rrirturtiòlza,
BORBA
Po zaslugi maršala Tita je danes Jugoslavija svobodna. Tistim, hi danes govore drugače, lahho mirne duše rečemo, da so narodni iz-
dajalci.	TRANCE BEVK
Teto I. — Štev. 15
Ajdovščina, sobota, 24. novembra 1945.
Cena 3.— lire
Ob ve^kih dneh
Primorska se bori, bori za to, da končno očisti svoja izmučena tla fašističnih ostankov, da končno vključi svojo krpo zemlje v meje Titove Jugoslavije. In v tej borbi ljudske množice ne poznajo obstanka: naprej, naprej prav do tja, za kar so goreli naši domovi, za kar so umirali tisoči naših najboljših sinov in hčera.
Zato danes Primorska tako globoko sodoživlja zmago Ljudske fronte na volitvah v Jugoslaviji; sodoživlja ne samo zato, ker je to zmaga pravice, zmaga ljudske demokracije, zmaga republike, zmaga ljudstva, ampak tudi zaradi tega, ker prav vse to pomeni tudi odločen korak naprej pri naših zahtevah po priključitvi Primorske k Titovi Jugoslaviji. Poplava manifestacij in tisoči resolucij in pozdravnih brzojavk so le skromen odmev tega, kar doživljajo naši primorski kmetje, delavci in inteli-genti, žene in mladina ob tej zmagi v svojih prekipevajočih srcih.
Nikakor ni slučaj, da prav v času volitev v Jugoslaviji SIAU vpisuje množično ves pošten primorski živelj v borbeno antifašistično organizacijo. Prav tako ni slučaj, da prav ob tem slavi Koper teden bratstva in edin-stva. Primorsko ljudstvo hoče pregledati svoje bojne vrste. Ni slučaj zato, ker so nameni enaki — utrjevanje ljudske demokracije.
Tudi festival dela v Goriči je le potrditev vsega tega in ponoven klic našega človeka, da si hoče z delom, s svojimi lastnimi napori zgraditi novo domovino, domovino srečnih lovnih množic.
In to so veliki dnevi, naši veliki dnevi. Veliki zato, ker so tako ljudski, Zborovanja, govori, klici, zastave, pesmi, to je val, s katerim smo sprostili vse, kar čutimo, mislimo in za kar se borimo. Teh naših klicev ne more0 nikdar prekričati še tako zariplo reakcionarno kričanje, ob naši sproščenosti se razbija slednji reakcionarni poskus, da bi uspelo pro-fašistom prepleskati pravo voljo in zahteve ljudskih množic.
Prav v teh velikih dneh, ko vsa Primorska govori in zahteva, pa se vračajo domov tudi sinovi, možje in očetje ter bratje na rodno grudo iz daljnjih zemelj, kamor jih je pregnal fašistični zločinec, da bi oslabil udarno pest ljudstva. Daleč so bili in dolgo so bili od doma, vendar pa prihajajo danes domov, resda v porušeno domovino, toda v domovino, kjer govori ljudstvo, kjer se uresničuje to, za kar so tudi oni morali od doma, v domovino delavcev, kmetov in delovne inteligence, v domovino, ki jim je res draga.
To niso naši veliki dnevi zalo, ker tako piše nekje v zaprašenih bukvah, ampak ker tako govori ljudstvo, ki je visoko dvignilo svoj gla>s: Tukaj je Jugoslavijal
Teden bratstva in edinstva
reakcionarjev, odgovor delovnega ljudstva vsem fašističnim sen tistih, ki ovirajo pravo borbo antifašistov,
o, obsodba v stavke v Ko
m
pomenita neprikrit napad na ljudsko oblast
opru« m »manifestacije v Trstu«, ki dejansko sko
Koperski okraj je v dneh od 11. do 18. t. m. proslavil teden bratstva in edinstva. Na številnih zborovanjih in mitingih, ki so se vršili v Kopru, Izoli, Piranu, Sočergi, Kubedu in Marezigah so slovenske in italijanske množice ponovno manifestirale v borbi skovano in s krvjo zapečateno bratstvo; bratstvo, katero bodo tako antifašistični Slovenci kakor Italijani v bodoče še bolj poglabljali in utrjevali. Pri tem je prišla do izraza neomajna volja ljudstva, da strnejo res vse poštene sile v vrste borbenih pripadnikov SIAU, kajti nemogoče si je misliti pravo bratstvo ter uspešno antifašistično borbo izven SIAU. Približno tako govori kratko poročilo o tednu bratstva in edinstva v koprskem okraja.
Torej Koper je ponovno spregovoril;
spregovorile so napredne ljudske množice. In o čem vsem nam neki govori teden bratstva in edinstva?
O bratstvu brez dvoma. Da, o bratstvu, ki so ga množice same skovale, množice slovenskih in italijanskih borcev, o bratstvu, katero danes množice same zavestno utrjujejo in poglabljajo, ker se dobro zavedajo, ^ da je prav slovansko italijansko brat-T" i stvo pravo, prav v sren poštenjakov e~ doživeto bratstvo, osnova za dosego vsega tega, za kar se naše ljudstvo bori Prav naše trajno slovensko-itali-jansko bratstvo je predpogoj za uspešno borbo proti tistim fašistom, ki skušajo slabiti vrste antifašistov s tem, da razpihujejo nacionalni šovini-
zem. Jasno je, da pomeni teden bratstva dokončno obsodbo vsega proti-Ijudskega delovanja fašistov, vseh odtenkov in kategorij, v veliki meri tudi zato,
ker so množice spoznale, da ni mogoča uspesna protifašistična borba izven SIAU
in se prav v tem tednu množično vključile v svoje edino pravo borbeno protifašistično organizacijo SIAU. To pa pomeni med drugim močan korak naprej pri utrjevanju bratstva.
In prav v to neporušno bratstvo je vložen silen kamen enotnosti. In to prav tiste enotnosti, katero skuša reakcija žigosati kot enostranski sistem. Ta manifestacija enotnosti pa pomeni, da so ljudske množice povedale vsemu svetu, da so prav zato enotne, ker najdejo edino v tej enotnosti jamstvo za uresničitev tega, za kar so se borile. In teden bratstva in edinstva pa nam pomeni še mnogo več: pomeni nam, da pozna naše ljudstvo samo eno pot, pot, ki si jo je začrtalo v težki narodno osvobodilni borbi z lastno krvjo in žrtvijo vsega, kar je imelo, to je pot, ki vodi k dosegi ljudske oblasti, ki vodi k uresničenju prave ljudske demokracije, ki vodi k sreči in blagostanju vsega delavnega ljudstva. Še več, pot, ki nas vodi v naročje materne Titove Jugoslavije, ki predstavlja
jamstvo, da borne vse priborjene tudi obdržali.
Ne eden, stotine doživetih prizorov govore, kako globoko prav za
MARŠALU TITU
O VELIKEM ZADOVOLJSTVU IN SREČI PRIMORSKEGA LJUDSTVA NAD ZMAGO LJUDSKE FRONTE JUGOSLAVIJE PIŠE OKROŽNI ODBOR SIAU ZA VZHODNO PRIMORSKO OKROŽJE TOLE:
»VESELA NOVICA, DA STE VI, TOVARIŠ MARŠAL, Z LJUDSKO FRONTO TAKO VELIČASTNO ZMAGALI NA VOLITVAH 11. NOVEMBRA, JE PRIMORSKO LJUDSTVO NAVDUŠILA IN NAPOLNILA S SILNIM PONOSOM. PRIMORSKO LJUDSTVO SE JE VEDNO Z VSEMI SILAMI BORILO ZA SVOBODO PROTI FAŠIZMU. POPOLNA ZMAGA JE BILA ODVISNA OD UTRDITVE PRIDOBLJENIH PRAVIC. KER SO JUGOSLOVANSKI NARODI NA VOLITVAH IZKAZALI POPOLNO ZAUPANJE VAM, TOVARIŠ MARŠAL IN LJUDSKI FRONTI, VAM TUDI MI OB TEJ PRILIKI ŠE ENKRAT IZREKAMO POPOLNO ZAUPANJE V BORBI ZA NAŠE PRAVICE. VNOVIČ VAM OBLJUBLJAMO ZVESTOBO IN DELAVNOST, DA DOSEŽEMO SKUPAJ Z VAMI SVOBODO. SVOBODA POMENI DANES ZA NAS PRIKLJUČITEV K JUGOSLAVIJI. ZAHVALJUJEMO SE IN ČESTITAMO JUGOSLOVANSKIM NARODOM, DA SO POSTAVILI JUGOSLAVIJO NA TAKO MOČNE TEMELJE, KAKRŠNIH NIMA NOBENA SOSEDNA DRŽAVA. NE BOJIMO SE ZA SVOJO BODOČNOST. ZA NAMI JE JUGOSLAVIJA, KI NAS NE BO NIKOLI ZAPUSTILA. ŽELIMO, DA BI SKORAJ MOGLI REČI: »TE ZASTAVE, KI PLAPOLAJO DANES PRI NAS V ZNAK VESELJA, SO ZASTAVE NAŠE DRŽAVE JUGOSLAVIJE IN TUKAJ JE JUGOSLAVIJA!«
. sV; *
prav pojmujejo naši pošteni antifašisti teden bratstva in edinstva. Oni točno vedo, dà pomeni vsak odklon od tega, korak nazaj, korak v dneve, ko so besneli fašisti in nas strahovali, morili in pobijali. Zato so tako zavestno strnjeni in borbeni in zato pribijajo vse svoje zahteve v okviru
SIAU v en sam mogočen odmev celotne Primorske:
TuM je Jugoslavija!
Da, tukaj je Jugoslavija! Tukaj je Jugoslavija zato, ker ljudstvo, ki ni doprineslo malo žrtev za strtje fašizma, tako hoče.

SiMPIi
Angleški parlamentarci v Ljubljani.

Bolgarske žene so se na piali x Pariz ustavljale y. vetjih krajih bratskih dežel. Slika iz Ljubljane.
Zmaga Ljudske fronte - zmaga ljudstva
JUGOSLOVANSKI NARODI SO NA VOLITVAH V ZAKONODAJNO SKUPŠČINO DNE 11. NOVEMBRA VELIČASTNO ZMAGALI, ZMAGALA JE LJUDSKA FRONTA — KOVAČ VOLJE IN ZAHTEV DELAVCEV, KMETOV IN NAPREDNE INTELIGENCE — IZVOLJENA JE BILA PRAVA LJUDSKA ZAKONODAJNA SKUPŠČINA Z NAŠIM VELIKIM MARŠALOM TITOM NA ČELU. NARODI JUGOSLAVIJE SO S TEM DOKONČNO POKAZALI PRED VSEM SVETOM, DA JE ZMAGA LJUDSKE FRONTE REZULTAT NJIHOVE ŠTIRILETNE NARODNO OSVOBODILNE BORBE, V KATERI SO IZGNALI IZ SVOJE ZEMLJE OKUPATORJE TER PREMAGALI NJIHOVE KRALJEVO-ČETNIŠKE, RUPNIKOVO-ROZMANOVE BELOGARDISTIČNE FAŠISTIČNE POMAGAČE IN PRI TEM USTVARILI SEBI NOVO BODOČNOST: PRIBORILI SO LJUDSKO DEMOKRACIJO IN S TEM LJUDSKO OBLAST, KATERA JE ZAMENJALA PREDVOJNE IZKORIŠČEVALSKE OBLASTNIKE, KI SO BILI VEDNO, POSEBNO PA ŠE MED VOJNO VERNI IZVRŠEVALCI FAŠISTIČNIH TEŽENJ IN ZLOČINOV.
ZMAGA LJUDSKE FRONTE KAŽE VSEMU SVETU, DA JE ENOTNOST IN ENAKOPRAVNOST JUGOSLOVANSKIH NARODOV ŽE DOSEŽENA MED TEŽKO SKUPNO OSVOBODILNO BORBO IN DA SE PRI SEDANJEM VELIKEM USTVARJALNEM DELU ZA OBNOVO DOMOVINE — ZA DOSEGO PRAVEGA BLAGOSTANJA, NARODI JUGOSLAVIJE NE PUSTIJO MOTITI OD NIKOGAR, NAJMANJ PA OD BEDNIH OSTANKOV FAŠIZMA, KATERE PREDSTAVLJA V INOZEMSTVU KRALJ S SVOJIMI »GENERALI« OB PODPORI TUJE REAKCIJE, V DOMOVINI PA DOMAČA REAKCIJA, ZBRANA OKOLI GROLOVE »OPOZICIJE«.
ZMAGA LJUDSKE FRONTE JE ZMAGA LJUDSTVA JULIJSKE KRAJINE, KATERO SE JE ŽE DAVNO ODLOČILO ZA PRIKLJUČITEV K DEMOKRATIČNI IN FEDERATIVNI JUGOSLAVIJI, K JUGOSLAVIJI, KAKRŠNO SO SKOVALI JUGOSLOVANSKI NARODI - NJIHOVA LJUDSKA FRONTA — KATERO JE Z NJIMI VRED SKOVALO TUDI LJUDSTVO JULIJSKE KRAJINE, K JUGOSLAVIJI, KODER SO VSI NARODI ENAKOPRAVNI, K JUGOSLAVIJI VELIKEGA MARŠALA TITA.
SKUPNA BORBA NARODOV JUGOSLAVIJE Z VSEM LJUDSTVOM JULIJSKE KRAJINE« JE SKOVALA GESLO »SKUPNO V BORBI — SKUPNO V SVOBODI« IN TE BORBE IN S TAKIM CILJEM SE JE UDELEŽILO TUDI ITALIJANSKO LJUDSTVO, ZATO HOČE LJUDSTVO JULIJSKE KRAJINE TAKŠNO SVOBODO, KOT JO IMAJO NARODI JUGOSLAVIJE, TAKŠNO OBLAST, KOT JO IMAJO NARODI JUGOSLAVIJE, ZATO HOČE K ZVEZI LJUDSKIH REPUBLIK JUGOSLAVIJE, V KATERI BO SEDMA FEDERALNA EDINICA TRST ENA IZMED LJUDSKIH JUGOSLOVANSKIH REPUBLIK. TO SO PRED VSEM SVETOM IZPOVEDALI NARODI JUGOSLAVIJE 11. NOVEMBRA, KAJTI VSAKA KROGLICA, VRŽENA V SKRINJICO LJUDSKE FRONTE JE POMENILA ZAHTEVO. KAKRŠNO IMA LJUDSTVO JULIJSKE KRAJINE — ZA PRIKLJUČITEV SLOVENSKEGA PRIMORJA, ISTRE, TRSTA IN BENEČIJE K ZVEZI LJUDSKIH REPUBLIK JUGOSLAVIJE.
ŽIVELA LJUDSKA FRONTA, IZRAZ VOLJE VSEH NARODOV JUGOSLAVIJE!
ŽIVELA ZVEZA LJUDSKIH REPUBLIK, V KATERI MORA BITI TRST KOT SEDMA ZVEZNA EDINICA!
ŽIVELA ZAKONODAJNA LJUDSKA SKUPNOST VSEH NARODOV JUGOSLAVIJE, Z VELIKIM MARŠALOM TITOM NA ČELU!
OKROŽNI PLENUM
SLOVANSKO-ITALIJANSKE ANTIFAŠISTIČNE UNIJE
ŠOLA %
AKTIVISTE
Slovansko-gfalfianslio anifašisilčno zveze - Osvobodilne fronte
SUO ss ' ari za papolno anišenje fašizma
Brez dvoma js važno, da prav sedaj, ko vsi narodi Jugoslavije, vse delavne ljudske množice Jugoslavije praznujejo največji dan v zgodovini Jugoslavije, to je dan popolne zmage Ljudske fronte, to je dan zmage delovnega ljudstva Jugoslavije in da skupno z narodi Jugoslavije praznujejo ta veliki dan tudi delovne ljudske množice Julijske krajine, to je vse članstvo SIAU-a, da prav sedaj, ko pomeni ta zgodovinska zmaga borbenih jugoslovanskih množic tudi zmago ljudstva Julijske krajine, spregovorimo o velikem pomenu in važnosti druge točke programa SIAU:
S1AU se bori za popolno uničenje ostankov fašizma. Da bo ta boj dosledno izvršen, pa zahteva največjo odločnost, ostrost in enotnost vsega demokratičnega ljudstva Julijske krajine.
Ta točka programa SIAU mora biti stalno pred očmi slehernega člana SIAU-a. Ker popolna izvedba te točke programa SIAUa pomeni dokončno in popolno zmago nad vsemi onimi elementi, ki so zasužnjevali Primorsko ljudstvo 25 let, ki so pripeljali delovne množice vsega sveta v krvavo klanje in ki stremijo še danes za tem, da bi ponovno prišli do neomejene oblasti na svetu in pognali ljudske množice v ponovno klanje in suženjstvo.
Kaj in kako mora organizacija SIAU in z njo vse njeno članstvo, to se pravi sleheren zaveden Primorec delati, da se bo dosledno izvršila draga točka programa?
Največje in
najmočnejše orožje proti ostankom fašizma je brez
. dvoma resnična ljudska
demokracija
in iz nje izvirajoča resnična ljudska narodna oblast. Torej je prva in osnovna naloga organizacije SIAU, da bo dosledno izpolnila drago točko svojega programa: utrjevati, izpopolnjevati in nadalje razvijati dejansko ljudsko demokracijo, ki so si jo narodi Jugoslavije in z njimi vred borbeno ljudstvo Julijske krajine v tekn narodno osvobodilne borbe priborile in ki jo narodi Jugoslavije in del primorskega ljudstva tudi resnično že uživajo. To se pravi nadalje utrjevati, Izpopolnjevati in razvijati ljudsko oblast tam, kjer že obstoja, ter boriti se za obnovitev te oblasti tam, kjer je bila nasilno ukinjena.
Borba za popolno uničenje ostankov fašizma pomeni borbo za dosled-. no obrambo s krvjo in težkimi žrtvami priborjenih demokratičnih pravic ljudstva.
Kako se je treba boriti za to, pa so nam najbolj jasno pokazali narodi Jugoslavije, to je Ljudska fronta Jugoslavije s svojo zmago 11. novembra. Ta dan Je bil vsem onim profašističnim ostankom, ki so delali na tem, da se povrne vse staro v Jugoslavijo, vse tisto gnilo in puhlo izpred leta 1941, zadan smrtni udarec. Stara Jugoslavija s svojimi fašističnimi in diktatorskimi režimi, s kralji in velesrbsko čaršijo, se ne bo nikoli več povrnila.
Zato nam |a porok zmaga Ljudska fronta II. novembra,
to je zmftga delovnega ljudstva Jugoslavije.
Volitve 11. novembra v Jugoela vijl so nam najboljši dokaz, kako se le z resnično pravo ljudsko demokracijo in z dejansko narodno oblastjo, ki iz te demokracije Izhaja, za dere nož v srce vsem fašističnim ostankom in izvede dosledna obram ba demokratičnih pravic delovnih ljudskih množic.
Volitve 11. novembra so bile naj' demokratlčnejše volitve v Jugosla viji. Vsakdo je mogel glasovati. Reakcionarna opozicija je imela vse možnosti na razpolago, da razvije vsestransko močno vollvno kampanjo v svojo korist. Lahko je izdajala «vo je časopise, vršila propagando, po stavila bi tudi lahko svojo lastno listo. In vendar opozicija sama s svojo listo na volitvah ni nastopila. In zakaj ne? Zaradi njene slabosti! Ho-
tela je sodelovati na volitvah, »iti najmanj ni mislila, da ne bi sodelovala. Prizadevala si je in izdajala vse potrebne ukrepe za nastop na volitvah. Vršila je vso mogočo propagando in hotela prekričati svet, da v novi Jugoslaviji ni demokracije, da je potrebna predvojnega, modrega državnega vodstva. Propagirala je tako imenovano »demokracijo za vse«, to se pravi, dati demokratične pravice fašistom in njihovim pomagačem, da se v imenu demokracije in z naslonitvijo na demokratične zakone bore proti demokraciji in svobodi.
Toda ta gospoda je zaman čakala odmeva svoje propagande med ljudskimi množicami nove prerojene Jugoslavije. Delavno ljudstvo Jugoslavije se je v štiriletni krvavi borbi prekalilo. Dobro se zaveda, zakaj se je borilo, zakaj je dajalo svoja življenja, kdo je bil kriv vsega stoletja in stoletja trajajočega suženjstva, zlasti kdo je bil kriv njegovega hlapčevstva v zadnjih dveh desetletjih, zato kljub vsej propagandi in kljub vsemu trudu tej gospodi ni nasedlo, ampak nasprotno jasno pokazalo, da v Jugoslaviji ni več mesta za preostanke teh proiašističnih elementov.
V tem je obstojala vsa slabost opozicije, zaradi tega tudi na volitvah samih s svojo lastno listo ni nastopila. Toda mirovala ni. Z vso močjo se je trudila, da bi odvrnila ljudstvo od glasovanja, ker je s tem hotela pokazati, da v Jugoslaviji ni prave demokraciej. Plašila je ljudstvo z intervencijo zaveznikov, s tem, da volitve ne bodo priznane, ker niso demokratične itd.
Toda volitve v Jugoslaviji so se vršile na najdemokratičnejši način, ki je sploh mogoč. Ker opozicija ni nastopila s svojo lastno listo, je podpredsednik zvezne vlade tov. Kardelj predlagal tako imenovano »Skrinjico brez liste«, v katero so lahko metali kroglice vsi oni, ki jim resnična ljudska demokracija nove FDJ smrdi, katerim ni za dobrobit in bla-
gostanje ter vsestranski procvit narodov Jugoslavije, kateri hočejo le povratek vsega starega in gnilega. Prav »skrinjica brez liste« pa je pomenila samo veliko moč vsega pozitivnega naprednega v novi DFJ, »skrinjica brez liste« je potrdila samo veliko demokratičnost volitev il. novembra, ko je imel priliko voliti prav vsak, »skrinjica brez liste« pa je razkrinkala tudi vse, še nekoliko močne postojanke sovražnika ljudskih množic, prav tako je »skrinjica brez liste še dokončno pokazala vso slabost reakcije, saj je 88% vseh volivcev volilo za Ljudsko iron-to, dočim za »skrinjico brez liste« le 12%.
Če potegnemo zaključek iz vsega tega, moramo ponovno ugotoviti to, kar smo že zgoraj nakazali.
Zato je osnovna naloga SIAU, to se pravi slehernega njenega odbora in slehernega njenega člana, da resnično ljudsko demokracijo na ozemlju, kjer ta že obstoja, z vsem svojim delom podpira, utrjuje in nadalje razvija.
SIAU mera nuditi narodni omasti vso pomoč,
jo podkrepiti v vseh njenih ukrepih in tako utrjevati, da bodo naši NOO-ji resnični izraz tiste prave demokracije, za katero je primorsko ljudstvo skupno z narodi Jugoslavije žrtvovalo svoja življenja in prelivalo kri. Pri utrjevanju naše oblasti, pri utrjevanju demokracije, morajo člani SIAU pokazati isto borbenost, enotnost in požrtvovalnost, kakor so jo kazali za časa partizanske borbe. Čim bolj bomo atrdQi resnično ljudsko oblast tu na ozemlju, kjer že obstoji in kjer ima vse možnosti, da se razvija in izpopolnjuje, tem bolj bomo pomagali vsemu onemu delu Primorske, kateremu so bile vse resnične demokratične pravice nasilno odvzete, da si jih pribori nazaj in pomete z vsemi fašističnimi nasilneži, 'ki ponovno terorizirajo in delajo nasilje nad miroljubnim in svobodoljubnim primorskim ljudstvom.
Živa Kraigher.
Naši sindikati
V weimarski Nemčiji je bil sindikalni pokret močno razvit. Hitler je takoj ob prevzemu oblasti leta 1933 razpustil vse sindikalne organizacije, zaplenil njihovo premoženje, sindikalne funkcionarje pa vrgel v taborišča ter jih mučil in pobijal. Delavstvu je vsilil fašistične sindikate, v katere so se morali organizirati in plačevati prispevke. Stavke so bile prepovedane, delavske zaupnike po obrtih pa je posebej potrdil ravnatelj tovarne in oblast, to je fašistična stranka.
Fašizmn so dobrodošla vsa sredstva, samo da lažje doseže svoj cilj. Hitler je dobro vedel, kako globoko je med delavstvom zasidrano praznovanje 1. maja, ki je pomenil pregled in mobilizacijo sil delavstva v njegovi borbi za delavske pravice. Da preslepi delavce in da jim onemogoči praznovanje tega velikega delavskega praznika, je X. maj proglasil za državni praznik. To pa je samo en primer izmed neštetih načinov, kakršnih se je fašizem posluževal proti delavstvu.
Sovjetski sindikati.
Delavstvo v caristični Rusiji je bilo strahovito izkoriščano. Znano je, da so morali ruski delavci delati 12 do 14 ur dnevno, da so bili beraško slabo plačani, da so bili strahovito izkoriščani in zatirani tako od podjetnikov kot od caristič-ne oblasti. Proti razmeram se je delavstvo caristične Rusije začelo boriti z vsemi mogočimi sredstvi v veliki meri z ustavljanjem dela. Val strokovnega gibanja je zajel ruske delavce v letih prve revolucije in v dobi pred februarsko revolucijo od leta 1912 naprej. V ruski socialno-demokratični stranki sta se kmalu pojavili dve različni gledanji na delavsko borbo. Ekono-m isti-opòrtunisti, ki ao bili pod vplivom zapadne socialdemokracije, so zastopali stališče, naj se delavstvo bori samo za svoje ekonomske zahteve (plača, delovni čas in
drugo), politika pa, da je stvar gospode, katero morajo delavci podpirati. Lenin je nastopil proti takemu za delavca škodljivemu stališču z vso silo, ter je v svoji znameniti knjigi >Kaj delati« napisal: Odtrgo-vati delavski razred od obče političnega boja proti carizmu in omejevati njegove naloge na gospodarski boj proti gospodarjem in vladi, puščajoč nedotaknjenega tako gospodarja kakor tudi vlado, pomeni obsoditi delavce v, večno suženjstvo. Lenin je nadalje trdil, »da morajo biti delavske strokovne organizacije ne samo orodje za izboljšanje gospodarskih pogojev delavcev, marveč tudi in predvsem inštrument politične borbe zn odpravo onega, ki povzroča izkoriščanje delavskega razreda«.
Kako važnost je Lenin polagal na delavske Organizacije* povedo tele njegove besede:	»Delavske
strokovne organizacije so šola komunizma, šola organizacije, šola enotnosti in solidarnosti, šola za zaščito svojih interesov, šola gospodarjenja, šola upravljanja. Brez takega templja, kakor so delavske strokovne organizacije ni mogoče uresničiti oblast proletariata.«
V toku prve svetovne vojne je izbruhnila v caristični Rusiji oktobrska revolucija, ki je dovedla do prve delaveke-kmecke države na svetu. Razumljivo je, da je mod tem prišlo v Sovjetski zvezi do ogromnega razmaha sindikalno gibanje, kajti delavci in kmetje so prvič v zgodovini človeštva vzeli državno oblast ▼ svoje roke. Število sindikatov se je zlasti po izvedeni kolektivizaciji in industria-1' nei ji dvignilo v fantastične razmahe. Seveda se je s tem popolnoma spremenila tudi vloga sindikatov. Sovjetski sindikati postanejo graditelji novega družbenega reda, nosilci delovne discipline, propaga-torji novega častnega odnosa do dela, organizatorji delavskih množic, v katere svobodno stopajo roč-
ni, umski delavci in državni uradniki. Te organizacije ščitijo danes državo in gospodarske, socialne in kulturne interese svojih članov, obenem pa so prav sindikati prevzeli nase odgovornosti za izvedbo ogromnih gospodarskih načrtov — piatiletk tako v pogledu količine, kakor tudi kakovosti proizvodnje in socialističnega tekmovanja.
Žalostna je bila dediščina, ki so jo prevzeli delavski sindikati po štiriletni imperialistični in po triletni vojni proti domači beli gardi in zunanjim sovražnikom. Produkcija veleindustrije je bila leta 1920 skoraj sedemkrat manjša od leta 1913. Večina tovarn in podjetij ni obratovala, rudniki in premogovniki so bili porušeni in poplavljeni. Promet je bil razdejan, poljedelska produkcija je bila za polovico
manjša od predvojne, primanjkovalo je vsega. Gospodarstvo je bilo treba obnoviti, potrebno je bilo zgraditi novo industrijo z moderno tehniko, kmetom je bilo potrebno dati moderne poljedelske stroje in jih dvigniti na višjo socialno in kulturno stopnjo. Povečati je bilo treba tehnično in praktično znanje delavcev in inženirjev, tehnikov, zlasti pa uvesti trdno in zavestno delavsko disciplino, sprostiti socialistična tekmovanja in udarniško delo. Potrebno je bilo izboljšati gospodarske in kulturne pogoje delavstva in ustvariti široko socialno zavarovanje. Delavski razred mlade Sovjetske države je izvoje-val zmago na političnem in vojaškem polju, sedaj ga je čakala najtežja borba na gospodarskem polju.
Nadaljevanje sledi.
Učimo se!
Pred nami stoji trdnjava. Ta trdnjava se imenuje znanost. To trdnjavo moramo zavzeti, naj nas stane, kar hoče.	STAMIV
Narodno osvobodilna vojna je dvignila množico delovnih, sposobnih ljudi, ki v predvojnem (asu niso imeli možnosti, da se šolajo, ali pridobe na kak drug način znanje. Lahko bi rekli, da je naša borba sprostila utajene ali zapuščene ljudske sile, ki so spale (isto neizrabljene v naših širokih delovnih slojih. V narodno osvobodilni borbi jugoslovanskih narodov je bilo ljudstvo v vojaškem in političnem oziru navezano samo nase in na nove politične sile, ki so ostale zvesto na njegovi strani tudi v času okupacije. Borba in politične potrebe so aktivizirale in dvigale čisto nove ljudske kadre v vojaški in politični aparat nove Jugoslavije. Ista nujnost, vendar v še večji meri, se je pokazala tukaj na Primorskem. Največ iskrenih in odločnih borcev si našel ravno pri koreninah primorskega ljudstva, kajti fašizem je zavedno inteligenco izgnal ali preselil, če je kdo od nje ostal tukaj, ga je fašistična oblast pokvarila v narodnega izdajalca. Tako lahko ugotovimo, da je večina našega novega vojaškega in političnega vodstva na Primorskem, v Sloveniji in Jugoslaviji iz preprostega ljudstva.
In prav pri teh naših starih borcih se lahko uči vsak Primorec, kako je treba osvajati izkušnje in znanje. Važno je, da naši vojaški in politični kadri niso prevzemali samo naslovov in funkcij, temveč so se stalno prizadevali svoje delo odlično vršiti in so se zato učili pri sovražnikih in prijateljih. Koliko tovarišev se je v partizanih naučilo iitati, pisati in govoriti pred množico. Koliko komandantov in komandirjev se je šele v partizanih naučilo (itati zemljepisne karte. Zato so naši aktivisti redno predelovali referate tov. Tita, Kardelja, Kidriča, Stalina, Lenina in drugih, zato so naši komandanti in komandirji stalno študirali vojaške brošure o orožju, strategiji in taktiki. Tako je bilo učenje naših kadrov med vojno. Vsako prizadevanje vodstva pa je lahko popolnoma brezuspešno in jalovo, če ljudje ne bi imeli čuta za samovzgojo. Zlasti tv na Primorskem si moramo bili na jasnem, da nam manjkajo vse tiste osnove, ki pripadajo izobraženemu, zavednemu Slovencu. Dobro čitanje, razločno in hitro pisanje, pravilna izgovorjava, vse to so stvari, ki jih moramo z vztrajnim delom pridobiti. Poleg tega pa je ostalo cele kupe slovenske literature nepredelane, tako da zlasti mladina ne pozna dobro slovenskih pesnikov in pisMeljev. V ta namen je treba porabiti vsak prosti čas, kajti združitev s Slovenijo mora biti tudi duhovna in ne samo zemlepisna.
Funkcija, ki jo opravljamo, nam ne «me roditi domišljavosti, ne častihlepja, temveč skrb: če smo s svojimi sposobnostmi in znanjem zmožni opravljati tako veliko delo. Ako ugotovimo obratno, tedaj je naša prva naloga, da se skušamo usposobiti in izobrazili v strokovnjaka do-tičnega dela. In šele potem, ko naše prizadevanje ne rodi nobenih uspe-
hov — šele potem prosimo za lažjo službo.
Najlepši primeri samovzgoje so bili v prvih časih partizanstva, ko slabe kurirske zveze niso preskrbele za literaturo, kolikor je je bilo potrebno, poleg tega pa je bilo časopisje, politične in vojaške brošure za tiste čase prava redkost. Zato se je izobrazba dvigala predvsem na političnih in vojaških urah, kjer so izkušeni kadri poučevali novince in pri tem mislili na čase, ko bo moral vsak od njih prijeti za odgovorno delo. Preizkušeni v vsakdanjih borbah so pripravljeni dočakali kapitulacijo Italije in uspešno nadaljevali boj a Nemci z velikimi edinkami, kol so brigade, divizije in korpusi. Tovariš, ki je poveljeval leta 1942 majhni (ett, je sedaj poveljeval
brigadi ali diviziji. Partizanskih junakov ni motil prejšnji civilni poklic pri opravljanju najbolj odgovornih vojaških in političnih del. Kovinarji, peki, kmetje in drvarji — vsi so razvili svoj izredni talent do zahtevanih sposobnosti.
Res je, da je poklicana k učenju predvsem mladina, vendar bi bilo popolnoma napačno, če bi se starejši učenju izogibali ali se ga sramovali. Tudi v tem pogledu so nam za vzgled naši stari partizani, ki se niso ozirali ne na svojo starost, ne na svoj prejšnji poklic. Vsak Primorec bo torej Slovenec novega kova, če bo sila ukaželjen, željan dela, da se bo zanimal za vse: tako za politiko, kakor za znanost, kakor za umetnost. Izobrazba vsakogar pa mora biti načrtna in prilagojena njegovim potrebam. Nič nenavadnega ne sme biti na Primorskem, (e se starejši aktivisti ali tovariši po uradih odločijo za gimnazijski študij, ker se zavedajo, da jim primanjkuje osnovnega znanja slovenščine, zemljepisja in matematike. Še bolj pa se bodo sedaj polnile naše strokovne šole, ki nam morajo dati nove strokovne sile: mojstre v rudnikih, tovarnah, elektrarnah, delavnicah, pri prometu in upravnem državnem aparatu. Zavedni >n preizkušeni borci, ki so novo Jugoslavijo ustvarili s pomočjo vsega naroda, isti borci bodo « pomočjo vsega naroda in znanosti obnovili in zgradili bogato Jugoslavijo.
Za vse nas veljajo besede Velikega Stalina, ki jih Je izrekel po uspešno zaključeni domovinski vojni Komsomolu: »Da bi sedaj premagali sovražnika, je treba znati graditi industrijo, kmečko gospodarstvo, zadruge, transport. Ne smemo več z viška in s prezirom gledati na trgovino; da bi lahko gradili, moramo znati, moramo obvladati znanost. Da bt pa lahko tnali, se moramo učiti. Učiti se moramo povsod: pri prijateljih in pri sovražnikih — posebno pri sovražnikih. Stisniti moramo zobe in n* smsmo se bati, če se bodo sovražniki smejali našemu neznanju in zaostalosti. Pred nami stoji trdnjava-Ta trdnjava se imenuje znanost, s svojimi številnimi idejami. To trdnjavo moramo zavzeti za vsako ceno, naj nasi stane, kar hoče!
Janez-Pelko
»Sami si bomo gradili svoje domove«
ftšsgsčen festival dela v Gorici, kjer so tisočglav® množice manifestirale svoje zahteve
Dne 18. t. m. je Gorica doživela svojo največjo manifestacijo dela. Prvič po osvoboditvi so slovenske in italijanske množice goriške dežele napolnile ulice Gorice. 2e v zgodnjih jutranjih urah so prihajale posamezne skupine iz bližnjih in daljnih krajev. Harmonike in godbe so naredile med zbirajočo se množico veselo razpoloženje, Predmestja Gorice so bila okrašena s slovenskimi in italijanskimi zastavami z rdečo zvezdo, v izložbah so bile slike maršala 1 ita, generalisima Stalina in voditelja italijanskega proletariata, Togliattija. Na vsakem koraku je človek naletel na velike napise, ki so izražali težnjo in voljo priključiti se k novi Jugoslaviji. Skoraj vsi napisi so poudarjali eno največjih pridobitev narodno osvobodilne borbe —
sfov&fskG-Mjastsko bratstvo
Tudi v centru mesta je bilo razobe-šenih mnogo slovenskih, jugoslovanskih in italijanskih zastav z rdečo zvezdo,
Na trgu Katerine so se začeli zbirati in razporejati v sprevod okrašeni simbolični vozovi in množice delovnega ljudstva, ki so jih spremljale. Okoli desetih se je veličastni sprevod začel pomikati proti Kor-zu. Tisočglava množica je držala špalir od samega zbirališča in burno pozdravljala mimoidoče manifestante, ki so prepevali bojne in narodne pesmi, medtem ko so godbe igrale koračnice. Skozi ulice se je vila množica s tisoči slovenskih in italijanskih zastav. Na čelu sprevoda so bile zavezniške, sovjetske, jugoslovanske in italijanske zastave. Za njimi so korakali borci — osvoboditelji Gorice, garibaldinci in slovenski partizani. Takoj za njimi so bili tovariši, ki so se pred tednom vrnili iz ujetništva v Franciji. Nosili so svoje prapore in transparente. Oblečeni so bili v črne uniforme z jugoslovansko trobojnico na rokavu in bleščečo rdečo zvezdo na čepici. Sledili so jim interniranci iz Nemčije. Sprevod so zaključili simbolični vozovi dela. Na čelu se je pomikal avto, simbol današnje manifestacije, z napisom v slovenščini in italijanščini:
Poglejte nas in seštejte nas!
Mnogo pozornosti je vzbujala med ljudstvom prva slovenska šola v Gorici po 25 letih suženjstva. Na vozu je bil razporejen ves razred z učenci in učiteljico, ki so med manifestacijo prebirali slovenske knjige.
Za Goričani so stopali izmučeni Krašovci in prikazovali zločine fašistov in svoje uničene domove. Obenem so pozivali na obnovo poru-šenih domačij. Ob pogledu na v miniaturi prikazana grozodejstva fašističnih barbarov je ljudstvo preklinjalo fašizem in ponovno zahtevalo, da se že končno pristopi k odločilnemu čiščenju fašističnih ostankov, ki še danes rovarijo in sabotirajo obnovo ter s tem povzročajo ljudstvu nadaljnjo bedo.
Vasi goriške okolice so pokazale, koliko so pripomogle v narodno osvobodilni borbi. Napisi in vzkliki so odločno zahtevali pravice, kot:
»Kjer so naše žrtve, tam so naše meje!«
»Dajte nam ljudsko oblast!« — »Sami si bomo gradili svoje domove!«
Gorica še nikoli poprej ni imela v svoji sredi toliko italijanskega delovnega ljudstva, kot na današnjo manifestacijo vseh delovnih sil. Italijanski delavci so nosili na stotine italijanskih zastav z rdečo zvezdo in mnogoštevilne napise, ki so zahtevali smrt reakciji in pozdravljali italijansko bratstvo. Iz tisočev grl so prihajali vzkliki novi ljudski republiki Jugoslaviji in njenemu velikemu voditelju maršalu Titu.
Tako so se med navdušenjem ti-sočglave množice vrstili vozovi in prihajali na Travnik, kjer se je zbirala množica, da bi slišala besede svojih ljudskih voditeljev.
Tov. Šibar. član pripravljalnega odbora festivala dela, je v kratkih besedah pozdravil vse navzoče ter Prisotne goste. Nato je spregovoril Predsednik PNOO za Slovensko Primorje in Trst, tov. Bevk France:
»Tovariši in tovarišice! Toplo vas Pozdravljam v imenu PNOO za Slovensko Primorje in Trst ter v ime-nu izvršnega odbora SIAU-ja za Ju-
lijsko krajino. Ko vas gledam, mi uhajajo misli v preteklost. Uhajajo mi v čas fašizma, ki nas je hotel uničiti. Mi pa se nismo pustili.
Mi hočemo živeti združeni z ostalimi Slovenci
Zato smo zgrabili za orožje in se borili skupno z našimi zavezniki za svobodo vseh svobodoljubnih narodov. Ta boj nas ni ustrašil, ker smo vedeli, da imamo poleg sovražnikov tudi zaveznike. Ko smo ponudili bratsko roko italijanskemu narodu, so nas mnogi naši rojaki obdolžili, da smo prodali Slovensko Primorje. Mi pa smo s tem skovali slovansko-ita-lijansko bratstvo, ki je pogoj mirnega življenja v naši deželi. S tem bojem smo si priborili demokratične’ pravice. Danes gre za to, da te pravice uveljavimo v svetu.
V svetu Imamo več zaveznikov kot sovražnikov
Poglavitni zaveznik je naša pravica. Mi ne zahtevamo drugega za naše žrtve kot to, da sami odločamo o svoji usodi. Vem, da prihajajo med vas ljudje, ki pravijo, da so za Jugoslavijo, a ne za Jugoslavijo maršala Tita. Tem bedalcom lahko čestitate k njihovi neumnosti. Po zaslugi maršala Tita je Jugoslavija danes svobodna. Tistim, ki danes govore drugače, lahko mirne duše rečemo, da so narodni izdajalci. Kakor Smo služili svoji domovini z orožjem, tako ji bomo služili danes pri obnovi s svojimi rokami. To je dolžnost nas vseh. Pokazati moramo demokratičnemu svetu, da imamo voljo do dela
in da si hočemo sami kovati svojo usodo. Kakor v borbi, tako bomo tudi v Titovi Jugoslaviji podpirali napredek vsega sveta. Pozdravljam vas z našim bojnim geslom: Smrt fašizmu — svobodo narodu!«
Nato je govoril tov. Laurenti, ki je pozdravil navzoče množice v imenu slovansko-italijanske antifašistične zveze. Končno je še spregovoril tov. Gašperini, član Pokrajinskega odbora Enotnih sindikatov za Slovensko Primorje, ki je dejal med drugim, da je zaman zapirati okna in oči; dejstvo je, da so se danes Slovenci s hribov in Italijani s Furlanske nižine združili, da izrazijo svoje veselje in pokažejo bratstvo, ki se je skovalo v dolgoletni borbi. Nadalje je dejal, da po tem veličastnem festivalu ni nobenega dvoma, da so govorice, ki jih širijo po Italiji o slabih odnosih med slovenskim in italijanskim narodom v naši pokrajini bajke. Današnja manifestacija je dokaz, da Italijani iz Furlanije in Slovenci živijo na tem ozemlju v sožitju in bratstvu.
Po končanih govorih so združeni pevski zbori zapeli »Pesem o svobodi«, godbe pa so zaigrale »Internacionalo«. Nato so reditelji pozvali udeležence, naj se razidejo disciplinirano in mirno in naj ne odgovarjajo na morebitna izzivanja s strani reakcije. Ljudstvo se je razšlo mirno in dobro razpoloženo, zavedajoč se svoje moči.
Ob 4 popoldne se je vršila v dvorani Ljudskega doma kulturna prireditev, ki so ji prisostvovali tudi predstavniki ljudskih oblasti in množičnih organizacij.
NATEČAJ
za osnuteh spominske plošče narodnemu heroju Janku Premrlu-Vojku
Iniciativni odbor za odkritje spominske plošče narodnemu heroju Janku Premrlu-Vojku razpisuje tem potom tekmovanje za najlepši osnutek spominske plošče, katero bi odkrili v rojstnem kraju prvega primorskega heroja Vojka v Št. Vidtt pri Vipavi, na obletnico dneva smrti v februarju 19JO.
Osnutek naj predstavlja motiv iz partizanske borbe in naj ima spominsko posvetilo. (Janko Premrl - Vojko. roj. 29, februarja 1920)
Natečaja se morejo svobodno udeležiti vsi naši umetniki.
Iniciativni odbor bo izbral izmed predloženih osnutkov en motiv in objavil ime tekmovalca, vsi ostali osnutki pa botto razstavljeni.
Osnutke je treba poslati najkasneje do dne 24. decembra t. I. Iniciativnemu odboru za odkritje spominske plošče narodnemu heroju Vojku, Ajdovščina (pri Propagandni komisiji).
Junaku Primorske
dos^o «n spomenik
V Ajdovščin se je osnoval iniciativni odbor, ki naj pripravi odkritje spominske plošče narodnemu heroju Vojku — Janku Premrlu v Žt. Vidu pri Vipavi na obletnico njegove smrti. Obenem s tem pa bo imenovani odbor pokrenil kampanjo za zbiranje sredstev, da se postavi v doglednem času temu junaku Primorske dostojen spomenik na naši zemlji in sicer djiaški dom Janka Premrla - Vojka.
Ker je to naš narodni heroj, zato mu bomo sami z lastnimi silami postavili tako spominsko ploščo, kot dom. Zato pa je treba, da se po-
lasa zmaga - je naša zmaga
To je danes klic primorskih ljudskih množic, ki manifestirajo ob priliki zmage Ljudske fronte
in dajejo duška svojim zahtevam
Komaj dobrega pol leta je minilo, ko so še goreli slovenski domovi, ko se je tresla zemlja od detonacij, ko so po naših hribih še peli mitraljezi. Po lastni krvi so gazili takrat fašistični osvajalci, katere je mlada, a silna Titova vojska gonila iz trpinčene slovenske zemlje. Za njimi pa je šla kletev tisočerih starcev in žena, katerim so te zveri uničile domove, pobile sinove in hčere. Prosto in svobodno je zadihala Primorska; zavriskala je od veselja in sreče, saj je sprejela v svoji sredi brate iz Jugoslavije, svoje osvoboditelje. Solze so se lesketale v očeh vsem, ki so pozdravili Titove junake — solze veselja so bile to!
Danes je vsa Julijska krajina ponovno odeta v slavje. Zopet gorijo kresovi, zastave in venci krasijo vsa naselja, vsako hišo. Primorsko ljudstvo slavi novo zmago, zmago, ki po svoji pomembnosti za nas Primorce nič ne zaostaja za zmago nad jekleno fašistično zverjo v mesecu maju. To je zmaga Ljudske fronte na volitvah v ustavodajno skupščino, zmaga demokracije, zmaga ljudske volje, zmaga delovnih ljudskih množic Jugoslavije. Ta veličastna zmaga je potrditev vseh pridobitev osvobodilne vojne, je dokončen obračun z vsemi izkoriščevalci ljudstva, z vsemi, ki so živeli od žuljev brezpravne množice delovnih ljudi. Primorci pa vemo, da pomeni la zmaga tudi rešitev primorskega vprašanja. Borci Jugoslovanske armade so se borili in padali za naš Trst, narodi Jugoslavije so 11. novembra enotni in strnjeni glasovali za Ljudsko fronto, za Tita, za predstavnike, ki so že na konferenci zunanjih ministrov odločno postavili zahtevo po priključitvi Trsta in Istre in vsega Primorja k novi Jugoslaviji.
Zato danes primorsko ljudstvo z manifestacijami, zborovanji, zastavami, petjem, s kresovi daje duška svojemu notranjemu zadovoljstvu ob tako velikem prazniku narodov Jugoslavije, ki je obenem tudi naš praznik; saj smo, hočemo in bomo tudi mi Jugoslovani v mejah Jugoslavije!
S to zmago smo napravili odločilen korak naprej za naše pravične zahteve. Starci, žene, posebno pa mladina pa so se, takoj ko je prišla vest o tako mogočni zmagi Ljudske fronte, zbrali na vasi. Zastave so zaplapolale, iz množice pa je vrelo navdušenje: »Živela zmaga Ljudske fronleit: »živel
Tito!« »Živela svobodna Primorska v Titovi Jugoslaviji!« »Naj živi Trst — sedma federalna enota Jugoslavije!« Zaorila je pesem in povorka se je pomikala po vasi tako spontano, tako preprosto in vendar tako slovesno, kot je slovesen ta zgodovinski dan za vse poštene Primorce.
Povsod, po vseh krajih se vršijo množična zborovanja, iz vseh krajev pošiljajo pozdravne brzojavke in čestitke maršalu Tilu, Ljudske fronti, Narodni vladi Slovenije. To so cele kopice resolucij in brzojavk, že na stotine jih je bilo odposlanih in še vedno prihajajo. Povsod in vsak hoče po svoje izraziti svoje veselje, vsak bi rad sam in po svoje čestital maršalu Tilu, vsem vodilnim osebam v Sloveniji in Jugoslaviji, vsem delovnim. ljudskim množicam, vsakemu volivcu posebej, ki je vrgel kroglico za zmago Ljudske fronte, ki je vrgel kroglico tudi za sedmo federalno edi-nico zvezne Jugoslavije, za naš Trst, za nas Primorce, ki še nismo deležni tega, kar imajo narodi Jugoslavije — popolne svobode in prave, resnične ljudske demokracije. Se vedno se vršijo manifestacije, še vedno prihajajo
nove resolucije, izraz razpoloženja in sreče prebivalstva Julijske krajine. Obenem pa izraža primorsko ljudstvo pripravljenost, da vztraja v borbi za svoje zgodovinske pravice, da vztraja ramo ob rami z brati v Jugoslaviji — s Titom.
Tako manifestirajo zlasti središča posameznih okrajev; množice v Grgarju, Tolminu, Ajdovščini, Postojni in Idriji; tako manifestirajo demokratični protifašistični Italijani v Istri. Povsod nastopajo ljudski govorniki in poudarjajo pomen zmage Ljudske fronte na volitvah, vse ljudstvo namreč dobro ve, da je zmaga Ljudske fronte, zmaga naprednih demokratičnih množic, ki bodo odločilno vplivale na končno rešitev priključitve celotne Julijske krajine k demokratični federativni Jugoslaviji. To je k Jugoslaviji dejanj, ljudske demokracije; k Jugoslaviji — domovini delovnih množic, k Jugoslaviji, ki je 11. novembra dokončno pometla z vsem, kar je še težilo za tem, da bi se skovala taka Jugoslavija, ki je tako podlo izdala, ne samo Primorce, ampak vse ljudske množice v času najtežjih preizkušenj.
Zastopnicam Julijske Krajine onemogočen odhod na prvi svetovni ženski kongres
Vse antifašistke sveta bodo na tem kongresu priredile razstavo, ki bo prikazala, kako so se žene posameznih držav borile proti fašizmu. Kdor to ovira, torej noče, da bi svet zvedel za pravo razpoloženje našega ljudstva
26. novembra se bo v Parizu vršil prvi mednarodni kongres žena. Udeležile se ga bodo zastopnice 120 milijonov žen.
9. novembra je gospa Saillant, žena generalnega tajnika svetovne sindikalne zveze, ki je sedaj v Londonu kot članica Iniciativnega odbora mednarodnega zborovanja žena, izjavila predstavnikom tiska, da je 3? držav prejelo povabilo na zborovanje.
Zveza antifašističnih italijausko-slovanskih žena v Trstu je prejela vabilo pripravljalnega odbora za svetovni kongres antifašističnih žena v Parizu. Povabilo je prispelo na naslov tajnice AFŽ v Trstu tov. Loredane Buriini in se glasi: »Pričakujemo delegacijo vaše organizacije za svetovni ženski kongres v Parizu 28. novembra. Pošljite takoj imena in naslove delegatk- ter datum prihoda, da vam preskrbimo
francoske vizume.« Po krajevnih organizacijah AFŽ je bilo izvoljenih deset delegatk, ki naj bi odšle na kongres. Kljub temu pa je organizaciji AFŽ, ki se je za potno dovoljenje obrnila na zavezniško vojaško upravo, bila prošnja odbita.
To je že drugi primer, da je onemogočeno zastopnikom Julijske Krajine odpotovati na svetovni kongres. Prvič je bila odbita prošnja antifašistični mladini, ki je bila abljena na kongres v London, sedaj pa je odbita prošnja antifašističnim ženam, povabljenim na kongres v Pariz. Antifašistična mladina in antifašistične žene so se aktivno borili za skupno zavezniško stvar in so bili vedno priznani kot dosledni antifašistični borci Ko bi se pa radi udeležili konferenc, na katerih so prisotni njihovi tovariši in tovarišice z vsega sveta, s kate-
krene širom Primorske množično zbiranje sredstev, da se po okrajih osnujejo inciativni odbori, ki bodo to delo vršili in poročali glavnemu odboru v Ajdovščini. Treba je, da se pokrenejo prav Vojkovi dnevi, ali Vojkov teden, tako La bo prišel glas o tem prav do zadnje primorske bajte, prav do zadnje koče, kakor je šel v času borbe glas o Junaku Vojku.. Množične organizacije naj ob tem izvrše svojo nalogo dostojno.
Poleg tega pa je treba zbirati spomine na Vojka, doživljaje z njim, sploh vsak kdor kaj ve o Vojku naj to tudi napiše. Prav tako je treba zbrati vse slike o Vojku in ves material, ki se sploh kaj tiče našega junaka prav do zločinskega fašističnega lepaka, s katerim so hoteli za judeževe groš ' črnosrajčniki dobiti našega borca. Vse to je treba poslati odboru v Ajdovščino.
V februarju mesecu bomo tudi prenesli njegovo truplo iz naše boste, kjer je junaško izdihnil, v domačo vas. Zato bo to dan nas vseh, spomin na našega prvega heroja, tudi ponoven klic in zahteva nas. vsega primorskega ljudstva po naših pravicah za katere so dali toliki svoja življenja. Ta dan bomo vsi ob svežem grobu našega heroja ponovno dvignili svoj glas, da nismo dali svojih najboljših sinov zaman.
Tem potom je razpisan tudi natečaj za osnutek spominske plošče. Ne more ga biti med nami mojstra-umetnika, ki ne bi po svoje skušal upodobiti spomina na heroja Primorske. Najlepše darilo, ki ga more dati naš umetnik je prav njegova doživeta umetnina. Tako mora naš natečaj dobiti med našimi umetniki takega odziva kot ga zasluži narodni heroj.
Objava
Dr. Ing. Julius Holik bivši obra-tovodja obrata Stermac-Raše (1. 1919 do 1924) prosim takratnega delavskega zaupnika rudnika Raše tovariša Pipana, da mi pošlje zaradi nujne zadeve svoj naslov na dr. Ing, Julij Holik, Zagorje ob Savi, Toplice št. 14.
Tiskovni sklad
Tiskovni sklad do sedaj: 27.668 Lir
75 Din
Tiskovni sklad 24. 11. 1945
Felc Franc, Vodnikova 13, Idrija Lir 200 Triglav Rafael, Ajdovščina „	20
Rejec Mirko, Do! pri Čepovanu „	20
Hvala Marija, Grgar	„	10
Košuta Ida, Ajdovščina	„	200
Skupaj Lir 450
rimi so se skupno žrtvovali za končno osvoboditev vseh demokratičnih narodov, pa je prav zastopnikom iz Julijske Krajine odbita prolnja za potno dovoljenje. Ljudstvo je zato vedno bolj prepričano, da zavezniška vojaška uprava Trsta in Slovenskega Primorja ne želi, da bi svet zvedel za pravo razpoloženje prebivalstva te pokrajine.
Ob priliki svetovnega ženskega kongresa v Parizu bodo žene raznih držav priredile razstavo, ki bo pokazala, na kak način so s« žene raznih držav borile proti fašizmu. Na razstavi bo tudi razvidno, kaj i- bilo storjenega v pogledu zaščite ..trok, v organizaciji dela žen in v političnem življenju.
Stran 4

Angleški parlamentarci w Trstu
Od fedita ds tedna
Volitve v Ustavodajno skupščino iu splošne razmere v Jugoslaviji so predmet, kateremu posveča svetovna časopisje še vedno veliko pažnje. Sovjetski listi ugotavljajo, da so se poskusi domače in svetovne reakcije, razbiti enotnost ljudskih množic, razblinili v nič ob tako mogočnem nastopu demokratičnih množic, ki vztrajajo kljub vsem težavam in zaprekam na poti dosledne demokracije in utrjevanja miru med narodi. '»Opoziciji ni uspelo niti to, da bi prepričali tujino, odkoder so potem pričakovali pomoči, o nedemokratičnosti volitev. O tem so se angleški parlamentarci in novinarji sami prepričali, ko so v času volitev potovali po Jugoslaviji in videli, d$ so volitve potekle popolnoma v redu, brez kakršnih koli motenj, popolnoma svobodno. Tudi švicarski list »Voix ouvriere« piše, da pomenijo te volitve mednarodno zmago in da so z njimi mednarodni reakcionarji izgubili vsako možnost vmešavanja v notranje razmere Jugoslavije ter izzivanja sporov med zavezniki.
Vsi listi v tujini pa poudarjajo eno, namreč, da so se s temi volitvami narodi Jugoslavije svobodno in zavestno odločili za republiko in proti monarhiji. Zmage Ljudske fronte pa je posebno vesel bratski bolgarski narod, ki se je v nedeljo 18. novembra na volitvah v Zakonodajno skupščino (narodno sobranje) izrekel za »Domovinsko fronto«. Zmaga Domovinske fronte na nedeljskih volitvah je potrdila, da je Bolgarija resnično krenila na novo pot, od katere je prav nič ne more odvrniti.
Bolgarsko ljudstvo, ki je prvič v svoji zgodovini res svobodno volilo popolnoma zaupa svoji Domovinski fronti, saj je baš ta fronta delavcev, kmetov in delavne inteligence v preteklem letu rešila deželo popolnega narodnega propada. Danes v Bolgariji razen Domovinske fronte ni druge sile, ki bi mogla očuvati demokratični preporod dežele in jo gospodarsko dvigniti.
V Bolgariji je opozicija prav tako kot v Jugoslaviji hotela odvrniti ljudi od volitev, toda bolgarsko ljudstvo, ki je toliko trpelo pod izdajalci in tujimi agenti, in ima ogromne skušnje iz preteklosti, ne bo nikdar pod nikakršnim pritiskom izpustilo svoje usode iz rok. Proti Domovinski fronti je le tista nazadnjaška klika, ki se bori za svoje lastne interese, narod pa pušča ob strani. To je ista klika, ki se je borila proti Ljudski fronti v Jugoslaviji, ki uprizarja pokolje in nemire v Romuniji, ki strahuje miroljubno ljudstvo v Grčiji, ki je hotela motiti miren razvoj v demokratični Albaniji. Končno pa se bodo morali sprijazniti z mislijo, da so »stari, dobri časi« zanje minili, da je ljudstvo spregledalo in spoznalo njihovo .igro z narodom in jih enostavno izločilo. To so ti proti-Ijudski oblastniki dejansko doživeli že v Jugoslaviji, Bolgariji, Albaniji in tudi v Romuniji.
Tako bi se na Balkanu z združenimi napori vseh balkanskih narodov lahko ustvaril najbolj miren kotiček v Evropi, da ni grške monarhofaši-stične klike in njenih mednarodnih pomagačev, ki se vmešavajo v balkanske razmere naravnost na zločin-
17. t- m. dopoldne so angleški parlamentarci in novinarji skupno z našimi novinarji napravili kratek obisk tržaškim industrijskim velpodjetjem. Obiska se je udeležil tudi tajnik Mestnega osvobodilnega sveta za Trst, tov, Štoka.
Angleški gostje, pomešani z našimi novinarji so najprej obiskali tovarno strojev pri Sv. Andreju. Tu so se razgovarjali z delavci, Slovenci in Italijani. Vsi so zatrjevali, da hočejo živeti v bratstvu in v sedmi federalni edinici Titove Jugoslavije.
Ko je eden izmed angleških novinarjev dejal, da obstoja tudi tendenca za internacionalizacijo Trsta, so mu delavci odgovorili, da želijo avtonomen Trst, vendar ne internacionaliziran, temveč kot sedmo svobodno republiko v demokratični federativni Jugoslaviji. Nek delavec je pripomnil, da bi Trst mogel postati neke vrste Shanghaj ali Tanger, ki sta vedno predstavljala vzrok za nove vojne. Delavec, ki je bil ranjen v partizanskih borbah, je s tem v zvezi dejal:
ski način, ker netijo sedaj po komaj končani drugi svetovni vojni nove vojne spopade.
•Tudi v Grčiji bi bili potrebni opazovalci zapadnih demokracij, da bi ugotovili dejansko stanje In tam bi lahko ugotovili, česar v Jugoslaviji niso niti v najmanjši meri zasledili namreč, da so monarhofašisti izbrisali iz volivnih imenikov vse svoje nasprotnike, da imajo sedaj v Atenah volivno pravico 10—25% vseh volivnih upravičencev, v Pireju celo 4 do 10%, dočim imajo monarhofašisti po več volivnih knjižic in bi lahko volili na več mestih.
Grške demokratične množice pa vedno znova zahtevajo demokratizacijo javnega življenja, sestavo nove vlade in prenehanje monarhofašistič-nega terorja. Te svoje zahteve so predložili tudi pomočniku angleškega zunanjega ministra Mac Neilu. V koliko bo to spremenilo dejanski položaj, o tem si še nismo na jasnem.
Tudi po Italiji se opaža naraščanje delavnosti reakcionarnih profaši-stičnih elementov, ki skušajo kršiti javni red. Njihovo delovanje je usmerjeno proti naprednim strankam in organizacijam in proti zakonitim demokratičnim pravicam državljanov. V Milanu so aretirali nekaj fašistov, vendar pišejo demokratični listi, da policija ne ravna dovolj odločno z njimi.
Boji v Indoneziji se nadaljujejo. Gibanje Indonezijcev je vzbudilo simpatije med drugimi kolonijalnimi narodi in prebivalstvom jugovzhodne Azije.
Tudi »Trud« glasilo sovjetskih sindikatov naglaša v svojem komentarju o narodnih pokretih v Indoneziji in Indokini, da sta prava ljudska pokre-ta, ne pa delo Japoncev, kot to skušajo tolmačiti nizozemski uradni krogi.
Zatirani in izkoriščani narodi dvigajo glave, hočejo svobodo, hočejo svoje človečanske pravice.
Vse res demokratične sile odobravajo ta njihov korak.
»Mi smo vojne siti«
Hočemo, da se uresniči to, za kar smo se borili.« Ko je bilo govora o plačah, so se delavci pritoževali, da prejemajo mezde, ki ne zadostujejo niti za najskromnejše potrebe. Te probleme, so dejali delavci, bi ume-la rešiti oblast, ki bi bila od njih izvoljena in bi resnično zastopala njihove koristi. Zato verujejo v Tita, zato hočejo Jugoslavijo, kjer ima ljudstvo svojo oblast. Nekdo je dejal: »Ce smo bili v gozdovih kot partizani ali trpeli v Buchenwaldu, Dachau itd., je bilo to zato, da bi dosegli svoje pravice. Mi hočemo ljudsko oblast.«
Delavci so nato goste vodili k plošči, ki so jo odkrili v spomin 34 tovarišem, ki so dali svoja življenja za svobodo in demokratične pravice. To so bili borci v partizanskih vrstah in aktivisti, ki so končali svoja življenja v zaledju ali v koncentracijskih taboriščih. Nekaj jih je tudi padlo v pouličnih borbah, ko so skupaj s Titovimi partizani osvobajali Trst. Takrat niso delali nobene razlike med Slovenci in Italijani, borili so se za skupne ideale, borili so se v enotni vojski Tako se borijo za svoje pravice tudi danes, in med njimi ni nobene razlike v narodnosti.
Delavci so angleškim parlamentarcem ponovno zatrjevali, da so enotni v vseh zahtevah, razen neznatne manjšine, ki je zadnjič na demonstracijah pokazala, da je nasprotna ljudski volji. Na nacionalističnih manifestacijah pred kratkim so manifestirali za Italijo samo oni, k! so iz Italije tudi prišli.
Ko so angleški gostje odhajali iz tovarne, jih je delavstvo pozdravilo z vzkliki:	»Živel Tito, živela
demokratična federativna Jugoslavija, živela sedma jugoslovanska republika, živeli Angleži!« Parlamentarci so se odpeljali proti ladjedelnicam Sv, Marka. Te ladjedelnice so še bolj prizadete kot tovarne strojev pri Svetem Andreju. Na dveh največjih žerjavih sta plapolali slovenska in italijanska zastava s peterokrako zvezdo, visoko na pročelju stavbe pa je bila postavljena velika Titova slika.
Eden izmed članov angleškega parlamenta se je zanimal za število delavcev, včlanjenih v Enotnih sindikatih. Delavci so poudarili, da je okoli 95% včlanjenih v Enotnih sindikatih, ostali pa v Julijskih sindikatih. Na vprašanje angleških gostov, koliko so zaslužili pred vojno, so delavci odgovorili, da je sedaj položaj tako obupen, da bi morali imeti, če bi hoteli s svojo družino pošteno živeti, okoli 1000 lir na dan. Na vprašanje, kako danes izhajajo, jim je uradnik iz gruče pokazal svoje raztrgane čevlje in oguljeno suknjo Glede socialne zaščite pa so jim odgovorili, da v primeru bolezni dobijo tako nizko podporo, da so prisiljeni prihajati na delo tudi ko imajo mrzlico, ker dobijo 35 lir na dan, h katerim se doda petdeset do sto lir draginjske doklade. Angleški parlamentarci so se zanimali, ali so v Trstu v večini Italijani ali Slovenci. Odgovorili so jim, d»1 so v večini Italijani, toda
ne želijo si nikoli več pod Italijo,
temveč pod Titovo Jugoslavijo kot sedma federalna enota. To jih je navdušilo in so začeli vzklikati: »Živel Tito, živela sedma federalna republika Trst, hočemo in zahtevamo priključitev Trsta k Jugoslaviji!« Slovenci so vzklikali v slovenščini, Italijani v italijanščini, vsi skupaj pa kot bratje. Delavci so poudarili, da so dobri strokovnjaki in da znajo delati, vendar se sedaj ne morejo preživljati. Na vprašanje angleškega novinarja, ali so Julijski sindikati močni, so enodušno izjavili, da ti sindikati ne predstavljajo nikogar in da zato nimajo nobene moči. V vsem mestu je mogoče največ 5000 članov.
Parlamentarci so se nadalje zanimali za demonstraciji, ki sta se vršili pred kratkim. Vprašali so delavce, koliko je bilo demonstrantov na nacionalističnih manifestacijah. Delavci so odgovorili, da jih je bilo okoli 10.000, ki pa so bili v velikem številu pripeljani iz notranjosti Italije in močno zaščiteni od zavezniške policije, ki je ostro nastopala proti delavcem. Nasprotno pa je bilo na delavskih manifestacijah, na manifestacijah demokratičnega ljudstva okoli 100.000 udeležencev, ki so popolnoma napolnili trg Unità. Nek parlamentarec je vprašal, koliko ljudstva je prišlo na njihove manifestacije iz dežele. Delavci so dejali, da je bila manifestacija organizirana takoj po nacionalistični manifestaciji ter da niso mogli računati na to, da bi kdo prišel iz pokrajine Bili so prisotni le delavci iz tržaškega predmestja Svete Ane, Kontovelja, Barkovelj in ožje okolice, ki po večini delajo v mestu.
Nekdo iz gruče delavcev je opozoril angleške goste, naj si ogledajo tiste zastave, ki si jih delavci želijo in za katere so pripravljeni boriti se. Ko je nekdo izmed parlamentarcev vprašal, kakšne so njihove zastave, so mu delavci takoj odgovorili, da njihove zastave predstavljajo brat-
»Kspsrsks fečs«
V	Kopru se dviga ob morjii mo gočna stavba, bela hiša, naj večji zapor na Primorskem. Sedaj so zapori prazni. Znotraj obratujeta dve delavnici, mehanična in mizarska Namesto verig pojejo stroji. Vstop je vsakemu dovoljen.
Zgradba je velika, zidovi močni, povsod železna vrata. Napisi v celicah pričajo o grenkih urah. Železni okovi so otipljiv dokaz, kako so hoteli ukrotiti borce za svobodo, kakor Bidovca in stotine drugih, ki so šli skozi ta vrata. Prav te celice opominjajo in svarijo, naj budno pazimo in čuvamo pridobitve svobode, ljudske oblasti, da se ne ! zopet, vrnilo staro. Vsakemu namreč je jasno, da bi bila tukaj vnovič ječa, nemara hujša, kot prej, če bi ta košček zemlje spadal zopet k Italiji.
Obiskal sem celice, v katerih je bilo zaprtih zadnja leta na tisoče Primorcev, Notranjčev, Hrvatov in mnogo italijanskih antifašistov.
V	celici »di punizione« je napis
stvo in ljubezen med Italijani in Slovenci, ki skupaj živijo in delajo. Delavec je nadaljeval:
»Italijani in Slovenci živimo v nepolni slogi«
Italijani iz stare Italije pa nas napadajo prav zaradi te enotnosti in mirnega sožitja, ter nam pravijo, da smo tudi mi »Slovi«. Mi se ne odrekamo svoje narodnosti, priznamo pa, da živimo tukaj skupaj s Slovenci. Z njimi hočemo vedno živeti v miru in bratstvu.«
Nato so začeli vzklikati: »Živelo bratstvo italijanskega in slovenskega prebivalstva Julijske Krajine, Živel Tito, viva Tito, živeli zavezniki, viva gli Alleati!« Vse delavnice naokoli so bile polne italijanskih in slovenskih zastav s peterokrako zvezdo. Nekaj delavcev je med razgovori izginilo. To so bili godbeniki, ki so pohiteli domov po svoje inštrumente in so prijetno iznenadili angleške parlamentarce, ko so jim na izhodišču zaigrali nekaj svojih najljubših komadov. Pred izhodom so se zbrali tudi otroci, žene, starci in možje, ki so se pridružili ostali razigrani množici. Nosili so s seboj male zastavice in z njimi okrasili avtomobile angleških gostov.
Navdušena množica se je počasi pomikala proti Sv, Jakobu. Pri Svetem Jakobu so bila vsa okna polna italijanskih in slovenskih zastav. Pred kulturnim krožkom in pri Sv. Jakobu je že bila zbrana velika množica, ki je navdušeno pozdravljala angleške parlamentarce.
V dvorani kulturnega krožka je ga. Manning Lieh spregovorila zbranemu ljudstvu nekaj besed. Rekla je: »Vaš sprejem me je močno ganil. Mi dobro poznamo vaše probleme, tembolj danes, ko sem videla v vaših tovarnah iskrene manifestacije vaših delavcev. Dobila sem vtis, da se bode vaši problemi rešili v najkrajšem času.« Ob koncu je pripomnila, da je Tito mnogo napravil za blagor ljudstva v Jugoslaviji.
Ta kratki nagovor je ljudstvo sprejeli z nepopisnim navdušeniem in vzkliki: »Tako je, to hočemo! Živel Tito, živeli naši zavezniki!«
italijanskega protifašista: »Amiamoci, non parliamo più di razzi non siamo cavalli, siamo fratelli, unico sangue della medesima urna nitàc — Ne govorimo več o rasah saj nismo konji, bratje smo, ena kri istega človeštva«.
Tu v ječi, v trpljenju, in tam, v gorah, v skupni borbi, je vzklile bratstvo. Grem dalje, gori, v prvo nadstropje, kjer brnijo stroji. Vsi urno delajo.
Začnem se razgovarjati z mizarskim mojstrom, ki mi da nekaj pojasnil o delu in načrtih. Dela ji dovolj, še preveč, strojev tudi, pa si jih še sproti nabavljajo, mate riala in surovin, je tudi zadosti primanjkuje jim edinole delovnih moči. Zaposlenih je sedaj 40. rabijo jih pa vsaj še 50. Plače so dobre, na koncu tedna dobi vsak delavec odpadke lesa, plačo ter čisti dobiček, ki si ga sorazmerno razdelijo. Obratovanje se bo še povečalo.
To je mogoče, kjer je ljudska oblast, to je najslajše zadoščenje vsem tistim, ki so tu zato trpeli.
TežLo le umreti za nehvaležno domovino
Naša vojska je junaška vojska, zato se radi ponašamo z njeno slavo. Kadar nam je teiko pri srcu zaradi Primorske in kadar postajamo malo-dušni, se radi sklicujemo na žrtve, ki so jih zahtevale Optine. So pa ludi drugi, ki se zmislijo na našo vojsko samo takrat, kadar vojaški konji popasejo kakšen travnik, in še tretji so, ki gledajo na našo vojsko kakor na šibo božjo. Kuge, lakote in vojske ... Ti zadnji našo vojsko tudi pobožno prekolnejo, te je treba, le tako zahteva njihova domobranska avstro-ogrsko-lrno-žolta-bela vera. Ti zadnji med drugim olitajo naši vojski, da je ona kriva za požgane vasi. 0 teh ne bom govoril, ker je škoda izgubljati besed in ker je takih ljudi malo. Govoril bom le o tistih, ki so si želeli svobode, a so pozabljivi in postajajo nehvaležni. Naj se ti ljudje, kadar se jim tresejo roke pri dajanju prostovoljnih prispevkov, zmislijo na prestano trpljenje naših borcev. Samo za eno imo, deževno not bi jih rad prestavil v brigado, da bi marširali v enem samem divjem maršu tez gorenjske hribe tja na Vojsko, v raztrganih levljih, premraženi, premole-ni in latni. Nihle, kdor ni sam vsaj
nekaj takega trpljenja poizkusil, ne ve, kakšne lepe misli je spletal v svoji trudni glavi borec na takih pohodih, kakšne nežne misli je spletal partizan krog doma in domovine. Ko sem prvil sreial brigado na pohodu, me je pretreslo. Mrak je legal nad Spodnjo Tribušo in iz mraka v temo so se izgubljale vrste trudnih borcev. Bila je jesen, strmi hribi na obeh straneh ceste so bili že goli in mrzel veter je šel skozi kosti, borci pa so nemo šli v neznano, brez plaščev, nekaterim so gledale cunje iz raztrganih čevljev, prevezanih s špago. Marsikoga sem spoznal med njimi. Z nekaterimi sem partizanu v II. koroškem bataljonu, z drugimi v škofjeloške odredu. Pomahal sem jim v pozd/rav in vračali so mi ta pozdrav z veselo kretnjo, jaz pa sem videl, kako sf jim je zatrta žalostna misel utrnila v očeh: Zdravo, srečno! Morda se vidimo zadnjikrat. Če učakaš svobodo, slopi na moj dom pa pozdravi ženo in otroke in štaro mater, ki molijo in jokajo vsak večer in dušijo jok pod strgano odejo. — In že se je pošastno oglasila pesem: »Jutri gremo v napad, glej, kako globoko je nebo .. .• O, kako je globoko nebo, kadar stopaš truden na smrt po sa-
motnih potih in stezah skozi gozdove, smrti naproti.
Nekateri ljudje mislijo: partizan je partizan, pač opravlja poklic kakor vsak drug; mislijo, da je partizan stroj, ki strelja, navit avtomat, kvečjemu še podivjan človek, ki je izgubil smisel za vse lepo in Človeško. O, ne! Tudi partizan je imel srce, mehko in čuteče, skrito pod str-genim suknjičem, pod umazano šaro, ki jo je navlekel nase, da si ohrani življenje, da bo lahko dalj časa gazil po kamnitih ali blatnih stezah in bo čim kasneje padel za svobodo domovine. Tudi partizan je nosil v shujšanih prsih srce, v katero je zaklepal otožnost in vse mile spomine na dom in domovino. Toda prav takrat, kadar je mislil najlepše, kadar je mislil no mater, na ženo, na otroke, je kakor sestradan volk, najbolj ogorčen in popadalen, komaj človeku podoben, sredi gozdov, med jurišanjem zarjovel: Smrt fašizmu! In ravno takrat je rjovel tako, da je bilo groza sovražnika. Tako se pač topla misel na življenje preoblikuje v ogorčenem in užaljenem srcu. Toda kljub temu so nekateri praktični ljudje prepričani, da je že tako na svetu. Eden je poklican, da vse življenje z dobičkom prodaja moko in cikorijo, da ga potem na starost med jokom zbrane družine Bog reši vodenice in putike,
drugi je pa enostavno partizan, dolžan da misli na svobodo domovine in zanjo umre.
Naj se zmislijo tisti nehvaležneži, kakšno usodo so nam namenili krvniki sveta. Naj se, zmislijo, kako težko smo pričakovali rešitve. Zato naj ne bo vse pozabljeno zdaj, ko je rešitev prišla; kajti računi niso in nikdar ne bodo poravnani, še manj plačani. Borba za svobodo ni obrt in priborjena svoboda ni par čevljev, ki jih plačaš, pa čisti računi! Kako so sanjarili partizani v najtežjih urah o domu, o bodočnosti. Na tihem so sramežljivo mislili tudi na liste trenutke, ko jih bo domovina, osvobojena, prisrčno sprejela in jih vsaj s cvetjem nagradila za vse črne noči, za vse trpljenje. Zdaj pa mora marsikateri partizan slišati bridke besede omalovaževanja. Zdaj marsikdo, ki je ves čas na varnem živel, govori o svojem junaštvu in o svojem trpljenju, in ga ni sram primerjati se s starimi borei-invalidi. Zdaj se včasih slišijo opazke na račun naših bratov in tovarišev, ki ne znajo čitali in pisati in ki pač po svoje, v svoji stari, bridki pesmi izražajo svojo slo po življenju. Toda naj vedo taki po-vršneži, da ni važno, če znajo čitati in pisati in nekaj fr&z iz bontona, ki so se jih kakor papagaji s težavo naučili. Tudi to ni važno, če si znajo
elegantno natekniti rokavice na gojene prste. Nam ni svobode priboril bonton, naša vojska ni prišla iz salona za dame in gospode, niti iz damskega gaja čitalniških veselic. Naših borcev niso vzgajale narodne dame. Prišli sa iz črnih koč, iz barak, iz kmečkih hiš in iz uradniške nobel-revščine. Naša svoboda se ni rodila na nedeljskih izletih in popoldanskih sprehodih, ne v občudovanju sončnih zahodov, ne na gramofonskih ploščah. Naša svoboda je prišla v viharju iz gozdov na strašnih smrtnih marših. Da, tudi tisoč kilometrov daleč so naši ubogi, nepismeni bratje prišli umirat na Opčine za svobodo Primorske, za Titov Trst. Na pol goli in bosi so prišli, revni, a s toplim srcem, vdanim domovini. Ko pa so v borbi za našo svobodo obležali s prestreljenim srcem — ali jim bomo očitali bonton, uši, strgano obleko in cunje na nogah, povezane s špago?
Jaz pa pravim: ne bomo se ponašali z lepo obleko in pustili naših junakov v cunjah, ampak bomo delili z njimi vse, kar imamo. Vedeti moramo, da so se borili in umirali za nas, za ljudstvo in zato tako pogumno, lahko, junaško. Težko pa je bosemu, strganemu in lačnemu, če bi le moral slutiti, da se je boril ta nehvaleno domovino.
Prepirov Dragan

Zmaga Domovinske ironie
v Bolgariji
V nedeljo so bile v Bolgariji prve svobodne demokratične volitve v Narodno sobranje. Izredna udeležba na volitvah je pokazala, da je bolgarsko ljudstvo popolnoma razumelo globoki pomen teh volitev. Samozavestno in s trdno vero v bodočnost je izrazilo svojo voljo, da hoče demokratično in neodvisno Bolgarijo. Bolgarsko ljudstvo je v nedeljo glasovalo za program, ki je bil kronan z vstajo 9. septembra; ta dan je bolgarsko ljudstvo za vselej zrušilo več kot pol stoletja trajajoče nasilje bolgarskih fašistov.
Zmaga Domovinske fronte na nedeljskih volitvah je potrdila, da je Bolgarija resnično krenila na novo pot, od katere je nič ne more odvrniti. Bolgarsko ljudstvo trdno zaupa svoji Domovinski fronti. Kakor je ta fronta bolgarskih delavcev, kmetov in delovne inteligence v preteklem letu rešila deželo popolnega narodnega propada, tako bo tudi v bodoče znala premagati vse težave in ovire. Edino Domovinska fronta je sposobna rešiti vsa težka vprašanja, ki jih postavlja povojni čas. Bolgarsko ljudstvo je dokazalo svojo zavest, da iz-^ ven Domovinske fronte ni rešitve za Bolgarijo. Danes v Bolgariji razen Domovinske fronte ni druge sile, ki bi mogla očuvati demokratični preporod dežele in jo gospodarsko obnoviti. Oblast, ki jo je ljudstvo potrdilo na nedeljskih volitvah, bo bolgarsko ljudstvo znalo podpirati tudi v bodoče. Preveč je trpelo pod narodnimi izdajalci in tujimi agenti, da bi popustilo zdaj, ko so glavne težave
že premagane.
Sijajna zmaga Domovinske fronte je postavila na laž nesramne klevete, ki so jih širili protiljudski elementi doma ali v tujini. Pri nedeljskih volitvah je Domovinska fronta polagala račun svojega plodovitega dela. Ni šla na volitve s praznimi obljubami, ampak je že pred njimi pokazala, kako je treba v korist ljudstva reševati najvažnejša vprašanja. Uspehi, ki jih je imela v notranji politiki, odpirajo v resnici novo stran bolgarske zgodovine. Domovinska fronta je bila tista, ki je v prvih mesecih svojega obstoja rešila bolgarsko ljudstvo vseh tistih notranjih borb, ki so tako značilne za mnoge druge države. Eden prvih korakov nove Bolgarije je bila napoved vojne Nemčiji. Na ta način se je Bolgarija vključila v blok zaveznikov. Nalogo, ki ji je bila zaupana v boju proti hitlerizmu, je častno rešila in dvignila svoj ugled v mednarodnem svetu. Sovjetska zveza je prva priznala vojne napore nove Bolgarije in njen delež pri izgrajevanju miru na Balkanu in je z njo navezala redne diplomatske odnošaje.
Vse te uspehe v notranji in zunanji politiki so ocenili bolgarski volivci, ko so v nedeljo glasovali za Domovinsko fronto. Njena sijajna zmaga je nov velik uspeh demokrar cije, zato so je iskreno veseli vsi jugoslovanski narodi, ki vidijo v njej jamstvo tesnih vezi med Bolgarijo in demokratično federativno Jugoslavijo.
Vpisovanje v S1AU
Boigarske antifašistke med nami
Vest o prihodu bolgarske delegacije antifašističnih žensk k nam v Ajdovščino, nas je močno razveselila in že smo bili zbrani na mostu z zastavami, skupno z vojsko, da pozdravimo delegacijo.
Nestrpno je bilo pričakovanje, kar naenkrat zaslišimo: iz Postojne gre — tedaj je iz vseh grl zaorila pesem in vzkliki bolgarskemu narodu, bratstvu balkanskih narodov itd.
Kmalu na to pridrvi avtobus. Vsa množica se je strnila okrog njega in obkolila delegacijo, ki je izstopila. Vsak je hotel videti in pozdraviti sestre Bolgarke. Pozdravil jih je tovariš iz okrajnega NOO za Ajdovščino, članica okrajnega AFŽ za ajdovski okraj, nato jih je pozdravila tovarišica Sava v imenu 00 ZMJK ter v imenu vse mladine vzhodnoprimor-skega okrožja. V svojem kratkem govoru je čestitala bolgarskemu narodu ob uspehu volitev in zmagi Domovinske fronte v Bolgariji. Dejala je:
>Mi se nismo prvič spoznali z bolgarskim narodom tu v Ajdovščini, temveč že v veliki domovinski vojni, v kateri smo se ramo ob rami skupno borili za dokončen zlom nacifašizma.«
Poudarila je delež in žrtve, ki jih je doprinesla primorska mladina v štiriletni borbi, a kljub temu nam še niso dokončno priznane vse pravice in nismo priključeni republiki Sloveniji ter demokratični federativni Jugoslaviji. Govorila je o volitvah v ustavodajno skupščino v Jugoslaviji. Mi smo se pa enotno vpisali v SIAU in • tem potrdili volitve v Ljudsko fronto. Odločno je povedala, da primorska mladina še ni končala borbe in jo bo podvojila za dokončen zlom ostankov fašizma in za dosego priključitve Julijske krajine s Trstom k materi Sloveniji in Jugoslaviji. Ob tem jo množica prekinila govornico z vzkliki in odobravanjem: »Hočemo, da se nam priznajo naše pravice! Nočemo biti več sužnji, zadosti nam Je bilo 25-letno suženjstvo! Hočemo Tita!«
V	zaključku je dejala, da je bratstvo balkanskih narodov velika pridobitev štiriletne borbe, katero moramo čuvati in gojiti ter si medsebojno pomagati pri obnovi naših porušenih domov ter da moramo voditi naprej borbo nad ostanki fašizma. Zaprosila je, da naj poneso tople pozdrave vsemu bolgarskemu narodu, posebno mladini naj povedo, da primorska mladina ni še tako srečna, kot je mladina v Bolgariji, da se pri morska mladina š vedno bori za svoje pravice in ne bo mirovala, dokler teh pravic ne doseže. Izrazila je tudi ogorčenje nad nekaterimi zavezniškimi organi, ki niso dopustili delegaciji Julijske krajine iti na svetovni mladinski kongres.
V	imenu okrožnega odbora AF2 jo delegacijo pozdravila tov. Polda.
V svojem nagovoru je spomnila na veliko borbo primorskih antifašistk, katero so vodile skupno z vsemi ženami Jugoslavije, Bolgarije ter ženami vseh svobodoljubnih narodov sveta. Poudarila je veliko bratsvo balkanskih narodov in balkanskih žena. Posebno z ogorčenjem je omenila zgražanje primorskih žena, ker jim ni dopuščeno, da bi tudi one šle na svetovni kongres žena v Pariz. Ob zaključku je dejala:
»Ponesite naše tople pozdrave na svetovni kongres, povejte tam vsem ženam o težki borbi primorskih žena, ki so trpele 25 let pod italijanskim fašizmom in jim še danes niso priznane vse pravice.« — Ljudstvo je z vzkliki odobravalo besede tovarišice Polde.
Nato je spregovorila in vrnila pozdrave tudi bolgarska delegatka, ki , e dejala, da bo ponesla na svetovni kongres izraz volje in borbenosti primorskega ljudstva, doma bo poveda-a, da bratstvo jugoslovanskih narodov in primorskega ljudstvo do Bolgarije ni le fraza, temveč da smo to dejansko pokazali v domovinski vojni in vidi se tudi tu danes ob tem prisrčnem sprejemu. Množica je navdušeno in nepretrgoma vzklikala jolgarskemu narodu, bratstvu in enotnosti balkanskih držav, antifašistični fronti žena Bolgarije itd.
Kot zadnja je toplo pozdravila množico jugoslovanska delegatka iz Srbije, ki je med drugim omenila tudi veliko zmago Ljudske fronte v Jugoslaviji ter bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov.
Delegacija se je nato s toplimi pozdravi poslovila od nas. Množica pa se še kar ni mogla ločiti od sester, ki so prvič stopile na primorska tla, dasi jih je avtobus že peljal naprej.
Primorska je vsa razgibana, vsa valovi navdušenja, vse je v silnem zagonu dela za obnovo, za preporod Primorske, vse hiti, da čim preje zaceli rane 25 letne fašistične strahovlade, da se dvigne iz razvalin, ki jih je povzročila 4 letna krvava vojna.
Ljudske množice, vojaške in civilne oblasti, vsi delajo skupno za blagor, za boljše življenje ljudstva Julijske Krajine.
Tujcu, ki se mudi v naših krajih in vidi vse to razgibanost, delavnost, ves ta elan, se nehote vsili vprašanje: od kod se jemlje, kje je tista sila, ki je razgibala in ki daje moč ljudskim množicam pri premagovanju gospodarskih in tisočerih drugih težav, ki se stavljajo vsak dan pred ljudstvo. Takemu bi Primorci s ponosom povedali, da je ta sila želja po svobodi, po življenju, ki je po tolikih letih trpljenja planila na dan, da je to globoka zavest primorskega ljudstva, ki je gnala že 1942. in 1943 leta zavedne Primorce v Tolminske in Cerkljanske hribe boriti se, in umirati za svobodo. In vsa ta sila je postala velesila, ko je Osvobodilna fronta slovenskega naroda združila vse te zdrave napredne ljudske množice v enotno strnjeno močno osvobodilno gibanje, Ta enotnost, ti enotni pogledi in prijemi v vseh vprašanjih, ki so v zvezi z usodo Primorske, to je tisti neverjetna silna moč, ki ne pozna ovir, ko gre za dosego svojih ciljev.
Sila in moč pa se je še stopnjevala, ko so se združile vse svobodoljubne demokratične sile Julijske Krajine vsa osvobodilna gibanja Slovencev, Hrvatov in Italijanov v enotno, mogočno organizacijo Slovensko Italijansko Antifašistično Unijo (SIAU).
SIAU, ki je bila porojena iz potreb prebivalstva Julijske Krajine in ki ima v svojem programu interese vseh narodnosti in vseh slojev prebivalstva Julijske Krajine je torej usmerjevalec, je gonilna sila v tem boju za dosego pravičnih zahtev, je gonilna sila pri vsem delu ža splošen
kulturen in gospodarski dvig primorskega ljudstva.
Ljudstvo se dobro zaveda, da je program SIAU program ljudstva, da so v njem zapopadene vse njegove težnje, da je program SIAU priključitev Julijske Krajine s Trstom k Jugoslaviji, da je program SIAU bratsko sožitje italijanskega in slovanskih narodov v Julijski Krajini, da je torej program SIAU uresničenje njihovih življenjskih ciljev. Zato pomeni SIAU primorsko ljudstvo v celoti,
Te dni se vrši množično vpisovanje v SIAU zaradi tesnejše organizacijske povezave pripadnikov SIAU-ja. Ljudstvo se manifestativno udeležuje tega vpisovanja, saj ve, da s tem ponovno manifestira za priključitev k Jugoslaviji, da se s tem vključi kot aktiven član te borbene formacije v borbo za dokončna uresničenja pravičnih zahtev primorskega ljudstva. In to vpisovanje se vrši na slovesen način, združeno z zborovanjem ali pa brez tega, Z zastavami in transparenti prihajajo ljudje v lepo okrašene pro store, kjer se vrši vpisovanje. Vsak sam zavestno podpiše vpisnico in se s tem obveže, da bo z aktivnim delom pomagal tej vseljudski organizaciji uresničiti vse njene cilje.
Ganljivi so prizori, ki se vrstijo pri vpisovanju. Pride starejša ženica, z okorno roko, vajeno težjega dela podpiše vpisnico in pravi: »Stara sem že, sedem križev že nosim in ne vem v koliko bo to še meni koristilo. Vem pa in verujem v to, da ustvarjate nekaj novega, nekaj velikega, ki bo prineslo lepše, srečnejše življenje malim, Zato hočem biti soudeležena, zato sem darovala tudi dva svoja sinova.«
Doslej se je vpisalo že nad 60.000 članov. Vsak dan pa prihajajo novi, ki nočejo ostati ob strani pri ustvarjanju novega, lepšega sveta, ko
... prepir bo s sveta pregnan ko rojak, prost bo vsak, ne vrag
le sosed bo mejak!
Bonov so se vrnili
Po vseh krajih se vrše zborovanja s povratniki iz tujine.
Domov se vračajo tisti tisoči Pri-jdo včeraj primorani živeti od parole: morcev, katere je fašistični miličnik j poslušaj in delaj! pregnal z rodne grude in jih vrgel v Zgrinjajo se na zborovanja ne zu-
matagliene speciale«, da bi lahko mirneje vršil svoje zločine nad nezaščitenimi naselji in ljudmi. Po dolgi odsotnosti se vračajo v domovino, po kateri so tako hrepeneli naši bratje.
Prihajajo v precej spremenjeno domovino. Sprejele so jih svobodne vasi, sprejelo jih je svobodno ljudstvo. Marsikdo je sicer našel požgan in razbit dom ali pa samo skromen grob v hosti za hišo, kjer počiva žena, brat, sin, oče — junak, pa se vendar ponosen vrača domov, v domači kraj. Zato, ker prihaja res domov, ne več v klešče fašističnih krvnikov, ampak v vas, kjer ljudstvo dela in govori.
In res! V vsakem okraju so pripravili tem našim bratom prisrčen sprejem. Na velikih zborovanjih so jih seznanili z resnico naše borbe, s trpljenjem in napori, z Žrtvami, ki jih je naše ljudstvo doprineslo od dne, ko je dvignilo svoj glas upora in izpro-žilo prvo uporniško puško, pa do zadnjih dni v svobodi, ko vsi delamo in se trudimo, da bi čimbolj utrdi ljudsko oblast, ki je edina zmožna biti jamstvo, da ni bila naša osvobodilna borba zaman.
Teh zborovanj so se povratniki polnoštevilno udeležili in celo živahno posegali v debato, dasi so bili še
to, da bi samo poslušali, ampak da manifesitirajo tudi oni svojo voljo, da so se vrnili domov zato, da v celoti podpro napore svojih sovaščanov. O tem, kako pravilno pojmujejo danes pošteni delavci, kmetje in inteligenca delo in borbo enotnega ljudstva, priča prav primer Cerkna, kjer so zborovali skupno povratniki iz -tujine in demobiliziranci iz Jugoslovanske Armade. Skupno so sprejeli naloge in skupno jih bodo rešili, saj imajo pred seboj skupne cilje.
Resolucija
Maršalu Josipu Brozu-Titu!
Pošiljamo Vam borbene pozdrave ob priliki konference v Cerknem dne 14. 11. 1945 skupno demobilizirani borci in povratniki i» internacije in Francije.
Obljubljamo Vam: kakor smo se borili s puško v roki, in mi ki se nismo mogli udeležiti borbe, da bomo danes s skupnimi napori čuvali in utrjevali to, kar so si narodi priborili v teku štiriletne krvave borbel
S skupnimi napori bomo dosegli cilj, ea katerega smo prelivali kri — za priključitev'Julijske krajine k demokratični federativni Jugoslaviji!
Smrt fašizmu — svobodo narodu!
Cerkljanci
širom Primorske
Po vseh krajih širom Primorske ljudstvo manifestira ob odločni zmag: Ljudske fronte v Jugoslaviji.
V	Idriji so se poleg ogromne množice ljudstva in borcev VIL Udarne divizije Udeležili manitestacije tud: predstavniki mesta, okrajni funkcio narji, predstavniki vojaških oblasti ir tudi člani Poverjeništva PNOO s to varišem Perovškom. Razgibane mno žice so večkrat prekinjale govornike ki so tolmačili pomen teh volitev za Julijsko krajino in navdušeno vzklikali.
Ob koncu so poslali čestitke Vrhovnemu odboru Ljudske fronte, maršalu Titu in Narodni vladi Slovenije.
Vedno novi zločini prihajajo na dan.
Na ozemlju pod samotno vasico Krekovši so te dni izkopali več žrtev fašističnega divjaštva. Imeli so samo prerezane trebuhe in tako so jih pustile te zveri v groznih mukah umirati
V	gozdarski hiši pa -je po pripovedovanju drvarjev storila strašno smrt najmanj 35 ljudi, katere so hit-lerjevci in domači hlapci zaprli v klet hišo pa polili z bencinom in zažgali.
Začeli so z odkopavanjem in že pri zasutem vhodu v klet zasledili posamezne kose ženskega perila, žepni nož, žlico in druge predmete. Z od kopavanjem nadaljuiejo.
Iz Ajdovščine
Absolventi prosvetnega tečaja pri Sv. Križu so ob zaključku tečaja priredili prebivalstvu Ajdovščine dobro uspel kulturni večer. Pokazali so, da so v tem kratkem času ogromno pridobili na svojem znanju, katerega bodo ponesli sedaj širom vse Primorske Prireditev je z dovršenimi pevskimi točkami, zbornimi recitacijami, sim boličnimi vajami, solo spevi, dramatičnim prizorom in baletom ponovno dokazala, da primorska mladina dela, da hoče in bo s pridnostjo in vztrajnostjo prav kmalu dosegla visoko kulturno raven in bo s slovensko besedo, s slovenskimi dramatskimi deli polnila srca Primorcev in na ta način vršila vlogo učitelja-vzgojitelja primorskega življa.
V Tolminu
so zborovali vsi, ki so se po letih trpljenja v internacijah ali kot vojni ujetniki vrnili iz Francije in drugod Veliko povsem novega, nerazumljivega so videli in doživeli ob prihodu v rodne kraje. Zato so jim na tem zborovanju Člani okrajnega odbora SIAU prikazali ves razvoj narodno osvobodilnega gibanja, ves ustroj nove ljudske oblasti. Povedali pa so jim tudi, da po tolikem trpljenju in preizkušnjah, ki jih je prestalo naše ljudstvo še vedno živijo med nami ljudje, ki ne razumejo, da je odklenkalo raznim špekulantom in izkoriščevalcem, da imajo demokratične ljudske množice oblast v rokah in jo bodo tudi obdržale. In ti elementi danes z vsemi silami delajo proti — za povrnitev starega reda — fašizma, da bi spet lahko strahovali in odirali narod.
S tega zborovanja so poslali pozdravno brzojavko maršalu Titu, voditelju demokratičnih ljudskih množic Jugoslavije.
Veseli, navdušeni so odhajali tovariši iz zborovanja in sklenili, se kmalu spet sestanejo in pogovorijo o nadaljnjih vprašanjih. 0
Iz prvih l€c*Sš žive slovenske misli vodi pot v veliko svobodo
delovnega Ifudstva
V nedeljo je bila v Sv. Križu pri Trstu proslava odkritja spominske plošče na pročelju stare šole, ki je bila ustanovljena 1. 1845. Plošča nosi vklesan napis:
»Iz prvih kali žive slovenske misli vodi pot v veliko svobodo delovnega ljudstva.«
Proslave te za slovensko prosveto na Primorskem pomembne sloletnice se je udeležila velika množica ljudstva iz Treta in okolice. Predstavnik Prosvetne zveze, Drago Pahor, je orisal težko borbo, skozi katero se je morala prebiti slovenska kultura na kraškit tleh v zadnjem stoletju. Pred 400 leti, je dejal, so dobili Slovenci prvi abecednik, ki so ga morali na skrivaj Siriti in ga Je zasledovala po-
di stoletnico prve slovenske v Trstu tiskane, čitanke. — Takrat jo je bilo mogoče že svobodno širiti. Toda lik-torski sveženj je potlačil slovensko šolo. Ko pa je 1. 1948 propadel gnili imperij, je vstal v borbi narod sam. Slovenska dekleta in sinovi primorskih vasi so sami ustanovili svojo novo svobodno slovensko partizansko šolo. Koliko kurirjev je padlo pri prenašanju slovenske besede, čitank in druge literature za šolarčke pionirje! Navzlic temu pa Slovenci danes ne morejo otvarjati takšnih šol, kot bi hoteli. Še danes nam odrekajo šolo po naši ljudski demokratični volji. Ker ima vsak narod pravico do svoje samonikle kulture, ni za nas primemo ono, kar je mogoče primemo drugod. Zdaj so nam, je na-
Blvrivaj Birm lil ga aaDiuvwvaia pv-|	J- —	—t t—
sebna komisija. Letos pa obhajajo tu-lljeval tov. Pahor, zopet prepovedali prikazi.
naše abecednike! V teh je samo košček one krvave zgodovine, ki je bila naše največje trpljenje in je naš največji ponos, zgodovine, ki jo občudujejo vsi svobodoljubni narodi, zgodovine naše partizanske osvobodilne borbe. V abecedniku je slika razcapanega pionirčka s titovko. Koga moti slika tega pionirja, ki je prezebal in stradal in se navzlic temu izobraževal v partizanski šoli? Ali je mogoče koga sram razcapanih zaveznikov? In če je v knjigi naslikan grob partizana, ali je to mogoče greh? S poudarkom, da si je narod z borbo zaslužil pravico do svobodne šole, je tovariš Pahor zaključil svoj govor.
Otvoritvi je sledil pester miting z zbornimi in poedininsklmi recitacijami, pevskimi točkami in dramskimi
Pevski koncert v Idriji.
Minulo soboto je glasbeno društvo iz Gorice priredilo v Idriji pevski koncert. Pevski zbor je pod vodstvom prof. Emila Komela in tov. Ivana Siliča podajal svoj program tako dr n-šeno, da je vse navzoče spravil v krasno razpoloženje. Navdušenje je prikipelo do vrhunca, ko so peli pesmi »Poljuško polje« in »Pesem o s-: bodi«, katere so morali ponavljati.
Koncert je bil prava manilestacija slovenske pesmi. Ob zaključku smo vsi skupaj navdušeno zapeli našo narodno himno »Hej Slovani,«
Posnemajmo!
Idrijski rudarji in ostalo delavstvo so od zaslužka pri udarniškem elu darovali 100.000 lir odboru, ki ima nalogo, da poišče /se idrijske domačine partizane in druge žrtve fašističnega divjanja in jih prepelje na domače pokopališče.
S tem so idrijski delavci pokazali visok čut pietete do mrtvih tovarišev borcev. Posnemajmo jih!
Kdor še ni poravnal naročnine, naj to stori čimprej J


Syr©TO ravnanie policige v Trstu
Množice Primorcev so proslavile ?. november.
(Zgoraj: množice v Idriji; spodaj: pogled na množico v Tolminu.)
Gregorčičeva založba v Trstu
Druga najstrašnejša svetovna vojna v zgodovini človeštva je končana in vsepovsod vstaja prerojeno novo življenje. Kakor se vsepovsod obnavljajo naše razrušene vasi in mesta, kakor
vsepovsod obnavljajo in odpirajo sk
slovenske ljudske in srednje šole ter druge kulturne ustanove, tako je naše ljudstvo željno izobrazbe in si išče in čaka nove, današnjemu času primerne knjige.
Iz vseh krajev fašističnega pregnanstva in zaporov so se vrnili naši kulturni delavci in že poganja v Slovenskem Primorju novo, sveže cvetje umetniškega ustvarjanja. Tam, kjer je nekoč »Goriška Matica« zaorala v smrtni tegobi prve brazde slovenske lepe knjige, bo danes zastavila plug »Gregorčičeva založba« v Trstu, ki ima namen, nuditi-ljudstvu lepe in cenene knjige.
Na žalost svoboda našega Primorja še ni popolna in marsikaj se nam na prvi pogled zdi slično onim prilikam pred 25 leti, ko je »Goriška Matica« začela svoje delo. In vendar, kako globoka razlika.
Tudi po prvi svetovni imperialistični vojni so bile naše vasi ruševine. Strahotno je bilo razdejanje naše dežele, ki je bila posejana s stotisočimi grobovi naših ljudi, ki so padli za tuje koristi. Postali smo odrezani ud od lastnega telesa in bili po rapallski pogodbi prodani tuji državi in bili vsestransko izkoriščani, kakor nobena narodna manjšina na svetu ne.
V tem krvavem času nepopisnega razočaranja in iztreznjenja se je rodila »Goriška Matica«, da brani primorske Slovence pred kulturnim uničenjem. Menda je tej zamisli kumo-val sovaščan Simona Gregorčiča, dr. Anton Gregorčič, politični voditelj in kulturni delavec goriških Slovencev; soustanovitelj pa je bil France Bevk, ki je bil od vsega začetka in do konca njen sotrudnik in je sodeloval že pri prvem »Begunskem koledarju za leto 1920«.
in nalog in smeri v korist in kulturni napredek svojega ljudstva.
Dobra knjiga je bila pač v vseh časih sredstvo in nositeljica izobrazbe med široke ljudske množice, njen namen je, nuditi ljudstvu poučnega čtiva, da narod ne bo ostajal nebogljen in nezadostno zrel za nove čase, da se z razširjenim obzorjem ne bo dajal več nikomur zavajati kot predmet mešetarjenja z njegovo zemljo, mesom in dušo. Dobra knjiga je luč, ki širokim množicam odpira pogled izven sebe skozi okno samostojnosti in samoodločbe v svet, da se zna usmeriti potrebam novega časa in ohraniti s krvjo priborjeno pravico enakopravnosti in enakosti v političnem, gospodarskem in prosvetnem življenju.
Ta namen ima »Gregorčičeva založba« v Trstu, katere uredniški in upravni odbor se je sestavil takole: Jelinčič Zorko, predsednik; Šinkovec Adolf, tajnik; Pan jek Ivan, blagajnik; Mihelčič Josip, gospodar; Bevk France, dr. Puc Boris. Pertot Riko in Pahor Jože, odborniki.
Pod naslovom »Obsojamo« prinaša »Primorski dnevnik« naslednji članek:
Ob priliki nacionalistične manifestacije, ki je bila v Trstu 3 novem bra t. 1., sta dva zavezniška policista prijela Italijana tov, Perrone Antona za noge in ga vlačila po trgif. (Slika je bila objavljena v nedeljski številki.)
Tov. Perrone se je 3. marca 1944 javil partizanski bazi v Bariju. Kot partizan je odplul iz Monopolija na otok Vis, ki je bil v rokah partizanov. Tam se je priključil L Brdskemu divizionu I. proletarske dalmatinske brigade.
V juliju 1944 sta se angleški polk in I. proletarska dalmatinska brigada pripravljala na napad na otok Šolto, ki je bil še v rokah Nemcev. Član štaba angleškega polka je bil tudi major Churchill, sin bivšega angleškega premiera, Ponoči sta se enoti izkrcali in napredovali za kilometer in pol v notranjost. Angleži so imeli nalogo napasti prednje nemške utrdbe z levega krila, partizani pa z desnega. Ob peti uri zjutraj se je začel napad. Na čelu angleške fronte so bili škotski godci, ki so igrali na pihala. Toda hud nemški ogenj jih je prisilil v zaklone. Nato so izvršili taktičen manever in se ponovno približali utrdbam. Pri teh operacijah so imeli že precejšnje izgube. Ker pa so Nemci dvignili belo zastavo, se je angleški polk začel približevati sovražnikovim utrdbam, Bili so že 600 m od utrdb, ko so Nemci spustili belo zastavo, začeli ostro streljati na angleške čete in pokosili mnogo vojakov. Nato so izvršili napad in med drugimi ujeli tudi majorja Churchilla.
Ko so partizani opazili potek boja, so drugače razporedili edinice in pri-bliževaje se zasedli svoje in zavezniške prejšnje položaje Njim se je priključil ostali del zavezniških čet. Vsi skupaj so nato izvršili napad ih zavzeli sovražne utrdbe. Ob tej priliki so partizani rešili in obvezali vse zavezniške ranjence, ki so ostali zaradi umika na bojišču, rešili vse zavezniške ujetnike, in med njimi tudi majorja Churchilla.
Eden izmed tovarišev, ki so rešili majorja Churchilla, je bil tovariš Perrone Anton. Major je bil ganjen do solz, ko je videl, da so ga rešili partizani. Ko ga je skupina tov. Per-ronea pripeljala na svoje poveljstvo,
se ji je major Churchill prisrčno zahvalil in pohvalil izredno junaštvo skupine.
Morda bo kdo rekel da je to slučaj, in če bi policisti vedeli, kdo je tovariš Perrone, ne bi tako ravnali-
Za tiste smo že vnaprej pripravili odgovor.
Vse, kar se je zgodilo s tovarišem Perronejem, ni slučaj Takih »slučajev« je bilo mnogo in smo o njih že poročali. Policija je z vsemi ljudmi, ki so hoteli razbiti izzivalno proti-Ijudsko manifestacijo, ravnala enako surovo, medtem ko je izzivače ščitila, čeprav so tov, Perrone in tisoči protifašistov, ki so poskušali manifestacije razbiti, svoj antifašizem potrdili v napadih, v nevarnostih, v taboriščih in v ječah.
»V imena sirot in revežev«
»Gregorčičeva založba« bo periodično izdajala Prosvetno knjižnico. Knjige bodo izhajale v enotnem formatu in bodo po svoji vsebini zadovoljile vsakega čitatelja. Tudi Mladinska knjižnica že dela s polno paro. Naročniki bodo prejeli še pred božičem dve mladinski knjigi: Oskarja Hudalesa Triglavov polet in Venčeslava Vinklerja Mladce Dragožit. Izšel bo Koledar za leto 1946, Zbirka ruskih humoresk in drama Mire Puceve Svet brez sovraštva.
Priporočamo, da prosvetna društva pohitijo in završijo z nabiranjem naročnikov za knjige, kajti le tako bomo lahko določili naklado, da nihče ne ostane brez njih. Le tako bomo vredno in skupno vršili plemenito in zgodovinsko tradicijo »Goriške Matice« v »Gregorčičevi založbi«, da bo prišla naša knjiga kot dober družinski svetovalec in prijatelj v slednjo našo hišo.
Rdeči križ Slovenije je uvedel zbiralno akcijo, da pridobi sredstva za pomoč množici revežev in sirot še pred zimo. Naloge Rdečega križa so ogromne, ker je beda neizmerna. Na pomoč kličejo sirote brez staršev, ki so padli na bojiščih za našo svobodo, ali pa so bili umorjeni od fašistov in njihovih pomagačev na moriščih in v italijanskih in nemških taboriščih; nujno moramo pomagati tudi invalidom in žrtvam fašističnih taborišč, ki so se goli in bosi ter napol živi vrnili v svoje bedne in izropane domove. Poleg, takih neposrednih žrtev fašizma pa imamo toliko bede in gorja kot posledico proti pravim idealom človeštva in posebej še proti miroljubnim slovanskim narodom naperjene vojne, da mora v globokem sočutju in usmiljenju drhteti srce vsakega pravega človeka.
Usmiljenje in pomoč pa terja od vseh pravih, zavednih ljudi tudi čut vzajemnosti in odgovornosti. Prežeti od tega čuta moramo misliti tudi na bodočnost in ne sme se zgoditi, da bi naši potomci na kakršen koli način občutili in ugotovili ter nam oči tali malomarnost pri lajšanju vojnega gorja in pri obnovi porušene domovine.
Vsi, ki v duhu in zavesti narodne skupnosti vselej in povsod izkazujete svojo dobrodelnost, ne prezrite velike in nujno potrebne pomožne akcije Rdečega križa!
Rdeči križ Slovenije je prepričan, da smatrate človekoljubno organizacijo Rdečega križa za svojo ter da boste po njej dajali duška svojemu dobrodelnemu hotenju in plemenite-
mu zavzemanju za boljše in srečnejše življenje našega narodnega občestva.
V tem prepričanju so razposlane te prošnje in vabila za sodelovanje pri sedanji zbirni akciji in gotovo bo vsako tako vabilo doseglo nekaj pomoči v denarju ali v blagu za olajšanje največjega gorja, darovalcu pa v lepo zadoščenje.
Na podlagi odloka Vojne Uprave J. A. za Julijsko Krajino, Istro, Reko in Slovensko Primorje z dne 30. X. 1945 št. 4010 izdaja Pov. PNOO za Slovensko Primorje naslednji
Cenik št. 6
Žitarice:
Pšenica Lir 12, ječmen 11, oves 11, koruza 11, proso 12.
rž 12,
Moka:
Pšenična bela moka Lir 18.50 pšenična enotna moka 15.50, koruzna moka 12, ržena moka 15.50, sojina moka 15.50, pšenični zdrob 18, koruzni zdrob, 13.50, ješprenj 16.
Otrobi:
Pšenični Lir 5.50, ostalih vrst 5,
K r u h :
Največji in najplodovitejši pisatelj Slovenskega Primorja med dvema svetovnima vojnama, France Bevk, je posvetil vse svoje sile ogromni nalogi »Goriške Matice«, ki ji je bilo vodilno geslo v l judskem, prosvetnem obrambnem cilju. V tem pa je bila tudi njegova veličina, ko ni le leposlovno ustvarjal, ampak v prvi vrsti napravil zgodovinski kulturni čin, brez obzira na fašistovske grožnje in žrtve, ki jih je moral doprinesti.
France Bevk ni bil le urednik, bil je najplodovitejši pisatelj Matice, če štejemo še založbo »Luč«, ki je bila le del »Goriške Matice«. Lahko mirno trdimo, da bi brez Bevka ne bilo Matice, dasi so se okrog nje zbrali vsi pomembnejši primorski pisatelji, ki so ostali zvesti narodu pod fašistično strahovlado. Bili so to Damir Feigel, dr. Andrej Budal — Slavko Slavec, ki
se je skrival tudi še pod psevdonimom Pastuškin in. Ivo Dren: Ferdo Klein-
mayer — Nande Vrbanjakov itd.
»Goriška Matica« je organizirala samostojno založniško zadrugo ki je brez vsakega dobička skrbela za ceneno izdajo slovenskih knjig. In to nalogo je Matica sijajno izpolnila in nudila za borih pet lir čitateljem od štiri do pet knjig vsako leto skozi četrt stoletja in tako zvesta svojemu ljudstvu vršila svojo sveto nalogo v najtežjih časih zgodovine Slovenskega Primorja.
V namen, da se nudi ljudstvu lepe in cenene knjige, se je osnovala v Trstu »Gregorčičeva založba«, ki bo hodila po poteh »Goriške Matice« in sc bo zvesto držala njene tradicije
I
Kadar prodajate, kupujete aii zamenjujete
zaupajte preko domačih zadrug nakup, prodajo Jn^ kompenzacijo vsega previška kmetijskih pridelkov, kot
krompirja • repe • zelja • sadja • vina itd.,
drv in vseh vrši lesa • obrtnih izdelkov in industrijskih proizvodov
Uvoznemu in izvoznemu zavodu
UIVOD
družba z o. z.
TRST o via Torrebianca 29/11 Telefon 50-15
Iz bele moke (z 20 odstotki rži ali soje) Lir 16.50, iz enotne moke (z 20 odstotki rži ali soje) 15.50.
Poljski pridelki:
Fižol UNRRA Lir 15.50, grah 19, riž, nestalna cena, ki se bo odredila od primera do primera, krompir pri producentu 12. pri dotojlistu 13, prodajna 15, repa pri producentu 6.50, proOajna korenje pri producentu 8, prodajna 10, kisla repa 13, kislo zelje 25.
Maščobe:
Svinjska mast UNRRA Lir 130. domača mast, cena bo odrejena naknadno, olje za liter 80, surovo maslo 215, kuhano maslo 275, margarina namizna 135, margarina za kuho 105.
M1 e k o :
Kond. sladkano, doz. 453 g Lir 44, kond. nesladkano, doz. 453 g 36, mleko v prahu kilogram 44, mleko sveže, pri producentu J4, pri zbiralcu 16, prodajna 20, sir UNRRA 120.
Razno :
Sušena ovčina UNRRA Lir 86. slanina z mesom (panceta) 130, sardine v olju, kilogram 234, slaniki v slani vodi, kilogram 115, sušeni bakalar (polenovka) 140, mlet kavin nadomestek 140, surova kava 338, biskvit 58, čaj 595. kakao 220, čokolada 220, sladkor 82, marmelada 145, milo UNRRA za pranje 78 odstotno 89, milo UNRRA v prahu 83, vžigalice Cerini, komad 10.
Ostali monpolski izdelki po monopol-skem ceniku.
Vino za alkoholno stopinjo v gostilni Lir 9.
Cene so mišljene na drobno za potrošnika in za 1 kilogram v kolikor ni posebnih označb pri posameznih predmetih.
Te cene stopijo v veljavo dne 4. novembra 1945 in so od tega dno ulje obvezne za vse področje Pov. PNOO za Slovensko Primorje. Obenem prestanejo veljati vse s prejšnjimi odloki in ceniki določene _ cene, ki se tičejo predmetov vsebovanih v tem 'ceniku.
Prekoračenje cen določenih v tem ceniku se kaznuje ,jo od' » pobijanja gospodarske sabotaže in . ."pustne špekulacije.
Ajdovščina, dno 31. oktobra 1945. Načelnik odseka za trgovino in preskrbo: Bernot Franc 1. r.
Tajnik Pov. PNOO za Slovensko Primorje: France Perovšekl. r.
Slovenska prosvetna zveza ima namen izdati enotne legitimacije in štampiljke za vsa prosvetna društva. S tem hoče tudi na zunaj manifestirati enotnost prosvetnega dela v •Slovenskem Primorju.
Zato naj prosvetna društva Čim prej avijo svoj pristop k okrožnim odborom Slovenske prosvetne zveze, ta pa naj glavnemu odboru ucmudoma pošljejo seznam društev, ki nameravajo naročiti enotno izkaznico in štampiljko.
Pohitite s prijavami, čim več prijav bo, tein cenejše bodo legitimacije in štampiljke in glavnemu odboru bo mogoče določiti, v kakšni nakladi naj so tiskajo.
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA, Trst, via Carducci 6/111.

»Primorska borba« Izhaja tedensko v Ajdovščini, — Urejuje Albreht Roman.