- -        ^ J.        -
XV. poglavje. PESNIK IN NJEGOV DEKLAMATOR.
Drugi dan je deževalo in šele opoldne se je začelo vedriti; gospod Haro je bil ves iz sebe od veselja, da se morda le še popelje z gospo-dično Silvijo na izprehod. To pa je bil le trdno sklenil, da svojih mu-čiteljev ne vzame seboj. »Vsaj malo se zopet oddahnem!« je zmrmral. In kakor bi hotel vremenu pri njegovem vedrenju pomagati, je od-šel takoj po kosilu na vrt in se je izprehajal gor in dol. Ko je naenkrat še milo solnce posvetilo skozi bežeče oblake, se ga je lotila taka radost, da bi bil skakal kakor otrok.
In že je hotel iti poklicat nečaka, da bi bili še ti dve uri skupaj, predno se odpelje k gospodični, ko ga je nekaj prijelo, da bi napravil prej rnalo pesemco nanjo. Nikdar mu še ni prišlo kaj takega v glavo, zdaj se kan ni mogel več premagovati in verzi z rimami vred so se mu sami ponujali. V kratkein času je zložil stvar:
»Prekrasna ko roža vseh cvetk je kraljica, ki pesniki narodov vseh jo slave; in kakor vijolic ponižna glavica, ko lilija bela prečisto cvete, vsa sveža ko zjutraj na polju rosica, ki svetla na bilki zeleni visi, duhteča ko Ijubka pomladna cvetica, le tisokrat lepša si Silvija ti!...«
Poiskal je po žepu svinčnik, da bi takoj zapisal. No, dal ga je bil poprej Bobu, ki mu ga seveda ni vrnil; da bi šel zdaj ponj, se pa ni upal, ker se je bal, da se mu obesita nečaka. Zakaj zdaj, ko je začel tako lepo pesnikovati, ju ni maratn, — Bog ve, ali se mu posreči še katera. »No, si jo bom pa tako zapomnil, — na pamet se jo born naučil!< si je rckel in jo jc začel takoj neprestano ponavljati.
In vedno lepša se mu je zdela. Da, bilo mu je že skoro žal, na nima nikogar, ki bi niu jo deklamiral.
Se enkrat, da ne pozabi! Zopet koraka gor in dol po vrtu in po-navlja in ponavlja.
Naenkrat stoji za malim grmom, napol skrit, Tedi pred njim.
»Oha, kako kjašno!« pravi.
Zdaj je bila vrana s sirom gospod Haro, laskajoča se lisica pa Tedi.
Ujec je namreč malo zardel in je potem prijazno vprašal:
»Ali si že dolgo tu?«
»O, ze dojgo! Pa šem mojcal, ke je bilo tako kjašno. Tic Hajo, po-vej se enkjat!«
Gospod Haro se je malo obotavljal, a nato ga je le premagala ni-čemurnost, da se je vdal. »Otrok itak ničesar ne razume in ne ve, kaj to pomeni!« si je rekel; in je ponovil še enkrat, in še enkrat in še pet-
—~m   22   t*'—
krat, dokler se ni vendar naveličal, ko je menil, da mora imeti zdaj tudi njegov oboževatelj dovolj.
Vzel je potem Tedija s seboj v vaško prodajalnico, kjer je mali po-slušalec naenkrat zahteval nagrado v bombonih za svojo veliko potr-pežljivost. Rekel je sicer samo, da bi rad bombone »ke ga žejodeč boli <, toda ujec je dobro razumel, da misli, Bog ve, kako jih je zaslužil.
V tej prodajalnici je zagledal gospod Haro tudi prekrasno šolsko torbo iz najboljšega usnja in preoblečeno s skoro dragoceno kožuho-vino. Dolga, rnehka dlaka se je čutila pod prsti kakor svila in baržun. Vprašal je kramarja, kako da ima tu, v tako majhnem kraju, tako ime-nitnost; in mali trgovec je pojasnil, da jo je lani posebej naročil za bo-gatega sosednjega grajščaka, ki je pa potem moral naenkrat odpoto-vati. Tako mu je ostala. Oospod Haro se je spomnil, da bo Bob drugo leto itak hodil v šolo, in je bil vesel, da mu bo uprav on mogel po-kloniti prvo šolsko potrebščino za spomin; in sicer tako, da bo za vedno. Zakaj tudi cena je bila po tem.
Seveda je bil Bob silno vesel in je takoj pričel igrati svojo vlogo malega abecedarja. Ker se je igre udeležil tudi Tedi kot učitelj, se je mogel ujec precej pomirjen ob treh odpeljati po gospodično Silvijo.
Tudi danes je ostala mama gospodične Silvije doma, in mlada za-ročenca sta se odpeljala sama na izprehod. Tisto popoldne sta se tudi domenila, da morata še danes stari gospe povedati, kaj se je spletlo med njima. Gospodična ni seveda niti dvomila, da bo njena mati z že-nitvijo zelo zadovoljna; samo tega se je bala, da se ji bo zdelo, kakor da se je to veliko preveč hitro izvršilo. »Ni dvoma, da bo zahtevala moja mama, naj ostane stvar vsaj kak teden še stroga tajnost med nami!« je menila gospodična Silvija.
Kakor je pač naravno, je obema srce močno bilo, ko sta se pri-bližala gospodičini hiši. Tu pa sta kar obstala. Pred uto sta namreč za-gledala staro gospo in pri njej v živahnem pogovoru častivredna mla-deniča Boba in Tedija, a tako razcapana in umazana, kakor še nista bil nikdar poprej.
2e so ju ugledali tudi oni in Tedi je že od daleč zakričal:
»Ves, tic, popeljeva še š tabo nažaj, žato šva pišla.«
Ne ujec, ne gospodična nista odgovorila. Ona je vsa bleda stopila k mami, ji poljubila roko in ji je nekaj tiho povedala, potem je naglo odšla. Gospod Haro pa je počakal, da je gospa sania prišla proti njemu.
»Vi želite z menoj govoriti?« je rekla prijazno, a zelo umerjeno. »Zdi se mi, da tudi že vem o čem. Ta mali gospodič mi je namreč vso stvar jako natančno razložil.«
Pokazala je Boba, in komaj viden nasmeh ji je hušknil čez ljubez-nivo lice.
Gospod Haro se je stresel. Gori na oknu se je začul prestrašcn vzklik, — gospodična Silvija je prisluškovala.
-^    23    .^-
Gospod Haro pa se je opogumil in je začel: »Prestoštovana gospa, —ako hočete s tem reči, da sem se predrznil... predrznil... takorekoč zaprositi, da bi se smel nekdaj imenovati Vašega sina... ako ...«
»Kaj pomaga, — take stvari se skuhajo vedno za našim hrbtom, pa naj uboge mame še tako pazimo!« je vzdihnila stara gospa. »Na vsak način bi mi bilo Ijubo, da se je Silvija posvetovala prej z menoj, in da bi ne bilo videti vse tako prenagljeno. Toda, kakor moram priznati, da bi tudi jaz sama ne mogla hčerki boljšega svetovati, kar se namreč izbire same tiče ...«
Bob in Tedi bi se bila morala skoro na glas zasmejati, kako je zdaj ujec planil tja in poljubljal stari gospe roko, da ga je morala rahlo na-zaj potisniti. In kako je priletela potem šele gospodična in inamo ob-jemala in poljubljala in se smejala in jokala in smejala. So pač čudni časih tudi veliki ljudje!...
frt zdaj je stara gospa še nekaj dolgo razkladala, kako mora stvar že za tedne in tedne ostati tajna in kako je treba paziti, da ne pride na dan ... po poslih, po otrocih ... Pokazala je Boba in se je nasmehnila. i
Boba je stvar nekako užalila, sam ni vedel zakaj, in odšel je tudi on rajši za Tedijem, ki je bil našel tovarišijo v gruči gospa in gospodičen na počitnicah, katere so ju poznale že od zadnjič.
»Ravno zdaj rnora biti zelo veselo, ko se tako smejejo!« si je mi-slil Bob in je stekel urno tja.
Da, tam je bilo zelo veselo. To so opazili tudi gospod Haro, go-spodična Silvija in gospa mama.
»Kaj neki zopet žlobudra ta neumni Tedi?« je rekel ujec.
Utihnili so in poslušali.
Ni bilo dvoma: Tedi je nekaj deklainiral.
»Še enkrat, še enkrat! Ponovi!« so upile dame in se kar zvijale od smeha.
Ujca je obšla grozna slutnja, in nehote je stopal počasi bliže. Za njim gospa in gospodična.
»O, usmiljeni Bog, zdai se je čulo že popolnoma razločno:
»Pjekjašna ko joža na polju kjajica,
ponizna ko jijija zjutjaj josica,
ko jolica zjutjaj pomladna četica,
še jepša si ^ivija ti!«
Oospod Haro se je rnoral prijeti za grm, da ni padel. Oospa in go-spodična pa najbrže še nista vedeli. kaj to porneni.
»Pa kdo te je naučil to prekrasno pesemco, Tedi?« je vprašala en;i izmed dam.
»Šam naučil. Davi tic Hajo pjavil na vjtu, pa ješ šani naučil!« se jc bahal strašni deklatnator.
Dame so se spogledale.
—~    24    w—
»0, o, vse izgubljeno, vse izgubljeno! Zdaj ne pomaga nobeno skri-vanje več!« je vzdihnila gospa mama. Gospodična Silvija je bila rdeca kakor prekrasna roža, vseh cvetk kraljica, gospod Haro pa zdaj bel kakor lilija, zdaj vojiličast, kakor ponižni ta cvet...
Dame pa so komaj skrivale svojo veselost, in so se druga za drugo razšle.
»Ropar, razbojnik, ubijalec!« je sikal gospod liaro, ko je prišel do Tedija.
»O, pa je ješ pjekjašna pešem!« je vztrajal trdovratni oboževatclj svojega pesniškega ujca.
»Zdaj seveda ne potnaga nič več skrivati. Da, celo čim prej jc treba zaroko proglasiti!« je zopet vzdihnila gospa mama.
Tu je gospod liaro pogledal gospodično, jo je objel in jo je poljubil vpričo mame.
»Evo, je že razglašeno!« se je zasmejal. »Pame gledajo gotov« izza vseh voglov, in zdaj ni pomoči več!«
»Naj se zgodi božja volja!« je vdano vzdihnila gospa.         (Dalje.)