DED SEN                                                              Jelena Bilbija.
(Velikonočna črtica.)
fjnKSžli alega Dinka so princsli iz sirotišnice v bolniško barako za llSlill na^ez'J've bolezni. zakaj hudo je bil bolan. Bilo mu je strašno [fiL^^lt vroče in že dolgo časa se mu je blestelo polno svetlih in razno* harvnih kolobarjev pred očmi. Bil je sam v majhni sobi v nizki, prU tlični baraki, tako nizki, da je škozi okno videl drevje v cvetu in vis>oko travo, zakaj to je bilo o Veliki noči. ko je bilo vse v cvetju pod plavim nebom.
Dinko je imel nalezljivo bolezen in zato nihče ni smel priti v njeiiovo sobo. razen zdravnika in sestre strežnice. Pa tudi če bi bil kdo smel, nc bi nihče prišel, ker ni imel nikogar, Dinko je bil namreč sirota — najdenček. Odrastel
^cstra,  mu  niti  vode ne  da.
tcmveč odpre okno na stežaj  in mu pokaže višnjeve veje, razkošno
liosute z belim cvetjem. Vidi tudi dva modra metuljčka, kako se ifirata,
in silno si zaželi, da bi prilctela k njemu. Toda odletita proč, ker jima
nc ugaja duh po lizolu iz Dinkove sobice. Pokuka v sonce, toda to
preveč blešči in oči ga zabolijo. Jezno se okrene ter jadikuje, da noče
^onca.
In tako so tekli dnevi vedno težje. Dinko je vcdno manj spal in tisti kolobarji so ga strašno pekli v "lavi. Zdravnik je redno prihajal v njegovo sobico in dolgo posedal poleg njegove postelje. Sestra mu k' pogosto menjala obkladke in radi tega jc Dinko kričal in plakal, sc jezil in odrival odeje. Tudi sestra se je jezila in prctila mu je, dn mora biti miren. če ne da bo umrl. Ko je Dinko to čul, se je preplašil, zakaj umreti pa ni hotel. To je tudi jezno dejal sestri, toda postal je poslušen in mircn. da bi ozdravel.
— Kdaj bom zdrav? vpraša sestro.
Ona mu popravi podzglavje in mu pripoveduje. kako bo prLšel Ded Sen in ga bo dolgo, dolgo božal, in tedaj bo takoj ozdravel.
178
—  Kdaj bo pa prišel?
—  Danes ponoči bo prišel. samo  priden bodi. odgovori  sestra. Nato ugasne luč. kajti bila je že noč, in odide.
Dinko ostane sam. Skozi okno gleda velikonočna pomlad, čudo-vito svetla in bela kot višnjere veje v cvetu, razprostirajoče se pod oknom. In tiho, da ni čuti, prifaaja vse to v Dinkovo sobico z dvema širokima žarkoma mesečine, ki obsevata mizo in veliko stekle* nico lizola.
Dinko s težavo široko odpira oci in šepetaje ponavlja sestrme besede: Danes bo prišel. Mislil je samo na to in želel samo to. Zato je široko odpiral oei in srdito odganjal z rokami one čudne vroče kolobarje izpred oči. da bi mogel videti, kako bo prišel ta dobri dedek. Ded Sen. Če bi le prišel čimprej. kajti zelo ga boli glava in tisti strašni kolobarji se vale od vseh strani. Samo da bi prišel čimprej, čimprej. takoj ...
Nenadoma so ti kolobarji izginili. Neka lepa zelena svetloba na= polni sobo. Zunaj nekdo zapoje. Kdo naj bi to bil? Ali so to brzojav= ne žice ali mesečna žarka? Višnjeve veje se začnejo tiho klanjati p<> tej pesmi in sipajo svoje belo mctuljasto cvetje. Tedaj pa Dinko zapazi na oknu senco. Zares, prišel je starček popolnoma tiho od zunaj in sedel na okno. Plašč ima moder kot cvetje spominčic in preko njega padajo dolgi, svileni lasje in brada, bela in svetla kot srebro. Oči so mu zaprte. toda lice, moj Bog, takeija blagega in krasnega lica Dinko še nikoli ni bil videl!
Tako sedi starček nepremično naslonjen. edino s svojo belo roko lahno boža vejico višnje, ki se mu je približala.
—  Ali ima tudi modre oči? pomisli Dinko, dvigne svojo majbno glavo in tiho pokliče:                                                                              :
—  Dedek! Ali si ti Ded Sen?                                                          '. Starec počasi  obrnc glavo in odpre oči. Joj. kako so plave  in
divne te oči. Takih oči Dinko še nikoli poprej ni bil videl. Od veselja ga je kar strah.
—  Ti si, kaj ne?
Starec se milo in nekoliko otožno nasmehne. Zaradi tega smeha Dinku solze stopijo v oči.
—  Dragi, dragi moj  Ded Sen. zakliče in stegne obe roki proti njemu. Hvala Bogu. da si prišel! Glej, takoj mi je bolje. Pridi. pridi bliže, čisto blizu. dobri moj dedek!
Tedaj iztegne stavcc svoje roke proti Dinku in od njih se razsvetli vsa soba. Dinko začuti, kako ga roke nežno božajo po čelu. Porem ya pa dvignejo in odnesejo. Okoli njega zadiši cvetje in Dinko zapa/.i. da je že zunaj med vejami višnje, pod zvezdami in mesecem. A de= dove divne modre oči ga popoinoma objamejo, popolnoma vtopijo vase. Po obrazu ga poščegeta svilena brada in tiho se nasmeje. Tedaj pa začuti, da L'a Ded Sen lahno ziblje v naročju in ga uspava s čudno
^mijo. (Morda so zvenele samo brzojavne žice ali pa sta neraara epevala oba  mesečna  žarka).  Dinko  zapre oči,  vse izgine  in  on ;cčen zaspi...
Ko naslednji dan bolniška sestra odpre vrata, je Dinko naspan in nkrepčan. Veselo zakliče:
— Joj, sestra. sestra.  vkiel sera Deda Sna. Vso noč je bil pri mi!...
(Z dovoljenjem pisateljice poslovenil dr. P. Brežnik.)