Cerkvene sadeve. Sveta birma v Ribnici. (Konec.) Prišel je toliko pričakovani dan 6. junija. Ljudstva ogromna množica se zbira, kakor postavim na veliko noč, k največjemu prazniku. Celo nebo, ki je prejšnje dni deževalo, veselilo se je danes in lepo razjasnilo. Ob pol osmi uri je bila škofova sv. maša in zatem so v prelepi pridigi se mil. gosp. knezoškof zahvalili vsem, ki so jih tako lepo sprejeli. »Ranili ste moje srce, da ne vem, kako bi se vam zahvalil«. Fotem so v le njim lastnej zgovornosti kazali vire, po katerih nam teče »mir božji in milost naSega Gospoda Jezusa Kristusa«. Ljudstvo je vse ganjeno zvesto poslušalo, deloma celo se — solzilo. Potem se je pričela skušnja odraščenih o krščanskem nauku. Da-si v tej reči jako strogi in natančni, vendar morali so biti zadovoJjni mil. knezoškof z nami, ker ljudje, posebno dekleta, so znali dosta več, nego je eeli veliki katekizem, da se je bilo čuditi. 0 tem in vsem so se neki milostljivi knezoškof tako izrazili pozneje č. g. župniku: >Veliko ste se res trudili in prizadeli, ali Vi imate že sad svojega truda, to so namreč Vaši pridni župljani!« Nato so mil. knez delili kakim 400 birmancem zakrament sv. birme in po sv. blagoslovu spremili smo jih v procesiji v župnišče. Tukaj pri kosilu je bilo zbranih 15 duhovnikov, ključarji in župana. V krasnej napitniei pozdravili so vlč. g. župnik mil. knezoškofa s primero, da so prišli, kakor Marija pri obiskovanji tete Elizabete v Hebron, v naše gorate kraje, pa bili tudi radostno in slovesno sprejeti. Mil. knezoškof so odgovorili, da so tudi oni z Marijo vred razveseljeni in da z njo vred zapoj6: Moja duša poveličuj Gospoda. Sledilo je še mnogo krasnih napitnic in govorov. Vse je bilo ta dan veselo, le ura nam je tekla prehitro. V največjej radosti zašumi med ljudmi glas: Mil. knezoškof se že odpravljajo. Pred župniščem sezbere brezštevilna množica ljudstva, hoteč videti še enkrat milega svojega višjega pastirja in prejeti njih blagoslov. Vse je na kolenih, ko milostljivi še zadnjič hodijo med ljudstvom, blagoslavljajo in otroke pokrižavajo. »Z Bogom dragi moji, rekli so, dokler se zopet ne vidimo, če prej ne, pred večnim Sodnikom!« Z Bogom Ijubljeni naš vladika, čutili smo v svojih srcih in dostavili: živeti hočemo tako, da bomo pred sodnjim stolom Kristusa dajali svojemu škofu spričevanje gorečnosti in apostolske Jjubezni do svojih ovčic! Zginila nam je spred očij kočija, v katerej so sedeli milostljivi vladika; mrak nam je zagrnil oni blaženi dan, ko smo se skupno veselili z njimi; nekaj nam pa ostane: nevsahljivi nauki njihovi in pa blag spomin na vso to slovesnost. V prsih čutimo nekak ponos, da smo mil. knezoškofa vredno in spodobno sprejeli injim z vdanim in hvaležnim srcem vsaj nekoliko polajšali težavno butaro njihove službe. Sprejmejo naj tem potom še enkrat zagotovilo naše udanosti in stanovitnosti v dobrem! Pohorski.