Slovenski Itbaja enkrat v mejen. PRIJATEL Velja po poiti [M. 30.kr.nulelo.i Štev. 9. V Celovcu 15. septembra 1870. XIX. tečaj. Pridiga za XVIII. pobinkoštno nedeljo. (Zaupanje na Jezusovo neskončno zasluženje; gov. L. M.) „Ko je Jezus vidil njih vero, rekel je mertvoudnemu: Zaupaj sin! tvoji grehi so ti odpuščeni." (Mat. 9, 2.) V vod. Veliko bolezni je na svetu. Nektere so le majhne betežnosti, iz kterih si človek po navadi že toliko ne stori. Druge so silne in hude, ki clo življenje v nevarnost pripravijo. Med hude bolezni štejem tudi mertvoud; in mislim po pravici. Le poglejmo mertvo-udnega človeka. Komu bi se ne smilil! Roke so mu službo odpovedale, noge ga nočejo več nositi, in sploh vsi udje mu odrek6, ter oterpnejo in odrevenč. Po cele mesce in cele leta mora v težavah in bolečinah na postelji prezdihovati. Takega mertvoudnega bolnika je po pripovedovanji današnjega sv. evangelja usmiljeni Jezus ozdravil. Kaj pravite, je neki ljubega Jezusa tako hitro nagnilo, bolnemu na duši in na telesu pomagati koj, ko so ga prednj prinesli? Ali se mu je bolnik spred silnega terpljenja tako močno smilil ? Res je bil Jezus usmiljenega serca, da nobeden tako. Sv. evangelje pa nam pove, da je Zveličar zavoljo vere in zaupanja, ki so ga mertvouden in ki so ga prinesli, vanj stavili, Slov. Prijatel. 25 tako naglo pripravljen bil, dati bolnemu dušno in telesno zdravje. — Prijatli! kakor evangeljski mertvoudni na svojem telesu smo tudi mi vsi bolni na svojih dušah. Greh je mertvoud našim dušam. In kakor evangeljski bolnik se tudi mi oziramo za Zveličarjem, da bi nam pomagal; pa ne vem, ali pač vsi s tolikim zaupanjem, kakor on ali ne. Morda le maloserčni sami pri sebi pravimo: „Kdo ve, ali se bo hotel Jezus tudi mene usmiliti, ter tudi meni reči tolaživne besede: „Odpuščeni so ti tvoji grehi" ? — Da, ljubi moji! gotovo bo Kristus to storil, če le 1. terdno zaupamo na njegovo neskončno za-služenje; 2. od svoje strani vse storimo, kar premoremo, da se tolike milosti vredne storimo. Le poslušajte ! Razlaga. „Za grešnika ni miru," je seer strašna, vendar pa resnična beseda. Naj bi bil grešnik tndi tako dalječ že v pregreho zagazil, in si silama svojo vest oglušil, da mu že nič več ne opominja , kakor s perva; tu ali tam se mu pa le zbudi in mu pokoja ne da. Morda si je po cele leta v svojih grehih v miru preživel (če smemo mir, kakoršnega grešnik vživa, mir imenovati), pride pa kaka nesreča, ki z vso silo vanj tišči, in glej ! vest se mu zbudi in ga grize in peče, da je joj in gorje. Resnično je tedaj, da grešnik nima miru, že na tem svetu ne, koliko manj na unem. Če je pa taka, kam se bo grešnik v syojej nesreči obernil ? kje hladila iskal za skeleče rane svojega serca ? kje zdravilo našel za pekleče dušne bolečine ? kje pomoč in tolažbo dobil v žalostnem svojem stanu ? Ali morda pri posvetnih veselicah, pri godcih ali na plesu ? Ne! naj mu jo godci tudi še tako v živo vrežejo , in naj se plesaje tudi še tako speha; miru in pokoja mu ples vendar ne da. Ples hitro miue, dušni nepokoj pa le še ne zgine. — Kje pa bo pomoč in tolažbo dobil v svojej duhovnej bolezni? Morebiti pri bogatih pojedinjah, kjer dobro jed6 in veliko popijo? Tudi ne! Naj bi človek tudi še tako dobro jedel ali še toliko popil, in z nezmerno jedjo in pijačo oglušil svojo vest; poprej ali pozneje se vino skadi, vest pa zbudi. — Kje pa bo hladila in tola- žila iskal v svojih dušnih težavah? Ali mar pri igri? Tudi tukaj ne, Naj si tudi noč in dan igra, červa vesti ti le zadušil ne bo. Igra dogotovljena — vest pa zbujena! Kje pa si bo že grešnik našel za svoje dušne rane zdravilnega hladila ? kje dobil v svojem nepokoji pravega tolažila ? Nikjer drugej, kakor pri Jezusu! Jezus je srednik med Bogom in med nami ljudmi. Gori v nebesih ob božjej desnici sedi, pri svojem Očetu za nas govori, ter mu skazuje svoje rane na sv. križu za nas prestane. Pri Jezusu, svojem Zveličarji, tedaj pomoč za-dobimo, pri njem, svojem Odrešeniku, si pekleče dušne rane ohladimo! „Ali mi bo pa Jezus hotel [pomagati?" vtegnil bi preplašeni grešnik popraševati. Gotovo bo pomagal, pomagal z velikim veseljem. Mertvoudnemu je rekel: „Zaupaj sin! odpuščeni so ti tvoji grehi". Tudi tebe, o grešnik! v nesreči ne bo pustil sko-perneti, če le terdno vanj zaupaš, kakor je mertvouden zaupal. — In kdo bi se na Jezusa ne zanesel! Jezus je dober pastir, ki devet in devetdeset ovec v puščavi popusti in gre za zgubljeno, dokler je ne najde. In sam pravi, da ni prišel pravičnih klicat, ampak iskat, kar je bilo zgubljenega. Toraj pa tudi vse betežnike z ljubeznjivo besedo k sebi kliče rekoč: „Pridite vsi, ki terpite in ste obloženi, jaz vas bom poživil". Grešnico Magdaleno je Jezus milostno sprejel, grešivnemu Petru odpustil, prešestnici pri-zanesel, in clo razbojnika na križu se usmilil, kader se je zaupljivo k njemu obernil in ga milosti in usmiljenja prosil. Ena sama kapljica Jezusove sv. kervi bi bila zadosti ves svet odrešiti, usmiljeni Jezus pa je vso prelil na sv. križu, vso do zadnje kapljice. Če bi bili naši grehi tudi še tako veliki, Jezusovo zasluženje je še veče, je neskončno. Kdo bi po tem takem na Jezusa ne zaupal ! Ako bi bolnik do zdravnika nobenega zaupanja ne imel, težko bo ozdravel, in če bi grešnik do Jezusa in njegovega za-služenja nič zanpanja ne imel, dušnega zdravja dobil ne bo. 2. Pa samo zaupanje na Jezusovo neskončno zasluženje bi še ne bilo zadosti, odpuščenja grehov in milost božjo spet zado-biti. Ko bi se grešnik le samo na Jezusovo zasluženje zanašal, zraven pa roke križema deržal, in od svoje strani nič ne hotel storiti v ozdravljenje svojih dušnih ran, podoben bi bil bolniku, ki v zdravnika svoje zaupanje stavi, zdravil pa noče piti, ki mu jih zdravnik ponuja. Tako zaupanje ni pravo, ampak pregrešno ter prederzno zaupanje, ki grešnika ne ozdravi, temveč pogubi. Zraven zaupanja, ki ga v Jezusovo neskončno zasluženje 25* ima, mora grešnik, da bo na svojej duši ozdravel, tudi še sam v se iti, svoje pomote serčno obžalovati, terdno skleniti se pobolj -sati, se svojih grehov spovedati in zanje zadostiti. 1. Grešnik bo naj poprej sam v se šel, ter premislil svoje poprejno pregrešno življenje, preiskal vse kote svojega serca, pretresel vse svoje misli in želje, prevdaril vse svoje govorjenje in besedovanje, pregledal vse svoje djanje in ravnanje, in kar je dobrega zamudil in opustil. Z eno bosedo: Grešnik bo svojo vest na tanko izpraševal. 2. Je pa po takem izpraševanji samega sebe grešnik spoznal svoj žalostni dušni stan, zagledal brezen, kteremu je naprot hitel; sprevidil nesrečo, v ktero je zašel, ter zgubil božje dopa-danje in milost božjo in se večnega pogubljenja vrednega storil , zabolelo ga bo serce in velika žalost ga bo imela. Želel si bo, da bi nikdar grešil, nikdar Boga žalil ne bil. Kratko in malo: Svojega poprejnega pregrešnega življenja se bo iz serca kesal. 3. S pravo, serčno žalostjo nad grehom pa je sklenjena resnična volja, svoje življenje poboljšati in nič več ne grešiti. Grešnik, ki tako terdno voljo ima, bo sklenil: a) varovati se vseh grehov in tudi bližnjih priložnost in nevarnost, ktere v greh napeljujejo. Sklenil bo : b) se vstavljati vsemu nagnjenju k grehu, in se posluževati vseh pripomočkov, ki so potrebni, da si ohrani gnado božjo. Sklenil bo: c) tuje blago poverniti in tudi popraviti pohujšanje, ki [se je z grehom napravilo, in škod o, ki se je bližnjemu na njegovi časti, na njegovem premoženji in kako drugač zgodila- Na dalje bo sklenil: d) vsem sovražnikom in razžalnikom iz serca odpustiti. In poslednjič bo sklenil: e) vse dolžnosti svojega stana na tanko spolnovati. 4. Je grešnik vse to storil, sme si svest biti, in se za terdno zanašati, da mu Bog bo grehe odpustil. Da pa zagotovljenje od-puščenja zadobi, se mora tudi še po zapovedi Jezusa Kristusa in sv. cerkve obtožiti svojih grehov mašniku, ki na božjem mestu v spovednici sedi. In kader je pred njim svoje serce izlil in dobro spoved opravil, zasliši od spovednika vesele besede: „Te odvežem od vseb tvojih grehov v imenu Očeta, in Sina in sv. Duha". In mu je breme pregreh odvzeto, in je spet z Bogom spravljen in opravičen. 5. Ostane mu le še zadostenje za storjene grehe, ktero v tem obstoji, da spokorne dela za storjene poprejne grehe opravlja, tako tiste, ki mu jih spovednik naložč, radovoljno prevzame in na tanko opravi, kakor tudi križe in nadloge ki mu jih za greha del Bog sam naklada, voljno preterpi in prenaša ko zaslužene šibe božje pravice. Sklep. Kdor to petero stori, sme 8e terdno zanašati, da mu bo neskončno usmiljeni Bog zavoljo neskončnega zasluženja Jezusovega grehe odpustil in ga spet za svojega otroka dovzel. Iz vsega tega pa lahko posnamete, kako imeniten da je zakrament sv. pokore, ter potreben vsakemu, ki se je po sv. kerstu smertno pregrešil. Nimajo toraj prav, ki ta sv. zakrament le malo ali clo nič ne obrajtajo, in ga le takrat prejmejo, kader so zavoljo spovdnega listka tako rekoč prisiljeni, in ga morda še takrat le slabo ali še clo nič pripravljeni prejemljejo. Pa tudi tisti so v zmoti, ki menijo, da je že vse dobro, ako le greh na spovedi povedč, če se ga tudi nič ne kesajo in ga morda precej po spovedi spet ponavljati začnejo. Kdor se tako spoveduje, ta se slabo spoveduje, in mu spoved nič ne pomaga. Le kdor vse petere reči opravlja, ki smo jih poprej v mislih imeli, ter zakrament sv. pokore po vrednem prejme, sme se zanašati na Jezusovo neskončno zasluženje, zavoljo kterega mu bo sv. pokora zvelieanski studenec božje milosti in pot v večno življenje. Zadobil bo po tem sv. zakramentu odpuščanje grehov, odpuščanje večnih kazen, gnado božjo in mir vesti. Amen. Pridiga za 19. pobinkoštno nedeljo. (Od malega števila izvoljenih; gov. —f—.) „Veliko jih je poklicanih, ali malo izvoljenih". (Mat. 22, 14.) V v o d.. Pred kakimi 300 leti so se znašli neki krivoverci, ki so ter-dili prav za terdno, da je Bog že od vekomej za pogubljenje od-menil in odločil en del ljudi, naj kako razodene nad njimi svojo pravico. Po tej misli bi se morali tedaj nekteri ljudje — hočeš ali nočeš — pogubiti, in bi se nikakor ne bili v stanu pogubljenju odtegniti, če bi se tudi še tako skerbno greha varovali, in če bi tudi služili Bogu z vso gorečnostjo. Ta strašna krivovera, ki hrani v sebi neznano bogokletstvo, je overžena po današnji evangeljski priliki. Prilika namreč nam postavlja pred oči kralja, ki na že-nitnino svojega sina ne vabi le samo imenitnih in bogatih ljudi, ampak tudi priproste in revne, poredne in neporedne ljudi. Ta kralj ni nikdo drugi, kot Bog sam, ter kralj nebes in zemlje, ki sklicuje Jude in nevernike v svojo sveto cerkev, postavljeno po svojem Sinu, v kteri jim daje zadosti milost in zveličavnih pripo-moglejev, da dosegajo svoj večni namen. Iz tega se očitno izhaja, da hoče Bog zveličati vse ljudi brez razločka; ko bi jih hotel pogubiti, po čemu nek bi jih skliceval v svojo cerkev, po čemu jim dajal toliko milost? „Bog noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi se vsi k pokori obernili", pravi sv. Peter (II. 3, 9.). Nastane vprašanje: Ali bo pač Bog dosegel svoj namen pri vseh ljudeh? Ali bodo pač dosegli vsi ljudje zveličanje? Na to vprašanje moram le zanikaven odgovor dati, zakaj Kristus sam pravi na koncu današnjega sv. evangelija: „Veliko jih je poklicanih, ali malo izvoljenih". Te besede ZveliČarjeve bomo danes enmaio bolj na tanjko premišljevali, da ne postanemo lahkomišljeni, temveč strahoma in trepetaje delamo delo svojega zveličanja. Tedaj rečem: Le malo bo zveličanih; porok tega nam je: I. božja nezmožljiva in negoljufiva beseda, in II. življenje ljudi. Razlaga. I. Gotova resnica je, da bodo pogubljeni Judje in nejevernik in krivoverci, če se ne znajdejo v zmotah brez lastnega zadolženja. Zunaj cerkve in zveličanja. — „Kdor cerkve ne posluša", to je: kdor ne veruje in ne stori, kar cerkev veli, „bodi ti kot nevernik in očitni grešnik", pove kar naravnost Kristus sam (Mat. 18, 17.). Tedaj ne govorim danes toliko od tistih, ki se znajdejo zunaj ka-toljške cerkve, tem več le bolj od tistih, ki so otroci kraljestva, ter katoljški kristjani, ter rečem, da tudi od teh bo le malo zveličanih. Važni izreki sv. pisma in sv. cerkvenih očakov bodo spričali mojo terditev. 1. Že v sv. pismu stare zaveze nahajamo več prilik in podob, ktere nam naznanjajo izvoljenih redko število. Bog sam primerja to številce po preroku Izaiju (17, 24-13.) s klasjem, ki ostane še na polju, kader je že snopje spravljeno s polja; primerja z oljkinimi jagodami, ktere ostanejo še tu in tam na drevesu, kader je bilo drevo že otreseno; primerja z drevjem, ktero je bilo še puščeno za seme, kader je bil gojzd posekan. Zdaj pa, ljubi moji! premislite in prevdarite, kako malo klasja da ostane še na polju, kader je bilo žito že pospravljeno s polja; kako malo sadja ostane še na drevesu, kader je bilo drevo že otreseno; in kako malo semenskega dvevja se pusti, kader se poseka kak gojzd ? Ali glejte! po besedah Gospodovih bo z izvoljenimi ravno taka. Kader bodo na sodnji dan razloženi dobri in hudobni, prestrašili se bomo, ko bomo vidili, da jih bo le malo postavljenih na desnico, vse več pa na levico. Da pa te prilike res veljajo od malega števila izvoljenih, spričujejo nam naj slavniši očaki sv. cerkve. Med drugimi pravi sv. Hieronim: „Stevilo izvoljenih bo tako majhno, da se vlegne primerjati z redkimi oljkinimi jagodami, ktere tu in tam obvisč po vejah, kader je bilo drevo že otreseno". Kar nas pa le še bolj pripravlja v strah, je to, da ima Bog v teh prilikah berž ko ne le pravoverne, katoljške kristjane pred očmi; ker nam ne govori od več njiv, temveč le od ene njive; ne od več oljskih dreves, temveč le od enega gojzda. S tim naznanja določno zadosti, da se s tim nimajo zapopadati ljudje različnih ver, temveč le ljudje ene, prave, katoljške vere. Eazun teh prilik nam priproveduje sv. pismo še več tffugih, iz kterih zamoramo soditi in skleniti, da bo število izvoljenih v katoljški carkvi le redko. Predpodoba pravovernikov je bilo tistih 600 tisučev Izraelcev, ki jih je Mozes peljal iz Egipta. Vsi so bili namenjeni, da bi šli v Kanaansko deželo, in bi vedno tam stanovali. Koliko jih je pa doseglo ta namen ? Od vseh 600tisučev le samo dva, Jozue inKaleb; vsi drugi so pomerli v puščavi. Enaka osoda bo, žalibog! zadela tudi katoljške kristjane; zakaj „to je bilo se zgodilo nam v razgled (predpodobo)" pravi sv. Pavi (I. Kor. 10, 6.). Jezus Kristus nas je sicer odkupil iz sužnosti pregrehe; poklicani smo vsi, da bi šli v obljubljeno deželo, v nebeški Ka-naan. Toda kakor je zmed Izraelcev veči del pomeri na potu, in niso vidili dežele, po kteri se je med in mleko cedilo; ravno tako bo tudi večina pravovernikov zgrešila svoj večni namen, svoj cilj in konec, ter se pogubila. Iz teh prilik, ljubi moji! že lahko posnamemo, da bo ob nebesa ne le veči del ljudi sploh, ampak tudi veči del katoljških kristjanov zapadel pogubljenju. Če se hočete pa o tej strašni resnici prepričati še bolj do dobrega, ni treba drugega, kakor enko-liko natanjčniši premišljevati nektere izreke Jezusove. Več ko enkrat je govoril Kristus resnobne besede: „ Veliko jih je poklicanih, ali malo izvoljenih". Na zemlji živi veliko ljudi; živi kakih 1000 miljonov. Vsi ti so poklicani za nebesa; božja volja je, da se zveličajo vsi. Po pravici je tedaj Kristus govoril: „Veliko je poklicanih", to je: vse obilno število ljudi, kar jih na zemlji živi, moglo bi priti v nebesa. »Ali malo je izvoljenih", pristavlja Kristus, to je: zmed 1000 milijonov ljudi jih bo le malo prišlo tje gori. Če jih tedaj, ljubi moji! zmed vseh ljudi na celem svetu umerje v treh minutah kakih 100, koliko jih bo zveličanih zmed njih? Morda vseh 100? O ne; zakaj to bi bili vsi; Kristus pa pravi: le malo! Morda 90, ali 80, ali 70' Naka; zakaj to bi bila večina; Kristus pa pravi: malo! Morda30do 40? Ne; ker to bi bilo veliko; Kristus pa pravi: malo! „Veliko jih je poklicanih, ali le malo izvoljenih". Ljubi moji! če rečemo le malo od sto, tako po navadnem govorjenju ne moremo zastopiti kot 10, ali k večemu 20. Če jih je tedaj zmed vseh ljudi po vsem svetu v treh minutah fumerje 100, pogubi se jih kakih 80 do 90 in le kakih 10 do 20 se jih zveliča. Nastane pa zdaj vpraševanje: Ali se bodo med to ^večino zaveržencev znašli tudi katoljški kristjani? Gotovo veliko! Število katoljških kristjanov se steka na kakih poldrugi sto milijonov. Ker je po vsem svetu kakih 1C00 milijonov ljudi, je takih, ki niso katoljški kristjani, še kakih 800 milijonov. Med tem obilnim številom se jih znajde vsaj nekoliko, ki nimajo zadolženja o svojih zmotah, imajo pa vsaj odkritoserčne želje po pravem spoznanju božjem, in tudi zvesto živč po postavi, ki jo je zapisal Bog > njih serce in vest. Od takih ljudi ne smemo mi- eliti, da se bodo pogubili; marveč jim smemo po pravici prisojevati kerst željd, kteri po nauku naše sv. cerkve zadostuje v zveličanje. Če tedaj Kristus pravi: „ Veliko jih je poklicanih, malo pa izvoljenih", — moramo obračati te besede tudi na katoljške kristjane, ter obstati, da tudi med njimi bo veliko več zaverženih kot otetib. Ravno tako razlaga te besede sv. Avguštin, ter pravi: „V cerkvi so zdaj dobri in hudobni skupaj pomešani; na sodnji dan pa bo prišlo na dan, da je veliko sicer poklicanih , malo pa izvoljenih". V evangelju primerja Jezus cerkev semenu , ki je padlo na čveteri različni svet. En del poleg pota; drugi del na skalo; in spet drugi del med ternje; in le en del na dobro zemljo. Trije deli semena so šli pod zlo, in le en del samo je obrodil sad. Ravno tako se vtegne zgoditi, da bojo tudi zmed katoljških kristjanov tri del« pogubljenih, in le en del otetih. Se ve, da to le gola menitev, ktera se ne more natanjčniši spričati, ker je le samemu Bogu znano število izvoljenih in pogubljenih; če se o tem posvetujemo s cerkvenimi očaki, našli bomo, da je do dobrega pod-perta in poterjena ta menitev. 2. Prav pomenljivo je, kar je pravil nekdaj sv. Krizostom v neki pridigi Antiohenskemu ljudstvu, ter rekel: „Kaj pravite, koliko jih je v našem mestu, ki bodo oteti ? Strašno je, kar imam povedati, in vendar le vam bom povedal. Zmed toliko tisučev jih sto ne bo znajdenih, ki bodo zveličani. Zakaj kako neizrečeno spridena je mladina! Kako velika je lenoba med starimi! Nobeden nima skerbi za otroke, nikdo nima gorečnosti, lepi zgledi so se porazgubili". Tako je govoril sveti mož s pridižnice v imenitnem mestu, v kterem je prebivalo veliko tisučev katoličanov. Zmed sto katoljških kristjanov šteje sedaj komaj enega, ki bo dosegel večno zveličanje. Ravno tako govori tudi sv. Gregor Veliki, ter pravi: „Ozidje cerkve sicer napolnujemo toda kdo ve, kako malo jih bo, ki bodo prišteti številu izvoljenih?" In tudi sv. Avguštin govori v ozir katoljških kristjanov: „Gotovo je, da v primeri z veliko množico tistih, ki se bodo pogubili, bo le malo tistih, ki bodo oteti". Sv. Bazilij iz Cezareje, sv. Hieronim, in ž njima še več drugih očakov izhodne in zahodne cerkve so ravno te misli, in pripovedujejo več ko enkrat, da bo število zaveržencev vse obilniše memo števila izvoljenih. Pri takih določnih spričevanjih tako svetopisemskih kakor tudi cerkvenih očakov nikakor več ne moremo dvomiti, da zmed obilnega števila ljudi po celem svetu in clo zmed katoljških kristjanov bo primeroma le malo zveličanih. Zatoraj se mi res smilijo tisti kristjani, ki vedno vsi lahkomisleni in kar tje v en dan živč, in se kar nič ne zmenijo za svojo večno srečo! Če tudi Bog res želi njih zveličanje, če je tudi do njih ves poterpežljiv in usmiljen, vendar se je le po vsi pravici treba bati, da ne bi imeli enkrat svoj del med nesrečno druhaljo zaveržencev. „ Veliko jih je poklicanih, malo pa izvoljenih". Če se nam tudi čudna zdi ta resnica, vendar nam bo naglo jasna in očitna postala, če pregledamo življenje ljudi. II. Če se bo pogubila večina ljudi, in clo katoljških kristjanov, ni Bog tega kriv, temoč le ljudje sami. Vsi imamo prosto voljo, in se zamoremo tedaj podati ali na stran čednosti ali na stran pregrehe. Bog da tudi slehernemu toliko milost, kolikor jih potrebuje, da spolnuje voljo božjo in doseže večno zveličanje. Pa veliko jih je, ki napak obračajo svojo prosto voljo in milost božjo; ter omadežujejo z grehi svoje pota, in le leno spolnujejo voljo božjo, in si ravno s tim napčnim življenjem nakopavajo svoje poguvljenje. 1. Le odprimo svetopisemske bukve, in našli bomo, da že od nekdaj je pregreha kriva bila, da so se pogubili ljudje. Lucifer in njegovi angelji so vživali nebeško veselje le toliko časa, kolikor časa so ostali pravični in sveti. Kakor hitro so se pa odvernili od Boga, ter grešili, bili so pahnjeni iz visokih svojih sedežev, ter verženi v večni, peklenski ogenj. Zatoraj piše sv. Peter (II. 2, 4.): „Bog tudi angelom, ki so grešili, ni zanesel, ampak s peklenskimi vervmi jih je potegnil v pekel, in v terpljenje izdal". In kakor je ravnala božja strahovavna pravica z opornimi angelji, ravnala je vsaki čas tudi s hudobnimi ljudmi. Le spomnite se na človeški rod o dnevih Noetovih, spomnite se na prebivalce Sodome in Go-morhe, spomnite se na različne ljudstva Kanaanske, spomnite se na Jude v Jeruzalemu; vsi so bili tepeni od Gospoda zavoljo svojih grehov, in so zapadli pogubljenju. Ravno taka osoda zadeva slehernega grešnika, ki se ne spravi z Bogom po pravi pokori. „Če se se ne spokorite, ravno tako bote vsi poginili", govori sama Resnica (Luk. 13, 5.). Kristjani moji! kakšna pa je z našim življenjem? Ali je ne-omadeževano in čisto ? Ali je zginila zmed nas vsaka krivica in hudobija, kakor je zginila zmed družb pervih kristjanov, ki so bili svetniki imenovani, in so tudi popolnoma in po vsi pravici zaslužili to ime? Očitno je, da temu ni tako! V naši soseski razsaja kača pregreh s sedmerimi glavami, in kuži s strupeno svojo sapo svaki stan, vsako starost, obojni spol. Povsod nahajam prevzetnost in ne ponižnost; pogostoma najdem neusmiljeno lakomnost, ktera gleda le sama na sebe, reveže pa pušča v siroščini ječati; kamorkoli obernem oko, zagledam pregreho nečisto v vsakoršni podobi; naj- dem jih tako veliko, ki imajo trebuh za svojega Boga, ki le na časno obračajo svoje misli, in dolgove delajo, da pasejo svoje spa-čeno meso in dobro voljo; povsod najdem zavid in nevošljivost, namesto odkritoserčnosti in poterpežljivosti, ljubezni in priljudnosti, — prepire in sovraštva in nobene ljubezni do bližnjega in nobene poterpežljivosti, — lenobo v dobrem in^ stud pred vsem, kar je božjega in duhovnega, in ne najdem naj manjše gorečnosti za službo božjo. — Če obernem svoj pogled na svete zapovedi, kterih spolnovanje je Gospod ljudem tako terdo zapovedal, moram spet zagledali v svojo žalost, da jih prederzno prelomljuje veči del ljudi. Vera je oslabela; veliko jih je, kterim od vsega keršanstva ni ostalo drugega, kot samo ime. Ljudje kolnejo Boga in njegove sv. zakramente, po krivem pričujejo in prisegajo, lažejo in ogoljufujejo, zaničujejo bližnjega, ter mu ropajo čast, poštenje in dobro ime. Gospodove dneve le prepogostoma onečastujejo s pijančevanjem in igro, z razudanostmi vsake verste; in o takih dneh ne služijo Bogu, temveč hudobnemu duhu. Marsikteri starši bolj skerbč za živino v hlevi kot za neumerjočo dušo svojih otrok; marsikteri otroci in posli nobene pokorščine ne poznajo, tekajo za svojimi slastmi, in živč razberzdano. Pretepi, poboji so že v navado prišli, in ljubez-njive čednosti, čistost in sramožljivost že skor prostora ne dobč med omehkuženim keršanskim ljudstvom. Da, ljubi moji! taka je, veči del ljudi in clo katoljških kristjanov hodi po potu pogubljenja, in le majbno kardelico jih je, ki ne vklanjajo svojega kolena pred molikom tega sveta. Vprašajmo pa, kaj bo storil pravični Bog s temi grešniki ? To bo storil ž njimi, kar je storil z opornimi an-gelji in s hudobnimi ljudmi vseh časov, — odločil jih bo od nebes, v ktere nič nečistega ne more, in jih bo pahnil v večno pogubljenje. Nikar naj se nobeden grešntk ne tolaži z mislijo, da se bo zamogel spokoriti še pozneje, ter rešiti svojo dušo. Nek cerkven učenik pravi: „Pekel je prenapolnjen s takimi, ki so se spokoriti hotli, pa se nikoli spokorili niso". Lahkomišljeni grešniki! če ste pripravljeni, se spokoriti, zakaj se precej ne lotite tega dela? zakaj le naprej živite v svojih grehih leto za letom ? Ali to odkla-danje pokore, ta natveza na pregreho ni očitno znamnje vaše nespokornosti ? Če ste pa nespokorni, ter v nespokornosti terdovratni ostajate, pregrešite se zoper sv. Duha, in bati se je, da vam na besedo Jezusovo „ne bo odpuščeno ne na tem, ne na unem svetu" (Mat. 12, 32.). In če tudi vzamemo, da vam v poznejših letih še pride na misel, razbiti okove pregrehe, kdo vam je porok, da vam bo Bog tedaj dal še čas in milost? Ali ne zamore tudi vas smert prehiteti v sredi vaših pregreh , kakor je prehitela brezbožnega, nesramnega Onana? Ali mar menite, da vam nikdar ne more vsahniti studenec božje milosti, na ktero se tolikanj radi zanašate? Ali mar menite, da bo Bog kar zmerom pripravljen, naproti vam prihiteli, ko se vam bo enkrat zljubilo, k njemu se oberniti? O kolika zmota, če to mislite! Le lahko se zgodi, da vam Bog odmerja spet z ravno tisto mero, s ktero ste vi njemu merili; da oberne od vas svoje obličje, in vas pusti umreti v grehih. Le ena reč je, ki grešnika otme, in ta reč je neodlašana, hitra pokora. Kdor lahkomišljeno ostaja v pregrešnem življenju, postavlja svoje zveličanje na slabo podlago, na nevarno .morda". Sv. Avguštin pravi: „Zmed sto grešnikov, ki pokoro odkladajo, se le eden zveličal ne bo". To, ljubi moji! je tedaj pervi vzrok, perva reč, da se pogubi toliko ljudi; — greh nakladajo na greh, in na pravo spokorjenje nikoli ne mislijo; kako bi se pač zamogli zveličati? 2. Od druge strani je morda še več takih, kterih življenje sicer ni tako očitno hudobno, ki pa pri tem vendar le ne opravljajo tistega dobrega, h kteremu so ojstro zavezani. In ravno ta zamuda dobrega, ta lenoba v službi božji bo kriva, da se pogubč. Kader naš Zveličar govori od nebes, postavlja jih nam pred oči kot plačilo, ktero se mora zaslužiti z mnogim delom iu zatajevanjem. Ko ga je nekdaj vprašal eden njegovih učencev rekoč: »Gospod! je le malo teh, ki bodo zveličani?" odgovoril je Kristus: »Prizadevajte si noter iti skoz ozke vrata; zakaj povem vam, veliko jih bo iskalo noter iti, in ne bodo mogli8. Luk. 13, 23. 24.) Kristus hoče reči: »Kdor hoče zveličan biti, ne sme se truda zbati, in se mora vedno zatajevati, in si skerbno iz poti spravljati in premagovati vse zaderžke zveličanja". Ravno to resnico nam okli-cuje tudi s temi besedami: „Nebeško kraljestvo silo terpi, in le silni si ga prilastč". (Mat. 11, 12.) Ravno kakor mora vojvoda napeti vse sile, da zmaga močno terdnjavo; moramo tudi mi napeti vse svoje moči, da si nebesa pridobimo. Kdor le križema roke derži, zadela ga bo osoda lenega hlapca, kterega je dal njegov gospod vreči v vunanje tame. In zdaj, ljubi moji! spet preglejmo, kakšna je z nami v ozir tega ? Ne bom tajil, da se velik del ljudi nemudoma trudi za časno; za časno življenje, za minljivi dobiček dalje od ranega jutra do terde noči, prenašajo vročino in mraz, terpč lakoto in žejo, in si življenje prav močno grenč. Koliko pa storč za neuinerjočo dušo? Koliko store za srečno večnost? Zares! malo ali pa nič. Molitev zanemarjajo, iz zložnosti ali dobičkaželjnosti zanemarjajo o nedeljah in praznikih božjo službo in poslušanje božje besede, odlašajo od enega časa do drugega prejemanje sv. zakramentov; pustč lahkomišljeno memo iti toliko lepih prilik in priložnost, o kterih bi lahko storili kaj dobrega, in preživi vse svoje življenje v razmišljenosti in lenobi. In taki kristjani, ki navezujejo svoje serce vedno le na zemljo in njene dari, in se leto in dan kar nič ne zmenijo za svoje večno zveličanje, — taki kristjani — pravim — bi prejemali denar večnega zveličanja z zvestimi delavci v Gospodovem vinogradu vred? To ni mogoče, zakaj „k velikemu plačilu se ne pride drugači kot z velikim delom", pravi sv. Avguštin. Sklep. Ljubi moji! če je po tem takem neoveržljivo resnično, da velik del ljudi svoje dni preživi zgolj le v pregrehah in hudobijah, in da je drugi, še veči del zgubil vse ume za vse, kar je navzgor-nega in božjega; tako, da skor sploh opušča, dobro delati, in zanemarja vse vaje čednosti in bogoslužnosti: ali se bomo mar čudili, če Kristus pravi: »Veliko jih je poklicanih, pa malo izvoljenih?" Gotovo se ne bomo čudili; zakaj le ljudje sami so si krivi svojega pogubljenja s svojim napčnim življenjem. Naša fara šteje nad 1600 duš; če od danes za naprej zvesto služite Bogu, vsi bote zveličani; — tudi le eden se pogubil ne bo. Če bote pa pregrehi služili, zanemarjali svoje keršanske dolžnosti, in do konca terdo-vratni ostali v nespokornosti, pogubili se bote vsi; — tudi eden se zveličal ne bo. Življenje in smert, nebesa in pekel imate tedaj v svojih rokah; kar si bote izvolili, to bote dobili; in kar bote prejeli, to bote na vse večne čase imeli. Bodite tedaj modri in previdni, in si izvolite boljši del. Če ste dosihmal v grehih preživeli, poslužite se časa gnade, ter storite vreden sad pokore. Če ste bili v dobrem leni in nemarni, podvojite svojo gorečnost, in zvesto opravljajte delo svojega zveličanja, dokler je še dan; zakaj, prišla bo noč, o kteri nikomur ni več delati moč. Slehern danes terdno sklšni: „Da, o moj Bog! posihmalo nič več nočem živeti, kakor sem živel dosihmalo z veliko trumo grešnikov in nemarnežev; temveč ti hočem z malim številom zvestih tvojih služabnikov služiti s stanovitno gorečnostjo, da se ne bom enkrat pogubil z velikim delom ljudi, temveč se zveličal z malim kardelom!" Amen. Pridiga za 20. pobinkoštno nedeljo. (Dajte nam čudežev; gov. R. N.) „Ako ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete". (Jan. 4, 48.) V vod. Bil je neki kraljiČ, čegar sin je bolen težal v Kafarnaumu. In ko je kraljič slišal, da je Jezus prišel iz Judeje v Galilejo, šel je k njemu, in ga je prosil, naj pride doli, in ozdravi njegovega sina; začel je namreč umirati. — Kristus pa , predenj je spolnil prošnjo kraljičevo, mu je očital, zakaj da je tako kasen v veri, ker še le čudeža pričakuje, predenj vanj veruje. „Ako ne vidite znamenj in čudežev", mu reče: „ne verjamete!" Iz tega očitovanja Jezusovega si posnamemo nauk, da Jezusu ni všeč in po volji, ako pričakujemo še le čudežev in znamenj, da bi nas do vere pripeljali in verne naredili, ravno kakor bi njegova beseda nam še ne bila zadosti, da bi nas verne naredila brez čudežev. To očitovanje Jezusovo res tudi zadeva marsikterega zmed nas kristjanov. To mi je pa tudi ponudilo priložnost, govoriti dans ravno od te reči: Besede Jezusove: „Ako ne vidite znamenj in čudežev, ne verjamete", bodo tedaj zapopadek mojega današnega govorjenja. Zvesto poslušajte, kar vam povem v imenu Jezusovem. Razlaga. I. 1. Perva reč, ki se nam čudna vidi v današnem sv. evan-gelju, je gotovo ta, da kraljiču Kristus očita: „Ako ne vidite znamenj in čudežev; ne verjamete!" Saj se je bil vendar kraljič z vernim sercem obernil k Jezusu; po čemu tedaj očitovanje? Toda glejte! med vero in vero je razloček, in ni vsa enaka: a) Kraljič je gotovo že poprej slišal od Jezusa in njegovih čudežev; toda ko bi ga ne bila sila prignala, berž ko ne ne bil bi prišel k Jezusu. Clo pri svoji prošnji se je še dvomljivo obnašal, in je menil, če mu hoče Jezus ozdraviti bolnega sina, neobhodno mu je potrebno, da pride v Kafarnaum, ter mu pomaga. b) Kar je bilo pričujočih, niso bili nič bolj verni. Eni so si morda mislili: Da, če zamore tukaj še pomagati, imeli ga bomo za prav imenitnega. Drugi so menda clo za terdno verovali, da bi tukaj nič več ne zdala nobena pomoč. c) Da, vsa družina kraljičeva se je že obotavljala, spreober-niti se z vernim sercem k Jezusu, obotavljala toliko časa, dokler čudoma ni ozdravel za smert bolni kraljičev sin. Po tem čudežu še le je veroval kraljič in vsa njegova hiša. Zatoraj je Jezus rekel: „Ako ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete 1" 2. Kavno tako pa se godi še zdaj marsikterikrat med kristjani, ki verujejo, in ne verujejo. a) Kristjani v sploh, dokler jim gre po vovlji, verujejo v Boga, v njegovo modrost; kakor hitro pa pride nad nje kaka nadloga, začne jim vera slabeti, pešati, zmerzovati in, če Bog kar naglo ne prihiti na pomoč, in njih molitve ne usliši na miglej, zgublja se jim njih vera v božjo previdnost, zgublja vera, da bo Bog uslišal njih molitev, zgublja ob enem tudi veselje do molitve: Znamnja hoče imeti in čudeže. b) Besedo božjo pridejo poslušat v cerkev, in spet odidejo iz cerkve, in prav dobro se jim vidi, in se kaže nad njimi, da jim beseda božja ni serca zadela, in da jim ni v živo šla, da jim ni mar, po njej živeti in ravnati, ker je Bog nič več ne podpira z znamnji in čudeži. c) Marsikteri grešniki božjemu žuganju clo ukljubvajo. Z brezbožniki v sv. pismu tudi oni pravijo ali na tihoma ali še clo na glas: „Crešil sem, in kaj se mi je hudega prigodilo ?" In ker Bog nad njimi ni še razkazal, kako ojstra da je njegova pravica, menijo, da bo to zmerom tako ostalo, in odkladajo tedaj svoje spokorjenje ravno kakor bratje evangeljskega bogatina, dokler bi kteri mertvih ne vstal, in jih ne prepričal, da je unod groba še drugo življenje, kjer strašna kazen pričakuje terdovratnega, nespokor-nega grešnika. — Da, pri nekterem se je vera v Jezusa in njegovo sveto evangelje porazgubila že clo močno, da bi že skor tudi že rekel za nevernim Tomažem: „Ako ne vidim na njegovih rokah znamenj žebljev, in ne denem svojega persta v rano žebljev, in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval". (Jan. 20.) Ali pa za terdovratnimi farizeji: „Daj nam znamenje iz nebes, in ti bomo verovali!" Vsem tim tedaj velja očitovanje Jezusovo: „Ako ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete". d) To je clo nektere boljših kristjanov pripravilo na misel, ali bi mar ne bilo boljši, da bi začel Bog spet delati znamnja in čudeže, da bi potemtakem spet tem svitlejši se razgorela med ljudmi sveta vera, ktera že močno vgasuje med njimi. Godi se ' jim ravno kot Cebedejevima sinovoma, ki sta velela, naj bi dal Kristus pasti ogenj iz neba, da bi od njegove božje natore oče-vidno prepričal Samarijane, in jih ob enem postrahoval zavoljo njih nejevere. On pa jima je odgovoril in rekel: „Ne veste, ka-košnega duha ste", to je: sveti Duh vam gotovo ni vdihnil te misli. — In ravno v tem se znajde tudi odgovor za vse, ki si želč čudežev. II. „Kolikor so nebesa više od zemlje, toliko više so tudi božje sodbe od sodb človeških". Mi ljudje bi mislili, da je v to, da se oživi vert, treba novih znamenj in čudežev; Bog pa vse drugač sklepa in sodi. Ljubi moji! le za terdno verjamite, ko bi Bog za boljši spoznal, delati čudeže, gotovo bi jih delal nič manj obilno, kakor jih je delal v pervih časih keršanstva; toda božja neskončna modrost, ki daljej vidi kakor vidimo mi kratkovidni ljudje, ve in spozna, da bi to za nas ne bilo boljši, temveč da bi bili novi čudeži za nevernike netečni, vernikom pa bolj škodljivi kot koristni. 1. Vi se temu morda čudite, in je vendar le taka. a) Kaj so nek zdali čudeži pred ošabnim Faraonom in pri terdovratnem Izraelskem ljudstvu v puščavi? Vsem čudežem vkljub so le vendar terdovratni ostali. In kakošen vspeh so imeli čudeži Kristusovi pri terdovratnih pismarjih in farizejih ? Prepričani so bili in so rekli: „Ta človek dela dosti čudežev;" pa namesto da bi si jih k sercu jemali, in verovali v Jezusa, zametavali so čudeže in jih pripisovali hudobnemu duhu, in tem zvestejši iskali umoriti Jezusa: „Tedaj so se posvetovali, kako bi Jezusa umorili". Rekli so scer: „Pokaži nam čudeže in znamnja iz nebes, in ti bomo verovali". Toda Jezus je prav dobro vedel, da bodo potem ravno tako malo verovali, kakor poprej; zatoraj je rekel: „Ta hudobni in prešestni rod išče znamenj (od mene); pa mu nobeno drugo ne bo dano razun znamnja Jonovega" — to je: vstajenje Kristusovo. In res se je pri tem prav do dobrega skazalo, da jih noben čudež ni mogel več spokoriti. Ko je Jezus visel na križu, približali so se mu še enkrat, ter mu rekli: „Če si res Sin božji, stopi s križa, in bomo v te verovali!" Ko pa je na to storil še veče čudo, ter tretji dan od mertvih ustal, vendar le mu niso verovali. b) V tem imamo spričevanje, da se neverne in terdovratne serca ne dajo spreoberniti po nobenem čudežu, in da se tedaj motite, ljubi moji! če menite, da bi se vera, ki že ugasuje, po čudežih dala iz nova oživiti. Nikakor ne, ampak vera mora priti iz božje besede; kdor božji besedi ne verjame, bili bi mu tudi čudeži brez vspeha, tudi čudežem bi ne verjel. Zatoraj je rekel oče Abraham bogatinu v peklu, ko ga je ta prosil, naj bi enega mertvih poslal k njegovim bratom: „Oni imajo Mozesa in preroke; če ne poslušajo teh, ne verovali bi tudi ne, ko bi od mertvih kdo ustal". 2. Novi čudeži bi vernim kristjanom vtegnili še clo škodljivi biti v ozir zasluženja, ki si ga dobivajo in zajemajo iz vere, dokler čudežev ne vidijo. a) Kar kristjana naj bolj povzdiguje nad vse druge, je njegova živa vera v besedo božjo. Zadosti mu je, da ve: To je rekel Bog sam, ki je večna resnica; in zdaj mu ničesar več ni treba, in kar naravnost bo veroval. — Zdaj pa, kakošna bi bila ta vera, ko bi se še lo po znamnjih in čudežih ozirali, in na tiste čakali, da bi vedeli, ali smemo Bogu verovati, ali pa ne? Ali bi se to ne reklo, bolj verjeti svojim očem, kakor besedi božji? b) In kakošna bi bila z našim zasluženjem v ozir vere. Zasluženje v ozir vere si prav za prav nabiramo s tim, da ponižno in pokorno podveržemo božjemu razodenju, božji besedi in božijm izrekom svoje misli in mnenja, ter Bogu zaupamo vse več, kakor pa zamoremo zapopasti. Zatoraj „blagor jim, ki niso vidili, in so verovali". Sklep. Nikarte, kristjani moji! da bi tudi vas zadevalo očitovanje: „Ako ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete". Bog je v per-vem času keršanstva storil čudežev zadosti, da se je keršanstvo vterdilo. Takrat so bili čudeži potrebni, ker so morali judje in neverniki zapustiti svojo staro vero, in prestopiti v novo vero, kar SJev, Prijatel, 26 bi se brez čudežev ne bilo moglo zgoditi. Sv. Gregor Veliki pravi: „Znamnja in čudeži so bili potrebni le ob času začetka sv. cerkve; zakaj s čudeži je morala vera biti podpirana v rasti. Saj tudi no-vovsajene in presajene drevesa polivamo, dokler ne vidimo, da so se dobro vkoreninile v zemljo, in na to nehamo s polivanjem; zato pravi sv. Pavi: Jeziki niso v znamnje vernim, temoč nevernim" (I. Kor. 14, 22.) — Nam pa, ki smo v pravi veri rojeni in izrejeni,-in bi imeli biti tedaj že možje in terdni v veri, ne bili bi čudeži potrebni in tudi ne koristni; zatoraj nam jih pa Bog tudi ne dela ali vsaj ne dela tako pogosto, kakor jih je delal nekdaj, in prav prederzno bi bilo, tirjati novih čudežev od Boga! — Vendar pa s tim nikakor ne terdim, da bi se dandanašni ne godil nič več nobeden čudež ; ni še ravno dolgo, kar sem bral tega-le: V bolnišnici usmiljenic (usmiljenih sester) v Freibergu je že celo leto bolna ležala devetnajstletna deklica, po imenu Krescencija Koh. Ves život jej je oterpnel, ter razun glave in rok bil čisto brez čutila. Vse zdravila niso nič zdale, in nič ni pomagalo ne žareče železo, s kterim so jej ude žgali, ne ojstri nož, s kterim so jo zbadali, in zdravnik je spoznal, da njegova pomoč tukaj nič več ne premore, da bo mertud na zadnje vdaril bolni v glavo, in jo zadušil. O praznovanju neomadeževanega spočetja je šla procesija memo bolnišnice, in bolna je prosila usmiljene sestre, naj bi njeno posteljo k oknu pomaknile, da bo procesijo vidila, in svojo molitev sklenila z drugimi molilci. Ravno tako tudi pri procesiji s sv. rešnjim Telesom. Sestre so jej sklenile roke k molitvi. Ko ugleda sv. rešnje Telo, zaklicala je: „Jezus, usmili se me, in ti neomadeževano spočeta Devica, pribežališče grešnikov, prosi za me!" — In glej! zdajci zažene vesel glas; — Jezus jej je pomagal! Čutila je, da jej je odleglo, ter je vstala, se napravila in šla doli po stopnicah v bolniško kapelico, opravit ondi Bogu svojo hvalo. Od tistihmal vstaja, hodi, in se znajde vsak dan pri bo^ji službi, dasiravno se čuti še nekoliko slabo. — Ta resnična prigodba je nam porok, da se čudeži tu in tam godč tudi še zdaj, ko nekdaj v pervem času keršanstva, ko se jih je kar veliko godilo. Takrat so bili potrebni in koristni, dandanašni bi ne bili. Da prepriča nas, da so njegovi nauki res božji nauki, ponuja nam Jezus namesto čudežev vse drugi pripomoček, ter pravi: „Kdor moj nauk spolnuje, prepričal se bo, da je iz Boga". Amen. Pridiga za 21. pobinkoštno nedeljo. (Ne maščujmo se; gov. M. T.) ,Tako bo tudi moj nebeški Oče vam storil, ako ne odpustite vsakteri svojemu bratu iz svojih sere". (Mat. 18, 35.) od. Cesar Justinijan II., premagan v boji s sovražniki, zbeži Čez morje k Bulgarskemu kralju Trebeliju. Na potu grede ga vjame silen vihar, ki je njemu in njegovim spremljevavcem s poginom žugal. Na to stopi nekdo prednj , in ga prosi, naj stori svojemu Bogu obljubo, da se ne bo nad nobenim maščeval,' ki ga je razžalil. V to obljubo cesar dovoli, in vihar res kmalu na to potihne. Ali ko mu Bulgarski kralj s svojo armado na pomoč pride, da je zgubljene dežele spet nazaj v svojo last dobil, je Justinijan na vse spet pozabil, česar je v sili in nevarnosti obljubil, in pervo je bilo, da seje nad svojimi sovražniki znosil. Božja šiba mu je kmalu za petami. Filip namreč njega in njegovega sina v vojski zajame in ukaže, obema glave Odsekati. Enako obljubo, kakor jo je storil Justinijan, tudi mi storimo vselej, kedar izgovarjamo prošnjo v Gospodovi molitvi: „In odpusti nam nase dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom". Ali kakor Justinijan, tako še mi pozabljujemo te obljube, ter raz žaljenja in krivic, ki nam jih bližnji stori, ne terpimo, temuč jezo in sovraštvo do njega pasemo in redimo v svojem sercu, povsod iskaje prilike, kako bi se nad njim po zasluženji zmaščevali, mu hudo s hudim, krivico s krivico povernili. Zato tudi nas čaka Justinijanova šiba, ker nam Zveličar v današnjem evangelju zagrozi z ostrimi besedami: „Tako bo tudi moj nebeški Oče vam storil, ako ne odpustite vsakteri svojemu bratu iz svojih sere". Vem pa, da je za človeka, ki je že po natori k jezi še bolj , kakor k drugim strastim, nagnjen, velikrat zelo težavno, zavrelo kri pomiriti, in 2