324         R. Peterlin-Petruška: Zjutraj. — Pomlad mi je potrkala na vrata.
Zjutraj.
iz
/—,e vzhod gori nad snežnimi gorami, kot da razvnel ga grozni je požar, k življenju novemu nas jutro drami, vse više pne se svetli dneva car.
Ej, vstani, ljubica, tam na poljani to noč razsipal bisere je škrat, v demantih zaleskečejo uhani, z rubini ti nanizam beli vrat.
Pomlad  mi je potrkala  na  vrata.
J  omlad mi je potrkala na vrata,
in kakor polno v nji je zelenih livad
in od trobentic sveti v rebri trata
in se razvija bujno v gaju jesen mlad
in v cvetju koplje češnja se košata:
prišlo ž njo polno je bohotnih, svetlih nad.
Odprl sem nastežaj ji: Zdravstvuj, zlata
pomlad! Ej, to je dobri čas ljubezenskih naslad! V njej omehča se duša mi robata, vzdrhti kot rana roža v rosni jutra hlad, kot slavca spev zahrepeni krilata in že plamti kot v jasen večer tih zapad. Na strehi, glej, golobčka kramoljata, kaj mari jima je razkošni, zlati grad, da le onadva rada se imata.
Kaj mari mi, če v sobo lomi glad, kaj mari mi gospoda vsa bahata: Jaz ljubico imam tako neskončno rad, ž njo bogat sem; tak nikdar ni bogata
pomlad!