Za poduk in kratek čas. 0 Rojenicah na Boču. Nekako v aredini Booa na mali ravninici atoji cerkvica sv. Miklavža. Od tistod se uživlje kraseu razgled po apodaj ležeči doliui. Nekoliko od cerkvice proti severu se nahaja v gori velika votliua, v katerej ao baje Rojenice nekdaj prebivale. Moja mati so uai o njih aledeče pripovedovali. Ko sem jaz mlada bila, pripovedovaii so stari ljudje, da ao njih atarši še pomnili, kakc so Rojenice hodile z Boc-a v bližnji Gabernik pšenico plet. Kjer so plele, tam so pšenico tako pomandrale, da bi bil človek mialil, da no bode več vatala. Ali zraalo je potem tam najlepše žito, tacega ni biio v celej okolici. Jedle ao aamo mleko, katerega ao dobivale od kmetov. Prebivale ao pa vže v prej omenjeni votlini blizo cerkvice sv. Miklavža. v Kostrivniški fari. V votlini ae še sedaj baje vidijo sledovi, da je moral kdo v njej prebivati, kajti vidijo ae kamenene atopuice in več v karaen vaekanih pro- atorov, kakor n. pr. proator za onaaro itd. Morebiti bi Rojenice še aedaj tam prebivale, pa pregnali ao jih paatirji, ki ao z biči pokali, ia pa dekle, ki ao po avinjskili koritih ropotale, česar Rojenice uiao mogle ališati. Tako so mi pravili mati, jaz pa sem jih zveato poslušal. Mislil aem pač večkrat: oj te pastirje, čemu pa ao ravno tam pokaii z biči ? Tudi ua deklo nie je vaelej nevolja bila, ko je ropotala pri koritih. V čaaih aem tudi polukaval po Rojenicah, češ, da bi utegnile še le kjo odkod priti. Ali ai jih bilo, škoda za nje! R,. D Gorski. Smešnica 52. ,,Hej'-', zakliee oče čevljar, ,,hej, je to nevolja. Sedaj že ura dalje časa nič ne bije več. Kaj kje hoče?" — ,,0če", sliši se glas fevljarčka izza kota, roče, izgled vam je to,lep izgled! Nič ni prav, če se bije v eno mer;to vem jaz iz lastne skušnje!