Povest v Ijudski šoli. Povest izobražuje serce, in ljudstvo rado posluša pripovedke; kdor zna dobro pripovedovati, pravi Kellner, nima le družbe, temuč ima tudi otroke v svoji roki. Pri jutrodeželanih so ljudje, katerih opravilstvo je pripovedovanje, tojih živi, in zanimivanas brati v potopisih, kako znajo taki ljudje pozornost zbujevati, pazljivost nategovati, tako da poslušalci sami sebe pozabijo. Kako tudi otroci radi poslušajo, kedar se jim kaj pripoveduje! Tudi priprost narod se nikdar ne naveliča poslušati povesti; kako verno poslušajo vojake prisedše iz tujih krajev! Ni je skoraj stvari tako lepe, kakor videti mater, kako otroku pripoveduje, ali gledati otroka, kateri z zamišljenim pogledom in zaperto sapo posluša, kaj mu bode mati povedala. Pa pripovedovati to je težka stvar, in le redko se nahaja človek, ki urae prav pripovedovati. Ložej je dobro govoriti, kakor dobro pripovedovati, in znana reč je, da marsikteri pridiguje, ko misli da pripoveduje! Kdor zna dobro pripovedovati, poterka na vsaka vrata, prebira vsako struno, kmali zbuja domišljijo, kmali sega v serce; sedaj zbuja veselost, sedaj zopet napolnuje serce z grozo in strahom. Dober pripovedkar pripoveduje ljudem, kateri sede pred njim, in se k njim poniža, on noče, da bi se poslušalci po njem zvergli, marveč on se zverže po poslušalcih, razloček je ta, da on duševne vlastitosti poslušalcev, bodi si velikih ali malih, sprejema kakor v sercalu, od katerega požlahnjeni odsvitajo. Pa kako se človek nauči pripovedovati? Vaditi se mora, potem pa opazovati, kakšen vtis napravi njegovo pripovedovanje do ljudi, potčm je treba brati popularne spise za ljudstvo in otroke. Nikoli pa ne pozabimo, da vse govorjenje je le zvoneč kregulj, ako v sercu ne prebiva ljubezen in bescdi ne ogreva. Kdor se ne vadi pripovedovati, tudi tega nikdar ne bo znal. Ako se učitelj ne potrudi, da bi povesti v berilih otrokom pripovedoval, ali tiste s primernimi drugimi razlagal, ta ne bo nikdar znal pripovedovati. Le pomislimo v otročja leta nazaj, kako globoko so se našega serca prijele nekatere povesti, in poteru bomo razumeli, kolike važnosti da je pripovedavanje na pravem kraji o pravem času. 1. Pri pripovedavanji ni se treba kar strogo resnice ali stvari deržati, sme se tudi djanje nekako olepšati. Zveličar je tudi veliko pripovedoval, kar se ni zgodilo. Učil je v prilikah. Povest ni zgodba, pa iz zgodbe se lahko napravi povest, ako je le verjetna, in nauk, katerega obsega resničen, jasen in porabljiv. Vendar otrokom ni treba vediti, da je povest zmišljena; sicer jih ne zanimiva, tudi obdolže učenika, da jim laže. Le pripovedujemo gladko in brez spotikleja ravno tako, kakor da bi bila gola resnica vse, kar pripovedujemo. Ko bi otroci vtegnili prašati, ali je pa to.tudi res, brez premislika jim smemo odgovoriti: Da, da, to se je že večkrat zgodilo; na svetu so bili že vsakoverstni Ijudje. 2. Povest naj bo lahko umevna in taka, da se lahko presodi in otročjemu svetu prilaga. Povesti od kraljev, cesarjev, od vitezov in junaških del, od spokornikov in samotarcev, od čudežev so manj pripravne za otroke. Ne priporočamo pa samo izmišljenih povest, je tndi veliko svetopisemskih zgodeb in drugih čisto resničnih in prav pripravnib za otrokc. 3. Povesti, katere se pripovedujejo, naj bodo kratke, sicer si otroci ne zapomnijo celokupnosti, in pozabijo začetek, preden konec slišijo. Bistveno naj se podaja v jasnih in. prostih stavkih, katere otroci lahko razumejo. Varujmo se tudi da z vpletenjein in razlaganjem povest ne postane preveč dolgočasna. Razume se pa samo po sebi, da uiorarao otrokom marsikaj razjasnovati, kar pri odraščenih ni treba. Tudi se da marsikatera reč dvakrat povedati, ako besede spremenimo; to vse le pospešuje razumenje. 4. Povest naj ne bo medla, dolgočasna marveč zpvmiva, naj prinaša kaj novega, kaj nepričakovanega. Kdor dobro zna pripovedovati, nareja mali ovinek, on pripoveduje djanje nasprotno, to pa vse iz tega namena, da djanje bolj povzdigne. Da je povest živa, mora pred vsem biti nadzorna. Pripovedkar povzdiguje in povdarja svoje pripovedovanje in poslužuje se pravega pri- merovanja. Povedka (anekdota) pove le poglavitno reč; prava povest pa je bolj obširna, pripoveduje, vzroke navode i. t. d. Povesti med prostim narodom so polna primcrovanj. Pridevki vcliko poiuorejo, da beseda postane živa stvar pa nadzorna. Razloček je, ako govoritno: zajahal je konja, ali terečemo: zajahal je konja vranca, drugače je, ako rečemo: jutro, ali če rečemo: jasno jutro. Doniišlija na tihem dalje snuje. Kdor zna dobro pripovedavati, pri tem osebc večkrat govore. To je pa posebno takrat dobro, kedar hočemo na kratko besede drugega povedati. Ni pa dovolj, da le dobro pripovedujemo; skerbeti moramo, da povest tudi vemo prav oberuiti. Prašajmo tedaj tudi med povcstjo otroke n. pr., kaj niislite, je bilo to li prav ? Ali se je ta človek kaj pregrešil ? Otroci bodo poteui še le bolj pazljivi. Ako je povest globako v serce segnila, varujmo se, da pptem ne govorimo o nji na dolgo in široko. Raji molčimo za kratqk čas, otroke pustimo, da sanii preiuišljujejo. Da se pa pripovest more dobro poiabiti, hoče biti že prej prevd&rjena in v ta natnen osnovana. To, kar hočemo v povesti povdarjati, rnora biti dosti pojasnjeno, tako da se prikaže na koncu v vsi svoji bliščobi. Ako s povestjo razlagamo posnet zapopadek (abstraktno stvar), mora povest imeti vse zaznamke na tanko izražene. Kaplja na kapljo kamen predolbe, tako tudi vplivajo na serce povesti, katere se ponavljajo, in ko se eden in isti obČutek sto in stokrat ponavlja, izobrazi se poslednjič misel in značaj. V povestih svetega ])israa in v življenji svetnikov imamo neusahljiv vir izverstnih otroških pripovest; človeštvo v svojih otroških letih približuje se prav ganljivo otroškemu mehkemu sercu, in nepopačeno serce se jih uikdar ne naveliča poslušati. Z otrokom je tako kakpr z ljudstvom. Tutli letd ne zaupa novemu Dauku in sc z veseljem oklepa. starega iu znanega. Učitelji naj bi se učili varno gojiti to ljudsko niiselnost in v svojih šolah bolj si prizadevali za dobro kakor za npvp (Kellner, Padagogik der Volksschule st. 33.).