117
MARKO DJINOVIĆ
magister pravnih znanosti,
generalni sekretar Stalne
arbitraže pri GZS
Stroški postopka in financiranje
kolektivne tožbe po Zakonu
o kolektivnih tožbah
Izvirni znanstveni članek
UDK 347.921.2:347.921.6
1. Uvod
Mineva pet let od sprejetja Zakona o kolektivnih tožbah (ZKolT),1 ki je v pravnem redu Re-
publike Slovenije zagotovil možnost kolektivnega uveljavljanja denarnih in drugih kompen-
zacijskih zahtevkov v primerih nekaterih množičnih oškodovanj (kolektivna odškodninska
tožba), enotno ureditev kolektivnih opustitvenih tožb2 in kolektivno poravnavo kot poseben
institut sporazumnega reševanja sporov v korist oškodovancev v primerih množičnega oško-
dovanja.3 Vendar je kolektivno sodno varstvo v Sloveniji zares zaživelo šele pred kratkim, saj je
bilo samo v letošnjem letu vloženih 15 od skupaj 19 kolektivnih tožb, ki so vpisane v register
kolektivnih tožb.4 Večina teh kolektivnih tožb je financiranih s strani tretje osebe in je v fazi
certifikacije, kar pomeni idealno priložnost, da slovenska sodišča v sorazmerno kratkem času
oblikujejo stabilno sodno prakso (standarde) na področju stroškov postopka in financiranja
kolektivnih tožb.
1 Uradni list RS, št. 55/17. ZKolT je bil sprejet 26. 9. 2017, veljati je začel 21. 10. 2017, uporabljati pa se je začel
21. 4. 2018.
2 Prvi odstavek 2. člena ZKolT določa vrste zahtevkov, ki se lahko uveljavljajo s kolektivno tožbo, pri čemer
področje uporabe opredeljuje široko (zahtevki potrošnikov iz pogodbenih razmerij oziroma zaradi kršitve pravic,
zahtevki s področja antitrusta, zahtevki iz naslova kršitve pravil trgovanja na organiziranih trgih, zahtevki delavcev,
odškodninski zahtevki zaradi povzročitve okoljske nesreče). Glede na široko področje uporabe ZKolT je tudi v
prihodnje pričakovati stabilen dotok novih primerov kolektivnih tožb.
3 O sistemu kolektivnega sodnega varstva pravic po ZKolT podrobneje Galič, Vlahek, str. 25–48. Glej tudi Vlahek,
str. 495–515.
4 Glej register kolektivnih tožb (9. 11. 2022).
118
III.
Prve izkušnje s kolektivno tožbo
Stroške postopka in financiranje kolektivne tožbe ZKolT ureja v V. poglavju, pri čemer veči-
noma prenaša besedilo Priporočila Evropske komisije z dne 11. junija 2013 o skupnih načelih
za mehanizme kolektivnih opustitvenih in odškodninskih tožb v državah članicah v zvezi s
kršitvami pravic iz prava Unije 2013/396/EU5 (v nadaljevanju: Priporočilo Evropske komi-
sije). Ureditev iz V. poglavja ZKolT je zanimiva za analizo predvsem zato, ker v slovenski
pravni red uvaja nekatere nove, v našem pravnem okolju sorazmerno nepoznane institute. To
so financiranje pravde (kolektivne tožbe) s strani tretje osebe (glej 59. člen ZKolT),6 sui generis
odvetniško financiranje kolektivne tožbe s prevzemom stroškovnega tveganja (glej 61. člen
ZKolT) in varščina za stroške postopka (glej 2. točko tretjega odstavka 29. člena ZKolT).7
Poleg tega spada Slovenija med peščico držav članic EU, ki posebej normativno urejajo insti-
tut financiranja kolektivne tožbe s strani tretje osebe. Na splošno pa velja, da v državah čla-
nicah EU (še) ni dovolj izkušenj z uporabo tega instituta, sodna praksa večjih kontinentalnih
jurisdikcij, na katero bi se morebiti lahko oprla naša sodišča, pa je skromna.8
Ker ZKolT pri urejanju instituta financiranja kolektivne tožbe s strani tretje osebe slepo
sledi Priporočilu Evropske komisije, je nasledil tudi njegova številna protislovja. Zato bodo
slovenska sodišča morala neizogibno odgovoriti na nekatera zahtevna vprašanja v zvezi z
uporabo tega instituta. V prispevku se bo namreč potrdila teza, da je glede na ureditev iz 59.
člena ZKolT pristno (stricto sensu) financiranje kolektivne tožbe s strani tretje osebe dejansko
onemogočeno, saj je strukturirano kot dolžniški instrument (posojilo). Na njegovo mesto pa
stopa sporno sui generis odvetniško financiranje kolektivne tožbe s prevzemom stroškovnega
5 UL L 201, 26. 7. 2013. Financiranje kolektivnih tožb s strani tretjih oseb je prišlo na dnevni red oblikovalcev
politik EU pred približno desetletjem s sprejetjem Priporočila Evropske komisije 2013/396/EU, zatem pa Direktive
(EU) 2020/1828 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2020 o zastopniških tožbah za varstvo
kolektivnih interesov potrošnikov in razveljavitvi Direktive 2009/22/ES, UL L 409, 4. 12. 2020. Direktiva ni prinesla
nobenega napredka na področju razumevanja in pravnega urejanja instituta financiranja kolektivnih tožb s strani
tretjih oseb na ravni EU. Prišlo je celo do nazadovanja pravne ureditve, saj je direktiva odpravila nekatere varovalke
pred morebitnimi zlorabami sodnih postopkov, ki so že bile vključene v Priporočilo Evropske komisije, na kar je tedaj
opozarjala stroka. Glej Djinović, Vlahek, str. 78–82.
6 V angleški pravni terminologiji se je uveljavilo poimenovanje third-party litigation funding.
7 Varščina za stroške postopka (security for costs) je institut, ki je uveljavljen v common law pravnih sistemih.
8 Evolucijsko gledano je TPLF proizvod sodnih sistemov vodilnih common law jurisdikcij. Poznavanje vzrokov za
razvoj TPLF v teh sodnih sistemih zato pomeni osnovo za njegovo razumevanje v kontekstu regulacije na ravni EU
in ZKolT. V večjem delu Evrope je TPLF precej nerazvit koncept tako glede sodne prakse kot veljavne regulative,
z izjemo Anglije in Walesa ter v omejenem obsegu tudi Nemčije, Nizozemske in Švice. V večini držav članic EU
ni dostopne sodne prakse o TPLF. Empiričnih podatkov in izkušenj je malo. To pa ne pomeni, da se TPLF ne
uporablja v EU. Ker je TPLF nov koncept za zakonodajo EU in sisteme civilnega pravosodja njenih držav članic,
se zakonodajalci v EU ne morejo zanašati na evropske izkušnje s TPLF, temveč se lahko pri vzpostavljanju lastnega
regulativnega okvira za TPLF učijo iz bogatih izkušenj vodilnih neevropskih jurisdikcij (denimo Anglija in Wales,
Avstralija, Kanada, ZDA). Izčrpen primerjalnopravni pregled zakonodaje in sodne prakse sta pripravila Djinović,
Vlahek, str. 38–56.
MARKO DJINOVIĆ
Stroški postopka in financiranje kolektivne tožbe po Zakonu o kolektivnih tožbah 119
tveganja iz 61. člena ZKolT, pri čemer pa ni jasno, ali tudi zanj veljajo jamstva in varovalke iz
59. člena ZKolT.
Tematika je zaradi izrazitega povečanja števila vloženih kolektivnih odškodninskih tožb v le-
tošnjem letu zelo aktualna. Namen tega prispevka je zato z analizo določb V. poglavja ZKolT
poudariti odprta vprašanja uporabe instituta financiranja kolektivne tožbe s strani tretje ose-
be, poiskati odgovore nanje in ponuditi oporne točke za napolnjevanje številnih pravnih stan-
dardov, s katerimi je prežeta ureditev v ZKolT. Namen prispevka je tudi ponuditi mogoče
predloge za sistemske spremembe in dopolnitve V. poglavja ZKolT skladno z najnovejšimi
smernicami razvoja na ravni EU in v primerjalnem pravu.
2. Financiranje pravde s strani tretje osebe – v iskanju definicije
2.1. ZKolT ne vsebuje definicije TPLF
Financiranje pravde s strani tretje osebe (angl. third-party litigation funding, v nadaljevanju:
TPLF9) je nov institut, ki ga je v pravni red Republike Slovenije uvedel ZKolT. Ena glavnih
pomanjkljivosti ZKolT (in Priporočila Evropske komisije, na katerega se opira10) je, da med
opredelitvijo izrazov ne vsebuje definicije TPLF. Res je sicer, da gre pri TPLF za sorazmerno
nov in raznovrsten pojav, finančna udeležba tretjih oseb v pravdi pa je mogoča v različnih
oblikah, med katerimi je pogosto težko potegniti ostro ločnico. Vendar bi ob uvedbi povsem
novega instituta tako opredelitev vsekakor pričakovali pod predpostavko, da je zakonodajalec
v celoti razumel predmet zakonskega urejanja.11 Odsotnost definicije TPLF v ZKolT navse-
zadnje otežuje delo sodišč pri napolnjevanju pravnih standardov in ustrezni aplikaciji zakon-
skih varovalk pred nedobrovernim pravdanjem. Kot bomo videli v nadaljevanju prispevka,
na podlagi 59. člena ZKolT namreč ni mogoče zanesljivo opredeliti pravne narave instituta
financiranja kolektivne tožbe s strani tretje osebe. Če želimo analizirati V. poglavje ZKolT,
moramo zato najprej opredeliti TPLF.
9 Poimenovanja za ta institut slovenska pravna terminologija do sprejetja ZKolT ni poznala. V teoriji in praksi je
najpogosteje uporabljen angleški izraz third-party litigation funding (TPLF), ki ga za potrebe tega prispevka prevajam
kot »financiranje pravde s strani tretje osebe« in kot nadpomenka obsega tudi institut »financiranja kolektivne tožbe
s strani tretje osebe« v smislu 59. člena ZKolT. V nadaljevanju bom iz praktičnih razlogov za označevanje vseh
njegovih pojavnih oblik (v širšem pomenu besede) uporabljal kratico TPLF. Terminološki odtenki in njihov praktični
pomen bodo obravnavani v nadaljevanju prispevka.
10 Tudi kasneje sprejeta Direktiva (EU) 2020/1828 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2020 se
izogne opredelitvi TPLF in tozadevno ne prinaša dodane vrednosti.
11 Glede kritike veljavne ureditve in priporočil evropskemu ter nacionalnim zakonodajalcem pri normativnem
urejanju TPLF v postopkih kolektivnega sodnega varstva glej Djinović, Vlahek, str. 75–85.
120
III.
Prve izkušnje s kolektivno tožbo
2.2. Gospodarski pomen TPLF12
TPLF je investiranje v tuj zahtevek. Finančniki poudarjajo, da financerji ne sledijo enotnemu
poslovnemu modelu.13 Njihova skupna značilnost je, da z investiranjem kapitala strankam
sodnih postopkov zagotavljajo brezregresno financiranje stroškov postopka14 v zameno za
dogovorjeno premijo v primeru uspeha zahtevka. Glavno vprašanje, ki zaposluje finančni-
ke, je torej, kako financerji verjetnost uspeha zahtevka pretvorijo v investicijo. S pomočjo
odvetnikov, finančnikov in poslovnih svetovalcev financerji za vsak zahtevek skrbno ocenijo
možnosti za uspeh v postopku.15 Od možnosti za uspeh zahtevka so odvisni pogoji, pod
katerimi je financer pripravljen investirati v zahtevek stranke (pričakovan donos – v denarju
izražena premija za uspeh). Torej, večje kot je tveganje za neuspeh zahtevka, višja je zahtevana
donosnost (cena) in manj kapitala so financerji pripravljeni investirati v zahtevek. Zato se
tudi pogoji financiranja razlikujejo od primera do primera. Pri razpravljanju o gospodarskem
namenu transakcije je navsezadnje pomembno tudi, da financer ni stranka sodnega postopka.
Kot tretja oseba pridobi financer z investicijo le ekonomski interes za izid postopka, zato je
zainteresiran za aktivno sodelovanje pri sprejemanju strateških odločitev v zvezi z upravlja-
njem zahtevka.16
Motivi za povpraševanje strank po TPLF so raznoliki. Iskanje zunanjih virov financiranja
stroškov sodnega postopka je lahko potrebno že zato, da je finančno šibki stranki sploh omo-
gočena uveljavitev zahtevka (dostop do pravice).17 Lahko pa so motivi strank za uporabo
TPLF bolj sofisticirani in sledijo (pragmatični) gospodarski logiki. Eden takih motivov je
iskanje »računovodsko nevtralnih« rešitev za financiranje stroškov pravde, ki ne vplivajo na
likvidnost stranke in ne bremenijo njene bilance. Posamezne stranke se tudi niso pripravljene
izpostaviti stroškovnemu tveganju neuspeha v pravdi in ga želijo deliti s financerjem. Nekateri
ocenjujejo, da se je TPLF hitro uveljavil zato, ker uporabnikom omogoča, da z vključitvijo
financerja sprostijo znatna finančna sredstva, ki bi sicer obtičala v nerešenih zahtevkih, pri
čemer lahko učinkovito obvladujejo tveganje neuspeha v postopku.18
12 Za podrobno razvojno in vzročno analizo TPLF, vključno z razčlembo različnih definicij TPLF v teoriji in praksi,
glej Djinović, Financiranje, str. 343–384, po katerem je povzet prikaz v tej točki.
13 Affaki, str. 11. Glej tudi Veljanovski, str. 430.
14 Zlasti sodne takse, stroške pravnega zastopanja in stroške dokazovanja, na podlagi posebnega dogovora pa
pogosto tudi (adversarne) stroške nasprotne stranke v primeru neuspeha z zahtevkom.
15 Glej tudi Hodges, Peysner, Nurse, str. 15–65.
16 Te odločitve obsegajo med drugim izbiro odvetnika, dokazovanje, postavitev izvedencev in določanje strategije
pravdanja ter pogojev za poravnavo.
17 Happ, v: Shannon, Bench-Nieuwveld, str. xix.
18 Bogart, str. 3.
MARKO DJINOVIĆ
Stroški postopka in financiranje kolektivne tožbe po Zakonu o kolektivnih tožbah 121
Aktualni so tudi primeri, ko se stranke odločijo za TPLF zaradi izenačenja orožij (pogajalske
moči) v pravdi. Praksa kaže, da pravda ni vselej spopad enakovrednih nasprotnikov,19 pred-
vsem v smislu razpoložljivih finančnih sredstev in izgub, ki so jih stranke sposobne absorbi-
rati. V tem primeru lahko uporaba TPLF (če je znana nasprotni stranki) bistveno spremeni
razmerje moči v pravdi. Financirana stranka ima namreč poleg stabilnega financiranja stro-
škov postopka zagotovljen tudi dostop do odvetniških storitev in poglobljene analize ute-
meljenosti zahtevka s strani financerja.20 TPLF je tako pomemben signal za gospodarsko
močnejšo stranko.21
Vendar ne gre podcenjevati tudi možnosti, da pride do obrnjenega položaja, ko TPLF od-
ločilno spremeni razmerje moči tako, da postane tožnik močnejša stranka. Kolektivna tož-
ba se lahko tedaj (kljub sicer šibkim možnostim za uspeh) zlorabi kot sredstvo za izvajanje
pritiska na toženca (običajno korporacijo) s ciljem sklenitve zanj neugodne poravnave.22 Do
takšnih položajev lažje pride v tistih sistemih kolektivnega pravnega varstva (kakršen je tudi
po ZKolT), v katerih je stroškovno tveganje tožnika sorazmerno majhno oziroma je admini-
strativno znižano s posebnimi pravili o določitvi vrednosti spornega predmeta ter financiranja
kolektivne tožbe.23 Sorazmerno nizki stroški postopka in majhno stroškovno tveganje ne de-
lujejo preventivno, v smeri odvračanja tožnikov od nedobrovernega pravdanja. Ravno naspro-
tno, lahko spodbujajo kulturo pravdanja in tako strankam omogočajo zgolj dostop do foruma,
ne pa nujno tudi dostopa do pravice. Zato bi morala biti sodišča pri presoji varovalk v fazi
certifikacije kolektivne tožbe posebej pozorna na vidik možne zlorabe kolektivnega pravnega
varstva s strani »serijskih« oziroma »instant« vlagateljev kolektivnih tožb.
2.3. Opredelitev TPLF
Osvetlitev ekonomskega ozadja TPLF nam omogoča, da v nadaljevanju postavimo njegovo
delovno definicijo.24 Ta je v kontekstu ZKolT pomembna, saj nam bo v nadaljevanju poma-
19 Galanter, str. 97–114.
20 Več o tem Steinitz, str. 1300–1318.
21 Glej de Morpurgo, str. 382–383.
22 Glej Djinović, Vlahek, str. 14.
23 V obrazložitvi zakonodajnega gradiva predlagatelj izrecno poudarja, da je »treba upoštevati, da kolektivna
odškodninska tožba zasleduje tudi javni interes, zato je upravičeno, da se določitev vrednosti spora (od katere se
računajo sodne takse) določi pod resnično ekonomsko vrednostjo spora«. Temu načelu sledijo tudi posebna pravila o
določanju vrednosti spornega predmeta iz 58. člena ZKolT. Glej predlog Zakona o kolektivnih tožbah, EVA 2016-
2030-0007, str. 16, dostopen na: (7. 11. 2022).
24 V teoriji in praksi se o definiciji TPLF veliko razpravlja. Avtorji ponujajo razne opredelitve, ki se med seboj
razlikujejo predvsem po tem, kako širok spekter različnih pojavnih oblik finančne udeležbe tretjih oseb v pravdi
zajamejo pod pojem TPLF. Glej Khouri, Hurford, str. 3; Park, Rogers, str. 4–5.
122
III.
Prve izkušnje s kolektivno tožbo
gala pri kvalifikaciji institutov financiranja kolektivne tožbe s strani tretje osebe iz 59. člena
ZKolT in odvetniškega financiranja kolektivne tožbe iz 61. člena ZKolT.
Za namen tega prispevka ponujam naslednjo delovno opredelitev TPLF:
TPLF pomeni, da tretja oseba (financer) zagotavlja stranki financiranje stroškov postopka
v zameno za dogovorjeno premijo v primeru uspeha z zahtevkom, običajno kot delež na
izkupičku iz odločbe, izdane v sodnem postopku, oziroma poravnave, dosežene v postopku.25
Za pravi (stricto sensu) TPLF je torej značilno, da financer zagotavlja stranki brezregresno fi-
nanciranje stroškov pravde v zameno za dogovorjeno premijo v primeru uspeha z zahtevkom,
običajno kot delež na izkupičku iz postopka ali večkratnik plačanih stroškov. Plačilo finan-
cerja je odvisno od uspeha stranke z zahtevkom, zato v primeru neuspeha financer ne prejme
ničesar. Financer ni stranka postopka, zato kot tretja oseba z investicijo pridobi le ekonomski
interes za zahtevek (izid postopka), ne pa tudi pravnega.26
Z analizo v nadaljevanju prispevka se bo pokazal paradoks ureditve iz V. poglavja ZKolT, saj
institut sui generis odvetniškega financiranja kolektivne tožbe s prevzemom stroškovnega tve-
ganja iz 61. člena ZKolT27 dejansko ustreza ponujeni definiciji TPLF stricto sensu, medtem ko
institut financiranja kolektivne tožbe s strani tretje osebe iz 59. člena ZKolT od te definicije
bistveno odstopa v smeri dolžniškega instrumenta.
2.4. Razmejitev med TPLF in sorodnimi oblikami finančne udeležbe tretjih
oseb v postopku28
Poleg pravega TPLF imajo stranke na voljo tudi številne druge možnosti financiranja pravde,
ki predvidevajo različne oblike finančne udeležbe tretjih oseb. Predvsem gre za odvetniške
25 Primerjaj Djinović, Vlahek, str. 11–13. Primerjaj tudi definicijo iz 3. člena nedavno sprejete Resolucije Evropskega
parlamenta z dne 13. septembra 2022 s priporočili Komisiji za odgovorno zasebno financiranje pravdnih postopkov
(2020/2130(INL)) »financer pravdnih postopkov pomeni podjetje, ki sklene sporazum o financiranju s strani tretje
osebe v zvezi s postopki, čeprav ni niti stranka v teh postopkih, niti odvetnik niti drug pravni strokovnjak, ki zastopa
stranko v takih postopkih, niti ponudnik reguliranih zavarovalnih storitev stranki v teh postopkih, in katerega
glavni cilj je prejeti povračilo naložbe, ki jo izvede z zagotavljanjem financiranja v zvezi s temi postopki, ali pridobiti
konkurenčno prednost na določenem trgu«.
26 Povzeto po Djinović, Vlahek, str. 11–14.
27 ZKolT institut sicer poimenuje »plačilo v deležu od prisojenega zneska«, kar je zavajajoče, saj v prvem odstavku
61. člena ureja dva različna pravna instituta, ki imata različno pravno naravo.
28 Podrobnejšo razmejitev med pravim TPLF in sorodnimi oblikami finančne udeležbe tretjih oseb v postopku,
zlasti odvetniškimi, zavarovalnimi in drugimi produkti, ki jih teorija in praksa pogosto razumeta kot TPLF v širšem
pomenu besede, določa Djinović, Financiranje, str. 343–384.
MARKO DJINOVIĆ
Stroški postopka in financiranje kolektivne tožbe po Zakonu o kolektivnih tožbah 123
storitve, storitve zavarovalnega trga in druge sorodne instrumente, ki jih teorija pogosto šteje
za TPLF v širšem pomenu besede (»TPLF lato sensu«).29
TPLF sorodne instrumente financiranja stroškov pravde lahko glede na njihov ekonomski
namen in obliko finančne udeležbe tretje osebe kategoriziramo v štiri skupine: (1) dolžniški
instrumenti (debt instruments); (2) instrumenti za izognitev tveganjem (risk-avoidance instru-
ments); (3) lastniški instrumenti – investicija v zahtevek (equity instruments); (4) sprememba
pripadnosti zahtevka (assignment).30 Posamezne modalitete se med seboj razlikujejo le v ne-
katerih odtenkih, ki pa lahko imajo pomembne ekonomske in pravne učinke.
Na eni strani spektra so klasični dolžniški instrumenti, pri katerih gre pravzaprav za posojilno
razmerje med financirano stranko in posojilodajalcem (na primer bančno posojilo). Ne glede
na izid postopka mora financirana stranka posojilo vrniti. Ločnica s TPLF je jasna: tveganje
neuspeha v celoti prevzema financirana stranka. V teh primerih financirana stranka zadrži
polni nadzor nad postopkom in razpolaganjem z zahtevkom. Druga skrajnost pa je spremem-
ba pripadnosti zahtevka, katere posledica je, da se na strani tožnika zamenja stranka postop-
ka. Običajno se izvede z odplačnim odstopom terjatve iz temeljne pogodbe v razmerju med
odstopnikom (tožnikom) in prevzemnikom (novim tožnikom) ter obvestilom odstopljenemu
dolžniku (toženi stranki).31 Tipična primera sta cesija in faktoring. Originalni tožnik (odsto-
pnik) izgubi možnost razpolaganja z zahtevkom. Obe skupini instrumentov je razmeroma
preprosto ločiti od TPLF.
Dolžniškim oblikam financiranja sledijo po gradaciji navzgor instrumenti za izognitev tve-
ganjem. V to skupino se večinoma uvrščata odvetniško financiranje na osnovi t. i. conditional
fee (CFA) dogovorov in zavarovanje za stroške postopka (legal expenses insurance – LEI, ki
vključuje after the event insurance – ATE in before the event insurance – BTE).
Conditional fee (CFA) dogovor pomeni, da pravni zastopnik (odvetnik) prevzame zastopanje
stranke pod predpostavko, da v primeru neuspeha v postopku ne bo prejel polnega plačila,
temveč le znižano plačilo. V primeru uspeha v postopku pa odvetnik stranki zaračuna svojo
običajno tarifo, poleg tega pa tudi dodatek (premijo) za uspeh, ki je običajno izračunana kot
odstotek od običajne tarife in izraža raven tveganja, ki ga s takim financiranjem prevzema
odvetnik. Odvetniki tako ne prevzamejo polnega tveganja za neuspeh in so v vsakem primeru
upravičeni do znižanega plačila, v primeru uspeha pa do premije, ki upošteva prevzeto tvega-
nje. V teh primerih se tveganje porazdeli med odvetnika in financirano stranko.32
29 Primerjaj Shannon, Bench-Nieuwveld, str. 4–7.
30 Kategorizacija povzeta po van Boom, str. 25–28. Glej tudi Park, Rogers, str. 4.
31 Van Boom, str. 25–26.
32 Hodges, Peysner, Nurse, str. 11 in 17–18. Glej tudi Shannon, Bench-Nieuwveld, str. 5.
124
III.
Prve izkušnje s kolektivno tožbo
LEI pomeni zavarovanje za stroške, ki stranki nastanejo zaradi uveljavljanja zahtevka ali
obrambe pred zahtevkom v pravdi. Večina zavarovanj LEI krije tako lastne stroške, ki jih
ima stranka v postopku, kot tudi tveganje, da bo morala stranka povrniti stroške nasprotni
stranki. Zavarovalno kritje je običajno omejeno navzgor. V praksi se uporabljata dve obliki
zavarovanj LEI: BTE LEI in ATE LEI. Za BTE LEI je značilno, da ga stranka pridobi
pred nastankom spora (zahtevka), tj. pred nastankom zavarovalnega primera, kot zaščito pred
tveganjem nastanka prihodnjih stroškov postopka. Zavarovanec običajno v ta namen plaču-
je letno premijo,33 ki je neodvisna od uspeha v postopku, zato zavarovatelj BTE tudi nima
neposrednega ekonomskega interesa glede izida postopka.34 Drugače pa je v primeru ATE
LEI, ko si stranka priskrbi zavarovanje po nastanku spora (zahtevka). ATE LEI običajno
ščiti financirano stranko (zavarovanca) pred tveganjem, da bo morala v primeru neuspeha
povrniti nasprotni stranki stroške postopka.35 V primeru uspeha financirane stranke v postop-
ku je zavarovalnica upravičena do dogovorjene premije. Plačilo premije je torej odloženo do
konca postopka in se aktivira zgolj v primeru uspeha financirane stranke. Pogoji zavarovanja
se v praksi razlikujejo, vendar ATE zavarovatelj za financirano stranko praviloma ne plačuje
(zalaga) stroškov postopka, temveč jo ščiti pred stroškovnim tveganjem, če izgubi spor (risk-
-avoidance instrument).36 V primeru ATE LEI financirana stranka ohrani omejen nadzor nad
postopkom, saj zavarovalnica opravi začetno oceno utemeljenosti zahtevka in želi imeti vpliv
na strategijo vodenja postopka.37 Zaradi visečnosti premije za uspeh je zavarovalnica (eko-
nomsko) zainteresirana glede izida postopka. V tem je ATE LEI tudi najbolj podoben TPLF,
bistvena razlika med njima pa je investicijski vidik, ki je bistvena prvina TPLF, v ATE LEI
pa ga ne zasledimo.38
V zadnji skupini so lastniški instrumenti financiranja. Njihova skupna značilnost je inve-
sticija v tuj zahtevek, ki lahko ima različne oblike. V to skupino spadajo t. i. contingency fee
dogovori,39 s katerimi se odvetnik zaveže zastopati stranko v pravdi na lastne stroške in tvega-
nje, financirana stranka pa se zaveže odvetniku odstopiti delež (odstotek) od zneska, ki ga so-
dišče prisodi stranki oziroma ga stranka pridobi iz naslova poravnave. Če stranka v postopku
33 Shannon, Bench-Nieuwveld, str. 11.
34 Clanchy, str. 66.
35 Kantor, str. 57.
36 Clanchy, str. 58–59.
37 Van Boom, str. 28.
38 Seidel, str. 353.
39 Taki dogovori so v nekaterih jurisdikcijah prepovedani (na primer v Avstriji, Belgiji, na Nizozemskem, v Franciji
in na Irskem), dopuščeni pa so na primer v ZDA, Kanadi, Italiji, Španiji, Nemčiji in Sloveniji. Pregled po jurisdikcijah
je pripravil Veljanovski, str. 409.
MARKO DJINOVIĆ
Stroški postopka in financiranje kolektivne tožbe po Zakonu o kolektivnih tožbah 125
ne uspe, odvetnik ne prejme ničesar.40 Contingency fee dogovor omogoča financirani stranki,
da v zameno za primerno premijo prenese na odvetnika tveganje plačila stroškov pravnega
zastopanja. Avtorji enotno poudarjajo, da so odvetniki pripravljeni sklepati take dogovore s
strankami le, če prej ocenijo, da obstajajo velike možnosti za uspeh zahtevka po temelju in
višini ter so potencialno prisojeni zneski dovolj visoki, da odtehtajo tveganje.41 Contingency
fee dogovori zato predpostavljajo močno vlogo in izrazito poudarjen vpliv financerja na potek
postopka in določanje strategije pravdanja.42 Te značilnosti contingency fee dogovore močno
približujejo pravemu TPLF, zaradi česar je med njima težko potegniti ostro ločnico. Nemara
je ključna razlika med obema oblikama financiranja v tem, da pri prvem financer investira
svoje storitve in čas, pri drugem pa kapital.43
3. Stroški postopka in financiranje kolektivne tožbe v sistemu ZKolT
3.1. Prvine normativne ureditve in pravni standardi
Pravna pravila o stroških postopka in financiranju kolektivne tožbe iz V. poglavja ZKolT ima-
jo implikacije v številnih določbah zakona (v različnih fazah postopka). Zaradi lažje predstave
je v nadaljevanju podan pregled relevantnih določb ZKolT in povezav med njimi.
Člen ZKolT Institut/predmet urejanja
Temeljna ureditev (V. poglavje)
58. Posebna pravila o določitvi vrednosti spornega predmeta
59. Financiranje kolektivne tožbe s strani tretje osebe
60. Načelo uspeha
Specialno pravilo o nujnih »predpravdnih« stroških
61. Plačilo v deležu od prisojenega zneska
62. Odgovornost članov skupine za stroške
63. Prioriteta poplačila stroškov
Implikacije v postopku
11. Smiselna uporaba ZPP
40 Steinitz, str. 1292. Glej tudi Shannon, Bench-Nieuwveld, str. 5.
41 Khouri, Hurford, str. 12.
42 Van Boom, str. 27–28.
43 Primerjaj Steinitz, str. 1293–1294.
126
III.
Prve izkušnje s kolektivno tožbo
17/1 (4) Nerazumni stroški kot razlog za zavrnitev potrditve kolektivne poravnave
s strani sodišča
25 Posebno pravilo o razporeditvi stroškov med stranke v postopku kolektivne
poravnave
26/1 (13) Obvezne sestavine kolektivne odškodninske tožbe: podatki o stroških postopka
in morebitnem financiranju kolektivne tožbe s strani tretje osebe v skladu
z 59. členom ZKolT
28/4 (6,7) Pogoji za odobritev kolektivne tožbe: predhodna sodna kontrola izpolnjenosti
pogojev iz 59. člena ZKolT in razumnosti dogovora z odvetnikom o plačilu
po deležu od prisojenega zneska po 61. členu ZKolT
29/3 (2) Varščina za stroške postopka (kot možen pogoj za učinkovanje sklepa o
odobritvi kolektivne tožbe)
32/1 (8) Obvestilo sodišča članom skupine o odobritvi odškodninske kolektivne tožbe:
podatki o morebitnem dogovoru tožnika z odvetnikom o plačilu nagrade iz
deleža prisojenega zneska (61. člen ZKolT) in pouk o tem, da člani skupine
v primeru neuspešne tožbe ne nosijo tveganja povrnitve adversarnih stroškov
(62. člen ZKolT)
35/4 Odgovornost prvotnega tožnika za plačilo stroškov v primeru zamenjave tožnika
na podlagi sklepa sodišča
38/1 (8) Sestavine kolektivne odškodninske sodbe: odločitev o stroških postopka
Za ureditev stroškov postopka in financiranja kolektivne tožbe po ZKolT je značilna uporaba
pravnih standardov, ki jih morajo sodišča napolniti v posameznih primerih. Med njimi velja
poudariti:
• navzkrižje interesov med tretjo osebo ter tožečo stranko in člani njegovega kolektiva (prva
alineja drugega odstavka 59. člena ZKolT);
• zadostna sredstva tretje osebe za izpolnitev finančnih obveznosti do tožeče stranke (druga
alineja drugega odstavka 59. člena ZKolT);
• zadostna sredstva in ustrezna zavarovanja tožeče stranke za poplačilo stroškov nasprotne
stranke v primeru neuspeha s tožbo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZKolT);
• poskus odločilnega vplivanja na procesne odločitve tožeče stranke (prva alineja tretjega
odstavka 59. člena ZKolT);
• nujne stroške, ki jih je tožeča stranka imela pred vložitvijo tožbe (drugi odstavek 60. člena
ZKolT);
• razumnost dogovora z odvetnikom o plačilu po deležu iz prisojenega zneska (sedma alineja
četrtega odstavka 28. člena ZKolT).
MARKO DJINOVIĆ
Stroški postopka in financiranje kolektivne tožbe po Zakonu o kolektivnih tožbah 127
Posamezni pravni standardi (ki kažejo na pomembna pravnopolitična vprašanja) so podrob-
neje obravnavani v nadaljevanju prispevka.
3.2. Načelo uspeha v postopku
Med glavne prvine ZKolT spada (univerzalno sprejeto44 in v slovenskem pravnem redu za-
sidrano) načelo uspeha v postopku, po katerem mora stranka, ki v kolektivni tožbi ne uspe,
nasprotni stranki povrniti stroške, ki so bili potrebni za postopek. Skladno s pravilom 11.
člena ZKolT o smiselni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP)45 bo sodišče pri
odločanju o stroških postopka smiselno uporabljalo (tudi) pravila dvanajstega poglavja ZPP,
denimo pravila o povrnitvi stroškov v posebnih procesnih položajih, izjeme od načela uspeha
itn.
ZKolT ureja zastopniške kolektivne tožbe, kar pomeni, da posamezni oškodovanci (člani sku-
pine) niso stranke postopka kolektivnega sodnega varstva. Procesno upravičenje (legitimacijo)
za vložitev kolektivne tožbe imajo skladno s 4. členom ZKolT predvsem upravičene orga-
nizacije, tj. pravne osebe zasebnega prava, ki opravljajo nepridobitno dejavnost in pri kateri
obstaja neposredna povezava med njenimi glavnimi cilji delovanja in pravicami, ki naj bi bile
kršene in v zvezi s katerimi se vlaga tožba.46 Ker oškodovane osebe (člani skupine), v korist
katerih je vložena tožba, niso stranke postopka, ne prevzemajo stroškovnega tveganja, ampak
ga prevzema tožeča stranka. Izpeljava tega načela je zajeta v 62. členu ZKolT, ki določa, da
člani skupine niso odgovorni za povračilo stroškov nasprotni stranki, razen stroškov, ki so jih
povzročili po svoji krivdi.
Za prakso utegne biti zanimiva tudi določba drugega odstavka 60. člena ZKolT, po kateri se
med stroške postopka štejejo tudi nujni stroški, ki jih je tožeča stranka imela pred vložitvijo
tožbe z aktivnostmi glede organiziranja in obveščanja članov skupine o nameri vložitve kolek-
tivne tožbe. To je nov koncept (kategorija stroškov), zato bodo morala sodišča pri odločanju o
stroških postopka napolniti standard nujnosti (glede kvalifikacije in razumne višine teh stro-
škov), pri čemer beseda »nujni« napotuje na utesnjeno razlago. Pričakovati je tudi, da bodo v
praksi financerji kot »del paketa« prevzemali financiranje teh »predpravdnih« stroškov, tožniki
pa bodo pri odločanju sodišča o certifikaciji kolektivne tožbe to uporabljali kot argument v
44 Načelo uspeha v postopku, ki je vsebovano v prvem odstavku 60. člena ZKolT, je tudi eno od osrednjih načel
Priporočila Evropske komisije (glej 13. točko).
45 Uradni list RS, št. 73/07 in nasl.
46 Pričakovati je, da bodo (na aktivni strani) stranke postopkov kolektivnega sodnega varstva predvsem različne
potrošniške organizacije, gospodarska in druga interesna združenja, sindikati ter nevladne organizacije (NVO), ki se
lahko ustanovijo tudi ad hoc, v povezavi s konkretnim postopkom.
128
III.
Prve izkušnje s kolektivno tožbo
prid razumnosti dogovorjene premije financerja.47 Menim, da v teh primerih ne bi smelo
zadostovati le pavšalno sklicevanje tožnika na tak dogovor s financerjem, temveč da bi moral
tožnik že v kolektivni tožbi48 transparentno izkazati in dokumentirati te predpravdne stroške
(ki so predmet financiranja), da bi sodišče lahko ocenilo njihov vpliv na prevzeto stroškovno
tveganje, ki je odločilno pri presoji razumnosti plačila financerja.
Poleg tega bo morala sodna praksa odgovoriti na vprašanje, ali se tudi »obresti« iz tretje alineje
tretjega odstavka 59. člena ZKolT, ki jih je tožeča stranka morala plačati financerju v zameno
za (posojilno) financiranje kolektivne tožbe, štejejo za stroške, ki so potrebni za postopek.
Menim, da je plačilo financerju iz tretje alineje tretjega odstavka 59. člena ZKolT treba obrav-
navati smiselno enako kot premijo za uspeh, ki jo prejme odvetnik na podlagi dogovora iz
drugega stavka prvega odstavka 61. člena ZKolT.49 V teh primerih se odvetnik zaveže, da bo v
primeru neuspeha v pravdi sam poravnal vse stroške postopka, zato njegova premija za uspeh,
ki je omejena pri 30 odstotkih od prisojenega zneska, ni le plačilo za zastopanje, temveč odve-
tnik s prevzemom (sicer zanj netipičnega) celotnega stroškovnega tveganja postane financer
stricto sensu. Upoštevati moramo tudi, da bo v večini primerov plačilo odvetniku po deležu iz
prisojenega višje od plačila, ki bi ga dobil po odvetniški tarifi. Obveznost povrnitve stroškov
za nasprotno stranko pa se glede odvetniške nagrade računa skladno z določili ZPP, po od-
vetniški tarifi.50 To pomeni, prvič, da lahko financirana stranka, ki je uspela v postopku, od
nasprotne stranke zahteva povrnitev premije za uspeh odvetnika le do višine sicer razumnih
stroškov pravnega zastopanja v konkretnem primeru. In drugič, povrnitve premije za uspeh
financerja kot take ni mogoče zahtevati, je pa mogoče zahtevati (razumne) stroške postopka,
ki jih je financer plačal za stranko.51
47 Primerjaj 7. točko četrtega odstavka 28. člena ZKolT.
48 Ker morajo ti stroški po dikciji drugega odstavka 60. člena ZKolT nastati »pred vložitvijo tožbe«, jih je po naravi
stvari mogoče dokumentirati in kvantificirati že ob vložitvi tožbe.
49 Oboji morajo prestati tudi predhodno sodno kontrolo v fazi odobritve (certifikacije) kolektivne tožbe. Primerjaj
6. in 7. točko četrtega odstavka 28. člena ZKolT.
50 Primerjaj 11. člen ZKolT.
51 Smiselno enako velja tudi za primere plačila odvetniku v deležu od prisojenega zneska skladno s prvim stavkom
prvega odstavka 61. člena ZKolT (klasični pactum de quota litis). Koristna je primerjava z mednarodno gospodarsko
arbitražo, pri čemer je že večinsko sprejeto stališče, da premija za uspeh, ki jo mora financirana stranka v primeru
uspeha z zahtevkom plačati odvetniku (contingency fee) oziroma financerju (v primeru pravega TPLF), pomeni
kompromis, ki ga financirana stranka sprejme zato, da financer nase prevzame tveganja, povezana s plačilom stroškov
postopka, in ta obljuba premije ni povezana s postopkom kot takim oziroma je osebne narave. Zato načeloma ni
primerno, da bi tribunali pri odločanju o stroških financiranim strankam prisojali takšne premije za uspeh, saj premija
ni strošek postopka, ki bi bil neposredno povezan z uveljavljanjem zahtevka. O tem vprašanju (v kontekstu arbitraže)
podrobneje in podprto z arbitražno prakso Djinović, Odločanje, str. 231–235.
MARKO DJINOVIĆ
Stroški postopka in financiranje kolektivne tožbe po Zakonu o kolektivnih tožbah 129
3.3. Posebna pravila za določitev vrednosti spornega predmeta
ZKolT v 58. členu vsebuje posebna pravila za določitev vrednosti spornega predmeta. V
prvem odstavku vrednost spornega predmeta kolektivne odškodninske52 tožbe administra-
tivno znižuje na dvajset odstotkov seštevka ocenjene vrednosti vseh zneskov članov skupine
ali dvajset odstotkov zahtevka za plačilo agregatne odškodnine. S tem se občutno zmanjša
stroškovno tveganje za tožnike (in financerje) glede sodnih taks in tudi glede višine povrni-
tve stroškov zastopanja stranki, ki v postopku uspe. Načeloma to povečuje dostop do kolek-
tivnega pravnega varstva v Sloveniji, istočasno pa zmanjšuje potencialno povpraševanje po
pristnem TPLF. Kot bomo videli v nadaljevanju, je zaradi omejevanja stroškovnega tveganja
v kombinaciji z liberalizacijo odvetniškega financiranja možnost za financiranje kolektivne
tožbe po 59. členu ZKolT praktično izničena. Na drugi strani pa pravila ZKolT o določitvi
vrednosti spornega predmeta lahko pomenijo pritisk na nižanje stroškov zastopanja in spod-
budo za dogovore o plačilu od prisojenega zneska po 61. členu ZKolT. Težko si je namreč
predstavljati, da bi odvetnik v sistemu stroškov, kot ga ureja ZKolT, prevzel zastopanje tože-
če stranke po odvetniški tarifi.53 To pa lahko postavi pod vprašaj skladnost 61. člena ZKolT
s pravnopolitičnimi cilji iz 29.54 in 30.55 točke Priporočila Evropske komisije, ki državam
članicam priporoča restriktiven pristop pri urejanju plačila odvetnikov od prisojenega zne-
ska (angl. contingency fee), ne pa spodbujanje le-tega. Kaže torej, da je naš zakonodajalec v
tem delu zavestno ubral Priporočilu Evropske komisije nasproten pristop, pri čemer razlogov
za takšen odklon ni pojasnil.
52 V postopku s kolektivno opustitveno tožbo pa vrednost spornega predmeta ne glede na dejanski ekonomski
pomen spora ne sme presegati 10.000 evrov, pri čemer sodišče upošteva zapletenost in pomen zadeve z vidika
tožene stranke, kolektivnih pravic in javnega interesa (drugi in tretji odstavek 58. člena ZKolT). Primerjaj točko 52
obrazložitve kolektivne opustitvene sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pk 3/2019 z dne 4. 5. 2021, iz katere izhaja
dolžnost tožene stranke, da tožeči stranki povrne stroške zastopanja v znesku 1.612,36 evra. Če temu prištejemo še
ob vložitvi kolektivne tožbe plačano sodno takso v vrednosti 180,00 evra, je jasno, da je stroškovno tveganje tožeče
stranke zanemarljivo. Dostopno v registru kolektivnih tožb: (8. 11. 2022).
53 Hitra analiza v registru javno dostopnih kolektivnih odškodninskih tožb, ki so bile vložene v letih 2021 in 2022,
pokaže, da je bilo v vseh primerih na podlagi 61. člena ZKolT dogovorjeno odvetniško financiranje kolektivne tožbe
s prevzemom stroškovnega tveganja proti plačilu 30-odstotne premije od prisojenega zneska.
54 »Države članice bi morale zagotoviti, da odvetniške nagrade in metoda, po kateri se izračunajo, ne spodbujajo
sodnih sporov, ki z vidika interesov katere koli od strank niso nujni.«
55 »Države članice ne bi smele dovoliti odvetniških nagrad, vezanih na višino odškodnine, ki bi lahko povzročile
take spodbude. Države članice, ki izjemoma dovoljujejo takšne nagrade, bi morale zagotoviti ustrezno nacionalno
ureditev navedenih nagrad v zadevah na podlagi kolektivnih pravnih sredstev, pri čemer bi bilo treba zlasti upoštevati
pravico članov kolektiva tožnika do polnega nadomestila.«
130
III.
Prve izkušnje s kolektivno tožbo
3.4. Financiranje kolektivne tožbe s strani tretje osebe
Določba 59. člena ZKolT ne vsebuje opredelitve financiranja kolektivne tožbe s strani tretje
osebe in drugih ključnih pojmov (denimo »financer«, »pogodba o financiranju«),56 temveč
zgolj parcialno ureja tri sklope varovalk za uporabo tega instituta:
• dolžnost tožeče stranke, da javno razkrije in sodišču prijavi izvor sredstev, ki jih bo upora-
bila za financiranje sodnega postopka;
• zadržke za odobritev (certifikacijo) kolektivne tožbe;
• nedopustna ravnanja financerja, kadar je financer oseba zasebnega prava.57
V nadaljevanju prispevka podrobneje analiziram posamezne varovalke iz 59. člena ZKolT,
čeprav ni jasno, kako se bodo v praksi te varovalke uporabljale za institut, ki ni opredeljen.58
Razkritje morebitnega financiranja kolektivne tožbe s strani tretjega je skladno s prvim od-
stavkom 59. člena ZKolT ključna dolžnost tožeče stranke in conditio sine qua non za delovanje
preostalih zakonskih varovalk, ki so namenjene preprečevanju zlorabe pravic in varovanju
integritete postopka. Razkritje je tako osnova za ugotavljanje obstoja morebitnih zadržkov
za odobritev kolektivne tožbe (obstoj navzkrižja interesov, vprašljiva solventnost financerja),
skladnosti financiranja s kogentnimi določili ZKolT in presojo morebitnih nedopustnih rav-
nanj financerja. Zakon je jasen v delu, v katerem določa, da mora biti razkritje izvora sredstev,
ki jih bo tožeča stranka uporabila za financiranje sodnega postopka, javno. Zato odpadejo
razkritja sodišču po načelu ex parte oziroma in camera, pri katerih bi se tožniki sklicevali na
varovanje zaupnosti. V izvedbenem smislu je besedno zvezo »prijaviti sodišču« razumeti v
kontekstu 13. točke prvega odstavka 26. člena ZKolT, ki med obveznimi sestavinami ko-
lektivne tožbe določa tudi podatke o stroških postopka in morebitnem financiranju pravde s
strani tretje osebe. Na drugi strani pa na ravni zakona ni izčiščeno vprašanje, kako široka je
obveznost razkritja. Sodišča bodo morala odgovoriti na vprašanje, ali v okviru prvega odstavka
59. člena ZKolT vselej zadostuje zgolj razkritje identitete financerja in dogovorjene višine
plačila (premije) ali lahko sodišče zahteva razkritje dodatnih podatkov, predvsem kopije po-
godbe o financiranju stroškov pravde (angl. litigation funding agreement).59 Težko si je namreč
predstavljati, da bi lahko sodišče v praksi učinkovito preverilo na primer, ali skuša financer
odločilno vplivati na procesne odločitve tožeče stranke, vključno z odločitvami za poravnavo,
ne da bi vpogledalo v pogodbo o financiranju stroškov pravde, ki sta jo sklenila tožeča stranka
56 Glej Djinović, Vlahek, str. 82.
57 Določba 59. člena ZKolT je skoraj dobesedni prenos 14. do 16. točke Priporočila Evropske komisije.
58 To je podobno, kot če na primer Obligacijski zakonik v poglavju o zavarovalni pogodbi ne bi opredelil pojma
zavarovalne pogodbe.
59 Več o pogodbi o financiranju stroškov pravde in njenih tipičnih sestavinah Djinović, Vlahek, str. 15–18.
MARKO DJINOVIĆ
Stroški postopka in financiranje kolektivne tožbe po Zakonu o kolektivnih tožbah 131
in financer. V teh pogodbah namreč redno zasledimo določila, ki financerju omogočajo vpliv
na strateške odločitve v pravdi (na primer izbira pravnega zastopnika, dokazovanje, sklenitev
poravnave, opustitev zahtevka) ter ex ante in ex post nadzor nad potekom in stroški postopka,
pri čemer omenjena določila ne pomenijo nujno odločilnega vpliva financerja. To bo moralo
sodišče presojati od primera do primera (pravni standard), pri čemer se velikokrat ne bo mo-
glo zanesti zgolj na morebitne »zunanje razpoznavne znake« takega vpliva, temveč bo moralo
preučiti pogodbo o financiranju stroškov pravde.
Po tem, ko je tožnik opravil razkritje izvora sredstev, ki jih bo uporabil za financiranje po-
stopka, lahko sodišče presodi, ali obstajajo morebitni zadržki za odobritev kolektivne tožbe iz
drugega odstavka 59. člena ZKolT. Sodišče kolektivne tožbe ne odobri, če v primeru financi-
ranja kolektivne tožbe s strani tretjega:
• obstaja navzkrižje interesov med tretjo osebo ter tožečo stranko in člani njegovega kolek-
tiva;
• tretja oseba nima zadostnih sredstev za izpolnitev finančnih obveznosti do tožeče stranke;
• tožeča stranka ne izkaže, da ima zadostna sredstva ali ustrezna zavarovanja za poplačilo
stroškov nasprotne stranke, če v postopku s kolektivno tožbo ne bi uspela.
Zanimivo je, da se je ZKolT pri prvem zadržku omejil le na (teoretično) možnost navzkriž-
ja interesov med tretjo osebo in tožnikom, prezrl pa je (z vidika ZKolT precej verjetnejše)
navzkrižje interesov med tožečo stranko in njenim odvetnikom v primerih, kadar odvetnik
skladno z drugim stavkom prvega odstavka 61. člena ZKolT financira kolektivno tožbo in
prevzame stroškovno tveganje. V teh primerih bo odvetnik, ki je investiral sredstva in prevzel
stroškovno tveganje, želel imeti odločujoč vpliv na potek postopka ter določanje strategije
pravdanja. Navzkrižje interesov se najpogosteje pokaže na primeru poravnave, kadar si odvet-
nik želi zgodnje in »poceni« poravnave z namenom hitre povrnitve investicije ob čim nižjih
stroških, financirana stranka pa verjame, da v postopku lahko iztrži več, in take poravnave ni
pripravljena skleniti. Kadar je odvetnik ekonomsko zainteresiran za izid postopka, obstaja
nevarnost, da bo tak zastopnik stranki svetoval poravnavo, ki ni (nujno) v interesu oškodovan-
cev.60 Sodišča naj bodo zato pozorna na etične dileme odvetnikov, ki se bodo zaradi določbe
61. člena ZKolT v praksi lahko znašli razpeti med lojalnostjo stranki, ki jo zastopajo, na eni
in lastnimi ekonomskimi interesi na drugi strani.61
Ena ključnih varovalk za uporabo financiranja kolektivne tožbe s strani tretjega je tudi spo-
sobnost financerja, da izpolni finančne obveznosti do tožeče stranke, tj. plača stroške postop-
ka, vključno s stroški zastopanja, in povrne morebitne stroške nasprotni stranki v primeru ne-
60 Glej tudi Khouri, Hurford, str. 7–8.
61 Na preozek pogled evropskega zakonodajalca opozarjata Djinović, Vlahek, str. 84.
132
III.
Prve izkušnje s kolektivno tožbo
uspeha z zahtevkom. Vidik finančne sposobnosti financerja je za tožečo stranko odločilen, saj
lahko v nasprotnem primeru izgubi možnost uveljavitve zahtevka (dostopa do pravice).62 Zato
je logično, da neobstoj te predpostavke pomeni zakonski zadržek za certifikacijo kolektivne
tožbe skladno z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZKolT. Praksa bo pokazala, kakšna
merila za presojo bodo izoblikovala sodišča. V vsakem primeru pa menim, da bi moralo so-
dišče morebiten obstoj tega zdržka preverjati tudi pri odvetniku, ki skladno z drugim stav-
kom prvega odstavka 61. člena ZKolT financira kolektivno tožbo s prevzemom stroškovnega
tveganja, saj gre za situacijo, ki je analogna tisti iz druge alineje drugega odstavka 59. člena
ZKolT, potreba po varovanju položaja financirane stranke pa v tem primeru ni nič manjša.
Tretji zadržek za odobritev kolektivne tožbe je podan, če tožeča stranka ne izkaže, da je v pri-
meru neuspeha v postopku sposobna toženi stranki povrniti stroške postopka oziroma zago-
toviti ustrezno zavarovanje. Sodišča bodo tako morala napolniti pravna standarda »zadostna
sredstva« in »ustrezno zavarovanje«. Velikokrat bo to vprašanje v praksi zastavil toženec, ki
bo v okviru svoje obrambe zatrjeval slab finančni položaj tožnika in po možnosti zahteval od
sodišča tudi odreditev varščine za stroške postopka. Zato je zadržek iz tretje alineje drugega
odstavka 59. člena ZKolT treba obravnavati v povezavi z določbo tretjega odstavka 29. člena
ZKolT, ki v naš pravni red uvaja nov institut varščine za stroške postopka (angl. security for
costs). Sodišče lahko namreč (na predlog toženca ali sua sponte) kot pogoj za začetek učinkova-
nja sklepa o odobritvi kolektivne odškodninske tožbe tožeči stranki naloži plačilo varščine za
stroške postopka, ki bi jih bilo treba v primeru neuspeha povrniti toženi stranki. Namen tega
začasnega ukrepa je zavarovanje izpolnitve prihodnje kolektivne sodbe v delu, ki se nanaša na
odločitev o stroških postopka. Varščina za stroške postopka je eden najučinkovitejših začasnih
ukrepov, ki jih lahko izda sodišče, saj ta ukrep sam po sebi sili tožečo stranko k njegovi izvr-
šitvi pod grožnjo procesnih posledic. Vendar tega ukrepa ne gre uporabljati preveč lahkotno,
temveč le v izjemnih okoliščinah, ko bi se sicer načelo uspeha v postopku zaradi tožnikovega
slabega finančnega položaja izrodilo. Pri odločanju je treba upoštevati tudi, da je institut var-
ščine za stroške postopka v sistemu ZKolT nekoliko zrelativiziran zaradi pravil 58. člena o
znižanju vrednosti spornega predmeta in posledično majhnega stroškovnega tveganja strank.
V sodni praksi bo zato treba izluščiti našemu pravnemu okolju primerna ter jasna vsebinska
merila (kriterije) za odobritev tega ukrepa, da se ne sprevrže v sredstvo za nagajanje toženca
tožniku.63 Zlorabo tega ukrepa s strani toženca pa bi lahko sodišče upoštevalo pri odločanju
o stroških postopka ne glede na izid pravde (načelo krivde). Z vidika prakse je relevantno
62 Ta kavtela počasi že prerašča v standard industrije TPLF in je posebej poudarjena v Code of Conduct for
Litigation Funders of England and Wales, točka 9.4. Glej tudi Steinitz, Field, str. 758. Avtorica komentira, da
je ta zaveza financerja pomembna, saj drugače kot pri zavarovalnicah regulacija minimalnih kapitalskih zahtev za
financerje ne obstaja.
63 Institut varščine za stroške postopka je značilen za common law pravne sisteme. Več o tem institutu v arbitražnem
pravu, vključno z vsebinskimi merili za odločanje tribunalov, v Djinović, Odločanje, str. 239–247.
MARKO DJINOVIĆ
Stroški postopka in financiranje kolektivne tožbe po Zakonu o kolektivnih tožbah 133
tudi vprašanje, na kakšne načine lahko tožnik zagotovi varščino za stroške postopka in kako
razlagati pravni standard »ustrezno zavarovanje« iz tretje alineje drugega odstavka 59. člena
ZKolT. Zlasti ali se poleg deponiranja denarnih sredstev za ustrezno varščino oziroma zava-
rovanje šteje denimo tudi predložitev zavarovalne police ATE LEI ali predložitev pogodbe
s financerjem ali odvetnikom (po prvem odstavku 61. člena ZKolT), iz katere izhaja, da je
prevzel stroškovno tveganje, vključno z obveznostjo poplačila stroškov nasprotne stranke, če
tožnik v postopku ne bi uspel.
Pri preverjanju obstoja zadržka za odobritev kolektivne tožbe iz tretje alineje drugega odstav-
ka 59. člena ZKolT bi moralo sodišče upoštevati tudi določila pogodbe o financiranju pravde,
ki urejajo položaje, v katerih lahko financer odpove pogodbo. Praksa kaže, da si financerji
pridržujejo pravico do enostranske odpovedi pogodbe v (široko opredeljenih) primerih kr-
šitve pogodbe s strani financirane stranke in tudi v primeru spremembe okoliščin, ki so bile
podlaga za sklenitev pogodbe (na primer poslabšanje možnosti za uspeh zahtevka).64 Obstaja
namreč utemeljena bojazen, da bi si financer (kot močnejša stranka) v pogodbi pridržal pre-
široko diskrecijo glede presoje okoliščin, ki utemeljujejo odpoved pogodbe, in bi z arbitrarno
odpovedjo destabiliziral finančni položaj stranke v postopku. V teh primerih tožeča stranka
izgubi financiranje, kar bo največkrat pomenilo njeno nesolventnost in ustavitev postopka.
Istočasno pa tožena stranka v primeru uspeha v postopku praktično izgubi možnost, da bi
si povrnila pravdne stroške, še posebej če je tožnik ad hoc subjekt, ustanovljen v povezavi s
konkretnim postopkom. Omenjeno tveganje enakovredno pride do izraza tudi v primerih
odvetniškega financiranja kolektivne tožbe s prevzemom stroškovnega tveganja po prvem
odstavku 61. čle na ZKolT. Upoštevati je namreč treba, da je prevzem stroškovnega tveganja
obligacijskopravna zaveza odvetnika v razmerju do tožeče stranke, možne negativne posle-
dice odpovedi pogodbe v razmerju med odvetnikom (financerjem) in tožečo stranko pa se
raztezajo tudi na toženo stranko. Po drugi strani pa sodišče nima pooblastila, da bi povrnitev
toženčevih pravdnih stroškov naložilo odvetniku (tretji osebi), ki ni stranka postopka. Zato bi
moralo sodišče (že) v okviru presoje obstoja zakonskega zadržka in pri eventualnem odloča-
nju o varščini za stroške postopka zavarovati legitimne interese tožene stranke pred nevarno-
stjo odvetnikove arbitrarne odpovedi pogodbe. Navedeno pomeni dodaten razlog, da sodišče
v fazi odobritve kolektivne tožbe od tožnika zahteva razkritje pogodbe o financiranju pravde.
Naposled se velja ustaviti še pri nedopustnih ravnanjih financerja, ki pa jih tretji odstavek
59. čle na ZKolT pripisuje le financerju, ki je oseba zasebnega prava.65 Morebiten obstoj ne-
64 Glej Smith, v: Shannon, Bench-Nieuwveld, str. 22.
65 Pripisovanje nedopustnih ravnanj zgolj osebam zasebnega prava je nelogično in povzroča precej nejasnosti. Ali
je torej a contario mogoče, da oseba javnega prava (na primer občina, javni zavod) financira kolektivno tožbo mimo
varovalk iz tretjega odstavka 59. člena ZKolT? Zakonodajalec v obrazložitvi zakonodajnega gradiva ne ponudi
pojasnila za tak pristop, jezikovna analiza Priporočila Evropske komisije pa pokaže, da gre za dobesedni prenos sicer
134
III.
Prve izkušnje s kolektivno tožbo
dopustnih ravnanj se presoja v fazi certifikacije kolektivne tožbe, na kar lahko sklepamo iz do-
ločbe šeste alineje četrtega odstavka 28. člena ZKolT. Ni pa povsem jasno, kakšna je (procesna
ali druga) sankcija za morebitna nedopustna ravnanja, ki se pokažejo po tem, ko je kolektivna
tožba že prestala fazo potrditve, denimo v primeru odločilnega vplivanja financerja na proce-
sne odločitve tožeče stranke, vključno z odločitvami za poravnavo, o katerem je že bil govor
pri razpravi o dolžnosti razkritja virov financiranja.
Za nedopustno ravnanje se šteje tudi financiranje kolektivne tožbe zoper toženo stranko, ki
je konkurent financerja, ali zoper toženo stranko, od katere je financer odvisen. Pričakovati je,
da sodišča z opredelitvijo »konkurenta«66 ne bodo imela težav, medtem ko opredelitev pojma
»odvisnosti« financerja od tožene stranke utegne biti zahtevnejše.
Nemara najbolj problematična je določba tretje alineje tretjega odstavka 59. člena ZKolT,
po kateri se za nedopustno ravnanje financerja šteje, če ta za zagotovljena finančna sredstva
zaračuna obresti po obrestni meri, ki presega z zakonom določeno obrestno mero. Jasno je
treba povedati, da namen zakonodajalca, da z zakonom določi zgornjo mejo za plačilo (pre-
mijo) financerja in jo podvrže sodni kontroli, ni sporen. Ne nazadnje ta namen izhaja tudi iz
32. točke Priporočila Evropske komisije,67 ki ga je zakonodajalcu uspelo dosledno izpeljati v
prvem odstavku 61. člena ter četrtem odstavku 28. člena ZKolT, ko gre za odvetniško finan-
ciranje kolektivne tožbe. Očitno pa mu to ni uspelo v tretjem odstavku 59. člena ZKolT, ki
ureja splošna pravila o financiranju kolektivne tožbe s strani tretjega, saj je najvišjo dovoljeno
plačilo (premijo) financerja vezal na nelogično in v praksi popolnoma neuporabno merilo »z
zakonom določene obrestne mere«. Dejstvo je, da institut financiranja kolektivne tožbe s stra-
ni tretje osebe iz 59. člena ZKolT bistveno odstopa od splošno uveljavljene definicije TPLF
stricto sensu68 in zaradi določitve financerjevega plačila v obliki »obresti«69 še najbolj spominja
na posojilno razmerje, pri katerem mora tožnik financerju vrniti posojeni znesek in mu pla-
čati obresti kot ceno za dobljen kredit oziroma posojilo. Ker ZKolT ne vsebuje opredelitve
jezikovno neposrečene določbe 16. točke omenjenega priporočila, pri čemer tudi evropski zakonodajalec ne obrazloži
ozadja te določbe.
66 Če izvzamemo najočitnejše primere, lahko v praksi pride tudi do zanimivejših položajev, denimo, ko tožnik pri
eni banki najame posojilo za financiranje kolektivne tožbe zoper drugo banko.
67 »32. Kadar kolektivne odškodninske tožbe financira tretja oseba, ki je oseba zasebnega prava, bi morale države
članice zagotoviti, da je poleg splošnih načel financiranja prepovedano, da bi bili plačilo financerju ali obresti, ki jih
ta zaračuna, odvisni od zneska dosežene poravnave ali dodeljenega nadomestila, razen če tako ureditev financiranja
nadzoruje javni organ, da se zavarujejo interesi strank.« (Poudaril M. D.)
68 Glej točko 2.3. To pa kot rečeno ne velja tudi za odvetniško financiranje kolektivne tožbe s prevzemom
stroškovnega tveganja iz 61. člena ZKolT, ki dejansko ustreza definiciji TPLF stricto sensu, kar je svojevrsten paradoks.
69 To je posledica nekritičnega prenosa besedila 16. točke Priporočila Evropske komisije v tretji odstavek 59. člena
ZKolT, s čimer so se vse pomanjkljivosti iz priporočila prenesle v ZKolT. Odsotnost obrazložitve v zakonodajnem
gradivu kaže na to, da se zakonodajalec ni ukvarjal z analizo učinkov omenjene določbe.
MARKO DJINOVIĆ
Stroški postopka in financiranje kolektivne tožbe po Zakonu o kolektivnih tožbah 135
TPLF, ni mogoče zanesljivo opredeliti pravne narave financiranja kolektivne tožbe s strani
tretje osebe, vendarle pa se ponuja zaključek, da je zakonodajalec ta institut v 59. členu ZKolT
nevede strukturiral kot dolžniški instrument (posojilo). Ker gre za kogentne določbe, menim,
da v okviru 59. člena ZKolT financiranja pravde ni mogoče strukturirati drugače kot v obliki
dolžniškega instrumenta. Tako se financer, ki ni odvetnik, s tožnikom na primer ne more
dogovoriti, da v primeru uspeha v postopku prejme plačilo v obliki deleža od prisojenega
zneska. Zaradi tega ocenjujem, da je financiranje kolektivne tožbe s strani tretje osebe po 59.
členu ZKolT dejansko onemogočeno in nezanimivo za trg, saj ne upošteva osnovne prvine
pristnega TPLF, tj. da premija financerja izraža prevzeto stroškovno tveganje.
3.5. Sui generis odvetniško financiranje kolektivne tožbe s prevzemom
stroškovnega tveganja
Financiranje kolektivne tožbe (s prevzemom stroškovnega tveganja) je v okviru ZKolT mo-
goče zagotoviti predvsem s posebnim dogovorom z odvetnikom. Predhodno smo ugotovili, da
je zakonodajalec v 59. členu ZKolT financiranje kolektivne tožbe z nerazumno vezavo plačila
financerju na »z zakonom določeno obrestno mero« napravil za popolnoma neuporabno. Za-
mujeno pa je po drugi strani očitno nadoknadil v 61. členu ZKolT, v katerem je v nasprotju s
Priporočilom Evropske komisije70 uzakonil na ravni EU unikaten institut sui generis odvetni-
škega financiranja kolektivne tožbe s prevzemom stroškovnega tveganja.71
Skladno s prvim odstavkom 61. člena ZKolT se lahko odvetnik s tožečo stranko dogovori za
plačilo tudi tako, da kot nagrado prejme največ 15-odstotni delež od zneska, ki ga bo prisodilo
sodišče. Če se ob tem zaveže, da bo v primeru neuspeha v pravdi sam poravnal vse stroške
postopka, se dogovorjena nagrada lahko zviša do 30-odstotnega deleža od zneska, ki ga bo
prisodilo sodišče. Prvi stavek prvega odstavka 61. člena ZKolT ureja klasičen dogovor o pla-
čilu odvetniku v deležu največ 15 odstotkov od prisojenega zneska (pactum de quota litis, angl.
contingency fee), ki je skladen s splošno ureditvijo tega instituta v tretjem odstavku 17. člena
Zakona o odvetništvu (ZOdv),72 in se z njim v prispevku podrobneje ne ukvarjam. V nadalje-
vanju pa drugi stavek prvega odstavka 61. člena ZKolT omogoča odvetniku, da si lahko zviša
70 Priporočilo Evropske komisije v 30. točki jasno določa: »Države članice ne bi smele dovoliti odvetniških nagrad,
vezanih na višino odškodnine, ki bi lahko povzročile take spodbude. Države članice, ki izjemoma dovoljujejo takšne
nagrade, bi morale zagotoviti ustrezno nacionalno ureditev navedenih nagrad v zadevah na podlagi kolektivnih
pravnih sredstev, pri čemer bi bilo treba zlasti upoštevati pravico članov kolektiva tožnika do polnega nadomestila.«
71 Iz zakonodajnega gradiva implicitno izhaja (zgrešeni) namen slovenskega zakonodajalca, da odvetniki prevzamejo
vlogo »institucionalnih financerjev« kolektivnih tožb, torej ne zgolj v okviru običajnih contingency fee dogovorov, ki
predvidevajo plačilo v deležu od prisojenega, temveč s prevzemanjem stroškovnega tveganja. Glej predlog Zakona o
kolektivnih tožbah, EVA 2016-2030-0007, str. 9.
72 Uradni list RS, št. 18/93 in nasl.
136
III.
Prve izkušnje s kolektivno tožbo
plačilo do 30 odstotkov od prisojenega zneska, če za primer neuspeha v pravdi v celoti prevza-
me tudi stroškovno tveganje. Razlika med obema aranžmajema je bistvena; dejansko gre za
dva različna pravna instituta z različno pravno naravo, zato je s sistemskega vidika neustrezno,
da se obravnavata v istem odstavku 61. člena ZKolT. V prvem položaju odvetnik v primeru
neuspeha v pravdi tvega le izgubo honorarja, v drugem pa, da bo poleg izgubljenega honorarja
moral plačati tudi vse stroške postopka, vključno s stroški nasprotne stranke. Drugače poveda-
no, v drugem primeru odvetnik brezregresno prevzame celotno stroškovno tveganje financira-
ne tožeče stranke v zameno za dogovorjeno premijo v primeru uspeha v postopku. Sui generis
odvetniško financiranje kolektivne tožbe iz drugega stavka prvega odstavka 61. člena ZKolT
po pravni naravi zato lahko uvrstimo med TPLF stricto sensu in zavarovanje ATE LEI73 (in-
strument za izognitev tveganjem). Poudariti je treba, da prevzem stroškovnega tveganja ni
tipičen (običajen) za odvetnike, temveč za zavarovalnice in institucionalne financerje. V praksi
je namreč običajno, da so za prevzem različnih tveganj specializirani različni subjekti na trgu,
zato se klasični contingency fee dogovori običajno kombinirajo z zavarovanji ATE LEI,74 pri
čemer vsak od udeležencev prevzame tista tveganja, za katera je specializiran. Člen 61 ZKolT
zato odvetnike iz pravnih zastopnikov strank spreminja v investitorje oziroma zavarovatelje
(brez licence), v sistem kolektivnega pravnega varstva pa vgrajuje visoko tveganje za navzkriž-
je interesov v razmerju med odvetnikom in tožečo stranko (tveganje, da bi odvetnik varnost
lastne naložbe postavil pred interese oškodovancev), kar je unikum na ravni EU.75
Z analizo se je potrdila teza, da je le odvetnikom po 61. členu ZKolT omogočen pravi TPLF,
drugim financerjem iz 59. člena ZKolT pa zgolj obrestovano posojilo. Istočasno pa v zakonu
ostaja nerešeno ključno vprašanje (pravna praznina), ali se jamstva ter varovalke iz 59. člena
ZKolT uporabljajo tudi za odvetnika, ki nastopa v vlogi financerja po 61. členu ZKolT. Nepo-
sredna povezava med obema določbama namreč ni vzpostavljena, zato je vprašanje, ali lahko
sodišča do nje pridejo z analogijo.
Visoka se zdi tudi zgornja meja za plačilo odvetniku, ki je določena na 30 odstotkih od priso-
jenega zneska, če upoštevamo, da ZKolT v 58. členu s pravili o določitvi spornega predmeta
znatno omejuje (zmanjšuje) stroškovno tveganje strank. To pa ni združljivo s koncepcijo, da
kolektivna tožba sledi tudi javnemu interesu in kot taka ni »tržno blago«, saj 61. člen ZKolT
omogoča odvetnikom, da pridobijo sorazmerno visoko premijo za uspeh ob prevzemu dokaj
zmernih stroškovnih tveganj. Poudariti je treba tudi, da 30-odstotni delež od prisojenega po-
meni maksimalno mogočo, ne običajne premije odvetnika, zato imajo sodišča pri odločanju
73 Za oba je značilna visečnost premije, ki se izplača le v primeru uspeha v pravdi, ter obveznost plačila stroškov v
primeru neuspeha. Glej točko 2.4.
74 Glej Djinović, Vlahek, str. 12.
75 Take rešitve ne pozna nobena od tistih držav članic EU, ki sicer podobno kot Slovenija z nekaterimi omejitvami
dovoljujejo klasične contingency fee dogovore. Prav tam, str. 36–58.
MARKO DJINOVIĆ
Stroški postopka in financiranje kolektivne tožbe po Zakonu o kolektivnih tožbah 137
o certifikaciji kolektivne tožbe pomembno nalogo, ko ocenjujejo, ali je morebitni dogovor z
odvetnikom o plačilu v deležu iz prisojenega zneska razumen glede na okoliščine posamezne-
ga primera (glej sedmo alinejo četrtega odstavka 28. člena ZKolT). Drža sodišč pri presoji
standarda razumnosti financerjeve (odvetnikove) premije bi morala biti restriktivna, cilj te
presoje pa dvojen; prvič, zagotoviti, da premija financerja dejansko izraža prevzeto stroškovno
tveganje, in drugič, preprečiti situacije, ko bi odvetniške premije namesto resničnega varstva
pravic oškodovancev postale glavni namen vlaganja kolektivnih odškodninskih tožb (spodbu-
janje industrije pravdanja). Vloga sodišča bi lahko bila še pomembnejša, če bi praksa vlaganja
kolektivnih tožb v prihodnje pokazala, da se tožeče stranke z odvetniki kar po avtomatizmu
dogovarjajo za 30-odstotno premijo in pričakujejo od sodišča zgolj formalno potrjevanje (cer-
tifikacijo) takih dogovorov.
ZKolT v drugem odstavku 61. člena sicer določa varovalko, da se v primeru izvedbe postopka
po sistemu izključitve (opt-out) delež od prisojenega zneska računa od zneska, ki mora biti
izplačan članom skupine, ki so izplačilo dejansko uveljavljali, pri čemer ta znesek ne sme biti
nižji od 30 odstotkov zneska, do katerega bi bil odvetnik upravičen, če bi bila oškodovancem
izplačana celotna odškodnina iz 40. člena ZKolT. Očitno je zakonodajalec želel s tem prepre-
čiti, da bi odvetnik v sistemu opt-out prejel nerazumno visoko premijo zaradi visoke agregatne
odškodnine »na papirju« v primerih, ko bi le manjše število članov dejansko uveljavilo izplači-
lo odškodnine. Vendar je v naslednjem koraku omenjeno varovalko zrelativiziral z določilom,
da premija ne sme biti nižja od 30 odstotkov zneska, do katerega bi bil odvetnik upravičen,
če bi bila oškodovancem izplačana celotna odškodnina. Ta (garantirani) znesek se mu izplača
takoj, morebiten preostanek pa po poteku roka iz četrtega odstavka 40. člena ZKolT.76
Če vzamemo primer agregatne odškodnine v znesku 25.000.000 evrov, ki se terja s kolek-
tivno odškodninsko tožbo po sistemu opt-out, bi v primeru uspeha s celotnim zahtevkom
maksimalna premija odvetnika za uspeh v postopku znašala 7.500.000 evrov (30 odstotkov
od prisojenega zneska) pod predpostavko, da so izplačilo odškodnine uveljavili vsi člani sku-
pine. V vsakem primeru pa bi bil odvetnik upravičen do takojšnjega plačila premije v znesku
najmanj 2.500.000 evrov, ne glede na to, koliko članov skupine je uveljavilo izplačilo. Pri tem
ni nepomembno, da bi se v danem primeru vrednost spornega predmeta skladno z 58. členom
ZKolT določila pri 5.000.000 evrov (20 odstotkov zahtevka za plačilo agregatne odškodnine),
kar pomeni, da bi odvetnik financiral približno 6.500,00 evrov sodne takse.77 Razkorak med
prevzetim stroškovnim tveganjem in premijo za uspeh (potencialno koristjo) je očiten, tudi
76 Sodišče v sodbi določi rok, ki ne sme biti krajši od 90 dni in ne daljši od šestih mesecev ter v katerem je treba
uveljavljati izplačilo. Glej tretji odstavek 61. člena ZKolT.
77 Zakon o sodnih taksah (ZST-1), Uradni list RS, št. 37/08 in nasl. ne predvideva posebnega plačila za začetek
postopka s kolektivno odškodninsko tožbo. Takse, določene v preglednici 1.1 taksne tarife (za redni pravdni postopek
pred sodiščem prve stopnje), se plačujejo tudi v postopku s kolektivno tožbo po zakonu, ki ureja kolektivne tožbe,
138
III.
Prve izkušnje s kolektivno tožbo
če temu prištejemo še morebitno financiranje nujnih predpravdnih stroškov78 in upoštevamo
prevzem tveganja za plačilo pravdnih stroškov nasprotne stranke (tj. stroškov zastopanja po
odvetniški tarifi) v primeru neuspeha z zahtevkom.
Glede na navedeno menim, da varovalka iz drugega odstavka 61. člena lahko zgolj teoretično
rešuje posamezne ekscese v sistemu opt-out, ne bi pa smela vplivati na potrebo po restriktivni
drži sodišč pri presoji standarda razumnosti financerjeve premije.
Poleg garantirane minimalne premije je tudi samo izplačilo premije odvetniku zagotovljeno
kar na ravni zakona, saj če ga ni mogoče zagotoviti iz stroškov, ki jih mora povrniti neuspešna
tožena stranka, se sorazmerno znižajo zneski individualnih izplačil, do katerih so upravičeni
člani skupine (glej četrti odstavek 61. člena ZKolT). Ta mehanizem velja za obe vrsti postop-
kov, po sistemu opt-in in opt-out.
Poleg tega 63. člen ZKolT za poplačilo odvetnikove premije določa tudi prioritetni vrstni red
v razmerju do izplačil odškodnine posameznim oškodovancem. Ta določba je sporna, saj smo
predhodno že ugotovili, da odvetnik v primerih iz drugega stavka prvega odstavka 61. člena
ZKolT ni plačan le za pravno zastopanje (ne tvega le plačila za zastopanje), temveč nastopa
kot investitor in zavarovatelj, za kar prejme posebno premijo. Plačilo te premije je v razmerju
med tožečo stranko in financerjem, zato ni videti upravičenega razloga za varovanje vrstnega
reda poplačila financerjeve premije. Zakon tako pri vrstnem redu poplačila daje neupravičeno
prednost ekonomskim interesom financerjev pred člani kolektiva (oškodovanci), istočasno pa
neenako obravnava financerje po 59. členu ZKolT, ki take ugodnosti ne uživajo.
4. Sklep
Ugotavljam, da je pravna ureditev stroškov postopka in financiranja kolektivne tožbe v ZKolT
večinoma prenesena iz Priporočila Evropske komisije, ne da bi zakonodajalec pri tem samo-
stojno preigral nove pravne institute, jih ustrezno opredelil ter analiziral morebitne težave
pri njihovi uporabi v praksi. To je tudi razlog, da je ZKolT nasledil večino pomanjkljivosti in
protislovij omenjenega priporočila.79
Ena glavnih pomanjkljivosti ZKolT je, da med opredelitvijo izrazov ne vsebuje definicije
TPLF. Na podlagi 59. člena ZKolT zato ni mogoče zanesljivo opredeliti pravne narave insti-
pri čemer v postopku odloča okrožno sodišče. Primerjaj tudi sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pk
1/2018 z dne 6. 12. 2018, točka 18.
78 Tj. nujnih stroškov, ki jih je tožeča stranka imela pred vložitvijo tožbe z aktivnostmi glede organiziranja in
obveščanja članov skupine o nameri vložitve kolektivne tožbe. Glej drugi odstavek 60. člena ZKolT.
79 Glej Djinović, Vlahek, str. 74.
MARKO DJINOVIĆ
Stroški postopka in financiranje kolektivne tožbe po Zakonu o kolektivnih tožbah 139
tuta financiranja kolektivne tožbe s strani tretje osebe, kar otežuje delo sodišč pri napolnjeva-
nju pravnih standardov in uporabi zakonskih varovalk.
V prispevku se je potrdila tudi v izhodišču postavljena teza, da je glede na kogentne določbe
59. člena ZKolT pristno financiranje kolektivne tožbe s strani tretje osebe (TPLF) dejansko
onemogočeno, saj je strukturirano kot dolžniški instrument (posojilo). Na njegovo mesto pa
stopa sui generis odvetniško financiranje kolektivne tožbe s prevzemom stroškovnega tveganja
(61. člen ZKolT), ki sicer ustreza definiciji TPLF, ne odgovori pa na ključno vprašanje, ali
zanj veljajo jamstva in varovalke iz 59. člena ZKolT. Ker v okviru 59. člena ZKolT financi-
ranja ni mogoče strukturirati drugače kot v obliki dolžniškega instrumenta, v praksi verjetno
ne bo zaživelo.
Na drugi strani pa ZKolT izrazito daje prednost financiranju pravde s strani odvetnikov (ki
je medtem v praksi že zaživelo) in v nasprotju s Priporočilom Evropske komisije v drugem
stavku prvega odstavka 61. člena uzakonja institut sui generis odvetniškega financiranja kolek-
tivne tožbe s prevzemom stroškovnega tveganja. Analiza pokaže, da je sui generis odvetniško
financiranje kolektivne tožbe popoln unikum na ravni EU, ki se po pravni naravi uvršča med
TPLF stricto sensu in zavarovanje ATE LEI (instrument za izognitev tveganjem). Institut je
sporen, saj prevzem stroškovnega tveganja ni tipičen (običajen) za odvetnike, ki zaradi tega
poleg vloge pravnih zastopnikov strank prevzemajo vlogo investitorjev in zavarovateljev. To
pa pomeni v sistem vgrajeno tveganje za navzkrižje interesov v razmerju med odvetnikom in
stranko.
V koliziji z deklariranim ciljem zakona, da kolektivne tožbe sledijo javnemu interesu, je tudi
precej visoko postavljena zgornja meja za plačilo odvetniku (financerju), ki je določena na 30
odstotkih od prisojenega zneska. Če upoštevamo, da ZKolT v 58. členu s posebnimi pravili
o določitvi spornega predmeta znatno omejuje (zmanjšuje) stroškovno tveganje strank, 61.
člen ZKolT na drugi strani omogoča odvetnikom, da pridobijo sorazmerno visoko premijo
za uspeh ob prevzemu dokaj zmernih stroškovnih tveganj. Zato obstaja bojazen, da bi lahko
odvetniške premije namesto resničnega varstva pravic oškodovancev postale glavni namen
vlaganja kolektivnih odškodninskih tožb. Sodišča imajo zato še posebej pomembno nalogo,
da že v fazi certifikacije a limine preprečijo, da bi se kolektivne tožbe sprevrgle v cenovno
ugodno sredstvo za nadlegovanje korporacij.
Sporne so tudi določbe ZKolT, ki odvetniku garantirajo prioritetno izplačilo premije pred
izplačilom zneskov individualnih izplačil, do katerih so upravičeni oškodovanci (63. člen
ZKolT). Zdi se, da ZKolT v tem delu ni uspel najti pravega ravnotežja in je dal prednost
ekonomskim interesom financerjev pred interesi članov kolektiva (oškodovancev).
Glede na vse navedeno velja de lege ferenda razmisliti o sistemskih spremembah in dopolnit-
vah V. poglavja ZKolT in povezanih določb, ki bi vključevale zlasti:
140
III.
Prve izkušnje s kolektivno tožbo
• oblikovanje definicije TPLF in drugih ključnih pojmov (denimo »financer«, »pogodba o
financiranju stroškov pravde«);
• opredelitev plačila (premije za uspeh) financerja v obliki deleža od prisojenega zneska ob
določitvi zgornje meje takega plačila v tretji alineji tretjega odstavka 59. člena ZKolT;
• črtanje sui generis odvetniškega financiranja kolektivne tožbe s prevzemom stroškovnega
tveganja iz drugega stavka prvega odstavka 61. člena ob ohranitvi možnosti uporabe klasič-
nega instituta pactum de quota litis (plačilo v deležu od prisojenega zneska) iz prvega stavka
omenjene določbe;
• celovito ureditev varovalk za uporabo TPLF s poudarkom na obveznosti razkritja in nav-
zkrižju interesov;
• opredelitev obveznih sestavin in nedopustnih določb pogodbe o financiranju pravde;
• razmislek o ustreznosti določbe 63. člena ZKolT in odpravo drugih protislovij trenutne
ureditve.80
Literatura
AFFAKI, Georges. A Financing is a Financing is a Financing ... V: Cremades, B. M., Dimolitsa,
A. (ur.), Third-party Funding in International Arbitration, Dossier X of the ICC Insti-
tute of World Business Law. Pariz: ICC, 2013.
BOGART, Cristopher. Third Party Funding in International Arbitration: An Overview of Arbitra-
tion Finance. Burford Capital, 2013.
CLANCHY, James. Third Party Funding in Arbitration: Breaking Down Barriers and Building
Bridges. Croatian Arbitration Yearbook, 2016, vol. 23, str. 53–69.
Code of Conduct for Litigation Funders of England and Wales (2018), dostopno na: https://asso-
ciationoflitigationfunders.com/code-of-conduct/documents/ (7. 11. 2022).
DE MORPURGO, Marco. A Comparative Legal and Economic Approach to Third-party Liti-
gation Funding. Cardozo Journal of International and Comparative Law, 2011, vol. 19,
str. 343–411.
DJINOVIĆ, Marko, VLAHEK, Ana. Uncharted Waters: An Analysis of Third-Party Litigation Fun-
ding in European Collective Redress. U.S. Chamber Institute for Legal Reform, oktober
80 Več o tem prav tam, str. 75–85. Avtorja razdelata sistematičen pristop zakonodajalca k normativnemu urejanju
TPLF.
Na ravni EU se že nakazujejo mogoči trendi regulacije na področju financiranja kolektivnih tožb s strani tretjih oseb.
Tako je bila nedavno sprejeta Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2022 s priporočili Komisiji
za odgovorno zasebno financiranje pravdnih postopkov (2020/2130(INL)) s predlogom Direktive Evropskega
parlamenta in Sveta o regulaciji financiranja pravdnih postopkov s strani tretjih oseb, dostopna na: (8. 11. 2022). Resolucija pomeni določen napredek
evropskega zakonodajalca v razumevanju TPLF v primerjavi s Priporočilom Evropske komisije (2013/396/EU).
MARKO DJINOVIĆ
Stroški postopka in financiranje kolektivne tožbe po Zakonu o kolektivnih tožbah 141
2019, dostopno na: https://instituteforlegalreform.com/research/uncharted-waters-
-analysis-of-tplf-in-european-collective-redress/ (6. 11. 2022).
DJINOVIĆ, Marko. Financiranje stroškov arbitraže s strani tretjih oseb. Pravnik, 2018, letn. 73,
št. 5/6, str. 343–384.
DJINOVIĆ, Marko. Odločanje o stroških in varščini za stroške postopka v arbitražah, ki jih fi-
nancirajo tretje osebe. Pravni letopis: zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni
fakulteti v Ljubljani, 2018, str. 223–252 in 292–293, dostopno na: https://www.dlib.
si/stream/URN:NBN:SI:DOC-U3Q4NCZA/4b93c528-dfbf-4766-bd7c-8c88aa-
d1442e/PDF (6. 11. 2022).
GALANTER, Marc. Why the »Haves« Come out Ahead: Speculations on the Limits of Legal
Change. Law & Society Review, 1974, vol. 9, no. 1, Litigation and Dispute Processing:
Part One.
GALIČ, Aleš, VLAHEK, Ana. Zakon o kolektivnih tožbah. Pravosodni bilten, Ministrstvo za pra-
vosodje: Center za izobraževanje v pravosodju, 2018, letn. 39, št. 2, str. 25–48, dostopno
na: https://cip.gov.si/media/1599/pb2_2018.pdf (6. 11. 2022).
HODGES, Christopher, PEYSNER, John, NURSE, Angus. Litigation Funding: Status and Is-
sues. Legal Research Paper Series, University of Oxford, 2012, No. 49.
KANTOR, Mark. Risk Management Tools for Respondents – Here be Dragons. V: Cremades,
B. M., Dimolitsa, A. (ur.), Third-party Funding in International Arbitration, Dossier X
of the ICC Institute of World Business Law. Pariz: ICC, 2013.
KHOURI, Susanna, HURFORD, Kate, BOWMAN, Clive. Third party funding in international
commercial and treaty arbitration – a panacea or a plague? A discussion of the risks
and benefits of third party funding. Transnational Dispute Management, 2011, Vol. 8,
issue 4.
PARK, W. William, ROGERS, A. Catherine. Third-Party Funding in International Arbitration:
The ICCA Queen-Mary Task Force. Austrian Yearbook on International Arbitration,
2015; Boston Univ. School of Law, Public Law Research Paper, No. 14-67; Penn State
Law Research Paper, No. 42-2014.
SAULNIER, Jérôme, MÜLLERWITH, Klaus, KORONTHALYOV, Ivona. Responsible priva-
te funding of litigation: European added value assessment. Brussels: Directorate-Gene-
ral for Parliamentary Research Services (EPRS) of the Secretariat of the European
Parliament, 2021, dostopno na: https://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/
STUD/2021/662612/EPRS_STU(2021)662612_EN.pdf (6. 11. 2022).
SEIDEL, Selvyn. Insurers Today, Third-Party Funders Tomorrow. Insurance Day, 2011.
SHANNON, Victoria, BENCH-NIEUWVELD, Lisa. Third Party Funding in International Ar-
bitration. Kluwer Law International, 2012.
STEINITZ, Maya. Whose Claim Is This Anyway? Third Party Litigation Funding (August 2,
2010). Minnesota Law Review, 2011, Vol. 95, No. 4; U Iowa Legal Studies Research Pa-
per, No. 11-31, str. 1269–1302.
VAN BOOM, Willem H. Third-Party Financing in International Investment Arbitration. Rotter-
dam: Erasmus School of Law, Erasmus Universiteit Rotterdam, 2011.
142
III.
Prve izkušnje s kolektivno tožbo
VELJANOVSKI, Cento. Third-Party Litigation Funding in Europe. Journal of Law, Economics
and Policy, 2012, Vol. 8, str. 405–451.
VLAHEK, Ana. Kolektivne tožbe kot novo pravno sredstvo zoper množične kršitve pravic iz
delovnopravnih razmerij. Delavci in delodajalci: revija za delovno pravo in pravo socialne
varnosti, 2018, letn. 18, št. 2/3, str. 495–515, dostopno na: https://www.dlib.si/stream/
URN:NBN:SI:doc-Y0D4E7TK/b32c28b6-cc1e-48e9-a7aa-51df0919ebb4/PDF (6.
11. 2022).
VOSS, Axel. Report with recommendations to the Commission on Responsible private fun-
ding of litigation (A9-0218/2022). Bruselj: Committee on Legal Affairs, Europe-
an Parliament, 25. 7. 2022, dostopno na: https://www.europarl.europa.eu/doceo/
document/A-9-2022-0218_EN.html#_section4 (7. 11. 2022).