Vsebina 2. in 3. Številke:
t SREČKO KOSOVEL: Kraljevska pesem. RA-DlVOJ REHAR: Mi vsi drevesa smo in rastemo. VINKO KOŠAK: Fabrike. TONE POTOKAR: Nevesta. ANTON OCVIRK: Žalostna pesem. MIRKO KUNČIČ: Brezplodno dnevi beže. ALFONZ GSPAN: Grem. STANKO MENCINGER: Gravitacija. J. KROŠELJ: Pesem sedanjosti. WOLKER-BORKO: Bolnica. BRATKO KREFT: V zakotni ulici, f SREČKO KOSOVEL: Kulturni pomen Iv. Cankarja. FRANC ONIČ: Proslave. RADiVOJ REHAR: Najnovejša nemška dramatika. BRATKO KREFT: Smrtna rosa. DR. VEBER: Sokrat. I. K.: Nekaj o sodobni vzgoji. ZAPISKI; Vodnikova družba in njene knjige. (Anton Ocvirk). Micič: Antievropa (Mrzel). PRILOGA: f Srečko Kosovel (Slika). -
1926/1927.
Štev. 2.* 3.
CENA 12 Din.
Uredništvo*uprava Ljubljana, Kolodvorska ul. 7.
NAROČAJTE IN PODPIRAJTE „MLADINO“!
Ysi na delo za „Mladino“!
Povsod zahtevajte „Mladino“!
V vse kavarne in knjigarne „Mladino“!
„Mladina“ je edina borbena slovenska revija!
„Mladina“ je izraz hotenj vseh naprednih sil slovenskega naroda!
„Mladina“ je boj, sproščenje, nova pot!
„Mladina“ je naj cenejša slovenska revija!
„Mladina“ nima nikjer fondov in bank!
„Mladino“ podpirajte, naročajte in pridobivajte novih naročnikov!
Prvi in drugi letnik še v zalogi! Naročite! Kdor pridobi 10 novih naročnikov, dobi cel tek. letnik zastonjl
Kdor ni prejel prve številke, naj reklamira.
Študentje, profesorji, učitelji, kmetje, delavci itd. vsi na agitacijo za „Mladino“, mlado revijo za vse kulturne probleme 1
Celoletna naročnina za dijake je Din 30*—, za nedijake Din 40‘—
Uredništvo in upravnIStvo; Ljubljana, Kolodvorska ulica Stev. 7.
Rokopisi se ne vračajo. Naročnina, reklamacije itd. naj se pošiljajo samo upravi. — Poštnina plačana v gotovini.
Urednik: Bratko Kreft.
Odgovorni urednik: Andrej Šifrar.
Izdaja konzorcij »Mladine* v Ljubljani. (Odg. Stanko Tomšič.) Za tiskarno »Merkur": Andrej Sever v Ljubljani.
Naslovna stran po načrtu arh. Špinčiča.
NAROČAJTE IN PODPIRAJTE „MLADINO“!
MLADINA _
LETO III.
Vse pretenko predla mu je Parka:
Kaj na statvah raskavih življenja bi s tenčieo sanj in hrepenenja?
Kaj s svilenim jadrom bi v viharju barka?
Janko Glaser.
f SREČKO KOSOVEL.
j
<
i' Srečko Kosovel:
Kraljevska pesem.
Kaj bi mi prestol, kaj bi grad -jaz nočem kraljevati!
Komu bi kraljeval, zakaj — kaj bi mi kraljevski sijaj,
—	on mora spati.
Njegova vojska trdno spi,
Matjaž sloni ob mizi.
Na steni meč visi težak, pod skalo truden spi junak — ministrstvo je v krizi.
V	obraz koščen, se ne zbudi... Matjaž morda nikoli več Le brada mu	poganja,	podzemske te dvorane
in ker ga nič	ne brijejo,	ne zapusti in vojska mre,
se brada, brki vijejo	a kdor je živ, ne kinka,	gre
krog mize in	krog spanja.	jaz pojdem med cigane.
Moj bo lesket vseh belih cest in črnih šum šumenje — in najhitrejši črni konj me rešil ječe bo in spon — in nesel v odrešenje.
Kadi voj Rehar:
Mi vsi drevesa smo in rastemo.
Mi vsi glasniki in k ličarji drevesa smo cveteča in zoreča.
Ob vejah naših merijo viharji
si svojo moč in svojo silo:
kar ni odporno, se bo odlomilo
in kar ni z zdravim sokom prepojeno —
ne bo rodilo.
Mi vsi drevesa smo in rastemol
Iz tal današnjih dni
mi srkamo življenski sok,
ljubezen svojo in strasti
in na konicah svojih rok,
svojih zelenečih vej,
mi nosimo neba obok;
in v teži tej pod njim zori
v plodovih naših — seme novih dni.
r
Vinko Košak:	Fabrike.
Fabrike,
dimniki grozeči prsti,
rdeče obzorje,
nad njimi črni oblaki.
Dimniki bljuvajo,	zvezde vgasnili,
da so zastrli nam	solnce,	v temo zagrnili
zarjo vgasnili,	naše hiše, vrtove
Rdeče	gori nebo.
Dimniki, dolga črna poslopja: fabrike — odražajo se ostro
in žgo v možgane, režejo v duše, v telo.
Znojna so naša čela, trudne so naše roke, prsa samo še hrope in oči, ah oči, blodijo, blodijo in se iskrijo in spet umirajo, čakajo, upajo, prosijo in že groze.
Trudne roke so se vzpele, mišice ko lok se napele, grozeče se dvignile pesti —
in sence njih so pale na dimnike grozeče prste, dolga črna poslopja: — fabrike.
Obzorje je rdeče ko kri,
obzorje je rdeče, kot da bi fabrike gorele.
Tone Potokar:	Nevesta.
Vezla sem, vezla Pri vsaki sem nitki krilo poročno	štela vbodi ja je,
dolge noči,	preštevala dni,
pa sem navezla	upala, čakala,
v biserno svilo	gledala v rožah tvoje oči.
dve roži ko kri.
Če danes razgrnem krilo poročno:
Dve roži — dve strnjeni kaplji krvi in iz te črne, srčne krvi vpijejo Tvoje krvave oči.
Žalostna pesem.
Blede sanje so na mojih cestah.
Koder hodim, iščejo oči me sladke.
V	me se zlilo je neznano hrepenenje, ki me žge v teh bolnih prsih.
Joj! Vse, kar počela sem v teh letih, kar sem mislila, storila, kar sem čudočudnih sanj rodila, vse — o — vse je pesem žalostnih oči.
rko Kunčič:
Brezplodno dnevi beže . . .
0, da sem orel! Svobodno razpet v rubinasti zarji — vladar med vladarji — bi krilil... pil
mozeg in kri vstajajočim dnevom; za tisoč življenj bi se luči napil!
Najtrši viharji
bi se z onemoglim gnevom
odbijali ob neuklonljivi vol ji zmagovalčevih prs...
Brezplodno dnevi beže.
Vsa žalost štiriindvajsetih mladih let se je naselila v moji podstrešni izbi in ne najde več pota iz nje.
Moja mati je — senca, moj oče — mrak, mržnja mi je — sestra, nepokoj — brat.
Zažeja me po solncu — pobožno korak zavije v njegovo skrivnostno svetišče.
A je hotenje — trpka blodnja roža,
ki zakoprni po objemu lokavega trna,
misleč, da najde v njem vse skrite opoje, slasti,
ljubav tako toplo in sočno kot je slutnja dekliških nedrij.
Zbudim se iz ekstaze. Malodušje zaplaka--------------:
vsenaokrog razvaline, grobišče
in noč, ki uporno in sovražno molči — —
—	0, da sem orel!------------
Z opotekajočimi koraki se vračam v svojo podstrešno izbo in z nemim porogom, s hladnim sočutjem me pozdravi spet žalost štirih zatohlih sten. —
Alfonz Gspan:
Grem.
Grem
in so vse moje steze zapletene; gledani,
pa so vse slike kalne, meglene; slutim,
da je vse dobro daleč, nedosegljivo. A nad vasjo gre večerno nebo, tam gori si zvezde prepevajo.
Tam gori je večnost — tam ni vprašanj.
Stanko Metzinger:
Gravitacija.
čuješ, ti beli in nemi prijatelj, kaj ti pripovedujem? —
Zakaj si nepremičen in gluh ter pustiš, da begajo moje misli kakor kadila okoli kipa Buddhe ne da bi našle skrito pot v tajne domove tvojega bistva?
Povej mi, zakaj počiva moj pogled neprestano na tvojem skrivnostnem, razoranem, skalnatem obličju, kadar stojim v senci zelenega kostanja in tke pomladno solnce v mimohitečem potoku zlato preprogo?
Povej mi, ti molčeči ljubljenec jutranjega solnca, zakaj me zapletaš v nevidne zanjke svoje magične privlačnosti, da nastajajo v vrtincu mojih, trenutno se porajajočih misli nova občutja, podobna cvetju, ki je posuto po tem zelenem kostanju?
Pa vendar sem drzen in te zovem prijatelja, ker vem, da je tudi tvoje nemo strmenje namenjeno meni in da je najino hotenje enakovreden stih v večni pesmi, ki jo prepeva nedoumljivi Nekdo.
Jožko Krošelj:
Pesem sedanjosti.
Vem, da bodo zopet pravili ljudje: lahko je zabavljati, lahko se je postavljati v naduto pozo, ukazovati, podirati in rušiti; da bi pa mladina sama doprinesla, ali tudi doprinesti mogla kak kamenček k zgradbi naše prave kulture, da bi res pokazala svoje pozitivno delo. tega ne vidimo.
Pa povemo takoj: tudi samega sebe in vse druge hočemo razgaliti, da bomo tem jasneje spoznali vse svoje zablode, da se bomo že enkrat otresli vseh plesnivih sanj, da bomo govorili z duhom časa, da bo naša pesem res verno ogledalo dobe, v kateri živimo, ki nas osrečuje, goni v obup, da bo čist odraz dobe, v katero smo vklenjeni.
Mi vsi živimo danes še tako prisiljeno idilično življenje, mi vsi se še tako trudimo, da ohranimo še tisti košček romantike v sebi, ki bi ga morali že davno zavreči in položiti v zaprašeni arhiv. So ljudje, ki bi jim bilo vse to v veselje in zabavo in bi morda uživali vse te mehke, bolne izlive razbicanih, mladih duš, a danes ni čas zato, danes tudi ne sme biti čas za to, danes, ko se vse ruši, podira, ko padajo vrednote same v razvaline, vrednote, na katere so prisegala stoletja, vrednote, ki so se že davno izživele, in že davno izpolnile svoje poslanstvo. Same se rušijo; ni treba tu nobenih močnih sunkov.
Prevažna je doba, v kateri živimo in tako zanimiva, kakor morda še nobena ne. Kamorkoli stopiš, od vse povsod ti kipe novi problemi, ki jih še včeraj nikjer ni bilo, a danes so to pereča vprašanja, ki zahtevajo takojšnjega odgovora. Sredi velikega kaosa si in treba je najti pravo pot, da se ne boš sam zrušil v ta veliki vrtinec sedanje dobe
—	kakor, da prehajamo v novo življenje, kakor, da bi bila ta doba eno samo silno maščevanje za vse zamujene kali človeške kulture — tako bruhajo iz dneva v dan novi klici v pravo človeško življenje. —
Mi vsi se še tako malo zavedamo velike misije, ki nam jo narekuje doba.
Mladina je bila navadno vedno avantgarda novih, silnejših idej, glasnica novih zarij in kažipot v lepše življenje; ona je bila navadno vedno glasen protest proti obstoječim razmeram. To je njeno poslanstvo, ker himna zdrave mladine mora biti: Naprej — navzgor. Če tega ne zmore, je vsa gnila in se je postarala, še predno je bila mlada, še predno je mogla razpeti svoja mlada krila, se razmahniti v življenje.
Pri nas ni tako. Mi vsi ali pretežna večina naše mladine še živi
v	dobi, ki je zakopana že dvesto let v preteklosti, se navdušuje za modre, bolne, hrepenenja in ljubezni polne cvetke, poje himne mesečini, se izliva v razhrepenele žalcstinke; išče idealov v preteklosti, namesto, da bi segla v prepestro sedanjost in iskala tu idealov, ki bi bili živi, ki bi jih iztrgala iz življenja in jih dvignila visoko z močnim zanosom zdrave mladosti, jih izkričala v mogočni himni naših prepolnih, močnih duš; a ne, mi segamo, mi se vračamo nazaj in brskamo po zastarelih, zarjavelih papirjih in iščemo tod idealov, kjer jih morda nikdar bilo ni, ali pa si jih sami v svoji fantaziji ustvarjamo in jih ljubimo in sledimo tem praznim sencam.
Strah nas je sedanjosti, strah nas je vseh m zato se zatekamo‘v preteklost. Lepo smo živeli, idilično je bilo naše življenje v Slovenski deželi — lepo ograjeno z visokim zidcm. Lepo neznatno, malenkostno naše domače življenje, a danes so drugi časi, danes so vse resnejši dnevi — in niti malo nas ne smejo navduševati vse tiste papirnate borbe, tisti medli protesti proti krivicam — in vso nežno pesem toplih večerov predajemo arhivarjem. To moramo, te je naša dolžnost.
S široko odprtimi očmi gremc v popolnoma nov svet, v svet, ki ga je prenovila — povrednetila tehnika — in dan na dan se nam odstirajo nova čudesa. Tehnika si je usvojila v zmagonosnem pohodu preko vseh zemlja vso kulturo, spremenila je čiste smeri življenja, prepojila je naše misli s čisto novim duhom.
Mi vsi vemo: v ta veliki vrtinec, v to razpenjeno, razbičano va-lovje se moramo vreči, prepojiti se vsega s tem duhom, vživeti se do potankosti v vse, kar nam je razgrnila tehnika in tako prežeti s sodobnostjo bomo mogli spočeti novo pesem. Ne bomo stali ob strani, kakor moderni donkihotje in mahali s praznimi rokami v ozračje in protestirali proti razvoju; smešen je vsak odpor proti tej gigantski sili, ker razvoj gre svojo začrtano pot in vse, kar se mu ustavlja, poman-dra in drvi dalje po železnih zakonih svoje logike.
Naša literatura ni sledila temu razvoju, ni sledila življenju, zato je danes osamljen, zapuščen organizem, ki je obsojen v životarjenje. Nič pravega življenja ni tu — saj je zgubila stik z njim, saj se mu je odtujila, saj ni stopala vzporedno z razvejem vseh naših sil. In mi sanjamo dalje in se izgubljamo v plehkih jeremijadah, tratimo svoje mladosti po nepotrebnem in sledimo sencam.
Danes pa ni čas več za sanje, danes, ko se vse kolje in peni v človeški krvi, ko snuje človek za svojega brata nove načine še groz-nejših vojn, danes, ko se dan da dan odpirajo nove fabrike, ko si je človek podvrgel vse elemente, ali pa si jih bo še jutri, sedaj ni več čas za romantiko, danes je čas mašin.
Ali ne čujete novih klicev, ali vam ne vstaja nekai toplega, nekaj nad vse lepega v trenutku, ko si pritiskate slušalke na uho in poslušate koncerte iz Amerike, Afrike, Azije — ali vam ne pravi vse to, da gremo novemu življenju nasproti, da se odpira pred nami čisto nova doba, ki vanjo niti verovali nismo. In zdaj prihaja čisto sama.
Nad nami plujejo aeroplani, nosijo s seboj ljubezen, bratstvo; pravijo, da bodo nosili tudi smrt.
V	to morje se moramo vreči in plavati. Plavati vedno dalje.
Živimo življenje tako, da bo naše življenje res ogledalo dobe, v katero smo vklenjeni. Naša pesem naj bo mogočna himna življenju, naj bo en sam krik, ©n sam velik krik ljubezni do vsega, kar nas dviga in sili dalje in navzgor.
Živimo in veselimo se svoje mladosti in pojmo vsem, da bodo čuli našo pesem ljubezni, da bodo brali naše duše — pojmo pesmi življenja, pesmi borbe.
Vse, vse mora v našo pesem: naj se dvigne visoko, naj objame vse stvarstvo, naj blagoslavlja in dviga.
Jifi Woli.er — B. Borko:
Bolnica.
Božična igra.
Osebe:
SifiliMk, prvi bolnik.
Jetični, drugi 'bolnik.
Ranjeni, tretji bolnik.
Mati jetičnega.
Ljuibiea sifilitika.
Otrok,
Zdravnik.
Strežnica.
Kraj: soba v bolnici s 3 posteljami. Čas: dan pred božičem, ko se nirači.
Tretji bolnik (ranjenec leži nepremično z obvezano glavo v kotu sobe).
Drugi (pripravlja na mizi pri oknu majhno drevesce).
Prvi (leži vznak na postelji in »leje črne kvadrate, ki	so naslikani na	stropu):
61, 6*2, 63, 64, 65, 66, 67... in 68. Ah!
Drugi: Kaj ti je?
Prvi: Že zopet 68!
Drugi: Česa, prosim te?
Prvi: 68 kvadratov. 68 črnih kvadratkov na stropni slikariji. In zdaj je konec.
Drugi: Kakšen konec?
Prvi: Ko bi jih bilo včasi 67 ali 69! Ali	sploh kaj drugega. Ko	bi	rasli
in umirali kakor vse, kar se izpreminja. Že	pol leta	jih preštevam,	a	zmerom jih je enako število. Življenje je zaprto med 68	kvadratov	na	zidu.
Ti	— čuj, ali 'bi !bil čudež, če bi naštel kaj drugega ko	teh 68?
Drugi: V šoli so nas učili, da se čudeži ne gode.	•
Prvi: To, kar je neovrgljiva resnica, stoji in se ne	giblje. —	Kar stoji
in se ne giblje, ni življenje. In vendar bi dejal, da bi se to kaj lahko predrugačilo.
Drugi: Abotno je, venomer preštevati to, kar ti visi nad glavo. (Izrezuje barvani papir.) Ko bi imel zlat papir — bi naredil zvezdo. Na vrhu božičnega drevesca bi se l&po podala. Lahko bi rekli: sloves našega drevesa sega do zvezd. Dali so nam prav neznatno drevesce.
Prvi: Nemara oni-le kvadrati sploh niso na stropu. Morda mi tiče v glavi. 68, 69, zmerom 68. — Ko je človek težko bolan, mora ležati venomer na enem in istem mestu. Stvari se zgrnejo okrog njega in ostanejo ne-izpremenjene, nepremične in čakajo kakor mačke. Ko bi bil zdrav, mi ne bi bilo težko vstopiti v to-le belo sobo in se ne bi bil niti ozrl na strop. Strop, zlezi mi na hrbet z 68 črnimi kvadrati vred. Tako pa sem zdaj kakor pribit...
Drugi: Ali si opazil damo od Armade rešitve? Tisto, ki nam je bila prinesla drevesce, papir in bonbone? Pomolila jih je čez -prag in je pre*-strašeno zrla name. Prav smešna je bila. Kaj ji je paznik pravil o nas?
Prvi: Sigurno ne veliko dobrega.
Drugi: Zato k nam nikoli nihče ne pridem V beli paviljon hodijo visak dan cele procesije.
Prvi: V belem paviljonu so zgolj gostje. Ostanejo štirinajst dni — tri tedne in odidejo. Stavil bi, da noben izmed njih ni imel časa preštevati slikarijo na stropu.
Drugi: Saj veš, da ne. Oni so celo radi, če nekaj dni poleže. (Se smeje.)
Prvi: Ondi — v belem paviljonu — se da dobro ležati. Z oken se vidi. naravnost na ulico in do bolniških vrat je le par korakov. Kaj ti je rekla tista dama?
Drugi: Srečen božič, kristjani!
Prvi: Srečen božič! Čakaj — tam zunaj pravijo nekako drugače. Malo daljše.
Drugi: Pravijo: Srečen in vesel božič! (Kašlia.)
Prvi: Da — tako. Čemu neki ni rekla tudi nam — vesel?
Drugi: Je bržčas pozabila — preveč se je začudila — dala mi je drevesce in je koj odšla. Za vraga — čemu mi ni dala zlatega papirja? Lahko hi izdelal zvezdo in trake okoli drevesca.
Prvi: Veš — boljše je pustila onim v be^.em paviljonu. Preden prispe skozi bolnico k nam — se že vse porazgubi. In potlej: v belem paviljonu so lepši bolniki nego tu v izolaciji.
Drugi: Imam tri sveče, tri jabolka, dvajset bonbonov in same rdeče papirje.
Prvi: Pa naredi zvezde in trake iz rdečega papirja.
Drugi: Iz rdečega papirja se zvezde še niso delale. Meniš, da se spodobi ?
Prvi: Lahko delamo zgolj iz tega, kar imamo. Tudi zvezde in božični večer lahko napravimo samo iz tega, kar imamo.
Ranjenec (se 'bolestno zgane): Kri, kri! — Ah, kako boli!
Drugi: Slišiš — že zopet.
Prvi: Ima prestreljeno glavo.
Drugi: Dali so ga k nam, ker bo kmalu po njem. Sicer bi ga bili dali
v kirurški oddelek. Pristen bolnik je. Od naju se ne bo več okužil.
Prvi: Sestra Marta je de*jala, da je ubil dva redarja.
Drugi: Slišal sem.
Prvi: Trikratni morilec je.
Drugi: Redarja je ubil, ko sta ga zasledovala.
Prvi: Tisto žensko pa je vendarle usmrtil zavoljo denarja.
Drugi: Kdo ve? Nihče ne ve*, kaj v.se je med ljudmi. Satan se ne da spoznati. Sicer pa nam ni mar za to. Zdravnik je rekel, da ne bo doživel jutrišnjega dne. Pred sodišče ne pojde.
Prvi: Hotel bi vsaj videti, kakšen je'. Zdi se, da je mlad.
Drugi: To bi bila dolga pot. Najprej obveze, ki radi njih ni videti, petem rane, ki tudi ne dado videti in istoprav na koncu je- človek. Menim. da mene tudi ni videti.
Prvi: Pazi, da se ne vrežeš v prst. Zmračilo se je že. Ali tebe še
vi d i m.
Drugi: Doktor je dejal, da bo spomladi boljše.
Prvi: Doktorji venomer pojo o pomladi. Ali doktorji niso ptiči.
Drugi: Saj bi se lahko docela dobro popravil. Danes se, na primer, počutim začudo dobro — tako izredno dobro — dejal bi: slovesno ...
Prvi: Te ne boli na pljučih?
Drugi: Ne. Danes ne. Bolezen najbolj boli tedaj, ko pride. Ko sem se okužil na pljučih in je doktor dejal, da imam tuberkulozo, me je najbolj bolelo. Ko se me odpeljali semle, sem bil prvi v teg' sobi. Prvi in sam. Tii si prišel štirinajst dni za mano. Takoj mi je odleglo. Če je več ljudi, je enaka nesreča manjša ...
Prvi: Mene boli danes za dva. Ko bi vsaj bila bolezen, kakršno ima oni-le, — bolezen s čisto rano. Ali pri meni je gnojenje.
Drugi: So se ti bule predrle?
Prvi: iNe. Tako mehke so, kakca’ da bi se izcedile pod kožo.
Drugi: Ne žaluj. Glej — tudi jaz sem se odvadil tega. Sprejemam slivari take, kakršne prihajajo. Sicer pa — saj bi bilo vse zaman. Bolniki imajo pravico verovati v ozdravljenje. Vsi verujejo vanj, čeprav tega ne priznajo.
Prvi: Imam sifilido. Kako naj govorim?
Drugi: Da je nocoj božični večer.
Pni: Za naju bi moral Bog dolgo iskati daril.
Drugi: Za naju je skorajda vse darilo, ker sva zelo nesrečna.
Prvi: Zbolimo -tako, kakor ostanejo drugi zdravi. Glej mene! Počenjal sem to, kar uganja tisoče mladih mož. Ob sobotah sem hodil v krčme in v bare, ob nedeljah v cerkev in na polja. Delal sem vse, kar se mi je zljubilo. Ljubil sem dekleta, — mnogo deklet! Bil sem tako močan, da sem lahko slednjo žalost ubil s petnajstimi kronami, ki sem si zanje kupil žganja ali deklet. V pesti sem nosil svoje razpoloženje. Imel sem tudi nevesto. Tako, da sem o nji dejal: ko se izživim, dekle, pridem k tebi kakor po kopel ji. Bila je čista ko sveta slika. Nikdar se je nisem dotaknil. Še bal sem se je malce. Mnoga dekleta ne vedo, kako žive mladi možje. Tudi ona sigurno ni znala. Hotel sem ji nekoč razodeti. Vem, da bi padla od mene kakor kamen v vodo. Morda bi jokala, ali odpustila bi. Ganila bi jo moja izpoved in ljubezen. Vse bi ji bil obljubil, karkoli bi hotela. Ne ivem, ali bi ostal vsekdar zvest besedi — človek včasi ne umeje niti samemu sebi pomoči — ali ona bi mi odpustila. Vedela bi, da je ■vse to takole tjavendan — ker sem jo imel rad. Potem pa sem se okužil. Prišlo je nenadoma. Nisem hotel verjeti. Niti ne vem, od koga sem nalezel. Preklinjal sem, jokal in molil. Delal sem vse, kar stori človek v takem položaju. Zdaj pa ležim v tej sobi in ne delam nič več, le proklete kvadrate na stropu še štejem. Imam ulesa na obrazu in od trebuha mi gnije. Nobena ne bi več spala z mano, a jaz moram noč za nočjo misliti na katero izmed njih. In to grozno boli. Veš, kaj je žena?
Drugi: Moje življenje je bilo povsem vsakdanje. V nobenem kinu ga ne bi igrali. Tudi ljubil nisem nikogar. Ali če ne bi bil 'zbolel, bi se bil oženil. Ena izmed njih bi me vendarle vzela. Odrasel človek se mora oženiti. Tako je sigumejše. Zvečer ima zmerom kaj, kar vzame pod roke. Če ne drugega, se igra z otroci.
Ranjeni (6e trudoma dvigne na postelji. Blodi -se mu od vročice): Kdo sem ?
Drugi: Vzdramil se je.
Ranjeni: Napravite Juč!
Prvi: Ničesar ne bcste videli.
Ranjeni: Pi-ižgite, prižgite!
Drugi: Pravim, da ne bi ničesar videli. Imate obvezo čez celo glavo.
Ranjeni: Lažete... radi ibi mi kaj storili. (Drgeta.)
Drugi: Nič ne storim. Pripravljam božično drevesce. Takoj končam. Še tri svečke pritrdim.
Ranjeni (vpije).
Drugi (stopi k njemu): Ležite mirneje. V bolnici ste. Tu mora biti človek tih, da se sliši sleherni korak.
Ranjeni: A kdo ste vi?
Drugi: Jetičnik.
Ranjeni: In kdo je še tu?
Drugi: Še neki bolnik.
Ranjeni: In ste vsi v temi?
Drugi: V somraku smo; zunaj se že mrači.
Ranjeni: Ali mi ne boste nič storili?
Drugi: Kaj naj storiva? Saj sva oba nesrečna.
Ranjeni: Imam veliko glavo. Potipajte, kakšno glavo imam. Ne vzdržite je v rekah. Pozor, pozor! Tu-le je dvoje vrat. Skozi vozijo tramvaji in avtotakse. Vi je ne vzdržite v rokah. Pade in vse razbije.
Drugi: Ranjeni ste na glavi. Ali so vas redarji tako zmlatili?
Ranjeni: Imam veliko luknjo v glavi. Imam veliko glavo. Če pade ...
Prvi: Ste li oba redarja ustrelili?
Ranjeni: Kdo vpraša?
Drugi: To je drugi bolnik. Ne bojte se.
Ranjeni: Ne	verjamem vam. Napravile luč, zažgite!
Prvi: Lahko	bi vam podal	roko, ki je polna tvorov.	Pa	bi	verjeli.
Drugi: Imate vrečko in zle privide. Vsak, kdor pride v to sobo, jih ima. Potem se navadi. Vi ste	ustrelili dva redarja?
Ranjeni: No	vem. Streljal	sem za tem, kar je bilo	za	mano.	Dajte
mi vedo.
Drugi: Nate.
Ranjeni: Kam mi rinete? Saj to niso usta — to je odprta rana. Moj Bog, voda gori. Ali... ne maram, to sem samo tako ... (Udano.) Odpustite mi, ljudje, ta dan je zelo nesrečen. Ubil sem človeka.
Drugi: Danes je dan pred božičem. Zdaj se bržčas že zažigajo sveče na drevescih po vsem mestu. Večerje, drevesca, darila in otrcci. Beli prti, strd in orehi. Mir, veselje, gor kota. Rodbina.
Ranjeni (vpije): Uibil sem človeka! Ubil sem...
Prvi: Glejte, že zopet ni pri zavesti.
Drugi: Tako mu je boljše. — Sedaj prižgem in se tudi vleženi. Imam tri sveče — vzdržale bodo četrt ure. Leževa in bova zaspala. Zaspiva, še preden dogore. (Prižiga drevesce.) Tako — prva sveča, — druga, — tretja. Vsakemu izmed nas ena. Zdaj pa v posteljo. (Se vleže.) Glej, kako krasno je to, — tako krasno, kakor da bi bila pod drevescem kopica daril.
Prvi: Veš, kaj bi želel?
Drugi: Vem.
Prvi: Jaz tudi.
Drugi: Deni roke na vzglavnik in zatisni oči. Kaj vidiš?
Prvi: Vidim rdečo zvezdo v belih rokah.
Drugi: Vidim luči v rdečih trakih.
Prvi: Naše drevesce sveti v daljavo.
Drugi: Bolnica je na koncu mesta. Naše drevesce sveti od vseh naj-dalje.
Prvi: Imamo zgolj tri svečke.
Drugi: A svetijo do neha.
Prvi: Če pojde kdo po cesti za mestom, ho mislil, da je tu mala deca. Drugi: Če pojde< kdo tod mimo, — naj vstopi k nam. Bi mu dali jabolk in sladkorja.
Prvi: Pomirjam se s svojimi bolečinami.
Drugi: Pomirjenje je blagoslov.
Prvi: Tako mi je, kakor da bi se imel roditi.
Drugi: Tako mi je, kakor bi bil v materinem telesu.
Prvi: Ko bi zdaj kdo prišel...
Drugi: ... in dejal...
Prvi: Slava na višavah Bogu in na zemlji mir ljudem dobre. volje! Drugi: Kaj počenjajo ljudje, ki smo jih ljubili?
Prvi: Morda gredo.
Drugi: Z veselimi novicami.
Prvi: Slišiš?
Drugi: Slišim.
Prvi: Čisto pri srcu?
Drugi: Čisto pri srcu.
Prvi: Otepajo sneg.
Drugi: Gredo po nas — po vse. Zdaj ne umrjemo.
(Konec prih.)
Bratko Kreft:
V zakotni ulici.
Njegove noči so postajale od dne do dne strašnejše. Mučile so ga pošastne sanje. V vsako misel so se mu vpletavale in zjutraj ali zvečer, ko je moral z ostalimi tovariši opravljati običajne molitve, se mu je v prividu prikazovala Marija, mati .Jezusova. Kot lepo, mlado dekle, ki ga je vabilo k sebi, z vso svojo zunanjostjo. Zdelo se mu je takrat, da so se premikale oči Madone, ki je visela nad oltarjem v semeniščni kapelici in iz njegove notranjosti se je vzpenjala molitev, ki je bila povsem drugačna od molitev tovarišev.
Vsak teden so morali k spovedi in nekoč je razodel spovedniku svoje privide. Spovednik pa je bilo strog, neizprosno asketičen človek, ki si je večkrat v letu privoščil, da je v stolni cerkvi pridigal o semenu satanovem, poslanem samo človeku v izkušnjave in v greh, o najstrašnejšem bitju, ki se sproženo potiče po zemlji — o ženski. Nekateri
so se mu posmehovali, tisti pa, ki so prišli v njegovo bližino, so se ga bali in mu niso upali več pogledati v oči, ki so tičale v globini izbi-čansga in izmučenega obraza. Zato je oštel Ivana, kakor ošteje strog in krut oče sina, ki je storil nekaj povsem nepotrebnega, škodljivega. Bolj ranjen, kakor je pokleknil pred spovednico, še predno je zinil besedico, se je vračal Ivan iz kapelice v učno sobo. Od takrat se ni več izpovedoval svojih prividov in če ga je vpraševal po njih, jih je zanikal. V resnici pa so postajali vedno hujši in lepa podoba Marije se mu je v snu prikazovala kot razgaljena, nad vse očarujoča vila. Še v snu je hotel izdrdrati prošnje in molitve, ki mu jih je spovednik priporočil, toda zdelo se mu je, da se mu iz vseh kotov nekdo krohota in se norčuje iz molitvic. Tako se je mučil noč in dan, da se ni mogel ne učiti, ne poprijeti kakega drugega dela.
V	razredu pa je bil sošolec, nikdo ga ni drugače klical kakor Toni. Bil je večkratni repetent, obenem pa razredni mentor za vse tiste stvari, ki jih njegovi mlajši sošolci niso poznali in o katerih tudi gospodje profesorji niso predavali. In ta Toni je nekoč zagledal zamišljenega Ivana, ki sicer ni bil nikoli prav živ, saj so mu v petih letih njegovega bivanja v knezoškofijskem semenišču iztisnili vso živost. Z njo pa je izginilo tudi prejšnje mladostno veselje otroka, ki je do takrat brezskrbno užival svet in življenje.
»Ali veste, zakaj je naš Ivan tako zamišljen?s. se je zakrohotal Toni in pokazal na zardelega Ivana, ki je povzdignil svoje oči proti njemu tako proseče, kakor da kleči pred njim in ga prosi, naj nikar ne izkriči njegove skrivnostne bolesti. Toni pa je bil že v teku razposajenosti in izpovedal je sošolcem, da je videl pri njem prepovedano knjigo, katere noben pošten in pravoveren kristjan po papeževem ukazu ne sme v roke vzeti, kaj šele citati. Tako je vsaj menil Toni in vsi so vedeli, zakaj gre. Ivana je zadrega prisilila v nenaravni smeh in skušal je preprečiti nadaljne besedičenje. Pa ni mogel. V tem oziru ni bil nikdar kos Toniju. Zato je moral izginiti med poraznim smehom iz razreda.
Takrat, ko ga je spovednik zavrnil, je takoj drugi dan prosil Tonija, naj mu da kaj knjig, kako bi rekel... Ni mu šlo preko jezika, toda Toni ga je razumel in prinesel. Saj je zalagal tudi druge s takimi knjigami, zakaj bi ne dal še Ivanu? Za račun pa si je včasih privoščil svoje abonente, če so se jim ob vsebini knjig ježili lasje, da jih je prav pošteno izsmejal pred drugimi. To mu je bilo v največjo zabavo in raditega ni izpustil niti Ivana. Ta mu njegovega izpada ni zameril, le na hodniku, ko sta bila sama, mu je dejal, da mu dela krivico. Ni ga prosil knjig zaradi tega, da bi se naslajal ob pripovedovanih prizorih, ampak zato, da bi si razjasnil to, kar se mu je pojavljalo zdaj pa zdaj v lako meglenih prividih. Pri takih besedah se je Toni zresnil, pogledal mu v oči ter izbral iz njih vso bol, ki se je tako tajno in vendar zanj tako kričavo skrivala v duši njegovega sošolca. Zabolelo ga je, ker se je norčeval iz njega. Spomnil se je, da je prav ista bolest trla nekoč njegovo dušo in ga ravno zaradi nerazumevanja pri drugih, zlasti pri svojih vzgojiteljih, pahnila v prešerni cinizem.
»Prinesem ti drugih.c Tako mu je dejal in zahteval sladostrastne knjige nazaj. Drugi dan mu je prinesel znanstveno medicinsko knjigo s podobami. Z vso strastjo radovednosti priti do dna vsemu, kar se dogaja z njegovim telesom in dušo, se je Ivan vrgel na proučavanje knjige. Naravnost požiral je črke in slike. Ko pa je prečital, je stal pred suhimi, znanstvenimi dejstvi, ki jih je mogoče Toni s šaljivo besedo boljše interpretiral kakor znanstveni vseučiliščni profesor. Občutil je še vedno neizpolnjeno praznoto svoje notranjosti, žejo, utešiti se nekje in bolest, ker ne najde vira studencu, ki bi pogasil ogenj njegovih trenutkov. In ko je povedal vse Toniju, mu je ta rekel, da mu potem ne bo pomagala nobena knjiga več, samo še-----------------------.
Takrat je bilo Ivanu osemnajst let in je bil sedmošolec. Nikdo mu ni govoril o tem, kar včasih tako nenadoma nastopi v življenju fantov in deklet. Ne domači, še manj profesorji in kateheti. Zato se je pojavilo vse tako strašno 'in mučno, da bi večkrat ob neprespanih nočeh najraje posegel po kakem strupu, ali pa bi se zagnal iz prvega nadstropja na tlakovano cesto. Včasih, ko se je zagledal v prvo klop, kjer so sedele sošolke, se mu je zahotelo, da bi stopil tje ter udaril sedaj eno, sedaj drugo s pestjo v obraz. Zato, da bi ga ne mučila njih vitka telesca, ki so se v njegovih prividih razgaljevala in ga vabila z mladostno sočnostjo svojega mesa. Ko pa se je pomiril in se je zagledal v njih lepe, nežne, nedolžne obrazke, v sanjavo nemirne oči (o, tudi njegove oči so bile tako nemirne in sanjave, a izmučene, izmučene od strašnih sanj, ki jim ni mogel najti izvora in leka), se je vzbudilo v njem skrivnostno, tajno hrepenenje po nečem ravno tako tajnem, skrivnostnem in lepem, kar pa je bilo tako daljno, da ga ni mogel doseči ne z rokami, ne z očmi in ne s hrepenečo svojo dušo... Tako je bil zdaj divje prešeren, zdaj samotno tih.
In v to raztrgano razpoloženje se je nenadoma prikradla misel na zakotno ulico. Samo mimogrede jo je takrat omenil Toni. Mogoče ga bo utešila. Spoznal bo, da je vse prevara, laž, domišljija, privid sanj in bolnih misli. Če hoče, ga popelje sam tje. Dolgo se ni mogel odločiti. Ko pa se je v dotakratne sanje vrinila še zakotna ulica s svojimi razdrapanimi stenami, s policijsko mističnostjo in najbolj prostaško vizijonarnostjo, se je odločil. Saj ne bo radi tega še konec življenja. In če tudi: Saj mu je vseeno. In še tisti večer je povedal nekaterim tovarišem, ki so bili kakor on, zaprti v semenišču in so spali z njim v isti sobi, da bo šel ven — v gledališče mogoče ali v kino. Tovariša Franceta, ki je sam večkrat na skrivaj posečal gledališče, je prosil, da mu na dogovorjeno znamenje spusti zvezani rjuhi, po katerima bo splezal do prvega nadstropja. Edino tem potom so se vračali ponočnjaki v knezoškofijsko semenišče. Bila je to tradicijonelna, sicer ne ravno praktična, v skrajni sili pa vendar dobrodošla navada.
Takoj po večerni molitvi je Ivan izginil.
2.
Še po dnevi je bilo strah človeka iti skozi to ulico, če tudi je izhajala z enim koncem na eno izmed najbolj prometnih cest. Vhod v njo je bil z zidom obokan, kakor je to navada pri srednjeveških ulicah
sploh. Tako ozke so, da so se ljubeči lahko pogovarjali iz okna v okno, ali tajno obiskovali, sovražniki pa, če ni bilo drugih pripomočkov, pljuvali drug drugemu v sobe. Sedaj so bile stene že razdrapane in okna ponekod zamrežena. Večkrat so se menjavali gospodarji in ta jih je zamrežil, drugi samo zakrižil. Nekako sredi ulice, ki se je imenovala jezuitska, je ponoči pred ne ravno velikimi vratmi brlela plinova svetilka. Nad vratmi je bilo v nejasnih črkah zapisano: Kavarna pri jezuitih. V vsem mestu je bila znana in prijatelji so drug drugemu rekali, kadar so nameravali sem, da gredo k jezuitom. Res so bili nekoč v tem poslopju jezuiti, a to je bilo že pred davnimi, davnimi leti, o katerih nam pričajo še samo kronike. Takrat, mislim, za Jožefa II., cesarja avstrijskega, pa so se morali izseliti. Ker je tako hotel cesar in ukazal papež. Oken, ki so sedaj zevala v ulično praznoto, še takrat ni bilo* ker jezuiti kakor tudi drugi redovniki morajo biti pred svetom zaprti in ne sinejo niti zaljubljeno pogledovati preko ulice, niti kazati sovraštva ali jezo nad drugimi ljudmi. Okna so izdolbli po njihovem odhodu, da bi lažje dobili najemnikov za blede in izbičane sobe od sveta zaprtih prednikov.
Po dnevi so včasih prihrumeli z divjim krikom napol nagi otroci iz drugega konca ulice in uganjali tukaj svoje burke. Ni bilo varno človeku srečati se z njimi, ker so radi veselja in zabave pobirali kamenje in jih metali za njim. Ponoči je bilo čudno tiho v tej ulici. Samo tu pa tam so se od nekod prikradli tajni zvoki vesele harmonike ali gosli in se izgubljali v skrivnostni tišini zakotnih sten. Ivana je bilo strah. Ko je vstopil v ulico, se je vzpela dolga senca njegovega telesa po osivelih zidovih in ker je bil veter in se je plamen svetilke pregibal, je vzvalovala zdaj sem zdaj tje. Ob neštetih oglih se je zlomila in se spremenila v pošastno črnino, da ga je streslo do zadnjega kotička njegovega telesa. Začul je zvoke. Prisluhnil.
Kako čudno! je menil in šel dalje. Čim bolj se je približevat svetilki tem jasnejši so postajali in po luči in ritmu je spoznal, da od nikoder drugod ne prihajajo kakor izza zidu kavarne. Po dveh nerodnih stopnicah je prišel do dobro zagrnjenih vrat in postal. Roka se mu je pri dotiku kijuke začela tresti in v zadnjem trenutku tik pred vstopom je začel omahovati. Strah ga je bilo. Kakor da je izginilo vse tisto iz njegovih misli, kar ga je tako mučilo noc in dan, da ga je privleklo v to strahotno ulico.
Tako je vstopil.
Dober večer!;
V	sobi je bilo čudno pusto. Majhna je bila, z mizami preobložena, slabo razsvetljena. Sedel je takoj k prvi mizi in se ozrl. Za dolgo mizo, ki je bila blagajna in točilnica, je stala debela ženska z rdečim, ostudnim nosom in ravnotakim licem. Poklicala je natakarico.
»Magda!
Kako čudno imek je pomislil ter pogledal na ono stran, kjer so sedeli trije že nekoliko vinjeni možki. Ker v Kavarni pri jezuitih se je točilo tudi vino. Buteljke in šampanjec, če so prišli denarni gostje. Natakarica je prišla.
»Črno, prosim!«
Zagledal se je vanjo. Bila je oblečena v črno. Kratki, po najnovejši modi ostriženi lasje so zaokrožali lep, prečudno lep obrazek, ki je bil nalahno bled. Ko mu je prinesla kavo, so se srečale njune oči.
»Kako lepe so njene oči!«
Iz sosedne sobe je zaslišal krik, petje in harmoniko. Komaj sedaj. In zabolelo ga je, ko je ob tem hrupu pomislil na Magdo, črno oblečeno, kratko ostriženo in zapeljivo gledajočo. Vzel je časnik v roko in hotel čitati, toda oči so mu uhajale vstran od črk. Čutil je, kako ga vsi opazujejo, kako se spogledavata ostudnolična gospodinja in natakarica, kako pošepetavajo oni trije pijanci. Čez nekaj časa je prišel iz kuhinje suh, izživet človek s prav tako rdečim, kričavim obrazom, kakor ga je imela gospodinja.
Gotovo gospodar in mož babure!
Kljub zapeljivim očem se mu je zdel natakaričin obraz tako nedolžen, neveden v tej okolici, da se mu je zasmilila in mislil je, da pravr gotovo še ne ve dobro, kje je in zakaj je tukaj.
Take misli so mu izbegavale vse one, s katerimi je prišel in že je mislil, da se bo vrnil, ko je stopil izza zastrtih vrat, odkoder je prihajal šum harmonike in petja — Toni.	(Dalje	prihodnjič.)
t Srečko Kosovel:
Kulturni pomen Ivana Cankarja.
Napačno bi me razumel, kdor bi mislil, da mislim šele določevati in dokazovati kulturni pomen Ivana Cankarja. Zame je ves Ivan Cankar v besedi in dejanju direktno kulturno žarišče novega življenja. Ne samo da je bil velik pisatelj, on edini je bil v stanu pokazati naše kulturne razmere take, kakor so, on edini je bil zmožen govoriti tedaj resnico na glas, ker je spoznal, da je resnica tako velika, da je i smrt premajhno žrtvovanje zanjo.
V	vsakem narodu vstanejo možje, ki hočejo rešiti narod. I Cankar je bil tak mož. Ne z lepo besedo in plemenitim dejanjem, kakor Gregorčič, z ostro resnico in z bičem, to je bil program Cankarjev. Da raztepemo to gnilobo, lenobo mišljenja in neodločnost, nepozornost in hinavščino, da jo zbičamo do bolečine. To je bil Cankarjev program. Imel je prav. Kajti edino bič je še mogel rešiti tedanje blato in tedanjo hinavščino, tedanjo laž in krivičnost, kakor bi mogel tudi danes edino bič rešiti našo nezavednost, naše kulturno spanje, naše hlapčevstvo. »Narod hlapcev smo«, je vzkliknil Ivan Cankar, a posledica spoznanja je bilo dejanje! Torej ne bedimo več hlapci. Bodimo ponosni, samozavestni, ljubimo odkritost in resnico!
*	* *
Cankar ni bil samo velik umetnik, bil je tudi velik človek. Bolečina, da družba umetnika ne razume, a še hujša bolečina, da družba ne razume i človeka, da družba ni dobra ne poštena, mu je narekovala ostre besede. Njegova umetnost boli. Kajti vse tiste lepote, ki jo skrivn duša v sebi, ni odkrivalo samo hrepenenje po lepoti, ampak tudi bo
lečina ranjenega srca, ki je vedelo, da zaman išče ljudi, da zaman išče sebi sorodnih src. Kajti večina ljudi je potopljena v edino skrb, skrb za sladko življenje, brezdelno življenje. Ljudje so potopljeni v materijo; obožujejo jo in njihova hrana jim je najvišje geslo življenja. Takih ljudi Cankar ni ljubil. Videl je, da so brez smisla za lepoto življenja, za ono lepoto, ki ni v hrani in zabavi, za ono lepoto, ki se vzbudi v duši ob najvišji manifestaciji človeka, ob prebujanju k duhovnemu doživljanju sveta. Kajti v takih trenutkih je naš ves svet, vsemu svetu je duša enako blizu, ves svet ljubi, vse ljudi ljubi... Takrat je duša na poti k Bogu in takrat spozna večno silo življenja... absolutnost in večnost.
Cankar ni ljubil ljudi, ki so prodajali ideale za udobnost in denar, ni jih ljubil, ki so se vsemu smejali, zato je sovražil one, ki so prodali svoje prepričanje, one, ki so se udali za sramotno želodčno udobnost.
Cankar se je boril za najidealnejšega, ponosnega človeka.
Vedel je, da je svoboden le oni, ki ni navezan trdno na materijo, in da pomeni človek bitje, ki je zato najvišje, ker ima silo in ker je svobodno, da to silo izrabi, a ne v svoje telesne koristi, ampak v svojo duhovno izpopolnitev.
Cenil in spoštoval je človeka, ki se je cenil in spoštoval sam. Človeka, ki ni blatil sam sebe, svoje časti in svojega ponosa, ampak je šel skozi trdo življenje zmagoslavno z boljo človečanstva, ponosa in časti v sebi. Človek, ki je premagal okolico, in postal velik, ker se ni prodajal. Tukaj je bil Cankar kritik družbe, a ne pristranski, ampak brezobzirni kritik življenja, ki lazi pri tleh, ki se klanja denarju in polnemu trebuhu.
Kot umetnik pa je dahnil skozi svoje najčistejše duševne like in povsod, v vseh delih je razdrobljena poleg lepote še ona bolestna razboljena kritika tistega človeka, ki poklekuje pred vsakdanjim materializmom.
Franc Onič.
Proslave.
Odlomek iz »Mrtvašnica ob Ljubljanici in proslave.«
Motto: Resnično, kdo izmed ljudi ve, kje se začne greh in kje se neha čednost? Toda vsakdo lahko spozna, če hoče iz svoje duše, kje se začne lastna volja in kje neha, in s tem doseže vstop k spoznanju svoje vesti. Imeti tisoč mej, se pravi imeti vsako in nobeno in biti konjunkturist. — Bojuj boj z nesigurnim ciljem — ali ne bo ta boj mask z maskami? Če pa je cilj visok in plemenit, ali more človeku kaka nepredvidena zmota škodovati? Da, saj je celo mogoče, da pot kakega človeka obstoja iz cele vrste zmot, ki pa jih je premagal tisti hip, ko je spoznal in priznal svoje padce; še več: tisti hip, ko si je priznal z grozo ali bolečino v duši, se je že vzdignil in dosegel cilj. Tako je s človekom, tako z narodi, tako tudi s človeštvom.
Letos smo praznovali dva jubileja, obletnico Prešernovega rojstva in Cankarjeve smrti, in ob tej priliki se je zlati čas posrečene harmonije med slovenskimi literati razodel tako popolno po svoji naturi, kakor še ob nobeni drugi priliki ne.
Kako je obletnico praznovala takozvana slovenska javnost — kaj bi govoril! Kujon je kujon, pa če ga zgrabiš za nos ali za peto — pokazal se bo vedno isti pobalinsko rdeč obraz. Javnost je tisti plačani žumalist v časopisih, ki danes piše članek: Več Cankarjevega duha! jutri pa bo udaril zelo duhovito po nemorali političnih nasprotnikov. Opravil je svojo dolžnost natanko tako kakor čevljarja Florijana učenec, ki danes snaži nove škornje, jutri pa bo nabijal podplate. Razlika je samo ta, da je Florijanov učenec opravil svoje delo pošteno, ker bi ga sicer zgrabil mojster za lase, žumalist pa nasprotno; da bi ga opravil pošteno, bi ga gospodar nagnal. Ko je bilo jubilejnega kričanja konec, se je izkazalo, da sta bila Cankar in Prešern velika svetnika -čudodelnika, zakaj postala sta za jubilej voditelja naše tako krepke narodne politike na levo in desno in sta se borila istočasno za vsakega in proti vsakemu narodnemu in državotvornemu idealu celokupnega naroda na parketih.
Teda kaj bi govoril človek o teh stvareli, ki so tako čednostno domače, kakor ne morejo biti bolj! Doživeli smo jih že večkrat in jih še bomo; res je sicer, da bi se tej krepki potezi slovenskega značaja smejala cela Evropa, če bi se pobrigala za njo — toda bi ne sijala ta lastnost zaradi tega le še svetlejša na našem značaju? Ali ni to prelepa misel: Prešeren — državotvorec!? ali pa: Cankar — sel jaški demokrat!? ... Katero oko se ne bi zrosilo ob tej ganljivi misli?
Vendar sedaj ne gre za to ganljivo misel, temveč za proslavo, ki se je vršila v gledališču. — Kako je s proslavami pri nas, vemo, da ne bi vedeli tako! Kulturno zvonjenje in temu sledeči preporod kulturnih in narodnih dam je tisti slavni plašč, s katerim ogrinjajo golo telo domovine. Satirik niti ne ve, kaj bi z njim, samo stari humorist je dejal nekoč sredi reke tistih slovenskih komedij: Najmanj se zlaže tisti, ki pravi, da proslave na Slovenskem niso ničesar drugega, kakor tribut, ki ga iztirja hinavščina ob slovesnih prilikah od svojih vernih častilcev. Ko je tribut opravljen, je hinavščina potolažena in pozitivne vrednote pokajene z zeliščnim kadilom. Tako je povedal stari humorist in se ni nasmejal; njemu samemu se je zdelo, da dovtip ni bil dovtip.
• Ampak mi imamo gledališče, ki se krepko razvija in je pod Župančičevo dramaturgijo srečno prijadralo v klasične vode. Zato se zaveda, kaj je dolžno svojemu narodu in tistim duhovom, ki so kazali pot v boljšo bodočnost. Kdo je to povedal? Pri nas na Slovenskem še nihče, četudi jih je mnogo, ki svoje brezkoristno, boljše še, škodljivo in hinavsko početje brišejo ob to blagodišečo rožo; doma si torej javno take sorte kulturne laži ni upal prodajati še nihče, ker je vedel, da bi se mu krohotali še kunci; toda izlegel je to kukavičje jajce Fran Albrecht v Zagrebu. (Narodno delo 1926.) Kako dolžnost je s tem kukavičjim jajcem opravil, ve samo on; tudi slovenski politiki
vede, kadar hodijo v Zagreb ali Beograd opravljat svoje potrebe. — Na podlagi klasičnih voda pa zapišimo: Vodstvo gledališča in vsi, ki so z vodstvom v kakoršnikoli tesni ali dobri zvezi, se torej zavedajo, kaj je gledališče dolžno narodu in Palinurjem njegovim. Tudi tisti književniki, ki so delali Cankarjevo in Prešernovo proslavo, so se s tem dejanjem zavedali enakega dejstva. Občinstvo se je tudi tega zavedalo, zato je ob proslavah napolnilo gledališče do zadnjega kotička ter je burno ploskalo. Tako je proslava potekla srečno, opravili so svojo dolžnost vsi trije, vodstvo gledališča, književniki in kritiki ter občinstvo, a slovenski narod je za dve blagodišeči cvetki bogatejši.
Tisti, ki mu ni bilo nič na proslavi in tudi ne na tem, da se ne bi vršila, pa bi zapisal suhoparna dejstva: Proslava se je vršila zato, ker se je morala vršiti; iz spodobnosti in oficijelne dolžnosti. To bi bilo treba povedati naprej in razglasiti; nihče bi ničesar ne zameril, slovesnost bi se mogoče vršila zato še nekoliko slovesneje in Prešeren ter Cankar bi ostala ravno tam, kjer sta bila preje. Publika, ki je prišla v gledališče, je itak tudi prišla na svoj račun: videla je slovenske literate in kritike ter je obenem opravila svojo oficijelno dolžnost. Ko je minil večer, so se lahko oddahnili vsi, recitatorji in občinstvo, ter se napotili v kavarne in krčme; tam so krenili z mislimi na pota svojih vsakodnevnih opravkov.
Jaz pa nisem mislil ne na proslavo, ne na klasične vode in tudi ne na suhoparna dejstva, temveč — Bog ve zakaj — na Gogoljevo Ženitev«. — Nekoč so jo nekje igrali; vse je gladko teklo po strugi komedijantska, občinstvo se je zabavalo tako izborno, da so mu tekle od smeha solze po licih; konflikti so se zapletali nad vse imenitno in vsa srca so slutila veliko pikantnosti za tistimi konflikti. Ko je pobegnil ženitni kandidat skozi okno, se je vse krohotalo na glas. Toda kaj bi se zgodilo, če bi na koncu igre planil v tisto nad vse imenitno razpoloženje mlad, ne povsem dostojno oblečen človek, ter bi zakričal z odra doli: »Gospoda, ne smejte se tako bedasto. Skozi okno je skočilo upanje Rusije!« Na mah bi jim uničil vse imenitne konflikte, razbil jim vsako prijetno slutnjo in razblinil slednjo pikantnost, po kateri so rili z razgaljenimi mislimi! Jaz bi pobegnil iz dvorane, zakaj gledati bi ne mogel, kako bodo nesrečneža potegnili z odra, ga divje tolkli s pestmi in ga slednjič čisto razmesarili. — Na to sem pomislil in sem vedel vse.
»To ljudstvo me časti z ustnicami; — v tem znamenju se je vršilo celo proslavljanje. Kaj je pomagal Župančičev in Izidorja Cankarja akademično zasnovan govor, ki je gledal le na nekatere Prešernove in Cankarjeve poteze v gotovem okvirju, ni pa pokazal na proslavo klavrn, ljudi in časa vreden dokument!
Toda saj sta govorila Izidor Cankar in Oton Župančič publiki, ki stoji v provincijalni Ljubljani na častnem kulturnem nivoju, kakor je dejal nekoč eden izmed njih, ki so delali proslavo. In če človek govori o častnem kulturnem nivoju publike v provincijalni Ljubljani, čemu ne bi človek govoril z akademičnim podukom! Tudi to je častno za malo provincijalno Ljubljano, ki hrani v sebi toliko kulturnih gromovnikov, da bi z njimi lahko oblagodarili vse narode zemlje. In zakaj
se ne bi zbrala enkrat druščina slovenskih literatov in kritikov pod akademično bandero in deklamirala namesto gimnazijskih peto* šolcev sebi v zabavo: saj tudi to je njihov veliki preporod in cvetlični dan narodnih idealov, katerim na čast ni bilo treba žrtvovati niti pičle solze enodnevnega kesanja!
Kako je v resnici s častnostjo kulturnega nivoja naše gledališke publike, ni, da bi se ukvarjali. Brokat in svila, ploskanje »veliki umet-nici« in bum — ampak če diši parfum po krvi, pomešani s potjo, je to le pikantnost, ki se podaja na mehkih sedežih. Poznam ljudi, ki hodijo v gledališče včasih in edino zategadelj, da se opijanijo s tistim vonjem; tako postane njihovo lačno brezdomovinstvo polno vročega hrepenenja po lotosovih cvetovih. Ko pridejo nazaj v beznico, ki je njihov beraški dom, ne ganejo več z roko, temveč umirajo z romantiškim smehljajem okoli usten, oči veselo zamaknjene v neskončnost; tako umira tudi ljudstvo po beznicah, kadar gleda, kako se seli narod iz salona v salon,
—	in strada resnice in kruha. Zaradi teh ljudi že je potrebno, da imamo Slovenci gledališče tako, kakoršno je. Kar pa se tiče provinci-jalne Ljubljane, oj ljudje božji, poglejmo v nebo, zato poglejmo, da oči ne bodo videle, kako smo si prisrčno stisnili roke, jaz še posebej z ljudmi, ki trpijo notranje trpljenje v provincijalni Ljubljani, kar je posebna čast za mene, in si zato tudi zatisnimo ušesa, da ne bomo slišali veliki hoziana Ljubljane. — In ker je jasno ko na dlani, da gledališče ne more postati amerikanski nebotičnik, si stisnimo roke še v druge in tretje: Hamlet naj postane Krpan - kontrobantar, Idiot naj se pokrjavlji, a Jerman naj odrine v licejsko knjižnico, zato da ne bo kvaril posrečene harmonije. Nazadnje pa si pomežiknimo brez zamere: »Kaj bi govorili, zgodilo se je že tako, pa konec besedi!« — V ostalem pa je slovensko gledališče častitljiva fosili ja neke boguvdane tolpe liudi, katerih imenitniki sc zadremali kakor vojska kralja Matjaža na mehkih sedežih.
In kar se tiče takih kulturnih proslav, kakor sta bili dve Cankarju In Prešernu na čast — ali veste, kako je z njimi? Tako kakor je v pijanosti izbleknil neki literat:
»Če tiste deklamacije opravi gimnazijec pete ali šeste šole, je opravil običajno šolsko nalogo, ki dalje ne briga nikogar več, razen učitelja in njega, ker se je ob učenju resnično navdušil; če jih opravi poklicni igralec, je storil svojo poklicno dolžnost in namen; po svojem poklicu jih je opravil tedaj, kadar je reproduciral umetnino, h kateri se je povračal od vseh strani in daljav, takorekoč ob vsaki svitlobi svojih čustev, misli in spoznani in vzkliknil nazadnje z Goethejem: Težke je človeškemu duhu, kadar je delo njegovega brata tako vzvišeno, da se mora le prikloniti in moliti pred njim. A če je deklamacijo opravil literat ali kritik, tedaj njegova deklamacija nima niti pomena petešolskega gimnazijca, tudi ne igralskega, ker pač ni noben igralec, temveč nek posebno vzvišen, nad vse imeniten pomen, najbrž celo večji, kakor je pomen umetnine same.«
Tako je: te sorte početje je za tiste, ki ga rešijo dobro zategadelj, ker njim le koristi ter je imenitno zanje, zato ker je rožljanje enega izmed tistih kulturnih zvenenj, ki se glasi dan za dnem v domovini
sebi v radost in zabavo. Saj če bo kdo izmed njih govoričil ali pisal o kulturi ali kulturni proslavi, bo tisto govoričenje le ena izmed mnogih rož na njivi kulturnih laži. Tudi o Cankarju in Prešernu bo lahko govoril tako imenitno, da bo tisto pisanje in govoričenje lahko izšlo v slehernem izmed tako resnicoljubnih kloak, njegovemu kosu kruha v prospeh, ali pa v kateri izmed revij, ki so tako času primerne. In 6e človek napiše več kulturnih duhovitosti, svojim puhlim in širokogrudnim idealom na čast, je opravil svoje življensko delo ter si pridobil pravico, da se vzdigne do plemenitega trpljenja nad celo domovino in ves neumni narod proletarcev; — iz take visokosti bo potem opeval svojo nesrečo in pljunil na ves svet.
Čudim se samo, da vsega tega ni sprevidel Finžgar, temveč je šel z drugimi proslavljat komedijo v tistem gledališču, ki je imelo prostor za tako hinavsko kulturno laž, kakor je bila ravno Cankarjeva proslava, nima pa niti najmanjše sramote opravljati neumnosti in svinja-renja istočasno, ko je Cankarjeva dela pognalo od sebe. Zato da vodstvo gledališča ponižuje celi narod v svoje nižine, v katerih vsaka in-trigica velja več kakor vsa dolžnost proti narodu, govoriči o nepopolnosti vseh slovenskih dram in dela proslave. Tako je postalo gledališče že samoobsebi z intendanco središče proslavljanja kulturnih laži in kot tako največja laž o kulturi. — Toda saj to dela vodstvo v prospeh visokega kulturnega nivoja ljubljanske publike, ki rado zamenja kino in kabaret ter gostilno s toaletno promenado v izložbi kulturnih laži! In vsak mlad človek, ki noce vedeti, da je gledališče vzdignjeno tisoč klafter nad celi narod in vso ubogo domovino ter da hodi svoja pota, ker ve, kaj je kulturno zvonenje v korist državotvornosti in klečeplazenja obenem z naduto samozaljubljenostjo njegovih voditeljev, je itak vreden, da se mu zgodi tako, kakor se je zgodilo nekaterim mladim ljudem, med njimi rajnemu Kosovelu: da se mu vodstvo posmehuje in ga pomilovalno zaničuje. In končno: Kaj briga narod, ki je spodaj, gledališče, saj on je neizobražen, udan le žganju, zabit in zaslepljen, gledališče pa seže le do njih, ki se jim pretaka umetniški fluidum po glavah!
Tako je več onih besedi! Nasmehujmo se in pozdravimo brez sovraštva in jeze.
Da, take proslave v takem gledališču hoče imeti podkrilna harmonija slovenskih literatov! Drugih, onih resničnih, ki jih tirja delo* ne marajo, zato ne, ker ne zahtevajo nikakih žrtev notranje narave kruhu in hlapčevstvu na ljubo, temveč iskrenost brez praznega in nadutega besedičenja o kulturi. Na ta način je proslavljal Oton Župančič pred šestindvajsetimi leti s Pesmijo mladine« Prešerna in ni govoril akademično zasnovanih govorov ob spominu na zadnji'akt Golarjevih komedij vpričo strašne mrtvašnice, v katero so pahnili ves narod njegovi državotvorni voditelji. Na isti način in še popolneje ga je proslavil Cankar s tem, da je pokazal na breztelesno rodoljubje, ki je le hinavsko in površno snelo klobuk pred Prešernovim delom in stavilo sebi spomenik.
Saj komu je v resnici za Cankarja in za Prešerna, je stopil oh
uri svoje najhujše samote in sredi svojega trpljenja, pod udarci porazov, k njunim knjigam in se je pokrepčal,, zagorel iznova ob plamenu njunega hrepenenja in pogledal v bodočnost s še silnejšim hrepenenjem in z mogočnejšo vero. In na dan njunih obletnic je dajal račun o svojem hiševanju in, če je bil umetnik ali kritik, tudi račun o hiše-vanju naroda. To je bila njegova proslava!
A literati se raje zatajujejo in vijejo roke nad zanešenjaki! Kaj je namreč treba se dvigniti do neba in gledati na celo domovino, kaj treba kritike življenja, kaj spoznanja in obsodbe tiste družbe, v kateri živimo! Saj če literat pase dobrodušno svojo veličino nad vsemi temi stvarmi, ni on niti pretep niti preneumen, niti prelen ali prestrahope-ten, temveč živi samo v navdušenju zlatega časa posrečene harmonije literatov, v kateri ni treba reševati težkih vprašanj za življenje naroda in človeka, niti onih o življenju.
Toda veste, kaj vendarle zmorejo ti ljudje? To, da so odtrgali narod od resnične kulture in da so v to odtrganost, v to praznino kulturnih laži, postavili sebe kot žive plotove, kot pobeljene grobove, v katerih ležijo rakve kulture. In tu, ljudje božji, na teh rakvah, tu je kulturno povzdigovanje, tu narod, tu domovina in tu večno odrešenje od zalem jene pameti! In tu je tudi njihov junaški boj za zvrhane čebre žur-nalističnih resnic, s katerimi so okadili ves narod in domovino, svojim idealom v blagoslov; s tem blagoslovom bijejo boj vseh proti vsem, intriga proti intrigi, kruhoborstva proti kruhoborstvu, laži proti laži, iz propalosti v propalost. Toda v tem boju literarnih fraz in propalosti se zrcali malovredna vsebina dobe, v kateri živimo.
Radivoj Rehar:
Najnovejša nemška dramatika.
Starogrška drama se je rodila iz dionizijskega kulta in satumalij, torej iz verskih obredov; prav tako je tudi modema plod religije in narodnih običajev, v kolikor je seveda domačega izvora in ni samo tuja, na domačo leho presajena cvetka. Italijanska drama je le stopnjevanje stare narodne komike; francoska ima svoje poreklo v soties theatrales«, nemška pa v »Fastnachtsspiele«. Kljub temu pa, da ima nemška drama tradicijo starejšo nego je sama, je bila dolgo le epi-gonsko brstje francoskega vodvila, ki je slavil triumfe po vsem evropskem zapadu, pa tudi jugu in iztoku. Od tu je šel razvoj preko romanticizma k realizmu in naturalizmu, ki je rodil narodno dramo in ji dal sok in duh zemlje, iz katere je zrastla. To je bil oni veliki umetnostni pokret, ki nam je podaril velika dela in velike umetnike: Flauberta, Zola, Tolstoja, Ibsena in nemški drami Gerharta Hauptmanna.
Problem, večen kakor je večna umetnost, ta praelement človeškega bistva — odnos umetnosti do resničnosti — je bil v tistem racionalističnem in liberalističnem 19. stoletju darwinizma
in liaeckelizma, ki nam je ustvarilo realizem in naturalizem, rešen tako enostransko, kakor so bili rešeni tisočeri naravoslovni in filo-zcfski problemi. Posebno Nemčija je razvila to racijonalistično in materialistično vero do skrajnih ekstremov in nič ni čudnega, če je ravno ista Nemčija postala po zlomu naturalizma njegova najbolj zagrizena nasprotnica.
Poeeike reakcije na realizem in naturalizem zasledimo že davno pred pojavom takozvanega ekspresi jonizma in njemu sorodnih modernih izmove Naziranje, da je ta najmlajša umetnost specifično vojna in povojna tvorba, dete razvrednotene logike dogajanja, poli ličnih pertubacij in socialnega kaosa, je docela napačno. Ta veliki, elementarni dogodek je ni rodil, temveč je povzročil samo njen prenagel in nesorazmeren razvoj, ki jo je na svoji končni poti dovedel do ekstremov, kakršnih bi pri organičnem evolucijskem oblikovanju ne bila sicer nikdar dosegla.
Oče kubizma v likovni umetnosti, Pablo Picasso, ni sin vojne; njegovi ekspresionistični in kubistični poizkusi segajo daleč nazaj v dobo absolutne suverenosti realizma in impresijonizma, v zadnje desetletje racionalističnega 19. stoletja. Veliki mojster futurizma v literaturi, Italijan M a r i n e 11 i, je njegov sodobnik in Charles Baudelaire je tudi že v istem stoletju izrekel svoj anathema nad umetnostjo preteklosti; storil je torej isto, kar poznejši ekspresionisti, kubisti in dadaisti in kar je glavna karakteristika miselnosti modernih ekstremistov. Toda niti ni potrebno, da navajamo te izrazite »malkontente« realistične preteklosti, sami njeni najvišji predstavitelji so že segali preko ograd svoje smeri. Dočim je silil Henrik Ibsen svoje osebe s silo logike do višje resničnosti, je prinesel Gerhart Hauptmann v nemško dramo novo gibanje in analogično, vizijonamo gledanje življenja in dogajanja. W i 1 d e s svojo Salome«, Nietzsche s svojo »Geburt der Tragodie« in s svojimi »Crbermenschen«, Anatole France s svojimi kabalističnimi romani, duhovitimi, mistično zaedetimi satirami in Maeterlinck s svojimi metafizičnimi vizijami, vsi ti in mnogi drugi so ustvarili vsled svoje velike individualne sile mnogo več nego navaden odraz hladne realistične resničnosti. Tako se je stopnjevalo umetnostno ustvarjanje od eksaktne realistične otipljivosti do življenjske vse-cbsežnosti in od vpodabljanja resničnosti do v s t v a r j a n j a resničnosti. Ni šlo več zato, kaj je stvar, nego kaj krije; ne za objekt, temveč za subjekt. Pot se je nadaljevala k metafiziki, misteriju in praskrivnosti bistva. Racijonalistično 19. stoletje, s svojim realizmom in materijalizmem, je zastremelo nazaj k mistiki, ki je prihajala kot reakcija na prenapeto oholost njegovih namišljenih vrednot.
*	* *
Sodobna umetnost, in posebej še sodobna nemška drama, je tako raznolika, prekvašena s tolikimi divergentnimi in diametralno si nasprotujočimi pogledi, pojmovanji in hotenji, da je enotno označenjes pod enim samim izmom absolutno nemogoče. Običajni izraz »ekspre-
sijonizem ni nikaka definicija njene oblike in še manj vsebine, ki se stopnjuje od mitologije dionizičnega in apoliničnega do sadistično-seksualnih nagonov demoralizirane in degenerirane sedanjosti in velikih socijalnih problemov bodočnosti. Tudi če bi hoteli govoriti o samem ekspresionizmu, bi bili v veliki zadregi, katere autorje in katera dela naj opremimo s tem žigom. Elemente ekspresionizma zasledimo že v delih največjih in najvernejših reprezentantov realizma in naturalizma, pogrešamo jih pa docela v mnogih produktih modernih, ki se nezaslužno senčijo pod to eksotično firmo.
Na prelomu dveh izrazitih dob, prejšnje in sedanje, stojita v dramatiki dve znameniti figuri:	August Strindberg in
Frank W e d e k i n d ; obadva segata nazaj in naprej. V delih Strindberga prevladuje sicer še brezdušni materijalizem naturalizma, toda vzpon sil, ki gibljejo esebe njegovih dram, je že metafizičen, blizek je imaterijalni večnosti; Frank Wedekind je pa že izrazit mojster dinamizma moderne drame. Njega bi lahko prištevali celo k ekspresi-jonistom, čeprav sega njegovo delo daleč nazaj pred samo rojstvo tega pojma. Wedekind je segel s smelo roko v elementarne sile življenja, da jih osvobodi in dovede v dramatičnem dogajanju do kulmi-nacije najvišjega možnega izživetja. Njegova drama Erdgeist je prvi izraz tega novega stremljenja, je vzor dinamičnega pojmovanja dramatičnega. To pojmovanje je identično z nazorom Arthurja Lieberta, izraženim v delu »Der bewuste Wille in der Weltgeschichte : -Neka obča svetovna volja, demonična, vsesplošna sila poriva, suva in goni stvari in ljudi, toda ne k razvoju in dvigu, temveč h krogotečju v moreči enoličnosti, k večnemu vračanju na izhodišče.« To je vera Franka Wedekinda, to je pa obenem tudi filozofija Ogrizovičevega »Vučine in Cankarjevega »Kralja na Betajnovi«, ki so izoblikovane grobe sile metafizičnega pračuta, kakor Lulu v »Erdgeistu«. Soroden Wedekindu je Fritz v on Unruh, ki je zgradil svoja dela na istem pojmovanju življenja in našel svoj najbolj adekvaten izraz v drami Offizierec.
Še višji izraz dinamičnega pojmovanja dramatičnega kakor Wede-kind in Unruh, je dal svojim delom Georg Kaiser, ki velja kot prvi izraziti predstavitelj novodobne nemške drame, kot prvi modernist v najvišjem smislu izraza. Kaiser je že očit ekspresionist. Njegov gradbeni materijal so elementarne sile, skrite v bistvu človekovem, katere postavlja drugo proti drugi v gigantsko borbo. Tu se bore teze proti antitezam in njegove slike niso več resničnost, nego samo mistična funkcija. On je uvedel v nemško dramo elektriko, telefon, aparate itd. in velike, elementarne socijalne probleme sodobnosti. Ta dinamizem se stopnjuje od Von Morgens bis Mittemachts« preko del »Die Burger von Calais , Die Versuchung , Judische Witwe , Rektor Kleist itd. do socijalnih tragedij Koralle , Gas«, in Holle, Weg, Erde .
To vrsto umetnosti je kompletiral Karl Sternheim z dinamično satiro, ko je zmešal teze in antiteze in ustvaril novo, moderno komedijo, kajti duševnost njegovih oseb ne izzveni v tragiko kakor pri Wedekindu in Kaiserju, temveč v grotesko. On ie mehanizacijo
stopnjeval še višje, pozna se mu pa pomanjkanje globine in suverene sile prvih dveh. Materijal njegovih komedij je sodobno meščanstvo, katero obdeluje z vseh mogočih strani v celi vrsti del, kakor »Burger Schippel«, »Snob«, >Perleberg , Marqui.se von Arcis« itd.
Najdalje je šel v dinamični nemški drami, sedaj že pokopani, August Stramm v svojem delu K rafte «, kjer ni več pesnik, ampak navaden eksperimentator, kakor nešteta vrsta drugih manj pomembnih in brezpomembnih.
*	* *
Veliki duh Friedricha Nietzscheja, ki je zaoral globoke brazde v miselnost novejše nemške generacije, tudi na razvoj sodobne dramatike ni mogel ostati brez upliva, saj je pomenilo njegovo znamenito, 1. 1872. izdano delo »Geburt der Tragodie« prvovrsten dogodek v znanstvenem obravnavanju antične drame. Kakor vsak veliki duh, je hodil tudi Nietzsche pred svojo dobo, zato je prineslo realizacijo njegovih misli o dramatičnem komaj prihodnje, dvajseto stoletje. Njegov klic po dionizičnem (teza) in apoliničnem (antiteza) je našel odmeva v ekstatični dramatiki Rudolfa P a n n w i t z a , ki je v svoji dramski pesnitvi »Die Befreiung des Oidipus« zapel pesem o višji, nadrealistični resnici. Ta njegov poizkus je pomenil definitivno in zavestno alogiziranje drame. Vse izživljanje njegovih oseb izvira iz občutja in vse je samo zvok, godba, brez realistične vsebine in dejanja. Muzika, ta integralni element dionizičnega, je ves gradbeni materijal Pannvvitzovih del.
Panmvitzu je sledil že preje omenjeni Fritz von Unruh.
V	svoji tragediji »Ein Geschlecht« je podal vizijo kaotičnega človeka. Delo je izrazit odraz vojne, tragedija družine: matere, sinov vojakov in hčer vlačug. V njej je podana skrajna izživelost poltene strasti, pred katero zamre vsaka tradicija rodbine, religije, božanstva, domovine in resnice. Motiv je to, kakršnega najdemo v seksualnem odnosu brata do sestre v Arcibaševem »Saninu«, samo da se pri Unruhu še stopnjuje do skrajnih ekstaz. Izhodišče in razravnoteženja tvori mati — porod k oz m os a iz kaosa. Diaboliziranje dionizičnega!
; Ein Geschlecht« js le prvi del Unruhjeve rodbinske trilogije in kot tak komaj podlaga novemu humanizmu in vseobčemu fratemizmu, ki prihaja v drugem delu Der Platz , do svojega adekvatnega izraza. S tem delom pričenja pokret nove struje v nemški vojni in povojni literaturi, struje, ki ji je glavni izraz ideja človečanstva, bratstva. Prvi je naglasil to idejno noto eden izmed največjih svetovnih pesnikov, Walt Whitman, in sicer že v drugi polovici preteklega stoletja. Našel je mnogo posnemovalcev v pesništvu (Werfel itd.) pa tudi v drami, noveli in romanu. Poleg Unruha je izrazit propagator humanizma v drami E r n s t T o 11 e r. Njegova vojna drama »Die Wandlung« je eno samo iskanje novega človeškega bratstva. Isto tendenco zasleduje Reinhard Goering v »Die Seeschlacht«, ki pa udarja tu in tam tudi na patrijotične strune, čeprav bolj podzavestno. Svojega najver-nejše-ga protagonista pa je našel ta dicnizijskceksiatični humanizem v pesniku in dramatiku Franzu W e r f 1 u , rojenem leta 1890. v
Pragi. Pod to firmo je nastopil Werfel že takoj spočetka. V svoji prvi pesniški zbirki »Weltfreund< pravi v prvi pesmi ;>An den Leserc »Mein einziger Wunsch ist, dir, o Mensch, verwandt zu sein!
Bist du Neger, Akrobat, cder ruhst du noch in tiefer Mutterbrut;
Klingt dein Madchenlied liber Hof, lenkst du dein Floss in Abendschein, Bist du Soldat, oder Aviatiker volt Ausdauer und Mut.«
V	dramatični obliki je dal temu humanizmu prvič izraza v svoji magični trilogiji« »Der Spiegelmensch«, v kateri je vpodobil svojega smrtnega nasprotnika Karla Krausa, kritika in urednika revije »Die Fackek, katerega je naslikal kot prototip cinizma in p ropal osti. Delo je dvignilo v Nemčiji mnogo prahu, gotovo pa je, da je Werfel bolj moden kot moderen in bolj dogmatik kot umetnik, kar velja sploh za večino zastopnikov te struje.
Isto pot hodi tudi mladi Hanns Johst. Njegova dijaška drama »Der jnnge Mensch« je revolta proti šoli in proti življenju. Bolj zanimiv je Walter Hasenclever, znan tudi pri nas po Bratinovi vprizoritvi drame »Jenseits«. Tudi on pripada skupini eksta-tikov in neohumanistov, razlikuje se pa od njih po svojem ekstremizmu, katerega je privedel do absurda; dalje je šel v nemški drami morda samo še slikar Kokoschka. V drami »Antigone« je stopil Hasenclever v areno in razvil ekstatično občutje v ekstazo prostori in prostornosti. Delo je brutalno in raste v grozo in odpor, v smrt in uničenje. Pozorišče njegove druge drame »Die Menschen« je ves svet in osebe so brezimni delavci, ljudje, dekleta, vprašujoči, iščoči, ubogi, odpuščajoči, trpeči itd. Enakega kova je tudi že omenjena »Jenseits?', poslednje njegovo delo te smeri.
Na skrajni levici ekstatikoy stoji Kokoschka, znan bolj kot slikar kakor dramatik. Kakor je Kokoschka v slikarstvu ekstremist barve, tako je v drami ekstremist barvitosti in scene. Njegova drama "'Der brennende Dombusch« je bolj slika kakor oderski komad. Božanstvo dionizičnega se je tu umaknilo sili teoretičnega in programa-tičnega. To je meda in ne več umetnost doživetja in intuicije.
(Dalje prih.)
Bratko Kreft:
Smrtna rosa.
(Dew of death.)
Ni še dolgo od tega, kar je na Dunaju zboroval panevropski kongres. Znane so ideje pacifizma in človecanstva, ki jih hoče na podlagi panevropeizma uporabiti nemški grof Coudenhove-Kalergi za rešitev — Evrope. Po vsem svetu je polno ljudi, bogatih in revnih, gospodarjev in sužnjev, ki kriče,.strašno kriče: Nikoli več vojna! Njih demonstracije pa se srečavajo z vojaškimi oddelki, oklopnimi avtomobili, aeroplani, minonosci itd., ki se vračajo ali pa gredo na vojaške vaje. To se pravi: gredo se učit kako najboljše in najlažje brez lastnih
izgub uničiti sovražnika. V vojaških in vojnih krogih vzbuja pacifizem posmeh in pomilovanje, kajti to so ljudje, ki mirno in trezno drže svojo teorijo: brez tega ne gre; tako je bilo in tako bo. Oni delajo na tem dalje, če tudi so samo sredstvo v rekah tega ali onega kapitalizma in imperializma.
Svetovna vojna, ki je prelila toliko človeške krvi, je prinesla v svoji klavniški duši mnogo izkustev in iznajdb najuspešnejšega uni-ničevanja. Mnogo stvari je ostalo ob njenem koncu v kali, ki čaka, da bo s svojo rastjo se nekoč razrasla huje kakor vsa bojna sredstva svetovne vojne.
In da je temu res tako, nam priča Paul Keri, ki je napisal v okto-berski številki revije »Der Kampf članek o bodoči vojni. (Paul Keri: Vom Krieg der Zukunft. Der Kampf. Oktober 1926.)
V	članku se predvsem bavi s plinom kot najmodernejšim bojnim sredstvom.
*	* *
Plin kot bojno sredstvo je dokazal svoje uspešne sposobnosti za uničenje sovražnika v zadnjih dneh svetovne vojne. Konservativnost, ki ni samo doma v politiki, umetnosti ali sploh kulturi, je bila v precejšnji meri razvita do svetovne vojne tudi v vojaških tehničnih krogih. Da plin pravzaprav ni iznašla svetovna vojna, priča mednarodna konferenca v Haagu iz 1. 1907, ki je v enem izmed svojih določil tudi določila prepoved uporabe plina kot morilnega sredstva. Japonci so v rusko-japonski vojni uporabili prvič ognjemete, ki so bruhali ogenj in dim na rusko vojaštvo. Od takrat do nekako 1915. 1. se plini oziroma ognjemeti niso nikjer uporabili. Militaristi, ki so vso važnost polagali na artilerijo in kolikor toliko na mornarico, so smatrali plin za nekaj akademskega, katederskega. Svetovna vojna, ki je marsikaj preobrnila in ki je z belcebubom izganjala belcebuba, je seve prerodila konservativne militariste in spočela v bojnem plinu novega belcebuba.
Sila kola lomi. Nasproti mogočni antanti je stala Nemčija pravzaprav kot voditeljica vsega bojevanja. Njej je bilo na zmagi največ ležeče. Zato je pogazila nevtralnost Belgije, jo nečloveško opustošila in zato je, sicer samo slučajno, kot prva tudi uporabila plin kot morilno sredstvo zoper sovražnika. L. 1915 so Nemci na zahodni in ruski fronti prvič uporabili klor kot bojno morilno sredstvo. V zato pripravljenih steklenicah so ga spravili v strelske jarke in ob ugodnem vetru (ki je moral imeti smer proti sovražniku) so ga izpustili na sovražnika. To se je prvič zgodilo na bojišču okrog Ypern, kjer so se proti Nemcem borile divizije iz Kanade. Izgubile so v tem plinskem spopadu o 1
15.000	mož — 5000 mrtvih. Tako je bil vsak tretji, ki ga je plin dosegel, mrlič. Pokazalo se je, da je njegov učinek veliko večji od artilerije, zlasti, ker zavzame večje dimenzije in dolgo časa učinkuje. Vrhutega se proti topovom lahko braniš z nasipi in kavernami, plin pa te dohiti povsod.
Res ie, da sc plinske maske nekoliko učinke zmanjšale in sicer tako daleč, da jih je od plina prizadetih umrlo še samo 4%, pozneje celo samo 2%. Toda ta protiučinek je bil samo trenuten. Eno dejstvo je namreč ostalo; plin je za nekai časa onesposobil veliko množico vo-
jakov za boj tako, da je bilo med njimi manj mrtvih kakor pri dobri artileriji, vendar je bilo več nesposobnih.
Nemci, ki so duhove priklicali, so seve takoj izzvali Francoze, ki so začeli s sistematičnim bojevanjem s plinom. Eni, kakor drugi so eksperimentirali in ob koncu svetovne vojne je štela statistika 25 različnih za vojno uporabnih plinov.
Najbolj znan v svetovni vojni preizkušen plin je yperit (ime po kraju, kjer je bil najprej uporabljen). Prvi so ga uporabljali Francozi z dobrim uspehom. Nemci so si ga prisvojili in izpopolnili uporabo v toliko, da so pred njim spustili na sovražnika plin, ki je prodrl skozi masko ter prisilil človeka do kašljanja in kihanja. Vojak je moral za trenutek masko odpreti in nevede je vdihnil tudi yperit, ki je spremljal oni žgoči sicer nestrupeni plin. S tem je maska na uporabi precej izgubila. Plin je izstreljevala artiljerija in Nemci so imeli več kakor eno četrtino topovskih izstreliv napolnjenih s plini. Angleži in Ame-rikanci so produkcijo izpopolnili. Amerika je v premirju izdelala
155.000 kg y p e r i t a , 100.000 kg morilnega plina p h o s g e n in
100.000 kg k 1 o r a. Če bi se vojna nadaljevala, bi se plinska vojna raztegnila v velikanske uničujoče razsežnosti. Antantine komisije, ki so po vojni pregledale nemške arzenale, niso našle veliko plinske mu-ničijo. Nemcem je zmanjkalo sredstev in delavnih moči in duhovi, ki so jih priklicali, so jim sami predčasno pripravili razkroj. Zakaj Francija, Anglija in Amerika so pline izboljšale in uspešnejše uporabljale v pogubo Nemcev.
Kljub vsem obrambnim sredstvom znaša po plinu umrlih vojakov v svetovni vojni na obeh straneh čez pol milijona. Amerika, ki šteje
271.000 vojnih žrtev (mrtvih in ranjenih), ima 70-000 ranjenih in mrtvih vsled plinov. (28% vseh žrtev.) Anglija je izgubila 187.000 ljudi v plinski borbi. Če premislimo na kratko dobo, v kateri so se plini sistematično uporabljali kot orožje, vidimo, da so ta kemična sredstva najučinkovitejše strelivo. Kemična vojna predstavlja zaenkrat višek vojne umetnosti in je od vse h d o-sedanjih vojnih metod najbolj znanstvena. Moderno bo j n o polje bo v znamenju plin o v. Žrtve bodo ogromne kljub vsem obrambnim sredstvom. Vojaki v maskah so že v svetovni vojni trpeli na težki gibljivosti in po amerikanskem računu je maska delazmožnost vojakovo zmanjšala od 25—30% — zlasti v poletni vročini.
Angleški captain Liddel-Hart, eden izmed najmodernejših vojnih teoretikov, vidi v plinski vojni samo tanke in oklopne avtomobile, ki ne bodo plinov propuščali; v notranjosti pa se bo za moštvo pripravljal kisik na podoben način kakor v podmorskih čolnih.
Značilno za sprejemljivost plinov je dejstvo, ki so ga ugotovili v Ameriki: Okrog 20% človeštva je proti plinom nedotakljivih. Pri Zamorcih, Indijcih, Afrikancih pa celo 80%, ker je učinek strupenih plinov podoben učinku močnih solnčnih žarkov. Tako bodo imperialistične kolonialne države v bodoče lahko sijajno izrabile svoje podložnike iz kolonij.
Kot napadalno orodje v plinski vojni bo služil zrakoplov. V svetovni vojni so zrakoplovi metali razstrelilne bombe, redko plinske. (Ob koncu vojne je Amerika imela že 2B00 kg takih bomb pripravljenih.) Tekom eksperimentov se je dognalo, da bomba za zrakoplov ni najuspešnejše orožje. Najracionalnejša metoda bo v tem, da bo zrakoplov imel dobro pritrjeno posodo napolnjeno z nasičeno tvarino. Gotove priprave bodo skrbele, da se bo tvarina spremenila ali v plin, meglo ali pa v kapljičasto tekočino. Moštvo bo delalo v plin nepropušča-jočem prostoru, zrakoplov pa, da ne bo postal žrtev lastnega napada, bo pri oddajanju plina vozil v spiralah kvišku. V Združenih državah se temu primerne vaje s plinskimi zrakoplovi že vrše. Troje zrakoplovov bo v bodoče lahko uničilo cele pokrajine; kamor bo padla plinska megla ali tekočina ali plin, se bo vse posušilo in izgorelo.
Francoski profesor Mayer je 1. 1922 na seji v Društvu narodov v Genfu izrekel sledeče: Dvomimo, da se človeštvo zaveda moči in nevarnosti, ki mu grozi z uporabo tega orožja.
*	* *
Najstrašnejša plina bodoče vojne sta po dosedanjih izkustvih yperit in levisite. Značilno za oba je, da ne napadeta samo očes, grla in pljuč, ampak tudi kožo. Oba se bosta v vojni uporabljala v obliki iz finih koščkov sestavljene megle, ki jo bo kakor ognjenik lavo, bruhal zrakoplov iz sebe.
Y	p e r i t (dichlorathylsulfid) je oljnata petroleju podobna tekočina, ki se lahko uporabi v ,treh oblikah: kot plin, megla in iz finih kapljic sestavljena tekočina. Tretje je najučinkovitejše. Yperit kot plin je brez vonja in barve in je pri suhem vremenu neviden. Učinkovati začne po nekaj urah, ko je neopažen prodrl v najskrivnejše kotičke človeških domov. Učinkuje tudi skozi obleko. Človek, ki ga je vdihal, živi lahko več ur in dolgo časa niti ne ve, da je prišla zanj smrtna ura. Tako se seveda nevede (ker ga ni mogoče takoj doznati) preda njegovemu vsrkavanju. Najprej uniči oči, potem grlo, nekoliko manjši učinek ima na pljuča. Predvsem pa uničuje kožne celice.
Levisite (chlorovinyldichloarsin) je sestavil W. Lee Leviš, profesor na Nordth-Westem Uniwersity v Chicago. Izdelovati so ga začeli 1. 1918. Za izdelovanje in poizkuse se je javilo 800 prostovoljcev, ki jih je vlada dolgo časa v predmestju Clevelanda izolirala, da bi druge države ne izvedele za sestavne dele. Kljub temu so Angleži izvohali in danes je znan vsem naprednim vojaškim krogom. Je bežno-rumena tekočina z vreliščem pri 93°. Njen nadaljni učinek je v tem, da arzen, ki ga vsebuje, prodre skozi kožo v notranjost telesa ter tako povzroči z izjedanjem notranjih organov hitro smrt. Tri kapljice, ki so jih vlili na miš, so jo usmrtile v treh minutah. Najboljši učinek doseže kot drobna kapljičasta tekočina, ki jo prši zrakoplov na pokrajino pod seboj. Liki rosa se sesede na rastlinah, drevesih itd. ter uniči vsako živo bitje. Radi tega je dobil ime smrtna rosa (Dew of death.)
❖ ❖ ❖
Ljudje smo v 20. stoletju hujši od najkrvoločnejše zveri. Ne samo, da so v morilne svrhe iznašli te pline, še pričkajo se kapitalistične države, katere državljan je prvi iznašel oziroma sestavil morilne pline. Tako hočejo imeti pri yperitu prvenstvo iznajdbe Nemci, Angleži, itd. Nemec Viktor Mayer ga je že baje poznal 1. 1886. Angleži trde, da so ga njih kemiki poznali že v petdesetih ali šestdesetih letih preteklega stoletja, ruski prof. Szelinski ga je baje 1. 1868 samostojno iznašel itd.
Gotovo je, da yperit ni nova iznajdba in da je bil marsikateri od teh plinov znan že pred petdesetimi leti. Ker pa še tehnična orodja (n. pr. zrakoplovi, tovarne, stroji) takrat niso bili tako razviti, so se pozabili in ob toku današnjih tehničnih napredkov iznova iznašli.
s|c *	*
Veliko se govori o razoroževanju posameznih držav in v Ženevi meče druga drugi pesek v oči s številkami, ki dokazujejo, da ima Francija toliko in toliko manj vojaštva kot pred vojno, da se je svetovna vojaška moč zmanjšala za milijon in pol ljudi itd. Tudi vojaška doba se v modernih državah zmanjšuje, tako znaša v Franciji, Italiji 1 in pol leta, kar se namerava znižati še na leto odnosno 8 mesecev. Te številke govore resnico in laž. Res, da ima ta ali ona država že precej manj vojaštva, pozabi pa se nato, da ga vsled najnovejših vojno-tehnič-nih napredkov ne rabi več toliko kakor prej. V bodoči plinski vojni bo komaj nekaj tisoč ljudi tvorilo bojno armado, ki bo sestavljena iz dobro izučenih pilotov, vodilcev tankov in oklopnih automobilov. Množice bodo delale v tovarnah morilna sredstva in posamezni vojaški profesionalisti se bodo borili in nasprotnika napadali ravno v takih vojno-industrijskih središčih. Čim več delavne sile mu bodo uničili, tem prej mu bo zmanjkalo vojnih (kemičnih) sredstev. Tako stoji proletariat pred novim izrabljanjem in zatiranjem od strani kapitalizma. Kapitalizem v vseh državah se dobro zaveda, da so vojne neizogibne in tudi množica sužnjev bolj kakor kdo drugi ve, da so vojne posledica sodobnega družabnega reda. Kajti prišel bo dan, ko se bosta ta ali ona država radi tega in onega trga med seboj sprli in nastala bo vojna kakor še vedno do sedaj. Dobro razvit in cveteč kapitalizem bo vrhu-tega še rodil v tej ali oni državi imperializem, pohlep in bo iskal konflikta. (Predvojna Nemčija.)
V vsaki kapitalistično usmerjeni državi je vse urejeno iz tega vidika in Paul Keri navaja značilne črte vojaške vzgoje raznih držav.
V	Franciji se v šestnajstem letu mladega državljana nadomesti do-takratna telovadba z vojaškimi vajami. Ameriški skavtizem koraka pod zastavo državnega militarizma. Državljani Amer. Združenih držav prejemajo vojaško vzgojo v takozvanih Military Citizens Training C a m p s. VI. 1925 je vojni budžet Združenih držav predvideval udeležbo 100.000 ljudi pri tej instituciji. Po Paul Keriju lahko mirno trdimo, da je pouk na srednjih in visokih šolah pod posrednim ali neposrednim vojaškim vodstvom. Gojenci 226 višjih šol so člani Reserve Officiers Training Corps. Mnogo mladih ljudi iz delavskega razreda se skuša z vabo v take organizacije
odtujiti vrstam, iz katerih so izšli. Izmed društev, ki svojim članom izrecno prepovedujejo vstop v vojaške organizacije, cmenja Keri Društvo krščanskih mladeničev.
Kako surovo in bestijalno se vzgaja mladina v takih milit, organizacijah, priča odlomek iz pravil enega izmed društev. Obelodanil ga je Keri po Winterhop D. Lanes, ki ga je prvi iznesel pred javnost in ki se glasi:
»Cilj vsake vojaške izobrazbe je bitko dobiti. Športna pravila in spoštovanje do nasprotnika nimajo v praktični uporabi tega opravka nobenega prostora. Sovražniku, ki se te je oklenil in te skuša vreči, skušaj za vsako ceno zlomiti prijem bodisi s sunkom noge v želodčni del telesa ali s sunkom palca v oči v s v r h o trenutnega os lepi jen j a. To notranjo težnjo sovražiti in ubijati mora inštruktor skrbno vcepiti i n 'g o -j i t i. (Str. 426.)
Amerika organizira svoje vojaštvo v smeri nove kemične vojne-Vsak njen aktivni oficir mora biti pilot in že danes so ameriški oficirji to stcpnjo vojne vzgoje dosegli in jo nadaljujejo z vednimi izpopolnitvami. V drugih državah ni nič boljše. Vse gre v smeri novega najhujšega človeškega pokolja potom kemičnih sredstev. Plini, ki uničujejo vse, kar je količkaj nežno v vsej obsežnosti, bodo najhujše sredstvo za ubijanje ljudi. Največ bodo trpele ženske in otroci, pri kateri!) so po poizkusih učinki plinov v največji meri smrtonosni. To niso besede, to so dognana dejstva kemičnih znanstvenikov.
In kaj pravijo k temu razni velikobesedni pacifisti in panevropejci grofi Coudenhove - Kalergi? Prirejajo pompozne kongrese, ki niso drugega nič kakor besede, mrtve besede. Pozabili so v svoji veliko-besednosti, da že v sv. pismu stoji zapisano: v začetku je bilo dejanje.
So izjeme. So ljudje, ki dospejo preko besedi do dejanj, a kaj se jim zgodi? V mescu oktobru je v New-Yorku umrl voditelj severno-ame-riškega delavstva Evgen Debbs, ki je zavoljo svojega protivojnega udejstvovanja presedel v ječi 7 let. In gospodje Caudenhove-Kalergi? ...
To še ni vse. Zveza narodov v Ženevi se je sestala (po papirju) radi pacifizma, radi ureditve svetovnega miru med posameznimi državami. Že od vsega početka vemo, kolikor je pacifistična in kolikor je imperialistična (zastopane niso vse države). Veliko denarja se izda za njena zasedanja in ves čas se baje deluje na razorožitvi. Kako pacifistična in človekoljubna je v resnici, priča dogodek, ki se je pdigral po šestmesečnem zasedanju razorožitvene konference: (Po brzojavnem poročilu berlinske Vossische Zeitung Nr. 251. 20. oktobra 1926.) »Francoski militaristi so v imenu svoje države in v imenu Male-ant ate, P ol j s k e, F i n s k e (na podlagi, ker jim baje Sovj. Rusija — vsaj Poljski in Finski — grozi z voino...) stavili konferenci predlog, da državo, ki bo začela vojno, napadejo vse države Zveze na-
rodov z vsemi sredstvi svoje kemične industrije.« Ta stavljeni predlog kaže smernice, uspeh in pravo lice Zveze narodov. Šest mescev so besedičili o razoroževanju, končno pa piedlagajo, da se plinska vojna legalizira.
Tako skrbi Zveza narodov za človeštvo... Kapitalizem ima za pridobivanje novih merilnih sredstev vedno dovolj denarja in prizadevanja. S svojim oklepom posiljuje znanstvenike do novih morilnih iznajdb. Zoper naravne nezgode kakor so poplave, nevihte, potresi, sploh zemeljske katastrofe nima smisla ne denarja. Ali bi mogoče vendarle ne bilo boljše, če bi usmeril delovanje znanstvenikov na iznajdbe za uspešne pripomočke zoper naravne katastrofe? Ne. Zato kapitalizem ni imel, nima in ne bo imel smisla, dokler do obstojal. Dogodek na razorožitveni konferenci v Ženevi nam živo ilustrira njegovo delovanje v prid človeštvu.
Poljska policija uporablja strupene pline zoper revolucionarno delavstvo. Angleška jih je letos uporabila zoper štrajkujoče delavce ...
Oj prijatelji, ljubi moji, to nam bodo še cveteli kostanji! (Ivan Cankar: Podobe iz sanj.)
^ ^
Trideset milijonov sužnjev, ki so bili vrženi v zločin in zmoto vojnega blata, vzdiguje svoja človeška obličja, na katerih je vidna sled hotenja. Bodočnost leži v rokah sužnjev, čigar število in beda so neizmerni. (Henry Barbusse: Ogenj.)
Kogar zanimajo sredstva in dela kemične vojne, jih najde v sledečih knjigah: Major Hermann Geyer: Gaskampf; Sclnvarte: Die militari-schen Lehren des grossen Krieges, 2. Auflage, E. S. Mittler u. Sohn, Berlin 1923. Hanslian und Bergendorff: Der chemische Rrieg. Profe-ssor Heldane: Defence of Chemical Warfare, Kegan Paul, London 1925. Gerlrude Worker: Der kommende Giftgaskrieg. Bern itd.
Fr. Veber:
Sokrat.
(Moderna slika iz davne preteklosti.)
Sokrat v rodbini in javnem življenju.
C. Z vidika historične verjetnosti.
(Dalje.)
Ker sem bil že omenil, da je bilo Sokratovo lastno rodbinsko življenje v ozki zvezi z njegovo razširitvijo ožjega, t. j. esoteričnega vzgojnopoučnega delovanja na najširše plasti Atenskega naroda, naj sledi predvsem nekoliko točnejši vpogled v to njegovo rodbinsko življenje samo. Prvič je v Platonovi »Apologiji«, torej pred smrtjo Sokratovo, govor o n jegovem sinu L a m p r o k 1 u kot mladeniču kakih
18—20 let, lu in v Fedonu pa še o dveh nedoraslih njegovih sinovih. Vse to kaže, da se je Sokrat oženil verjetno šele po 421 in da je bila Ksantipa, njegova žena, mnogo mlajša od njega. Tudi svojčas omenjeni Aristofanovi Oblaki še prav nič ne vedo o Sokratovi ženi, iz česar jasno isledi, da še 1. 423 ni bilo sledu kakega takega razmerja Sokratovega. K vsemu temu še pristopa dejstvo, da se je Sokrat zadnjič še 422 v bitki pri Amfipolisu hrabro boril za domovino, kot sledi to iz njegovega zagovora v »Apologiji«: »Pri Potideji, pri Amfipolisu in pri Deliju sem kljub vsej življenski nevarnosti vztrajal na mestu, ki so mi ga določili vaši poveljniki; tem slabše bi bilo, če bi iz strahu pred smrtjo ali drugačno kaznijo bil sramotno zapustil mesto, na katero me je postavil po mojem prepričanju sam Bog«; bitka pri Potideji pa se je vršila 432 in trajala z vojaškimi posledicami do 429, bitka pri Deliju 424 in smo že svojčas iz Alkibiadovih ust mogli slišati, koliko hrabrost in tovariško zvestobo je bil pokazal Sokrat tudi v teh bitkah. Vsekakor je torej bil Sokrat skoroda skozi vso prvo polovico svoje moške dobe (že svojčas smo slišali, da se je udeležil 441/40 tudi bojnega pohoda na Samos) v krajših ali daljših presledkih v opremi pešadijskega borca in je zato tudi s te strani mogel misliti na preudarjeno ženitev šele po nastopu N i k i j e v e g a miru (4 2 1), ko se vse Atene z njim vred bile prepričane, da je prišel čas trajnega miru. In v isti čas moramo zdaj datirati tudi gori omenjeni izrek Delfskega svetišča, ki je nagnil Sokrata, kot smo rekli, k njegovemu sledečemu splošnojavnemu (»eksoteričnemu«) delovanju in ki je vzporedno s tem od njega zahteval, da prepusti skrb za svojo domačijo drugi, ženski roki.
Če torej upoštevam vse štiri momente (1. Platonove podatke o Sokratovih otrocih, 2. dejstvo, da Aristofanes še 423 ne ve nič o njegovi ženi, 3. socialnopolitično konstelacijo do 1. 421 in 4. posledice Delfskega izreka), je pač neobhoden sklep, da se je poročil Sokrat šele po 421, torej približno 50 let star in da je njegova žena Ksantipa bila precej mlajša. Naše drugo vprašanje pa se zdaj tiče te njegove žene same, one — Ksantipe, ki je v poznejši literaturi do naših dni postala pravcati ideal — skrajno neidealne žene, take žene, ki bi jo še najbolje zadel ljudsko-slovenski izraz »cokla«. Ta in taka Ksantipa spada med bajeslovne osebe. To trditev naj podpre dvojna argumentacija; prva zadeva take činitelje, ki delajo že psihološko umljivo, kako da je v poznejših stoletjih prišlo do tolikega spačen ja Ksantipinega značaja, druga pa neposredne sem spadajoče historične vire same, ki prihajajo edini v poštev za resda objektivno motrenje tega vprašanja.
V	prvem oziru je najprej omeniti skrajno umazano in prirojeno navado tedanjih (ter poznejših) Atencev, po možnosti blatiti žene vseh več ali manj tudi javno znanih osebnosti, in so to dejstvo morali bridko občutiti tudi drugi, n. pr. Perikles in Euripides. In pri Sokratu je vse to pospeševal še dvojni kontrast: starejši mož — mlada žena; mož se v izvrševanju svojega prosvetnega poklica podi po ulicah in trgih
—	žena se muči doma z gospodinjstvom in vzgojo otrok. Seveda je bil ta kontrast le vnanji in ni zadeval karakternih plati obeh zakon-
cev; toda mestno (ne deželsko!) povprečno ljudstvo takih diferenc ne pozna, temveč vsled skrajne površnosti svoje duševne strukture še danes oboje kratkomalo drugo z drugim zamenjuje. In vsi ti psihološki nagibi so bili obenem najboljši posredovalec za nastanek vse poznejše in vedno naraščajoče sem spadajoče literature, kar se da še posebej zasledovati. Sokratov učenec Antistenes je po smrti svojega učitelja ustanovil takozvano »cinično« filozofsko šolo, ki je videla Ideal življenske modrosti v totalni notranji nezavisnosti od vseh vna-nje-usodnih prilik in neprilik življenja. Da pa bi mogla tak ideal še konkretneje in tudi za povprečnega meščana še umljiveje izkazati vprav na — nekdanjem Sokratu, je kaj razumljivo, da je začela segati tudi po n a jp rik 1 a d nejš ih zgolj literarno-retoričnih sredstvih in v vedno večji meri prikazovati Sokratov stojičen notranji mir — v okviru histerične jezičnosti njegove žene; po zakonu kontrasta se je oni mir moral zazdeti tem večji in mogočnejši. In prezanimivo je, da je to prvotno umetno sredstvo končno omamilo tudi že večkrat omenjenega plitkega Ksenofona in ga nagnilo k temu, da je v svojem »Simpoziju« označil Ksantipo kot najhujšo žensko, kar jih je bilo, je in bo in ki da je bila Sokratu zato dana, ker bi se sicer ne mogel vsak dan uriti v občevanju z neznosnimi ljudmi. Le tako je obenem umljivo, da so vse te zgolj psihološko utemeljene vsakdanje in literarne govorice se vedno bolj množile in na točki tudi že večkrat omenjenega Diogena Laercija prišle na dan celo z neko Sokratovo priležnico in seveda vedele tudi za — njeno ime. Bistveno drugačno pa je pričevanje cnilh historičnih virov, ki so resda neposredni in tudi brez sence takih le psihološko utemeljenih tendenc.
Priča za to je že prvotni Ksenofon, ki mu še ni bila znana literarna metoda cinične šole. V njegovih »Spominih« opominja Sokrat svojega sina Lamprokla, naj bo hvaležen svoji materi, ki da je prenesla zanj od njegovega prvega diha naprej nešteto žrtev in ki da hoče zanj le vse najboljše tudi tedaj, ko se zdi njemu osorna in stroga. Najresnejša in najglavnejša priča pa je sam Platon, ki ie Ksantipo prikazal samo v Fedonu, to pa dvakrat in v naodločilnejših trenutkih Sokratovega življenja, v jutranji uri njegovega smrtnega dneva in zvečer tik pred smrtjo. Mesti se glasita; »Ko smo prišli v ječo, smo našli Sokrata že razvezanega; pri njem je sedela Ksantipa, saj jo poznaš, s fantkom v naročju. Ko pa nas je Ksantipa zaaledala, je glasno kriknila in po ženski navadi vzklikala, kakor: »Oh, Sokrat, še zadnjič hočejo tvoji prijatelji s teboj govoriti in ti z njimi.« Nato se je Sokrat obrnil do Kritona in miu rekel: »Kriton, skrbi, da jo kdo pripelje domov.« In tako so jo nekateri Kritonovi posli odvedli, ona pa je glasno ihtela in se tolkla na prsi.« — »Ko se je skopal, so mu prinesli njegove otroke, imel je dva sinčka in odraslega sina, in tudi žene z doma so prišle k niemu. Z njimi se je razgovarjal v Kritonovi navzočnosti, dal jim je tudi svoja zadnia naročila, nato pa je ženske in otroke odpustil in prišel sam k nam, ko Je solnce skoro že zahajalo: kajti tam se je mudil precej čr?a.« Z genialno-umetniško kratkostjo je Platon v obliki tega Fedoncvrrra pripovedovanja orisal glavne črte prave in vprav Sokrata vredne frnR- še zadnjo noč pri njem prečuje,
bolestno umeje, da se njen mož, če naj bo njegovo dotedanje prosvetno delo venčano na najveličastnejši način, pred smrtjo še mora razgovar-jati s svojimi učenci, in proti večeru pred njegovo smrtjo mu ponovno prinese otroke, se »dolgo« z njim razgovarja in sprejme njegove zadnje želje. In Platon še izrecno poroča, da je po tem zadnjem slovesu Sokrat prav malo govoril in kmalu nato izpil strup, ki mu ga je s solznimi očmi prinesel služabnik oblasti. Kdor vse to upošteva, pač ne bo dvomil, da je Esantipa imela vse glavne lastnosti nele Sokrata vredne, temveč vprav Sokratu potrebne živi jenske tovarišice: bila je delavna in varčna gospodinja, stroga, toda dobra mati in zvesta žena. Če bi vsemu temu ne bilo tako, bi končno še morali reči, da je Sokrata na tej edini točki prevaral njegov »daimonij«, t. j. n j e g o v vitalni instinkt, ki ga je sicer povsod tako varno vodil in kateremu je sledil nedvomno tudi v trenutku, ko je vzel Ksantipo za ženo.
Torej pri takih rodbinskih okoliščinah je Sokrat, da zadosti sodbi Delfskega svetišča, razširil svoje delovanje takorekoč na vse Atensko ljudstvo in od tega časa naprej ga najdemo dnevno od jutra do večera na ulicah in trgih kakor tudi v najrazličnejših telovadnicah, sploh povsod tam, kjer je bilo največ ljudi. Prav tako umljivo pa je, da tu ni mogel dobiti onih trdnih tal in nevenljivih uspehov, s katerimi bi se bil lahko ponašal v ožjem (in seveda naprej trajajočem) krogu svojih učencev. Prvič je imel tu opravka s povprečnimi in čestokrat tem bolj domišljavimi ljudmi; drugič pa je vprav v tem širšem krogu videl glavno svojo nalogo v tem, da preizkuša splošn-o-človeško modrost, oziroma da pokaže, kako malenkostno je vse to, kar na človeku še ostane, če odbijemo od njegove narave ves oni blesk, ki izvira in kolikor izvira le iz samoprevare in zgolj namišljenega znanja. Še v svojem ožjem krogu je imel v tem oziru marsikatere težave; neprimerno večja in splošnejša pa so morala biti njegova razočaranja, ki jih je doživljal sredi najširšega Atenskega ljudstva. Zato smemo tudi trdno domnevati, da se je polagoma več ali manj vsem dodobra zameril: politikom (s katerimi je ta svoj širši posel pričel), kolikor jim je dokazoval, da so modri le v očeh drugih ljudi in predvsem še v lastnih, ne pa tudi v istini; pesnikom, kolikor jim je dokazoval, da sledijo le svojemu pijanemu navdušenju, ne pa jasnim načelom in da zato le na videz mnogo vedo, pravzaprav pa da nič ne vedo; obrtnikom, kolikor jim je dokazoval, kako jih njih vsakojako obrtniško znanje še zdaleka ne opravičuje k njih mnenju, da morejo imeti in imajo pravilne lastne sodbe tudi na drugačnem, n. pr. državnopolitičnem polju; govornikom in solistom, kolikor jim je dokazoval, da se pulijo le za besede, pa zahtevajo spoštovanje in plačilo najstvamejsih vseznalcev itd. Vse to dela tudi umljivo, da vprav ta širši in najširši Sokratov »kroge; vsekakor ni bil brez psihološkega pomena za končni nastop njegovih sodnih obtožiteljev in še posebej za sledeči izid onega historičnega glasovanja, ki je pomenjal njegovo smrtno obsodbo. Toda to se je zgodilo mnogo pozneje in bi se, kot bomo to še videli, s strani Atenskega ljudstva samega sploh nikoli ne zgodilo. Tudi ta najširši Sokratov krog se je mogel in moral neštetokrat prepričati, da za tem čudnim človekom ne tiči nič samo-
ljubnega, nič zahrbtnega, nič zlega; poznal ga je tudi kot hrabrega vojščaka, kot vestnega državljana, ki je obenem bil enak prijatelj vsem vrednim, bogatim in revnim, višjim in najnižjim, in ki se je poleg tega od večine tedanjih (in današnjih) ljudskih voditeljev razlikoval po tem, da mu je njegovo delovanje bilo resda namen, ne pa le sredstvo.
In to trdno Sokratovo pozicijo v najširših plasteh Atenskega ljudstva drastično dokazuje še poseben dogodek, ki se je vršil le nekaj let pred njegovo smrtjo in je tem zanimivejši, ker je obenem v neposredni zvezi s prvim in edinim nam znanim tudi državno-političnim udejstvovanjem Sokratovim. Po soglasnih Ksenofonovih in Platonovih poročilih se je sicer Sokrat načelno odtegoval vsakemu neposrednemu političnemu udejstvovanju in je na vprašanje, zakaj sam ne posega v politično življenje, odgovarjal, da opravlja večje politično delo s tem, da politike vzgaja, ali pa da [ga njegov daimonion svari pred takim udejstvovanjem; saj da je v njegovi domovini vsak, ki hoče braniti postavo in pravico, že naprej zapisan smrti. In strašno resnico tega izreka potrjuje sam T uk i d id , ki nam nazorno predstavlja vso moralno in politično propalost, ki je zavladala v Atenah po peloponeški vojski, in med drugim pravi, 'da so nasprotne stranke uničevale tudi vse one, ki so ostali na sredini (t. j. nevtralni), ali zato, ker jim niso pomagali, ali pa zato, ker niso nikomur privoščile mirnega življenja. Tako je pač umljivo, da je Sokrat kot prej na bojiščih tudi doma vestno vršil vse civilne državljanske dolžnosti, da pa sam ni prevzemal nikakega državno-političnega mesta; je pa to tem umljiveje, ker je bil tudi po lastnih državno-teo-retičnih naukih oster nasprotnik tedanje slepe demokracije, ki je zasedanje najvažnejših npravno-političnih mest prepuščala — žrebu. Samo enkrat in to proti kcncu življenja je stopil tudi sam na plan, pač v zavesti, da je vsled skoroda totalnega manjkanja še sposobnih in poštenih državnikov uprav njegova prisotnost postala neobhodno potrebna. L. 406/5 je stopil v oblastni svet petstoterih« in še istega leta edini vsemu ljudstvu pokazal, da mu je na spoštovanju ustave in zakona več ko na lastnem življenju.
V	juniju 406 je prispela v Atene vest, da je sovražnik pri Mi-tileni obkolil Konona z ostankom njegovega brodovja. In Atenčani so v najkrajšem času postavili novo brodovje, ki ga je v obupni navdušenosti zasedlo zadnje moštvo neglede na stan in poklic. Že julija meseca je odplulo 155 bojnih ladij proti sovražniku in kmalu nato je bilo pri Arginuzih sovražno peloponeško brodovje docela poraženo. Toda ta zmaga je bila tudi za Atence strašna. Ker se je vršila bitka na odprtem morju, je bilo z moštvom vred izgubljenih 25 ladij. Koj po bitki pa je nastala nevihta, ki je onemogočila vsako nadaljnje reševanje; posledica je bila izguba 4000 mož, med njimi 2000 Atenskih meščanov. Ta izguba je bila tem občutnejša, ker so že pretekle vojne vzele Atencem najboljše može. In kot se to pri takih prilikah še danes rado dogaja, je nastal med ljudstvom sum, da je toliko izgubo povzročila morda le malomarnost poveljnikov; državni svet je
bil vsled tega celo prisiljen, da razven Konona pozove poveljnike v Atene in jih zasliši. Eden njih je bil že padel pri Mitileni, dva sta pobegnila, ostali — bilo jih je šest in med njimi tudi Aspazijin sin Perikles — pa so v svesti svoje nedolžnosti pozivu sledili. V Atenah jih je državni svet aretiral in postavil pred narodno skupščino, ki jo je njih zagovor toliko pomiril, da je državni svet pooblastila, naj sam izdela in predloži svoje mnenje, kako naj bo nadaljnje postopanje proti obtožencem. Toda usoda je hotela, da se je med tem časom vršil običajni jesenski rodbinski praznik, ko so se shajale takozvane fratrije, t. j. sorodstvene župe, da opravijo skupne daritve in vpišejo novorojene otroke. In Atenci so prišli k temu slavlju proti vsej tradiciji v žalnih oblekah in z ostriženimi lasmi in to, se zdi, nahujskani od takih provokaterjev, ki so sovražili demokratično misel in skrivoma ter z vsakojakimi intrigami pripravljali oligarhičen državni prevrat. Na čelu teh temnih elementov je bil Teramenes, ki ga je želja po moči in časti vedla na stran neprijateljev tedanje ljudske ustave; nadaljnji potek dogodkov obenem dokazuje, da je bilo mnogo takih protiustavnih oseb tudi v državnem svetu samem. Vse to je pripomoglo k temu, da je obnovljena nevolja Atenskega ljudstva proti obtoženim poveljnikom dobila obseg in višino blazne ijudske strasti in da se je koj nato pričelo zborovanje narodne skupščine s Kaliksoncvim predlogom državnega senata, naj izreče ljudstvo svojo obsodbo brez vsakega posebnega postopanja, t. j. v obliki samo enega krivdoreka, ki naj bi bil en blcc veljaven za vse obtožence.
Ta predlog pa je bil protizakonit, ker je ustava v takih slučajih predvidevala posebno ločeno postopanje proti vsakemu poedinemu obtožencu. In resda so se v državnem svetu še našle osebe, ki so hotele vsako kršenje ustave preprečiti. Euriptolemos je v smislu ustave vložil proti Kaliksenu tožbo radi protizakonitosti njegovega predloga in nedvomno je bil tudi Sokrat že tedaj na njegovi strani. Po ustavi bi se sedaj bila morala tožba proti ujetim poveljnikom odložiti, dokler bi ne bila rešena ta Evriptolemova protitožba. Toda zbegano ljudstvo ie vedno huje divjalo in poleg klicov, kakor:	Hudo bi bilo,
če bi gazili zakone, ki smo si jih sami dali!« so postajali vedno številnejši in močnejši klici, kakor:	Še huje bi bilo, če bi se ljudstvu ne
pustila njegova volja.,: Višek te splošne pobesnelcsti pa je povzročil neki Atenčan, ki se je po gori omenjeni bitki rešil na obrežje s tem„ da se je oklenil po morju plavajočega soda za moko; ta mož skoči na vzvišen prostor in zakliče vsemu ljudstvu, da je sam videl umiranje njegovih očetov, sinov in bratov in sam slišal, kako so umirajoči klicali,, naj rodno ljudstvo maščuje njih nezasluženo smrt. To je bil curek vrelega olja na ognjišče splošne razburjenosti: Evriptolem je svojo proti-tožbo umaknil in Kaliksen je ob viharnem navdušenju ljudstva članom senata zagrozil, da bodo tudi sami sojeni kot sokrivci, če in kolikor ne preidejo k dnevnemu redu in ne izglasujejo prvotni predlog senata. Vtem kritičnem trenutku je samo Sokrat, čigar mestni krog je imel tedaj poslovodstvo in predsedstvo, zaklical, da ne bo nikoli in pod nobenim pogojem postopal drugače nego po zakonu in ustavi. (Ksenofon, Helle-
nica I, 7, 15.) Toda ostal je sam, predlog je bil sprejet, ljudstvo je izreklo smrtno obsodbo in nesrečni poveljniki so bili takoj usmrčeni.
Pričakovati je bilo, da se bo tedaj jeza ljudstva in njegovih zapeljivcev v senatu izlila tudi nad Sokratom. To se ni zgodilo, kar obenem jasno priča, da niti totalna podivjanost najširših krogov ni mogla iztrebiti enega spoštovanja, ki ga je Sokrat tudi v teh krogih užival. In vse to potrjujejo tudi sledeči dogodki, ko so vsled omenjenih in podobnih intrig s strani posameznih pohlepnih in tudi sicer moralno izprijenih Atencev dotedanje demokratične Atene doživele popolen vnanje-in notranjepolitičen poraz in ko je končno 404/3 nastopila po Drakonli-dcvem in Teramenovem predlogu in vojaški intervenciji zmagovitih Lakedemoncev strahovlada tistih 30 tiranov, kojih posel je v glavnem sovpadel z ubijanjem premožnih in z zaplenjevanjem njihovega imetja. In povsem umljivo je, da je bil Sokrat, ki je obsojal vsako nasilje, pa naj izvira iz splošne pobesnelosti ali iz nebrzdanosti posameznih mogotcev, tudi s temi tirani vse drugo nego v prijaznem razmerju. Nekoč so ti njega in štiri druge Atence pozvali v vladno hišo in vsem ukazali, naj primejo bogatega Leona Salaminskega. In po Ksenofovem ter Platonovem sporočilu so ostali štirje povelje izvršili, Sokrat pa da je molče družbo zapustil in šel domov, ne zmenivši se za maščevanje tedanjih vladnih morilcev. Med njimi je bil celo njegov nekdanji učenec, že večkrat omenjeni Kritija, ki mu je po Ksenofovem sporočilu tudi prepovedal vsako prosvetno delovanje, bodisi da bi ga kaznoval za njegovo nepokorščino ali pa za njegovo prav malo laskavo mnenje o tedanji oligarhiji; Sokrat da je namreč tedanje mogotce primerjal s takim kravjim pastirjem, ki ima edino skrb, da — zniža število in kakovost svoje govedi. Vsekakor pa vidimo, da Sokrata ni mogla uničiti ne pobesnela demokracija iz 1. 406 in tudi ne enako pobesnela oligarhija iz 1. 4C4/3. Tem paradoksnejše je dejstvo, da se je to posrečilo šele sledeči in v smislu stare zlate sredine restavrirani demokraciji 1. 399. Da to dejstvo umejemo, moramo v dveh posebnih poglavjih obravnavati še dvoje; Sokratov nauk sam in pa ves kompleks onih novih činiteljev, ki so po prestanih strahotah Atenskega ljudstva pristopili k vsemu temu, kar so že stari Atenski patri joti smatrali za edino rešilno.
Neglede na vse to pa je, mislim, že pričujoči oris vsega javnega Sokratovega delovanja zadosten izkaz, kako abotno neopravičena je ona slika historičnega Sokrata, kot sem jo svojčas mogel posneti iz starogrške komedije in poznejših sorodnih virov; ta slika je resda pravi n e g a l i v historičnega Sokrata in to v vsakem karaktemo-mentalnem pogledu: v znanstvenem, ljudsko-prosvetnem, zasebno-rod-binskem in socialno-političnem.
(Dalje prih.)
Svoboda in nezavisnost, edini dve moralni in kulturni vrednoti, sta vredni vsega našega trpljenja in žrtev, naše hajduške borbe.
Ljubomir Micič, Antievropa.
Nekaj o sodobni vzgoji.
Da mladina, ravno danes, splošno degenerira, to trditi pač menda nihče ne more, vsaj ne s polno resnobo. Gre torej pač le za posamezne morda res nove pojave, ki jih je treba spoznavati, poimenovati, ceniti, tehtati in opredeliti ter bolehno od zdravega, bistveno od slučajnega odluščiti, preganjati pogubne bacile in najti za nove bolezni nova zdravila. Vse to je prav, četudi se ob tem mi vsi postaramo. Le eno ni prav: vedno le mladino samo obsojati, katera, kar je, nikdar ni sama iz sebe, prezreti pa, kar se najraje dogaja, žive, aktivne vzgojne činitelje, ki nosijo cesto krivde glavno breme.
Ni zagrešil ravno take stroge obsodbe g. dr. Lokar v svojem članku Naša srednješolska mladina , (Mladina II. 55.) kjer navaja vse razne in važne vzroke povojniškega nazadovanja mladine, vzroke, ki brez dvema ustvarjajo današnjo mladino. Očitno pa tudi na njem lepi splošen greh: veličati staro in braniti obstoječe, kar je gotovo tudi njegova poklicna dolžnost. Iz članka posnemam le eno posebnost: »Splošen klic, da je današnja šola za nič, v,s a j povsem ni upravičen.« Vojak, ki se braniti ne upa, je že premagan. Veselim se prav iskreno tega priznanja; on, branitelj po stroki in poklicu, priznavajoč splošnost tega klica, s svojim skromnim »vsaj povsem« današnje šole sploh ni mogel huje udariti. Dvakrat lažje zdaj izpove nasprotnik javno in jasno: Splošen klic da je današnja šola (način šolanja) za nič, je povsem upravičen! Da, tu je bolezen akutna in pomoč nujna; prišla bo sicer polževim potem, vendar naj bodo zdravljenju namenjena sledeča razmotrivanja. V posebnem tudi strogo loči povojniški vzgojni naraščaj od starejšega, ki je tudi po njegovem mnenju bil vsaj neprimerno boljši, če že ne skoro — idealen. Ne razsojam. Če treba, naj se branijo sami. Dobro bi bilo in prav, da povedo tudi sami iz sebe ti površneži in polovičarji«, zakaj in kdo je največ kriv, kar se očita njim. O tem namreč, kakšen bodi vzgojitelj, obstoja že davno ogromna literatura, o tem pa, kakšen je dejanski, vsaj javnost izve premalo ali celo nič.
Pred sabo vidim kup vprašanj, ki jim ni najti niti zadostnega odgovora niti enotne rešitve. Kakšna, da bo prav, naj vendar bo mladina? Mlada, seveda, zares mlada in — resna, t. j. dovzetna za resne zadeve. Več se od nje pač ne more zahtevati. Kakšen bodi praktičen vzgojitelj? Sposoben in pa — vesten. Za nič je prvo brez drugega. Kakšna je mladina v resnici, o tem sodi vsak po svoje. Zanimivo je predvsem vpr*ašanje, ki o njem javnost malo ve, še manj čita, razpravljati torej o njem ali sploh ne more ali si ne upa. Ne sme se namreč pred javnostjo in pred mladino rušiti nedotakljiva, sveta a v t o r i -teta. Moj bog, kdo pa še bo ubogal, če spozna mladina pravo lice svojih vzorov? Svojo lažno avtoriteto smo obdali s kitajskim zidom molčanja, na pritisk in ukaz. Zato pa ie baš temu vprašanju treba pogledati v obraz: Kakšni ste vi, učitelji vzgojitelji ničvredne mladine? Kakšne nam nakladate dolžnosti, kakšne nam dajete pravice?
Zares: kakšno je vendar tisto zasanjano >zlaio in pridkano dete ;? Poglejte ga vendar: vedno se tako pametno (!) igra, kakor, kakor se starišem najbolj pametno zdi in je njim najbolj všeč; zadovoljno je z vsem, karkoli dobi; nikoli ni preglasno, nikoli preveč razposajeno; slepo uboga, nikdar ne zajde s poti, skrbno stopica po velikih korakih svojih »vzorov« in natanko za njimi (kar je posebno važno, da ne vidi preveč!) itd. Torej dete, ki svojim starišem daje kar najmanj, skoro nikakih težav. Tako dete je zlato in pridkano, dokler je tako; toda gorje, če imaš v zdravih prsih krepek glas, v ustali vedno žlo-budrav jeziček, v glavici polno nezrelih misli in nagajivih načrtov, če ti je metuljček v zraku več od slo medenih pohvalnih besed, kriva pot ljubša od ravne, pisano polje zanimivejše od mučne učne sobe. Trde besede in še trše palice merijo svojo moč z njegovo, žugajo mu, krotijo in priklepajo ga, spravljajo ga iz neprave (?) na pravo (?) pot. Kako bi drugače? »Tvoj vodnik sem in vzgled tvoj, za mano torej kakor kužek. Moraš, sicer te primoram. Dosti mi je borbe za lastno udobnost, pa naj se še s teboj, paglavec, ukvarjam, mučim in si glavo belim? Po meni, torej za mene si tu ne jaz zate. Zato poslušaj in ubogaj; ne glej, kar vidiš, ne govori, kar misliš, ne vprašuj, kar te zanima (ker sam ne vem!), poslušaj samo, kar ti jaz rečem ... Mar ni bistveno tako? Iskren odgovor pove, da; pa kako naj? Ali naj, za božjo voljo, dete nebogljeno mene vodi, dete mene, svojega roditelja in reditelja, mene, po božjih in svetnih postavah svojega vodnika?! Jaz pa pravim: da, tako bi moralo biti in vsa sreča je doma, kjer je tako. Dete naj te vodi, ono bodi tvoj gospod, njemu služi udano, njemu žrtvuj vse, sebe in svojo udobnost. Saj v kritičnih trenutkih zares tako ravnate, pozneje pa, sredi pulile vsakdanjosti, pozabite na to svojo nesebično in brezpogojno, po naravi vam ukazano ljubezen, pozabite, da prava ljubezen le vse daje pa nič ne zahteva, trpi, da osrečuje in vživa srečo sredi muk; vse to pozabite ter zahtevate, da ono za vas živi, dela, se žrtvuje, odrekate mu vsako pravico božjo, delite mu le beraško milost, nakladate samo dolžnosti. Samo enega roditelja poznam, ki mi je v smislu tega visokega zakona priznal: »Toliko solnca prinaša dete v življenje starišev, da — jaz vsaj — ne priznavam nobene pravice na vračilo in hvaležnost. Jaz sem njegov dolžnik! Ljubezen, hvaležnost, spoštovanje so elementarna plemenita čustva; nič jim ni oporekati, utemeljena pa morajo biti vzajemno. Malokdo bo ugovarjal temu kot načelu; ugovarja se ravno nasprotno: saj prav to je, ljubezen, ki me vodi, da mu hočem dobro... Za tem ugovorom pa se skriva vsaj trojna temeljna, usodna zmota, izvor zla in zločinov, kolikor jim ni mati — zloba. Prvič je najčešče jasno, drugod pa lahko dokazljivo, da večinoma, četudi pod pretvezo ljubezni, odločuje osebni moment lastnega udobja. Tako delam, da sebi obetam največ in tvegam najmanj. To hočem; drugo je, če to tudi dosežem? Kratkemu uddbju sledi najraje dolga pokora. Drugič. Četudi me vodi ljubezen, kaj je detetu zares v trajno dobro, vidim le površno, vedeti ne moreni, globlje pa ne segam. Ob tej očitni omejenosti človeškega spoznanja je tako hotenje drzno, četudi človeško opravičljivo. Najusodnejša pa
je tretja zmota, uprav gorostasna, ker se je nihče ne zaveda in jo vsakdo, vsaj praktično, smatra za edino pravo merilo: Pri celem in vsakem vzgojnem udejstvovanju stoji v ospredju tvoj lastni »jaz , in s tem se vsakdo še ponaša! »Jaz mislim tako, želim in hočem to in ono, delal bi in živel tako, za takole srečo. Tako mislim in upam, bi bilo zame najbolj prav, torej mora tudi dete isto hoteti, misliti in čutiti, enako meni (preizkušenemu, tolikrat tepenemu!) »pametno biti, delati in živeti.« Tu je vse absolutno pošteno in enako pogre-šeno; vsako dete je individuum zase (oho! Koj se oglasi jih ste: ne boš! Tc ti že izbijem iz glave. Ali ne slišimo dnevno takega zgražanja?); kar si ti, ono nikdar ni in nikdar biti ne more; ker popolnoma torej zanj ne velja isto, kar velja za te, je potrebno ono, česar nikjer ne opažaš. Mesto razlage naj zavzame primer: neugnan nagajiv fant ima morda mnogo resnih hib, živo pa zavest časti. Ti si ga udaril javno, osramotil, ranil ga do smrti; sosed njegov bi bil isto kazen morda v par minutah za vedno pozabil... Vse bi bilo torej v redu le do one usodne in minimalne, človeku pač dosegljive meje spoznanja in le-tega veljavnosti za splošno življenjsko merilo. Na tej točki pa, ki tako globoko tiči, postaja tvoj brezpogojni velelnik, moraš«! sebično strahovanje in prehaja vzgojno v kruto barbarstvo, ker vsako individualnost popolnoma zanemarja. Splošno, če je današnja mladina relativno drugačna od vsake druge in posebno od predvejniške, je to priznati brez ugovora; da je absolutno bolj pokvarjena od prejšnje, bi morala res vestna statistika z globokim študijem šele dognati — tekom dolgih let. Živi pač po svojem individualnem kopitu, ker ji nobeno drugo ni primerno; le stare oči rade predaleč in preveč vidijo. Sicer mi pa tu ne gre ne za mladino ne za one kmečke, delavske in ostale vzgojne činitelje, ki ne vedo ali ne morejo; v mislih so mi oni, kateri so si znanstveno povsem oboroženi, šolanje-vzgajanje izbrali za svoj življenski poklic.
Kakor ga je šola napravila, takšen je tak mož v družbi: ali tih, ker ni vajen razgovora ali oblasten, ker ugovora sploh ne prenaša. Njegova je vsa učenost, on zna le »diktirati« in je diktator doma, v šoli in v družbi. Dovršivši študije, je dobil svoj patent na državno službo, obenem za vzgajanje, ki pa je takrat o njem zadnjič razmišljal. Veseleč se belega kruha in udobnega dela začne svoje, seveda plo-denosne« delovanje in ga, kakor mu je pač dano, mehanično nadaljuje. Sreča zanj in za deco, če so mu slučajno dane vse bistvene pritikline dobrega učitelja (kar naj bo identično z vzgojiteljem); manj sreče, če je le plemenit, ker mladinska bistrovidnost in nagajivost kmalu vse pokvari, on pa le na slepo dela, ne da bi s treznim prevdarkem omejeval svojo dobrohotnost. Gorje pa, če je mož brez srca za mladino, če je sebičen, krut, nervozen, zmožen, otroka celo sovražiti, z naslado ga preganjati in kaznovati ... koliko pa je mož, ki bi se v začetku in pozneje na vsako uro vestno pripravljali. ’ 'a ti mladino res zainteresirali in z vsemi pomočki (ne samo z dov t:pi-diktati, ki jim, četudi neslanim, mora slediti obligaten smeh in krohot) vezali na predmet njeno pozornost? Tako je predpis, predavanja pa so gola suhoparnost, često samo monotono čitanje, še to
samo tclikrat (kljub prepovedi) skrčeno na zloglasni »odtod — dotod;
—	fr iti Vogel, oder stirb! —, kjer gre očitno le za kruh; predolgovezna pa spet, kadar predavaš, kar resno doživljaš, ne meneč se za meje dovzetnosti mladih poslušavcev. Zlo je eno: on sam je merilo za vse in o vsem. Kovač in krojač in čevljar ima za vsak predmet pcsebno mero, orodje in si vsakega natanko ogleduje, pa ima tudi svoj dobro zaslužen patent; naš mož si domišljuje, da oblikuje značaje kar enostavno po slučaju, po sreči ali s palico (simbol!), vse po svoji lastni meri hoče poenoličiti vso božjo, veličastno raznoličnost, pa se še ogorčeno čudi, če ne stvori nadnaravnih čudežev, ampak
samo spakedrane, pokvečene, nenaravne spake----------------
Srečen torej dijak, ki mu je tudi »dano«, mirno sedeti, se pridno učiti, nič ne misliti in kar slepo ubogati; njemu je šolska klop s cvetjem posipana, uradniška čast zajamčena. Teda oni tam: nemiren je, raztresen, za nekatere predmete ves živ, za druge top; njegov duh ...
Kaj, njegov duh? Kakšen duh in odkod? Lump je in zanikarnež, ta nebodigatreba, na klop, v karcer ž njim ali iz šole ven! Pa naj gre očetu krave past, tak paglavec nesramen in predrzen. Nič ne pazi, nič se ne uči, samo ugovarjati zna in kljubovati; tovariše moti, učitelja nadleguje, rešpekta pa nima nobenega, kar ven ž njimi Bežite mi s svojim duhom ; vse vkup je samo trma in razuzdanost, ki jo treba radikalno iztrebiti, dokler nam vseh dobrih ne okuži. Kam pa pridemo, če si damo tako izpodkopovati trdno ustaljen red
in svoio avtoriteto?«-------
Seveda se ni vsak primer do pičice natanko tako dogodil; kdo bi podal verno in obče veljavno sliko? Trdim pa, da je ob vseh lepih novih in starih teorijah praktična stran vzgoje, človeške slabosti upoštevajočemu, žal le preveč razumljiva, sicer pa nad vse klaverna in vredna peresa edinega literarnega umetnika, ki smo ga za to imeli. Trdim, da se sistematično v diiakovi duši ubija vsak pristen, samonikel pokret, da ne sme dijak niti misliti niti hoteti po svoje, ne govoriti, kar ne spada v šolski prah, ne vpraševati, kar je ■gesnodu« neljubo ali bi utegnilo spraviti njegovo znanje v zagato. Ni ljubezni, ni iskrenosti in ni zaupanja; odločuje gol despotizem. Tn od takega dela, po takem razmerju se usojamo še pričakovati trdnih značajev? Trdim, da tudi g. dr Lokar lahko podpiše (za dokaze se mu ni bati!), da je tisti splošen klic žal povsem upravičen«: taka šola je — vsai etično— za nič —
Tz tega bi se dalo sklepati, da je morda vse pri starem? Je in ni. Šola in učitelj sta ista, prvo ie človeško delo, drugo ie človek sam, ki nikdar ni. kar trdi, da je in nikdar niti, kar resno hoče, popolnoma ne doseže. Snov se širi, ure se krajšajo, dijak se muči, učitelj toži, teorija pomlajuje lepe stare nauke in dodaja novih po duhu nove dobe, praksa se drži starih poti in si izmišlia (iz petja!) nove domače naloge, učni načrti se izmenjavajo in naredbe si kakor ministri druga drugi tla izpodbijajo, ker vlade preveč neutrudno delajo, da se novo izialevi, staro dobro pokvari, splošen kaos poveča. Stara je šablona in star ie sistem, vse te spremembe se jedru zla niti od daleč ne približajo, ker se odločilni činitelji — tresejo za svojo moč in za
slavo svoje avtoritete. V tem so povsem nereformirani in strogo konservativni tudi največji naši revolucijonarji. Pa tudi mladina je ista ko nekdaj, ista ko vsikdar, svojstven je pač le način, kako se pojavlja in uveljavlja njena volja po udejstvovanju, njena sveža življenska sila. Nekdaj — v tem morda tiči vsa važnost spremembe — je bil dijak učitelju izročen na milost in nemilost, danes je to le še morda v izjemno zanikernih zavodih. Toda nekdaj še tudi vsaka kokoš na trgu ni imela svojega in lastnega zaščitnega društva, z napredovanjem splošnega kulturnega mišljenja so tudi v prilog dijaštva verige jele popuščati tako, da smo danes dejansko na tem, da ne le mladina sama, ki pogleda v sodobnost, se ne da več slepiti, da tudi ves resno kulturen svet zanjo zahteva temeljnih pravic z enako brezpogojnostjo, ki od nje zahteva zgolj dolžnosti ter se upira vsemu, kar pod pretvezo, da utrja značaj, v svoji površnosti ali brezvestnosti mrcvari vso duševnost in vse pristno doživljanje. Do nedavna smo poznali le eno stranko vladajočih, danes stopa na plan že probujena stranka vladanih, s tem pa je dana svojevrstna politika borbe šibkih in močnih, učečih in se učečih. To ni puhlo primerjanje, ni lov za besede. V trenutku, ko je mladina začela svobodno izdajati svoja glasila in javno širiti svoje naziranje o svetu — trenutek sam se je dolgo pripravljal —, si je že pridobila temelj in možnost boriti se za pravice svoje mladosti. Še ni ua moči, ni še njen čas, zapustila pa je grad, ki je vanj bila zakleta; pripravlja si teren in javnost prisluškuje njenemu klicu; ne ubija, le gradivo znaša, s samim svojim veselc-živalmim udejstvovanjem ruši trhle temelje nasprotne trdnjave. Znanilci borbe so tu in borba sama. Čisto politično je in se da človeško povsem lahko doumeti, da se starina« krčevito oklepa svojih pravic, da se trese za svojo moč in avtoriteto, ki je nobena stranka (v s v o j o škodo!) še ni dala prostovoljno iz rok.
(Dalje prih.)
•j* Srečko Kosovel:
Samomori.
Od povsod prihajajo glasovi: sodobna mladina je zakrknjena, nihilistična in samomorilna. Od povsod prihaja graja. Nikdo pa ne vprašuje, odkje in zakaj vse to? Kje so vzroki, ki napotijo mladega človeka do tega skrajnega sredstva, do ubega iz prokletstva?
Prorokov je več, mnogo je onih, ki jih pretrese mlad samomorilec. Vse to, kar se dogaja v povojnem svetu, vse trpljenje odseva tudi v mladem človeku. Razkol družbe v dva razreda, ki se morita z vsemi sredstvi, berita za svoj obstanek, razkol družbe v vladajoči in vladani, v bogati in ubogi razred, v zatirajoči in zatirani, nastopa kot prva komponenta v slučaju samomora. Kajti to, kar se dogaja zavestno v organizmu človeštva, se dogaja podzavestno v organizmu človeka. Kajti človeštvo je sklenjen organizem.
Samomorilci so povečini iz kapitalističnega razreda. Prenasiče-nost,-razočaranje nad cilji, od katerih vede, da jih njihov razred ne
bo dosegel, stopa v podzavest, a se javlja v zavesti kot nesmisel nad življenjem. Oni so spodrezani, umirajo in to čutijo. Zanje je vse opoj in potem smrt. Kajti kapitalistični razred je danes povzročitelj vseh krivic, nasilij, ki pritiskajo sodobno družbo. To je druga komponenta. Izpodrezanost v bodočem življenju, ki se v pcedincu javlja kot druga komponenta v podzavestnem stanju, a prihaja v zavest kot nezaveden obup nad življenjem.
Iz razreda proletarcev je manje samomorilcev. Kajti ta razred se še ni tako preobjedel življenja, da bi se raztanjil njegov organizem v najtanjše dvome, da bi tako sublimirano doživel propad ali karkoli. Proletarski razred vzgoji povečini zdrave, močne ljudi, borce.
Obup, ki napoti do samomora in ki ga je moral vsak doživeti, ako naj samomor razume, (ki ga pa ni razumel globokoumni filozof Suchy) ter ako naj živi dalje, daje človeku možnost, da preizkusi etično moč samega sebe, ki zahteva: živeti. A mi se bomo borili. V nas je vera. Vera v zmago Pravice. Ta pravica nam je sveta. Sveta, ker je Pravica edini pogoj človeškega življenja.
Milijoni ljudi trpijo, po kolonijah, po zasedenih pokrajinah, milijoni narodnih manjšin je, ki še ječijo pod železno peto evropskega kapitalizma, ti milijoni nam dajejo moč. Naši bratje so, čeprav jih ne poznamo, čeprav so ti zatirani Italijani ali Madžari ali Slovenci ali Nemci ali Srbi ali Lužički Srbi in še vsi, ki jim ne vemo imena, a jih v srcu čutimo in še vsi, ki si prav tako želijo, da ustvarimo na zemlji človeka vredno življenje.
Samomore pa bomo premagovali z delom. V vsakem drobcu našega dsla se mora poznati usmerjenje energij v smeri borbe za Pravico, če ne naše, prihodnje, če ne prihodnje, pa bo bodoče pokoljenje zmagalo. Pravica je edini svetilnik, ki naj oriientira razbito ladjo človeštva iz divjih valov narodnih krivic in obupov.
Začetkom avgusta, ko je v politični atmosferi Češke že lebdela misel, da se socialno-reformistične stranke izločijo iz vlade in se s predstavniki češkega in slovaškega meščanstva utrdi kurz na desno, je Masaryk izjavil dopisniku laškega »II Mondo«: »Razmere narodnih manjšin pri nas se z italijanskimi ne dajo primerjati, kajti manjšine v Italiji so neznatne, dočim nemška v Češko-Slovaški presega tri milijone. Zato moramo napram njej voditi politiko koncesij...«
Masaryk je najbrž poučen, da razen Nemcev v južni Tirolski živi tudi blizu 400.000 Slovencev in 150.000 Hrvatov pod Italijo. Toda brez vseslovanskih sentimentov — ti se pač samo še za kakšne obletnice obujajo v mrtvih dušah slabo honoriranih nacionalističnih reporterjev — govori Masaryk trdo govorico imperialističnega diplomata: tem neznatnim manjšinam ni treba koncesij.
ZAPISKI.  
Masaryk in primorski Slovenci.
Stotisoči našega malega človeka, ki se za svoje življenje, za mezdo, za ped zemlje borijo tam doli proti laškemu fašističnemu nasilju — Masaryk je ■? svojo izjavo indirektno sankcijoniral to nasilje — naj se v tej borbi ne zanašajo ne na Masaryka ne na Wilfane in Besednjake, ki so mu sledniki.	M.
Vodnikova družba in njene knjige.
Dandanes je pri nas nova knjiga ikaj redka. Tem redkejša pa je umetniška. Poleg tega pa še čudno obnašanje založnikov, ki raje tiskajo prevode iz tujih slovstev, kakor da bi izdajali dela, ki bi zaslužila knjižne oblike in leže ali v rokopisih leta in leta ali pa v slovstvenih revijah. V tem čudno ozkosrčnem in mrtvem času, ko vlada tudi med čitajočim občinstvom mrtvilo, se je osnovala Vodnikova družba k namenom: j a čiti narod z izobrazbo duševno in gospodarsko in mu krepiti narodno zavest« in to z izdajanjem knjig, časopisov in publikacij sploh, muzikalij, reprodukcij itd.-. Stopila 'je pred nas koi neka nova »nu-.tica« slovenski knjigi, odkar je umolknila Slovenska Matica. Z izdajanjem vsakoletnih društvenih knjig pa hoče širiti med narodom »duševno izobrazbo«. Bili hoče druga Mohorjeva družba.
V	resnici bi nam bila taka družba zelo potrebna, zlasii še dandanes. Toda, zdi se mi, da ni to njen pravi namen, da je vse le lepi videz nečesa drugega. Kakor je Mohorjeva družba, ki so jo snovali na idealnih temeljih, zabredla v strankarske stranpoti in namesto svojega idealnega namena .postala kulturo ovirajoča (posebno zadnje čase) in nepotrebna zlasti lepi knjigi, tako kaže tudi Vodnikova družb i že precej s svojimi prvimi knjigami. Družba, ki je osnovana iz političnih interesov, ni bila in ne bo nikoli kulturna družba. (Ravno to ubija tudi naše slovstvene revije!) Kadar nastane družba zgolj radi resničnih kulturnih teženj in je sproščena vsakega partizanskega vpliva, je res kulturna družba. Toliko časa pa ne! Žal, da se v dobi čisto novih teženj in nazorov dogajajo take stvari, ki bi sodile 30 let nazaj, in da je naš človek, zlasti še izobraženec, tako ozkosrčen, dneven in zgolj politično strankarski. Ali je Vodnikovi družbi res za »duševno kulturno izobrazbo« našega naroda in neovirano slovensko besedo? Ali je v resnici njen namen pretrgati mučno krizo založnišiev z izdanjem kulturnih ir. umetniških spisov?
N'e! Vodnikova družba je že v prvem letu pokazala svoj pravi obraz, obraz partizansko nazadnjaške družbe, ki naj bi bila le političen stroj v rokah liberalne stranke. In kar je še hujše, da je udinjala v ta svoj program ljudi, ki bi jim tega nikdar ne prisodil, in zasužnila slovensko besedo v umazane politične namene. Tega ni nikoli storila Mohorjeva družba, vsaj toliko je bila boljša. Vodnikova družba ni nastala iz nujne kulturne potrebe, ampak kot pendant najbolj ozkosrčnih idej. Njen namen je širiti med ljudstvo anahronistične politične spise, od začetka izvirne, pozneje pa prestavljene iz vseh inozemskih...
Zato ni čudno, da so njene knjige toliko vredne. Poleg tega je zašel vanje idiotizem v besedi in fabuli. Vodilna povest »Pravica kladiva« je prvi dar te »kulturne« družbe. Anahronizem najhujše vrste. Navadna časopisna podlistkarija, tendenčna do neužitnosti. Fabula bi bila vredna kvečjemu navadnega šundskega pisatelja. In poleg tega je neresničen odraz dobe v letih 1914—1919. Navadna politična enodnevna brošura in ta od pisatelja »Tine Gra-montove« dn edinega našega prevajalca Dostojevskega. Od »Tine Gr.« edine njegove knjige preko ibesovske »Višnjeve repatice« pride do »Gadjega gnezda«, kjer je slovstveno umrl. Če je hotel v »Pravici kladiva« naslikati kavzalni epilog »Hlapcem«, se je zmotil, ker mu manjka predvsem stvari, ki so bistvo umetnosti in to: resničnosti. Ljudska povest pa še izdaleč ni, ker ni etična, še manj jja vzgojna. In kaj takega bi Levstik ne smel iz svoje pisateljske odkritosrčnosti. Pa naj bi bil tudi prisiljen. Poleg osnovne politične poteze kvari povest še neenako risanje značajev v pozitivne, popolnoma dobre, pravične in idealne (značaj Možina, Krištof Blagaj i. dr.) in negativne popolnoma slabe, krivične in zavratne (Aleš Blagaj, župnik Jakob Vojska i. dr.). V Alešu izzveni celo nekaj besov-ekega (Dostojevskij). Celotna vsebina je nepsihološko podana, kljub čudnemu raz-
glabljanju Aleša (str. 127), ki spominja na Razkolnikova. Tudi kompozicija je silno naivna, vodena in neprepričevalna. Stilna nerodnost je posebno očitna v prizoru med župnikom in kovačem (str. 7), ne prisodil bi je Levstiku. Postava Možine je precej podobna Jermanu iz »Hlapcev«, samo da je Jerman resničen, dočirn je Možina fabulativen, neresničen. Jerman je pravi iin popolni človek, Možina aktualno možen in papirnat. Celotna povest izzveni v neubrano fantastiko, ki bi bila pred 30 leti dobrodošla med številom Remčevih knjig in »Cerkvenimi mišmi«, dandanes ni. NaS človek, tudi podeželski, se že zgleduje ob večjih. Zalo bo šel mimo knjige, ker bo našel v dobri in druža'bni reviji »Mladiki«« vseeno več lepote in resnice.
Prvi popolnoma v sorodu sta ostali dve; Koledar in knjiga »Iz tajnosti narave«. Neumevno je, čeniu nam je treba tega gnoja, ko ga imamo že dosti preveč. V knjigi »Iz tajnosti narave izzveni vsak članek popolnoma časniški. Sličnih razprav je prinesla Mohorjeva družba že pred leti veliko in vse boljših in obsežnejših. Nečasovno izzvene vse razprave od zadnje kompilacije do prve, ki se še povrhu bori z jezikom in s poljudno znanstvenim stilom. (Mislim, da nam dandanes ni treba več člankov, ki premlevajo že staro pesem o Kant-tLaplace-u in iDanvinu, iudi ljudstvu ga ni potreba, ki je že preko tega.) O neplodnosti knjige govore vse štiri razprave, ki so slab od/.ven!: sličnih iz tujiii slovstev, najjasneje pa zadnja. Isto koledar. Takih ekstemporativno pisanih člankov kot so o radiju, kinu, političnem pregledu, slepiču itd., nam ni treba. Tudi upam, da bi gospodje lahko pisali lepšo slovenščino (pitomci, se jim daje, nahajati se, vojničke izprave, ustrojstvo in mnogo drugega). Razna »Zmes in znese in »Drobiž« je brez vrednosti in Im že samo urednikovo nezmožnost.
Edina knjiga, ki je vredna svojega imena, je »Beli mecesen«. Kozak rase. Na višku še ni. »Beli mecesen je njegovo boljše delo in na vsak način lepa ljudska povest, dasi nekoliko odbija suhi in lapid-ami slog. -Izmed ljudskih knjig je ob Pregljevih Mohorskih najboljša (Petru P. Glavarju in Božjih mejnikih), dasi jezikovno, stilno in formalno zaostaja. Ljubi abnormalne ljudi (Martin, Balant, bebec) po Rusilh (Dostojevski). 'Na vsak način slabost je. Povest je poleg tega zielo epizodna. Ni enotna. Osebe‘so premalo motivirane (krčmar, ki čustvuje našemu človeku čudno tuje). Krčmarjeva blaznost tudi ni pristna. Večina oseb je brez skupne zveze. Če mu stari Bos, bebec, krčmar? Višek doseže povest v lepih opisih Kamniških planin. Prizor, ko se dviga Martin po naporni skalnati steni vedno više in više do belega mecesna (tu zazveni nekak panteistični akord) je silovit, dasi prehladen, l-lanine so impresivno dobro podane, še več ognja in nians bi lepoto dvignilo. Na koncu usiha povest preveč hitro, ogrodje čudno izzveni. Je brez končnega silnega akorda. Kot novela bi bila močnejša. Zlasti, iko bi izgubila več stranskih oseb.
Razen zadnje knjige je letošnja zbirka knjig Vodnikove družbe pod nivojem časa in potreb. Dokler bo izdajala take nezmisli in temeljila na takih temeljih, je njen pomen nekulturen in bo samo v napotje drugim revnejšim in kulturnejšim knjigam. Naša dolžnost pa bo vedno neusmiljeno bičati take kulturne grehe, da bo »Mladina^ v znamenju resnice graditeljica resnične kulture in umetnosti.
A. Ocvirk.
Antievropa.*
Ljubomir Micič, Zenit, Beograd 1926.
V	mlado slovensko literarno življenje ekstremni — izmi zadnjdh let — futurizem, konstruktivizem — skoro niso segli. Cankarjev nastop je prevzel mladino s tako močnim vplivom, da se je skoro vsa izgubila v stilističnem in sentimenta! istične m epigonstvu za njim in da sama po svoje skoro ni utegnila doživeti duševnih in materialnih pretresov vojnega in povojnega časa — baš tem pretresom pa so ogledalo te nove literature in umetniške smeri.. — Z vojno si je evropska kultura odpela poslednjo svojo ariijo; borza je danes genij in rešitev, bo rana kro-
* Dosedaj je uredništvo »Mladine« sprejelo dve knjigi v oceno: Micič: Antiev-ropa in Gradnik: De profundis z Jakačevimi lesorezi. Založba »Jug«. (Oceno prinesemo prihodnjič.) Vabimo vsa založništva, da nam pošiljajo svoje knjige v oceno. Uredništvo »Mladine«, Kolodvorska ulica 7.
nika je molitev nad molitvami, v Krisiovo cerkev pa zaide samo še kak mesečen; društvo politikov in bankirjev d. d., polip naroda, brani tatvino z narodno svobodo, p it a I z narodno etiko, zločin- z narodno filozofijo, politiko s kmečkimi žulji; zato trpi vsak narod, tako hoče vsaka oblast, tako mora vsaka država; kajti to je država. (Ljubomir Micič, Umozamena.) Po trpljenju v svetovni vojni, ki se je zibalo med smrtjo in blaznostjo, »v povojnih dneh gnusnih posilsiev nad našo vestjo in p ref isto ljubeznijo za novo človeštvo« (Antievropa, uvod), je pač '■nemogoče, da pojemo svilnate sonete in pridigamo salonsko estetiko < (Ljubomir Micič v obrambi svoje antievropske knjige >Aeroplan bez motora« pred sodiščem), v tak blazni čas, ko bi pesem »morala biti bomba?, je anahronizem, »v cunjastih rimah in tuberkuloznih stihih« peti bolne sentimente iz kotov svoje duše (kakor laik sam sebe ljubeč hermafrodit, dobi in ljudem jalov evnuh), v tak blazni čas »je sramotno, biti stmo lirski pesnik ;.
Zenitizem — Ljubomir Micič mu je početnik — je na Balkanu ona pesniška smer, ki daje divjemu življenju ostarele družbe izraza z vso kruto nelogičnostjo, eruptivncstjo, protestom. Zenitizem je pretrgal vse idejne in formalne vezi z literarno in kulturno dedščino ter je v »vanunvni« poeziji pod geslom: Antievropa! pobratil pesnike-genije z barbari Balkana, Azije, Rusije.
V	uvodu Antievrope je Lj. M. teoretično označi! svoljo poezijo: antievropa in vanumna prezija. na videz dva ločena svetova, sta po antenah zenitizma vezana v enoto. Vanum je kraj, ki vanj »smrdjivi duh, čistega razuma ne more podretk in ki se v njeni norec in genij srečujeta v divjaškem .plesu. — Prav ta posmeh razumu in analizi, ta apriorna odpoved, da bi džungli meščanske družbe iskal vzročne zveznosti in 'bi po dognanih izsledkih usmeril svojo pesniško pot, pa je ona »antena«, ki zenitizem veže z družbo in ga sploh omogoča. Zakaj družba je okrutna ne le nap ra m hladno razumni revoluciji, 'temveč tudi naprani hladnemu revolucionarnemu umovanju samemu. In kakor se aristokrat našega veka, dasi se boji smrti od proletarske množice na cesti, v svoji palači na mehkih preprogah, pod blestečim lestencem vendarle v sladostrastju ugonablja s kokainom in heterami, tako tudi družba ne izloči revolucionarja, ki ji prinese strupa s klovnsko šalo. Takšen revolucionar je »nori zenit is t barbarogemj, odrešilni pilot barbarskih ideoplar.ov .
Krv ije najzdravije kupatilo Sifon — soda — krv 1'0 je strašen in nerazumljiv barbar: radio, kozmos, komite, angleški rudarji, mornarji
0 radnici rudari mornari
P roleten vi sledbenici balkanske krvne osvete Uz pozdrav naš i jedno detinje pitanje Zašto žuljevi vaši nisu dijamanti Ili din&miti? rdeče semafore, pesnike, invalide
Pešači — zenitisti — pesnici — proleteri stradajte
1 znajte: sl oboda je kukavica na truloj grani Evrope zaspala Ortopedija je za ljude dosmrtna nagrada u krilu ratova Proteza je najsijajnija kolajna svili pobeda koje ®u uvek porazi
karavano balkanskih'hajdukov, rumene množice kitajske, rusko revolucijo Daleko je sunce naših otkupljenja Sunce se voza tek u ladjama kitajskih žutih gomila Kroz procvale parkove ruske revolucije i velikog okeana — vse kliče preti veneri Evropi,	tej -amoživi	žel v k in	povampirjeni Turčiji
našega stoletja«, proti opankam	...	.
U opancima čuvaju se	misterije rata	i robova
šajkačani, kosovskemu fantomu
Jer Kosovo nije istorija ljudi Samo knezova A knezovi su gospodari.
Zenitizem bi mogel tudi naši mladi literarni generaciji dati kaj . fvimo bojim se: niti n:m prečiista ljubezen za novo človeštvo niti neodvisnost duha se človeku . ne da.-uje kakor Janezova glava na krožniku perverzni Salomi« (Antievropa, uvod).	Mrzel.
ZA IZVRŠITEV VSEH V TISKARSKO STROKO SPADAJOČIH DEL SE TOPLO PRIPOROČA
TISKARNA
MERKUR
LJUBLJANA, SIMON GREGORČIČEVA UL.
TELEFON Q-|-	telefon
St. 552 O I . lo ŠT. 552
TISKA KNJIGE, ČASOPISE, CENIKE, LETAKE, VSE TRGOVSKE TER URADNE TISKOVINE
— LASTNA — KNJIGOVEZNICA
YSI NA AGITACIJO ZA „MLADINO“!
Trgovci! Obrtniki! Podjetniki! Inserirajte
v „Mladini“!	S
Slovenski javnosti!	Slovenski	javnosti!
Bližajo se božični in novoletni prazniki. Vsakdo se jih veseli in je poln načrtov in lepili misli. »Mladina« prvič želi, da se je tudi spomnite v teh mislih in načrtih. Vsakdo, ki ljubi rastoče drevo, ki želi, da bi pognalo nekoč cvetje in sad, naj pomisli, da je »Mladina« v zrast la, vzkipela z bujno rastjo iz pozemeljskih pritlikavcev. VzrastJa je, ker je bilo v njej delo in hrepenenje vseh mladih duš Slovenije, ki hočejo, iščejo in grade novo. Zdravo, svobodno, slovensko, človeško. Kakor seme tistega drevesa, ki je vzklilo samo, rastlo kakor dolgo je moglo. Potem je bilo treba pomoči vrtnarjeve, ki jo je moral zalivati. Malo, dobro, vztrajno. Za vse ostalo je skrbelo drevo. Kaj bi pravili, da je »Mladina« tisto brsteče drevesce. Povemo samo, da ji je treba materijelne pomoči. Vse drugo je v njej v obilici pripravljenega. Zato apeliramo na vse, ki jim je pri srcu naše delo in iskanje, da se okrog Božiča in novega leta spomnijo tudi »Mladine« ali s kakim prispevkom za tiskovni skad ali z novim naročnikom. Ce> vsak dosedanji naročnik dobi vsaj dva nova naročnika, je storil veliko dobro za »Mladino«. In mislimo, da to ni težka zahteva. Pišite nam, komu naj brezplačno pošljemo »Mladino« na ogled; ako niste dobili katere številke ali položnice, pišite na upravo. Vse se Vam bo ustreglo, zakaj »Mladina« je za vsako sodelovanje, ki jo krepi k življenju, hvaležna. Naročnino plačujte točno, »Mladino« zahtevajte in razširjajte povsod, kjer tli ogenj novega slovenstva in človeštva. To je naša božična in novoletna poslanica. Na Vas vseh je, da jo uresničite in »Mladino« podprete!
UPRAVA IN UREDNIŠTVO »MLADINE«.
Ljubljana, Kolodvorska ulica 7. nillllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIHIUi Najpriktadntji božični dar sti marke.
OBRADUJTE VAŠI MILE SA ISTIMA, tl sl naruflte kot men* moj no«! cllanik kroj 3 ZA GODINU 1927., cljena istom Din 1P'-. — Stike m narufltalju, ItoJI m potili« novic uniprljad, ialjtm badava, kao nigndu 50 iisvlm runih bugarsklh mira««, Icoji je svak* drugiiiji. - CIJENIK SADRŽAJE CIJEME MARAKA OD OKO 600 DRŽAVA CIJEL06 5VIJETA.	Najstariji trgovina maraka u kraljevini SHS.
IZIDOR STEINER, Brod n/S,
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■M
„Mladina“ je življenje. „Mladina“ je mladost. „Mladina“ je smrt gnili sodobnosti!
VSI NA AGITACIJO ZA »MLADINO!