Nad jazbeca
(Konec.)
iy           edaj  dvigne  gospodar vile in začne komajslišno  dajati povelja.
m ISm     Kakor hitro kdo izve, kam se mu je postaviti, odide takoj na m. *^     določeno mesto.   Naposled oprosti gospodar še psa neljube in IP3^   ^j prisiljene pokorščine: odveže mu vrvico in ga izpusti na njivo, sam pa se vstopi na kraj, ki se mu zdi pač najbolj pripraven.
V trenutku se začuje v koruzi lajanje in grčanje; kajti pes in jazbec sta si že po naravi sovražnika. Vendar se progasti sivec ne zmeni mnogo za pasje opomine; a ko mu pride nadležna stvarca le preblizu, začne godr-njati in se odpravi — nič hudega sluteč — na pot. Toda s tem je pod-pisana njegova smrtna obsodba.   Psu se vedno bolj mudi h gospodarju, da
182
prejme primerno pohvalo, in zato jo ubira čimdalje urneje. Sevcda mora tudi grešnik jazbec, hote ali nehote, z njemu jako neljubo hitrostjo pre-stavljati svoje kratke noge. Ko prideta raz njivo, se pa naenkrat začuje bojni krik maščevalcev, ki vro od vseh strani proti mestu, kjer je pritiral pridni psiček gozdnega grešnika z njive — tako, da revež v hipu ne ve, kam bi se obrnil. A preden utegne premisliti, kod drži najkrajša in naj-varnejša pot do njegove mile domačije, ga zadene v glavo poklon težkega bata, ki povzroči, da ugleda preplašeni ščetinec naenkrat vsa solnca in vse blesteče zvezde nebeške. To se mu zdi tako lepo in čarobno, da v tre-nutku pozabi na svoj nevarni položaj in leže kakor je dolg in širok kar pred noge svojih razdraženih sovražnikov. Toda ti mu ne privoščijo, da bi se dalje časa naslajal ob pogledu nebesnih krasot, ampak še preden more ostrmeli štirinožnik pregledati vse zvezde in določiti, katcra je po njegovem okusu najlepša, dvigne gospodar strašno morilno orožje — umazane gnojne vile — in prebode opazovalcu solnc in zvezd prsi. Tedaj pa naenkrat izgine lepa prikazen in natnesto lepih zvezd in svetlih solnc uzre krvaveči ščetinec svoje napadalce. Smrtna nevarnost mu da v pre-strašeno srce novega poguma. Zarenči jezno in vstane s silnim naporom m začne bežati. Toda preden naredi trideset korakov, se spomni, da ni častno bežati pred sovražniki. Po kratkem premisleku leže in lastna kri mu naredi rjuho. Še enkrat pogleda po svojih sovražnikih — in zatisne oči za ta svet. Psiček pa laja in cvili poleg njega. Pastir pripomni hudomušno, da to lajanje nadotnešča pesem žalostinko. Hrupen smeh sledi tej opazki. Nato prime gospodar ubitcga jazbeca in ga oprta pastirju na ramo, in vsa četa se odpravi proti domu. Pojo in ukajo, šalijo se in se radujejo, kot da so premagali najmanj sto glav broječo četo sovražnikovo.
Ko pridejo domov, se ne morcjo premagati, da ne bi pogledali, kakšna }e jazbečeva koža od znotraj. Nekaj se ga jih loti pa ga dero, drugi gledajo in zbijajo primcme in neprimerne dovtipe. Ko ga slečejo in pregledajo kožo natanko od vseh strani, se jim v srcu vzbudi nova radovednost. Vsi začno premišljevati, kako drobovje ima ta čudni samoglavec, ki se ni hotel rav-nati po občeveljavnih družabnih pravilih. Začno torej preiskovati njegovo notranjščino, a na svoje veliko začudenje ne najdejo v njej prav nikakih posebnosti. To jih ujezi, in ker jezen človek potrcbujc miru in tišine, da se potolaži, odidejo drug za drugim počasi k počitku s trdno nado, da bodo imeli prihodnji dan za večerjo dobro jazbečevo pcčenko.
Gnjevoš