja o odpravah, ki so začrtale spominske smeri Alešu Kunaverju: v zahodni steni Trisula odprava leta 1987, ki jo je vodil Lado Vidmar, in smer v južni steni Lotseja, ki jo je Tomo Česen posvetil Alešu. Ena od posebnosti knjige je grafični prikaz poti od Triglava do treh vrhov sveta (Makalu—Everest—Lotse), ki istočasno ponazarja vzpon slovenskega alpinizma v svetovni vrh. Maketo je izdelal oblikovalec in tehnični urednik knjige Cveto Sonc.
Lektor slovenskega jezika je Brigita Lipovšek, lektor angleškega jezika Sonja Pavčnik, oblikovalca besedila sta Roman Lenarčič in Dra-
Aleš Kunaver, vrhunski alpinist, član prve slovenske odprave v Himalajo, poznejši vodja velikih himalajskih odprav
go Gabrijelčič, založnik Rudi Zaman —
Didakta. Knjigo je natisnila Mladinska knjiga — Tiskarna (Op. ur,)
Knjiga Od Triglava do treh vrhov sveta se v svoji vsebini omejuje na naslov in načeloma ne sega izven časovnih in krajevnih okvirov gorske poti, ki vodi od Triglava do Trisula in naprej do Makaluja—Everesta—Lotseja. V kratkih 15 letih od Trisula :60 do Makaluja 75 so iz himalajskih začetnikov naši plezalci zrasli v najboljše alpinistično moštvo na svetu. Vendar ta pot ni bila doiga le petnajst let, ampak nekaj stoletij. Odlike, ki jih potrebuje človek, da dosega tako visoke cilje, morajo biti globlje in starejše od njega. Začetek slovenskih himalajskih dosežkov sega v dobo, ko so bosonogi pastirji in divji lovci osvajali vrhove naših gora. Nikdar ne bomo zvedeli njihovih imen.
TRIGLAV
V zgodovini osvajanja Triglava so vse tri doline treh triglavskih rek odigrale svojo vlogo, vsaka v svojem času.
Dolina Save Bohinjke nam je dala srčne može, ki so ob koncu 18. stoletja prvi stopili na vrh naše najvišje gore. V tistem času je bilo to izjemno dejanje. V Bohinju se je tudi začel naš visokogorski turizem, eden od prvih v Evropi. Dolina reke Soče je rodila legendarne trentarske vodnike, na katere vsak Slovenec misli s
tihim spoštovanjem. Iz uborne Trente je doma tudi prvi osvajalec Triglavske stene Ivan Berginc-Štrukelj. O svojem dejanju je moral molčati. Kak lovec na divje lovce bi ga lahko povprašal, kaj je počel tam zgoraj. Dolina Save Dolinke je v triglavsko zgodovino stopila pod vodstvom vrlega Aljaža. V času, ko so naše gore bile polne kažipotov s podpisom »Alpenverein Sektion Krain«, so Dovžani in Mojstrančani gradili slovenske koče in na vrhu Triglava postavili »drzen spomenik slovenski zemlji«.
Triglavska stena je medtem počasi odkrivala svoje skrivnosti od lažjega vzhodnega do najtežjega zahodnega dela. Minevala so leta in vrstili so se rodovi.
Od osvojitve vrha Triglava v letu 1778 do Berginčeve poti čez steno je minilo 112 let! Od Berginca do Čopa, ki je skupaj s Pavlo Jesi ho vo zarisal posvečeno smer v sredini Triglavske stene, je minilo 55 let. Za Čopom pa že nastopi čas, ki se mu mudi, ki nima časa čakati.
MAKALU 1975
6. 10. 1975 — Belak in Manfreda danes ob
16,40 dosegla vrh Makaluja!
Aleš:
Danes je naš srečen dan. Uspelo nam je! Bradati razbojniki, kot smo, smo se razjokali kot otroci in bili srečni, da je tema skrivala naše solze. Naš mladi zvezni oficir Tapa je bil tako prepričan, da nam bo uspelo, da je imel priprav-
člani slovenska odprava na Ma kalu leta 1975 v ledeni luknji v pobočjih te gore
Ijen šopek čudovitih rož, napisan govor in spečeno toplo pogačo z napisom — Makalu! Vse to ob 16.40, ko sta Šrauf in Marjon dosegla vrh. Vrh smo dosegli ravno na praznik boginje Maha Kali, po kateri ima naša gora ime.
Tapa:
»Danes je za nas najsrečnejši dan. Tako sem srečen, da tega ne morem povedati... Prosim sahiba Kunaverja, da razreže pogačo v imenu dveh pogumnih prijateljev.« Aleš:
»Hvala za to prvo pogačo. Z največjim veseljem jo razrežem. Imamo najboljšega zveznega oficirja, ,we have the best liaison officer. We will keep machine running'. Obdržali bomo stroj v pogonu...
»Še tri naveze čakajo.«
»Ne bomo ustavili vzponov. Gremo naprej, dokler bo vreme držalo. Bohinjec je zlezel brez kisika. Šrauf ga je čakal. To pomeni, da sta si pomagala.«
»Dokler štirica ne konča, ste vi za varstvo.« »Jutri se vse nadaljuje po programu. Vse skupine gredo naprej.«
»Kdo je danes sestopil iz enojke? Vidim človeka, ki prihaja na ravnino." »Morda je kaj v zvezi z jetijem?« »Nekdo zagotovo koraka proti bazi.« »Pripravite se na jutrišnji vzpon!« »Aleš —hvala!» »Velja vsem, ne meni!«
LOTSE 1981_
»Sta oba na štirici? Povej, Čita, če je vse v redu!«
»Samo jaz sem, Aleš. Malo imam prste ozetaljene in se pripravljam tu na kopel.« «Kje je Marjon?«
-Zadaj je. Aleš, tu je obupen mraz. Ali naj
vzamem tiste tablete?«
»Tablete na vsak način in poskušaj aktivirati
grelce!«
»Kaj pa finalgon?«
«Vse, namazati, tablete, grelce.«
«Aleš, živijo!«
«Srečno, javi, ko pride Marjon!« »Bom javil, ko pride Marjon!« »V redu, zdaj pa ,rihtaj' prste. Srečno!«
»Kako sta, Nejček?« »Začelo je snežiti, pa sva nehala,« »Saj sta ogromno naredila.« »Kakih štirideset metrov kamina — kar hodiš po njem. Potem pa je deset metrov zaguljenih.«
»Bosta odkorakala? Naj pošljem naproti belo oblečene deklice?«
»Ne, to ne, samo nekoga, ki bo s kakšno lučjo
pri kolovratil,«
»Kako na splošno gre?«
«Zdaj je malo bolje, bilo pa je obupno. Zasipalo
je, mraz...«
«Želim vse dobro.«
* * *
»Pero, javi se! Kako je?«
»Gladke plošče, ponekod pa spet malo laže.« * * •
Smer, po kateri so slovenski alpinisti leta 1961 preplezali znamenito steno Lotseja, na urh gore pa niso prtftll
»Stipe, kako?«
»Ujel sem čudovite posnetke na film,«
»Le snemaj!«
»Tu imamo sonce.«
»Se boš pa sončil, saj si iz Dalmacije.«
»Manjka mi samo malo plaže.«
»Zdravo, dvojka!«
»Leti prek nas in si ne upamo ven.« »Stena se čisti. Vse pobočje je videti sivo.« »Ponoči je bilo kritično s petico Zeio ju je zasipalo. Upamo, da bomo postavili šestico na grebenu in imeli potem petico le za nekakšen pesjak.«
»Tu zasipava kot noro.«
■■Aii kuhalnik gori?«
»Noče goreti noben hudič.«
»Marjon pravi, da sta prižigala pri vratih. Tam je
več kisika, «
»Zgoraj se ne razvija vse tako, ko bi se moralo. Andrej je razvil še eno totro. Ima pa Mk težave z rokami. Javi! mi bo, ali bosta šla naprej ali bosta morala dol.«
»Tudi mi imamo težave. Šerpi hočeta dol. Predvsem Gjalzen.«
»Naj gresta dol. Vidim, da se Gjalzen boji za malega,«
»Aleš, tam, do koder sem napel vrv, sem videl
pod nekim previsom dovolj prostora za
šotorček. Krasno!«
»Kje približno je to?«
"Kakih sto metrov pod snežnim robom,«
»V štirici sva Pero in jaz.« »Zanima me, če so tiste bombe dobro spravljene in se ne morejo izgubiti v snegu.« »Ob šestih bi rad dobil sliko, kje je kaka oprema. Narisali bomo shemo, da bomo vedeli, kje je kaj.«
»To ne bo problem «
Kako je doma, kjer ni vetra in snega? * * *
Stena je preplezljiva, Ima prehode, potrebujemo le primemo vreme. Drugače je v redu. Fantje so prima. Ko se lomijo cepini, se odlično vedejo.
Imamo sosede na Lotse Šaru. Štirje Baski in dve Šerpi pogumno rinejo v breg. Vodja je bolan. Bil je na obisku pri nas. Upam, da bodo splezali. To bo veliko dejanje. Stvar pri nas bo v desetih do štirinajstih dneh končana. Če bi imeli normalno vreme, bi že imeli vrh in bi zdaj že korakali domov. Naša debaterska druščina je organizirala tekmovanje za zlato lopato. Fantje »nakladajo«. Imamo pravilnik za zlato lopato. Randžanu v Katmandu sem poslal načrt za izdelavo majhnih lopat — zlate, srebrne in bronaste — za na-kladače številka 1, 2 in 3. Najhujši debaterji bodo tako nagrajeni.
Šala mora biti, drugače gre tu zelo zares. Andrej:
Nakladač mora imeti vsaj enega poslušalca, ki dokazano ne spi pregloboko. Pri nakladanju ocenjujemo:
—	volumen naloženega,
—	specifično težo,
—	umetniški vtis.
O zmagovalcu odloča dvotretjinska večina članov odprave. Drugo- in tretjeuvrščeni dobita srebrno oziroma bronasto lopato, drugi se morajo zadovoljiti s »Stiharicami« naravne velikosti, ki jih nabavijo na lastne stroške. Nesporni zmagovalec tekmovanja je bil Vanja,
njemu ob bok sta se postavila doktor in Viki. * » *
Peter:
Še tri ure po snežišču, kjer se je udiralo vsaj do kolen, in že smo bili pri taboru 5. Če smo imeli srečo, je bil šotor le pol metra pod snegom. Stal je v vpadnici plazov, ki so brez vsakega voznega reda drveli z zgornjih snežišč. Tudi višina 7900 metrov nas je že močno ovirala in omogočala med počitki le dva do tri korake. Filip:
S Pavlom P odg or nI kom rineva od petice navzgor v veter, sneg in meglo. Še kar naprej se dvigava, meter za metrom. Dobila sva nalogo, da opremiva pot do šestice. Zdaj naju misel na to vodi dalje.
S Pavlom sva tokrat prvič v Himalaji. Aleš naju je uvrstil v svojo »gradbeno ekipo«. Skupaj z njim smo postavili dvojko, trojko, štirko, nato sva sama postavila petko in zdaj nosiva s seboj vrvi za pot do šestice. Upava, da se bova povzpela čim višje. Tiho si želiva, da bova morda dosegla celo vrh. Otovorjena sva, kar se da. Opreme je toliko, da nosiva vsak po en kolut vrvi celo v rokah. Nosiva ga, brcava, vlečeva... Molčiva, vendar v notranjosti oba čakava, kateri bo prvi, ki bo izdahnil: »Vrniva sel« Ker tega junaka ni, si zvečer v šestici to priznava in večer na 8100 metrih je zato še lepši...
Kunaverjeva razstava v NUK
V razstavni dvorani Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani so letošnjega 9. marca odprli razstavo Od Triglava do treh vrhov sveta, na kateri je bii zbran in dokumentacijsko predstavljen delček zbirke pred desetimi leti tragično preminulega alpinista in vodje slovenskih himalajskih odprav Aleša Kunaverja. Pisno in fotografsko gradivo za to razstavo, ki ga je od Aleševe žene Dušice prevzela v hrambo NUK, filmsko gradivo, ki ga hrani Arhiv Slovenije, in naravoslovno gradivo, ki so ga z odprav v Himalajo prinesli znanstveniki — pridruženi člani odprav, je bilo na razstavi, odprti do 25. marca, razporejeno tako, da so obiskovalci dobili pregled nad nekaterimi vrhunskimi dosežki slovenskih alpinistov od vzponov v severni steni Triglava do odprav na himalajske osemtisočake Makalu, Everest in Lotse. Kot je bilo poudarjeno na slavnosti ob otvoritvi, je bila to prva razstava v NUK, na kateri so bili poleg
pisnega in slikovnega gradiva predstavljeni tudi predmeti, večidel iz himalajskega pogorja. Ob otvoritvi je bila tudi javna premiera Kunaver-jevega odprava rs kega filma, ki so ga po naključju našli v Arhivu Slovenije, pokazali pa so tudi prve izvode knjige Dušice Kunaver Od Triglava do treh vrhov sveta, ki jo je izdala radovljiška založba Didakta, Slovesnosti v NUK se je udeležila vrsta znanih slovenskih gornikov in med njimi nekateri čiani prvih slovenskih himalajskih odpravo ter Kuna-verjevi soplezalci Med drugim je bilo ob tej priložnosti omenjeno, kako zelo bi glavno mesto Slovenije potrebovalo planinski muzej, v katerem bi se »dogajale" tudi take razstave; pravzaprav bi bila že kar dolžnost glavnega mesta Slovenije in države Slovenije, da omogočita takšno kulturno dejavnost, saj je Slovenija vendarle alpska država z organizirano 100-letno in neorganizirano vsaj 200-letno planinska tradicijo.
Aleš:
Moja zbirka kamnov sega doslej le do tabora 4 (7300 m).
Kemični svinčnik ml na mrazu noče pisati, pa ga grejem s sapo.
Na hribu napredujemo zelo počasi. Vsak korak si moramo izbojevati.
Želimo si svežega listja in vsega, kar pomeni pomlad. Želimo si vsega, kar ni led in sneg. Zdaj je na vrsti zadnji krog navez Kar bo, bo.
Zgodba prvenstvene smeri v Makaluju, Alešev prispevek Everestu 1979 in opis te odprave ter vzpon v južni Lotsejevi steni pomenijo osrednjo vsebino knjige od Triglava do treh vrhov sveta. Pot, ki jo je od triglavske Sfinge do roba Lotse-jeve stene začrtal en rod slovenskih plezalcev, je dolga in visoka.
Vrti nad Lotsejevo steno čaka na naslednji rod. Tomo Česen se je rodil takrat, ko je Aleš začel sanjati o južni Lotsejevi steni. Slovensko smer v tej steni je Tomo podaljšal do vrha in jo posvetil Aleševemu spominu, a ob tem dočakal grenke izkušnje, ki jih v zgodovini mnogokrat doživljajo posamezniki, ki prestopajo okvire svojega časa, V knjigo je vključen le opis njegovega vzpona v gori in nič tistega, kar se je in kar se dogaja v dolini. Vse to je le odraz nas in naše dobe, ne pa slika dogajanj v Lotseju. Nesmiselno rušimo prastar zakon, ki od nekdaj velja v gorah: gorniku se verjame na besedo. Žal mi je, da je ob knjigi ostalo toliko še neobjavljenega gradiva in da so vsi prispevki v knjigo vključeni le v skrajšani obliki ali v izvlečkih. Neobjavljene Aleševe rokopise in rokopise članov njegovih odprav sedaj hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici skupaj z drugim dokumentarnim gradivom.
MAJHNA NEBOGLASNICA — PA TAKO VELIK RETROVIZOR SPOMINOV
V FUŽINSKIH PLANINAH
DUŠAN ŠKODtČ
Eritrichium nanum.
Milina nebeške modrine triglavske neboglas-nice je pravi balzam za oči v premočni ozonski svetlobi, ki se zadnja leta prav gnusno razliva prek naše zemljice Zastirajoč si pogled z roko opazujem premike figuric na plečih Debelega vrha. Ne razločim nobene od znanih silhuet, ki bledijo v opoldanski sparini. Po svoje je vreme čudovito, le nekaj je motečih podrobnosti. Spomnim se na vojaka iz Tujske legije, ki sredi puščave spodbudno reče svojim kameradom: "Navsezadnje imamo pa res srečo, ker je že ves mesec tako lepo sončno vreme!« Družbo prepustim lenarjenju na zelenih obližih Debelega vrha, sam pa se odpravim po severozahodnem grebenu navzdol do raztres-kanih podov. Zaupam se lastni intuiciji in s pogledom daleč pred nogami s!edim izohipsam, ki jih preko podov narišejo notranje oči. Rahlo opazne gamsje stezice na dveh mestih niso prav varčne z višinsko razliko. »No, če bi bil gams, se tudi ne bi tako šparal,« si mislim in se čez minuto že otepam z nerodno stopnjo mimo neverjetno dolge in kar široke vrtače, ki je prej sploh nisem opazil. Ponos mi ne da, da bi se umaknil in kozlom priznal njihovo orientacijsko premoč.
KAKO TEŽKA JE PLEZARIJA
Sedelce Škednjovca je kljub vsemu zelo blizu. Čez razbitine ob vznožju se spreletava zadovoljno požvižga vanje. Na predvrhu sedi možak srednjih let in improvizira svojo koračnico Julijskih Alp. Sredi strmine se srečava, jaz zardel od vzpona, on od sreče, da je bil na tej zahtevni brezpotni gori. Po kratkem pogovoru o zadnjem delu poti prizna: »No, saj nisem bil čisto na vrhu, ampak le na prvem, ki je malo nižji, pa prav tako šteje. Veste, je vse tako naloženo kot skladovnica krivih škode!!« Pove še. da jo bo mahnil na Hribarice, jaz pa ga seznanim, da se bom vrnil na planino Laz. Predvrh je kmalu pri meni oziroma jaz na njem. Tista skladovnica je res nekoliko nerodna, previdnost ni odveč, vendar pa kot ponavadi vsa stvar ni tako zoprna, kot se morda zdi na prvi pogled Neki tuj alpinist, menda je bil to celo Comicî, je nekoč zapisal, da zveš, kako je neka plezarija težka, šele tedaj, ko jo sam poskusiš in čisto nič prej. Greben je statistično gledano precej kratek, zapletenih je le nekaj deset zadnjih metrov. Škoda, res, da ni vse skupaj malo večje! Ocena o velikopoteznosti, ki jo podaja Vodnik po Julijcih, bi bila potem še primernejša. Na vrhu me vseeno prevzame občutek zado-
voljstva. V takih trenutkih postanem romantik, zato mi družba neboglasnice ustvarja občutek popolnosti tega trenutka. Pogledi naokoli so prelepi. Streljaj od tod potekajo procesije k Simbolu, jaz pa sem v nekem drugem svetu in času. Ura na zapestju me neprijetno gnjavi in me molče spodbuja na pot. Po krajšem premisleku in opazovanju južnega grebena se odločim za sestop v tej smeri. Uganka končnega izstopa se bo razkrila na koncu, ker se celotna gora, gledana s tlorisa, zvija kot kifeljc. Preskakovanje mizastega južnega grebena je nepričakovano lahka zabava, le končna zanka se mi kar naprej skriva za vogalom. Res se mi ne ljubi vračati nazaj navrh, če seveda ne bo zares potrebno. Škrbina v grebenu postavi pot spet rahlo pokonci, nekaj metrov navzgor, potem pa je razočaranje, ko pogled brez slehernega odpora pade na spodnja melišča. Desna stran pa je sploh 'nagravžna'.
LAHKA GORENJSKA KOMARČA
Obrnem se v smer častnega umika, ko me ustavi pogled na neverjetno lahko rešitev; kakor da bi Titan s svojim velikanskim nožem potegnil zarezo od vrha grebena do sipkih melišč na dnu. Videti je kakor tobogan z ravnimi robovi, globok dober meter in narejen po meri človeka, ki ga najde. Kar z obrazom naprej se spuščam, neverjetno lahka je ta gorenjska komarča (lestev), niti druge stopnje ne presega, ki pelje preko sicer precej divje stene. Če se mi zahoče razgleda ali počitka, se enostavno posedem. Ta gvišna noga, kakor jo je nekoč imenoval Joža, se elegantno zagozdi v dno. Ko stojim na drobirju, se s hvaležnim pogledom ozrem navzgor. Ker je vtis današnjega dne popoln, se odločim zavrnitev na Laz, da ga prej ne pokvarim s kakšnim nepotrebnim tavanjem okoli neštetih vrtač v okolici. Elegantna soteska, prepredena s pajčevino gamsjih stezic, me mimogrede pahne na pot s Hribaric proti Lazu. S prevala do planine se spustim kar v teku, zaželim si spet svoje družbe, ki poseda ph novem napajalniku nad stanovi. Skupaj s hladnim potokom odžuborim veselo kitico po veličanju današnjega dne. Na obrazih nasmehi, niti malo mi ne zavidajo, ker jim je že sam Debeli vrh nudil tisti lepi občutek zavedanja in obstoja. Medtem je minilo že več kot leto dni. Sedeli smo pred sijočim platnom in se vračali v fužinske hribe. Milina me je prevzela, ko je sobo preplavila modrina, ki jo je z vrha Škednjovca ukradel barvni film. Majhna triglavska nebo-glasnica, Eritrichium nanum — pa tako velik retrovizorspominovl
ŽIVLJENJSKI POTI, ZA KRATEK ČAS ZDRUŽENI IN SPET LOČENI _
NA OTOČKU MED DVEMA SVETOVOMA
HELENA GIACOMELLI
Bliže ko prihajata dolini, počasneje brodijo noge po mehkem listju jeseni. Zastaja korak, steza neustavljivo beži navzdol, presiha studenec žuborečih besed. Za hip zazeva boleča praznina v potešenem hrepenenju, v zadnjem drgetu dneva se gora, komaj še resnična, odmika v večerni mrak. Gozd postaja vse redkejši. Skozenj se zabieščijo beli zidovi hiš, rdeče strehe. Vas, kjer sta z jutrom začela skupno pot na goro. Ko je zdaj dež, zdaj droben sneg škrebljal po napetem dežniku in je spodrsavalo na razmočenih koreninah v gozdu, na spolzkih skalah, na katerih so tisočeri podplati pustili umazano rjave sledi. Ko vaju je povezovala ista norost volje po hoji tja gor, da se v istem pojočem vetru, v enaki rdečici mraza na licih razpusti večni nemir doline. Da se v dotiku samosvojih besed zrahljajo vozli tesnobe. Ko neenakih korakov stopata v iste stopinje, drug za drugim, po stezi grebena, med lesketajočimi se kot solzice drobnimi ledenimi kristali na rumenih bilkah nepokošene trave in pobeljenimi borovci v strmali. Ko vztrepeta pogled, se spusti misel ob razdrapanih prepadnih stenah, ki jim plazeča se megla spodjeda globino Ko ista vznemirljiva pesem samotnega ptiča zaniha napete strune vajinega razpoloženja, da umolknejo besede in zadrhti tišina — se zapira krog enega popotovanja. In začenja se drugo.
V	razhajanje.
V	molku večera. Ko se ustavita na parkirišču. Vsak pred svojim avtom. Odložita nahrbtnika, si preobujeta težke, razmočene gojzarje, se preoblečeta, zapreta prtljažnika. Obstojita na ozkem pasu asfalta Na otočku med dvema svetovoma. Še skupaj, v krogu stožčastega sija, ki je odsev čarobnosti dneva z gore. Sežeta si v roke, se zazreta v oči, » Pa spet kdaj na svidenje v gorah!" se oddaljujeta. Školjka svetlobe se zapira.
Izstopita iz čarnega kroga, ki je zdaj razpotje, otok obveznih smeri. Sedeta vsak v svoj avto. Vrata se zaloputnejo, odpeljeta se.
»BACKCOUNTRY" NI ČISTO ISTO KOT TURNO SMUČANJE
TRIGLAVSKA PRAVLJICA
DEJAN OGRINEC
Sonce, že močno in toplo majsko sonce. In sopara, ki se pojavlja sredi maja. Prej je ni bilo, kasneje se ji pa privadimo. Muhe tečno brenčijo, mravlje hite in si hlastno iščejo prvo hrano. Smrekove iglice že dobivajo svetlejši, skoraj svetlo zelen ton. Popki na listavcih so že zdavnaj odprti. In dva sva. Stopava s hitrim korakom v ta svet trohnobe, gnilobe, rojevanja in prebujanja. Živiva namreč za sneg, najina barva je bela, delovna temperatura hladna in okolje, ki ga ljubiva, so pobeljene gore. Pobeljene s snegom. S takim, ki drsi, ki se udira, ki je trd, svež, uležan, kakršenkoli, samo da je pravi sneg.
A kaj bova v takem zgodnjem pomladanskem okolju in v takih razmerah s smučmi na nahrbtnikih? Na najino srečo tovor ni pretežak: nahrbtnik ni preobremenjen, smuči so ožje, čevlji lažji, le palice so — zaćuda — daljše, kot smo jih vajeni uporabljati pri alpskem smučanju. Še vedno pa so to smučarske palice in so smuči in so čevlji, ki pa niso niti plastični pan ca rji«, niti
gorski čevlji, ampak so nekaj drugačni. Kje sva? Na Planini pri jezeru.
PLAZ NA VRATCIH
Še vedno je led na jezerski gladini. No, pravega ledu sicer ni več, gre le še za tvorbo snega, ledu, vode in umazanije iz zraka. A vseeno sva le nekje, kjer vsaj malo diši po odhajajoči zimi, pa čeprav samo še diši. Gozdovi v okolici planine že zelenijo, muhe še vedno ali pa še bolj brenčijo, o sitnih mravljah pa raje ne bom govoril.
Natikava na smuči trakove, ki jih imenujemo psi, čeprav so za na sneg in ne za po travi. Poglej, poglej, sneg! Sicer je že rjavo rumen in pokrit z iglicami, a je le sneg, ki drsi, ki je še vedno hladen in čeprav sije nanj sonce, se še ne da. Od tu naprej vodi bela sled globlje v osrčje gorà, verjetno do tja, kjer je snega še več, kjer se je kljub poznemu koledarskemu datumu še obdržal, kjer še vedno domuje starka Zima. A sploh ni pomembno, da je starka že stara, da se za to leto že poslavlja, ko jo sonce
Šolski izlet z nadučiteljem Kocbekom
Nekega spomladanskega jutra leta 1917 so se učenci iz 3. razredov šole Gornji Grad odpravili na izlet, vodnik pa jim je bil nadučitelj Fran Kocbek, Po njegovem imenu se zdaj imenuje šola. Ker je bil zelo priljubljen in prizadeven vsepovsod, se mu ni bilo težko dogovoriti in si sposoditi vojaški voz s konji, ki so prišli iz Rad-mirja. Vozil in upravljal je z njim le en vojak. Drugega prevoza pač takrat ni biio, posebno za izletniške skupine.
V zgodnjih jutranjih urah so se odpeljali proti Logarski dolini; tam jim je bil cilj. Vso pot med prijetno vožnjo so učenci opazovali lepo naravo z bistro Savinjo, ki se vije skozi sotesko. Fran Kocbek je učencem pripovedoval zanimive stvari, kot na primer o p resi haj oče m studencu pod Iglo, kjer so se ustavili. Nestrpno so bili s pogledi uprti v vodo, ki je pritekala in odtekala
Njihov vodnik je že v šoli naročil učencem, naj bodo preskrbljeni za kosilo in naj s seboj vsak prinese kakšen krompir ali jajce. Pot jih je vodila vse bližje vrhovom v Solčavi, kjer so se ustavili le za trenutek, da so si ogle-
dali cerkev, do katere se pride po strmih stopnicah.
Konji so vso pot vozili zelo počasi, da so učenci čim več videli. Ostenje soteske je bilo obraščeno z mahom, tu in tam je bila kakšna majhna smreka ali gaber, ki je rastel v strmini skal. Pogled jim je uhajal v lepe skupine rumenega avriklja, ki ga je bilo vsepovsod. Vseskozi jih je spremljala modro zelena bistra Savinja, obsijana s soncem.
Prispeli so do konca poti z vozom. Pri vhodu v Logarsko dolino se je voditelj Fran Kocbek pozdravil z gospodom Logarjem - po tej kmetiji se imenuje Logarska dolina. Da bi bilo kosilo čim prej pripravljeno, so deklice odšle pomagat v kuhinjo lupit krompir. Tako je biia kmalu kuhana dobra krompirjeva juha in praženec. Po kratkem počitku jih je zatem pot vodila peš proti Okrešlju. NI bilo več stez - le ena sama je bila, in še ta je bila stezica, ozka, po kateri so hodili drug za drugim, okrog pa je bilo vse lepo zeleno.
Dolga peš pot jih je pripeljala najprej do slapa Rinka. Slap je bii mogočen. Učenci so ga vsi prvič videli in z začudenjem strmeli vanj. Na lesenem mostičku čez Savinjo jih je slikat Fran Kocbek. Ob ostenju so nabirali planinsko cvetje - avrikelj in še druge cvetlice. Vsako cvetlico je
na koncu vsako leto vedno premaga: kot v pravljici zmaga dobro nad zlim. Kot ta prispodoba je pravljična tudi dežela, kjer sva. Na planinskih kartah sicer ne piše tako, tam le suhoparno piše Triglavski narodni park. A mi s srcem na pravi strani vemo, da tudi tukaj kot v pravljici "šibak« človek »premaga« goro. A kar pustimo bogu-človeku, da uživa v pravljici in misli, kako je pretkan in močan, ko je ugnal goro!
Pozabimo pravljične pokrajine in napišimo, da sva že malce naprej. Hodiva po dolincah in dolih, polnih snega Dodatno pestrost pokrajini dajejo borovci in tu in tam kakšen radoveden gams. »Sicer takle človek na takih nogah ni ravno počasen,« priznajo tudi kavke, »ampak doma pa ljudje niso tukaj, čeprav tukaj trmo-glavijo, se potijo in sopihajo. No, pa naj kar pridejo, če že hočejo, saj se tako ali drugače vedno vrnejo v svojo dolino.« »Ve se, tukaj je naš dom,« si misli svizec, ko jadrno z opletajočim repom odhlača čez poljano.
Ustaviva se, občudujeva svizca in se tiho pogovarjava. Narava že zdavnaj ve za naju, nje ni mogoče presenetiti.
Na Vratcih se ustaviva. Vročina, ki je do sedaj vladala in mrtvila, se umakne ostro hladnemu zahodniku. Nevihta bo. Prehladno je. Na hitro
njihov učitelj znal sam pripraviti v stiskalnici, in sicer v šoli z učenci. Stiskalnica je bila lesena, na dva vijaka, in vsako cvetico so prej pravilno pripravili na listu papirja, daje nastal herbarijski list. Tako je pozneje vse liste s posušenimi cvetlicami pripravil v zbirko. Po dolgi hoji med skalovjem so zagledali izvir Savinje, ki izvira izpod velike skala nedaleč od Okrešlja. Zavili so v gozd, kjer je še od jeseni obležalo listje bukev po tleh, lako da je bila hoja prijetna. Že so zagledali na lepi zeleni jasi kočo - Okrešelj. Bila je majhna in v celoti lesena. Ves trud učencev je bil poplačan. Ponujal se je prelep razgled na vrhove Savinjskih Alp - na Ojstrico, Planjavo, Kamniško sedlo, Tursko goro, Štajersko Rinko, Savinjsko sedlo. Voditelja je bilo strah za otroke, ko so odšli iskat planike, ki jih je bilo veliko, da bi se jim kaj ne zgodilo. Cilj je bi! dosežen, z njim nepozabni trenutki v tako lepi naravi, obdani z visokimi vrhovi in s tako lepimi planinskimi cvetlicami. Vrnili so se po istih ozkih stezicah nazaj v dolino, kjer jih je pri Logarju čakal voz s konji in jih srečno pripeljal nazaj v šolo v Gornji Grad. Izlet je bil nepozaben in vsi so si želeli še kdaj srečanja z našimi visokimi vrhovi.
Po pripovedovanju udeležencev izleta napisala Pavla Kprče
se oblečeva ter začneva drseti po pobočju naprej. Po kratki strmini celo narediva nekaj zavojev, V slogu smučarjev z začetka smučanja poklekava in s tem začuda celo zavijava. Sneg je dober, saj je že čez poldan. Sledi strma prečnica pod Vršaki, kjer previdnosti ni nikoli preveč. Počasi, tipajoče napredujeva. Tu in tam nama zdrsne korak. Težišče snega se poruši in zdrsne v globino. Na srečo se ni končalo tudi z najinim zdrsom. Odpeljalo se je le nekaj kubikov snega. Zdrsel je po grapi in se pridružil snegu, ki se tam spodaj nalaga že vso zimo. Tam se zbira in predeluje, obiskovalci gora pa ga občudujejo in se mu čudijo še dolgo v poletje.
Srečno in še kar zadovoljna sva prišla prek strmega pobočja, nato pa sva zopet odvihrala v malce staromodni, pa še vedno uporabni tehniki po bregovih navzdol. Sneg je odličen za smuko. Kljub toplemu popoldanskemu soncu ga veter zahodnik ni pustil preveč omehčati. Še vedno je tak kot dopoldne, maslen, da se ne predira pregloboko.
Šššš, šššš se sliši, ko zdrviva po pobočjih. Za nama se sicer ne praši, a če bi bil sneg suh, takrat bi se. Če bi se seveda upala tako hitro smučati.
NEURJE NA PREHODAVCIH
Na dnu doline stoji voda. Stoji nad pravim jezerom, čigar površina še vedno čaka sonca, da ji stali skorjo ledu. To stoječo vodo zajame-va. Je le stopljen sneg, ukana pravega jezera. Jezero svoje vode še ne da. Poleti jo bo še prehitro konec. Greva naprej.
Če dvigneš pogled od te snežno vodene mlake, opaziš nedaleč hišo. Kočo, pri koči pa majhno poslopje. Tja sva namenjena. Kljub dokazovanju naravi, da sva v njej sposobna preživeti in se gibati v njej, si raje izbereva trdno in umetno streho nad glavo. V opravičilo nama je, da je zahodno nebo že precej temno, pa tudi zagrmi tu in tam.
Zatekla sva se v zimsko sobo na Prehodavcih, na sedlo, od koder so fantastični pogledi proti zahodnemu delu Julijcev. Od Kanina do Razor-ja in tja do Montaža se odpira neoviran pogled. Še najlepše je v poznojesenskih večerih. Takrat toneta sonce in svetloba počasi. Prikaže se barvna paleta neštetih barv. Konec te slike je v večerih pred bližajočim se poslabšanjem vremena. Čeprav so tudi takrat barve lepe, drugačne, nas verjetno že občutek pred prihajajočim obremenjuje, da ne uživamo tako kot v drugih večerih.
A danes ni nobenih živih barv, ni lepe slike. Bližnji venec gora se še vidi, dalje že ne več. Bližnje obzorje že počasi tone v težke in nizke oblake. Pred takimi oblaki se tudi živali poskri-
jejo, rastlinje se zapre in vse potihne. Le v/eter poje svojo pesem. Za ton in za jakost gor ali dol. Zdaj crescendo, zdaj pianissimo. Mine še nekaj koncerta in pridruži se še ritem deževnih kapljic, ki udarjajo po strehi zimske sobe, s čimer se moč zvoka še poveča. Tu in tam je slišati udarec groma, da ne pozabiva na zabavo, ki se dogaja zunaj. Postavi naju iz amfiteatra zvokov v resničnost. Vsem občutkom se pridruži še strah za preživetje. Zaenkrat naju vse to še ne gane. Čutiva le pritisk fronte, nekaj težkega, kar je težko opisati, grozečega. Tolaživa se, da bo kmalu mimo. Ni prvič in ne zadnjič, da poslušava tak koncert. Verjameva v graditelje te stavbe in zaupava v dobro usodo. Sicer nobeden svoje usode ne pozna podrobno, a nekaj nama pravi, da danes še ni dan za konec.
SONCE NA LEPEM ŠPIČJU
Grom še tu in tam, a počasi, kot bi ukazal s čarobno palico, se nevihta umika proti severu. Deževati je tudi že nehalo. Pravzaprav še ni niti resno začelo, ko je že vse potihnilo; kot po čudežu je ravno nad Prehocfavci pričela nastajati luknja v oblakih. Vse skupaj se umika, prikaže se celo šibko sonce. A vsega še ni konec. Fronta se ustavi in vsede na bohinjski konec. Nenehno grozi, da se vrne nazaj, da se tukaj zopet prične ples dežja, vetra in groma. Grmi nad dolino. Bliski so na trenutke prav močni in svetli, tako da nama pade v glavo misel o fotografiranju. A ideja je ideja; če nima močnega zaleta, kmalu izpuhti. Izpuhti tudi človekova zavest, ko jo premaga spanec. Najslajši je takrat, ko je zavit v mehko puhasto vrečo pod varnim stropom trdno zgrajene strehe. V teh trenutkih je zavest zadovoljna s civilizacijskimi dosežki. Z udobjem obdana se pogrezne v bolj ali manj nežne sanje neresničnih pripetljajev. Sonce, jutranje sonce. Z mehkimi žarki obliva dolino jezer. Še vedno je vsa pod snegom. Jezera so zamrznjena, vendar uspeva skozi led prodreti turkizno modra barva stopljene mase snega in ledu. A vtis, da tu še vlada zima, ostaja.
Sonce sije tudi na druga pobočja in na še lepše vrhove. Na Lepo špičje, na greben, ki se zrcali v jezerih doline Sedmerih jezer. Tam je bivališče planik in kozorogov, zadnji ostanek pravljične pokrajine triglavskega boga Proti severu se greben zravna v uravnavo, sedlo ali prehod, lepo poimenovan Prehodavci. Tu stojita koča in zimska soba, v zimski sobi pa brbota bencinski kuhalnik. Kuha se obvezni jutranji čaj. Malce vlažna soba je že pospravljena, vrata pa še vedno zaprta; jutranji zrak je kljub mesecu maju še vedno hladen. Spravlja-
va tistih nekaj malenkosti v nahrbtnik. Že v dolini sva se odločila, da naj bo teža nahrbtnikov čim manjša, Snameva pse, pravzaprav odlepiva kože, še enkrat pogledava v bivak, če je kaj ostalo nepospravljeno, pred bivakom stopiva na smuči — in zabava se prične.
PREČENJE NAD BELIMI JEZERI
To je najlepši del ture. Drsenje po snegu, piš vetra v ušesih, nagib telesa iz zavoja v zavoj. Čista poezija športa. Kar naj kdo reče, da je smučanje šport za snobe! Morda ob žičnicah še velja ta trditev, ampak tukaj že po prvih metrih smuka na smučeh ne glede na okolje vsak pozabi skoraj na vse okoli sebe, Z jasno in čisto glavo se spušča in vijuga, drsi po snegu in pozabi na tegobe njegovega sveta. Smučanje je več kot samo šport, je filozofija. Zavoj tu, zavoj tam. Dolgi, blagi spusti. Prečenja nad belimi jezeri. V okolici, ki kljub visoki nadmorski višini deluje domače, prijetno in varno. Najini zavoji so mehki, skoraj smešni za nekoga, ki ni vajen te tehnike smučanja. Sneg še vedno drži, ko je že konec spustov in prideva do Koče pri Sedmerih jezerih. Za kratek čas se ustaviva, nekaj pojeva, več popijeva, temperatura se pa še vedno noče dvigniti. Zopet piha zahodnik. Še vedno je po včerajšnji fronti čutiti svež veter. Vse je tako tiho, da sva prav začudena. Bo morda še ena nevihta, se presenečena ozirava proti zahodni strani neba, od koder vedno pridejo težave. Nič ne kaže, a nekaj je v zraku. Torej raje hitro naprej. Čez Štapce greva kar peš, saj je melišče pod njimi že zdavnaj skopnelo. Še čez nekaj klinov, še med vejami rušja. pa sva pri prvi zaplati snega na vrhu prelaza.
Kaže, da bo od tu dalje šlo naprej na smučeh. Prebijeva se čez prve vrtače in skozi rušje v bolj odprt svet proti planini Ovčariji. Uspe nama presenetiti nekaj gamsov, ki so jim čutila verjetno bodisi zaspala na toplem opoldanskem soncu, bodisi so živali še vedno utrujene od zime. Kdo bi vedel!
No, morda je pa še en vzrok. Sredi tako imenovanega delovnega tedna smo in če je naša domneva pravilna, so se živali že navadile na tak ritem obiskovanja planin, daje ropot konec tedna in mir druge dni. Kdo bi vedel! Sledi kratek vzpon proti Dednemu polju, spust mimo te planine in s kratkimi prekinitvami nadaljevanje poti proti planini pri Jezeru, Snameva smuči, saj gre od tu naprej le še peš. Končuje se pravljica z naslovom V kraljestvu Zlatoroga. Končujeva jotam, kjer sva jo začela. Razlika za naju je le ta. da je današnji dan za razliko od včerajšnjega bolj svež, oblačen in žalosten.
Žalosten? Seveda, žalosten! Je bil kdo vesel, ko je izstopal iz pravljice v resničnost?
BACKCOUNTRY
Sestavek je nastal dolgo časa po turi, ki jo opisujem, tura pa je bila od planine Blato prek Fužinskih planin in gozdov na Vratca proti Pre-hodavcem ter nazaj po dolini Sedmerih jezer in prek Štapc v začetku maja leta 1992. Tura je prava poslastica za malce drugačen in ne tako znan način gibanja na smučeh, ki se v tujini imenuje »backcountry«. Zato potrebujemo posebno opremo: ožje smuči ob alpskih, usnjene čevlje in tekaško okovje (okovje je boljše, če
je močnejše od običajnega tekaškega — 75 mm). Večja pozornost na tej turi bi bila potrebna pri hladnejšem vremenu in s tem tršem snegu, kar bi lahko povzročalo težave. Če bi nas s tako opremo presenetil led pod Vršaki in če smo brez derez in cepina, je verjetno bolj pametno, da se obrnemo in morebiti pridemo na Sedmera jezera prek Ovčarije in okoli Štapc. Sicer je več govora o taki opremi in gibanju v PV 3 in 4, 1992.
V zgodbi nastopava Andrej Zorčič (Akademski AO) in Dejan Ogrinec (Črnuški AO).
HIMALAJSKE RAZMERE V CENTRALNIH ALPAH
ZAJCI Z LEDOM
MIHA PETERNEL
Pri nas so bile tisto zimo sijajne razmere v ledenih slapovih. Šlager sezone je bila Grapa med Travnikom in Šitami. In končno so se začele zimske počitnice...
V	nedeljo zvečer sva z Jakom kovala načrte. Vremenska napoved ni bila najboljša, postajalo pa je tudi vse bolj mraz. Sam sem se bolj zavzemal za vzpon po Grapi v Šitah, Jaku pa Tacul ni šel iz glave: »Kaj pa, če ne bo poslabšanja?«
SUPERKULOAR V TACULU
V	ponedeljek popoldne sva torej naložila vso kramo v avto in odbrzela proti Courmayeurju, se nekje pri Milanu ustavila in za nekaj ur zaspala, v torek dopoldne pa prišla v Courma-yeur. Po vremenski napovedi naj bi se v sredo pooblačilo, v četrtek pa naj bi že snežilo. Ko sva odhajala iz Ljubljane, sva mislila noč med torkom in sredo prebivakirati pod Taculom, v sredo zjutraj pa vstopiti v Superkuloar, Toda zdaj sva zaradi bližajočega se poslabšanja načrt spremenila: »Hitro pod Tacul, da še pred temo preplezava spodnje skalne raztežaje v Superkuloarju, zgornje ledne raztežaje pa bova plezala kar ponoči. Tako bova že v sredo dopoldne spet na zgornji postaji žičnice na Hel-bronnerjul«
Napolnila sva nahrbtnika. Za vsak primer sva vzela tudi spalne vreče in armaflekse. Pa smuči, da ne bo treba gaziti do vstopa. Z žičnico sva se hitra pripeljala na Helbronner, potem pa sva v dobri uri prismučala pod vzhodno steno Tacula. Vrh je bil zavit v megle, nama pa še je zdelo, da morava kljub temu nekaj splezati, ko sva že pripotovala do sem. Šele ko sva se preobuvala in preoblačila, sva opazila, kako zelo je mraz. Komaj dve uri sva bila zunaj, pa nama je že popolnoma zmrznil
sok v čutari. Če sva snela rokavice, nama je leden veter takoj ohladil prste. Počasi sva spoznala, da v takem mrazu v skali pač ne moreva plezati. Zato sva se odločila za rezervni cilj: smer G aba rrou-Al bi g non i, ki poteka ves čas po ledu,
PEKLENSKI MRAZ V STENI
Vstopila sva ob petih popoldne. Čez krajno poč sva prišla brez težav. Spodnji del smeri je poiožnejši. Kar ne navezan a sva gazila navzgor. Ves čas so se po smeri sesipali oblaki pršiča. V nekem malo strmejšem odstavku se mi je na glavo vsul tak plazič pršnega snega. Kristali snega so mi sproti zmrzovali na bradi, brkih in trepalnicah. V slabi minuti so se mi trepalnice zlepile in nisem nič več videl. Ker je bilo prestrmo, da bi spustil cepina iz rok in si očistil oči, sem kar na slepo splezal še tistih nekaj metrov do položnejšega sveta. Ko sva prišla do strmejšega dela smeri, se je popolnoma stemnilo. Prižgala sva bateriji, se navezala In začela varovati. V soju baterij sva videla le nekaj metrov trdega vodnega ledu pred seboj. Napredovala sva počasi. Led je bil ponekod le nekaj centimetrov debel. Ves čas je bilo neznosno mraz. Na bradi se mi je nabrala centimeter debela ledna obloga. Na stojiščih ml je le z veliko težavo uspelo ogrevati noge. Ko pa sem prišel na vrsto za plezanje, se mi je zaradi nabijanja v led takoj spet zanohtalo. Na srečo sem med plezanjem vsaj prenehal drgetati od mraza.
Čas pa je tekel. Zgornji del smeri je bil spet malo poiožnejši. Tu seje udiralo čez kolena. Bil sem že zelo utrujen in raztežaji so se mi zdeli zelo dolgi. Potem sva v temi zgrešila originalni izstop in se zapiezala v skale. Ko sva opravila z njimi, je bil že dan, do vrha pa je bilo le še kratko položno pobočje. Ob sedmih zjutraj sva izstopila.
BELI PRSTI MA NOGAH
Opole kaje sva začela sestopati po normalnem pristopu na Taoul. Ko sva mislila, da so vse težave že za nama, sva prišla do deset metrov široke razpoke, ki se je raztezala čez celotno pobočje. Dolgo sva Iskala prehod, potem pa sva jo prečila po zares sumljivem sistemu snežnih mostičkov.
Precej izčrpana sva končno prišla do opreme, ki sva jo pustila pod steno in si tam skuhala pol litra maratonika. To je bila prva pijača po štiriindvajsetih urah hoje in plezanja. Čakal naju je še vzpon na Helbronner. Mislila sva, da ga bova opravila v dveh urah. Začela sva se preobuvati, toda ko je Jaka sezul nogavice, je opazil, da ima vseh deset prstov na nogah popolnoma betih. Omrzli ne! Tedaj je postalo res pomembno, da prideva čimprej v dolino. Jaka je s težavo obut pancarje, jaz jih pa s p! oh nisem mogel. Zunanji plastični čevelj je bil namreč zaradi mraza tako trd, da nisem mogel spraviti noge vanj; skoraj eno uro sem se trudil in besnel, pa ni šlo. Potem sem obupal in se odločil, da bom še! peš. Sicer pa so tudi Jaku smuči bolj malo pomagale, saj v tistem mrazu lepilo na psih ni več prijelo. Tako težkega nahrbtnika nisem nosil še nikoli: plezalno in bivak opremo, za povrh pa še smuči in pancarje. Na srečo se vsaj prediralo ni preveč. Zaradi utrujenosti in težkega nahrbtnika
sem počival vsakih dvajset, trideset korakov. Tako sta se načrtovani dve uri raztegnili na dobre štiri.
Zgornji postaji gondole sva se bližala že v mraku. Jaka je bil kakih tristo metrov pred mano. Ko sem se približal postaji na sto metrov, sem tam videl gručo otrok, toda ko sem prišel tja, je bil tam samo Jaka, ki me je čakal. Zadnjo gondolo sva namreč zamudila.
NOČ V ZIMSKI SOBI
Sto višinskih metrov pod zgornjo postajo je To-rinska koča. Pozimi je sicer zaprta, vendar sva upala, da ima kakšno zimsko sobo. Jaka je odsmučal proti njej, jaz pa sem počasi sestopal za njim. Med sestopom sem imel spet privide: videl sem navezo, ki s čelnimi svetilkami pleza proti meni. Končno sem prišel do koče, pred katero je stal Jaka.
Enega od oken nama je uspelo odpreti od zunaj in prišla sva v sobo s pogradi. Zdelo se mi je, da je v sobi neznansko toplo, toda kasneje se je izkazalo, da je malo pod ničlo. Takoj sem se zavlekel v spalno vrečo, Jaka pa je prižgal luč In začel taliti sneg. Medtem je hodil po koči. Po enem od obhodov je rekel: "V sosednji sobi so zajci,« Bil sem preutrujen, da bi se mi zazdelo čudno, da ima nekdo sredi zime v zaprti koči tri tisoč metrov visoko nekaj kletk z zajci.
Od kdaj Mount Everest?
Ob lanskoletnem 40-letnem jubileju prvega pristopa na najvišji vrh sveta je izšlo precej publikacij, v katerih je bilo opisano odkritje te gore. V vseh je zapisano, da se je Mount Everest tako prvič imenoval šele leta 1865. Naj navedemo en sam primer V pismu uredništvu revije Die Alpen (12/93) piše Trevor Braham, izreden poznavalec zgodovine himalajskega pogorja: »Preračunavanja na podlagi teh meritev so leta 1852 pripeljala do odkritja, da je s srednjo vrednostjo 8839,38 metra to najvišja gora sveta. Svoje ime Mount Everest je dobila šele leta 1865, domače ime takrat še ni bilo znano,« Ali je bilo v resnici tako? Pred približno 30 leti sem v poljskem tisku poskusil najti prva poročila o Mount Everestu (Taternik 3—4/64, stran 109). Bilo jih je več. Eno od prvih je izšlo v časopisu Kurier Warszawski dne 6. decembra 1856. Po nekaj nekoliko zmedenih stavkih je bilo tam zapisano: »Ta najvišji vrh himalajskega pogorja je polkovnik Waugh imenoval Everest v čast angleškemu geometru, kije pred tem v Indiji vodil mehtve,« Tri mesece pozneje, 7. marca 1857, je majhen provincijski časopis Gwiazdka Cieszynska (Cieszynska zvezdica) zapisal, da je moral
»Dowalaziri« (verjetno Daulagiri) odstopiti prvo mesto v Himalaji višji »Kinczinzungi« (verjetno Kangčendzengi). »Lani pa so naposled Angleži naleteli na še višjo goro, ki so jo imenovali Everest in so ji izmerili 29.000 čevljev višine. Na ta način se najvišja gora na svetu imenuje Everest. Angleži imajo lepo navado, da vsem krajem pustijo imenovanja, kakršna so v uporabi pri domačinih. Le za ime zadnje gore niso mogli izvedeti in tako so jo krstili z imenom merilca.« In še eno zanimivo poročilo iz de žel oz nan skega letopisa Ksi ega Swiata iz leta 1857 (Knjiga sveta, zvezek 6); višina, sporočena iz Indije, je tukaj navedena zelo natančno: 29.002 čevlja, le pojasnilo o imenu je nekoliko nepravilno: »Za evropska usta bi bilo nemogoče izgovoriti lokalno ime na novo izmerjene gore, zato jo je gospod Waugh imenoval Mont Everest v spomin na raziskovalca himalajske verige.« Naslednja leta je bilo ime deležno nekaj kritik in celo takrat že bolni George Everest z njim ni bil zadovoljen. Vendar ni moglo nič spremeniti dejstva, da je bilo ime Mount Everest že od leta 1866 po vsem svetu v obtoku. To, kar je prineslo leto 1865, je bilo več ali manj uradno priznanje tega dejstva: Royal Geographical Society je tega leta uradno priznal to ime.
Jözel Nyka
Po nekaj maratonikih sem si toliko opomogel, da sem lahko zamenjal Jaka ter topil sneg in grel vodo. Vanjo je Jaka namakal prste. Ko so prišli prsti v stik s toplo vodo, so prej snežno beli postali vijoličasti. Kaki dve uri sva ogrevala njegove noge, potem sva šla spat. Zjutraj je imel Jaka že mehurje. Zelo težko je hodil. Na srečo vodijo od Torinske koče do druge postaje gondole pokrite stopnice, tako da je lahko obut le notranje čevlje; ne vem, če bi takrat še lahko obul zunanje plastične čevlje.
VISOKA CENA ZA LEPO SMER
Sredi dneva sva prišla v Aosto, kjer so v bolnišnici zdravniki le zaskrbljeno zmajevali z glavami, ko so gledali Jakove omrzline. Rekli so, da mora takoj za en teden na intenzivno nego, kjer bodo skušali rešiti čimveč prstov. Tako je Jaka ostal v Aosti, jaz pa sem ob štirih zjutraj po zares naporni vožnji skozi snežne meteže prišel domov.
V Ljubljani sem naslednjih nekaj dni občudoval izredne pridobitve civilizacije: toplo, suho po-
steljo, centralno kurjavo in štedilnik, na katerem si v nekaj minutah pogreješ mleko. Čez en teden sva šla z Doktorjem po Jaka v Aosto. V Ljubljani je bil še dolgo v bolnišnici. Izgubil je dva prsta. Cena za preplezano smer je bila previsoka.
Vendar je Jaku ostalo veselje do plezanja. Že poleti je kljub bolečinam preplezal nekaj smeri. V meni pa seje še dolgo oglašala slaba vest, da bi ga moral med plezanjem spodbujati, naj si ogreva noge. Preveč me je zeblo in prehudo sem bit utrujen, da bi mislil tudi nanj. Bil sem tudi prepričan, da z uporabo sodobne opreme do tako resnih omrzlin ne more priti. V Himalaji že, ne pa v Alpah.
Viharna noč v ostenju Mont Bianca počasi tone v spomine. Ostaja kruta izkušnja, ki pa ne more pogasiti goreče želje po sončnih previsih in strmih ledenih žlebovih.
V noči s petega na šesti februar 1991 sva s Tomažem Jakofčičem preplezala smer Gabar-rou-Albignoni v Mt. Blanc du Taculu (TD-, 70— 80/50—60,800 m, 14").
DVANAJST UR NEKEGA NEBEŠKO LEPEGA POLETNEGA DNE___
ŠODRAR GRE PRVIČ ČEZ STENO
BENO BREGANT
Vremenska napoved za soboto in nedeljo ni obljubljala nebes. Tako sem se prostovoljno odrekel po društvenem planu načrtovanemu dvodnevnemu pohodu na Kriške pode. Toda napovedi sem kljub temu vlekel na ušesa. Zaključit sem, da bo v ponedeljek in še nekaj dni lepo vreme.
Torek sva z Mihom določila za dan, ko naj bi se zagnala v Steno. Da bi se o stabilnosti vremena prepričal na čim lepši način, sem že v ponedeljek zjutraj zapodil konje do parkirišča pod Mihovim domom. Korak sem nameril mimo koče v Krnici skozi odejo nizke oblačnosti. Nad 1600 metri se je odprl nov svet, ves obsijan z jutranjim soncem. Pod Kriško steno sem se nadihal, kljunil po «ličjem futru«, steno pa zmagal v nekaj (sto) zamahih. Pot sem načrtoval kar spotoma, a vendar sem imel dovolj opraviti, da sem čez Križ, Kriške pode, preval Planjo, za Razorjem in Prisojntkom že v mraku pridrvel med ovce na Vršič. Spet sem bil na tistih zoprnih 1600 metrih, kjer je bila tako zgoščena megla, da sem ovce komaj razločil, od ruševja pa je kar teklo. Primorske doline so bile namreč vse tiste septembrske dni čiste in tople in le z nekaj mrča, gorenjske pa mrakobne in zalile z meglo.
Ker nimam nikakršnega namena komurkoli prikrivati resnico, moram priznati, da sem bil res utrujen, a neznansko vesel, ko sem sredi goščave in teme le odkril svoj avto. Potem sem mimogrede še sporočil Mihu, da so vremenski pogoji odlični in da jutri greva v Slovensko smer.
Spal sem slabo in premalo, najbrž zaradi utrujenosti in napetosti pred novim podvigom. Končno pa se planinski »šiht« ne začne po evropsko.
SKRINJICA V STENI
V Aljaževem domu sva z Mihom najino turo uradno začela s kavo In dokaj pozno zakoračila proti Pragu, seveda spet skozi neizogibno odejo nizke oblačnosti. Vedela sva: nad 1600 metri bo sijalo sonce. V Steni, kjer se odvijajo alpinistični obredi kakor na odru ali žrtveniku, poredko sijejo sončni žarki, amfiteater pa je vedno bogato osvetljen.
Do odcepa z markirane poti proti vstopu v steno se nama je zdelo vse skupaj kot Sala in ogrevanje. A začelo se je zapletati Zmanjkale so markacije, klini in vrvi, pojavile so se stene, zidovi, kamini, previsi, korita, police. Videti je bilo divje, toda obrnil se ne bi za noben denar. Zaupat sem Mihu, ki je tod okoli lezel že nekajkrat. pa tudi sebi, saj sva imela jasni glavi In
korajžo v h laćah- Nobene posebne opreme nisva imela, nahrbtnik pa že, pa čelado in »prusik«.
Zdelo se nama je, da imava časa na pretek, zato sva plezala počasi in zanesljivo, kajti kjerkoli bi padel, bi se lahko ubil kot jajce. Vse naju je zanimalo, kar bi bilo vredno spraviti na film, zato sva pogosto »razjahala«, vlekla ven najine canone, fotografirala, jih zbasala nazaj in spet šla naprej. Ja, s »kanonom« res ne gre opletati po skalovju, čeprav je Miha svojega preklinjal ves dan. Včasih je sprožil, včasih samo zacvilil. Tudi rolls royce kdaj zakašlja, sva pomenljivo ugotavljala. Kadar sem visel na kakšni skali, sem pozabil na ves svet, samo to sem razmišljal, ali me bo oprimek zdržal. Pozabil pa sem tudi, da me varujejo še druge tri oporne točke. Skale so naju vabile naprej. V Bučerjevi steni zagledam na skalah sveže popackan beton. Zlomka, kaj pa je zdaj to? Takoj nad glavo je stala na novo zabetonirana škatla z vpisno knjigo v spomin na našega pisatelja Ivana Bučer-ja, ki so jo vrli planinci postavili dva dni poprej. Ponosno sva se zapisala vanjo kot deveti in desti »norec, ki postavlja na kocko svoje življenje«, kot bi rekla moja soproga. Osebno menim, da se da ubiti tudi na domačih stopnicah.
Tako sva se znašla na ZI ato rog ovi h policah oziroma stezah in si privoščila sprehod, ki si ga ne more čisto vsak. Iz nahrbtnika sem potegnil škrnicelj in ga ponudil, rekoč: »Miha, prepričan sem, da je češplje najlepše jesti ravno na teh policah.« Zagrizla sva se vanje, ležala na robu polic in se šla zemljepis. Lepšega dne si ne bi mogla želeti, Češpljeve koščice so poskakovale po skalah pod nama v globino, Miha pa je pripomnil: »Čez nekaj let bo treba pogledati malo bolj natančno tod okoli, če bo slučajno pognal kakšen češpljev vihar ni k.«
NA STEŽAJ ODPRTO SLOVENSKO OKNO
Tu in tam postavljen možic nama daje vedeti, da sva na pravi poti. Slovenska grapa vabi naprej. V njej zagozden balvan, ki je daleč od spodaj videti kot igrača, tukaj pred nosom zbudi spoštovanje. »Umika ni!« sporočam navzgor Mihu, ki ima majhen nahrbtnik in dolge noge. Balvan sem naskočil dvakrat, a brez uspeha. Imel sem prekratke noge in preveč rogljast nahrbtnik, s katerim sem se zatikal v edini prehodni »obvoznici«. Potem mi je Miha nahrbtnik potegnil navzgor, za njim pa sem planil še sam. Nisem vedel, kaj naj rečem, kar samo mije ušlo z jezika: »Ti hudič, til«. Zasmejala sva se in se spet obrnila v steno.
V njej je vladala smrtna tišina. Med lovljenjem sape nekje ob strani zaslišim melodijo pada-
jočih kamenčkov. Kdo jh proži? Midva gotovo ne I
»Poglej jo, lepotičko!« pravim Mihu presenečen, »tale veverica pa ni normalna. Tukaj gori res ni nič dobrega zanjo razen razgleda!«
»A normalna?« se tudi Miha čudi in doda: »Me prav zanima, kaj bi ona rekla za naju, če bi znala govoriti.«
Ne reče se zastonj, da kdo pleza kot veverica, kajti po steni je kot bi trenil izginila nekam za rob, le še nekaj kamenčkov je padlo za njo. Tedaj sem se spomnil na čelado, ki sem jo nosi! v na hrbtu - hvala bogu.
V	Slovenski grapi sva opazila skromen ostanek snega, ki ni oviral poti, imel pa je dobro »varovalno barvo«.
Prevčev izstop sva tako ali tako že odmislila, postala pa sva takoj resna, saj naju je čakalo na stežaj odprto Slovensko okno »Kakšne Alpel« sem preklinjal v previsem in krušljivem loku pod oknom, »to so navadni grintavcil« - Če ne bi prilezel skozi okno, se z Mihom na oni strani zagotovo ne bi nikoli slikala. Pred nama je bila samo še Frelihova prečni-ca.
»To je navadna kozja steza,« je hitel zatrjevati Miha, »ampak pasti pa res ni treba!«
V	trdnost oprimkov sem se prepričal, ker se mi je zdela hoja po vodoravni polici, široki za moški čevelj, prav veličastna, pa tudi razburljiva. Spomnil sem se na fotografijo v neki knjigi, kjer naš predsednik zmaguje to prečnico, seve-
Drama na Lisci
Lisca (947 m), prelepa planinska koča nad Sevnico, je mnogim slovenskim in tudi drugim planincem znana. Zdaj stoji na vrhu hotel, do katerega pelje asfaltirana cesta, zato jo obiščejo številni »planinci« s svojimi motornimi vozili.
Včasi pa ni bilo tako, kajti do vrha je bilo mogoče priti le peš. Pred mnogimi desetletji je Blaž Jurko na Lisci postavi prvo planinsko zavetišče, pozneje pa je bila zgrajena prijetna planinska koča, kjer so našli zatočišče planinci iz bližnje in daljnje okolice. Radi so jo obiskovali Zagrebčani, v veliko zadovoljstvo pa je bila tudi šolarjem, če so se le lahko udeležili zaključnega šolskega izleta na Lisco. Vse skupaj so med vojno iz preventivnih razlogov požgali partizani.
Po vojni se je nekaj zanesenjakov pod vodstvom Toneta Čebularja lotilo obnove in tako je bilo v letih 1951/52 zgrajeno novo planinsko zavetišče Tončkov dom, takšno ime pa nosi tudi sedanji hotel.
Deset minut hoda pod vrhom Lisce stoji
da primemo zavarovan s klini, vrvmi in vodiči.
Zato vzkliknem sopiezalcu:
»A zdaj vidiš, Miha, za kakšno ceno neseva
midva svoje riti naprodaj!«
Skozi suh in gruščnat zatrep pod vrhom Stene
doseževa njen rob in si na široki plošči brez
odvečnih besed seževa v roke. V sivih, mrzlih,
nemih, trdih, neusmiljenih in brezdušnih skalah
to vedno pomeni: hvala za tovarištvo!
KREDARICA ZA PIKO NA I
Poznopopoldansko sonce je že risalo globoke sence za Bovškim Garnsovcem, Stenarjem in njegovimi sosedi, napetost v meni je popustila, najbolj nevaren del poti je bil za mano. Opazoval sem to čudovito predstavo in razmišljal. Tudi Wordsworth je zapisal: »Pusta, prazna duša, kdor ne vidi veličastja tega kraja!« Kazalci na uri niso štrleli ravno v najbolj zaže-Ijeno smer, toda z Mihom sva se odločila, da kljub temu čez ledenik zakoračiva še do Triglavskega doma na Kredarici, Miha bi rad pozdravil hčer, ki je tam na počitniškem delu. Pot čez ledenik je bila žalostna, saj je dobesedno čutiti, kako umira. Sklenil sem, da bom naslednje leto njegov pogostejši gost, saj bi rad na film ujel motive njegovega nedrja, ki bo kmalu za vedno izginilo. Na ledeniku je sicer vladalo popolno brezvetrje. Toda - vetrovi, vetrovi! Odkod so naju z Mihom kar naenkrat tako obupno začeli obdelovati vetrovi? Še dobro, da so gorovja razsežna,
čeprav je akustika odlična. Končno se mi je posvetilo:
»Seveda, tiste češplje na Zlatorogovih policah so krive! Drugo leto vzameva s seboj izključno kompot iz suhih češpelj.« Prisopihala sva v dom, vod vojakov - planincev je ravno odhajal, bila sva med redkimi obiskovalci.
Ata Miha in hči Monika sta se prisrčno pozdravila, a vse je bilo na hitrico. Nekaj smo pojedli, popili, obiskali še kapelico, vmes pa s prstom kazali na uro. Sestop v Vrata ni ravno mačji kašelj, zlasti če je na preži tema. Z Mihom sva drvela proti Begunjskemu studencu, malo po markacijah, malo počez, samo da je bilo bolj naravnost. Vmes so se pojavili še kozorogi, ki so nama tudi vzeli nekaj časa. Bolj jih je Miha zalezoval s fotoaparatom, na višje police so mu lezli.
»Pusti jih, to je sama mladina,« ga skušam priganjati, »počakaj raje na kapitalca.« »Takrat bom že star,« odvrne in pospravi svoj meh. Zdaj sem vedel, da bova dirkala. Edino bližnjice čez melišča nama lahko pridelajo nekaj časa. In res je hudičevo hitro šlo navzdol. Obstal sem za trenutek in ocenjeval grušč pod seboj, kje se bo najbolj pametno zapoditi. Kar naenkrat pa ob meni Miha zaplesti z veličastnimi premeti in se ustavi za bližnjo skalo. Presenečen hočem ublažiti zadevo: »No, zdaj pa vem, zakaj Gorenjci pravimo 'iti v kolope1. Tam-
cerkvica svetega Jošta, v kateri in okrog katere so se včasih zbirali ljubitelji gorske hoje iz čisto posebnih razlogov.
Že dolgo pred drugo svetovno vojno je v sev-niški tovarni Jugotanin obstajala planinska skupina, katere idejni vodja je bil Martin Jamšek, strojnik v tej tovarni; sedemdesetletni se je smrtno ponesrečil na Velikem Kozju, kjer ima tudi spominsko ploščo.
Martin Jamšek je planinsko skupino vodil po vseh slovenskih gorah, vsako leto na pustno nedeljo pa je bil prav obvezen pohod na Usco. To nedeljo je bila namreč vsako leto v cerkvi pri sv Joštu maša, pri maši pa je bilo tudi darovanje. Okoliški hribovski kmetje so namesto denarja darovali svinjske krače In klobase, po maši pa je župnik te dobrote prodal na dražbi planincem In tako prišel do denarja za najnujnejše potrebe.
Bilo je neko pustno nedeljo kmalu po vojni, ko je bilo pri nas še vse na karte. Zato je bil tak način nakupa mesa zelo dobrodošel za tiste, ki doma niso imeli pujskov. Skoraj vsi, ki smo ta dan prišli tja gor, smo kaj kupili, Martin pa je tisto leto kupil dve lepi krači. Zadovoljni planinci
in župnik smo se potem podali na vrh Lisce v topel dom: zunaj je bilo mrzlo in veliko snega je bilo, v koči pa smo v prijetni družbi ob kozarčku preživljali popoldan
Hudomušneži pa sojo čez čas zagodli Martinu. Ko je za kratek čas zapustil družbo, so iz njegovega nahrbtnika vzeli krači in namesto mesa v papir zavili primerno veliki in okrogli poleni. Dan se je nagibal k mraku, zato se je bilo treba vrniti v dolino. Dobro razpoloženi smo se spodaj poslovili in odšli vsak na svoj dom. Žena je Martina z veseljem pričakovala in ga pričakala, saj je vedela, da ni prišel prazen. Takoj po pozdravu se je pohvalil, da sta to leto krači veliko lepši kot prejšnje leto, potem pa ji je izročil nahrbtnik.
Kako se je dogajanje razpletalo od tega trenutka dalje, ni natančno znano. Vemo le to, da Martin naslednje jutro ni nikogar pozdravil, ko smo prišli na delo, ampak je samo migal z brki. Nabriti sodelavci so mu seveda še isto dopoldne krači vrnili, se z njim pogovorili in se pobotali, po »šihtu« pa srečen razplet te razburljive drame še zalili, kot se spodobi. „, „,
r	Tino Klemen t ic
le v melu se nekaj sveti, Miha, upam, da so tvoja oćala.«
DVA CINASTA ŠTAMPERLA ZA ÜKOF
Več nisva mogla prehiteti. Po poti čez Prag sva zadnje kline že tipala v temi, stezo ob Bistrici do Aljaževega doma pa sva prehodila po tistem občutku, ki mu botrujejo divji lovci in dobre gozdne vile
Tisto salamensko dobro h ruško vo žganje sem za to priložnost skrival pred samim seboj že pol leta. Med Aljaževim domom in kapelico sv. Cirila in Metoda sva z Mihom kresnila vsak po dva ci nas ta étamperia te posvečene pijače v zahvalo bogovom, ki so naju ljubili ta dan, da sva zmogla to pot, kateri sva dala vsak svojih 12 ur. Toda kaj sva dobila v zameno! V športnih copatih, čeprav utrujena, a vsa lahkotna, sva jo v lahnem dmcu ucvrla še v Aljažev dom pozdravit dekleta, ki so nama že zjutraj zaželela srečno pot.
Bleščeča luč in decimetrski prag sta me pri vhodu skoraj vrgla na t!a. Ker v taki situaciji znam samo zakleti, in to v kleni gorenjščini, sem požel smeh bližnjega omizja prijateljev planin iz Avstrije, ker so me dobro razumeli. Razložil sem jim, kakšna sramota bi bila za vesoljno planinsko srenjo, če bi se po takem dnevu zvrnil ravno na tem mestu. Miha, ki je zelo skromen in plemenit mož, je takrat držal za svojo steklenico »kozla" in niti slutil ni, kako neizmerno hvaležen sem mu bil, saj je bil on prvi, ki mi je odkril pot skozi Slovensko smer. Če bi takrat imel s seboj klobuk, bi si zanj najraje zataknil za budilko veliko planiko, četudi iz polivinila, samo da bi kdo zvedel za moj občutek, kako iz pohodnika postaneš plezalec.
Škoda, takrat smo spet pogledali na uro. Jutri je služba.
Toliko hoje, pa čez noben spodoben vrh! Nekaj mora vedno ostati za naslednjič.
NA KAJ VSE MORA MISLITI ČLOVEK, KO HODI PO HRIBIH
STRAH POD PRISOJNIKOM
JOŽE VOGRIN
Hanzi, Joža in Miha so bili kaveljci, da malo takih. Kdo pa so bili pravzaprav ti fantje? To niso bili nikakršni slavni možje, o katerih bi se moralo pisati, ampak so bili čisto navadni domačini iz doline pod Julijci, ki so bili navezani na domače gore. Kadar so se podali v hribe, so vedno kakšno ušpičili, Bog ne daj, da bi kdo pustil nahrbtnik brez nadzora blizu te klape! Takoj so mu vtaknili kamen vanj, potem pa ni vedel, ali ga zapuščajo moči ali postaja nahrbtnik sam od sebe čedalje težji. Miha je imel posebno navado in ta navada je čudna reč: kogar se prime, se ga drži kakor klop mačka. Kadar je šel v hribe, ni nikoli vzel nahrbtnika. Zakaj bi vlačil s sabo rukzak, ko se lahko naješ in napiješ doma za mizo, preden greš na pot, in takrat, ko se vrneš! Rukzak je breme, pod katehm se neprijetno potiš, postaneš utrujen in izgubljaš energijo. Tako je modroval in je po svoje imel prav.
MOŽ BREZ NAHRBTNIKA _
Lepega nedeljskega jutra se Miha potepa po
pobočju Prisojnika na Kranjski planini.
»Hej, kaj pa iščeš?« ga vprašam, ko skoraj
nepremično zre v travo pred sabo.
»Nič. Planike gledam,« odvrne in z rokami v
žepu še naprej gleda v tla,
»Da ne boš katere utrgal,« ga opozorim, »sem
pri Gorski straži!«
»Ne bom! Nikjer niso tako lepe kot lam, kjer zrastejo«
»Prav. Kam pa si namenjen?" ga vprašam. »Na Razor, potem pa čez Kriško steno nazaj v Kranjsko goro. Kam pa vidva?« »Markirava proti Zadnjemu oknu.« »Potem pa grem z vama do Okna in bom pot nadaljeval od tam.«
To bo zanimivo, si mislim in ga vprašam, kje je pustil nahrbtnik.
»Nikoli ga ne nosim s sabo. V žep vtaknem
vedno le nož in dreto.«
»Za kaj pa rabiš dreto?« me zanima.
»Tako; če najdem gada, ga za rep privežem na
vejo.«
Nato je z zanimanjem pripovedoval, kako dolgo še potem gadje živijo, če so z repom obešeni na veji, in kako dolgo še, če so potopljeni v alkoholu. Gadje da so nepotrebna nadloga, je rekel, in so ljudem v nesrečo. Povedal je, da v hribe ne hodi nikoli sam; izjema je danes, ker je pač tako naneslo.
Nekoč se je zgodilo, da so se Hanzi, Joža in Miha predolgo zadržali na Razorju, kjer so opazovali izredno zanimiv sončni zahod. Rdeče obarvani vrhovi gorô so jih naravnost očarali in zavedli so se šele tedaj, ko je bilo sonce že za gorami. Zdrznili so se in se nemudoma odpravili proti dolini. V škrbini med Planjo in Ra-zorjem jih je dobila noč. Na srečo je sijala polna luna in niso imeli prav nobenih težav pri sestopu. Z vajenim korakom so se spuščali
Ajdovska deklica v Prisojniku	Foto: Jože Vogrin
proti Mlinarici in se med potjo ozirali po od lune obsijanih gorah. Kakor v pravljici, so si mislili: prej vse rdeče, zdaj pa srebrno; v gorah pa res doživiš vedno kaj novega. Tisti, ki nikamor ne gredo, so res za marsikaj prikrajšani. In kar je res, je res: noč v gorah in v mesečini je nekaj posebnega.
Prišli so do Mlinarice, kjer se bodo nekoliko odpočili. Posedli so po travi in tiho zrli v prizor pred sabo. Povsod tišina. Beli vrhovi Bavškega Grintavca in Srebrnjaka, nad Trento kot morje bela meglica, nad vso to lepoto pa luna, ki je bila tako svetla, da je jemalo vid.
VRAŽJI SVIT MED SKALAMI
Pa prekine nočno tišino Hanzi z nekam čudnim glasom:
"Ejga, skoraj taka noč je kakor tista v pravljici o vilah.«
»In o škratih,« se mu pridruži Joža.
»In o copmicah,« pove Miha, »To pa že ne,« ga zavrne Joža, »copmice imajo najraje temno noč, tako so rekli Kramžarjev oča. In temno noč so včasih imele rade tudi jage babe in gorski možje.« »Ali mislita, da se je res vse to dogajalo?« vpraša bolj potiho Miha in pogleda proti skupini stoletnih macesnov in smrek, ki so se kot skrivnostna in temna senca odražali nad Kranjsko planino.
»Res se je dogajalo, res! Saj take zgodbe pripovedujejo po vsem svetu. In še danes se dogajajo. Ali nista slišala, kako nekateri hodijo po razbeljeni žerjavici, ne da bi se najmanj opekli? Pa o modernih čarovnicah na Zahodu, ki se množijo kakor gobe po dežju?« — To je Hanzi povedal nekam bolj potiho, potem pa počasi vstal in pogledal na uro. Pri svitu lune je ugotovil, da bo enajst. Nato so se napotili naprej proti Kranjski planini.
Vile, škratje, čarovnice. Vse to jim je še naprej rojilo po giavi, ko so prečkali žlebove pod Zadnjim Prisojnikom. Ura bo kmalu polnoči. In noč ima svojo moč Prej lep večer se je nenadoma spremenil v nekakšno težko, skrivnostno noč. Vsi so čutili, ko da bi bilo nekaj v zraku. Nekaj, kar ne vedo, kaj bi bilo.
Pot se je izgubljala med borovci in Vršič se jim je kar naenkrat zazdel strašansko daleč Na bližnjem macesnu je nekaj prhnilo. Fantje se zaletijo drug v drugega in se ustavijo. Prav tedaj pa se neki zlomek spusti z macesna in tik nad glavami odfrči v dolino. »Strela, kaj je bilo?« zakolne Joža. »Nič, kaj bo! Saj pravim, noč Ima...« Hanzi še ni izgovoril stavka, ko v Zadnjem Prisojniku strahovito zabobni. Obstanejo kakor vkopani in napnejo ušesa. Najprej nič, potem pa začne v steni šumeti, pokati in ječati. Že so mislili, da prihaja konec sveta v deželo, ko na mah, kot da bi odsekal, vse utihne in se sliši samo odmev vse te groze od sten Planje. Kazalo je, da se je zadeva umirila in da bodo nadaljevali pot. Toda ne! Od stene nad njimi je začelo spet nekaj odskakovati in bobneti, kot da bi sam satan ali hudič začel valiti skalovje proti njim. Pritajeno je tolklo ob tla, potem pa spet v trenutku utihnilo, kot da se ne bi nič godilo. »Hudič f rđa mam I- se jezi Hanzi, »prej lepa noč, zdaj pa kar naenkrat vse nekam čudno!« Sname nahrbtnik in odpne cepin. Potem se vsi trije še enkrat ozrejo navzgor proti skalam, nato pa tiho nadaljujejo pot.
POLNOČNO SIKANJE V ZELENI SVETLOBI
Steza je še poslednjič zavila v skalnati žleb, se strmo spustila, nato pa zavila navzgor skozi borovce proti mračnemu gozdičku. Medtem je luno zakril bel oblak in tema, v kateri so se znašli, je postala pravo nasprotje raz-
po lože nju, kakršnega so čutili na Mlinarici. Molče hodijo in stopajo drug drugemu na pete Saj ne, da bi jih bilo strah, ampak zaradi teme. In že so pod macesni in smrekami, kjer je tema še bolj temna. In vse je tako črno, da ne vidijo steze in hodijo bolj na pamet. Z rokami tipajo pred sebe in z glavami zadevajo ob rogovile. Že so sredi gozdička. Še slo korakov bodo naredili, pa bodo ven iz tega temnega poraščenega sveta. Teren se bo dvignil in spet bodo imeli pot pred sabo kot na dlani. Na Kranjski planini bo res malo vzpona, od razpotja naprej bo pa hoja kar prijetna. Tako so premišljevali, ko Miha, ki je hodil zadaj, zašepeta: »Stojtal Ali vidita?« in res: kaj je to? Na desni strani poti, za lučaj daleč od sebe, zagledajo nekakšno svetlobo. Svetloba pa ni bila bela ali rumenkasta, ampak zelenkasta. Prav taka, kakršno se vidi na kresno noč tam, kjer je zakopan zaklad. Toda danes ni kresna noč, zato fantje ne smejo računati na zaklad. Torej se nie ne ve, kaj bi bilo lo. Nekaj pa je, in to je prav razločno čutiti v zraku.
Tesno stojijo med dvema smrekama in buljijo v svetlobo. Kar naenkrat se za kamnom, kjer se skrivnostna reč dogaja, nekaj premakne in sliši se, kakor da bi kdo komu kosti tri. Fantom lasje stopijo pokonci. Stegujejo vratove in vlečejo na ušesa. Spet se je nekaj premaknilo, potem nekaj počilo, ko da bi kdo koga lopnil po glavi, nato pa zasikalo »fsssss...« Sledil je kratek premor, potem pa »aaaaaaah!« Ura na Hanzijevi roki je dvakrat kratko zapiska-la cik-cik. Polna ura! Če je bila torej ura pred eno uro na Mlinarici enajst, potem je sedaj točno dvanajst.
Vsi trije hkrati so se spomnili, da je ob polnoči ura strahov. Fantje stojijo kot pribiti in čakajo. Najraje bi jo ucvrli, pa se ne spodobi. Stvari bo treba priti do dna. Postajajo nemirni. Pa na, da bi jih bilo strah. To ne, ampak negotovost! Treba bo nekaj ukreniti.
Hanzi se prestopi in trdneje prime ročaj cepina: »Gremo pogledat!« pove in že se napoti proti prizorišču, Joža in Miha pa za njim. Nekaj korakov pred skrivnostnim kamnom, izza katerega sije svetloba, se Hanzi spotakne, s cepinom nehote udari ob skalo in pade. Kot strela hitro se pobere — takrat pa, strah in groza! Za skalo nekdo zavpije ali zacvili kakor ženska, če jo je strah ali kadar jo kdo uščipne, in nekaj zaropota. In že se počasi in previdno dvigujeta onstran svetlobe ku št ravi glavi. Ena ženska, ena moška. Od ognja ožarjeni glavi spominjata na glave ljudožercev, kakršne vidimo v dokumentarnih filmih.
SREČANJE MED GORAMI
Do sedaj se ni še nikomur nič hudega zgodilo, zdaj pa je zadeva postala do vrhunca napeta in nevarna. Hanzi dobro ve, da je napočil čas, ko je treba nemudoma ukrepati. Ve tudi to, da je napad najboljša obramba, zato zajame sapo in se z mogočnim glasom zadere: »Ejga, kogâ pa devate!«
»Nič ne devamo! Jemo in pijemo, bi dejal!« se zasliši od ognja.
»Koga pa vi strašite tod opolnoči?« vpraša ženska,
»Nič ne strašimo, s hribov gremo,« povedo vsi trije hkrati in se približajo skrivnostni skupini. »Ä bo kdo kakšen pir ali šnops?« vpraša tretji človek pri ognju, ki se ga prej ni videlo. »Prisedite!« In že potegne za pokrov pločevinke piva Fsssssss... je reklo, prav tako kot takrat, ko so stali pod macesni. Prisedli so in beseda je dala besedo. Tudi po-žirek žganega jim je dobro del. Ker pa ima noč svojo moč, so drug za drugim polegli po mehkih smrekovih iglicah in jih je šele jutranje ptičje petje zbudilo, da so se podali na pot. Eni proti Mlinarici, drugi proti Vršiču.
PD so kot ptić Feniks_
V informaciji o delu predsedstva med obema sejama UO PZS najdemo za leto 1963 zanimive podatke:
8.	9, 1963 je bil obnovljen dom na Mrzlici in v letu 1964.so organizirali ogled doma,
9.	8.1964 je Planinsko društvo Zreče proslavilo zaključek elektrifikacije koče na Rogli. Se še kdo spomni, da so na Rogli začeli planinci in da so morali svojo kočo odstopiti graditeljem Turističnega centra Rogla? Mi, ki smo pred leti hodili na pohod Osankarica-Rogla. ne bomo nikoli pozabili hude zime, ko smo vsi prezebli prišli na Roglo in smo se morali stiskati v kleti nastajajočega turističnega centra, turisti pa so bili v lepih gostinskih sobah.
174 Rogle torej ni več za planince.
Kaj pa Gora Oljka?
V že citiranem dokumentu preberemo: »Težko krizo preživlja PD Oljka na Polzeli, ki mu je skupščina občine Žalec s 1. 3.1.1, odvzela postojanko na Oljki gori in jo izročilo v upravljanje gostinskemu podjetju v Braslovčah... Društveni funkcionarji si sedaj resno prizadevajo, da bi društvo ohranili pri življenju.« In ohranili so ga. Še več, postojanko so dobili nazaj. A kakšno! 20. 8. 1981 so vabili na Goro Oljko in vabilu priložili seznam del, ki jih je potrebno urediti.
25. 9.1982 je bita slavnostna otvoritev doma. Planinci iz PD Polzela so ogromno vložili v dom. Njihova delovna zmaga je veličastna in medtem ko so bili 12. decembra 1963 na občnem zboru samo štirje člani, šteje društvo danes preko 200 članov.
HOJA PO ZELO ZASEBNIH IN SKRITIH PARCELAH
TAMKAJŠNJE OBMOČJE
RAFKO TERPIN
Naj pojasnim; Zame in za moje prijatelje izvira blagozvoćni socialistični izraz »tamkajšnje območje« iz pisma, ki je bilo leta 1946 nabito na oglasni deski v Čadrgu ali Zadlazu nad Tolminom. Sestavila sta ga baje zakonca srednjih let, ki sta izpod Italije že pred vojno ušla v staro Jugoslavijo in tam dočakala osvoboditev. S pisanjem sta želela sovaščanom razložiti občutke, ko sta se po mnogih letih vrnila v rodne kraje. Dejstvo je, da je bilo v zelo resnem, prizadetem in ljubeznivem sestavku toliko jezikovnih in slovničnih nerodnosti, socialističnih ocvirkov, uradniškega žargona in vsesplošnih fraz, da se snovi skoraj ni moglo razumeti. No, morda po tretjem, četrtem, petem branju. Imela sta le italijanske šole, kdo bi jima zameril,
ZELENI ABONMA V NEBESIH
Eden od zabeleženih ljubeznivčkov je bil tudi izjemno natančen izraz — tamkajšnje območje. V Idriji se je pred 1970. letom zasidral v kapljaških krogih. Prevzel nas je s svojo vetrnjaško mimohodnostjo in z vsesplošno uporabnostjo. Z njim smo soglasno označevali več ali manj znana izhodišča svojih duševnih in telesnih potreb. Vseh ne bi našteval, a mimo nekaterih ne morem. Na primer: Klavir v Močnikov! izbi na Prejnuti, na katerega je z naj-ostrejšo dikcijo hlistal dr. Jože Felc, drugi pa smo poleg manj ubrano krakali. Tamkajšnje območje je bil Julijin hram v idrijskem hotelu Nanos, kjer smo praznovali kulturne dneve, proslavljali naše diplome in bili priče kolori-stičnim preobrazbam nekaterih skupin znan-
cev. Tamkajšnje območje je bila prisrčna domača garsonjera Tomaža Pavšiča na Luži, razen enkrat pris lovi čno nezaklenjena, imenovali smo jo tudi Liberté. Ko je idrijska oblast (predsedniki, tajniki, direktorji, ravnatelji) začela mlatiti po Kapljah, so nekateri občinski prostori z grenkim priokusom zadišali po — tamkajšnjem območju. Pozneje smo nekateri Kapljaši, sicer že v študentskih letih Vodopivci, peli pri komornem zboru »Zorko Prelovec«. Tamkajšnje območje je postala grajska sobana, kjer nas je do obupa strojil enkratni Ivan Rijavec. Podobno smo poimenovali zakotno sobico v idrijskih Nebesih; Zeleni abonma ali pa — tamkajšnje območje. Kadar smo odpeli ono »Teče mi vodica«, je Andrej običajno stopil do naslednjega — tamkajšnjega območja. Nebe-som se je takrat še reklo Gostilna pod gradom, čeprav so imela »nebeškega očeta« In so se v njih tudi ta rdeči nebeško počutili. — Š pašno se smuka boter čas. Ko je Ciril Kumrov po nenadni bolezni izjavil, da so mu že skoraj ciprese dišale, smo v vsemogočnem izrazu »tamkajšnje območje- našli polno resnejših prizvokov. V primeru poslednjih reči (Skrnik, griva, komunala) je izraz celo zelo zadet, smo kimali. Le poslušajte! Prav počasi si recite ■»tamkajšnje območje« in vas bo pretreslo do pete. »A nje de ris!« bi rekli Idrijčani.
GOBARSKI SKRITI KRAJI
Ali, prosim vas, preden začnemo Abrahami in podobni tretnati o poslednjem tamkajšnjem območju, navedimo, da je v običajnem življenju vendarle še kup drugih.
Uspešnost njihovega dela potrjuje tudi zlata plaketa Zveze tel es no kult urn i h organizacij Žalec, ki jo je ob 100-letnici planinstva žalski predsednik občine prof. Milan Dobnik izročil predsedniku društva Viliju Vybihalu. Prav tako je plaketo izročil načelniku mladinskega odseka PD Zabukovica inž. Bogomilu Polavderju za uspešno delo z mladino. Vrnimo se h Gori Oljki! Skupščina občine Žalec je planincem odvzela dom in kriza je bila tu. Se ne obeta ta kriza tudi sedaj? Večer je 4. marca objavil sestavek »Turistična zveza Slovenije podpira zakon o društvih«. V sestavku preberemo, da se ne strinjajo s podržavljenjem društvenega premoženja. Isti dan je bil v Večeru objavljen sestavek »Amaterji pri Toplaku« s podnaslovom »Država načrtno zatira ljubitelj-
sko dejavnost«. Poudarjeno je bilo lastninjenje društev: lastnina društev naj bi postala občinska, društva ne bi mogla opravljali gospodarske dejavnosti. Kaj bo z našim premoženjem, kaj bo z našimi postojankami? Občine bodo lastniki naših postojank; bodo tu iskali vir financiranja občin, je tu odgovor na vprašanje, kakšni so viri financiranja občin? Se bo ponovila Gora Oljka? Včasih, ko ni bilo demokracije, smo dobili v obravnavo osnutke zakonov, ki so se nanašali na naše delo, sedaj v demokraciji lahko na podlagi časopisnih člankov samo ugibamo, kako bo v bodoče.
Čestitke nagrajencem — pa brez panike! Če nam vzamejo postojanke, nam še vedno ostanejo naši nahrbtniki in naše gore.
Franc Jäiovntk
Mnoga moja tamkajšnja območja so gobarska. Kadar se jim v sezoni bližam, me stiska prav skozi želodec. Gobarsko tamkajšnje območje je z nevidnim plotom zamejen prostor, v katerega se da vstopiti in izstopiti. Včasih kakšen okrogloličen jurik požene že na pragu ali celo pred durmi tamkajšnjega območja. Narava se utegne zmotiti, bi rekli. V gobarskih zadevah mora ostati tamkajšnje območje pač le tamkajšnje območje. Naj krave kar opletajo z repi, jaz z jezikom ne bom. Kakšen naš politik bi se tod v bližini zmogel učiti diplomacije »Od kod si jih pritrogal?« »Iz tamkajšnjega območja!« »Kje bi se dalo nabrati kaj gob?« »V tamkajšnjem območju,« Na bolj prebrisano vprašanje »A v tamkajšnjem območju že rastejo?« se je tudi vredno izgovoriti z »Bog ve!«
Nikoli ne veš. Tako ostanemo na primerni pogovorni ravni.
Moja gobarska tamkajšnja območja so prekrasni kotički. Večinoma so hudo v breg postavljeni. Kadar prihajam iz njih ves moker in scagan, da že po poti živo mislim na požirek kačje sline, si pravim:
»Še sreča, da klanci obstajajo. Drugače bi me razvajena drhal mnogokrat prehitela.«
PRIŽNICA MED STRUGOM IN ZAGREBENCEM
Morda še bolj zasebna so hribovska tamkajšnja območja. Na omenjen način jih hočem ljubkovati; saj se vendar da občutiti, kako božajoče zvenita besedi skozi prostor in čas. O njih ni smiselno molčati. Enega od njih bi takoj zdaj zatožil bralcem Planinskega vestnika. Prižnica med Strugom in Zagrebencem. Kakšnih šest sto metrov nad morjem, kakšnih dve sto metrov nad Idrijco, Ob koncu marca. Prvo rdeče resje. Brezvetrje.
Na tisti odsekani rob me rado potegne ob pustih, stekleno zvenečih dneh, ko zima prvič namigne, da se utegne nekoč umakniti pomladi. Gozdna tla so obložena z vidnimi in skritimi kristali. Osoje so tedaj gluhe. Pot je trda, od enega do drugega sončnega okenca si sledijo nepredvidljive stopinje.
Povsod se kažejo telohi. Z vrha Zagrebenca je od peline do steklasto pojoče bukovine le malo. Gozdno senco režejo zlati trakovi. Topot gams-jega tropa vzburi tišino. Črnuhi skočijo za obronek, zmanjka jih v skoraj prepadnl zmrzali. Se bodo ustavili pred Idrijco? Gozd je obsut s skalami, skale z lišaji, lišaji z barvami, barve so pravzaprav sonce. V brezvetrju se sliši molčanje kot pesem Na skorajšnji Prižnici se za manjšim breznom odrežeta gozd in planota. Izpod nog pada gladka stena. V njej slutim z
bršljanom obraščeno jamo, ozko in visoko, tudi netopirje. Na robu meline se spodaj mrežasto razpotegnejo škraplje. Čudovito je razrezana ta kamnita miza, gabrovje in jesenje jo komaj kaj kazijo. Vmes je kakšna redka blazina resja od tod videti le zelena. V mladju nad škrapljami se nekaj premakne. Srna, Srnjak? Sonce beži preko senc. Strug je globoko in plavo zasekan, v njem se zmore poslušati reko. Ni preglasna.
Čez vodo pa se vzpenjajo zgolj mrzle hoste, tz zadihanih strmin se podajajo v zadloško in črnovrško sploščeno valovanje. Smrekovje! Za megličastimi planotami se v nebo silijo zadnji grebeni, Špik in druščina. Dolina moje reke si brezobzirno prisvaja poglede. Ob njenem pojočem in skritem traku iščejo oči ven. Oko si hoče odpočiti od valovanja, duša išče opore. Kako dobro denejo nenadni rogljatl robovi starih planot! Od tam se nezadržno razkazuje svet.
ZA HIP ODŠKRNJENA ZLATA VRATA
Na prestolu moje Prižnice si nad odsekano steno poiščem najdebelejši šop zlate trave in se zložim vanjo. Sonce plane vame in mi zasužnji oči. Zdaj bo požirala duša. Je v brezvetrju doma mir? Morda. Zgrešenim dnevom se tod zaokrožijo robovi. Zapravljeni čas se kot zadnji oblak pelje čez Tisovec proti Golakom. A mogoče je. da se sonce za hip le skrije. Tedaj zahladi do kosti. Reka se umakne srcu in očem. Iznad temena se navlečejo neznanski brezbrežni prostori. Preko njih puhlo onegavijo Človekova neprizanesljivost, prazna otrplost in neboleča otopelost. Gluhi, neodmevni zvoki se bolno odbijajo od navideznih strašnih sten. Skupna bremena človeške vrste so iz lebdenja zanihala do zunanjih plotov naše občutljivosti. Nekaj gomazečega se dotakne moje povprečnosti. Vmes posveti kakšen otroški glasek, Knapovska šina topo klati razdalje. Zvonovi nabijajo, da v sencih zakljuje. Koža boli. In vse je tako, kot da sam, na vsem božjem svetu sam, poslušam Kumrovo kantato »Na struni Merkurja«.
Zabodeno bolščim čez osivele škraplje v dnu melin. Trznem. Kaj je bilo? Kje sem bil? Res le sedim na lovcem domači Prižnici, potem ko sem pregnal gamse? Sem zares sam? Kdo mi je delal družbo v omrzli težnosti prenagle misli? So se le za hip odškrnila z zlatom obita vrata, da so se naslednji trenutek, se zdi, za vedno spet zadrlesknila, zatolkla, zabila v prag n es pozna vnega in nedorečenega? Vstanem. Bila je ptica, ki ji pravimo — redka sreča. Greben je ves trd in vieče navzdol. Podava si roke. Na novo zbujena verna duša sem Pobožam lišajast kamen, na čelo si pritisnem brštjanov list, poravnam rumeno travo, raska-
vemu gabru menda nekaj rečem, škrapljo spoštljivo obhodim. Iskanje že rdečega resja je obred, ki se ga vnaprej veselim,
PRETRESENI TRPINI
Tako. Spravil sem skupaj. Morda se je dalo zaslediti, da je bilo vmes nekaj resnega. Pisanje nameravam poslati v uredništvo Planinskega vestnika, torej — v tamkajšnje območje. Bomo videli, kaj se bo zgodilo. Će predvidim možnost, da bo šlo v objavo, se zna pripetiti, da mi bo kakšen urednik pretreseno aii pa raztreseno vstavil nekaj vmesnih, sveže novih in ori-
ZASLEDOVANJE PRIJATELJEV, KI JIH NI BILO
ginalnih mednaslovov s prilastki vred. Trpini bomo pač trpeli. To je moč pričakovati. Planinski vestnik je namreč strokovna revija in ne gre, da bi bii kakšen rovtarski prosti spis (itd...) tudi po zunanjem videzu podoben obče dolgočasni planinski literaturi. Stroka naj domuje v Planinskem vestniku, jai (A nje de ris!) Znano mi je, da je treba zelenjavo za mineštro razrezati. Eni to narede bolj na grobo, drugi bolj na drobno, a tretji so strupeni: ti kuhano zelenjavo pretlačijo in pretisnejo skozi cedilo. Teh slednjih se peklensko bojim. Namreč — v zvezi s tamkajšnjim območjem.
SOBOTNI IZZIV — RATITOVEC
DARINKA PAJENK
Po dolgem času sem srečala Francija. »Dober dan,« me je veselo pozdravil, »kako kaj?« »Dobro,« sem se mu malce zlagala, kajti že nekaj časa sem slabe volje. Težave imamo v službi, ampak kaj bi mu to razlagala, njemu, ki je veder in vesel. »V soboto gremo v hribe, na Ratitovec,« hiti pripovedovati, »greš zraven?« V škofjeloških hribih še nisem bila, zato grem, kako da ne! Morda mi mrzle planinske sape odženejo črne misli, ki se mi že dalj časa podé po glavi. Morda, morda tudi ne, toda — šla bom! V mislih že vidim gozd, stezo, markacije in sebe, kako z nahrbtnikom sopiham navkreber.
POT POD GORO
Ratitovec, hmi Nekje v Selški dolini se dviga kvišku, 1666 metrov visoko; kar spoštljiva višina, kar se mene tiče. Pridružila se bom svojim špikovcem, sklenem, čeprav me jezi, da je zbor že zjutraj ob petih. Kako naj tako zgodaj pridem na postajo? Kmalu bo pač treba vstati in peš bom šla, druge možnosti ni.
Rečeno — storjeno. V zgodnjem sobotnem jutru se odpravim s Fužin proti postaji. Tam so gotovo že zbrani prijatelji iz društva, se veselim. Skupaj z njimi bom morda osvojila Ratitovec, upam potihem. Toda na postaji se zaman oziram za prijatelji — ni jihl Ogledam si vozni red in vidim, da je prvi avtobus proti Škofji Loki že odpeljal: torej so mi ušli, žalostno ugotovim.
Kaj zdaj? Domov ne grem, sledila jim bom! V hladnem, še temnem oktobrskem jutru se z nahrbtnikom in smučarskimi palicami potikam po kolodvoru in čakam na odhod naslednjega
avtobusa. Z njim se potem odpeljem proti Škofji Loki, Tam mi prijazna planinka pove, da moram do Železnikov, od tam pa vozi avtobus visoko do neke vasi, katere imena se ne more spomniti. Ona sama je namenjena na Blegoš, izvem. Zahvalim se ji in ji zaželim srečno pot, ona pa meni prav tako.
Torej — smer Železniki! Šofer avtobusa vključi brisalce in zmajuje z glavo, ko mu povem, kam sem namenjena. »Jaz v takem vremenu ne bi šel gor,« mi pravi. Tako vreme, hm! Rahlo rosi, pa kaj! Naliv res ni prida, droben jesenski dežek pa mi ne bo škodil. Rada poslušam, kako drobne deževne kapljice padajo po vetrovki, čutim, kako spoizijo po licu, osvežijo obraz, na katerem se je nabral mestni prah. Ne, zaenkrat se ne dam!
Medtem sem že izvedela ime vasi, do katere moram priti: Prtovči Nič več ne sprašujem, temveč se po ozki asfaltni cesti iz Železnikov napotim proti hribom, proti tako imenovanemu Prtovču. Morda mi kdo ustavi, upam. Toda ne, nobenega prometa ni v tem ranem jutru. Kaj drugega kot pešačenje mi tako ne preostane. Smučarske palice sem pozabila v avtobusu, tako si zdaj odlomim navadno palico in počasi, toda vztrajno premagujem kilometre asfalta.
PEŠPOT DO VISOKE VASICE
Vse je tiho, Selška dolina še spi. Tu in tam se čez cesto spreleti ptičica, srečam tudi močerada. Ves čas pomalem rosi, po pobočjih, ki jih vidim pred sabo, se zbirajo megle, se razkadijo in ponovno zagrnejo hribe. Hribi! Eden od njih je gotovo Ratitovec, toda kateri? Zagledam goro, ki štrli v oblake. Menda ni tale, se ustrašim. Previsoka je zame, tja gor ne pridem. Pa saj to ni Ratitovec, se tolažim in kdove zakaj upam, da je Ratitovec kopasto pobočje, ki ga vidim zraven najvišje gore.
Moža, ki ob cesti seje pesek, povprašam, kako se imenuje gora, ki me navdaja s strahom. »Ratitovec,« odvrne in mojih ugibanj je konec.
Tako torej! V nahrbtniku imam kos kruha — premalo, če se izgubim. »V vasi je okrepčevalnica,« mi pove možakar, ki. tako se mi zdi, z mano izgublja čas. Tako delaven je videti, kaj pa delam jaz? Ja, na Ratitovec grem, tudi to je nekaj! In če je v Prtovču res kakšna okrepčevalnica, se že oskrbim.
Mirno se vzpenjam naprej proti vasi, ki pa je še daleč, bolj daieč, kot sem mislila. Ob poti zagledam studenček. Voda poganja majhen, lepo izdelan mlinček. Ustavim se, zajamem p oži rek vode v dlan in se pri tem spomnim na Nikolo Teslo. Pred dnevi sem brala knjigo o njegovem življenju. Tam piše, da je bil takle mlinček eden od prvih njegovih izumov. Začelo se je z mlinčkom, mnogo let kasneje pa so po njegovih načrtih izdelali elektrarne na Niagarskih slapovih.
Davno je že mrtev Tesla, svet se kakor mlinček vrti naprej, jaz pa sem sama tu sredi tihih gozdov. Že dolgo hodim in zdi se mi, da bi zdaj že skoraj morala priti do vasi. Končno, tu smol Še malo in že sem prav pod vznožjem gore. Vem, od kod sem prišla, pa si le ne morem kaj, da ne bi zagazila po mokri travi, po zemlji, in z roba travnika še enkrat pogledala v dolino. Vidim cesto, po kateri sem prišla, kako se v serpentinah vije sem gor, vidim širne gozdove in malo spodaj vasico, prislonjeno ob hrib. To je Podlonk, izvem kasneje.
Napotim se v okrepčevalnico, se oskrbim z vodo in s sendviči ter seveda pritisnem žig v svojo planinsko izkaznico. Zelo se razveselim, ko z žiga razberem, da sem že nad tisoč metrov visoko in moje upanje, da osvojim Ratitovec in dohitim prijatelje, se močno poveča.
SAMA V JESENSKEM GOZDU
Sedaj se šele začenja moja prava, zaresna planinska pot. Tod dve poti vodita na vrh. ena v levo, druga v desno. V okrepčevalnici mi priporočijo levo, nekoliko daljšo, zato pa lažjo pot. Je označena, je! Skoraj ne morem zgrešiti, mi zatrjujejo. Kajpak dobro vem, da se lahko tudi izgubim, toda upam, da se ne bom. V jesenskem gozdu vladata tišina in mir. Zdajle, pomislim, se ljudje v dolini gnetejo po bankah, stojijo v vrstah za kruh, odštevajo denarce, meni pa pod nogami šelesti jesensko listje in drevesa, ki visoko nad mano spletajo svoje krošnje, mi nudijo kar dobro zavetje pred dežjem, ki še vedno narahlo pada. Ampak hudega ne bo, si mislim, ko se počasi vzpenjam po hribu. Dobro se počutim in če bo vse po sreči, morda pridem na vrh
No, saj sem že na sedlu! Tu je križišče planinskih poti in seveda klopca za utrujene planince. Do Ratitovca je še 45 minut, preberem. Zame bo morda malo več, pomislim in se po krajšem počitku ponovno zaženem navkreber. Sedaj se pot zoži v stezo, kar pomeni, da moram bolj budno paziti na markacije. Naenkrat me v senčnatem, mračnem gozdu obide neprijetna misel: kaj če mi prilomasti nasproti kakšna žival? Malo tesrro mi je pri duši, toda ker iz gozda kmalu pridem na piano in ker moram paziti na pot, hitro pozabim na živali in na vse, kar bi se mi v zvezi z njimi utegnilo pripetiti.
Tedaj dež poneha, čez goro zapihajo mrzle sape, pripodijo se megle. Hm, tole ne bo dobro, pomislim. Kaj, če se megla tako zgosti, da ne bom več videla markacij, me prešine. Toda markacije so še tukaj, na tej skali, na drugi, pa spet na naslednji. To je vse, kar vidim, vendar dovolj.
Svet, po katerem hodim, postaja vse bolj skalnat, megla vse gostejša. Kmalu moram biti na vrhu, premišljujem, ko korak za korakom tipam skozi meglo. In res — še malo in iz sivine se izlušči velika črna gmota. Ne, to ni skala, koča je, Koča na Ratitovcul
Premražena, toda srečna sem vstopila vanjo v upanju, da bom tam zagledala svoje prijatelje iz društva. Toda zaman sem se ozirala po mladih, premladih obrazih, mojih špikovcev pa ni bilo Prijazen oskrbnik mi je povedal, da jih sedaj, ob dveh popoldne, tudi več ne pričakuje.
ZAKAJ SEM BILA SAMA
Spila sem topel čaj in napisala nekaj razglednic. Edinole na njih sem lahko videla, kako je na Ratitovcu, saj je bila krog in krog koče gosta megla.
Pogrela sem se v toplo zakurjeni sobi, nato pa sem se pridružila planincem, ki so se odpravljali v dolino.
V hudem nalivu smo »sestopili« do Prtovča, kjer sem se obrnila in se še enkrat ozrla na goro. Ratitovec se je izvil iz megle ter ves jasen in pokončen strumno stal nad dolino. Le zakaj se mi je tako mudilo nazaj, sem obupano pomislila. Toda premalo poznam gore, da bi vedela, da so lahko zdaj take, zdaj drugačne, premalo, da bi lahko bila brez skrbi. Ko sem se v ponedeljek odpravljala v službo, sem se spotoma ustavila pri Špikovi tabli v Mostah, da bi še enkrat prebrala vabilo na jzlet. Morda sem se zmotila v datumu ali v čem drugem. Toda ne, vse se je ujemalo, datum, ura odhoda, številka avtobusa. Vse je bilo lepo in prav, le na koncu je pisalo: V primeru slabega vremena izlet odpade.
Lavrič je bil Lasič
V prispevku Albina Vengusta v 2. letošnji številki Planinskega vestnika na strani 92, kjer avtor piše o 70-!etnem življenjskem jubileju inž, Pavleta Šeg u le, je prišlo do pomote. V odstavku, kjer je zapisano, da se je inž. Šegula po vojni vpisal na fakulteto za strojništvo in elektrotehniko ljubljanske Univerze, je navedeno, da sta na tej fakulteti predavala velika slovenska gornika France Avčin in Dušan Lavrič. Vendar je poleg Franceta Avčina drugo ime napačno. V resnici je bil drugi predavatelj dipl. inž. dr. Dušan Lasič, ki ga je pred leti v Istri na počitnicah zadela kap. To navajam zato, da se ta napaka ne bi ponavljala.
dr. Miha Potočnik
40 let PD Ptuj (PV št. 2/94)_
V 2. lelošnji številki Planinskega vestnika je v poročilu o proslavi 40-lefntce PD Ptuj Milena Zupaničeva (Tednik, Ptuj) zapisala, da je na proslavi govoril g. Andrej Brvar o lastninjenju v smislu, da »so se tudi tukaj pojavili nekateri, ki bi se radi prikopali do skupno ustvarjene planinske pogače«. S tem v zvezi tudi pove, da so Planinsko zvezo soustvarjali v vseh 190 planinskih društvih po Sloveniji. Ne vemo, če so to res besede predsednika PZS ali se je to zaradi nerazumevanja zapisalo M. Zupaničevi, potreben pa je odgovor. Zapisano se sliši približno tako, kot da v PZS deluje nekakšna »udbomafija«, ki si želi prilastiti premoženje, ki ga je po drugi svetovni vojni soustvarjalo 190 planinskih društev. Res je prav nasprotno. PZS je danes lastnik le tistega planinskega premoženja (približno četrtina planinskih postojank), ki ga je država v povojnem revolucijskem obdobju odvzela (beri: nacionalizirala) in ga je ob ustanovitvi kot doto podarila PZS. Zato izraz »lastninjenje«, ki ste ga uporabili v PV, ni najbolj ustrezen, boljši bi bil »denacionalizacija«. Po drugi svetovni vojni to premoženje ni pomenilo veliko, planinske postojanke so bile požgane ali opustošene, zemljišča so bila brez vrednosti. Planinska društva so te postojanke na novo zgradila, tudi večkrat obnavljala, pretežno v lastni režiji in s svojimi sredstvi. To premoženje želijo ta planinska društva dobiti nazaj. Planinska društva, ki so po vojni zgradila planinske postojanke na zemljiščih, ki niso bila last PZS, teh je tri četrtine, so danes pretežno že lastniki svojih koč in domov. Tako so lastninski odnosi v planinski organizaciji paradoksalni, saj
je večina planinskih društev že lastnik premoženja, ki so ga ustvarjala. Le lastnino tistih planinskih društev, ki imajo to smolo, da so gradila planinske postojanke na zemljiščih PZS, si danes lasti celotna planinska organizacija in vodstvo PZS. Kako je z varnostjo tega premoženja, pa kaže zadnji primer odtujitve zemljišča v Logarski dolini, ki ga je vodstvo PZS dalo »v najem za dobo 99 let« Kovinotehni Celje — kljub protestom Savinjskega MDO in PD Celje. »Skupno ustvarjena planinska pogača« pa pomeni tisoče ur prostovoljnega dela in znoja nekaterih planinskih entuziastov ter planinskim društvom podarjenih sredstev in podarjenega materiala. Verjamemo, da je delitev te pogače ali razpolaganje z njo človeško privlačna zadeva za vse, ki so bili vzgojeni v časih skupne lastnine in vsesplošne nacionalizacije premoženja.
Za vzpostavitev zdravih lastninskih odnosov v planinski organizaciji upamo, da bosta prevladali pravičnost in trezna presoja. Zgrm Tra(njk
PO Celje
Poti v soteske_
Ko se slovenska planinska pot, označena s številko ena, spusti s Porezna v sredogorje, kjer vse do morja ne doseže več višine poldrugega kilometra, se marsikateremu planincu zazdi, daje s planinskimi znamenitostmi konec; preostanejo še zložna slemena, prehodna vse leto, pogosto dosegljiva tudi z avtomobilom — skratka, najlepše je mimo. In ko popotuješ proti Sivki, se onstran doline Idrijce širi planota, ki jo prehodiš na poti proti Golakom deloma po cesti, deloma po gozdnih poteh in se zdi kot manj zanimiv predel. Kakšna z mota I
Ko so začrtali Slovensko planinsko pot, so na tem ozemlju poiskali najzložnejši prehod z enega hribovja na drugega ne glede na to, ali je tudi najzanimivejši. Morda so odločali ljudje, ki pokrajine niso poznali. Kdo bi vedeli Dejstvo je, da planinec, ki to pot prehodi, niti ne zasluti, da hodi po najpestrejšem, z lepotami izjemno obdarjenem kosu naše dežele, le da je lepota tukaj skrita v grapah globoko pod slemeni in tisti, ki se jih drži, je preprosto ne opazi. Marsikdo, ki so mu gore tuje ali nedosegljive, bi tukaj lahko ujel svoj delež doživetja. Če... Pod Vojskim izvira potoček Gačnik. Kmalu se skrije v sotesko — kot toliko drugih pri nas. Studenci in izvirki ga napajajo tako, da je že pri prvem slapu čeden potok, ki ustvarja skozi sotesko vsakršna čuda. Poleg dvanajstih slapov, kupa slapičev in brzic dolbe tolmune, kotliće, tesni in korita, se razliva čez prod ln za skalo izginja v globino, ki si je ni moči ogledati. In ko se človek lomi po tistih strminah, iščoč prehod, da bi vsaj nekaj videl, se poskuša
Pogled v sotesko Gdč n'M visoko s pobočja
spomniti opisa poti, pa sprevidi, daje na napačni strani, da je omenjena drča aii strmina lahko kjerkoli, da se živalske steze, ki naj bi nekam pripeljale, prepletajo in vodijo v vse smeri, le tja ne, kamor bi morale po opisu — tedaj človek kritizira tiste, ki bi lahko kaj storili, pa ne storijo. Pa človek na to pozabi, spet zaide v to čudovito sotesko in spet kritizira. Gačnikova soteska v tej idrijski čipki naravnih lepot nikakor ni edina, Gorenjo Trebušo brazdajo številni potoki, eden lepši od drugega, vsi dolbejo korita, se poganjajo čez pragove v slapovih in vsi so težko dostopni. Hiše po pobočjih prazne žde v strmini, kajti kljub vsej obilici naravnih krasot je tukaj življenje težko, revno.
Slovenska planinska pot obide ta edinstven svet po obrobju, a dovolj blizu, da bi lahko bilo drugače. Lahko bi zavila s Sivke proti Jelenku, prečila Kanomljo, se po Revenovi grapi mimo Klavž in čudovitega Klavškega slapa povzpela na Vojskarsko planoto, obiskala partizansko tiskarno Slovenijo, zavila v Gačnik, ga zapustila pri zadnjem slapu in se mimo Sopota v Pršja-karski grapi mimo Makucove grape in čez Tre-buščico izvila na Govce. Govci so po razgledu tako enkratni, da nimajo para na vsej planinski poti. Veliko je na tej poti razglednih grebenov, toda nikjer ni človeku pokrajina tako blizu kot tod. Na Poldanovcu, tem pomanjšanem Krnu, se ti zdi, da je Trebuša spodaj ravna in čisto blizu. Planinska pot bi od tu zavila na Zeleni rob, ob Smrekovi Dragi in ledenici v Paradani na
Golake in naprej po vrhovih naravnost proti Ja-vorniku. Divji vrtačast svet, ledenice, resnično planinska pot. Ovinek na Čaven skozi Trnovski gozd, ves prepleten s cestami, je odveč. Lepše si ga ogledamo od daleč. Vipavsko dolino pa je videti z Javornika in Nanosa. Seveda so to le želje. Morda pa bi bilo upravičeno pričakovati, da bi se planinska društva lotila nade lave poti tudi v soteske. Tako bi se poleg gorâ in podzemlja odprl še tretji čarobni svet, ki je človeku še najbližji; kdor si je ogledal borovniški Pekel, me razume. Ponekod je potrebno le malo, pa bi pokrajina postala bogatejša, Le opozorilna tabla v bližini Turjaka bi prenekaterega mimo vozečega nehodca zvabila k slapovom Bajdinca. Se bomo zbudili ali bomo imeli še naprej sami sebe za norca s sanjami o turističnem razcvetu naše enkratne dežele? Slovenija bi tako dobila vrsto znamenitosti, skoraj opusteli kraji nov zagon in ne bo nam treba v tujino občudovat to, česar imamo doma v izobilju. V pionirskih časih je Planinska zveza zmogla velike podvige. 80 hotela in zmogla zastaviti tudi zdaj. ko smo sami svoji gospodarji? Da bi si ob obisku Trente ne ogledovali samo vhoda v Mlinarico, da za Gačnik ne bi potrebovali dveh ali treh dni napornega, nevarnega kolo-vratenja, temveč bi ga prehodili v nekaj urah s svežo, spočito in dojemljivo glavo in prihajali spet in spet v tisto oglušujočo tišino.
Vida Moserfco
fe pOfiffitefe® IfeiM«
Vodnik po jamski poti
Vodnik po poštarski jamski poti. Spisal Rado Radešćek, izdalo Planinsko društvo PTT, Ljubljana.
Skoraj vse o vsebini knjižice žepnega formata pove že naslov: pred nami je prvi poskus priročnika, ki ga krvavo potrebujemo že od davna, pa se nikakor ni znal pojaviti. Knjižico je avtor razdelil v tri dele. V prvem je zbral vse tisto, kar naj služi kot splošni uvod. Predgovor vsebuje oris turističnega zahajanja v jame in zgodovino nastajanja Poštarske jamske poti. Bralec dobi tudi tiste praktične napotke, ki jih je težko zbasati kam drugam, a se prej ali slej Izkažejo kot še kako potrebni. Tehnične podrobnosti, ki so povprečnemu planincu manj blizu, je avtor zbral v posebnem poglavju. Svoje mesto so dobila tudi Pravila poštarske jamske poti, namenjena tistim, ki transverzal ne jemljejo bohemsko.
Petindvajset poglavij drugega dela sistematično opisuje cilje Poštarske jamske poti. To so večinoma najbolj znane — v glavnem neturi-stične -— jame med Škofjo Loko in Divačo. Brez
izpostavljanja prehudim naporom ali nevarnostim dobi obiskovalec dobro sliko netur[stičnega kraškega podzemlja Slovenije izven Alp, Izbor je vreden pohvale tudi po ekološki plati, saj med jamami prevladujejo take, kjer obisk, ki bi ušel z vajeti, ne more napraviti posebne škode. To je verjetno razlog, da so po sigovem okrasju znane primorske lepotice izpuščene. Avtor nas v podzemlje ne vodi po Badjurovo, temveč bralca v kramljaj očem slogu predvsem opozarja na zanimivosti — ne samo v podzemlju. Zato mora tisti, ki bi hotel izlete opraviti v (astni režiji — sam raje ne —, opise podrobno proučiti, po možnosti s pomočjo zemljevida in jamskega načrta. Doslednim trans ve rzalcem so namenjena podrobna navodila, kako priti do žigov. Sicer pa avtor večkrat opozarja, da je zahajanje v jame neveščemu nevarno in da se je bolje priključiti organizirani skupini. Tretji del opisuje trinajst jam oz. kraških pojavov, ki so cilji razširjene jamske poti. Slednje je potrebno razumeti skoraj dobesedno, saj se sedaj ne bomo sprehajali samo po ljubljanski okolici in notranjskem krasu, temveč bomo posvetili tudi na Štajersko, Dolenjsko in Tolminsko, kjer se popotovanje zaključi z Zadlaško (Dantejevo) jamo. Sicer pa za ta poglavja velja isto, kot je bilo povedano v prejšnjih odstavkih.
Na koncu je avtor dodal še seznam uporabljene literature, imensko in stvarno kazalo ter načrte nekaterih jam. Med njimi sta factes similes Putickovih skic, ki sta v slovenskem jamarstvu igrali vlogo scabiose trente. Prvič je vedno najteže; zato knjižica ni brez šibkih mest. Osebno bi vsekakor želel podrobnejših opisov poti. Vendar je to predvsem stvar avtorjeve zasnove; enako kot se je verjetno zavestno izognil teže dostopni in še teže razumljivi znanstveni literaturi. Zato so nekateri načrti jam danes že zastareli, kakšnega pa tudi pogrešamo. Precej šibko je tudi imenoslovje. Avtor je skušal zbrati čim več poimenovanj, pri tem pa zmetal v en koš ukoreninjene ljudske toponime in čisto naključna poimenovanja, ki so jih tudi jamarji uporabili samo enkrat ali dvakrat. Knjižica bo hočeš-nočeš popularizirala ne-raziskovalno zahajanje v jame. Njeni pravi bralci ne bodo jamarji, temveč planinci, ki so že slišali za tržaško geslo »II carso e come la mon-tagna — kras je kot gora«. Tistim, ki jih ob pogledu na brezno ne spreleti prvobiten »Brrr..,«, priporočam, da se z Radeščkom v roki kdaj podajo tudi v smen navzdol. Vodnik ima v tem kontekstu večji pomen, kot se zdi na prvi pogled. Slovensko jamarstvo je že od začetka usmerjeno predvsem v raziskovalno in ekstremno smer. Nejamarsko obiskovanje jam, ki bi ga lahko primerjali z množičnim
gorništvom in ki je po svetu večinoma pod streho planinskih organizacij, se doslej ni razmahnilo. Radešček je zaoral ledino tam, kjer bi pravzaprav pričakovali že dobro obdelano polje. Zato pravočasno pomislimo na posledice — tudi ekološke.	France šuiterilt
Dve jamarski reviji
Prva leta delovanja Slovenskega planinskega društva je bila dejavnost tako Osrednjega odbora kot podružnic velik del usmerjena tudi v slovenski kraški podzemni svet: medtem ko so ponekod v gorskem svetu planinci kupili ali dobili zemljo, na kateri so postavili planinsko kočo, so na Krasu kupovali velike kraške jame in jih urejali za turistične obiske. Večina jamarske dejavnosti se je pozneje sicer preselila pod okrilje Jamarske zveze Slovenije, vendar kljub temu nekatere jamarske skupine še zdaj delujejo kot sekcije planinskih društev. Letošnjega januarja in februarja sta izšli dve periodični jamarski publikaciji: Jamarska zveza Slovenije je izdala že 35. zvezek svojega glasila Naše jame, Jamarski klub Železničar iz Ljubljane pa 18, zvezek svojega Biltena. Naše jame so pravzaprav že druga publikacija s tem imenom in z letnico izdaje 1993: izredno številko je Jamarska zveza izdala sredi lanskega leta pred svetovnim speleološkim kongresom na Kitajskem v angleškem jeziku, daje tudi tako promovirala neodvisno in samostojno Slovenijo, preden so Jamarsko zvezo Slovenije na tem kongresu sprejeli v Mednarodno speleološko zvezo. Medtem ko so v angleški številki ponatisnjeni nekateri prispevki iz prejšnjih letnikov Naših jam, ki kažejo tako na najznačilnejše in najpomembnejše predvsem podzemske kraške pojave pri nas kot na delovanje slovenskih speleologov in jamarjev, 35. redna številka prinaša vrsto novejših izsledkov slovenskih raziskovalcev krasa, med katerimi je precej tudi takih iz slovenskega gorskega sveta.
Po prispevku Petra Habiča, v katerem se spomni 70-letnice akademika prof. dr. Ivana Gamsa, ki je pomembno začrtal pot slovenske speleologije v drugi polovici tega stoletja in veliko deloval tudi v slovenskem gorskem svetu, kar trije daljši prispevki obravnavajo kraške jame v gorah. Slavko Hostnik in Milan Pod-pećan, jamarja iz Topolšice in Velenja, pišeta o nenavadnem jamskem sistemu Molička peč na Dleskovški planoti v Kamniških in Savinjskih Alpah, ko se dve med seboj popolnoma ločeni brezni v globini 618 metrov združita, jama pa je v celoti doslej raziskana do globine 682 metrov. Franci Gabroväek in Gregor Plntar iz Društva za raziskovanje jam Ljubljana pišeta o več kot
tisoč metrov globoki jami Vandimi, katere vhod se odpira na nadmorski višini 1822 metrov v Kaninskem pogorju v Julijskih Alpah, Dejan Ristič iz Jamarske sekcije Planinskega društva Tolmin pa podaja kronološki pregled raziskav jame Mala Boka od leta 1989 do lani. Poleg tega Ciril Mlinar, jam ar-potapljač, v reviji piše o novih potapljaških raziskavah v izvirni jami slapa Velike Savice v Bohinju, kjer je do takrat, ko to piše, prodrl za slapom po podzemlju že 330 metrov daleč v steno Komarče. Kot piše, pričakuje v nadaljevanju kmalu za naslednjim sifonom, ki ga mora preplavati, začetek stop-njastih brezen navzgor proti planoti, kjer je Črno jezero, prav tako pa bodisi za Savico bodisi za Boko slapove, »ki so lahko mnogo višji od naših najvišjih slapov, ki jih poznamo (Čedca 130 metrov); ko bomo take slapove našli, v kar ne dvomim, pa bo postal največji problem zlesti na vrh in izmeriti njihovo višino. Tu se bo pričela nova alternativna jamarija — plezanje po slapovih od spodaj navzgor.« Po dveh letih je pred letošnjim klubskim občnim zborom spet izšel Bilten Jamarskega kluba Železničar {klub je bil dolga leta pred osamosvojitvijo Jamarska sekcija Planinskega društva Železničar iz Ljubljane), eno od najstarejših slovenskih jamarskih društvenih glasil, ki s presledki izhaja že od leta 1963. Medtem ko je pred leti ta ljubljanska jamarska skupina velik del svojih dejavnosti posvetila visokogorskemu krasu, največ tistemu v Triglavskem narodnem parku, se je zadnja leta usmenla predvsem na kraške pojave v okolici Ljubljane in na Dolenjskem. Njihovo delo zadnijh dveh let je dokumentirano v zadnjem Biltenu, ki — enako kot že 17. zvezek — ni več ciklostiran, kot je bila večina prejšnjih, ampak lično natiskan, za ureditev te številke pa ima nedvomno največje zasluge urednik Peter Gedei	u H
Imejte radi gore
Doživljanje gorâ navdušuje na milijone ljudi. Več kot 120 milijonov jih vsako leto potuje v Alpe: 60 milijonov na daljše počitnice, dva milijona na krajše počitnice, 60 milijonov je dnevnih turistov, kot ocenjujejo poznavalci. To pomeni množični turizem, ki pušča sledove. To seveda ni nobeno novo odkritje. Nova pa je brošura, ki jo je izdal Nemški Alpenverein v sodelovanju z Bavarsko naravovarstveno zvezo, nemško Cipro, Turistično zvezo Prijatelji narave in še nekaterimi bavarskimi naravovarstvenimi združenji. Z brošuro »Imejte radi gore« avtorji nikakor nočejo odvračati od dopusta v Alpah, trkajo pa na zavest vsakega dopustnika v gorah. Ta brošura želi ljudi Iz ob-182 močij, od koder prihaja največ dopustnikov,
torej ljudi zunaj Alp, seznaniti z naravovarstvenim obnašanjem. Brošura zbuja zanimanje za alpski ekosistem, kaže, kakšno je zdaj tam stanje na tem področju, daje predloge za odgovorno načrtovanje in izvedbo počitnic v Alpah, navaja konkretne možnosti, ki lahko prispevajo k razbremenitvi gorskih območij ter krepi smisel za čiste oblike potovanja.
Brošura »Imejte radi gore« ima 16 strani in 17 barvnih fotografij in je natisnjena na formatu A5. Je brezplačna in jo je mogoče dobiti v centrali Nemškega Alpenvereina in predvsem v bavarskih planinskih društvih; poslati je treba le znamko za poštno pošiljko.
Koledar Mohorjeve družbe_
V	zbirki Mohorjeve družbe za leto 1994 je ob Aljaževem zborniku izšel tudi zelo planinsko obarvan koledar.
Na naslovni strani so slike iz gora. Te slike so objavljene pri posameznih mesecih. To so najvišje cerkvice na Slovenskem, ki so nato v koledarju predstavljene, kot jih je zbral Matjaž Puc.
Če listamo naprej:
Objavljene so slike Marka Pernharta; France
Zupan je v posebnem sestavku predstavil njegovo delo.
Objavljen je zapis »Sto let slovenske planinske organizacije«. V sestavku je poudarjena povezanost Slovencev z gorami. Poudarjeno je, da je druga svetovna vojna zelo prizadela slovensko planinstvo. Opisano je povojno življenje in na primer huda zamera oblasti, ker je Planinski vestnik kljub zapovedanemu »kulturnemu molku« izhajal tudi med vojno.
V	sestavku lahko preberemo: »PZS se lahko pohvali z odlično urejevanim Planinskim vestni-kom, z bogato strokovno literaturo, s planinskimi spisi. Našteta je cela vrsta odličnih planinskih delavcev, kot so Fran Kadilnik, Jakob Aljaž, dr. Henrik Tuma, dr. Klement Jug, Fran Orožen, Janko Mlakar, Julius Kugy, Valentin Stanič, da navedemo samo nekaj najbolj znanih imen«, piše v sestavku. Posebno poglavje je o verskih znamenjih v naših gorah.
Ob sestavku nadškofa Alojzija Šuštarja »Vendar vsaj enkrat na Triglavu« moramo g. nadškofu čestitati za njegov vzpon na Triglav, Obenem moramo zapisati, da je zelo lepo in čustveno opisal svoj vzpon na vrh in otvoritveno mašo v kapeli na Kredarici. France Puncer je v koledarju opisal svoj vzpon na Triglav, ki ga je opravil leta 1934. Vinko Kobal je napisal sestavek »Planinski svet — svet duhovne svežine«. Podnaslovi poudarjajo vsebino {Prostor za rast zdrave
osebnosti, Gore — področje velikih odločitev, Na poti v višine in k Bogu, Amerikanec in murke itd,).
Omenimo še sestavek »Kranjska Sibirija«, v katerem v uvodu piše: »Narava je vtisnila mar-sikakemu kraju izreden značaj. Ko slišiš dotično ime, se takoj spomniš posebnosti tistega kraja. Bled štejejo za raj Kranjske dežele, v Kropi je konec sveta, Leže pri Tržčiču primerjajo glede milega podnebja z Vipavo, Ratečam na Gorenjskem pa pravijo Kranjska Sibirija...« Jožef Lavtižar potem podrobno in zelo pregledno opiše to območje Jana Vidic nam predstavi ogrožene živalske vrste v Sloveniji.
Ob zaključku tega delnega prikaza vsebine koledarja omenimo še sestavek »Narodni park Logarska dolina — Okrešelj«, čigar avtor je Stane Peterlin.
V	PV št. 2/1994 predsednik Andrej Brvar odgovarja na ugovor nekaterih, ker je upravni odbor PZS dal v najem neko parcelo v Logarski dolini. G. predsednik poudarja, da sta tako Nadzorni odbor PZS kot Komisija za splošne akte pri UO PZS ugotovila, da je bila oziroma je ta sporna parcela vknjižena v zemljiški knjigi kot last PZS tn PZS lahko z njo razpolaga.
V	tem sestavku pa dobimo odgovor, kako je ta zemljišča pridobila Savinjska podružnica SPD v letih 1931 in 1932,
V	sestavku avtor uvodoma poudarja, da smo leta 1991 pozabili na 60-letnico nastajanja Narodnega parka Logarska dolina — Okrešelj. Avtor navaja, da dosedaj ni uspelo natančneje ugotoviti, kdaj in kako se je v Savinjski podružnici SPD porodita zamisel, da bi od Ljubljanske škofije odkupili ozemlje v zgornjem kotu Logarske doline z delom Orešlja ter ga namenili ohranitvi gorske narave. Janko Orožen omenja, da je imela Podružnica namen Okrešelj spremeniti v naravni park. To idejo je imel že Kocbek.
Bila so dolgotrajna prizadevanja in 12. aprila 1931 je bila podpisana pogodba med Ljubljansko škofijo in Savinjsko podružnico SPD v Celju.
Avtor v sestavku potem podrobno predstavlja to pogodbo. Objavljena je reprodukcija dela pogodbe.
Objavljena je slika table »Narodni park«, ki je bila na stari koči ob vstopu v Logarsko dolino. Savinjska podružnica je dosegla svoj namen: v last je za narodni park pridobila zemljišče, ki ga je namenila varstvu narave. Ali je med temi zemljišči danes sporna parcela, ni toliko pomembno, važno bi bilo samo naglasiti, kako je SP SPS pridobila zemljišča in verjetno tudi to sporno parcelo.
Bolje je, da prepišemo zaključek prispevka: »... Morda pa bi bila Planinska zveza Slovenije
(ali pa Planinsko društvo Celje) še pripravljena obuditi in voditi pobudo, da bi prišlo do uresničitve nad 60 let stare zamisli o pravem narodnem parku na ozemlju Savinjskih ali Kamniških Alp? Njeno majhno, le 426 hektarov veliko, vendar z entuziazmom predhodnikov za naravovarstvene namene pridobljeno ozemlje naj bi bilo jedro in motiv za obnovitev velike ideje.« Predstavili smo Koledar, opozorili na idejo o parku na Okrešlju in v Logarski dolini. Podprimo idejo, in to kljub temu, da so Okrešelj »vrgli« iz Slovenske planinske vezne poti.
Franc Ježovnik
Slovo od Himalaje
Dne 9. septembra 1991 je umrl Kari M. Herrlrgkofer, njegova knjiga »Slovo od Himalaje« s podnaslovom »Uspeh in tragedija na K2 in Broad Peaku«, ki jo je izdala münchenska založba Bruckmann (knjiga stane 43 švicarskih frankov), pa je avtorjeva zapuščina. Kdorkoli govori o Himalaji, mora nujno govoriti tudi o Herrligkoferju, tem znamenitem vodju odprav. Vsakdo, ki se ukvarja s tem, pa mora s presenečenjem ugotoviti, da so šele po velikanskem trudu in naporih možni veliki dosežki, kar je nekako v nasprotju s sedanjimi splošno veljavnimi normami in spoznanji. Poročila o zadnji Herrligkoferjevi odpravi leta 1986 na K2 in na Broad Peak naj bi brali kot resna poročila in jih ne bi smeli razumeti kot literarni sladkorček visokega razreda. Marsikaj je napisano o nesporazumih, nesoglasjih, sovražnostih, skratka, o vsem, kar na koncu koncev spada k vsakdanjiku odprave. Fotografije so takšne, da bi bile lahko bralcem všeč iz več vzrokov. Na koncu pa knjigo zaključi kronika Herrligkoferjevi h odprav, kar je pomemben dokument pri raziskovanjih Himalaje,
In memoriam: Dr. Ante Rukavina
V mojem stanovanju je 29. januarja zazvonil telefon. Dvignil sem slušalko in na drugi strani slišal jok in hlt-panje.
—	Kdo je? Kdo kliče? Kaj se je zgodilo? — sem presenečen spraševal.
—	Jaz sem, Ana, Ana Medarič iz Zagreba. Saj se me spominjaš z našega potovanja na Durmitor in Taro, — mi je med solzami odgovorila Ana, — Zgodila se je nesreča: naji-
nega skupnega prijatelja doktorja Anteja Rukavine iz Gospića ni več med živimi Peš je šel skozi mestni park K olako vac. ko sta se ob pol dveh popoldne nanj podrli dve veliki smreki. Prepeljali so ga v gospiško bolnišnico, vendar ga zdravniki niso mogli rešiti. Smreke so poškodovale sovražnikove granate, prelomili pa sta se in padli, ker je bila takrat močna burja. Najprej nisem mogel verjeti tej tragični vesti, potem sem začel dojemati. Malo je ljudi, ki so tako ljubili gore, kot jih je dr. Ante Rukavina, veterinar in direkior Veterinarske postaje v Gospiću od leta 1964 do 1983, ki je imel še predvsem rad svoj Gospić, čigar usodo je delil tudi pod granatami. Rad je imel svojo Liko in Velebit. Tej gori, ki je za Hrvate enako sveta, kot je za Slovence Triglav, je Ante pripadal 2 vsem svojim bitjem. Kadarkoli je izšla hrvaška planinska revija Hrvatski planinar, sem najprej pogledal, kaj je naš Ante spet lepega napisal o Velebitu,
Ob neki priložnosti sem mu navdušen nad njegovimi prispevki v pismu povedal, da je on za Velebit to, kar je bil Italijan Amerigo Vespucci za Ameriko.
Hrvaški planinci in planinci njegovega matičnega društva Visočica, pa ne samo oni, ampak celotna hrvaška planinska organizacija, so naenkrat in nepričakovano ostali revnejši za plemenitega človeka, ki vsega tistega lepega, kar je doživel in občutil v gorah, ni obdržal samo zase, ampak je to vedno želel povedati še drugim s številnimi predavanji ter pustiti napisano sled o tistem, kar je videl na svojih planinskih potepanjih. Pogosto je dejal: »Kolikor več človek hodi po Velebitu, toliko bolj ga privlači, toliko dražji mu je in lepši.« Pet vrhov v južnem Velebitu, ki so bili do takrat brezimni, je na njegov predlog in na njegovo pobudo dobilo ime: Petar Zoranič, Brundo, Ivanov vrh, Ognjište in Pogača. Dr. Ante Rukavina, veterinar, planinec in hrvaški književnik, nam je zapustil tri knjige potopisov in esejev o Velebitu. V knjigo Po velebitskih stezah, ki je bila prvič objavljena leta 1979, je uvrstil izbor potopisov in esejev o Velebitu. Drugo izdajo iste knjige so natisnili leta 1991. Zgodovinska in potopisna preučevanja o velebitskih verskih objektih je pripravil za objavo leta 1989, koje bila ta knjiga z naslovom Zvonovi pod zvezdami tudi natisnjena. V knjigi Baške Oštarije in širša okolica, natisnjeni leta 1991, je izbor esejev in potopisov o osrednjem delu Velebita.
Še dve knjigi dr. Anteja Rukavine čakata na natis. Avtor je eni dal naslov Po velebitskih vrhovih, drugi pa Iveri s planinskih jas, medtem ko je v tretji literarno obdelal doživljaje, raziskovanja in srečanja, povezana z njegovim veteri-
narskim poklicem in ji dal naslov Konji, vranci razigrani.
Koliko načrtov pa je pokojni Ante še ime), a mu jih je smrt v 66 letu življenja preprečila! Žalosten je bil ponedeljek, 31. januarja letos v Gospiču, kjer se je dr. A. Rukavina rodil 4. oktobra 1928 in kjer je leta dolgo deloval in dosegal pomembne uspehe pri razvoju živinoreje in veterinarstva v Liki.
Na zadnjem slovesu od svojega sina in rodoljuba ter zaslužnega meščana se je zbralo nekaj tisoč ljudi. Prišli so z vseh strani: iz Otočca, Karlobaga, Perušića, Senja, Zagreba, največ pa jih je bilo iz Gospića, katerega zgodovino je dr. Rukavina prav tako hotel popisati. — Boleče je spoznanje, — mi je pisala njegova hčerka Nina, — da našega očka ni već. Tolažimo se z mislimi, da je na enem od svojih planinskih potepanj po Velebitu in da se bo kot vedno vrnil.
Tomislav Jagačic
Pavletu Juriču v spomin
Ne samo naše Planinsko društvo Ruše, tudi mnogi planinci in alpinisti drugod po Sloveniji in prek njenih meja smo izgubili prijatelja in vzornika. V pričetku zlate jeseni svojega življenja je letošnjega 2, februarja odšel od nas, hudo nam je za njim, vendar je bilo njegovo življenje, četudi prekratko, tako polno lepote duha in narave, da lahko rečemo, da ga je zares znal živeti. Živeti z opojnostjo in bogastvom narave. Padel je še en steber našega planinskega društva, dolgoletni član upravnega odbora in v letih 1979 do 1982 predsednik društva. Rojen 10. oktobra 1935 se je Pavle Jurič že v študentskih letih v Ljubljani zaljubil v planine. Kot član Planinskega društva Univerza, kasneje Akademskega planinskega društva Univerza, je prosti čas preživljal na planinskih taborih v Tamarju in kot tak ime! nekaj časa na skrbi oskrbništvo Tamarja pod Jalovcem. Dolina Tamarja z okoliškimi vrhovi Poncami, Travnikom in Jalovcem je takrat postala njegov najljubši planinski kotiček, kamor se je nenehno vračal.
Prav tam v Tamarju se je vsak zadnji konec tedna v maju redno srečeval s svojimi planinskimi prijatelji iz študentskih let. Obujali so spomine na prehojene poti in preplezane stene ter vsakič opravili skupno turo na Kotovo sedlo. Teh srečanj se je Pavel izredno veselil in nam o njih z navdušenjem pripovedoval.
V letu 1958 je kot eden izmed glavnih strokovnih sodelavcev in svetovalcev kot alpinist sodeloval pri snemanju filma »Vzpon«, ki so ga posneli z režiserjem Mirkom Ma h ničem in snemalcem Vikijem Pogačarjem v stenah Jalovca. Pri snemanju v steni je Pavel strokovno in odgovorno skrbel za varnost in neposredno varoval kamermana, tako da so film sploh lahko posneli.
To obdobje je bilo pomembno in bogato v Pavlovem življenju. Ustvarjal je film, skupaj s soplezalcema Butinarjem in Valantom preplezal prvenstveno plezalno smer, »Srednjo varianto smeri Jesih—Lipovec« v steni Travnika, ter spoznal svojo ženo Benjamino iz znane družine Meškovih, ki je imela kot on rada gore. Vedel je: če se bosta ujela v ljubezni do gora, se bosta ujela v vsem drugem. In tako je bilo. Skupaj sta preplezala zahtevne plezalne smeri Hornovo v Jalovcu, Herletovo v Ojstrici, Dolgo nemško v Severni steni Triglava, grebensko prečila Savinjske, Kamniške in druge Alpe. Njegov poslednji alpinistični podvig je bilo plezanje v steni Raduhe oktobra 1989. leta (»Platke«),
Pavei je nadvse ljubil skale, gore v vseh letnih časih, pri srcu mu je bilo turno smučanje, alpinizem pa je bil zanj še poseben izziv. Ljubil je prebujanje jutra v gori, to govorico tišine, sončni vzhod, bleščečo belino snega Planinske poti je poznal do potankosti, rad pa je iskal nove, neodkrite, take, ki jih je ustvarila narava sama. Eno od takih prečudovitih, a izredno zahtevnih tur z nočnim bivakiranjem v steni sta opravila s svakom Zvonkom septembra leta 1992 v Julijskih Alpah, in sicer v zahodni steni Vevnice.
Ta prečudoviti, skrivnostni in svobodni planinski svet je rad doživljal predvsem s svojo ženo, s sinovoma. Načrtovali so svoje poti in se veselili letošnje zgodnje pomladi, ko bi pohiteli pozdraviti svoje gore.
Veliko novih znancev in prijateljev je spoznal na svojih poteh, v planinskih kočah, na vrhovih, v stenah. In mnogo jih je Pavei varno popeljal v hribe. Prav zato ga bodo še posebej pogrešali njegovi sosedje — planinci iz Aškerčeve ulice. Imel je prav neverjeten smisel za orientacijo in je vedno znal najti vamo in pravo pot. To pot je delil z nami, popeljal nas je v višave in nas naučil, kako se vidi dlje od vsakdanjega življenja. Delčke svojega srca in duše je pustil v generacijah, ki jih je vzgajal, pa tudi na vseh svojih planinskih in alpinističnih poteh. Tako živi in bo vedno živel z nami ter nas opozarjal, kje in kako naj zabijemo klin, kateri je pravi oprimek in kam vodi prava pot. Zato se ti, dragi Pavel, v imenu Planinskega društva Ruše in v svojem imenu iskreno zahvaljujem za vse, kar si nam dal in nas naučil. Spoštovani družini izrekam iskreno sožalje.
Ruški planinci sočustvujemo z vami, trdno odločeni nadaljevati svetlo in trajno Pavlovo sled, ki kljubuje smrti.
Pavei Jurič je za svoje delo v planinstvu leta 1981 prejel srebrni in leta 1986 zlati častni znak Planinske zveze Slovenije. stane Poglajen ml
Anki Capuder v spomin_
Lahen veter je zibal palmine veje in božal razgreto peščino. V plitvi kristalno čisti vodi so se igrali otroci. Črni mladci lepih mi-šičastih teles in bleščečih se zob so vabili turiste, naj se z njihovimi čolni popeljejo na koralni greben in na ogled podvodnega sveta Tihega oceana. Sedela sva na senčni terasi, srkala hladno pivo in Anka mi je navdušeno zatrjevala: »Ženske v službi sploh ne bodo razumele, kako lepo je tu! Kot v raju! Vsega tega ne bi doživela, če ne bi hodila v hribe! Sodelavke se mi režijo, ko ležem v breg in s seboj vlačim težak nahrbtnik, ampak koliko lepih stvari doživim pri tem, ne morejo doumeti. Planinstvo, hribi, narava —to daje mojemu življenju smisel! Ne veš, kako vesela sem, da sem šla na Kilimandžaro!«
Anka je bila takrat srečna. Trenutke veselja, radosti in zanosa je doživljala tudi, ko se je vzpenjala na Olimp, Parnas, slovaške vrhove, Ojstrice Durmitorja in Prokletij. Ničkolikokrat je stala na Triglavu, Brani, Planjavi, Storžiču in številnih drugih bližnjih in daljnih gorah. Od vsega začetka našega društva je zavzeto hodila z nami in sodelovala na društvenih akcijah. Veseli smo bili njene družbe in njenega smeha. Anka je toliko vedela o planinskih, zdravilnih in drugih rožah! Kadar je imela možnost, je pohitela v naravo, v trzinske gmajne. Daleč naokrog ni bilo boljše gobarke. Vsako leto je nabrala zelo dosti jagod, malin, borovnic, kostanja in drugih gozdnih sadežev. Vedno jih je rada delila z drugimi.
Njeni obiski gora in izleti v naravo so bili beg iz krutega vsakdanjika. Življenje Anki ni prizanašalo. če za koga, potem za Anko res lahko rečemo, da je bila samorastnica. Oče je že v njeni rani mladosti zapustil družino, mati pa je prezgodaj omagala v boju za preživetje svoje hčerke in sina. Mnogo prezgodaj je Anka ostala sama z le nekaj let starejšim bratom — sama s svojimi stiskami, željami in bojem. Ure samote si je krajšala z ročnimi deli, vezenjem, neštetimi gobelini, branjem... Voljo do življenja in boja s težavami je našla v naravi, v
hribih. Junaško se je spopadala s preprekami, ki pa so postajale vse višje in jih je vse težje premagovala. V Stolu, kjer je opravljala težaško fizično delo, so se gospodarske razmere zaostrile. Anko so uvrstili na seznam čakajočih, presežnih delavcev. Čas čakanja se je iztekal, morala bi med brezposelne, bala se je. da bo izgubila stanovanje, razbohotila pa se je tudi zahrbtna bolezen. Vse manj je bilo denarja in nikoli ni vedela, kaj ji prinaša nov dan. Vendar Anka ni kazala obupa. Tiho je bojevala svoj boj in večkrat ponosno zatrjevala, da je prava Trzinka in hribovka. Obiskovala je gore, trzinske gozdove in travnike in verjeli smo, da bo le srečno izbojevala svojo bitko. Žal pa ji usoda tudi tokrat ni bila naklonjena. Nekega sivega dne, ko nebo ni vedelo, ali naj joče ali naj se odene v sivino, je med nas udarila strašna novica: Anke ni več med nami! Ugasnilo je življenje, polno nezasluženega trpljenja, a tudi polno drobnih, skoraj neopaznih radosti, ki so kot kamenčki mozaika lepšale Ankin boj in bivanje. Tudi v naših srcih bo ostal droban, svetal kamenček spomina na našo Anko.
KA I--- ---
70 let Ivana Razborška
Dne 26. februarja je praznoval 70-letnico svojega planinsko in kulturno bogatega življenja Ivan Razboršek, ki še vedno ustvarja in dopolnjuje zbirko slovenske krasilne umetnosti. Rojen je bil v Skopju, kjer je oče tedaj služboval. Odraščal je v Makedoniji z vrstniki, ki se v osnovni šoli takrat niso smeli pogovarjati v materinem jeziku. S slovensko ornamentike se je srečal že leta 1932, ko mu je oče iz Slovenije prinesel šolski knjigi, čitanko in računico, z ilustracijami Maksima Gasparija. Leta 1934 je bil oče premeščen v Slavonsko Požego, kjer je
Ivan spoznal tudi slavonsko folkloro, bogato in pestro ornamentiko, v kateri se je čutil tudi vpliv češkega, slovaškega in madžarskega kulturnega izročila in izvirne ljudske umetnosti.
V	drugi polovici 1940. leta je bil oče premeščen v Zagreb. Ivan je tedaj kot 17-letnik spoznaval že tretje kulturno okolje. Včlanil se je v društvo »Slovenski dom« in v planinsko društvo. Vojna mu je preprečila sistematični študij slavistike in umetnosti na umetnostni akademiji. Na željo staršev se je vpisal na srednjo tehnično šolo in se izšolal za elektrotehnika. V prostem času je hodil v gore v okolici Zagreba in Samobora
S slovenskimi gorami se je srečal 11. avgusta 1946, ko je bil udeleženec prvega povojnega vzpona na Triglav pod geslom »Triglav v svobodi«. Ta vzpon je pomenil začetek njegovega organiziranega delovanja v planinstvu in alpinizmu, saj je šest let kasneje. 25. maja 1952, dobil alpinistično diplomo. Leta 1946 je bil vpoklican na služenje vojaškega roka v Prištino, kjer je ves prosti cas izkoristil za spoznavanje etnografskega bogastva Kosova, pa tudi albanske in srbske ornamentike Kot delegat planinskega društva Zagreb je sodeloval v organizacijskih pripravah na III. medrepubliško srečanje planincev v Gorskem Kotarju na Fužinah, od koder je šel tudi partizanski pohod Fužine—Risnjak—Platak. Ivan Razboršek se je kot delegat PD Zagreb udeležil prvega kongresa planincev Jugoslavije. Bil je leta 1954 ustanovitelj planinskega društva »Rade Končar«, za kar je ob 30-letnici ustanovitve društva prejel posebno diplomo.
V	letu 1954 je prišel v Ljubljano, si ustvaril družino in dom ter se 24. maja 1956 včlanil v planinsko društvo Ljubljana-Matica. V podjetju Iskra, kjer je bil zaposlen, je organiziral iniciativni odbor za ustanovitev planinskega društva. Kmalu so ga v resnici ustanovili, Ivan pa je postal predsednik komisije za kulturo in glavni urednik internega časopisa Iskre. Leta 1965 se je aktivno vključil v delo meddruštvenega odbora planinskih društev ljubljanske regije kot organizator kulturnih aktivnosti v društvih in kulturnih programov na vsakoletnih taborih teh društev. Za svoje planinske dejavnosti je že 12. februarja 1977 prejel srebrni častni znak PZS, 13. decembra 1980 pa zlati častni znak PZS. Polnih 12 let je bil predsednik komisije za kulturo in izobraževanje pri PZS, aktivno pa je delal pri društvih v Iskri, Črnučah in Ljubljana-Matica. kar se je odražalo tudi v delu MDO ljubljanske regije. Za to delo je leta 1976 na proslavi v Kamniški Bistrici preje! častni znak MDO.
Leta 1983 se je upokojil in zaradi bolezni tudi omejil pohode v gore, kratki izleti, kolikor jih je še zmogel, pa so bili na hribčke in vzpetine v bližnji ljubljanski okolici. IMa svojih pohodih je nabiral rastline, liste in cvetove, jih sušil in iz njih delal fotograme, s čimer je obdržal stik z
^sil/v*
•r -v-
«t
o
% ^^ s
* «AZaO^ 6
naravo ter to prenašal in združeval z narodno romantiko.
Vse svoje življenje je Ivan posvetil naravi in njeni umetnosti ali umetnosti, izhajajoči iz narave. To je združeval z narodovo likovno umetnostjo, iz tega je ustvarjal krasiino umetnost z abstraktnimi, tehničnimi in prirodnimi prvinami in motivi. Naš ljudski okrasek je bil v zadnjih letih dokaj zavržen, izpodrival ga je industrijski kič in prav gotovo je po zaslugi Ivana Razborška ohranjenih preko 6000 krasilnih motivov in prvin iz Slovenije; izdelal je 750 osnutkov za tapiserije in gobeline, sodeloval je na 71 skupinskih razstavah po Sloveniji in Jugoslaviji, razstavljal svoje ekslibrise v 17 državah Evrope in v Tokiu, imel je 168 samostojnih razstav v galerijah, tovarnah. trgovskih podjetjih, šolah in še bi lahko naštevali. Vse to njegovo polno in bogato delo, izhajajoče iz planinstva in narave, pa se je manifestiralo v odprtju samostojne galerije krasilne umetnosti v sevniškem gradu. Posvetil jo je svoji materi, ki je bila rojena v Sevnici. Galerija je bita odprta 26. novembra 1987, skupščina občine Sevnica mu je 7. oktobra 1988 na slavnostni seji podelila medaljo za dosežene uspehe na likovnem področju, ZKO Slovenije pa mu je podelila najvišje odlikovanje — odličje svobode z zlatim vencem. Slovenska krasi Ina umetnost je sedaj bogatejša za mnoge publikacije, tako za mapo okraskov, ki naj bi služila predvsem predšolskim otrokom in učencem osnovnih šol. Mednarodni fond je bogatejši za predstavitev slovenske umetnosti v katalogih, ki so izšli za 18. mednarodni kongres ekslibristov v Linzu leta 1980, za 19. mednarodni kongres v Oxfor-du leta 1982, za 20. kongres v Weimarju leta 1984 ter za edicijo ob 1300-letnici Bolgarije, za kar je dobit srebrno diplomo. Za 21. kongres v Utrechlu na Nizozemskem je prispeval 30 eks-librisov, po en motiv iz vsake evropske države. Slovenski koledar z 23 ekslibrisi in člankom je izšel leta 1982, v letu 1992 pa je izšlo njegovo
Življenjsko delo v knjigi »Slovenska krasilna umetnost«, ki jo je izdala Mohorjeva družba v Celju v redni zbirki za leto 1992. Lani je zaradi povpraševanja po knjigi izšel tudi prvi ponatis.
Našemu Ivanu želimo, naj mu trdna volja in njegova narava ohranjata zdravje in moč za delo, s katerim je znal povezovati slovensko planinstvo in ornamentiko na tako izviren način 1er to v dediščino zapušča slovenskemu narodu.
Marjan Oblak
Planinski pohodi
Začno se že 2. januarja na Dobrovlje in Radojč. Prvi se je pričel v Braslovčah in ga prireja PD Dobrovlje do doma na Dobrovljah, drugi pa iz Šaleka na Radojč v organizaciji PD Velenje. Oba sta kar prava za uvod v novo leto. Le eden od njih je zapisan v koledarju planinskih akcij in koledarju športnih prireditev 1994 v založbi Športne unije Slovenije »Šport za vse«. Dobro bi bilo, ko bi bili datumi usklajeni v obeh, — Vreme ni bilo preveč zimsko. Dobrovlje so imele le mato snega, tako da je bila velika skakalnica na pobočju Mandrge komajda bela, sledi smučine ni bilo nobene in je menda nikoli ne bo; bil je le poseg v naravo. PD Zreče organizira že petnajsto leto zapored pohod na Osankarico v spomin na zadnji boj Pohorskega bataljona. Letos je bii od Peska do Osankarice z zaključkom v Zrečah, Bilo je nad 300 udeležencev, med udeleženci vseh pohodov pa so bili Miro Žolnir iz Velenja, Milan Gombač iz Polul in Jože Čede iz Dramelj, ki se redno udeležuje pohodov v naši dolini. Petnajst pohodnikov je dobilo priznanje za 10-kratno udeležbo. Pohodniki so bili kar iz 32 planinskih društev.
V nedeljo po tem je bi! pohod krajanov k domu pod Reško planino iz Prebolda. Naslednji vikend sta bila dva planinska plesa, v Velenju in Žalcu. Dopoldne pa je bil 20, zbor markacistov Savinjske območne skupine na Šentjungerti, 22, februarja je bil 12. planinski pohod pod geslom Zdravju naproti iz Paške vasi na Goro Oljko v organizaciji PD Polzela. Pohod je šel po delu Šaleška planinske poti, ki letos praznuje 20-letnico obstoja, in je bil posvečen tudi 90-letnici šaleške podružnice SPD. ki je v začetku svojega delovanja označila pot iz Šoštanja na Goro Oljko. Vpisanih pohodnikov z izkaznico je bilo nekaj nad tristo, prvič jih je bilo na pohodu 110. Deseti pohod so letos opravili trije, med njimi Hinko Lebinger iz Litije. Prvo nedeljo v februarju je tradicionalni pohod na Ramšakov vrh, ki ga organizira PD Vinska gora. Konec je bil pri koči na Lopatniku z udeležbo okoli 200 pohodnikov. Naslednjo soboto je bil 13. planinski pohod po delu planinske poti 14, divizije (Dramlje— Straža—S le me ne) in dalje v Špitalič mimo
Žičke kartuzije, čez Jazbine, Grušče in Vodule na Uršulo. Vseh udeležencev je bilo 265 (prvič 140, bronasto značko je dobilo 28, srebrno in zlato po 5, priznanje za desetkratno udeležbo pa 8). Uršula ima označeno planinsko pot z železniške postaje Ponikva. V nedeljo, 13. 2., je bil deseti planinski pohod iz Šmartnega v Rožni dolini čez Bigelj, mimo razvalin gradu Lanšperk (žig je izginili) in Što-kovnika na Šentjungert, kjer je bi! prav za to priložnost odprt planinski dom. Vodil ga je domačin Ivan Dolar. Zadnja dva sta bila res prava zimska pohoda. Snega je bilo sicer manj. je pa pihalo zato bolj.
B. J.
Vodnikov razglednik
Vodnikov razglednik je grič na jugozahodni strani idilične pokljuške vasice Koprivnik. Visok je res samo 1017 metrov inje nanj s Koprivnika (969 m) samo 10 do 15 minut hoje, vendar je vreden obiska. Z njega je 'enkraten razgled v Bohinjsko kotlino in na okoliške vrhove. Menda ga je rad obiskoval tudi pesnik Valentin Vodnik, po katerem se razglednik tudi imenuje Pred 200 leti je namreč Valentin Vodnik prišel v
Na vrhu Vodnikovega razglednika
te takrat precej odmaknjene kraje kaplanovat. Danes je Koprivnik z bohinjske strani dobro povezan s svetom, S Koprivnika je lep sprehod, še zlasti v zlatem jesenskem času ali ob kakšnem lepem zimskem dnevu, na pokljuško planino Goreljek, do kamor je približno uro hoda. S Koprivnika je bil doma tudi Luka Korošec, eden izmed prvopristopnikov na Triglav, pa tudi Valentin Vodnik se je od tod odpravil na Triglav.	_ , e ,
3	Franci Erzin
Štajerski planinski pohodi_
Svetina — Leto je okrog, gore v okolici Celja spet vabijo. Prvega januarja že tretjič preganjamo novoletnega mačka po ledenih strminah Ramance, Grmade in Tovstega vrha v organizaciji PD Železar Štore, Gora Oljka — Lepotica v Savinjski dolini nas vsako leto vabi na jajčno soboto. Ta dan smo si
privoščili sončno vreme. Vzpon je bi! iz Paške vasi Kot vsa leta doslej je bil tudi letošnji pohod za kanček drugačen, zelo pester in prijeten. Ramšakov vrh — Na kartončku piše: »Zimski pohod organiziramo vsako leto prvo nedeljo v februarju, kdor ga je zamudil, bo počakal leto dni.« Lahko pa je žal vsakomur, kdor še nikoli ni bil tam ali pa je kdaj že tod hodil, pa ga prav na ta dan kljub oblačnemu vremenu ni bilo med nami. Organizatorjev vreme ni najbolj motilo, pohvalno so »vkup spravili« to zanimivo planinsko tradicijo.
Dramlje — Uršula — V trinajstih letih se je trasa poti nekajkrat spremenila, a je ta, po kateri hodimo že nekaj let, najbolj slikovita, zato se vedno ne glede na vreme tega pohoda tudi množično udeležujemo. Zahtevno delo z organiziranim prevozom je vedno dobro izpeljano, zato vsem, ki skrbite za naše dobro počutje, v imenu pohodnikov iskrena hvala, prihodnje leto pa na svidenje.	S!ant
Na Poldanovec_
Planinsko društvo Nova Gorica prireja vsako leto v mesecu februarju zimski pohod na Poldanovec Letos je bil ta pohod 20. februarja.
Poldanovec je gora, ki se vzpenja nad Lokvami 1299 metrov visoko. Lokve pa so idilična vas, kjer so bila speljana prva smučišča na Primorskem. Zaradi pomanjkanja snega v zadnjih zimah niso doživele pravega turističnega razmaha. Domači turistični zanesenjaki pa upajo, da bi z vodnim zajetjem utrdili in razširili umetno belino v zimskem času 1er nudili smučarjem z Goriškega najbližje razvedrilo. Pohod se je pričel na Lokvah. Široka cesta nas je pripeljala do razpotja, kjer se je ena pol odcepila proti Lažni, druga pa se je začela vzpenjati proti Pol da novcu.
Pot je speljana skozi gozd. V tem zimskem času je pokrita s snegom, ki so ga steptali pohodniki pred nami. Ob vzponu smo se hitro segreli. Pobočje je ravno toliko strmo in gaz toliko globoka, da lahko varno in brez napora stopamo navkreber. Od časa do časa nam prav prija, da stopimo v nedotaknjeno snežno belino, ki se nam udira skoraj do kolen. Veje se upogibajo pod težo snežne odeje,,s snegom pokrite smreke ustvarjajo pravljično pokrajino.
Dobro uro hodimo po gozdu, nato pa prispemo na prostrano goličavo. Od tod se nam začne odpirati pogled na zasneženo Krnsko pogorje.
Prihajamo iz doline, kjer se že pojavljajo znanilci pomladi, stopamo po snežišču in se razgledujemo po gorskem svetu, ki mu kraljuje globoka zima.
Strma pot se prevesi in že zagledamo vrh Poldanovca. ki se dviga nad strmo padajočimi
skalami. Rahel spust v krnico, nato pa ponovno vzpon, ki je najtežji na tej poti. Otežujejo ga zmrznjen sneg oziroma ledene plošče pod raz-pihanim snegom, na katerih marsikomu zdrsne. Tudi v zadnjih viharjih polomljena drevesa nam otežujejo vzpon. Poseben čar Poldanovca je njegova oblika. Na severni strani, proti Gorenji Trebuši, je tak, kot bi bil odsekan. S te strani se nam kaže kot stena strmega in nevarnega skalovja. Južno pobočje je položnejše in vrh je s te strani lahko dosegljiv.
Pri razgledu z vrha je potrebno precej pazljivosti, saj je prostora le malo, pa še taje s severa tako odrezan, da te kar strese ob pogledu na prepadne skale.
Na vrhu smo deležni veličastnega razgleda. Odpre se nam pogled na s soncem obsijano verigo slovenskih gora. Proti Krnskemu pogorju se nam še stopnjuje pogled, ki smo ga bili deležni nekoliko nižje. Tudi Spodnje bohinjske gore so pokrite s snegom, za njimi se blešči Triglav. Občudujemo lahko tudi bližnje znane gore, kot so Porezen, Blegoš in Ratitovec. V daljavi se nam odpre pogled na verigo Karavank in Kamniških Alp. Pod nami je kot izrezana Gorenja Trebuša, po kateri so posejane redke vasi, pravzaprav samo zaselki oziroma posamezne hiše.
Koliko lepote nam nudi ta gora v tem zimskem dnevul Prevzame nas skoraj slovesno razpoloženje, ko se razgledujemo po bližnji in daljni okolici.
Naužili smo se lepega razgleda in začeli sestopati. Prijetna pot po snegu nas je spet pripeljala
1000 pohodnikov v 25 letih_
Štajersko-zagorska krožna pot pod oznako »8« je bila odprta leta 1968 Lani smo slavili 25-letnico te prelepe skoraj sprehajalne poti. Pot sta speljala oziroma na celotni trasi, ki je dolga okrog 150 kilometrov, markirala pok. Franc Plemenitaš ter markacist in tajnik društva Franc Ko mer i t ki. V veliko pomoč so nam bili člani PD Krapina in Pregrada. Na celotni trasi smo postavili 12 kontrolnih točk, od tega 5 na Hrvaškem.
Pot smo speljali po prelepih tihih gozdovih Rud-nice, Maclja, vinorodnih krajih Sladke gore, Vinske gore, ob znamenitih gradovih Olimje, Podčetrtek, Tabor grad in skozi prijazne vasi v Sloveniji in v hrvaškem Zagorju,
V	lanskem letu smo slavili 999., 1000. in 1001. pohodnika, vsi trije pohodniki pa so bili planinci planinskega društva Maribor-Matica, ki so prejeli značke z gravuro številke in unikatne kristalne pokale z gravuro »Planinec na pohodu«. 25 let poti ni veliko, vendar nam je bila posebna čast, da smo lahko čestitali tisočemu pohodni-ku Franciju Rajhu iz PD Maribor-Matica.
V	tem času smo prodali več kot 3000 dnevnikov, kar pomeni, da bodo nekateri še prehodili to pot — ali pa so jo nemara opustili.
Sedaj bomo morali vsaj za določen čas opustiti to pot zaradi nevšečnosti na meji s Hrvaško. Upamo, da se bo tudi to uredilo, saj je to naša srčna želja in tudi PD Krapina in Pregrad si to 7 elita
Tajnik društva Franc Komerlčki
Franci Ftajh, tisoči zmagovalac Štajersko zagorska poti
Ustanovili smo planinsko sekcijo Gorca_
5. februar 1994 je bil za vasici Dolga Gora in Sladka Gora pod obronki Boča poseben dan. Tega dne smo se namreč planinski navdušenci zbrali na ustanovnem občnem zboru planinske sekcije, ki smo jo poimenovali Gorca, spada pa v okvir Planinskega društva Železničar iz Celja.
Slovenci radi zahajamo v gore in ta lastnost je živa tudi v naših gričevnatih krajih. Doslej smo v hribe zahajali posamično ali v večjih in manjših druščinah, zadnja leta pa tudi bolj organizirano skupaj z g. J. Rojnikom, ki je velik ljubitelj gorä in ki je začel spodbujati bolj množično hojo v planine.
Pogovor je večkrat nanesel na željo po bolj načrtnem in organiziranem planinarjenju, neposredno pobudo za ustanovitev sekcije pa je dal g. Rudi Pisanec. član PD Železničar iz Celja. Poprijeli so zagnanci, nastal je pripravljalni odbor, ki se je povezal z Železničarjem iz Celja. Ta je omogočil, da v okviru njihovega društva ustanovimo svojo sekcijo Na občnem zboru se nas je zbralo okrog 70, udeležili so se ga tudi predstavnik MDO PD Železničar Slovenije g. Anton Rorjanič, podpredsednik PD Železničar Celje g. Jože Ratej in drugi.
Kulturno umetniško društvo Trta iz Dolge Gore {oktet, folklora) je pripravilo prijeten kulturni program. Sledil je uradni del, na katerem smo potrdili statut planinske sekcije Gorca, izvolili upravni odbor in druge organe sekcije. Prvi predsednik sekcije je z vso podporo postal Stanko Kamplet. V upravni odbor so bili izvoljeni še Franc Arzenak, Damjana Firer, Marjan Dobnik, Bojan Kamplet, Gorazd Močnik in Dani Kaden šek.
Načrt dela sekcije za prvo leto obsega redne mesečne planinske izlete v slovenske gore (Kum, Veliko Kozje, Storžič, Savinjske Rin-
Ustanovitelji planinske sekcije Gorca na občnem zboru
ke...), ob tem pa uvajanje v planinsko življenje ter spoznavanje planinskega kodeksa. Pozornost bi radi namenili planincem vseh starosti.
Začeli smo zagnano, z ljubeznijo do gora in ljudi. Želimo, da bi se planinci z naših izletov vračali veseli in zadovoljni. In da bi bila kakšna tura spodbuda za kratek zapis v Planinskem vestniku. Kajti tudi oglašanje v naši reviji je eden izmed naših načrtov oziroma ciljev.
Mi Fen a Oobnik
Odprt Dom na Slivnici
Z veseljem obveščamo vse ljubitelje gorskega sveta, da je Dom na Slivnici nad Cerknico zopet odprt. Občina Cerknica kot lastnik objekta je sklenila dolgoročno najemno pogodbo z novim najemnikom Francijem Frasom iz Grčarevca. Novi najemnik je dom lepo obnovil in obisk pri njem je zelo prijeten in domač. Dom je odprt vsak delavnik razen ponedeljka od 11. do 22. ure, ob praznikih in nedeljah pa od 8. do 24. ure.
Nočitvene zmogljivosti so sedem dvoposteljnih sob, dvoje skupnih ležišč s po desetimi posteljami in ena soba s petimi posteljami. Nudijo vam tudi bogato izbiro domačih jedi po ugodnih cenah. Pot je markirana in hoja traja eno uro in četrt. Prične se nad tovarno Brest po poseki strmo navzgor ter skozi borov gozdiček. Ko pridete na travnik, že zagledate Dom na Slivnici in pot se nadaljuje po prijetno mehki travi čez pašnik mimo hlevov, potem pa je še kratek vzpon in že ste na cilju. Žig dobite pri oskrbniku v domu.
Slivnica je ena izmed petih točk Cerkniške planinske poti, ki jo lahko prehodite v dveh dneh. Razgled z nje je ob jasnem vremenu prelep. Cerkniška planinska pot je za čas, ko je v visokogorju še sneg, prijetna sprostitev in primerna za vse starosti.	, ,
r	Jana Skuk
SEZNAM IN CENE PLANINSKIH EDICIJ
Cena v tolarjih
Zemljevidi
Gorski Kotar - 1 :100000 (J. izd. 19901	430
Km s Kobaridom - 1 :25 000 (1. Izd. 1990)	430
Stol in BegunjSČica - 1 :25000 (t. izd. 1990)	430
Trenta - 1:25000 - (1. izd. 1990)	v tisku
Okolica LJubljane - 1 M000 [1, izd. 1990)	450
Kranjska Gora z okolico - 1:25 000 (1. izd. 1990 )	430
Rogaška Slatina z Bo£em in Doriačko goro - t :25O00 (1900)	430
Julijske Alpe - Bohinj - 1 ; 20000 (0. izd. 1990)	430
Julijske Alpe - Triglav - 1 :25000 (6. Izd. 1993)	640
Grintovci - 1 :26000 (1 Izd. 1907)	430
Julijske Alpe - vzhodni del - 1 ;50000 (9. izd. 1993)	480
Julijske Alpe - zahodni del - 1 :50000 (8. izd. 1991)	v tisku
Triglavski narodni park - 1:5DOOO (5. izd. 1091)	460
Karavanke - osrednji dei in Grintovci (4. izd. 1992)	430
Kamniške in Savinjske Alpe z Obirjem In Peco - 1.50000	(7. .-o 1093) 400
Pohorje - vzhodni dal - 1 :50000 (2. izd. 1992)	380
Pohorja - zahodni del - 1 :50000 (4. izd. 1990)	300
Posavsko hribovje- 1:100000 (1. «d. 1986)	380
Škofjeloško hribovje in cerkljansko hribovje - 1 :50000 (1993)	630
Storili in Košuta - 1:25 000 (1. izd. 1988)	430
Pešpot E 6 - YU - zemljevidi - 1 : 50 000	380
Slovanska obala in zaledje - 1 :500D0 (3. izd. 1989)	630
Istra - 1 :100000 (i. ial. 1990)	630
Pomurje - 1 :75000 (1. izd. 1990)	630
Bovec z okolico - 1 :25 000 (4, izd. 1988)	430
Gorenjska - Bled - Kranjska Gora - 1 :50000	430
Savinjska dolina In äirfia okolica - 1:50 000 (izd. 1992 )	630
Kočevsko z gornjo kolpsko dolino in obrobjem Bele krajine	- 1 ; 50 000 (izd. 1992) 630
Polhograjsto hribovje - 1:25000 in Srnama gora — 1:12 500 (izd. 1992)	430
Kvarner — izletniška karta - 1:100000 (izd. 1991)	630
Bala krajina - izletniška karta - 1 ;50 000 (izd. 1993)	630
Vodniki
Vodnik po planinskih postojankah v Sloveniji (Oobnik, 2. Izd.	1991) 900
Slovanske planinska koče (Rapoša, 1, j2d. 1990)	760
Kamniške in Savinjske Alpe (P. Ficko, 4. izd. 1993 )	2000
Julijske Alpe (5. popr. izdaja 1993)	1800
Karavanke (Klinar, 3. izd, 1983)	700
Vodnik po Zasavskem hribovju (Pergar. 1. izd. 1978)	700
Po gorati severovzhodne Slovenije (Ficko, 1. izd. 1980)	700
Tuml smuki (Črnivec-Praček, 2. izd, 1985)	700
Vodniki in dnevniki po veznih	poteh
Vodnik po Slovenski planinski poli	2000
Dnevnik po Slovanski planinski poti (1993)	200
Clglarjava pol od Drave do Jadrana E-6 VU, skice (1904)	300
E 7 - evropska pei pot od Sotle do Soče (3. izd. 19081	300
Ljubljanska mladinska pot (1. izd. 1984 )	200 Razširjena slovenska planinska pot - planinski vodnik
(Jože Oobnik - 1993)	1200
Vodnik In dnevnik Trdinove poli (3. izd. 1S84)	300
Kajakaški vodniček po slovenskih rakah (1991)	500
Alpinistični vodniki
KamniSke in Savinjske Alpe - Logarska dolina. Matkov kot	- Peči (Golnar, 1982) 500
Kamniška Dela - Repov kot (Golnar. 1903)	1800
Po primorskih stenah - A. Lipnik, M. Kolšek	750
Alpinistična šola (2. popr. Izdaja 1993)	1200
Vodniki v tujih jezikih in večjezične <2daje
Oie Slowenische Berg-Transverzale (2. izd. 1979)	500
Triglav - ein kurzer Führer (1980)	400
How to climb Triglav (2. izd.)	J00 Triglavski narodni park - štlrijeldćna broSvra (1903)
Kamniške Alpe - Ravenska Kočna - Kletterfiihrar (1977)	300
Pot prijateljska treh dežel (trijezični vodnik)	300
Zaščitena obmoćja (treh dežel) - Naturschutzgebiete - Zone	Protetle (1981) 400 Slovarček za planince (tridelni, trijezični) - Wörterbuch für Bergsteiger -
Vocabolario per alpinisti (1986)	400
Vodnik TNP - angleški, nemški	2500
Vzgojna literatura	
Planinska Sola (2. ižć 1983)	600
Planinski dnevnik	200
Planinski vodnik	v tisku
Hoja in plezanja v gorah (Mihelič-škarja, 3. izd. 1384}	800
Nevarnosti v gorah (Segula 1979)	700
Sneg, led, plazovi (Segula 1986)	500
Narava v gorskem svetu (Selan, 2. izd. *982)	400
Zavarovane rastline (Skoberne, 2. izd. 1990)	200
Oris zgodovine planinstva (Strojin, 2. izd. 1978)	300
Navodila za oskrbo in označevanje planinskih poti (1982)	300
Trije TominSki planinci (T. Tominësk 1981)	300
Dr. Henrik Tuma (Strojin 1976)	620
Podhladitev, omrzline in droge poškodbe zaradi mraza (1990)	400
Taborniški priročnik - orientacija (1990)	550
Druge edicije	
Slovenija iz zraka (zal. MK 1993)	6720
Čudoviti svet Julijskih Alp (zal. MK)	5620
Planinski pozdravi (zal. Mladika)	4000
Stoletje v gorati - CZ	5700
Gora - Stane Klemene	4750
Na vrhovih sveta - izd. Zaioiba MK - 92	4515
Sto slovenskih vrhov - S. Klinar	3885
111 izletov po slovenskih gorah	3720
človek, gora, poezija	1200
Sto znamenitih rastlin na Slovenskem (Tone Wraber)	1786
Zbornik PD Kamnik (1993)	4500
Everest (Peter Gillman)	4600
Dnevnik ciciban-planinec (1988)	150
Dnevnik mladi planinec (1992)	200
Igre (1981)	300
Planinska pesmarica Zavriskaj ih zapoj (1950)	300
Alpinistični razgledi (1994)	360
Planinski vestnik (1994)	200
Razgled s Tnglava (1976)	100
Planinske akcije '94	200
Veliki pionirji alpinizma - B. Mlač t993	1800
Dodir neba - D. BerJjak - 1992	1000
Popust ob nakupu
Pri nakupu 5 ali več izvodov enakih planinskih edicij, ki jih je izdala ali odkupila PZS po lastni ceni, priznamo 20% popust. Kupovanje ali naročanje več kot pet izvodov je možno v pisarni PZS, Ljubljana, Dvoržakova 9, v ponedeljek od 14. do 19. ure ali od torka do petka od 8. do 14. ure.
V ceni ni vračunan 5% prometni davek.
Maloprodaja je tudi v pisarni Planinskega društva Ljubljana-mat i ca, Miklošičeva 17, v večjih knjigarnah, na sedežih planinskih društev in v planinskih kočah po vsej Sloveniji, kjer je možno dobiti tudi drugo gradivo o posameznih gorskih območjih.
Pri naročilu obvezno dostavite naročilnico in izjavo, da planinske edicije kupujete za nadaljnjo prodajo.
Cene veljajo od 1. 4. 1994. Informacije:
Planinska zveza Slovenije, Dvoržakova 9, 61000 Ljubljana, telefon (061) 312553 ali (061) 315493; FAX (061) 1322140.
Publikacije PZS iz leta 1993
Lani je Planinska zveza Slovenije izdala bodisi v svoji Planinski založbi bodisi drugače vrsto publikacij. V Planinski založbi so pod naslednjimi zaporednimi številkami izšle:
123.	Triglav, planinska karta 1: 25 000, urednik Tomaž Banovec. IGF (10 000 izv,).
124.	Dnevnik s Slovenske planinske poti, spremenjena vsebina. Zemljevid točk Razširjene slovenske planinske poti — IGF, urednik Ciril Velkovrh, 32 str. (2000 + 1500 + 1500 izv.)
125	Razširjena slovenska planinska pot, planinski vodnik - Jože Dobnik, Zemljevidi- IGF, Perorisbe planinskih kopč - Tone Roje, urednik Ciril Velkovrh, 160 str. (3000 izv.)
126	Alpinistična šola. 2. popravljena in razširjena izdaja, zbral in uredil Tone Golnar. urednik Ciril Velkovrh, 180 Str. (500 izv.)
127.	Gremo skupaj v hribe, plakat MK, Foto Peter Pehani, urednik Borut Peršolja (500 izv.).
128.	Človek-gora-poezija, slovenski pesniki in pesnice o gorah, zbrala in uredila Darinka Petkovšek, urednik Tomaž Banovec. 113 str.. Založba Mihelač (1800 izv.)
129.	Julijske Alpe, planinski vodnik, 5, popravljena izdaja — Tine Mihelič. terenske skice — Miro Črnivec, perorisbe planinskih koč — Tone Roje. fotografije — Jaka Čop. urednik Franci Savenc, 36S str. (3000 izv.)
130 Kamniške in Savinjske Alpe, planinski vodnik, 4. dopolnjena in popravljena izdaja — Peter Ficko, grebenska skica — Marjan Smrekar. perorisbe planinskih koč — Tone Roje, urednik Ciril Velkovrh, 304 str, (4000 izv.)
131.	Dnevnik s Slovenske planinske poti, ponatis, zemljevid Točke Razširjene slovenske planinske poti — IGF. urednik Ciril Velkovrh, 32 Str. (2500 izv.)
132.	Plezalni vodnik Kamniške in Savinjske Alpe, Repov kot. Kamniška Bela, 2. popravljena in razširjena izdaja, zbral in uredil Tone Golnar, sheme in skice — Silvo Babic, fotografije —Tone Golnar, zemljevid — IGF, urednik Ciril Velkovrh, 188 str. (600 izv.)
Zunaj Planinske založbe, vendar pri Planinski zvezi Slovenije, so lani izšle ali izhajale naslednje publikacije:
Slovenska planinska pot, planinski koledar 1994, fotografije: Tone Škarja, Igor Maher, Peter Janežič, France Sluga, Marko Pogačnik. Mirko Bijuklič, Jože Mihelič idr. (male slike) ter stare razglednice slovenskih planinskih koč, Slovenska planinska pot — Jože Dobnik, urednik Tone Škarja, KOTG PZS (50 000 izv.)
Na sončni strani Alp, planinski koledar 1994, Fotografije: Stane Klemene, Matej Rupel, Tone Škarja, Jože Mihelič, Igor Maher. Marko Pogačnik, Franci Sluga, Mirko Bijuklič idr. (male fotografije), urednik Tone Škarja, KPoletiOTG PZS (30000 izv.)
Razpis vzgojno-izobraževalnih akcij Mladinske komisije PZS, urednik Bourt Peršolja, 16 str. (2000 izv.)
Obvestila PZS, urednik Janez Pribošič, 19 (1993) 1—12 (1000 izv.)
Planinski vestnik, odgovorni urednik Marjan Raztresen. 93 (1993) 1—12 (4000 izv.).
Ponovno je zaživel
FOTOKLUB PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE
Na Srednjem vrhu
Dobivamo se ob torkih ob pol sedmih zvečer v predavalnici 2 v Biološkem središču na Večni poti v Ljubljani (nasproti živalskega vrta).
Vabljeni!
NARODNI PARKI SIERRA NEVADE IN KANJONI
Vzpon na Mt. Whitney (4417 m )
Čas: 10. • 28. avgusta 1994 19 dni
Vabimo vas na planinsko-turistično potovanje po ameriškem jugozahodu. Čakajo vas hoja po narodnih parkih in gorah, vzpon na Mt. Whitney, najvišji vrh ZDA južno od Alaske, ogledi najlepših kanjonov ameriškega jugozahoda vključno z mogočnim Grand Canyonom in zabava v Las Vegasu, za dodatek pa še San Francisco, Los Angeles, Beverly Hills in Hollywood.
Potovanje je posebej prirejeno za utrjene turiste-planince in ljubitelje fotografije. Prenočevali bomo v šotorih (lastna oprema) in hotelih.
IZLET BO VODILA ANtCA ČADEŽ, KI JE ODLIČNA POZNAVALKA AMERIKE. CENA potovanja je ugodna. Možen tudi odlog plačila.
PRIJAVE sprejema turistična agencija M&M TURIST, Ajdovščina 4, 61000 Ljubljana, telefon 061/13-26-226, fax 061/13-26-227. Tu so interesentom na voljo program potovanja in podrobnejše informacije o plačilnih pogojih ter potrebni dokumentaciji za pridobitev ameriške vize.
PRIJAVITE SE ČIMPREJ! UDELEŽBA OMEJENA NA 20 UDELEŽENCEV!