50
Posavske povesti.
IV. Nova obleka.
^j|i||LlpspocL  župnik  Klemen  so  na  Belo  nedeljo
LJl»ill oznan*^ v cerkvi:
P^lsl&agl          »Devetnajstega    majnika    bo   pri   nas
sv. birma. Kateri otroci pojdejo k sv. birmi, povem v torek v šoli. Pripravljam jih sicer več, a izbrati ne bom mogel vseh.«
To so malčki sedeč na stopnjicah obhajilne mize poslušali s strmenjem in zanimanjem. Od vse pridige jim ni šla nobena beseda tako k srcu kakor resna na-poved:
»... izbrati ne bom mogel vseh ...«
Stoparjev Janko se je pri teh besedah vzravnal pokoncu in ponosno pogledal po tovariših, češ: »Jaz že pojdem.«
Krivčev Tinko je pa kar naravnost zašepetal med otroško gručo: »Jaz bom tudi izbran.«
Tako jih je še veliko mislilo, a so molčali in se lepo vedli, zakaj sicer bi zanje sv. birma odšla za ne-kaj let. Gospod župnik niso imeli navade, da bi v cer-kvi razposajenim otrokom napravljali še kakšno po-sebno veselje, n. pr.: »Ti boš pa šel letos k sv. birmi.«
Tudi Tratnikova Zalka je poslušala oznanilo o sv. birmi.
Ni bila še pri sv. birmi in tesno ji je postalo pri srcu, ko je slišala:
»... kateri otroci pojdejo k sv. birmi, povem v torek v šoli...«
»V torek že!« je v mislih zdihnila Zalka.
Komaj je čakala torka.
Pa zemlja se naglo suče in torek jc bil naenkrat na vrhu. — — —
»Tonca je šla v Ljubljano,« so tisti torek dopol-dne rekli Tratnikova mati Zalki, »do dvanajstih je ne bo nazaj. Zalka, ti boš morala nesti očetu kosilo.«
Tratnik je bil namreč delavec na železnici. Vsak opoldan so mu otroci nosili kosilo k železnični čuvaj-nici. Danes je prišla vrsta na Zalko.
51
»Potem pa v šolo ne morem,« se je opraviče-vala Zalka. »Naj nese Andrej.«
»Andrej ne utegne. Posipava krompir.«
»Ne, mama, danes ne smem izostati,« je prosila Zalka.
»Ravno danes ne, zakaj?«
»Ali ne veste? Za sv. birmo bodo klicali.«
»Že res!« je pomislila Tratnica. »Ti tudi ne mo-reš. Torej nesem sama.«
Nesla je kosilo sama. Potoma pa je premišlje-vala:
»Nazaj grede se oglasim pri Štefanki. Zalki bo pamerila obleko. A prej je treba naročiti blago. Kar sama naj izbere. Gradnikova botrica so rekli: ,Lepo mora biti. Zalka zasluži!' I, no res, otrok je še dober, in malo veselja mu moramo narediti. In taka botrica? Gradnikova gospa! Naj da, sa,j ima.«
Zalka se je Gradnikovi gospe prikupila tisti-krat, ko ji je prineslo dekletce v vilo prvih pomla-danskih vijolic.
»Gospa, za vašo Slavko sem jih princsla. Zad-njič me je sama na potu ustavila zanje.«
Gradnikova gospa je z veseljem sprejela po-mladni dar in prašala deklico:
»Čigava si?«
»Tratnikova.«
»Koliko si stara?«
»Deset let.«
»Si bila že pri sv. obhajilu?«
»Žc«                                                                   '
»Pri sv. birmi tudi?«
»Ne še!«
»Ne še?«
»Pred štirimi leti sem bila še premaihna, so rekli mama.«
»PVpojdeš letos?«
»Nemara.«-------
Danes pa je šla Zalka v šolo, da morda izvc: 5>Letos pojdeš k sv. birmi.«
Gospod župnik so pričeli čitati imena.
52
Otroci so postali zelo pozorni.
Veliko imcn je bilo prebranih in veliko otrok je bilo izbranih za sv. birmo.
Tudi Krivčev Tinko in Stoparjev Jamko sta bila med njimi.
In Tratnikova Zalka?
Seveda, tudi. Njo so gospod župnik še posebno pohvalili. Ko so imenovali njeno ime, so pristavili: »nov zakrament boš prejela. To bo nekaj zate. To bo lep dan.«
Zalka pa se te sicer vesele napovedi ni razvcse-lila; nasprotno, postala je žalostna.
Čez nekaj trenutkov so druge deklice opozorile gospoda župnika:
»Tratnikova Zalka pa joka.«
»Zakaj pa jokaš?« Gospad župnik so pristopili k njej.
Zalka je dvignila glavo in si otrla solze z oči.
»Zakaj pa jokaš?«
»Ker ste poklicali tudi moje ime.«
»To je moralo tako biti.«
»Če bi še za eno lcto počakali.«
»Počakali? Kako?! Drugo lcto pri nas nc bo sv. birme. Čez štiri leta spet.«
»Pa bi šla v Ljubljano.«
»V Ljublfano? Zakaj pa ne doma? Zakaj pa ne letos?«
»Prosim, če ne bi šla še letos.«
»Pojdeš, pojdeš. Pa še tako botrico si dobila. Gradnikovo gospo. Letos so pri nas na oddihu. Drugo leto jih ne bo več. Vilo so že prodali. Letos pa ti bodo botrica. Hvali Boga, da je vse tako prišlo. Ka-kor nalašč zate, ki si bolj. . .«
Zadnje besede »ubožnih staršev« gospod župnik zavoljo drugih otrok niso izgovorili, pa so si mislili:    . »Čemu,   dekletce je bistre  glave,  bo že vedelo,   kaj ravno mislim.«
Zalka je dobro vedela, da je otrok ubožnih star-šcv; pa to je ni bolelo. Zato še ni nikoli jokala in tudi danes ne joka zavoljo tega.
53
»Pa zakaj jokaš?«
Zalka ni bila svojeglava. Vendar so io morali gospod župnik vprašati že v tretjič.
Oh, odgovor je bil tako tcžak. Kako naj ga Zalka pove? In če ga pove, ali ga bodo gospod žup-nik razumeli? Otroci, tako je sodila Zalka, njenega odgovora gotovo ne bodo razumeli. Smejali se bodo. Pravzaprav tega. kar misli odgovoriti, sama dobro ne razume. Le toliko ve, da je v srcu taka misel. Od-kod je prišla, kdaj je prišla in zakaj je prišla ravno taka misel, tega Zalka ne bi mogla povedati.
Ali gospodu župniku ni smela več ostati dolžna odgovora. Povedala je:
»K sv, birmi ne grem rada ... samo zato ne grem rada, ker bom morala imeti novo obleko ... pa še tako gosposko ... pa jaz tega ne maram ... jaz imam rajši...«
Zalka tudi ni mogla končati besede. Prepustila je   gospodu   župniku,   naj   presodijo sami, kako je s tem odgovorom.
Gospod župnik so ostrmeli. Takega otroka še niso nikdar pripravljali za sv. birmo.
»Pa vendar!« so se obrnili k Zalki, »ti pojdeš.« »Jaz ne maram nove   obleke,«   je   zagotavljalo dekletce in prosilo gospoda župnika:    »Naj grem k sv. birmi šele drugo leto.«
»Obleka, Zalka, naj te nič ne moti. Če bo bela, naj ti pomeni, kako lepa mora biti duša, ki prejme zakrament sv. birme. Če bo obleka dragocena, naj ti pomeni, kako dragoceni so šele darovi Sv. Duha.« Ta razlaga je razvnela Zalki srce. Pogledala je gospoda župnika in vdan nasmeh-ljaj se je zasvetil na njenem obrazu.
Utihnila je njena žalost, pa tudi njena prošnja, da naj bi šla k sv. birmi šele drugo leto. Saj so darovi Sv. Duha tako dragoceni.
Šla je k sv. birmi, še tisto leto, devetnajstega majnika. Bila je — soditi po starših — naiubožnejša birmanka; ali soditi po botrici in obleki — najboga-tejša in najimenitnejša v vsej župniji.
54
Vsi so gledali Zalkino prekrasno birmansko oblačilo, le Zalka ga ni videla, ker ga ni marala videti.                                                                      '
»Redek otrok!« je mislila o njej botrica, Grad-nikova gospa. Poleg drugih daril je dobila Zalka za birmanski spomin lepo mašno knjižico, kamor je bo-trica zapisala dve besedi;
»Ostani angel!«
Kancijan