Tone Ferenc IZGNANCI KOT CENENA DELOVNA SILA NEMŠKEGA RAJHA Ena izmed številnih kategorij delovne sile v nemškem rajhu med drugo svetovno vojno so bili tudi izgnanci. To so bile predvsem žrtve na­ cistične raznarodovalne politike in nacisti jih niso pregnali z njihovih domov v nemški raj h z osnovnim namenom,' da bi jih uporabljali kot delovno silo. Vendar so to postali in ostali prav do zloma nemškega tret­ jega rajha. Med milijoni tujih delavcev v nemškem rajhu sicer niso bili velika skupina, vendar zaradi svoje posebnosti zaslužijo posebno obrav­ navo. Izvor izgnancev Za vse ljudi, za katere je tisti čas v nacistični terminologiji veljal vzdevek »die Absiedler« (odseljeno, v resnici izgnanci), velja, da so bili samo iz nekaterih zasedenih pokrajin in sicer iz slovenske Štajerske, Gorenjske, Alzacije, Lotaringije in Luksemburga.- Za vse te pokrajine pa je značilno to, da je Hitler v njih po nemški zasedbi spomladi 1940 in 1941 uvedel podoben sistem nemške civilne uprave, da jih je dejanskoi precej vključil v nacistični družbeni sistem in jih je nameraval slej ko prej tudi formalnopravno priključiti k nemškemu rajhu. Vsaj za omenjeni sloven­ ski pokrajini natančno vemo, da so ju nameravali že 1. oktobra 1941 slo­ vesno priključiti k rajhu, vendar so nato priključitev iz »zakonskotehnič- nih razlogov« vsaj dvakrat odložili, končno pa je že napisani Hitlerjev odlok o priključitvi ostal brez podpisa, ker je priključitev onemogočil osvobodilni boj slovenskega naroda. Vsem petim pokrajinam z nemško civilno upravo je skupno tudi to, da so nacisti v njih podobno uredili vprašanje državljanstva in na tej osnovi tudi uvedli vojaško obveznost. Te zasedene pokrajine, ki so jih povečini naseljevali Slovenci,, Fran­ cozi in Luksemburžani, so podobno kot priključena vzhodna območja za­ hodne Poljske, po nemški zasedbi postale predmet sistematične in inten­ zivne nacistične raznarodovalne politike. Po raznarodovalnih ukrepih, ki so, jih šefi civilne uprave (dr. Sigfried Uiberreither v Spodnji Štajerski, Franz Kutsçhera in nato dr. Friedrich Rainer na Gorenjskem, Robert Wagner v Alzaciji, Jošef Bürckel v Lotarginiji in Gustav Simon v Luk­ semburgu) začeli uvajati takoj po zasedbi oziroma uvedbi civilne uprave (v zasedenih slovenskih pokrajinah npr. po Hitlerjevem naročilu: Machen Sie mir dieses Land deutsch!), naj bi se nenemško prebivalstvo čimprej in čim popolneje ponemčilo. Verjetno so najkrajši rok za popolno ponem- 47 čenje določili Spodnji Štajerski, saj so izjavljali, da se bo tam čez tri ali štiri leta govorilo samo še nemško.1 - Za naciste so bile eden najpomembnejših ukrepov za popolno po- nemčenje teh pokrajin množične deportacije francoskega, slovenskega in drugega nenemškega prebivalstva. Ne poznamo še sicer natančneje naci­ stičnih deportaci j skih načrtov za vsako od teh pokrajin, temveč le za nekatere, vendar lahko trdimo, da so predvidevali izgon velikega dela prebivalstva, v slovenskih pokrajinah npr. kar eno tretjino (220.000— 260.000 oseb) in to v nekaj mesecih (od maja do oktobra 1941). V Alzaciji in Lotaringiji so deportacije prizadele zlasti tri vrste ljudi: 1. Žide in ljudi iz severne Afrike, 2. po letu 1918 v, ti deželi pri­ seljene Francoze in 3. domače prebivalstvo, ki je bilo navezana na Fran­ cijo. Po nepopolnih podatkih so v novembru 1940 izgnali v nezasedeni del Francije okoli 120.000 oseb iz Alzacije in okrog 66.000 iz Lotaringije. Nato so nehali izganjati ljudi v večjem številu v nezasedeni del Fran­ cije. V zasedenih slovenskih pokrajinah so deportacije prizadele tudi tri vrste ljudi: 1. slovensko izobraženstvo in druge narodno zelo zavedne Slovence, 2. priseljence po letu 1914 in, 3. prebivalstvo nekaterih obmej­ nih predelov. Od junija do konca septembra 1941 so ob premagovanju nekaterih ovir (transportnih, nastanitvenih, vojnih in političnih) v 38 transportih izgnali v Srbijo in Hrvatsko okrog 17.000 Slovencev, kar po­ meni le majhen del tistega števila ljudi, ki so ga nameravali izgnati. Na­ daljnje deportacije Slovencev v Srbijo in Hrvatsko, zlasti pa izgon ob­ mejnega prebivalstva, so se namreč zaradi razmer, ki jih je povzročila • vstaja jugoslovanskih narodov, popolnoma ustavile, podobno kot pred nekaj meseci v Alzaciji in Lotaringiji ter v t. im. priključenih vzhodnih območjih v zahodnem delu Poljske.2 Kot vidimo, so nacistične deportacije tako v obeh zasedenih franco­ skih kakor tudi v obeh zasedenih slovenskih pokrajinah prizadele tri vrste ljudi. Med temi v francoskih pokrajinah ni posebej francosko go­ vorečega ali francosko čutečega izobraženstva, ker so francoske oblasti še pred nemškim napadom na Francijo spomladi 1940 umaknile mnogo prebivalcev iz teh obmejnih pokrajin, izobražence, ki so ostali, pa so izgnali nacisti takoj v prvih tednih okupacije brez posebnega, vnaprej pripravljenega načrta. Če so nacisti potlej še hoteli pregnati kakšno večje število ljudi z njihovih domov, so jih lahko odpeljali le v nemški rajh. Nasproti izrazu »Aussiedlèr« ali »Evakuierte«, ki je veljal za osebo, pregnano v nezase­ den del Francije, Srbijo, Hrvatsko in generalno gubernijo na Poljskem, so nacisti za tiste, ki so jih iz omenjenih petih pokrajin začeli izganjati v rajh, uporabljali izraz »Absiedler«. Izraz »Umsiedler« (preseljenec) je veljal za nemškega preseljenca. Nacisti so tako že z imenom samim razli­ kovali dve kategoriji ljudi, ki so jih pregnali z njihovih domov: v prvi so bili tisti, ki so jih izgnali ven s t. im. »interesnega območja rajha«, v drugi pa tisti, ki so jih izgnali-v nemški rajh ali pa v* pokrajine, ki so 1 Glej navedeno literaturo, št. 6 in 7. 2. Glej nav. vire št. 1, 2„ 4 in. lit. št. 4; 5, 7. 48 bile v t. i. »interesnem območju rajna«, tj. tiste, ki so jih nameravali slej ko prej tudi formalnopravno priključiti k nemškemu rajhu. Za nas to nacistično razlikovanje pojmov niti ni tako pomembno, da bi uporab­ ljali za vsako kategorijo posebno ime, ker je ljudem iz obeh kategorij skupno predvsem to, da so bili žrtve nacističnega nasilja, saj so jih nacisti nasilno izgnali z njihovih domov. Zato lahko za obe kategoriji, v slovenskem jeziku uporabljamo skupno ime »izgnanci«. Pri tej vrsti izgnancev pa glede na vzrok njihovega izgona ne gre za kakšno enovito skupino ljudi, temveč za več skupin. Največjo skupino so sestavljali Slovenci, ki so jih nacisti še pred koncem leta 1941 nameravali izgnati iz obmejnega pasu ob Savi in Sotli v Srbijo ali Hrvatsko, da bi napravili prostor za naselitev nekaj deset- tisoč Nemcev. Ti Nemci naj bi sestavljali t. i. branik v jugovzhodnem kotu velikega nemškega raj ha. Ker pa nemirne razmere niso več dopu­ ščale izganjanja Slovencev v Srbijo ali Hrvatsko,- so jih 37.000 po Himm- lerjevem povelju z dne 18. oktobra 1941 s 63 transporti od 24. oktobra 1941 do 30. julija 1942 odpeljali v nemške pokrajine. Novo skupino so sestavljali tisti Slovenci, Alzačani, Lotaringijci in Luksemburžani, ki so jih pregnali v rajh iz političnih razlogov, tako zaradi njihovih zvez z odporniškim gibanjem, nasprotovanja okupacij­ skim ukrepom, politične nezanesljivosti za bivanje v t. i. obntejnem pro­ storu itd. Vendar pa po nacističnem gledanju njihova krivda ni bila to­ likšna, da bi jih poslali v koncentracijska taborišča. V tej skupini je bilo okrog 8000 Slovencev iz Spodnje Štajerske in* Gorenjske, ki so jih po Himmlerjevem odloku z dne 24. januarja 1942 izgnali od marca 1942 do avgusta 1944 kot sorodnike partizanov in ubitih talcev. Po novem Himmlerjevem povelju z dne 25. VI. 1942 so pri treh od šestih akcij v Spodnji Štajerski ločili otroke od odraslih in poslali od­ rasle v koncentracijska taborišča, otroke pa v Nemčijo. Iz Gorenjske pa so otroke in odrasle skupaj poslali v Nemčijo. Tej skupini je zelo po­ dobna skupina slovenskih izgnancev iz Koroške, okrog 1000 oseb, Slo­ vencev, ki so jih po Himmlerjevi odredbi z dne 25. avgusta 1941 zaradi njihove velike nacionalne zavesti in protinacističnega razpoloženja sredi aprila 1942 odpeljali v Nemčijo.3 Za Alzacijo in Lotaringijo so nacisti računali z večjimi deportacij- skimi akcijami, saj je sam Hitler izjavil, da je treba samo iz Alzacije izgnati še četrt milijona francosko usmerjenih ljudi, za Lotaringijo pa neki vir pripoveduje, da so nameravali izgnati še nadaljnjih 60.000 oseb. Vendar so se zaradi vojnih razmer na dveh konferencah (4. avgusta 1942 za Alzacijo in 28. novembra 1942 za Lotaringijo) morali predstavniki za­ interesiranih ustanov dogovarjati za deportacije v manjšem obsegu. Po podatkih glavnega štabnega urada državnega komisarja za utrjevanje nemštva so jeseni 1942 in pozimi 1942—1943 odpeljali v Nemčijo 12.905 oseb, za katere so menili, da so »neustrezne za bivanje v obmejnih po­ krajinah, ker so se prav do poslednjih dni aktivno, postavile proti priza­ devanjem rajha (ne da bi se izrecno sovražno udejstvovale proti rajhu)«. 3 Glej nav. vire št. 1, 2, 5, 6 in lit. št. 7. 4 Zgodovinski časopis 4g Samo v Lotaringiji so od 10. do 28. januarja 1943 odpeljali v preselje- valna taborišča v Sleziji 8831 oseb. Večino njih so izgnali zaradi tega, ker je po uvedbi nemškega državljanstva avgusta 1942, ki je imela za posledico uvedbo vojaške obveznosti, zaprosila za dovoljenje, da se izseli v Francijo. Značaj represali j so imele tudi deportacije prebivalcev Lu- . ksemburga, ki so- konec avgusta in prve dni septembra 1942 z množično stavko demonstrirali proti uvedbi nemškega državljanstva in z njo zve­ zane vojaške obveznosti. Po odloku z dne 13. septembra 1942, ki so ga začeli izvajati 18. oktobra 1942, so po podatkih glavnega štabnega urada državnega komisarja za utrjevanje nemštva izgnali v nemške in poljske pokrajine 652 oseb.4 Medtem ko je bil za deportacije ljudi ven iz t. i. interesnega območja nemškega rajha zavezan glavni državni varnostni urad, pa je Himmler za izganjanje ljudi v nemški rajh zadolžil glavni štabni urad državnega komisarja za utrjevanje nemštva v Berlinu. Po podatkih te ustanove naj bi odpeljali v rajh okoli 80.000 izgnancev. Koliko je bilo izgnancev iz posameznih dežel v nekaterih mesecih 1943. in v začetku 1944. leta, pokaže ta tabela, ki sem jo sestavil po poročilih omenjenega berlinskega urada (gl. tabelo na str. 51). Kot vidimo, so na tem pregledu še tri skupine izgnancev in sicer iz Poljske in iz baltiških dežel. Gre za okrog 24.00Q ljudi iz t. i. priključe­ nih vzhodnih' območij, ki so jih nacisti poslali v nemški rajh z izrazitim namenom, da jih ponemčijo. Zato na tem pregledu najdemo dve vrsti ljudi iz Poljske 1. januarja 1944 že zunaj taborišč. Pri Estoncih in Le- toncih gre za nemške preseljence, ki so se po letu 1939 preselili na Polj­ sko, nato pa svojevoljno zbežali nazaj v domovino. Spravili so jih v tabo­ rišča in imeli za izgnance (Absiedler).5 Položaj izgnancev Vse vrste izgnancev so z večjimi ali manjšimi transporti odpeljali v nemške pokrajine in so še posebej pazili na to, da ne bi kje prišli v stik z narodno sorodnim prebivalstvom. Tako Slovencev niso pošiljali v zasedene pokrajine Avstrije, Češke in Poljske, za izgnance iz Alzacije, Lotaringije in Luksemburga pa ni smelo biti prostora v nemških pre­ delih zahodno od Rena. Himmler je kot državni komisar za utrjevanje nemštva ukazal, naj izgnance namestijo v preseljevalnih taboriščih Volks­ deutsche Mittelstelle (VoMi). Vodstvo VoMi s to odločitvijo ni bilo za­ dovoljno, saj je imelo v nekaj sto taboriščih več kot dvesto tisoč nemških preseljencev, a ni moglo uspešno ugovarjati Himmlerju. Slovenske iz­ gnance so npr. namestili v več kot 200 taboriščih v devetih nemških pokrajinah, največ v Spodnji Sleziji, Saški in na Wurttëmberskem. Tiste izgnance iz Alzacije, Lotaringije in Luksemburga, ki so jih izgnali jeseni 1942 in pozimi 1942—-1943, so poslah v taborišča Schelklingeh bei Ulm 4 Glej nav. virovi št. 1, 2 in 8 ter lit., št. 5. 5 Glej nav. virov št. 3 in lit. št. 3. 50 тмол qipspoqe} л ABOUBuSzi Si шол m jçxjoqBt tminz 3fuagui9uocJ uz tfjtiqosods 'A3DUBU8ZT ^ TWOA _; 4ï??TJoqB^ л 0 AOOUBtlgZT > . S ВДОД •w pçuoqe; Çetinz sCuaourauođ BZ qruqosods 'ASOUBUgZT a > ТМОЛ ^ ЦТО^ТЈОС^ л AOOÎTBUgZT o <д pçuoq^ tmmz afirapurauod I3z qiuqosods 'ASOireuSzi O) Tji co co ^ CO t- CM ч^ t- t- ^ co ir- C- CD Tt* i> H N œ co TÎ* «# r-î IO гЧ •* ш тЈ< IO CO CO co -^ m co O o co tr­ es O CO D- *ej« Ol co co t- o t- ^ oj t> oi C- O CO CO i-t co o m co co co CO »-t c- ^ Л (D C* Tt* i-l (M CD CO c4 Ì-H Lfiosijoqe} л AODUBUgZT ШОЛ osuoqi^ ÇBTinz SCU90UI9UOđ BZ inuqosods 'AaouBTiSz] Cû' 00 t- t- ^ CO C- o io os o œ ai c^ io. m ^ ^ l> N IN > H CD -^ 00 •* co a> co © co in IO > CO CO CD* IO CO CO CO СЛ Ci O) tr- Cì Ì-H -# CD y-t CD CO i-l IO O T—I o Ö CM C5 CN co t- CM to CM co co p~ as CD co œ en co co t- IM O IO o T-t O co e* W > -C ао rt •s 3 -g N о<аз£ Iss >> ,i-t A CO O §g gg ш u u H c a e, 5 o. eu rt +i co ~.m. CS N .M -4 rt o i-H 4J -*-3 O & CD a, H j 3 •60 ф &о o rt ö ß ö g > > S Poos IIP •g Coo •° ° 5-S оиао « O O to Ôûttô an « o, issi Q OJ OJ ф esse 51 (Alzačani), Erfurt (Lotaringijci) in Leubus v Sleziji (Luksemburžani), pozneje pa še v druga, zlasti v Spodnji Šleziji in Sudetski. Taborišča VoMi, ki so bila namenjena le za prehodno nastanitev nemških preseljencev, so za večino izgnancev postala prisilno bivališče prav do konca druge svetovne vojne. Na splošno je bilo življenje v njih trše kakor za nemške preseljence, vendar lažje kakor v koncentracijskih taboriščih. Nekaj časa so bila taborišča, v katerih so bili slovenski iz­ gnanci, po odloku glavnega državnega varnostnega urada v Berlinu z dne 11. novembra 1941 zastražena in policijsko nadzorovana (taborišč z nemškimi preseljenci niso nikdar zastražili), kakšen mesec dni pa je. tra­ jala tudi t. i. »taboriščna zapora«, nekakšna karantena. Nastanitvene razmere so bile različne od taborišča do taborišča, skoraj povsod pa so izgnanci trpeli pomanjkanje prostora, saj je po več družin moralo pre­ bivati v eni sobi in dostikrat spati na tleh. V taboriščih VoMi so izgnance delili v dve veliki skupini: na tiste, ki so jih imeli za sposobne za ponovno ponemčenje (Wiedereindeut- schungsfähige) in na tiste, za katere so menili, da jih ni mogoče ponem- čiti (Nichteindeutschungsfähige). Osnovni kriterij za to delitev je bila rasna ocena, ki so jo slovenski izgnanci dobili že spomladi leta 1941, ko so bili še doma, izgnanci iz omenjenih zahodnoevropskih pokrajin pa šele v taboriščih VoMi. Izraz »sposoben za ponemčenje« je bil za veliko večino izgnancev popolnoma neustrezen, saj le-ti niso bili nikakršni renegati, ki bi jih bilo treba sedaj ponovno ponemčiti. Himmler jih je uvrščal v podobno skupino kot pripadnike III. in IV. oddelka t. i. Deutsche Volks­ liste, tj. nekakšnega nemškega narodnega katastra v t. i. priključenih vzhodnih predelih zahodne Poljske. V III. oddelek tega katastra so nam­ reč uvrščali osebe nemškega rodu, ki pa so bile prišle pod poljski vpliv ali osebe poljskega rodu, poročene z osebo nemškega rodu. Najprej« je bilo zelo malo takih izgnancev, ki so, jih imeli za sposobne za ponovno . ponemčenje, npr. med 37.000 slovenskimi izgnanci le okrog 5 tisoč, pred­ vsem tistih, ki so jih že spomladi 1941 določili za izgon v Nemčijo (A-Fälle). Celo predstavnikom osrednjih raznar odo valnih ustanov v Ber­ linu se je to število zdelo premajhno in rasni kriteriji preostri ter so ga s ponovnimi rasnimi pregledi ter z omiljevanjem kriterijev (vključitev oseb s končno oceno Ust I, Ust II, Ust III in E I, E, II in E III med osebe, sposobne za ponovno ponemčenje) do pomladi 1943 povečali za okrog 15.000, kar je pomenilo eno tretjino vseh slovenskih izgnancev v nem­ škem rajhu. Praktične posledice delitve izgnancev v omenjeni dve veliki skupini so se pokazale kmalu po njihovem prihodu v taborišča. Po Himmlerjevih navodilih so takoj začeli t. i. sposobne za ponovno ponemčenje pošiljati v druge pokrajine, češ da bi istočasna zaposlitev obeh skupin na istem območju zelo škodovala ponemčevalnim ukrepom. Kakor so jeseni 1941 začeli pošiljati vse slovenske izgnance najprej v vzhodnejše nemške pokrajine, tako so pozneje t. i. sposobne za ponovno ponemčenje začeli pošiljati v nekatere zahodnejše nemške pokrajine, katerih oblikovitost tal je bila podobna oblikovitosti tal v njihovi domovini. Kljub temu, da so še leta 1943 načelno vztrajali pri delitvi obeh skupin izgnancev med 52 različne pokrajine, jim tega ob večanju števila t. i. sposobnih za ponov­ no ponemčenje ni bilo mogoče uresničiti. Obe skupini izgnancev sta bili dejansko ločeni bolj po taboriščih in manj po pokrajinah. Seveda je bilo s to delitvijo povezanih mnogo mučnih selitev in se je število taborišč VoMi za slovenske izgnance povečalo na več kot 300, nekatere družine pa so šle skozi več kot 15 taborišč. > Delitev izgnancev v omenjeni dve skupini naj bi bila tudi odločilna za njihovo končno usodo. Njihovo bivanje v taboriščih VoMi naj bi bilo začasno in najprej naj bi iz hjih izšli tisti, ki so jih razglasili za sposobne za ponovno ponemčenje, sčasoma pa tudi vsi drugi. Prvi naj bi spadali v pristojnost višjih vodij SS in policije v vojnih okrožjih, ker so bili ti za svoja območja Himmlerjevi pooblaščenci za utrjevanje nemštva. Izgnan­ cem naj bi preskrbeli delovna mesta in stanovanja ter nadzirali njihovo ponemčevanje. Imeli-so nalogo, naj za t. i. sposobne za ponovno ponem­ čenje izberejo v glavnem takšno delo, »ki bo hkrati omogočalo določeno nadaljnje poklicno izboljšanje in vživljanje v nemške razmere« in naj še posebej skrbijo za to, da se bodo »sposobni za ponovno ponemčenje izpopolnjevali v besedni in pismeni rabi nemškega jezika«. Če bii ugoto­ vili, da proces ponemčevanja ne poteka zadovoljivo, naj takšno osebo razglasijo za nesposobno za ponovno ponemčenje. Za ponemčevanje slo­ venskih in drugih izgnancev so veljala natančnejša navodila, ki jih je bil Himmler izdal za okrog 20.000 t. i. za ponovno ponemčenje sposobnih Poljakov.6 Tudi po ponovnih rasnih pregledih in omiljenih kriterijih za določa­ nje t. i. sposobnih za ponovno ponemčenje; je bila večina izgnancev raz­ glašena za nesposobne za ponovno ponemčenje. Tudi ti naj bi sčasoma izšli iz taborišč VoMi in se izenačili s t. i. tujimi delavci. Ce so za t. i. sposobne za ponovno ponemčenje bili nacisti še nekako zainteresirani, da jih zaposlijo primerno njihovemu poklicu in da jih poklicno izobra­ žujejo, pa so t. i. nesposobne za ponovno ponemčenje načrtno zapo­ slovali pri manj zahtevnih delih, kot nekvalificirane delavce. Obravna­ vali so jih slabše kot tuje delavce iz dežel, s katerimi je imel nemški rajh dobre odnose (Italija, Hrvatska). Za otroke t. i. nesposobnih za po­ novno ponemčenje iz vrst slovenskih izgnancev je Himmler sam odločil, da »naj dobijo šolsko izobrazbo po načelu »brati, šteti, čistiti zobe«, morajo pa vendarle paziti, »da-otroci teh družiri ne bi podivjali«. Vpra­ šanje je seveda, kako bi nacisti to skupino izgnancev obravnavali po vojni, če bi jo dobili. Po analogiji lahko sodimo, da bi jo obravnavali tako kot tiste doma, ki jim iz raznih ali političnih razlogov niso dali nemškega državljanstva in so zanje menili, da jih je po vojni treba ste­ rilizirati ali kako drugače spraviti njihov rod z obličja zemlje.7 V vojnih razmerah, ko je nacistom krvavo primanjkovalo delovne sile, so seveda obe vrsti izgnancev imeli za ceneno delovno silo. Opozar­ jali so, da je treba izgnance zaposlovati na manj zahtevnih delih, ker je zlasti v začetnem obdobju njihova zaposlitev le prehodnega značaja; iz- • Glej nav. vire št. 3. 7 Glej. nav. vire št. 7 in lit. št. 7. 53 gnancev, ki so bila doma poljedelci, niso smeli zaposlovati v industriji, ker je Himmler menil, da bi se tako »pokvarili za delo v poljedelstvu, ker bi se jim zdela plača premajhna in delovni čas predolg«. Vendar so zaradi pomanjkanja delovne sile v industriji in rudarstvu pozneje začeli izgnance uporabljati tudi v teh gospodarskih panogah. Prizadevali so si zaposliti tudi otroke in starejše ljudi, prve pri poljedelskih delih, druge pa pri domačih, hišnih delih v samih taboriščih. Na Himmlerjev ukaz so posvečali posebno pozornost zaposlitvi mladih deklet iz družin t. i. spo­ sobnih za ponovno ponemčenje v velikih nemških družinah. Ločena od svojcev, ki so ostali v taboriščih, in tudi od svojih sovfstnic, naj bi se v nemških družinah s številnimi otroki' bila prisiljena učiti nemškega jezika in ga uporabljati tako rekoč od prvega dne zaposlitve, saj se z nikomer v družini in okolici ne bi mogla pogovarjati v lastnem jeziku. Delo izgnancev je bilo pravo prisilno delo,-saj so morali delati tisto, kar so jim ukazali. Vodstvo VoMi ni le enkrat svarilo, da je treba »zapo­ slitev izgnancev na vsak način izpeljati brezhibno in da je treba v skladu s splošnimi smernicami za delo kar najširše zajeti tudi žensko delovno moč, kolikor je ta za to sposobna. Napete delovne razmere v rajhu pre­ povedujejo vsako neizrabljanje delovne sile v taboriščih Volksdeutsche Mittelstelle«. Če izgnanci ali nemški preseljenci niso marali prevzeti dela, ki so jim ga določili, so jim lahko odtegnili tako imenovani denar za majhne potrebe, če tudi, po enem tednu niso začeli delati, je taboriščno vodstvo moralo izgnanca prijaviti glavnemu državnemu varnostnemu uradu v Berlinu, ki ga je nato poslal v koncentracijsko taborišče, med­ tem ko so za nemškega preseljenca le ustavili postopek za njegovo nase­ litev in povrnitev odškodnine za imetje, ki ga je bil pustil v domovini. Ob trdem delu so izgnanci v taboriščih dobivali slabo in "nezadostno prehrano in le malo zaslužka. Velik del zaslužka so morali odrajtati za hrano in nastanitev: zaposleni družinski člani tretjino, zaposleni družin­ ski poglavarji polovico in zaposleni samski celo dve tretjini čistega za­ služka: kolikor ga je še ostalo po odbitku stroškov za prehrano in nasta- nišča, so jim ga nalagali na hranilne knjižice. »Privarčevani« denar naj bi dvignili iz hranilne knjižice šele po odhodu iz taborišča in tako večina izgnancev dejansko ni mogla razpolagati niti z vsem zaslužkom niti s prihrankom. Hrana v taboriščih VoMi je bila slaba in nezadostna, tako da so izgnanci stradali. Če so jim znanci skušali pomagati, so pakete plenila taboriščna vodstva. Le-ta so po navodilih vodstva VoMi odpirala tudi pisma in iz njih pobirala živilske nakaznice, ki so jih izgnancem pošilja­ li njihovi znanci. Čeprav je bilo bivanje izgnancev v taboriščih VoMi v začetku za­ mišljeno le kot prehodno, so tri četrtine njih ostale v taboriščih prav do konca vojne. Od pomladi 1942 dalje v glavnem sicer niso bila več za­ stražena, vendar so morali izgnanci živeti v njih in so jih smeli za dalj­ ši ali krajši čas zapustiti samo z dovoljenjem uradov VoMi. Tudi če je kdo iz družine, ko je bil na delu, prebival zunaj taborišča, so morali ostali članL družine ostati v taborišču, smel jih je obiskovati le ob koncu tedna ali vsakih štirinajst dni. Vodstvo VoMi je prepovedalo, da bi iz- 54 \ \ gnatici iz nekega taborišča obiskovali izgnance v sosednjih taboriščih, še bolj pa je seveda nasprotovalo temu, da bi izgnance obiskovale druge osebe, zlasti iz domovine. Eden od vzrokov za to je bila tudi bojazen; da bi osvobodilna misel, ki je zajela domovino, mogla s pomočjo obiskov prodirati v taborišča. Iz tega vzroka so. tudi cenzurirali korespondenco izgnancev, ki je morala biti v nemškem jeziku. Taboriščna vodstva so imela stroga navodila, da ne smejo izročati izgnancem pisem in sporočil, ki bi bila napisana v slovenščini, ki bi lahko povzročala nemire med izgnanci ali pa vsebovala vesti, za katere je v državnem interesu bolje, da izgnanci ne vedo zanje. Strogo so tudi prepovedali pošiljati ali spre­ jemati pošto zunaj taborišča. Zavest, da so nasilno pregnani s svojih domov in iz domovine ter oropani vsega svojega imetja, trdo in slabo plačano delo, slabe razmere in trd režim v taboriščih itd. so silili izgnance k begu iz taborišč. Do februarja 1942, ko so odpeljali v taborišča VoMi že na tisoče izgnancev, so nacisti ugotovili že na desetine primerov uspelega bega iz taborišč. Pokrajinska vodstva VoMi so najprej grozila izgnancem, da bodo ob po­ skusu pobega izgubili pravico do odškodnine za imetje, ki so ga pustili doma, nato pa uvedla nekatere preventivne ukrepe za onemogočanje po­ begov. Izgnancem v taboriščih so najprej odvzemali denar in druge vred­ nosti ter osebne dokumente, zaklepali njihovo osebno prtljago itd. Ulov­ ljene ubežnike so najprej pošiljali v zapore in nato nazaj v taborišča, kjer so morali za kazen opravljati še dodatna dela. ч Zaradi pobegov slovenskih izgnancev iz taborišč in vključevanja be­ guncev v osvobodilni boj doma so nacisti sredi leta 1942 zelo poostrili režim v taboriščih. Kaže, da so vsaj nekatera taborišča ponovno zastra- žili, poostrili nadzor nad gibanjem in vedenjem izgnancev, onemogočali so jim izkoriščanje dopusta, ukazali so jim nositi posebne razpoznavne znake, nekateri taboriščni vodje so jih začeli zlorabljati itd. Ko je Him­ mler iz nekega policijskega poročila zvedel, da se ubegli izgnanci doma priključujejo partizanom, je-ukazal, naj v prihodnje odrasle ubežnikove svojce odpeljejo v koncentracijsko taborišče, otroke v domove »Lebens­ born«, vse tiste moške, ki so vedeli za pobeg ali beguncem celo pomagali, pa naj javno obesijo v taborišču. Še v začetku leta 1945, ko so nacisti že ukinili taborišča v nekaterih vzhodnih nemških pokrajinah in so se nekateri izgnanci vračali domov, so jih z orožništvom in policijo lovili po vlakih in doma ter jih pošiljali v taborišča VoMi v zahodnih nemških pokrajinah. Na svoje domove, v katerih so med vojno prebivali nemški naseljenci, so se preživeli izgnanci lahko vrnili šele po propadu tretjega rajha.8 Neuspeli poskus naselitve izgnancev na Poljskem V drugi polovici 1942 so izgnanci prišli v Himmlerjeve načrte zâ nemško kolonizacijo distrikta Lublin na Poljskem. Tam naj bi nastal »nemški branik«, od katerega bi se nato širilo nemštvo na vse strani in 8 Glej nav. vire št. 1, 2, 7 in lit. št. 1 in 7. 55 izpodrivalo poljski narod z njegove zemlje. Iz okolice Lublina, zlasti še iz okrožja Zamosć, naj bi izgnali okrog 140.000 Poljakov in Ukrajincev ter naselili okrog 99.000 Nemcev in celo izgnance iz Slovenije, Alzacije, Lotaringije in Luksemburga. Kaže, da je Himmler prišel na idejo, da bi nemškim naseljencem pri­ ključil tudi izgnance, v začetku oktobra 1942, ko je obiskal Krakov. Kajti še 3. oktobra 1942 je glavni štabni urad državnega komisarja za utrjeva­ nje nemštva v Berlinu predvideval, da bi lahko izgnance iz francoskih pokrajin in .Luksemburga naselili v t. i. priključenih vzhodnih območjih zahodne Poljske. Himmler pa^ga je že drugi dan,spraševal iz Krakova, kako je s Slovenci, ki so sposobni za ponovno ponemčerije, in naročil, naj nje in Lotaringijce naselijo v^lùblinskem distriktu še pred božičem. 1942. Vprašanje, koliko Slovencev naj bi naselili na Poljskem, je bilo nato predmet številnih razprav in razgovorov med raznimi ustanovami in navajali so tudi različne številke; v začetku npr. 500, pozneje 12.000 itd. O drugih skupinah izgnancev, ki so takrat v glavnem šele prihajali v taborišča VoMi, niso navajali natančnejših podatkov. Menili so le, da »lahko te skupine naselijo le raztreseno med strnjenimi močnejšimi sku­ pinami«. Čeprav je imel glavni štabni urad državnega komisarja za utrjevanje nemštva pomisleke glede zamisli o naselitvi slovenskih izgnancev na Poljskem, ker je menil, da bi se v nemških pokrajinah lahko prej ponem- čili, je Himmler sklenil drugače. 15. decembra 1942 je s »splošno odredbo 19/1« določil, da je treba izgnanim Slovencem, sposobnim za ponovno ponemčenje, podeliti nemško državljanstvo na preklic in jih izenačiti z nemškimi preseljénci, kolikor bodo določeni za naselitev v Vzhodni Ev­ ropi. Isti dan je še odredil, naj jih naseljujejo med nemške koloniste v razmerju 2 :10, kar pomeni, da bi naj med deset Nemcev prišla dva Slo­ venca, s čimer naj bi zagotovili njuno ponemčenje. Pozimi in v zgodnji pomladi 1943 so nacisti pripravljali vse potrebno tudi za kolonizacijo izgnancev na Poljskem. Po taboriščih VoMi so popi­ sali 7374 in zunaj njih 8158 slovenskih izgnancev, sposobnih za ponovno ponemčenje. Od februarja 1943 dalje so jih pregledovale tri komisije iz t. i. Einwandererzentralstelle in od 15.271 pregledanih so jih 13.253 raz­ glasile za sposobne za naselitev v Vzhodni Evropi (osteinsatzfähig). Od teh so 169 družin z 957 osebami še odpeljali v neko taborišče v Lpdzu, da jih pripravijo za naselitev, nekaj desetin moških pa že v Zamosć pri Lublinu. Vsem, ki so jih razglasili za sposobne za naselitev v Vzhodni Evropi, so podelili nemško državljanstvo na preklic. Komaj je nacistična naselitvena akcija v lublinskem distriktu stekla, je že začela zadevati na velike ovire. Največja ovira je bila odpor Polja­ kov in Ukrajincev, ki so jih pregnali s posestev, in nasprotovanje neka­ terih visokih nacističnih funkcionarjev v generalni guberniji na Poljskem Himmlerjevi akciji. To nasprotovanje se je porodilo iz golih gospodarskih računov in nalog ter bojazni, da nemirne razmere ne bi motile njihovega ropanja dežele. Tako niso mogli naseliti niti šestine ljudi, predvidenih za naselitev. 56 Med približno 14.000 naseljenci ni bilo nobenega izgnanca. Le-ti so se namreč upirali nameri, da bi jih nacisti naselili na posestvih izgnanih Poljakov in Ukrajincev. O tem odporu priča nekaj poročil iz Einwande­ rerzentralstelle in uradov državnega komisarja za utrjevanje nemštva. Eno izmed njih, ki so ga poslali Himmlerju, pravi: »To nasprotovanje lublinskemu distriktu zavzema že takšne oblike, da je računati z resnim odporom.« Na drugi strani pa tudi nemška ustanova in posamezniki niso bili za to, da bi slovenske izgnance naseljevali na Poljskem. Tudi o nji­ hovih pomislekih govori več poročil. Tako je npr. o odnosu do Sloven­ cev 2. marca 1943 poročala Ein Wandererzentralstelle, »da se tudi pri nem­ ških naseljencih pojavlja nezaupanje do Slovencev. Ne bi bilo čudno — tako se večkrat sliši, — če bi Slovenci kmalu pomenili okrepitev za partizane v lublinskem distriktu.« Ob vedno večjih ovirah, na katere je zadeval pri uresničevanju svo­ jega načrta v nemški kolonizaciji distrikta Lublin, je Himmler na poro­ čila o odporu izgnancev proti naselitvi na Poljskem odgovoril, da lahko ostanejo v rajhu. V razgovoru s šefom glavnega štabnega urada državne­ ga komisarja za utrjevanje nemštva 12. maja 1943 je glede slovenskih iz­ gnancev, ki so se komisijam Einwandererzentralstelle pritoževali, da v taboriščih VoMi in na delovnih mestih z njimi ne ravnajo lepo, odločil, da je treba z izgnanimi Slovenci 'ravnati dobro in skrbno« in »da tisti Slovenci, ki želijo ostati v rajhu, lahko ostanejo tam, vendar ne v podo­ navskih in alpskih pokrajinah«. Glede izgnancev iz Lotaringije je pove­ dal, da »naj moške iz tistih lotarinških družin, ki ne marajo iti v Lublin, pošljejo v delovna taborišča I. stopnje, ženske pa premestijo iz preselje- valnih taborišč na delo v bližnja podjetja za vojno industrijo«. Sklenil je tudi, da »lahko Alzačane, ki se močno upirajo naselitvi v Vzhodni Evropi, pustijo v rajhu,« in da »jih naj zaposlijo predvsem v protestant­ skem delu FrankOvskega, ker sta Badensko in Württembersko preblizu njihovi rodni deželi.« Zanimivo je, da je glede izgnancev iz Slovenije in Lotaringije naročal, naj jih še vendarle skušajo pridobiti za naselitev v lublinskem distriktu, ni pa tega naročil za izgnance iz Alzacije. Poudaril je, da je po Hitlerjevi odredbi treba računati še z deportacijo nadaljnjih 250.000 ljudi iz Alzacije, kar pa bo mogoče izvesti šele pozneje. Po tej Himmlerjevi odločitvi so izgnanci še naprej ostali v Nemčiji, povečini v taboriščih VoMi. Kljub obljubi jim niso izplačali odškodnine za imetje, ki so ga morali pustiti v svoji domovini. Se naprej so jih uporabljali kot ceneno delovno silo ob slabih nastanitvenih in prehram­ benih razmerah. Spomladi 1943 so tiste, ki so jih razglasili za sposobne za ponovno ponemčenje in jim podelili nemško državljanstvo na preklic, začeli klicati v nemško vojsko. Ta nacistični ukrep je še okrepil neza­ dovoljstvo izgnancev in povzročil nove primere odpora.9 9 Glej nav; vire št. 7, 8 in lit št. 1, 2 in 1. 57 VIRI IN LITERATURA A. Viri - a) Tiskani viri 1. Official Transcript of the American MUitary Tribunal No I in the matter of Unites States of America against Ulrich Greifelt and all defendants, sitting at Nuremberg, Germany on 10 October 1947, vol. I—LU. 2. Trials of War Criminals before the Nuernberg Military Tribunals under Control Council Law No. 10, Nuernberg October 1946 — April 1949 vol IV and V. , ' " 3. Der Menscheneinsatz. Grundsätze, Anordnungen und Richtlinien des RKFDV. 1940 und 1941. b) Netiskani viri 4. Umsiedlungsstab Untersteiermark, Ref. III. Arhiv Muzeja narodne osvo­ boditve Maribor. 5. Dienststelle des Beauftragten des RKFDV in Marburg Drau. Arhiv Mu­ zeja narodne osvoboditve Maribor. 6. Dienststelle des Beauftragten des RKFDV in Veldes. Arhiv Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani. 7. Deutsches Auslandsinstitut Stuttgart — odredbe glavnega štabnega ura­ da državnega komisarja za utrjevanje nemštva (mikrofilm iz National Archives Washington, T-81, navitek 267); odredbe vodstva VoMi (NAW, T-81, navitek 269); odredba pokrajinskih vodstev VoMi za Saško (NAW, T-81 navitek 283) Zgornjo Bavarsko (NAW, T-81, navitek 267)J Spodnjo Bavarsko (NAW T-8l' navitek 278), Svabsko (NAW, T-81, navitek 283), Badensko (NAW, T-81, navi­ tek 278), KWZ — gradivo o preseljevanjih na zahodu (NAW, T-81, 'navitek 314) 8. Personlicher Stab des Reichsführers SS, Schriftgutverwaltung, Folders 14 (NAW, T-175, navitek 59), Folders 40 (NAW, T-175, navitek 18) in Folders 266 (NAW, T-175, navitek 73). B. Literatura 1. R. L. Koehl, RKFDV: German Resettlement and Population Policy 1939 —1945. Cambridge 1957. • 2. C. Madajczyk, Generalna gubernia w planach hitlerowskich. Warsza- wa 1961. 3. M. Broszat, Nationalsozialistische Polenpolitik 1939—1945. Stuttgart 1961. 4. E. Schaeffer, L'Alzace et lä Lorraine (1940—1945), leur occupation en' droit et en fait. Paris 1953. 5. A. a. V. Toynbee, Hitler's Europe. London-New York-Toronto 1954. 6. M. Mikuž, Ali je narodnoosvobodilna borba preprečila priključitev Šta­ jerske m Gorenjske k nemškemu rajhu? Zgodovinski časopis 1952—1953 (Kosov zbornik), str. 733—767. 7. T. Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941— 1945. Maribor 1968. Zusammenfassung DIE ABSIEDLER ALS BILLIGE ARBEITSKRÄFTE ? DES DEUTSCHEN REICHES In seinem Beitrage stellt der Verfasser eine besondere Gruppe von Ar­ beitsleuten, die von den Nazisten nach Deutschland verschleppt wurden, vor. Sie wurden nicht in erster Linie als Arbeitskräfte nach Deutschland abge­ schickt, doch sie wurden zu solchen und blieben es bis zum Zusammenbruch des Dritten Reiches. Es handelt sich um rund 80.000 Personen aus Slowenien, Eisass, Lothringen und Luxemburg, die von Nazisten aus nationalen oder poli­ tischen Gründen aus ihrer Heimat nach Deutschland vertrieben wurden. Die Mehrheit von diesen möchten die Nazisten gerne aus dem Interessengebiet des 58 Reiches vertreiben, doch das war aus technischen und politischen Gründen nicht mehr möglich. Die Mehrzal von diesen nach Deutschland verschleppten Leuten, die von Nazisten als »Ansiedler« genannt wurden, blieb bis zum Ende des Dritten Reiches in den Umsiedlungslagern der Volksdeutschen Mittelstelle. Im allgemeinen war die Lage der Absiedler schlecht; härter als für die deu­ tschen Umsiedler, immerhin aber leichter als in den Konzentrationslagern. In den Kriegsverhältnissen, als es den Nazisten an Arbeitskräften man­ gelte, galten die Absiedler als wohlfeile Arbeitskräfte. Sie wurden bei minder anspruchsvollen Arbeiten eingesetz, vor allem in der Landwirtschaft, Verkehr usw. Wegen des Mangels an Industrie- und Bergarbeitern wurden sie später alimählich doch auch als Arbeiter in diesen Wirtschaftszweigen eingesetzt. Bei harter Arbeit, schlechten Wohn Verhältnissen und rücksichtslosen Re­ gime in den Lagern, die von SS-Offizieren geführt wurden, erhielten die Ab­ siedler eine ungenügende Verpflegung und geringen Arbeitsverdienst, d. h. im Bargeld höchstens nur ein Drittel des Nettolohnes. In der zweiten Hälfte des Jahres 1942 werden die> Absiedler in Himmlers Plänen für eine deutsche Kolonisation des - Distriktes Lublin in Polen er­ wähnt. Es sollten unter den deutschen Ansiedlern im gewissen Zahlverhaltniss, das die Eindeutschung gewährte (z. B. unter 10 deutschen Umsiedlern 2 slo­ wenische Absiedler), such die Absiedler an der Scholle der vertriebenen Polen und Ukrainern angesetzt werden. Endlich aber waren unter rund 14.000 Ansi­ edlern keine Absiedler. Diese hatten sich nämlich ihrer Ansiedlung in Polen stark entgegengesetzt. Als aber die Lubliner Kolonisierungsaktion wegen des Widerstandes der polnischen und ukrainischen Bevölkerung und der Wider- setzung einiger nazistischen Herrscher in Krakow und Lublin, die für eine ruhige wirtschaftliche Ausbeutung des besetzten polnischen Gebietes verpfli­ chtet waren, scheiterte, hat Himmler den Absiedlern den weiteren Aufenthalt im Reiche genehmigt. Trotz mehreren Versprächungen haben die Nazisten den Absiedlern keine Entschädigung für das in ihrer Heimat zurückgelassene Vermögen bezahlt und nützten sie noch weiter als billige Arbeitskräfte aus. 59