Vilko Novak, Delo in pomen Laszla Hadrovicza 273
DELO IN POMEN LASZLA HADROVICSA (1910-1997)
Hudo mi je, da slovenski slavisti ne poznajo vsaj jezikovno dostopnih glavnih del lani
preminulega madzarskega slavista in hungarista Laszla Hadrovicsa. Prvic je bil rojen v nasi
Lendavi kot sin pomadzarjenih starsev hrvaskega rodu (27. 6. 1910, u. 13. 5. 1997 v
Budimpesti); drugic se je po hrvascini naucil tudi slovenscine, o katere slovstvu je pisal,
predvsem pa velja za najboljsega poznavalca starejse hrvaske knjizevnosti, o kateri so nje-
govi spisi povecini dostopni ali v hrvascini ali nemscini. Naj poudarim njegovo clovesko
velicino: ne le strokovno in osebno prijateljstvo, ki naju je vezalo od konca leta 1938, ko
sva se v Budimpesti seznanila, marvec posebej njegovo resilno podporo tako podpisanemu
osebno kot drugim rojakom in delno slovenskemu tisku med madzarsko zasedbo v letih
1941-1945. Njegovi obiski v Ljubljani in nasi v Budimpesti so bili vselej tudi strokovno
plodni, saj je ta prijazni, odprti znanstvenik vselej rad pomagal tako s strokovnimi nasveti
kot s priporocili dmgim strokovnjakom, kar je mnogim od nas (npr. Ivan Zelko, Ivan Ska-
far) koristilo pri znanstvenem delu.
Ocetovi predniki so govorili kajkavsko, materini pa cakavsko, kar mu je bila vzpod-
buda, da se je poglobil v vsa hrvaska narecja in raziskoval - predvsem poleg kajkavske -
knjizevnost, pisano v njih. Potem ko je nizjo gimnazijo dokoncal - kot od 18. stoletja
mnogi prekmurski izobrazenci - v Koszegu, je visjo opravil v Keszthelyu in nato studiral
najprej madzarski, latinski in nemski jezik, ki ju je enako odlicno obvladoval, nakar se je
lotil - predvsem na pobudo profesorja Janosa Melicha - se slovanskega jezikoslovja, ki je
postalo glavno torisce njegovega znanstvenega delovanja. Njegova profesorja sta bila
odlicna hungarista Janos Horvath in Zoltan Gombocz, sin prekmurskih slovenskih pred-
nikov, med slavisti pa Janos Melich, veliki raziskovalec slovanskih prvin v madzarscini, in
Jozsef Bajza, bolj publicist o hrvaskih vprasanjih kot znanstvenik. Po diplomi in doktoratu
(1934) je studiral nekaj casa pri M. Vasmerju v Berlinu, toda tezka pljucna bolezen je ta
studij prekinila. Zdravil se je tudi na Gorenjskem - sestra mu je bila porocena v Kranju -
in njegov prvi stavek v slovenscini mi je povedal: »Jaz govorim slovenski kot gorenjski
kmetje ...« Ko je premagal bolezen, se je predal intenzivnemu raziskovanju, v zadnjih letih
pa ga je nova bolezen priklenila tudi za vec mesecev na posteljo - kjer je nadaljeval z de-
lom.
Po sluzbovanju v pestanski Univerzitetni knjiznici in na Zgodovinskem institutu je
1951 postal docent, 1954 pa profesor, od 1965 - po smrti prof. I. Kniezse - do upokojitve
1974 tudi predstojnik katedre za slovansko filologijo.
Laszlo Hadrovics je gojil slavistiko z zelo sirokih vidikov, poglobljeno v smislu
Miklosicevega in Jagicevega zajemanja tako jezikovnega, slovstvenega kot zgodovinskega
gradiva in obravnavanja v teh smereh. Zato so mu hrvaski slavisti podelili kot prvemu no-
voustanovljeno Nagrado Vatroslava Jagica 1995 ne le za njegov izjemni delez v razisko¬
vanju hrvaskega jezika in slovstva, marvec tudi za njegovo vsestransko filolosko delo, ki je
v prid kultumih vezi med sosedi, posebno juznoslovanskimi.
Ce bi iz ogromnega Hadrovicsevega dela izbrali tisto, kar nam je Slovencem najblizje,
bi navedli ze njegovo doktorsko disertacijo o medmurskih krajevnih imenih (Murakoz he-
lynevei, 1934), ker je mnogo tamkajsnjih krajevnih imen enakih ali podobnih kot v Prek-
murju ter na vzhodnem Stajerskem. Izrazito o Slovencih pa govori eden njegovih prvih
spisov v casu, ko o nas med sosedi niso kaj prida pisali in vedeli: A szlovenek (Slovenci,
Magyar Szemle 1939,49-57), ki na splosno seznanja z naso kulturo. -Med zadnjo vojsko,
274 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
ko o Slovencih niso kaj radi slisali na Madzarskem, je Hadrovics v razpravi Madzarsko-
slovanski knjizevni stiki (Magyar-szlav irodalmi erintkezesek, Madzarsko-slovanski
slovstveni stiki, A magyarsag es a szlavok, Budapest, 1942,189-204) govoril predvsem o
hrvaskih in srbskih stikih, z eno omembo Slovencev. Vendarje z opozorilom na kajkavsko-
madzarske zveze dal pobudo tudi za raziskovanje prekmurskega slovstva. Se bolj se je temu
vprasanju priblizal v knjizici Magyar es delszlav szellemi kapcsolatok (Madzarske in
juznoslovanske dusevne zveze, 1944), kjer se kmalu na zacetku ustavlja ob rokopisu Mart-
janske pesmarice, ki jo je zavoljo mnenja Fanceva in povrsnega pregleda imel se za hrvasko
(prim. V. Novak, Martjanska pesmarica, Ljubljana, 1997). Pokazal je na madzarske pred-
loge nekaterih pesmi, ki jih je Fancev imel za hrvaske izvime in pojasnil nekatere neum-
ljive fraze. Zadnji del je v celoti namenil slovensko-madzarskim vezem, ceprav z na-
pakami.
Za raziskovanje prekmurskega slovstva in njegovegajezikaje potrebno poznavanje kaj-
kavskega slovstva, kakor ga predstavlja Hadrovics v mnogih razpravah od 1942 in v antolo-
giji Kajkavische Literatur (1964). Sem sodi tudi ena od njegovih zadnjih knjig, Ungarische
Elemente im Serbokroatischen (Budapest - Koln, 1965) in Madzarski elementi u srbohr-
vatskom jeziku (Novi Sad, 1986).
Cisto slovensko vprasanje obravnava Hadrovics v studiji Gebete und Gesange einer
slowenischen Rosenkrantzbruderschaft aus dem 17. Jahrhundert (Studia Slavica 3, 1957,
379^401). Tu predstavlja v Budimpesti najdeni osrednjeslovenski rokopis. Dmgi tak
clanek je Pokladne igre u Ljubljani god. 1531 (Zbomik za filologiju i lingvistiku 11, Novi
Sad, 1968, 47—48). Ocenil je dve slovenski knjigi: Vilko Novak, Izbor prekmurskega
slovstva, Ljubljana, 1976; Ivan Skafar, Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919,
Ljubljana, 1978, v Studia Slavica 26, 1980, 210-213).
Najobseznejsa skupina Hadrovicsevih del obsega razprave in knjige, ki obravnavajo
hrvasko kajkavsko starejse slovstvo in njegov jezik ter posebej jezik gradiscanskih Hrva-
tov. Med njimi so tudi slovarji in slovnice. Mimogrede: Hadrovics je soavtor vecjega rusko-
madzarskega in madzarsko-ruskega slovarja.
Hadrovics ni le doganjiv slovanski etimolog, ki je dopolnil Kniezsev slovar slovanskih
izposojenk v madzarscini, marvec je tudi odlicen madzarski etimolog in sintaktik, ki je
prekosil hungariste s svojimi novejsimi knjigami Osnove funkcijske sintakse madzarscine
(A funkcionalis magyar mondatten alapjaj, 1969) in Madzarska frazeologija (1995). Obe
deli bi bili koristni tudi nasi lingvistiki.
Hadrovicsevo delo vzbuja obcudovanje tako po obsegu kot po vsestranskosti in temelji-
tosti. Za nas pa bodo ostala neobhodno pomagalo tako pri studiju prekmurscine kot pri ra-
ziskovanju madzarskih izposojenk.
Vilko Novak
Ljubljana