Zabavne stvari. Francozi v Bobovcu. Burka za kratek čas. Spisal S a k. ^Francozi — Francozi ! Gorje in joj, — Francozi so blizo!" — ta strašen glas razlegal se je leta 1797. na cvetno nedeljo zjutraj po starem slavnem Bobovcu. Gospodarji, ki so ravnokar presmece vezali, gospodinje, ki so ravno v pečeh brskale, fantje in dekleta, hlapci in dekle, — ves bobovski rod plane iz hiš , tresoč se strahu, kakor šiba na vodi. „Francozi?" zakriči ob enem desetkrat sto grl, in stari in mladi obsipljejo človeka, kteri jim je donesel ta črni glas. Ta človek pa ni bil nikdo drug, kot bobovski krojač Marko Friravec. Ves teden klatil se je bil vedi ga Bog kje po „šteri", krpaje kmetom breguše in mavhe; po beguncih od vseh vetrov izvedel je tam strašno novico, ter odnesel ponoči svoje zdrave pete. In tako ga najdemo vsega upehanega zasopelega v domači vasi, sredi svojih prepadenih sosedov. Hoče mu odreči glas, zastaja mu dušek, in le s silo zajeclja še na kričanje Bobovčanov, kazaje z roko proti jugu: ?>J°j> — be — bežite, že so bli — blizo, — hujši so ko Tu -Tu —Turki, — je jih ka— kor li—listja in tra—trave!" S temi besedami zgrudi se ubogi preplašeni krojač brez zavesti na zemljo. Pa dosta izve-dili so Bobovčani, — slednjemu stopijo na glavi lasje po koncu, slednjemu šine groza v kosti in srce. In niso se šli pogovarjat in posvetovat, narazen jo pobrišejo, ko^bi jih razpihnila bora, vsak na svojo stran, vsak v svojo kočo. Hitro pobaše slehern , kar mu je najdražjega, nekteri zajašejo konje, in v malo trenutkih je ves bobovski rod na begu proti bližnjemu gozdu, njih vek in stok in jok odmeval je od sivih gora! Pri kurjem repu! tako niso dirjali ne Francozi nekdaj pri Rosbahu, ne poznej Avstrijanci pri Sadovi. Drug cepeče po drugem, drug suje drugega, — vsak bi rad bil prvi v gosti šumi, v varnem zavetji, in gorje mu, komur je ustvaril Bog preslabe ali prekratke one konce, ki jim mi pravimo: noge! Že se mu je zdelo, da mu žvižgajo krogle mimo uh, da ga hoče popasti brkač Francoz za vrat, — v trepetu in strahu ni se upal nobeden ozreti se, da bi ga morebiti ne doletela osoda Lotove žene. Toliko premogel je tedaj nagel strah nad najhra-brejši zarod pod solncem, ¦— spravil ga je ob um in pamet, otemnil mu je staro slavo junaštva*. Pa saj ima vsak človek v svojem življenji trenutke slabosti, v kterih prevlada slabotna telesnost pogumnega krepkega duha, — ne zamerimo tedaj vnukom nezmagljivih. očetov! K temu pomislimo, da Bobovčani v svojem skritem kotu med gorami že niso videli od turških bojev sem sovražnika „inter muros" (za svojimi plotovi), in so malo marali za homatije, ktere prevračajo veliki svet. Ali zdaj — zdaj prilomasti tako nenadoma v slovensko deželo tuja vojska, o kteri še niso bili ničesar slišali, zvoha njihovo skrito gnjezdo, — in jih oplaši, ko lisica kurje pleme! V njih domišljiji bili so Francozi divji rod samih velikanov, pesoglavcev in rabeljnov , ki se je pripodil najbrž iz devete dežele, kakor nekdaj Huni, Tartari in Turki, plenit in morit. Po vsem gozdu razleteli so se ubogi begunci, samo majhen trop držal se je svojega župana Jake Habzeka. Še le v temni goščavi, pet ur daleč od svoje domačije se ta trop ustavi in si oddahne. V vseh obrazih bila je podoba obupa in nadloge, opešani spokapljejo po zemlji, kakor muhe, nobeden ni spregovoril besedice, slišalo seje le ihtenje in stokanje. Slednjič začne modri župan žalovati in tožiti na glas: „Oh joj! kakošna grozna nesreča doletela te je slavni Bobovec, nekdaj gnjezdo prvih slovenskih sokolov, kaj godi se zdaj s teboj, preljuba domačija, kjer smo preživeli toliko srečnih dni! Jeli še stojite, naše drage hiše, ali služite krutim sovražnikom mesto grmade, v kterih ognji si pečejo naše prešiče in goveda? Jeli še živiš, črnko, naš srenjski bik, ali se že mastijo s tvojimi bedri tuji divjaki? C o ga, moja predobra kravica, ki si me obdarila že s petnajstimi teleti, še tičiš mar v svoji zvesti koži? Oj, — prežalostna osoda, kaj smo zakrivili mi pošteni Bobovčani, da nas kaznuješ tako hudo in strašno la Tako in enako tarnal je stari župan, podoben Rimljanu M arij u na kartaških razvalinah, in ž njim tožil 103 in vekal je slednji Bobovčan. Še le proti noči se begunci malo pomirijo, in splezajo nekteri na naj viša drevesa, drugi na bližnjo goro, da bi videli plamen ali vsaj dim goreče domačije. Vendar kako se zavzamejo, ko ne zagleda nobeden ne sledu ognja, marveč le čist zrak in jasno nebo! Začela se jim je povraČati tolažba in nada, češ, da so morebiti sovražniki, zadovoljni z obilnim drugim plenom, prizanesli njihovim kočam. Naposled sklenejo, poslati v noči proti Bobovcu ogleduhe, da bi izvedeli, kako in kaj? (Dal. prih.) 104 111 Zabavne stvari. Francozi v Bobovcu. Burka za kratek čas. Spisal S a k. (Dalje.) Pa kdo bo šel vohat in zalezovat sovražnikov pe-soglavcev, kteriše utegnejo zreti same ljudi? — to bilo je drugo vprašanje. Toliko srčnosti, tega ne smemo za-molčati? ni bilo v nobeni bobovski koži, da bi si^ bU upal kdo podati vragom v kremplje; dobro znan bil jim je pregovor: „Kdor nevarnost ljubi, bode ga konec v njej." Naposled premotijo vendar-le dva hlapca, obečavši jima zlate gradove in nove prazniške škornje; revno hlapce mora pač mnogokrat za svojega gospodarja seči v ogenj po pečene hruške. Na videz srčna udarita jo hlapca proti vasi, vsak po drugi poti; skoro naredi se noč, črna temna noč, da bi se dala šlatati, in konec je bil Bobovčanom nesrečne cvetne nedelje leta 1797. Kaka pa se je godila tačas, ko so se klatili po goščavah njegovi sinovi in hčerke, glasovitemu Bobovcu? Se je razsipal mar v prah in pepel, ali so jo potegnili Francozi z njegovimi velikanskimi zakladi? O kaj pa še! Stal ali prav za prav čepel je po svoji stari šegi v svojem kotiču mirno, kakor že pred pet sto leti. Le lačna živad drla se je v njem, sicer vladal je sveti pokoj. Vendar ne, nobene laži! V najlepšo njegovo hišo vgnjezdili so se neznani, nepovabljeni gostje, in glasilo se je ž nje vriskanje in petje. Glejte le: notri pri mizi sedijo trije rjavi brkači, jedo , rekel bi skoro, da zrejo tolstega purana in pijejo suho vince, ko bi se bili postili in pokorili ves dragi sveti post, ali ko bi jih srečala bila lakota. Tako veseli, živi in brezskrbni so, da bi ne mogli bolje biti na pustni dan. Pa pasja noga! to niso slovenski ljudje; vsa njih postava in prikazen je nenavadna, čelarna, vzlasti pa njih žlobudranje in klepetanje! Zopernaravno, na nos jim teče to, pač mora biti „barbarsko.** So tedaj te pokveke res iz devete dežele divjaki? Napačna je ta, moj prijatelj, marveč: to so sinovi najomikanejšega naroda pod soln-cem, kteri se redi le s „frajastjo" in „glorijo", Čegar muhe lovi celi svet, z eno besedo: to so Francozi. Ni se tedaj zlagal bil krojač Frfravec; priroštali so zares v Bobovec Francozi, samo da niso bili niti velikani niti pesoglavci, in da so mesto cele vojske prišli le trije; pa še ti trije so bili le beguni ali de-serterji. Sment si ga vedi, zakaj neki so se izneverili gospodu Bonapartu, — jim je li delil premale cmoke, ali so se zbali bežečih cesarskih trum? Kdo ve? Mogli pa so že imeti čudne nose, da so vedeli izduhtati to najvarnejše zavetje sveta; kajti še zdaj je le malo-kterim znano, in zastonj ga iščeš na Kozlerjevem zemljovidu. Izprva zavzamejo se gospodje deserterji, da so pred njimi pobrali šila in kopita vsi živi in mrtvi te vasi; za drugimi je ušel namreč tudi prestrašeni krojač, ko se je prebudil iz medlevic. Boje se kake zvijače, preiščejo vsako kočo, — pa nikjer ni človeškega sledu! Pa vojak ve se hitro udomačiti; lačni in upehani so bili, brez dolgega premislika napravijo si tedaj j užino, kakoršne še jim najbrž ni njihov general nikoli dal. Pa saj je tudi v Bobovcu puranov in vina bilo, ko pri nas vrabcev in vode. Da so pri takošni dobri gostii potem prihajali čedalje veselejši, da se jim je popolnoma razvezal jezik in so pozabili vse pretrpljene trude in težave, tega jim ne zamerim ne jaz ne ti, ljubi bralec, kajti ob enaki priliki bi tudi mi dva ne sedla tiho za peč. Poznal pa bi tudi rad človečeka, kteremu bi zlato slovensko vince ne razgrelo srca kakor ogenj peči. Kako se je godilo na dalje ta večer trem Francozom, jeli so spali pod posteljo, jeli pod mizo, tega pozve-deti mi ni bilo mogoče, — pa tudi ni nobena škoda. Gotovo pa so se prepričali, da slovensko vino, kakor črna mati noč, ima svojo moč! Tedaj lahko noč! V črni šumi bobovski rod ni mogel niti jesti niti zatisniti očes; hudo trla ga je skrb za svoj in svojih očetov dom. Zeljno pričakovali so nazaj izposlanih ogleduhov, kajti hujše nesrečneža muči dvomba, ko žalostna resnica. Naposled, ravno ko je začela odpirati zora svoja zlata vrata, pridirja en hlapec. „Jemenesta, vse gomazi po vasi groznih Francozov, kakor mravelj" — zakliče jim že od daleč nasproti. Pripovedoval je potem na vsa usta, kako je bil v temi zlezel po štirih okoli plotov celo blizo vasi, kako jih je videl peči si v dvorih v velikem ognji cele bobov-ske vole in svinje, kako bi ga bili skorej zagrabili za vrat, če se ne bi odkadil še o pravem času urnih nog. Da-si so temu hlapcu sicer pravili, da rad s preveliko merico meri, danes bile so jim njegove besede gola resnica, — in zatoraj zaženejo vnovič vsi glasen jok in stok. Zupan Habzek naglaševal je, ko včasi pri nemških romarjih kak dedič, in vsi njegovi podložniki so javkali za njim. Le hlapcu, kteri je donesel črni glas, ni se htelo prav vdati; da, na tihem se je smejal, 112 misleč: „Le derite in cmrdajte se neusmiljeni skopini, ki trpinčite nas uboga družinčeta noč in dan s težkim delom, pa še nam trgate od zasluženega plačila! Prav se vam godi!" Toda ni dolgo trpelo ne hlapcevo veselje ne ve-kanje Bobovčanov. Kajti kako uro potem prisope drug ogleduh s celo drugačnim naznanilom. „Hvala Bogu", zakliče, „prazen je bil naš strah, ne enega sovražnika ni v Bobovcu." Hotel je še dalje govoriti, pa pretrga mu besedo sto glasov: „Lažnjivec, potepin, izdajavec!" Ko bi trenil, obsuje ga vse mlado in staro, župan pa zareži nad njim s povzdignjeno gorjačo: „Kaj? smo li mi tvoji norci? Ali bi nas spravil rad divjakom v pest?" Tako je bila žalost vse spravila ob up, da so se jim zdele besede poštenega hlapca neverjetne. Izprva stal je ves osupnjen, misleč, da so ga ukanile njegove oči in ušesa; ko pa zve, da je bil prvi ogleduh došel z nasprotnim oznanilom, začne tega zmerjati na glas laž-njivca, in hitro vname se med njima hud prepir, kteremu naredi slednjič župan konec s tem, da zapove oba zvezati. Resno trjenje in zagotovljenje sicer vrlega hlapca, kteri je došel pozneje, spravilo ga je ven-dar-le v dvombo nad besedami prvega. (Dalje prihodnjič.) Zabavne stvari. Francozi v Bobovcu. *) Burka za kratek čas. Spisal S a k. (Dalje.) „Ej čakajte le, pokveki, ne damo si od vaju vezati kosmatih na nos" — tako zagrozi se prebrisani Habzek in zbere koj ,,prisežene može" kot svetnike najviše bo-bovske sodnije. Oba hlapca vzamejo v ostro zaslišbo, in imeli so kmalu mačka v mavhi! Lažnjivo hlapce, da-si sicer vrlo polzkega jezika, zamotalo se je v grozne protigovore, in blebetalo je potem vse zmedeno. ,,Laž na laž" rekel je naposled predsednik, vtelešena modrost, „mislim, petdeset gorkih na sedalo spravilo ga bo na pamet in resnico." „Petdeset gorkih" — pritrdili so vsi svetovalci. Al ta neusmiljeni izrek zadene hudodel-nika kakor strela z jasnega; obledi od temena do pete, pade na kolena, in s po vzdignjenimi rokami prosi: „od-pustite mi, ljubeznjivi oče župan, odpustite mi za božjo voljo." Toda s tem, da je priznal sam svoj greh , vlil je le olje v ogenj; kakor truma volkov plane zdaj bo-bovska drhal na-nj z batinami, pestmi in kletvami. Gotovo ne bi bil odnesel zdrave kože in celih kosti, ako bi ga ne bili ubranili sodniki srditih Bobovčanov, klicaje, da se mu bo naštelo vseh prisojenih „petdeset" pod staro lipo sredi vasi, kjer so že od starodavnih časov tepli svoje zločince ali delinkvente. Zdaj ni bilo duše, ktera bi dvomila nad resnico besed druzega ogleduha. Brez pomislika udarijo tedaj begunci proti dragi očetnjavi nazaj , najsrčnejši korenjaki naprej. Zvezanega so vlekli obsojenca s seboj. Ko pa drencljajo in šlatajo tiho v upu in strahu po gozdu naprej , — udari jim iz daljave na ušesa nenadoma glas. Vsi groze ostrme. Čedalje bliže se je čul neznani glas; in slednjič — slednjič spoznali so po njem *) Tudi „Mlinar Matne" pride na vrsto. Ali bote kaj za „ko-ledar" poslali? Vred. svojega bobovskega lončarja Dideldidajčeka. „Kje neki ste Bobovčani?" — klical je na vse grlo v eno mer. Zdaj župan Habzek zakriči: „Kaj pa je? Tu-le smo." „Za Božjo voljo, dirjajte domu" — bil je odgovor iz daljave — „imamo jih, imamo zaprte divje Francoze!" Begunci niso vedeli, je li bi upali lastnim ušesom; gledali so drug druzega debelo. Pa v tem že priskače do njih ves radosten Dideldidajček, bobovskf' šegavec, in jame pripovedovati na vsa usta, kako je /on z ne-kterimi tovarši zasačil v županovi hiši omenjene tri Francoze. Kakor sem namreč že povedal, razleteli so se bili vaščani v prvem strahu na vse strani po gozdu, in nekteri možje so že drugo noč pritavali k svojim kočam nazaj, da bi zvedeli njih osodo. ^Mislite si samo" — tako je govoril lončar — „kako smo se prestrašili, ko zagledamo v temi v županovem hramu luč; pa ker ni bilo drugje nikjer ne duha ne sluha od sovražnikov, rečem jaz: zdaj le tiho, lehko se je vrnil župan domii, ali pa se je pritepel kak capin k nam ; videti moramo, kako in kaj ? Kakor mački elezemo vsak na drugi strani okoli plotov k hiši; jaz prvi po-luknem skozi okno, in kaj menite, da sem zagledal ? Tri velike brkaste divjake, ki pa morejo že francozki vojaki biti, ker so oblečeni skoraj ko naši cesarski. Pokali in žrli so, pa še skakali in vriskali vmes, ker so se bili že „starega" jako nalezli. To smo vse dobro videli mi možje zunaj; kar nam drugim šepetne Tuka-čov Tone na uho: Veste kaj, saj nismo mevže, pet nas je močnih in trdnih, čemu bi se bali teh pijanih „faga-buntov?" Hajdimo nad-nje! Ni bilo treba nam tega dvakrat reči, srčnost šine vsem v kosti. Hitro poiščemo si sekir in kos, pa kar udarimo v hram. Zvežemo jih ko mesarji teleta, da-si so kleli in kričali hujše od Turkov. Pometali smo jih potem in zaprli v s vinski hlev, po kterem še zdaj razsajajo , da bi se lahko podrl. Le hitro domu, da jih boste videli!" Tako dobro odrezal se je junak Dideldidajček, bo-bovskemu rodu pa se je spremenil strah v neskončno veselje. Kar je bilo mladega in starega, možkega in ženskega, vse zagnalo je grozen krič in vrisk, da so pobegnili iz onega gozda vsi medvedje in lisjaki, pa jih še dandanes ni nazaj. Spustili so se mahoma proti vasi, hitreje, ko so bežali poprej iz nje. Ali medpo-toma skoči jim njihov obsojenec v stran, in zgine v goščavi; niso ga videli več, srečno odnesel je pet6 odmerjenim ,,petdeseterim." Bobovska in ljubljanska policija pa ga neki še iščete in preganjate današnji dan po vseh kotih nesrečnega slovenskega sveta. Dospevši do svojih priljubljenih koč, prepričali so se Bobovčani, da se ni zlagal lončar; koče kazale še so zdrava svoja rebra, krave in voli pa svoje rogove. Tudi Francoze so še imeli v kletki, pa ti tički se niso dobro počutili, kajti kleli in razsajali so notri, ko za časi zverine tulijo in divjajo po kaki menažeriji. Ali zunaj stražili so ž njih lastnimi puškami zmagavci še z večim ponosom kakor nekdaj „purgarski gardisti" na Grački „hoptvahti". Z neskončnimi živio- in slava-klici pozdravi bo bovško ljudstvo hrabre svoje junake, vredne sinove slavnih očetov, rešitelje stare domačije. Ko si je potem okrepčalo lačne želodce z bobom, skliče župan po šegi rimskih konzulov ves rod v veliko skupščino. Troje vprašanje postavil je tu gospod predsednik slavnemu zboru: „Kaj bi počeli z divjimi jetniki? kako bi dali plačilo zmagonosnim junakom? in kaj bi se naj storilo, da obvaruje svojo vas v prihodnje enakih ali še hujših napadov ?" -— Zdaj se je vnel krič in prepir, sukalo se je na enkrat sto jezikov ! (Dalje prihodnjič.) 129 Kratkočasilo berilo. Francozi v Bobovcu. Burka za kratek čas. v Spisal S a k. (Dalje in konec.) Morebiti so prinesli vjeti deserterji seboj duha „modernskih idej", kajti dvignila je zdaj huda opozicija v zboru svojo glavo, in pokazala bobovskim oblastnikom močne rogove. Cvet te „radikalne" stranke bilo je mlajše pleme fantov in novih gospodarjev, kteri bi tudi radi govorili in odločevali v srenjskih zadevah. Očete osupnila je ta poprej ne videna in neslišana prikazen , in nektere zgrabi pravična jeza. Šment si ga vedi, kakov bi bil konec tega pričkanja in prepiranja, ako ne bi imel Bobovec moža, kakoršnega bi bilo dan danes treba v marsikterem deželnem zboru: groznega ve kača! In ta ni bil nikdo drug ko bobovski mlinar, mesar in krčmar v eni koži: Lukež Kozel. Ta okrogli velikan razpel je zdaj svoja široka usta, in prevpil z oroslanskim glasom ves možki in ženski spol, kriče: „Tiho, jezike za zobe! Naj izrečejo oče župan prvi svojo misel!" — Ves zbor odreveni in potihne, ko bi ga z vodo polil. Ali županu zvonile so mlinarjeve besede zelo sladko po ušesih. Stori tedaj skupščini v imenitnem govoru svoje predloge: naj bi se zoper nove napade sovražnikov oborožilo vse, kar je človečjega od desetega do šestdesetega leta (tedaj gotovo „allgemeine Wehrpflicht"); naj bi se podarilo petim junakom vsakemu po pet kokoši, dve puri in bokal repnega semena; naj bi se-------— tretjič? Zastran vjetih Francozov Habzek ni vedel nobene umne povedati. Prva dva predloga sprejel je zbor „per acclamationem", k poslednjemu pa je vpilo mnogo glasov: „Na kol z divjaki!" Mnogo drugih kričalo je: „Pretepimo in spodimo jih tje, odkoder so se priklatili." Dideldidajček pa je djal: „Nak? ne bodimo bedaki, če jih spodimo, ^vrnejo se morebiti kmalu z vso vojsko k nam nazaj. Cujte, mrcine redili so se zdaj z našimi purani, naj še pokusijo naš bob; dokler ne gre sovražnik iz dežele, podržimo jih v luknji! Potem pa jih pošljimo cesarju, gotovo nam bo za naše junaštvo podelil kak zlat križec, ali nas bo oprostil dač!" Z veselimi „ pravo"-klici sprejeli so Bobovčani ta nasvet, zvitemu lončarju pa se je dozdevalo skoraj, da že vidi na svojih prsih bliščečo svetinjo. S tem sklepom končal je zbor, in osoda vjetih deserterjev bila je odločena. Mislim, da ti je, slovenski bralec, znana ona baza sočivja, ki jej pravimo bob; bob je na Slovenskem narodna jed in oblizek. Ko sem še pasel krave, moral sem ga pod streho-spraviti vsak ubog dan precejšnjo skledo, Če ne, bilo je za mene gorje! Da, Slovenci imamo toliko boba, da ga mečemo dostikrat v steno, na priliko v liberalnem (!) graškem deželnem zboru. To žalostno narodno jed, ustvarjeno le za debele močne želodce Slovencev, kako bi jo prebavil tenek olikan francozki želodec? Bila je tedaj najhujša muka in kazen jetnikom, ne mogel bi jim hudobnež Dideldidajček veče zmisliti. Ko je postavila prvikrat županovka pred brkaste deserterje veliko skledo mastno zabeljenega boba, se ga nobeden doteknil ni; al žugajoče puške in kose stražarjev podučile so jih, da tu ni Šale, ampak da velja: jej tiČek ali pogini! Začnejo tedaj po skledi rovati in počasoma požirati, pa gorje — obotavljalo se jim je! Kaj je bilo neusmiljenim Bobovčanom za to mar? Ravnali so se po načelu: Kdor se med volkove poda, mora ž njimi tuliti. Hudo siljenje in strah za zdravo kožo storila sta, da so čez dobro uro Francozi skledo imeli prazno, — trebuhe pa preobložene — napete! In ka-košni še so bili le nasledki tega obeda!! — V Bobovcu ni bilo pa nikoli toliko krohota in smeha, ko ta dan. Drugo poldne pričakovali so jetniki nove jedi, toda ukanili so se! Prišla je sopet skleda debelega boba. To videče, popade jih jeza in obup. Jamejo rjoveti, kričati in divjati, da je naše vaščane obšla groza in so jih ukrotili le z največim trudom. Premagani in trdno zvezani brkači, spoznavši, da je prazen vsak upor, vzamejo slednjič sopet svoje žlice, in hitreje ko prejšnji dan, izpraznili so skledo. Enaka godila se jim je odsihmal vsako poldne, in čuda! čedalje bolje dišal jim je bob, — v štirnajstih dneh so mu bili popolnoma privajeni! To se je Bobovčanom jako dopadlo, in oleh-čali so jim žalosten stan v marsikterem oziru. Bobov- 170 čanke pa, ženice mehkega srca ko vse Slovenke, milo vale so jih na tihem, in županova mlada Katrica, ktera jim je hrano kuhala, vtaknila je večkrat pod bob kako klobaso! Jezila se le je, da ni razumela besedice njih „barbarske šprahe"; kajti rada bi šeptnila^ kte-remu v tolažbo kaj na uho, kadar jim je prinesla polno skledo. Vzlasti na najmlajšega med njimi obračala je rada oči, in nekako čudno prihajalo jej je pri srcu, če se jej je klaverno nasmehljal. Prešlo je tako nekaj tednov, bobovski rod, boječ se novega napada, uril se je v orožji dan na dan. Toda žalibog! ni mu prišla več prilika, pokazati pred svetom svojo hrabrost. Kajti naglo poči glas, da je hudi Napoljon Bonokarte pobral šila in kopita z vso svojo vojsko, in se odkadil iz Slovenskega. »Prosta je dežela", vriskalo in popevalo se je od Pohorja do izvoljenega sveta Čičev, in jek tega veselega glasu udaril še je le v bobovski kot. Obudil je v vsaki koči veliko radost, vzlasti očetu Habzeku odvalil se je zdaj težek kamen raz srce. Še isti dan sklenejo: jutri ob zarji odrinejo naj naši rešitelji in junaki s svojimi jetniki proti onemu velikemu mestu, kjer je cesar doma, — proti Dunaju! Ta slednji večer pogostili pa so deser-terje za slovo, ne z bobom, ampak s tolstimi gibanicami, ktere se jim gotovo niso ustavljale v grlu. Veselo in ponosno, ko Savojardi medvede, gnali so naši korenjaki svoje nepovabljene goste iz Bobovca, in koračili proti mesticu C. Nikdo ni žaloval po njih, razun županove Katrice; hudobni jeziki trdili so celo, da je večkrat objokane oči imela. Morebiti da! — Vse vasi, skozi ktere so potovali, slavile so na glas junake, in poveličevalo je tisuč jezikov ime: Bobovec. Pa druga je bila v mesticu C. Tukaj obdajo jih kmalu cesarski vojaki, in zvedevši njihov namen, otmejo koj vjete Francoze, ter pokažejo njihovim gonjačem — brez zahvale in plačila — pot domu! Grozno razkačilo je to hrabre Bobovčane, — pa kaj jih je premoglo — pet zoper petdeset! Mislili so si: Glejte, tako plačuje svet, ter so se vrnili v svoje rojstno gnjezdo, — pobiti in ukanjeni. Zlatih križecev in oproščenja od dač čakajo pa še današnji dan, in bodo najbrž^ čakali do sodnjega dne. Bahajo se radi, da je cesar njihov dolžnik. Zdaj tedaj veš, moj bralec, kaka se je godila Bo-bovčanom in njihovim jetnikom leta 1797. In če ti h koncu povem, da je ta dogodba — „mutatis mutan-clis" — resnična, ali mi hočeš verjeti? Preden pa vržem pero iz rok, podam ti še nekaj , kar te bo gotovo po ušesih pošegetalo. Bob, oni zaničevan, zasmehovan, in vendar dober bob jedo za Slovenci dandanes najrajše Francozi. Kako pa to? Poslušaj me. Imenovani trije deserterji nesli so si za spomin iz Bobovca v žepih nekaj boba, s kterim so jih ondi tako mučili. Ko se vrnejo čez mnoga leta ti Francozi v svojo domovino, vsejali so nalašč bob na svoji zemlji, in čuda, rastel je tako lepo in obilno, ter sčasoma ljudem tako dopadel, da je postal v nekterih krajih narodna jed! — Piše mi nek znanec iz Pariza, da je zagledal unidan v veliki razstavi — čujte čujte! — tudi slovenski pofranco-žen bob. Oj, če se mu podeli kaka „Preismedalja", naj bi se vendar poslala našim Bobovčanom. Bogme, vredni je so, — vsi Slovenci se ponašamo ž njimi. Večna slava jim! Živeli pet sto let po večnosti. „Bobovec ne bo izmrl, Pred se bode svet podrl !u 171