Miro Cerar, ml. JUGOSLOVANSKI STRANKARSKI PLURALIZEM 1. SVOBODA ZDRUŽEVANJA Svoboda združevanja predstavlja temelj političnemu pluralizmu1, zato jo velja zozirom na današnje jugoslovanske razmere Se posebej izpostaviti. To ne zmanjšuje velikega pomena drugih temeljnih človekovih pravic.*, ki imajo za politični pluralizem konstitutivni pomen (npr. svoboda misli, zborovanja, informiranja, volilna pravica), marveč pomeni direkten odziv na tovrstno perečo praznino oziroma blokado na našem pravnem in družbeno-političnem področju1. Praznina je prisotna pretežno v pravni ureditvi, blokada pa v sedanjem političnem sistemu4. Ustavno zajamčena svoboda združevanja ima zato pretežno deklarativno naravo, saj je njeno udejanjanje zaenkrat v večji meri onemogočeno. 1.1. Pojem združevanja Združevanje je proces organiziranega medsebojnega povezovanja ljudi, ki je usmerjeno v zadovoljevanje določenih potreb oziroma interesov. Na podlagi takšnega povezovanja se oblikujejo različna združenja, katerih osnovne značilnosti so npr. relativna trajnost obstoja, bolj ali manj razvita organizacija oblasti, notranja delitev funkcij, obstoj skupinskih norm oz. standardov, po katerih člani združenja delujejo, obstoj določene ideologije, ki ni nujno skladna z dejansko aktivnostjo združenja, obstoj skupnih in posamičnih interesov znotraj združenja. Za pojem združevanja sta značilni dve prvini: dejansko druženje posameznika z drugimi posamezniki v okviru določenega združenja in volja (namen) do takšnega druženja. V družbeni praksi je odločilen voljni element, medtem ko dejanski element ne predstavlja nujne konstitutivne oziroma bistvene prvine združevanja. Tako npr. ne moremo govoriti o združevanju, kadar se več oseb nahaja v Istem prostoru5, vendar nimajo namena ustanoviti združenja (izostanek voljnega elementa), na drugi strani pa je veliko ljudi včlanjenih v razne organizacije (sindikate, društva, stranke itd.), vendar se srečanj ter zborovanj 10 pojmu "politični pluralizem* glej npr. l.Luk&č: Politični pluralizem in demokratizacija javnega življenja. Slovensko politološko druStvo Ankaran. 1989, str. 24X in nasi.. 2 Človekove svobutfine so le ena izmed oblik človekovihpravic v Ji rScm smislu. Glej F'.li..Don»ick: Introduction. Human Rights. University of Durham, 197V, sir. 8,'J 3 Relacija med ostalimi temeljnimi pravicami in političnim (strankarskim) pluralizmom bi terjala posebno oziroma iirio proučitev Situacija se zaenkrat na obeh področjih v več smereh izboljšuje, seveda ne brc/ ostrih konfliktov, lobe required toworkwith someone or share the same office is not the same as being required to associate with him. Harcndt: Freedom of Speech. Clarendon Press -Oxford, 1987, str. 293-294. 71 njihovih članov dejansko ne udeležujejo (v takšnem primeru konstituira članstvo posameznika npr. njegova pisna izjava o pristopu k združenju oz. plačilo članarine). Ncbistvcnost dejanskega elementa je razvidna tudi iz primerov, ko se član različnih združenj sestajajo ali skupno nastopajo, vendar to ne vpliva na njihovo pripadnost oz. sc zaradi tega ne oblikuje avtomatično novo združenje (tudi tu je odločilna volja)6. Toda dejanski element mora biti ves čas "združevanja" prisoten vsaj kot možnost, ki jo lahko upravičence, dokler je član združenja, kadarkoli (v skladu s pravili združenja) izkoristi oz. udejanji. 12. Svoboda združevanja V združevanju je kot v vsaki drugi človekovi aktivnosti že implicitno prisotna tudi svoboda, kajti brez nje je izničena posameznikova volja in s tem vsako (svobodno) ravnanje. Minimum svobode je vsebovan torej že v samem pojmu združevanja. Svoboda združevanja pa pomeni težnjo p«) preseganju takšne minmalne (za pojem združevanja eksistenčne) ravni svobode, ter se kaže zato kot dinamično razširjanje prostora za najrazličnejše oblike in načine mdočloveškega povezovanja in družbenega delovanja. Svoboda kot taka je neskončen proces osvobajanja, ki ni apriorno vezan na predpostavljena absolutna vedenja (resnice), temveč je predvsem odvisen od razporeditve moči in objektivnih možnosti. Šc posebej z družbeno-praktičnega vidika je zato svoboda vedno znova zadana in ne dana , njeno "najstvo" pa nas sili v nenehno iskanje in "napredovanje". Umestitev svobode v izkustveni družbeni vsakdanjik ima nasledke, ki bistveno omejujejo relevantne okvire proccsa "osvobajanja". Svoboda se namreč v družbi praviloma izraža skozi enak«sts, le-to pa se zagotavlja s pomočjo različnih vrst pravil. Posameznikova svoboda je "omejena" s svobodo drugih posameznikov, z interesi družbenih skupin ter z naravnimi (bioU^kimi ipd.) '•Številne bolj /aplctene pnmerc, kolje npr. prisilno \7'' v svojem prvem delu posebej naloge političnih strank, prav tako pa določa tudi njihov ustavni položaj50. Temu sledijo določbe o aktivni in 47 Besedilu 'druge (poudaril M.C.) družbenopolitične organizacije" sledi neposredno besedilo "in vse (poudaril M.C) organizirane socialistične sile*, (¡lede na to, da je v nadaljevanju uporabljena beseda "vse*, ki nc dopuiča izjem, je treba besedo "druge" tolmačih kot neobvezno napotilo. Če bi beseda "druge* pomenila "vse ostale drutttcnopolitične organizacije poleg Zveze komunistov Jugoslavije*, potem bi se ta ista beseda nanaSala tudi na "organizirane socialistične sile", zaradi česar bi bila beseda "vse" nepotrebna. Ker ustava ni na hitro in puvrino sestavljen akt. lahko domnevamo, da je teki ustavodajalec pustili nekaj prostora za morebitne bodoče spremembe v organizaciji političnih subjektov, pn čemer je to moJjvust nekoliko zakril z drugačno splutao naravnanostjo ustavnih določil. Morebitno strankarsko oziroma podobno pluralno politično organ iziranjeznot raj Social ist ične zveze bi bilo moino fcle po odpravi navedenih temeljnih ustavnih načel ter po lemeljili reorganizaciji Socialistične zveze, čeprav menim, da dejansko takicn "omejen" pluralizem ne more učinkovito zahveti. 49 Glej op. 21. 50 l. odst. I par se glasi. 'Die Parteien sind ein ve rfassungs rechlich notwendiger Bestandteil der freiheitlichen demokratischen Grundordnung Sie erfüllen mil ihrer freien, daurnden Mitwirkung an der politischen Willensbildung des Volkes eine ihnen nach dem Grundgesetz obliegende und von ihm verbürgte öffentliche Aufgabe." Takina ureditev je paradoksalna, saj Šteje za obvezen ("notwendiger") del "svobodnega demokratičnega prostora", na drugi strani pa nikjer (v zakonu) nc nalaga obveznega formiranja 82 pasivni strankarski legitimaciji (par. 3), imenu stranke (par. 4) ter o načelnem enakem obravnavanju političnih strank (par. 5). V drugem poglavju zakona (par. 6 - 16) je izredno nadrobno obravnavana notranja ureditev strankarskih organizacij, tretje poglavje vsebuje le načelno določbo o kandidiranju na volitvah ter napotilo na volilno zakonodajo ter strankarske statute (par. 17), četrto poglavje obravnava podrobno financiranje volilnih aktivnosti strank oziroma povračilo njihovih stroškov (par. 18 - 22), peto poglavje določa način izkazovanja letnih računov in poročil (par. 23 - 31), v šestem poglavju pa so določeni (prepovedni) ukrepi zoper stranke, ki s svojo notranjo ureditvijo oziroma delovanjem nasprotujejo ustavni ureditvi (par. 32 - 33). Sedmo poglavje (pat. 34 -41) vsebuje končne določbe. Analiza nemškega zakona o strankah bi zahtevala seveda posebno obravnavo. Na tem mestu naj le poudarim, daje zakon izredno podroben, zaradi česar deluje sicer v določeni meri omejevalno, na drugi strani pa prav zaradi tega zagotavlja precejšnjo pravno varnost. Na eni strani je zakon očitno odraz potreb prakse, na drugi strani pa odseva dobro mero nemškega smisla za natančnost in formalnost. Pri morebitnem bodočem oblikovanju jugoslovanskega zakona o političnih strankah (ter drugih oblikah združevanja), bi sc veljalo za začetek izogniti podrobnemu urejanju tc materije, razen pri vprašanjih, ki terjajo že na začetku natančno in jasno ureditev (npr. financiranje, spori glede imena stranke, razlogi za prepoved strank ipd.). Takšen pristop je zavzel tudi madžarski zakonodajalec, ki je v Zakonu o pravici do združevanja5' nedavno uredil ne le okvire strankarskega združevanja, temveč tudi drugih oblik svobodnega združevanja (sindikati, množična gibanja, interesne skupnosti, društva in druge organizacije), pri čemer obravnava načelno vse pod skupnim nazivom "družbene organizacije" (par. 1), na nekaterih mestih pa obravnavaše posebej (ločeno) politične stranke. Madžarski zakon je bistveno kra^i in splcrtncjši od nemškega. V prvem poglavju vsebuje splošne določbe (par. 1 • 5), v drugem obravnava statut družbene organizacije (par. 6 - 7), tretje poglavje določa pravice in dolžnosti članov (par. 8 - 9), v četrtem poglavju so določeni okviri notranje organizacije družbenih organizacij (par. 11 - 12), peto poglavje vsebuje načelno določbo o zvezi družbenih organizacij (par. 13), šesto poglavje ureja nadzor nad delom družbenih organizacij (par. 14 - 19), zadnji dve poglavji pa obravnavata družbene organizacije (par. 20-21) ter zaključne odredbe (par. 22 - 28). Madžarska zakonska ureditev je kot splošni Vzorec* aktalna za naše razmere predvsem zaradi dveh razlogov. Prvič, to je ureditev v nastajanju, ki dopušča praksi dovolj prostora za razmah, kar bo imelo povratni vpliv v obliki zahtev za dopolnjevanjem in spreminjanjem pravne ureditve. Takšna zakonska ureditev pluralizem bolj vzpodbuja kot omejuje. Drugič pa je madžarski zakon vzpodbuden, ker obravnava tudi nestrankarske oblike združevanja. Glede specifičnih 51 Zakon It. 11/1989. 83 vprašanj pa jc seveda nemška zakonska ureditev političnih strank primernejša podlaga za črpanje ustreznih rešitev v naši morebitni tovrstni ureditvi (seveda le strankarskega sistema). 4. JUGOSLOVANSKI VEČSTRANKARSKI PLURALIZEM 4.1. Predstavitev modela Z ozirom na jugoslovansko pretežno nedemokratično preteklost ter še posebej zaradi prevlade strankarskega oziroma političnega monizma v našem povojnem obdobju, bo prehod v demokracijo nujno dolgotrajen proces52. Politična pluralizacija lahko poteka v Jugoslaviji zaradi razlik med njenimi deli (republikami itd.) le časovno neenakomerno, pri čemer se mora težiti k zmanjševanju večjih časovnih zamikov, ki so ob obostoječih družbenopolitičnih, ekonomskih in drugih težavah še dodatna ovira za proces demokratizacije in modernizacije. Takšen proccs bo še nadalje sprožal pretirane konflikte, ki lahko v najslabšem primeru ogrozijo delovanje sistema ter onemogočijo skupen (jugoslovanski) izhod iz splošne družbene krize. V nadaljevanju predstavljam zato tisto varianto strankarskega pluralizma, ki ima po mojem mnenju največje možnosti za uspešno preživetje ter "pravila igre", ki so nujno potrebno sredstvo pri prehodu v pluralno družbo in njenem ogranjevanjj, šc posebej v družbah z velikimi mrtranjimi razlikami. Model jc naslednji: v prv i fazi uveljavljanja oziroma delovanja strankarskega pluralizma ustreza sedanjim razmeram večstrankarski sistem z dominantno strankarsko koalicijo, ki jo predstavlja zaenkrat Zveza komunistov Jugoslavije; v drugi fazi razvoja pa naj bi položaj dominantne koalicijc postopno slabel ob hkratni krepitvi položaja opozicijske koalicijc strank in drugih družbenih skupin. Prva faza naj bi bila časovno čim krajša. V prvi fazi mora notranjo pluralizacijo posameznih republiških prostorov dopolnjevati trans-rcpubliSko oziroma trans-nacionalno povezovanje (minimum tega povezovanja mora predstavljati na začetku vsaj Zveza komunistov), ki naj postane v drugi fazi prevladujoča oziroma osnovna oblika povezovanja5 . Subjekte povezovanja in medsebojnega tekmovanja morajo predstavljati ob 5?lu velja opozoriti na upravičeno optimistično trditev, da z vidika demokratičttcga razvoja mednarodne razmere po drugi svetovni vojni te nikoli niso bile tako ugodne kot v tedanjem času, torej ob i/teku 80-ih let. Cilcj Jambrek: Oblast... op.ci!.. str. 44 - 45. S3jambrck, Oblast..., op.cit., str. 66. pravilno ugotavlja, da je lahko Jugoslavija stabilna le kot pluralno fragment irana zveza. Po čim več delitvenih linijah jc framentirana tem bolje, ker jc tako povečana možnost političnih kombinacij in različnih navzkrižnih ("cross-cutting") koalicij. Take delitvene linije lahko predstavljajo teritorialne decentralizacije (republike, občinske, pokrajinske). delitev oblasti na zvezni ravni med vlado, parlamentom in sodstvom, strukt ubranost parlamenta in druge. H4 političnih strankah tudi Številne druge oblike združevanja (asoeiacijski pluralizem)54. Takšen model, ki je usmerjen načelno v realizacijo demokratičnega političnega sistema, je kompromisen, ker upošteva realne jugos-lovanske razmere. Kompromis je prisoten v prvi fazi dvostopenjskega razvoja, izhaja pa iz pred-pstavke, da je Jugoslavija v pretežni meri skupna vrednota55, ter da je cilj političnih in drugačnih prizadevanj demokratična Jugoslavija kot celota5". Kolikor bi Jugoslavija ne predstavljala izhodiščne vrednote, bi lahko zastavili model prehoda oziroma obstoja strankarskega pluralizma nckompromisno, s čimer bi (v bistveno večji meri) tvegali ali vojaški udar ali pa (bolj ali manj konflikten) razpad jugoslovanskega sistema v dve ali več povsem ločenih enot. 4 J. Komentar k modelu 4.2.1. Postopnost razvoja Razvoj danes stabilnih "zahodnih" (meščanskih) demokracij je potekal skozi daljše obdobje počasnega, postopnega odpiranja političnega prostora in vzporedne legalizacije politične opozicije. Politična konkurenca je bila omejena sprva na socialne in ekonomske elite, ter je šele v kasnejših stopnjah razvoja zajela tudi širše socialne segmente5 Dejstvo, da šteje teorija takšno sosledje za ustrezno (stabilnejšo) pot od hegemonije do poliarhije5 , velja upoštevati tudi pri nas, zozirom na naše specifične razmere. V prvi fazi razvoja pluralizma se gre predvsem izogniti ekstremnemu (glede na število in raznolikost strank) strankarskemu pluralizmu oziroma mnogostrankarskemu modelu. 4.2 J. Šibkost mnogostrankarskega sistema Moč stranke se zrcali v stopnji njene institucionalizacijc in v obsegu institucionalizirane masovne podpore. Šibka stranka je lista, ki si ni (v nasprotju /močno stranko) zagotovila zadovoljive podpore pri občanih in ni uspela ustrezno institucionalizirati svojega delovanja . 54 Število delitvenih lini povečujejo te posebej različna druJhena gibanja (npr. ekolo&o p banj«, gibanje rt varstvu človekovih pravic), saj so Lahko njihovi člani hkrati člani v strankah in drugih organizacijah ter celo v drtavnih organih 55 Pri tem ne moremo mimo ugotovitve, da je jugoslovanska skupnost "bolj zadana kakor dana". J.Bonfcvič: Od d rta vc do zajcdnice, Ar-hiv za pravne i d ruti ve ne nauke. It. 4. Beograd. l'«8, str. 600 56 "i)er demokratische Verfas&ungsstaat beruht auf einem "(irundkomeiu". d.h. einer grundsätzlichen Ubereinstimmung der Burger mit der staatlichen Ordnung, die nicht nur deren organisatorische (tcstalt, sondern auch deren sachliche Ziele und Ausrichtung umfasst.* Gtxj K.M. Meensen: Parteienstaatlichkeil -Krisensymptome des demokratischen Verfassung*-staals?. Neue Juristische Wochenschrift. Heft 39, (38). 1985. Mr. 2289 57 Jambrek. Oblast.... op. rit., str. 35 58 Ibidem. 59. Prim. Huntington, op. ciL,slr. 408 in nasl.. 85 Isti avtor ugotavlja, da jc institucionalna moč politične stranke odvisna od treh faktorjev: prvič se zrcali strankina moč (kot pozitivna lastnost) v njeni zmožnosti preživetja svojega ustanovitelja ali karizmatičnega voditelja; drugič predstavlja znak strankine moči njena nadrejenost tistim skupinam, s katerimi je povezana (gre za razne družbenoekonomske in druge organizacije, npr. sindikati, kmečke zveze), kadar se odloča o političnih zadevah; tretji znak močne stranke je Številnost njenih Članov oziroma aktivistov, ki sc identificirajo s stranko in ne gledajo nanjo le kot na sredstvo za dosego drugih ciljev. "A contrario" pridemo do lastnosti Šibkih strank (po odhodu vodje postanejo nestabilne, pri političnih odločitvah niso samostojne, članstvo izrablja stranko za dosego svojih posamičnih ali posebnih ciljev). Ce prenesemo te lastnosti na sistem, ugotovimo, da prevladujejo v močnem večstrankarskem sistemu močne stranke, zaradi česar je takšen sistem stabilen in kot tak razvojno napreden. Šibak sistem je, nasprotno, nestabilen in razvojno neperspektiven, zaradi česar vodi v družbeno krizo oziroma takšno krizo še poglablja. V družbah z nizko stopnjo modernizacije60 jc mnogostrankarski sistem praviloma šibak, zato predstavlja v takšnih družbah enostrankarski sistem manjše tveganje oziroma nevarnost za stabilnost sistema61. Prehod v mnogostrankarski sistem ter njegovo delovanje mora torej spremljati visoka stopnja družbene modernizacije ter prisotnost močnih strank, ki lahko asimilirajo oziroma pretežno nevtralizirajo skupine in odnose s sistemsko disfunkcional-nimi tendencami. Zaradi izostanka obeh pogojev terja jugoslovanski primer nujno postopnost v razvoju (neizogibna je tudi precejšna nesimultanost) večstrankarskega ter širšega političnega sistema. 4.2J. Slabosti enostrankarskega sistema Zavedati seje treba dejstva, da obstaja več bistveno različnih tipov enostrankarskih sistemov. V prvih jc edina stranka ("single pa rtv") brez lastne moči in jc zgolj orodje oziroma privesek določene državne institucije (npr. vojske, ali vlade, ali obeh skupaj), v drugih jc stranka le ena izmed vladajočih institucij, v M) V to skupino sodi tudi Jugoslavija. V zvezi s tem jc zanimiva ugotovitev, da je ključni problem transformacije jugoslovanske predmoderne skupnosti v post moderni racionalno organiziran sistem osamosvojitev politike od politične nadvlade (dominacije), ne pa predvsem osvobajanje ekonomije M lirezo\tek: Politični pluralizem kol projekt demokracije.Teorija in praksa. St. 1-2, (XXVt), I jubljana, 1989, sir. 167. Naj navedem te ugotovitev, da lahko v kapitalističnih državah trg deluje tudi brez demokratično organizira ne ga političnega sistema, medtem kojevsocialističmh driavah mak) verjetno, da je mogoče vzpostaviti trtno gospodarstvo in te manj zagotoviti njegovo trajnost brez demokracije. Velja ludi obratno, namreč, da napredek demokracije v socialističnih okvirih brez t rine ga gospodarstva ni mogoč. B.Caratan: Spremembe v socialističnih deklah; od krize do novega koncepta socializma, Teorija in praksa, it 6-7. (XXVI), t j ubija na. 1989. sir. 783-784. 61 Glej Huntington, op. cit.. str. 422. Avtor ugotavlja, da so lahko v ditavah z nizko stopnjo modernizacije enostrankarski sistemi tako močni, kot tudi iibki 86 tretjih pa jc stranka totalitarna organizacija itd/'2 Temeljna slabost enostrankarskega sistema je seveda odsotnost opozicije in s tem politične kompetitivnosti''1. Vstop nove skupine v sistem jc mogoč le preko njene vključitve v vodilno (edino) stranko oziroma njene "satelite", kar proizvaja družbeno anomijo in krizo. Odprava enostrankarskega sistema ter institucionalizacija pluralnega, kompetitivnega sistema predstavlja zato nujno osnovo prehoda v demokracijo . Enostrankarski sistem je v določenem krajšem obdobju lahko učinkovit oziroma koristen dejavnik družbenega razvoja, ker (prisilno) onemogoča os-trcjSc družbene spopade. Toda stabilnost takšnega sistema temelji bolj v njegovem poreklu oziroma poreklu stranke kot pa je utemeljen v njegovi naravi. Začetna družbeno razvojna progresivnost jc praviloma posledica dejstva, da izhaja takšen sistem iz zmage v revolucionarnem ali nacionalnoosvobodilncm boju'"5, ki vzpodbuja široko mobilizacijo. Stranka (edina) dolgoročno ne uspeva zadržati ter povečevati stopnje mobilizacije in organizacije, zato predstavlja kontinuirana modernizacija zanjo nerešljiv problem. 4.2.4. Sistem z dominantno stranko - podobnost z dvostrankarskim sistemom Ker sili dominantna stranka opozicijske stranke praviloma v koordinirano oziroma v marsičem enotno nastopanje, jc takšen sistem podoben dvostrankar-skemu. Slednji jc pretežno stabilnejši od mnogo-strankarskega'1*'. zato bi omogočila vsaj začetna (pretežno) dihotomna polarizacija jugoslovanskega političnega prostora večjo politično oziroma družbeno stabilnost. S tega vidika je zanimiva Lijphartova predstavitev6 prednosti in pomanjkljivosti M RC Fried" Comparative Political Institutions. University of California, I xv. Angeles, IWi, Mr 102. V nadaljevanju imam v mislih predvsem totalitarne stranke oziroma hcgcmonc stranke (v skladu s Sanonjcvo klasifikacijo). 63 Strankarsko kompetitivnott lahko nadomesti v enostrankarskem sistemu tekmovanje med strankino in drfavno birokratifno hierarhijo, /a kar morata hiti i/polnjena dva pogoja: I. obe hierarhiji morala ostati ločeni ("distinct*): 2. med njima mora obstajati določeno ravnotežje moči Huntington, op.cit., str. 426-427. 64 Volkmann-Schluck (op. cit., str. 134). meni. da je najhujia oblika "demokratičnega' despotoma tista, v kateri je ¿koncentrirana druibena moč v rokah ene in edine stranke oziroma v njenem vrhovnem telesu ali pa kar v eni osebi, ki ni več odgovorna nobeni instanci. 65 linostrankarski sistemi, ki izhajajo iz revolucij, so stabilne jii od listih, ki so proizvod nacionalnih gibanj. Med slednjimi so tisti, ki izhajajo iz dolgotrajnih bojev stabilnejii od onih, ki so izlli iz kratkih in laHjih spopadov. Huntington, op. cit.. Ur. 425. 66 Obstaja seveda tudi precej mnogostrankarskih sistemov, ki sc odlikujejo s stabilnostjo in visoko stopnjo modernizacije, zaradi tesar sc kefe "tradicionalna" trditev odvostrankarskem sistemu kot najbolj "naravnem" in stabilnem (utemeljitelj te teze Duverger - glej Scott, llrcbenar,op. cit., str. 365) v precej relativni luči. Toda v nestabilnih, slabo ra/vitih sistemih (kot jc danes jugoslovanski), za katere je značilen ob lem Sc strankarski oziroma politični momzem (monopol), jc lahko nenaden "preskok" v mnogostrankarstvo usoden, saj lahko pripelje do nenadne (prevelike) dezintegracije. kar ima za posledico razpad sistema, ali pa ponovno (prisilno) vzpostavitev politične diktature 87 prcfcrcnčncga pogleda na dvostrankarstvo. Avtor ugotavlja, da so prednosti dvostrankarskega sistema naslednje: 1. dvostrankarski sistem ima pomirjevalni in integrativni vpliv ('moderating and centrali/ing influence") na demokratični režim ; 2. v parlamentarnih sistemih angleškega tipa je izvršna oblast (vlada) stabilnejša in bolj kohezivna celota, ker jo formira izključno večinska stranka v parlamentu; 3. volilna alternativa je enostavna, ker omogoča volilcem "čisto" izbiro med dvema opcijama (v mnogostrankarskih sistemih brez večinske-dominantne stranke izbirajo volilci med kompromisnimikoalicijskimi programi); 4. stranka, ki zmaga na volitvah, pridobi siccr veliko (odločilno) moč, z njo pa hkrati tudi direktno in popolno odgovornost za izvrševanje oblasti, kar jo (ob hkratnem pritisku opozicije) nedvomno sili v veliko prizadevnost za uresničitev zadanih ciljev. Kritika "dvostrankarske teorije" je hkrati predvsem prikaz nekaterih pozitivnih strani mnogostrankarskih sistemov. Tako je moč ugotoviti naslednje: 1. favoriziranje dvostrankarstva je "preokupirano" z velikimi demokratičnimi državami in ne upošteva malih sodobnih demokracij (npr. skandinavske države, države Bcncluxa, Švica), v katerih obstoje učinkoviti mnogostrankarski sistemi; 2. kritika mnogostrankarskih sistemov zaradi njihovih pogosto nestabilnih vlad jc v določeni meri zgrešena, saj vladne krize ne generirajo nujno splošne družbene nestabilnosti ter ne povzročajo bistvenih sprememb vdrugih državnih oziroma upravnih organih; 3. kontradiktirni sta ugotovitev o zmerni in integrativni naravi dvostrankar-skega sistema na eni strani ter trditev, da ponuja dvostrankarstvo čisto (volilno) opcijo med dvem različnima programoma; 4. dvostrankarski sistem omogoča nedvoumno ("unambigous") vladno odgovornost le v posebnih okoliščinah, na drugi strani pa je možno doseči takšno (stopnjo) odgovornost(i) tudi v mnogostrankarskih sistemih6 5. dvostrankarski sistem ne more izprofilirati več kot dveh temeljnih alternativnih programov, zaradi česar je politično-idcoloSko bolj "monopolen" od mnogostrankarskega, v katerem so predstavljene (kar pa ni nujno) številne povsem različne usmeritve7". V morebitnem jugoslovanskem večstrankarskem sistemu se končno ne bo mogoče izogniti mnogo strankarski strukturi, ki jo "terjajo" številne socialne, 67 Glej A. Lajphart: Democracies, Patterns of Majoitahan and Consensus Government in twenty-One Countries, Yale University Press, New Haven and I «ndon, 1984, str. 107-114. 68 Glej ibidem, sir. 107-108; glej tudi Jambrek. Oblast.... op. cit., str. 59-67, kjer poudarja avtor več)o primernost dvost rankarskega (stranka na oblasti in opozicija) sistema, ketf politično stabilnejšega od mnogostrankarskega ter kot tak&iega botj primernega za Slovenijo. 69 Gkj I ijphart, Dcmocracics. Patterns , op. cit.. str. 113-114 70 Glej ibidem, str. 114. Ob vsem tem jc potrebno seveda upoitevati.da se tudi v dvostrankarskih sistemih pojavljajo 'tretje* stranke, zaradi česar je pomembno izoblikovati kriterije o tem. 'katere stranke naj itejejo" ('which parties should be counted*) -o tem glej ibidem, str. 115 do 116. 88 ekonomske, religiozne, kulturne in politične razlike. Učinkovitost takšnega sistema pa bo lahko uresničena le, če se bo razvijal postopno (zmerna kon-lliktnost je pri tem celo zaželjena, vendar jo velja usmerjati v progresivne cilje) 1 ter se vedno znova pretežno dihotomno polariziral (stranke na oblasti) nasproti strankam v opoziciji. Takšna polarizacija, kot že rečeno, ne sme potekati na relaciji "severozahod" - "jugovzhod", temveč predvsem skozi odnos "oblast - opozicija", ob hkratnem spodbujanju najraznovrstnejših (predvsem presečnih - "crosscutting") medsebojnih povezovanj mimo (preko) republiških meja. Huntington ugotavlja da dvostrankarski sistem in sistem z dominantno stranko lažje institucionalizirata postopke za asimilacijo novih skupin, kot zmoreta to eno- ali mnogo- strankarski sistem, kar je posledica učinkovitejše strankarske tekme in dolgoročne politične stabilnosti, kiju prva sistema zagotavljata. Ker je z vidika družbenopolitičnega razvoja odločilna zmožnost strankarskega sistema, da asimilira nove družbene sile , kijih proizvede modernizacija se zastavlja vprašanje političnih strank 5 predvsem v luči zagotavljanja takšne asimilacije. V sistemu z dominantno stranko poteka asimiliacija novih družbenih programov uspešneje kot v enostrankarskem sistemu ter praviloma v dveh stopnjah. Novonastalc skupine oziroma njihovi programi se izrazijo sprva s pomočjo manjših (opozicijskih) strank nato pa jih dominantna stranka, kolikor seji zdi to koristno za lasten ugled in položaj, absorbira. Takšno "lažno" povečevanje družbenega ugleda oziroma moči dominantne stranke je potrebno sproti preprečevati, v prvi vrsti s pravočasnim obveščanjem javnosti '1, ki mora biti seznanjena s pravimi nosilci idej in programov. Vsak monopol nad sredstvi javnega obveščanja mora bili pravno in dejansko onemogočen, ker jc nezdružljiv s političnim pluralizmom in demokracijo. 71 lijphart, ibidem, str. 128-149. ugotavlja, da so bila sporna vpraSanja ('issue dimensions"), ki so se pojavljala v najmanj 22-ih demokratičnih strankarskih sistemih v obdobju 1945-1980 prisotna predvsem na naslednjih področjih: 1. družbenoekonomskem; 2. religioznem; 3. kulturno-etničnem, 4. urbano-kmetijskim. 5. na področju režimske podpore; 6. zunanjepolitičnem; 7. na področju soočanja matenalizma s postmatenalizmom 72 Huntington, op. rit., sir. 424. 73 Zavedati se je treba dejstva, da "proizvaja" pluralna (kompleksna) družba nujno več normativnih projektov kot jih je mogoče realizirati. Glej Brezovick. op. al., str. 166 in nasi.. K temu velja dodati ie ugotovitev, da politični monopol umfirira. selekcionira in purificira ideje tako, da postajajo čedalje bolj revne, enolične, neučinkovite in jalove, kar vodi družbo v zgolj nekoristno vegetiranje. Iz pogovora z V.Pečjakom o Knjigi o idejah. Teorija in praksa, it. 1-2 (XXVI), Ijubljana, 1989, str 157 74 Ibidem, str. 420-421. 75 C) "efektivnem' ftevilu strank v sistemu glej Lijphart. Democracies, Patterns..., op. rit., str. 116-123. 89 4.2.5. Večstrankarstvo in federalizem Jugoslavija sodi v o/ki krog t.i. "¿istih" večnacionalnih federacij, kamor uvrščamo le še Češkoslovaško in Sovjetsko zvezo77. Ker imajo svoje nacional-no-sirukturnc posebnosti za razliko od ostalih federacij vse tri navedene federacije enostrankarski (monistični, monopolni) politični sistem, so ustrezne tovrstne primerjave že v temelju bistveno otežkočene, če ne celo onemogočene. V vseh treh "čistih" nacionalnih federacijah obstaja "personalna unija" med državno organizacijo in (edinimi) strankami. V prihodnje je realno pričakovati v teh federacijah predvsem nastanek strank glede na nacionalno pripadnost ter strank, oblikovanih po drugih kriterijih (kolikor takšen razvoj ne bo prisilno onemogočen), kar je mogoče zaslediti tudi v drugih federacijah, ki imajo večnacionalno oziroma več-etnično sestavo (npr. Indija, Kanada - izjema je Švica)78. Ker kot rečeno primerjave med "čistimi" nacionalnimi ter drugimi federacijami niso ustrezne, navajam le nekatere spUrinc značilnosti slednjih, ki se nanašajo na politične stranke. Primerjalni pregled nam pokaže, da prevladuje v večstrankarskih federacijah težnja po krepitvi ccntra, kar ima za posledico slabitev federalnega načela79. V številnih federacijah se predstavljajo pomembnejše (močnejše) politične stranke kot zveze ("fedcracijc") lokalnih strankarskih organizacij (npr. v ZRN, ZDA, Švici), v nekaterih, predvsem južnoameriških državah pa sopolitične stranke relativno čvrste "nacionalne* (državne) organizacije . V sedanjih večstrankarskih federacijah praktično ni primera, da bi bila ista politična stranka na oblasti tako v federaciji kot tudi vseh federalnih cnotahsl. V vrsti federacij obstajajo tudi lokalne politične stranke, ki delujejo le v okviru posameznih federalnih enot, kar je posledica ali njihovih zgolj lokalnih interesov ali pa njihove nezadostne moči. V večstrankarskih federacijah so stranke na spltAno integral ivni dejavnik, ideje separatizma pa so prisotne le v "Incompctitive parry systems, there are competing sources of information both via the parties and also via the media of communication, the government and interest group». Competitive parties will have no monopoly of information: cxpcnence in government, ideological appeal, ideas for action will not be restricted to a single formation-* Fried, op. ril., str. 108. 'L o/imm na nacionalno sestavo delimo federacije rta tiste s preteJno homogeno nacionalno strukturo ter na vef nacionalne federacije. Slednje delimo dalje na tn podskupine, med katerimi so '(iste* nacionalne federacije, za katere je /naftino, da jenafelno vsak narod organiziran v posebni federalni enoti (v Sovjetski /vezi je /aradi ftevilfnosn narodov lo nafrk> udejanjeno v manj& meri oziroma v spccififni obliki), tem sledijo večnacionalne federacije kot npr. Švica in Kanada, kjer nacionalni oziroma etnifni element ni bistveno vplival na organiziranje federalnih eno» (k-teh je zato precej vei etnitnih skupin), v tretjo skupino pa uviifamo predvsem Indijo, v katen se pojavlja problem vcfnaoonalnocti skupaj s problemom uskladitve Številnih ras. jezikov, religij in kultur Glej M. Jovtix1: Savremeni federalizam. Savrcmcna administracija, Beograd, 1973, sir. 60-68. 79 Glej ibidem, str. 241-242. 80 Ibidem, str. 242. 81 lidino tovrstno izjemo je predstavljala Kongresna stranka v Indiji, ki je imela v prvih letih po nastanku federacije vefino tako v zveznem parlamentu kol v parlamentih vseh federalnih enot.lbi-dcm. 90 manjši meri in to predvsem pri manjših, lokalnih strankah. Omeniti velja še, da so (še posebej v nacionalno homogenih federacijah) predstavniki parlamentarnega doma federalnih enot praviloma predstavniki političnih strank in zato (dejansko) "manj" predstavniki federalnih enot82. 4J. Pravila igre 4.3.1. Konflikt Človeška družba je nujno konfliktna83. Različni modeli demokracije84 ter njihove izpeljave odpravljajo le najnevarnejše konflikte, ostale pa transformir-ajo v produktivne spopade. Večstrankarski oziroma politični pluralizem temelji na konfliktnostiss, zaradi česar se kaže njegova učinkovitost prvenstveno na tem področju. In prav pri reševanju konfliktov se mora bodoči jugoslovanski večstrankarski sistem dokazati kot učinkovitejši od (do)scdanjcga enostrankarskega oziroma monističnega ter spodbuditi modernizacijo in razvoj celotne družbe. 43.2. Nekaj splošnih značilnosti reševanja konfliktov Dahl ugotavlja'*" nekatere splošne značilnosti (reševanja) konfliktov, pri čemer velja kljub nekoliko drugačnemu avtorjevemu kontekstu te ugotovitve navesti v naš namen. Dahl ugotavlja, da so možnosti za mirno reševanje konfliktov večje: 1. če obstajajo institucionalni pripomočki, ki vzpodbujajo konzultacijo, pogajanja, proučevanje alternativ in iskanje vzajemno koristnih rešitev, 2. če obstaja širši prostor, znotraj katerega iščejo različni subjekti zaželjenc rešitve; 3. čim manj komulativni so konflikti oziroma spopadi; 4. čim večji je ekonomski presežek eksistenčnega minimuma v družbi; 5. če temelji sporazumevanje na ugodnih preteklih tovrstnih izkušnjah; 6. čim bolj so stranke v konfliktu enake v potencialni moči; 7. če so posamezniki, ki vodijo pogajanja, osebno naklonjeni sporazumevanju in mirnim rešitvam. 82 Ibidem, sir. 243. 83 *|t is profound though not uncommon misunderstanding about popular government - about democracies-lo assume thai they do not employ coercion. They do.* R.A Dahl: Modern Political Analysis. Prentice-Mall. Inc.. tingelwood, New Jersey, 1963, str. 76. 84 () tem glej I). Held: Modeli demokracije. Knjižna zbirka Krt. Ljubljana. 1*19. 85 ()b tem velja poudarili k. da je konflikt nosi tudi nujni (bistveni) sestavni del federalizma, da je torej federaciji "vrojena". kar Se dodatno izpostavlja problematiko konfliktnosti v okviru jugoslovanskega prostora. Glej L B John Sukob i rcSavanje sukoba u kanadskom fcderalnom sistemu. 1'cderacija i fcderalizam. Institut druitvenih nauka Pravnog fakulteta u NdUi, 1987, str. 396-408 86 Dahl. op.cit., str. 76-92. 91 4JJ. Pravila igre Pravna ureditev, četudi "liberalna", je Se vedno preveč toga, da bi predstavljala sistemsko sredstvo zagotovitve najprimernejSe(ih) oblike (oblik) političnega pluralizma. Še posebno v današnji jugoslovanski krizni situaciji je (bodoča) pravna ureditev (resnične) svobode združevanja ter njenih najpomembnejših oblik in "okvirov* dvorezen moč. Izhodiščna situacija nam ne dopušča preveč "eksperimentiranja", na drugi strani pa nas sili v prestrukturiranje (tudi) političnega sistema. Kako torej postopno izgraditi ter institucionalizirati večstrankarski oziroma širši pluralistični sistem, ki bo pospeševal skupen jugoslovanski razvoj? Rešitev je seveda kompleksna in terja zato uspešne posege ne ekonomskem, političnem, pravnem in drugih področjih. In če se osredotočimo na politiko lahko imenujemo takšno rešitev "pravila igre". V nadaljevanju obravnavam zato (skrčeno) Lijphartovo predstavitev pravil igre ("rules of the game')87, ki omogočajo proccs(e) afamodacqe88 na Nizozemskem, pri čemer so ta pravila mutatis mutandis uporabna tudi pri nas. Pravila igre niso pravna pravila, temveč so sestavni del politične kulture oziroma političnih kulturnih vlog ("part of the "role-culture""). Predstavljajo mešani«) pravil in splošnih usmeritev ("general orientations") v politiki ter so po naravi bolj proceduralna kot vsebinska. Pravila igre niso utemeljena v splošnem nacionalnem oziroma državnem konsenzu, temveč obvezujejo v glavnem le politične (strankarske in druge) elite. Člani lc-tch jih skozi medsebojno konfrontacijo tudi medsebojno izoblikujejo. Poudariti velja, da so tovrstna pravila nezapisana, neformalna in implicitna 1. Prvo pravilo poudarja, da politika ni igra, temveč je posel ("business"). Ne glede na dejstvo, da izhaja takšno pojmovanje politike na Nizozemskem iz specifične tradicije in da so pravila igre drugod (npr. v francoski politiki) pojmovana drugače*1, velja upoštevati zahtevo po profesionalizaciji politike oziroma njenih glavnih akterjev tudi pri nas. To pravilo jc po mnenju Lijpharta "aksiom", na katerem temeljijo vsa ostala pravila igre. 2. Drugo pravilo lahko označimo kot sporazum o nestrinjanju ("agreement 87Glej Lijphart: The Politics of Accommodation (Pluralism and Democracy in the Netherlands), University of California Press. Berkley, Left Angeles. London, Second bdition. Revised. 1975, str. ML '/. akomod&cijo jc miSljcn proces reievanja spornih vpraianj oziroma konfliktov ("settlemnt of divBive issues and conflicts') v razmerah minimalnega konscn/a ("where only a minimal consensus exists"), /a uspeinost taktnega procesa je potrebno predvsem dvoje: 1. minimalni spora/um strank o temeljnih tzhodrihh; 2. t tem povezano naravnanost voditeljev ra/lifnih blokov v ohranitev sistema. Cilej ibidem, str. 10.VI04. "No convenient book of rules exists; they have to be inferred from the action of the leaders specially under conditions of political tension." Ibidem, str. 123. 90 *... Dutch politics is sharply different from ...* Game of politics in France "With its tactics of delay equivocation and avoidance of responsibility regardless of the conscqucnccs for the nation.* N. 1 cites: On the Game of Politics in France, Stanford University Press. 19S9 - navajam po Lijphart, The Politics of Accommodation..., op. cit.. str. 123. 92 to disagree"). Temeljna prepričanja drugih skupin morajo biti, če ne spoštovana, vsaj tolerirana. Nesporazumi nc smejo prerasti v medsebojno zaničevanje ali v izpreobračcvalno vnemo ("proselytizing zeal"). V določenih primerih velja premostiti nasprotna stališča na podlagi odločitve konkurentne večine in zavrnili možnost veta kakšne od pogajalskih skupin. Menim pa, da mora biti pravica veta priznana vedno glede temeljnih eksistenčnih vprašanj določene homogene cclotc (države, naroda, stranke itd.), kajti v nasprotnem primeru lahko večina dejansko "odpravi" manjšino. 3. Najpomembnejša politična vprašanja se morajo reševati v prisotnosti voditeljeve vseh zainteresiranih oziroma prizadetih strani (t.i. "summit diplomacy"). Bolj pomembna vprašanja terjajo udeležbo višjih predstavnikov posameznih elit. V ta namen je bilo na Nizozemskem oblikovanih več skupin, med njimi npr. "a fivc-mcn cmmittcc" (komite petih mož), sestavljen iz parlamentarnih poslancev najpomembnejših nizozemskih strank'To telo nima formalnega statusa in deluje zgolj občasno oziroma po potrebi, pri čemer se mu pripisuje velik politični pomen v kriznih obdobjih. 4. Proporcionalnost je pravilo, ki preusmerja politično akcijo spopada na distribucijo. Načelo proporcionalne delitve sredstev (predvsem denarnih) je primerno za politično manj konfliktna področja (npr. šolstvo, zdravstvo), kajti načelo proporcionalnosti ne more reševati bolj zapletenih vprašanj. 5. Eno izmed možnih kompromisnih sredstev predstavlja tudi depolitizacija določenih sfer, kije najbolj učinkovita takrat, ko je zagotovljena že na ustavnem in zakonskem (torej normativno-pravnem) nivoju. 6. Ker zahteva uspešna akomodacija visoko stopnjo politične fleksibilnosti in ker morajo njeni vodilni akterji v pogajanjih pogosto modificirati stališča ter jih usmeriti v pragmatične kompromise, je treba določene faze tega procesa skriti pred javnostjo.Tjynost je torej pomembno pravilo, ki ga velja upoštevati posebej v primerih ostrih konfrontacij. Soočanja v državnih organih (parlamentu) pa morajo potekati seveda javno, pri čemer bo njihova uspešnost v veliki meri odvisna od preliminarnih tajnih kompromisov. 7. Sedmo pravilo je direktna izpeljava prvega in sc glasi: "Pusti vlado, da opravi svoje delo"92. Politične stranke in druge skupine naj torej spoštujejo pristojnosti državnih organov in sc vzdržijo direktnega vmešavanja v njihovo delo. Navedena pravila so orientacijska, njihov krog pa je nujno odprt. Jugoslovanska (večstrankarska, pluralna) politika mora čim intenzivneje izgrajevati oziroma sc sporazumevati o temeljnih pravilih igre, pred tem pa razširiti in "modernizirali" sistemske (institucionalne) okvire (predvsem pravne), znotraj katerih bo "igra" potekala. 91 (ilej ibidem, sir 126-127. 92 "The government or cabinet mutt do the job of governing." Ibidem, ttf. 134. 93 SEZNAM LITERATURE: 1. E. Barendt: Freedom of Speech, Clarendon Press - Oxford, 1987 2. A. Bibič: Več obrazov (političnega) pluralizma - za asociacUski pluralizem, Zbornik referatov, Ankaran, 1989 3. M. Brezovšek: Politični pluralizem kot projekt demokracije. Teorija in praksa, St. 1-2. XXVI, Ljubljana, 1989 4. E.T. Brown: The Sovereign People (Analysis of an llusion), F. W.Chesire, Melburne, 1954 5. B. Caratan: Spremembe v socialističnih deželah; od krize do novega koncepta socializma, Teorija in praksa, St. 6-7, XXVII, Ljubljana, 1989 6. A. Cotič: Politični pluralizem kot izhodišče politike, Teorija in praksa, St. 6-7, XXVI, ljubljana, 1989 7. R. A. Dahl: Modern Political Analysis, Prentice-Hall, Inc., Eaglewood, Cliffs, New Jersey, 1963 8. F. E. Dorwick: Introduction, Human Rights, University of Dur-ham, 1979 9. J. Dordcvič: Od države do ziyednice, Arhiv za pravne i društvene nauke, St. 4, Beograd, 1988 10. R. C Fried: Comparativ Political Institutions, University of California, Los Angeles, 1966 11. V. Goati: Savremene političke partije, Beograd, 198412. D. Held: Modeli demokracije. Knjižna zbirka Krt, Ljubljana, 1989 13. H. E. Hommes;Rechtstaat und da* Prinzp der Repraesenta-tion.Recht- stheorie, Heft 1,13. Band, Duncker-Humolt, Berlin, 1982 14. T. Hribar: Civilna družba, pravna država in človekove pravice. Varstvo človekovih pravic, Mladinska knjiga, ljubljana. 1988 15. S. P. Huntington: Political Order in Changing Societes, New Haven and London, Yale University Press, 1969 16. A. Igličar: "Uvod v sociologijo prava, ČZ Uradni list SRS, ljubljana, 1986 17. P. Jambrek: Development and Social Change in Yugoslavia, Saxon House, England, Lexington Books, U. S. A., 1975 18. P. Jambrek: Oblast in opozicija v Sloveniji (študija), Ljubljana, 1989 19. PJambrck: Politični pluralizem v samoupravni družbi. Teorija in praksa, št. 12, V, Ljubljana, 1968 20. P. Jambrek: Temeljne človekove pravice in svoboščine. Gradivo za slovensko ustavo. Časopis za kritiko znanosti, Ljubljana, 1988 21. P. Jančič: O političnem pluralizmu pri nas. Teorija in praksa,St. 5, XXVI, Ljubljana, 1989 22. L. B. John: Sukob i rešavanje sukoba u kanadskom federalnom sistemu, Federacija i federalizam. Institut društvenih nauka Pravnog fakulteta u Nišu, 1987 23. M. Jovičič: Savremeni federalizam, Savremena administracija, Beograd, 1973 94 24. P,. Kirchof: (iegenwartsfragen an das Grundgesetz. Juristen Zeitung,St. 10,44,1989 25. V.Kostunica, K. Čavoški: Stranački pluralizam ili monizam (Društveni pokreti i politički sistem u Jugoslaviji 1944 • 1949), Centar za filozofiju i druStvenu teoriju. Beograd, 1983 26. A. Lijphart: Democracies, Patterns of Majoritarian and Con-scnsus Government in Twenty-One Countries, Yale University Press, New Haven and London, 1984 27. A. Lijphart: The politics of Accomodation (Pluralism and Democracy in the Netherlands), University of California Press, Berkley, Los Angeles, london, second Edition, Revised, 1975 28. 1. Lukšič: Politični pluralizem in demokrtizacija javnega življenja. Slovensko politološko društvo, Ankaran, 1989 29. B. Majer: Družbenoekonomski vidiki političnega pluralizma. Teorija in praksa, št. 6-7, XXVI, Ljubljana, 1989 30. K. M. Mccsscn: Parteienstaatlichkeit - Krisensymptome des demokratischen Verfassungstaats?, Neue Juristischen Wochenschrift, Heft 39, (38), 1985 31. M. Moritz: Indeterminismus, Determinismus und freichetsdefini-tionen, Archiv fur Rechts- und Sozialphilosophie, vol. 1972, Franz Steiner Verlag, Wiesbaden, 1972 32. V. Pečjak - intervju o Knjigi o idejah, Teorija in praksa, št. 1-2, XXVI, Ljubljana, 1989 33. Ž. Puhovski: Institucijski subjekt političnega pluralizma (Jugoslovanski primer). Teorija in praksa, št. 6-7, XXVI, Ljubljana, 1989 34. R. K. Scott, R. J. Hrcbcnar: Parties in Crisis - Party Polities in America, Second Edition, John Wiley and Sons, New York, Chichester, Brisbane, Toronto, Singapurc, 1984 35. R. Smiljkovic: Sociologija političkih stranaka, Beograd, 1986 36. L. Tadič: Nauka o politk-i. Rad, Beograd, 1988 37. K. H. Volkmann-Schluck: Politička filozofija, Naprijcd, Zagreb, 1977 38. E. Weil: Politička filozofija, Nolit, Beograd, 1971 39. M. Žagar: Politični pluralizem • stvarnost in perspektive. Zbornik referatov Politični pluralizem in demokratizacija javnega življenja, slovensko politološko društvo, Ankaran, 1989 95