DOPOLNILO K ČLANKU
»SLOVENSKA KNJIŽEVNOST V ROMUNIJI«
Ob branju članka »Slovenska književnost v Romuniji« (Slavistična revija 33/1985, št. 4, str. 466-470) se zdi, da sta njegovi avtorici, V. Rus in V. Franku, prepričani, da je prva slovenska leposlovna knjiga v romunskem prevodu izšla leta 1973. Res so to leto izšle tri slovenske leposlovne knjige: I. Cankar, Hlapec Jernej in njegova pravica Preptatea lui Jernej, Bukarešta 1973) v prevodu Valentina De?liuja; B. Zupančič, Sedmina (Salutari Mariei, Bukarešta 1973) v prevodu D. Manuja in V. Vescuja, poleg tega pa še L. Suhodolčan, Skriti dnevnik (Žurnalul tejnuit, Bukarešta 1973) v prevodu E. Damijana; tega prevoda pa avtorici ne poznata (Gl. Le livre slovene, 13/1975 št. 3/4, str. 24).
Letnico 1973 pa je treba pomakniti za 44 let nazaj, ko je socialistični dnevnik Adeverul (Resnica) leta 1928 od avgusta dalje objavljal Cankarjevega Hlapca Jerneja. Naslednje leto (1929) pa je isto delo, ki ga je prevedla Lia Hirsu - verjetno po francoskem prevodu
200
te knjige v Parizu leta 1926, izšlo pri isti založbi v BukarešU. Prevod pod naslovom Var-tolomei argatul si dreptul sau so ponatisnili Romuni v naši državi z istim imenom v manjšinski reviji »Libertatea« (Svoboda, Pančevo 1955), odlomek iz knjige je objavila še druga romunska revija pri nas, Lumina (Vršac 1959). Glede novega prevoda Cankarjevega Hlapca Jerneja pa je treba reči, da ga je pesnik in prevajalec Valentin Desliu poromunil po izvirniku, kar ne velja za večino drugih prevodov in slovenščine, ki so delani po srb-skohrvatskih prevodih. Dne 5. januarja 1971 je namreč ta romunski književnik obiskal Slovansko knjižnico v Ljubljani in si za eno leto izposodil izvirnik »Hlapca Jerneja«. Po ogledu knjižnice in pogovoru o slovenskih prevodih iz romunske književnosti - ravnatelj knjižnice je namreč objavu kratko bibliografijo slovenskih prevodov iz ro-munščine v reviji »Lumina« (Vršac 1962, str. 372-375) - je romunski prevajalec odšel nazaj v Romunijo in se spet vrnil 31. maja 1973 v Slovansko knjižnico po dveh letih in pol in prinesel s seboj poleg izposojene Cankarjeve knjige še njen tiskani romunski prevod ter vanj napisal v lepi slovenščini posvetilo in zahvalo ravnatelju, ki mu je izvirnik posodil. Pozneje je V. Desliu prevedel še Mire Miheličeve roman Mavrica nad mestom (Cur-cubeu peste oras, Bukarešta 1981), skupaj z ženo Mihaelo pa sta prevedla še A. Ingoliča novelistično zbirko Prepovedana ljubezen (Dragoste interzisä, Bukarešta 1981), še prej pa zbirko slovenskih pravljic Nesmrtne povesti (Povesti nemuritoare, Bukarešta 1977).
Izjava avtoric, da je kratki oris slovenske književnosti v uvodnih besedah k Ingoličevi knjigi »edini... prikaz zgodovine slovenske literature, ki ga lahko zasledimo na romunskih tleh« (str. 467), velja samo za starejše obdobje, kajti za sodobno slovensko književnost imamo na razpolago daljšo študijo Cirila Zlobca »Slovenska literatura danes« (Literatura slovena azi). Študija je objavljena v romunski reviji »Steaua« (Cluj) 7/1981 str. 13-14, prevedel pa jo je Richard Sirbu. Lektor Slavistične revije je prezrl na str. 467 neprijetno mesto, kjer pravi avtor (?), da sta Mihaela in Valentin Desliu poslovenila (namesto poromunila) tudi slovenske ljudske bajke. Ime prevajalca Kosovelove poezije menda ni Cimeci, marveč Cämeci, kakor piše v Kosovelovi romunski zbirki Extazul mortii. Zanimivo je, da je prevajalec obiskal Kosovelove sorodnike v Ljubljani in jim osebno izročil prevedeno knjigo.
Na kraju še nekaj pripomb pro domo. Kljub odličnemu in občudovanja vrednemu »Slovenskemu leksikonu novejšega prevajanja« (Koper 1985), ki ga je sestavil Janko Moder s sodelavci, se je v knjigi pri romunskih prevodih iz slovenske književnosti vtihotapilo nekaj nepravilnosti. Kakor je iz članka v Slavistični reviji razvidno, se je slovenska poezija začela prevajati v romunščino v začetku 70. let, kar enako velja tudi za slovensko prozo, z izjemo Cankarjevega Hlapca Jerneja iz leta 1928 oz. leta 1929. Kraj izida knjig, ki jih bomo spodaj našteli, ni Bukarešta, kakor to piše v Leksikonu, temveč dve središči naših romunskih sodržavljanov. Vršac v Banatu in Pančevo v Bački. V Vršcu so izšle naslednje slovenske knjige v romunskem prevodu: M. Klopčič, Mama (Mati) 1950; F. Bevk, Ciinele Polak (Pes Polak) 1959, F. Bevk, Carte despre Tito (Knjiga o Titu) I960; J. Vandot, Meculitä (Kekec nad samotnim breznom) I960; T. Seliškar, Echipajul Pescarusul albastre (Bratovščina Sinjega galeba) 1961. Vse te knjige so izšle pri romunski založbi Libertatea (Svoboda), ki se je bržkone med leti 1961 in 1962 preselila v Pančevo. Tu sta v isti založbi izšli še dve knjigi: A. Gavril in R. Flora, Poezia iugoslava contemporana (Sodobna jugoslovanska poezija) 1964, in M. Dolinga, Margaritarele (Šmarnice) 1965.
France Dobrovoljc Ljubljana
201