MALEŠEVI PORTRETI PREŠERNA
Podobe je risalo spoštovanje
Če boste spregovorili o Prešernu, se bo Miha Ma-leš, naš znani slikar in grafik, rahlo zdrznil in v očeh se mu bodo zasvetife iskrice kot odsev velike Ijubezni do našega največjega pesnika. Prebiral ga je že v rani mladosti in ga nosil v sebi skozi vso trnovo pot življenja, dokler v njem ni dozorelo spoznanje, da ga z njim veže nekaj skupnega in da mora čustva, ki ga vznemirjajo ob prebiranju pesmi, preliti na papir v likovni podobi.
»Ilustriram osebno občutje in razpoloženje, ki me prevzame ob prebiranju besedila,« je nekoč iz-javil in tako razkril skrivnost nje-govih številnih ilustracij, ki pa se
niso nanašale samo na Prešerna.
»Kdaj ste naredili prvi pesni-kov portret?«
»To je bil lesores leta 1922, ko sem posebej vneto prebiral njego-ve pesmi in sem svojo ljubezen do Prešerna izrazil na takšen način. Ta je tudi najmanj znan naši jav-nosti,« je počasi povedal danes 80-letni slikar, ki živi v Vošnjako-vi ulici v Ljubljani, rahlo bolan, vendar dovolj čil za pogovor.
Dotlej so Slovenci poznali samo znani Goldsteinov portret, a Miha IVfaleš si je Prešerna drugače za-mišljal, zlasti v tistih letih, ko je brskal po njegovih poteh in sle-deh skupaj z dr. Francetom Kidri-čem. Med drugim je obšel tudi vse kraje, ki jih }e Prešeren kdaj-koli obiskal, da bi kar se da verno občutil in razumel njegove misli, nanizane v poeziji. Povezal se je tudi s Finžgarjem, z umetnostnim zgodovinarjem dr. Dobido in dru-
gimi »prešernoslovci«. Tako je nastal njegov drugi portret pesni-ka, ki je izšel v publikaciji »Slo-venski možje«, izdala pa ga je Mo-horjeva družba.
Miha Maleš je bil sila ploden slikar in grafik, vajen trdega živ-ljenja in borbe za obstoj. Z gren-kobo se spominja svojega otroš-tva in rane mladosti, ko je moral komaj desetleten zdoma k stari materi v Godič, kajti domačija v Kamniku je šla na boben. Očeta je pokopal alkohol, mater tuberku-loza'. Ostalo je sedem otrok...
»Pregnali so me kot psa, še obleko, ki sem jo imel na sebi, so mi prodali,« se je v mislih zavrtel za sedemdeset let nazaj in v nje-govih očeh je bilo slutiti gnev in žalost. Spomina na tista neizpro-sna leta bede in ponižanj tudi čas in uspehi niso mogli izbrisati.
Celo njegovo risanje - venorner sem kaj čečkal, je rekel - so tisti-krat znali blatiti in se posmehova-ti revnemu in bosonogemu fantu. A zlomiti ga ni moglo nobeno gorje.
»Volja me je vseskozi držala po-konci,« je bruhnilo iz njega, kakor da bi hotel potlačiti v sebi podobo svoje nesrečne mladosti.
In prav železna volja, ne nazad-nje tudi nadarjenost in vera vase so ga gnali na študij najprej v Ljubljano, nato v Zagreb in v Pra-go, kjer se je mladi slikar in grafik začel razcvetati kot roža. ki jo do-bro zalivaš. Utrl si je pot med umetnike tedanjega časa in ko se je vrnU v Ljubljano, se je vrgel v delo z vso ihto. Sodeloval je pri raznih časopisih kot ilustrator in opremljevalec, se posvetil še sli-kanju in leta 1930 je skupaj s pri-jateljem celo odprl Likovni salon.
»Kakšna je bila Ljubljana v ti-stih časih?«
»Kot mesto je bila lepša kot da-nes. Srce Ljubljane je zame še da-nes Prešemov spomenik. Kipar Zajc, ki ga je bil ustvaril, je bil moj dober prijatelj. Ah, kje so tisti časi,« ga je prevzela nostalgija, nakar je pripovedoval, kako so se umetniki vsak dan srečevali v ka-varni na drugi strani Ljubljanice - tam, kjer je danes nek brezdu-šen pohištveni salon.
Slikar ima za seboj 80 let življe-nja in 60 let plodnega ustvarjanja. Večji del svojih del je poklonil rodnemu Kamniku, četudi ga na Kamnik vežejo nič kaj prijetni spomini. A Gorenjska je njemu najbolj pri srcu. Najrajši hodi v Radovljico, kjer je še lansko po-letje veliko delal.
»Naredil sem vrsto šopkov. Ne vem, zakaj so mi bili tako pri srcu,« je bolj zase kot zame mrmral možakar in mežikal skozi okno ateljeja v toplo zimsko son-ce, v katerem so se bahavo svetli-kale njegove Kamniške Alpe. Co-piči so bili suhi, paleta oprana, stojalo spravljeno. Slikar je poči-val. Caka na pomlad, na poletje,« je pripomnila njegova žena Olga, ki mi je z veseljem izročila grafi-ke, da bi jih objavili v naših Dogo-vorih. Da bi tale zapis tudi konča-la vsaj s Prešernovim imenom, naj zapišem, da je Miha Maleš pred štirimi leti dobil Prešernovo nagrado, ki mu je posebej pri srcu, četudi se lnu nagrad in priz-nanj ne manjka. A kar je poveza-no z imenom velikega slovenske-ga genija, mu je vse svetinja.
Albina Adamič