415
Jugoslavenski program.
Radujemo se srčno, da misli o narodnem jedinstvu, ki so jih razodeli rodoljubi jugoslavenski v shodu ljubljanskem v Ljubljani, odmevajo se v srcih bratov naših na jugu in v severu, in to osobito čeških, ki v časnikih svojih popolnoma pritrjujejo programu jugoslavenskemu, tako „Poiitik", „Pokrok" in drugi. „Pokrok" piše med družim takole: Prihodnji mesec bode ravno 50 let, ko je v Ljubljani bil kongres svete aliancije nemilega spomina, ki je po napotku Metternichovem izdelal osnovo, kako bi se zatrli slobodoumni poskusi, oni čas učinjeni na polotoku apeninskem in pirenejskem. Kakor je oni kongres na veke zapisan v povestnico suštva narodov, tako, ako Bog dd, Ljubljani po shodu jugosla-venskih rodoljubov ostane v povestnici zagotovljeno mesto osvobodenja narodov, in to ne, kakor pred 50 leti, z silo in vojsko, nego na mirni, postavni poti*
Ravnokar nam je od koroških rodoljubov došlo premilo pismo od 7. t. m. sledečega obsežka: „ Program, ki so ga 1. decembra t. 1. nekteri rodoljubi Jugoslovanom stavili v Ljubljani, veselo pozdravlja podpisani odbor političnega društva ,,Trdnjava", ter ga za svoj program sprejeme po vsem njegovem zapopadku. S ve s t si pa je odbor, da se ga radostno bodo oklenili vsi koroški Slovenci; vsaj za-nj so duševno delali tudi oni že leta in leta, dobro spoznavši, da le, ako se vsi Jugoslovani v habsburški monarhiji res in djansko združijo v eno telo ali celoto, bodo rešili svojo samostojnost in napredovali v vsakem oziru. Naznani se to odborovo, kakor sploh mnenje in navestilo vseh koroških Slovencev dotičnemu slavnemu odboru s pristojno prošnjo, naj se pri izdelanji posebne spomenice na milost, cesarja ozira tudi na tisto".
Radujemo se pa dalje tudi še tega, da magjarski časniki in njim podobni nemški se ali silno hudajejo o tem programu jugoslavenskega jedinstva, ali pa se norčujejo o njem: oboje nam je znamenje, da so rodoljubi jugoslavenski pravo zadeli. Niti z groženjem niti Si zasmehovanjem se ne odstranijo velika politična vprašanja velikega jugoslavenskega naroda, ki se zaveda o tem, kar mu je treba, da ga ne požre nenasiten želodec magjarski in nemški.
Slovanom pravični federalistični dunajski časnik „Reform" z veseljem pozdravlja deklaracijo ljubljanskega shoda ter pravi, da je dogodek velike pomembe, kterega bi Avstrija lahko na svojo veliko korist obrnila; vendar se ni nadjati, da možje, ki zdaj njeno krmilo v rokah imajo ali ki prvi za njimi do tega pridejo, bi to razumeli. Da bodo Pruso- in Turkoljubi to djanje jugoslavenskih rodoljubov prav tako sprejeli kakor so do-sihmal sprejeli vse zahteve Cehov in Slovencev, o tem ni nobene dvombe. Nedavno je neki Bismarkov časnik trdil, da se ve, kaj hočejo Poljaki in Cehi, a to se ne ve, kaj hočejo južni Slaveni. Ljubljanska deklaracija mu daje na to vprašanje jasen in pozitiven odgovor. —
Od slovanske strani smo culi dozdaj le en važen glas, ki se ne sklada s programom jugoslavenskim, in to je glas imenitnega ogerskega Srba poslanca dr. Mile ti 6-a, ki ga je prinesla „Zastava" še predno mu je bila znana deklaracija, v Ljubljani složena. A temu se ne čudimo, kajti Mi leti <5 je na strani Srbov do skupine jugoslavenske prav to, kar so Poljaci do ostalih Slovanov avstrijskih; kakor je Poljakom uzor poljsko kraljestvo, tako dr. Miletic-u velika srbska krona. Njegovo in naše stališče je tedaj različno.