JESENSKE ELEGIJE
Andrej Medved JESENSKE ELEGIJE
Deljeni vzorci v mokastem piritu, strupeni
plin, ki ga užijemo v | oglju, v | oljnih
madežih na koži; kot da briljantna tekočina,
ki se izlije v motne izpuščaje, v srbenje,
ki poševno vdre v |  kožne luske; v |  prostor
skrije, v jame, v |  votline, v votle zvitke,
ki spreminjajo razpolovljene stene,
v steklaste osti; in jih razširja v žile,
v drobce, v plasti iz celuloida. Odskočijo
kot krogle v | poljubne vzorce, v medprostore,
ki spojijo rdečo rudo; v | ožigalke,
v migotanje, ki upogiba trepetliko.
Zračne osti ožigajo kovinsko prejo,
potiskano z lusknatimi hrošči, s | skarabeji,
ki kotijo v oljnatem lasišču, v slepečo luč,
ki trepeta v spektralnih bliskih; in
uravnava pot v različna mesta, ki zrasejo
v obzorju ultravioletne barve; v  | legah, ki
zabrišejo srebrno tkivo, povrhnjico
v prispodobe, v odtise prstov, v | zarisovanje
mavričnih gonjačev; v | mrežnico, v  | energetska
stanja, ki trkajo v robove skale.
±
V oljčnih mikroskopskih hroščih, na mrežnici, ki kotali oblake, ogrožajo selitev v |  kristalno jajce. Razcepljeni lasje mladičev, ki cvilijo v odzvanjanju obraznih iker, začutiš težo v hrbtu, ki se širi
811
Andrej Medved
v trebuh, v konico ribjega zaroda, ki jemlje spanec, ko stojiš na vrhu; v kristalih znoja piješ moč prestopa, ki zeva v gibkih, svilnatih izdihih, in stopa v oko zaledenelega izvira; v |  razpršenih kapljah, v curkih iz nanizanih gejzirjev.
Rogati losi se okopljejo v gejzirih, stopijo led, ki stiska mišico na površini in oblizujejo lisičje repe. Iztisnjeno lebdijo, da nabreka krvna plazma, razpirajo nosnice, da zaslišiš žvižge votlega odmeva, neznansko silo, ki vznemirja kožo antilope; z zobmi zariti v prst, v | porcelanastem drobirju, strmijo predse v | skopljeni drži in brizgajo iz ust zarotniške besede. V goltanec se izlivajo amebe, da se priplazi pritajena kača.
Po šivih plazijo, v grebenu iz koral, ki jih ožarja tropsko morje, v kristalih potopljene vabe; na dnu, v | divji rasti, v | ogradi, v globino, kjer izginja roj čebel, gibljiv škržat v zavetju ladje; s prsti hobotnice, ki razprostira školjčni prod, v |  polžjo sled v | pesku, v j lepljive cevke spužve; v | podpalublju, kjer tipajo v gibljiva zrkla, v lupino vkrčen tovor, v zavetju razbitine.
S kožnimi trakovi je zarasel pesek, ki vsiplje ribiče z obrežja; v gibljive, zakopane rake; v | toku vrečastega curka, ob boku ladje, ki potone v očesa, v usta ožigalkarjev, ki iščejo svoj plen in grabijo v metuljasti lupini, v očiščeno, ploščato vabo; v | modre črte, ki poveže mreže v vidljiyost brodolomcev, kljubujejo tokovom; prekriti s sporami iz alg, zalepljeni v kite iz temnih rakavih koral.
812
813
JESENSKE ELEGIJE
Zalepljen v | vrtinčaste korale, na prečkah ladijskih, oklopov, z roževinastim polipom; zaraslim v prozorni izotop platinastih ličink, v | plankton v | vodnjaku na obali; v | vetrnico lovk, na trupu izkopanega plovila. Kot tipajoči prsti, kot repati kraki, v usta, kjer se v pegasti plaz zob utira pot skozi ugrize sipe, drobijo školjke in se vžirajo v mesnate igle, rib rakovic v konicah repov.
S smrtonosnimi konicami, s kleščami
rjavečega ogrodja, opletajo z repi
v igličaste ježe, in pasejo zarode
v čvrstih razbitinah, in oddaljujejo od
sten nevaren plen, ki pred očmi spreminja
barve, in pod poltjo pastirjev sevajo
v počasne jate; v | mreže pajkovke, ki
poškoduje vidno polje, v slepoto,
ki pogoltne nebes; v |  krempljih, ki cedijo
rjo, v | prečke potopljenih ladij.
Cevasti kremplji zgrabijo votlino nebes, zmehčajo spužvasto tkanino; v železne prečke vsipajo, v  | trebuh iz strupene kačje sline; v | luknje, ki prekrije jadra, v ugrize v usta, v prenatrpane plodove. V zavetju kože varujem, v | porcelanaste amebe, da zastrmim v daljave in udari zvon v spanje; da dvignem čelo in v šive senc izlijem seme, in trzam v medeninaste oboke; da planem v vodo, v debla, v | oblake, in spregovorim v sveta oblačila.
Oblaki trkajo na vrata, v meglena
vedra, v |  kislino platna, ki me zastruplja
v |  slepoti izkoščenih jeder; ki
spremlja beduina v |  stoletjih hrepenenja;
v izbranih katakombah, ki dišijo
po razdrtih knjigah, v pogledih, ki
se zlivajo v sanje; ki hranijo spomin
v dlaneh iz ščitastih utrinkov, iz plime in oseke, ki zožuje žile; v | dežju, v | sopari, v | lovu na jelene; v izpito mesečino oceanov.
V mesečini za obličjem čela, v izpite zvoke, z znamenji na rokah, v drobovju tundre za obzidjem, zdaj iščem streho za zvonikom, ki ti pošilja grlene klice
v | zatočišče palm; kot da se zoži
v | zarodek, v | gnezdo sipe, v kljunu ptice
samotarke lovi odmeve v | vzbrstele popke;
v grmičevju, v puščavi. Kot da v spore
brizgajo srebrne solze in se
toplota vpije v polt, v poltene ikre.
*
V tišino, kot srebrno polt, ubija
kače, in jih spreminja v gluhoneme kamne; v mehak utrinek, ki prozorno ugaša, v oko, kjer žubori v molčanje in diši po smoli, v razklano znamenje, v privide govoreče antilope. Zamahne z roko, kot otrok v spanju, in vzida v prazen list papirja, v pisavo skrije, bliska v | ikone; da razsnovi nemirno zvezdo v ilovno kapelo, razlije jajce v skalovje.
Obokana, razdrta piramida, izpraznjeno svetišče, v pesku; osnutek za ime, kot skica velikana, v  | snežnem metežu, v kristalih lave. Voščena sled vijuga v izklesane barve, v | sito stiskov, v nemo šotorišče; v odpuščanju zaniha, v repu zvezde repatice, v | ohromela losova kopita; kot hip, kot žvižganje ledenih ploskev obrne jantarjeve freske; v zabrisu, v prsih agonije.
814
Andrej Medved
V zabrisu jantarja, v labodjem vratu,
je vtisnjena tetiva; v | mišičnem kipenju, ki preplavlja tajgo. V globini oceana vdira piramide, zaleže v | krdela gamsov, ki v kožnih bulah nosijo zarodke lova, v | bedrih, ki drstijo lubje, kjer se vrtinci severna svetloba. Kot bobri grizejo v ostanke zime, kot mamuti v solitrno kislino; v topole iz prsti, v |  vedra vode, v | prstane iz zada, v zapise temnopoltih beduinov.
*
V   |  prstane, v zapise, ki jih riše na ploščadi kamnoloma; pred vrata nosijo, v strupen pritok iz oblazinjenih žarečih prstov, iz gladke mesečine kradejo imena; v | mokra pokrivala tihotapcev, ki se dotikajo, s težko sapo, srebrnikov; žejni od jutranje nevihte, nosijo tovore, vreče sipkega drobirja; kot vodna bitja, lotosove rože, nemočni dihajo iz knjige, z izpisanimi listi prožijo strelice; kot da jim
sla spreminja tisoče obrazov
in vsakdo ve za konec in začetek.
*
V obrazih se spreminjajo podobe,
s cvetnim prahom je prekrita govorica, poganskega boga, ki rase za obzorji. Zasuti v čas, v minevanje krajine, globoko v jezeru, kjer spijo ptice, v brezčasnost letnih kolobarjev, ki vznikajo v jasna sporočila; kot po nevihti, ki podira drevje, s priprtimi očmi, v |  strahu pred zatonom; pred šumno senco, ki drobi peruti.
V razpoke sili, proži v | vulkane, oglati kamni menjajo oblike; da v bregu slutnja govori besede mrtve jate, da
v slapu poteši neskončno žejo.
815
JESENSKE ELEGIJE
Andrej Medved
V | izumrlem protju, v potešeni žeji, valijo mesečno krdelo; v | mavričnem odblesku skrita siva mrena. V nastajanju se pritajijo, v |  krila zbranega spomina, bleščijo ritem v okamnele maske; zamaknjeni v | izrekljivo slutnjo, v | zemeljske pošasti, ki se dvigajo k ogradam. Prevzeti od strasti po prvi luni, zaslišijo hropenje iz rogov srnjadi, v zarisu iz srebrne sljude; izpisane v žile, ki nabrekajo v krvi.
V   | zemljo skrčeni, v izbrušene jezike, kot v smrtnem strahu, kjer odmeva groza pred dokončno spravo, kot v hladnem stisku s |  kovino; kot da bleščijo v tankem curku pavi, v membrano vešče, ki sili v luč in brusi risbe v nevidna krila; in v divjem pišu zemeljskih tokov mineva, v viharju iz nebesnih krogel; v zatisnjene oči, v rokave gozdnega požara.
*
V pramene las, v kositrno lasišče, v pesti zatisnjene obljube; v | jutranje podobe,
v bizonovo glavo, v | perje pavov alabastrnih obrisov. Zaprte v odnos pred rojstvom, iz dlakavih rogov, v nosnice antilope; v hropenje, v cviljenje, v zasluh, v | onemitev. Da govoriš nazaj, da vrneš v protitok besede, ki vznikajo v zaklep tišine; v tolmune iker, v | belino zrkla. Da splašiš črede gamsov v dolini, da piješ čisto roso, pri izviru; v podobi samoroga.
816