GLASBENA MATICA V LJUBLJANI
V, u«
V ponedeljek dne 19. januarja 1925. ob 8. uri zvečer v dvorani hotela „Union"
KONCERT
pevskega zbora „Glasbene Matice"
pod vodstvom zborovodje Srečka Kumarja. Pri koncertu sodelujejo: Operni pevec Drago Zupan, kons. prof. Janko Ravnik in Zora Zarnik <klavir>.
GVŽAV,.
SPORED:
Adamič:	Narodne pesmi po napevih iz Kokošarjeve zbirke:
Voznica. Ljubezen brez upa. Anzer, pobič mlad. Stoji gora. Od mrtve deklice. Kaj pa delajo ptički? <Trije moški in trije mešani zbori.)
Adamič:	Napitnica. (Moški zbor.)
Lajovic:	Častitljivi koledniki. Žalostni koledniki.
Veseli koledniki. (Ženski a capella zbori.)
Suk:	Hrepenenje. Skupni grob. Pastir in pasti'
rička. Možila bi se. Ko bi vedela.
(Zenski zbori s četveroročnim klavirskim spremljevanjem.)
Sirola:	Zorja, moja zorja. (Mešan zbor.)
Adamič:	Belokranjske svatovske pesmi.	(Mešan
zbor z basovskim solom.)
Mokranjac:	Biljana. X. šopek pesmi iz Ohrida.
(Mešan zbor.)
DELNIŠKA TISKARNA, 0. D. V LJUBLJANI
Voznica
Mene pa glavca boli	Noter v to vozo globoko,
za moje lepo lice.	noter v hudo temnico.
V vozo so me d j ali,	Bog reš' me s te nevolje,
nikdar me ž nje peljali.	in s te voze globoke.
Ne vidim solnca rumen’ga ne belega več dneva.
V vozo so me djali, nikdar me ž nje peljali.
Ljubezen brez upa
Oh žalostna ljubezen brez upa; zate, o duša moja, trpel sem hude muke!
A ti me, duša, vendar ne ljubiš!
Anzer, pobič mlad
Anzer, Anzer, pobič mlad, šiva šolne v belem’ grad’ pod tem mladim viretom, pod tem mladim viretom.
Prva pošta prileti:
«Ljuba v gradu bolna leži.»
Če leži, naj le leži,
saj jej Bog to zdravje da.
Druga pošta prileti:
«Ljubo v grad spovedat' gredo.» Če gredo, naj le gredo, saj jej Bog to zdravje da.
Tretja pošta prileti:
«Tvoja ljuba mrtva leži.»
Če si umrla zavolj me, tudi jaz umrjem za te.
Stoji gora
Stoji gora visoka, oj visoka, na gori ravan široka.
Gori je lipa zelena, oj zelena, pod lipo miza rumena.
Okol ciganov je dvanajst, oj je dvanajst, ciganov črnih je dvanajst.
Se pa med sabo menijo, oj menijo, kam drev’ na rovte pojdejo.
Cigan najmlajši govori, oj govori: «J.est pa ne grem na rovte z vam’
Jest bom šel k svoj’ ljub’ci v vas,
[oj k ljub'ci v vas, tja v Novo vas, svoji ljub’ci v vas!»
Od mrtve deklice
Moj kristjan, današnji dan eno pesem pojmo mi od ene mlade deklice, ki tukaj mrtva leži.
Eno uro, malo dni, kar je mamka umrla ji, zdaj se pa nji godi tako, vse je pripravljeno b’lo.
Dan’s se mislila možit, nam eno veselje st’rit, prišla je pošta od Boga in šla je s tega sveta.
Fantje in deklice, dobro vse premislite, da človek ni prav nič na svet’, če je tud’ mladih še let.
Kaj pa delajo ptički?
Kaj pa delajo ptički, da nič ne pojo?
Al’ se mraza boje, al’ velic’ga snega?
Če pa velik sneg pade, je gvišno hud mraz, je veselje pri kraju za ptičke in nas.
(Narodne.)
Napitnica
Iz ljubezni in trpljenja nam svoboda je rojena in s krvjo je poškropljena in še z grobom se ne jenja.
Ker velika zora vstaja in je njiva plodovita in je kupa zanj nalita, ki zdaj Vidov dan obhaja.
Svete so nje bolečine, kakor Jezusove rane, v. čase sijejo neznane, k zvezdnim gajem iz temine.
S trnjem venčana in edina! Sveto se ji poklonimo, s čistim srcem ji napijmo: Bodi slavna, domovina!
(Cv. Golar.)
Častitljivi koledniki
Staro šego hranimo, novo leto znanimo: mladi Božič in Marija bodi naša tovaršija; dani so obeti nam,
svetla zvezda sveti nam, njene se držimo poti, da nas zloba ne zaloti starega prismodeža, krutega Herodeža.
Žalostni koledniki
V dve gube vsi hodimo, milo Jero vodimo, venomer se cmiha, joče, Bog ga vedi, kaj si hoče; radi jo spečali bi, dober kup jo dali bi; kdor naprti jo na rame, za nameček naj si vzame še čmerike butaro, kisa polno čutaro.
Veseli koledniki
Čase pregledujemo, zase koledujemo in za lepo leto mlado preobračamo navado: nič od vas ne prosimo, mi darove nosimo, meh za smeh in vrečo sreče Ciciban za nami vleče, ne za hišo zidano, le za voljo zidano!
(Iz Župančičevega Cicibana.)
Hrepenenje
O, da bi se meni urce spet vrnile, ko skoz tri mi okna lučke so svetile.
Skoz eno solnčece, skoz drugo lunica, a skoz to tretje, ah, moj fant prezlati.
(Moravska.)
Skupni grob
Ko umreš, fantič moj,	Dava napisati
naj umrjem jaz s teboj,	eno si tablico:
pa oba se v enem grobu	Tukaj spita dva človeka,
pokopati dava.	eno le srčece.»
(Slavonska.)
Pastir in pastirička
Onkraj bistre vode,	Kaj ti bo, pastirček,
v bukovju zelenem	kaj ti bo poljubček?
peva pastirička,	Beži, glej tam prihaja
kakor prepelička.	nekdo po stezici.
A za njo pastirček,	Oh, naj le	prihaja,
ona se mu brani,	hrepenenja	mrjem;
sega po ročici	a če mi ne	daš ga,
in poljuba prosi.	si ukradem	sam ga.
(Šlezka.)
Možila bi se
Mamica, mamica, mamica moja!
Dajte me že med ljudi, naj ves svet zavida mi, mamica moja!
Hčerkica, hčerkica moja!
Mlada si ko rožni cvet, te je škoda še med svet, hčerkica moja!
Mamica, mamica, mamica moja!
Res, ko roža sem še mlada, ali fanta imam rada, mamica moja!
Hčerkica, hčerkica, hčerkica moja!
Saj moža boš skoro sita, vsak dan trikrat boš nabita, hčerkica moja!
Mamica, mamica, mamica moja!
Padem mu okoli vrata, dam poljub na ustna zlata, pa bo vse dobro!
(Lužiška.)
Ko bi vedela
Za vasico, za vodico	Rad bi tudi Jovo vriskal,
bor je zacvetel,	ali kdo bo ž njim?
vse spomladi vriska, poje,	Rada tudi lepa Mara,
ves svet je vesel.	ali samo ž njim.
(Srbska.)
Zorja moja, zorja
Zorja moja, ne shajaj rano, počekaj me malo, te čas si ljubomu rubačku zašijem, rokove našijem, mladega junaka sunca i meseca.
Zorja moja, ne shajaj rano, da ja videl budem Janiču divojku, tenku ter visoku, visokega čela, rumenoga lica drobnega pohoda, kak ti prepelica.
(Pučke pjesme.)
Belokranjske svatovske pesmi
Lepa moja Mare vesela mi bodi kot si ondaj bila, kad si vence vila.
Prvega si vila od belešenice: tega si darvala svojmu dragmu čačku. Drugega si vila od vinske trtice: tega si darvala svoji dragi majki. Tretjega si vila od svojga poštenja: tega darvala dragemu si svojmu.
Ajte, k darom, ajte, pristopajte!
Hod te vujne, iz kuhinje nos’te, voz’te dare.
Ajte k darom, ajte, pristopajte!
Ki oplečak na opleča, ki rubaču na zadnjaču, ki frtušek na trbušek, ki pečicu na glaviču, ki krajcarek, ki cvajarek, da si kupi zibačicu!
Razvezujte črne mošnje, dajte ven srebrne groše, nos’te, voz’te dare!
Ajte k darom!
Ajte, pristopajte!
Včeraj mi Jano za majkinim stolom pod zelenim vencem: a sutra mi budeš za drugoga stolom pod belom pečicom. Zbogom, mila Jano, kdor je z Bogom,
Bog je z njim,
Jezus je, Marijin sin.
Hajda spat, hajda spat, koji ste pospani!
Ja nejdem, nejdem, ja nisem pospana.
Ja si bom, ja si bom dragega čakala.
Meni on, meni on,
lepi dar donese,
lepi dar, svilenoga rupca.
(Narodne pesmi.)
Biljana
Biljana platno belo beleše na Ohridskite ladnite izvori. Mi pominaha vinari, vinari Belogradjani.
«Vinari, more, Belogradjani, krotko terajte karvanot, da ne mi platno zgazite, ot mi je platno darovsko.» Biljano, momo ubava!
Ako ti platno zgazime, so vino čego platime.
Vinari, more, Belogradjani, ne vigo sakam vino, tok vigo sakam ludono, što napred tera karvanot, što nosi fesot nad oko, Biljanu gleda pod oko.
Do tri mi puški puknale, do tri junači padnale, do tri mi majke plakale.
Dinka dvori mete, drobni solzi roni.
Dinka popova, Ikoriomova. Dinka solzi roni, tanki prsti krši.
Dinka popova, Ikonomova.
Pušči me majko le mila, do na dvor, da vidim.
Mi vrvi, majko le mila, no ludo i mlado.
Za nego, majko le mila, ja sakam.
Niknalo cveče šareno vo mominoto pendžerče. Denjego moma vardeše, noče go bečar kradeše.
De gidi bečar budala!
Ne znaješ Fanče da ljubiš, sam znaješ, cveče da kradeš.
Biljana je • platno belila na Ohridskih hladnih izvorih. Pa mi opozarje vinarje, vinarje Belograjčane:
«Vinarji, oj, Belograjčani, počasi terajte karavano, da mi platna ne pogazite, ker mi je platno poročno.» «Biljana, dekle prelepo!
Če ti platno pogazimo, z vinom ti ga plačamo.» «Vinarji, oj, Belograjčani, ne maram za vino.
Le rada bi fanta, ki naprej tera karavano, ki nosi fes na oko,
Biljano gleda izpod očesa.»
Tri so puške počile,
trije junaki, padli so,
tri majke so gorje zaplakale.
Dinka dvore mete, drobne solze toči,
Dinka popova Ikonomova. Dinka solze toči, tanke prste lomi,
Dinka popova Ikonomova.
Pusti me, majko oj mila, tja na dvor, da vidim.
Me miče, majka oj mila, fante noro in mlado, njega, majko oj mila, imam rada.
Vzklilo je pisano cvetje na dekličjem okencu.
Podnevu je dekle ga varvalo, ponoči ga je fant pokradel. Pojdi, pojdi, fant neumni, Fanče ne znaš ljubiti, samo cvetje znaš krasti.
(X. šopek. Pesmi iz Ohrida.)