Stran 517.
Album.
Ruski spisal Anton Čehov.
Častni svetnik Kratjerov, suh in šibek človek, je stopil naprej in obrnivši se k Žmihovu dejal: „Vaša ekscelenca! Ganjeni v globočino vsled Vašega dolgoletnega predstojništva in vsled Vaše očetovske skrbi . . .
„— ki traja že več kakor 10 let . . ." mu je narekoval Zakusin.
„— ki traja že več kakor 10 let, mi, Vaši pod-ložniki, ob današnjem, za nas imenitnem dnevu, prinašamo Vaši ekscelenci v dokaz svojega spoštovanja in globoke hvaležnosti ta-le album z našimi fotografijami in želimo si, kar zadeva Vaše zaslužno življenje, da bi še dolgo, kar najbolj dolgo, do oddaljene smrti nas vodili ..."
„— s svojimi očetovskimi navodili po potu resnice in napredka . . .", je pristavil, obrisavši si pot, ki mu je udaril na čelo, Zakusin, kojemu se je oči-vidno hotelo tudi govoriti, ker je imel, kakor se je zdelo, pripravljen govor.
»Naj se torej množe in kopičijo", je končal, „Vaše zasluge in čini še dolgo in dolgo na potu duha, dela in javnega blagra".
Na levem, zgubanem licu gospoda Žmihova se je prikazala solza. „Gospoda", je dejal s tresočim glasom. „Nisem pričakoval, nikakor nisem mislil, da boste slavili moj skromni jubilej . . . Ganjen sem . . . da . . . zelo ganjen. Ne pozabim tega trenotka do smrti in verujte . . . verujte, prijatelji, da Vam nihče toli dobrega, kakor jaz . . . In če je tudi bilo kaj med nami, bilo je to i k Vašemu pridu . . .B
Žmihov, pravi državni svetnik, je poljubil svetnika Kratjerova, ki ni pričakoval tolike časti ter je obledel v zamakujenju. Med tem mu je predstojnik stisnil roko, s čim je naznanjal, da ne more vsled ganjenja govoriti, in je zaplakal, kakor bi mu ne prinašali prekrasnega albuma, temveč nasprotno, mu ga jemali.   Potem pomirivši  se  nekoliko,  ter  izrekši še
Stran 518.
nekaj iskrenih besed in pustivši si od vseh stisniti roko, se je napotil doli, vsedel v kočijo in spremljan z blagoslovljenjem svojih podložnih se je odpeljal. Sed6 v kočiji je čutil, kako se mu v prsih razlivajo neka nezavedna doslej radostna čustva in se je zjokal še enkrat.
Doma so ga čakale nove radosti. Tam so mu njegova rodbina, prijatelji in znanci, pripravili tak sprejem, da se mu je zdelo, kakor bi bil v istini prinesel domovini jako mnogo koristi in da bi bilo brez njega jako slabo z domovino. Celi jubilejski obed je bil iz govorov, objemanj in solz. S kratka: Zmihov nikakor ni pričakoval, da bodo njegove zasluge tako iskreno cenjene.                 »
rGospodafl, je dejal pred prikuskom. »Pred dvema urama sem dobil zadoščenje za vos trud, ki ga mora človek pretrpeti, ko služi, da se tako izrazim, ne obliki, ne črki, marveč dolžnosti. Ves čas svojega službovanja nisem odstopil od načela: Občinstvo ni za nas, temveč mi smo zanj. Danes pa sem sprejel krasno nagrado! Moji podložni so mi vzročili album . . . Lejte, sem ganjen . . .
Prazniški obrazi so se nagnili k albumu, ter ga začeli prelistavati.
»Album je lepički", je dejala hčerka gospoda Žmihova, Olga. »Mislim, da je veljal kakih 50 rubljev. Kaka krasota! Atej, daj mi ga! Čuješ? Jaz ga shranim!"
Po obedu je odnesla Olgica album v kabinet, ter ga zaprla v miznico. Drugi dan je izvzela iz njega uradnike, razmetala po tleh, in mesto njih je vložila tja svoje součenke. Uniforme so prepustile svoje mesto krilcem. Kolja, sinko njega ekscelence. je preslikal obleko gospodov uradnikov z rudečo barvo. Onim, ki niso imeli brkov, je naslikal zelene brke, brezbradim pa — brado cimetove barye. Ko ni imel več barvati, je izrezal iz papirja podobe uradnikov, prebodel jim z buciko oči, ter igral se je ž njimi vojake. Izrezavši končno svetnika Kratjerova, pritrdil ga je na škatljico od vžigalic, ter ga prinesel v taki opremi očetu v kabinet.
„Atej! Spomenik! Lej!"
Zmihov se je zasmejal, zazibal se je, čuteč se ginjenega, ter pobožal Nikolajčka po obrazu.
„No, pojdi šaljivček, pokaži to tudi mamici. Naj se še tudi mamica nasmeje".