155
Kratkočasno berilo.
Lakomni kmet.
(Pravlica.)
Ako popotnik potoje po veliki cesti, ki od Celja v Konjice pelja, pride tudi v kakih 3 urah na Frankolovo. Ondi vidi iz   ceste   na  pečovji   pod  goro   razvaline   nekdanjega grada ?,Stermstan" (Landek) proti nebu moleti, od kterega si naši ljudje   mnogo pripovedujejo.    Bil je ta   grad   v 15. stoletji lastnina mogočnih in ponosnih celjskih grofov.    Poprej pa so   nek roparski vitezi v njem bivali  in   memogre-doče ljudi ropali,   terpinčili in gerdo  mesarili,   kakor  naši kmetje se dandanašnji pripovedujejo.    In ravno ti   vitezi so nek mnogo   mnogo   zakladov   naropali,   kteri še sedaj   pod razvalino   pokopani ležijo,   in ktere  bi nek lehko „zadovo-Ijen kmeta našel.  Okoli razrušenega zidovja pa raste sedaj beršlenj in drugo zeleno germovje, pa tudi majhne njive si je bližnji kmetic ondi napravil.  Pripoveduje se, da je nekdaj en kmet tu oral   in naenkrat kamnje   med   razvalino v zeleno   travico   spremenjeno   in   dve   košate lipe  se čez-nj razpenjati zagledal.    Pod eno lipo pa je bila velika skrinja odperta in svitle  sreberne  dvajsetice   in  pa  solnčnorumeni cekini so se mu nasproti zasmehljali! Pa ojl zraven je tudi grozen čern maček sedel in z repom migljal. Kmetic je bil od začetka tako vesel, da se mu je kar serce smejalo.   Pa ko je černega mačka zapazil,   se   mu je veselje   v  močen strah spremenilo,  tako, da ni vedel, kje da je in je mislil,
156
da ga že vrag v krempljah ima! Ta strah pa je kmalo zginil, ko se maček v zemljo pogrezne in namesto nja lep mladeneč pred njega stopi govoreč: 5?Pojdi le sem, nič se ne boj 1" Kmetic, oserčen po teh besedah mladenča, se bliža skrinji, pa čerkice ne zine. Mladeneč reče dalje: „Vzemi tukaj dnarjev, kolikor jih v žepe spraviš in uesi jih domii. Znaš tri dni zaporedoma enkrat na den po nje priti, pa nikoli jih ne smeš več vzeti, kakor jih v žepe gre!u Pri tej priči mladeneč zgine in maček sopet sedi pri skrinji. Kmetic se ga ne boji več, akoravno hudo gleda, ampak le hitro začne žepe polniti z zlatom in srebrom. Ker je pa bil lako-men, bi bil naeukrat vse rad odnesel. Gre toraj po voz k žaram in meni skrinjo z zakladom zbasati. Sedaj pa maček čudno zarenči in vse hitro kakor prah mine. Mladeneč pa zopet pred kmeta stopi govoreč: wNesrečuež! Zakaj nisi storil, kakor sim rekel! Lahko bi bil živel brez znoja in truda! Ker si pa tako lakomen, nimaš čisto nič. Sedaj bode zopet zaklad na dolge čase pokopau, dokler ne pride bolj zadovoljen kmet, kakor si ti!44 To izgovori vsi zgine. Kmetic se za ušesmi praska, in se na dom poda vesel, da ga čern maček pobasal ni! — Čeravno take pravlice le za čas beremo in pišemo, vendar le tudi marsikteri nauk v njih najdemo. Glejte, dragi bravci, ta nam kaže, da nihče ne sme skopuh biti! Drugikrat zopet drugo!    Janko Vijanski.