Slovenski glasnik. 
Št. 1. v Celovcu 1. januarja 1864. X. zv.
Glas o novem letu.
Poglejte jasno lice zlate zore, V plameni svitlem se nebo žari, Olimp odprejo lepolase Hore, Po daljne zemlje planu se dani; Ovija blišč iz nova temne gore, Slovesno pa se beli dan rodi, Mogočni Janus je obernil ključe. Iz veka novo leto se zasuče.
Siim''^ mogočne Tibere valovi, Enejev rod razširja glasen hrum; Kadila žg6 Helenovi sinovi, Visoko glas doni neštetih trum. Pod zlatim solncem razni so rodovi, Povsod budi se novoletni šum, Nastavlja svet izpraznjena torila. Da vsem bi milostna Fortuna bila.
Al kakor blisek čas v prikazni šviga, Na zlatem vozu Helios derdrä. Rodovom novim luč življenja Po morskem šumu ladij a vesid, Z banderom svetim močen veter miga. Pod varstvom ljudstvo en brodnik imA. Med mnoštvom pa duhovi se budijo. Glas kliče: Žarki naših dni gorijo!
Pomembe polna, resna je postaja, Kjer vbira si človeštvo pot naprej. Uzorov slavnih moč sereć navdaja, Ko gleda duh gibanja od poprej.
Glasnik X.
Najteži đrćg iz zdanjosti prihaja, Skerbijo nove sile za poznej; Al mar slovanski rod bez dela spava, Al ne budi poguma sreča, slava?
Njegov je dan, ki pod obnebjem sije, Po morji nova Argo se peljä. Namenjena do čudne domačije, Kjer ljuti dräkon zlati run imk. Junakom mnogini serce krepko bije, Ki ne boj6 se groma strašnega; Nov up živi, da mila godba vstavi Vse,, kar se jezno giblje po naravi.
Stojijo že pokojno Simplejade, Končan pa ni popolne zmage boj. Sicer ne vgasnejo vesele nade, Al vendar vzdiga se orjaški broj ; In ko v divjosti lastni ta razpade. Pobiti mora ljuti se pozoj. Da s častno zmago venčano kerdelo .Poverne se v osrečeno deželo.
Saj mora se spolniti prerokvanje. Veljaven biti stare Slave glas. Preč dolgih vekov je nesrečno spanje. Bil svet minulega je leta čas, Izbudil veličastno bil gibanje Slovanskih Dioskurov rajski kras. Za svetih Gracij venec se bojuje Junaška moč — Titanov pest miruje.
1
2
Pa vpraša kdo: Kaj hočejo imeti Brodarji novi, kam njih čoln leti?
V kateri zemlji hočejo živeti, Kje njim prijazne sreče svit gori?
Al prostosti jim zvezda ??? ne sveti, Pravice vir trinoštvo jim kali? Al niso vroče sanje mar dežela, Ki iščejo si nova je kerdela ?
Prijatelj stoj! preblažene namene Stvarem je svojim večni dal Gospod, In zlata krona ni najviše cene, Kar išče si po daljni zemlji rod. Da duh predere sivih megel stene. Da si odpre v planjave jasne pot — Po tem junaki verli hrepenijo^ Zato pogumi v sercih jim gorijo.
Obrača svet se po neskončnih krogih,
V soglasji mičnem se združuje vse'; In kar odkriva duh po željah mnogih, Povzdiga do svobode prave se.
Če merzel veter se spusti po logih, Povenejo mladike ranjene, Budč le žarki nebni glasno petje, O njih v zelenje se zapleta cvetje.
Da zlata zvezda narodne svobode
Sloveniji pokaže rnjski svit.
Da stopi med osrečene narode.
Da cvet požene v slavi vekovit:
Zato junaški broj se trudil bode,
Ki plamen svitlih zvezd mu je odkrit,
V zvestobi in ljubezni se ne gane. Dokler bolj mila doba ne nastane.
Iz groba mora ti Adonis vstati, Slovenija! tvoj blagor oživi. Iz britkih solz ti mora cvet pognati. Ki nevenljiv ostane večne dni. Nebesa čejo slavno zmago dati,
V prijaznih upih serce se topi,
S sinovi vsemi gorko za-te vneto Pozdravlja z močnim glasom novo leto!
A. Okiski.
Zgubljen mož.
(Pripovedna čertica.)
Po tvojih ulicah, Ljubljana! sem hodil lansko jesen. Merzloten veter je pihal; poprejšno noč je sneg pervikrat pobelil kamniške planine in zapadajoče solnce je je rudečilo z zadnjimi žarki. Ko grem mimo bolnišnice, odprö se velika vrata in štirje možje pri-nesö trugo, pokrito s suknom, ki je morebiti nekdaj bilo černo. Nosačem se je neznano mudilo, komaj jih je dohajala stara ženica, edini pogrebec; tudi duhoven ni spremljal merliča.
„Koga nes6?" poprašam hlapca, ki je zapiral vrata.
„Trapastega Skalarja se je usmilil Bog, ter ga je vzel k sebi."
Ko čujem Skalarjevo ime, spreletelo me je nekako čudno. Vsak nesrečen človek ima neko pravico za naše pomilovanje. Nesreča poveliča vsacega človeka, tudi najbolj zaničevanega reveža, posebno če ga vidimo mertvega pred seboj; zdi se nam vselej
3
boljši, ko je bil znabiti v resnici. V tesni trugi vidimo zdaj le junaka, ki so ga zmagale neprijazne okolnosti in ne prašamo veliko, ali si je sam kriv ali ne, radi mu podelimo venec mučen-gtva. — Skalar je bil meni tak mučenec.
Stopim hitrejše in se pridružim ženici, ki me je z začudenjem pogledovala od strani. „Ali ste poznali ranjcega?" vprašam ženico, ko smo se približali sv. Krištofu.
„Se VĆ, da sem ga poznala; saj je moje sestre sin, jaz sem njegova teta", odgovori mi žena z zatopljenim glasom.
Prišli smo do jame, nosači so potegnili sukno s trüge, pobrali so nosila ter so hitro odšli, ne čakaje pokopa. Dva grobarjeva hlapca ga položita v grob, jaz mu veržem zadnje persti, hlapca ga zasipljeta, in teta klečć kraj groba moli tiho za pokoj ranjcega. Zdaj zazvoni Ave Marija, starši hlapec z leseno nogo moli glasno angeljsko češčenje, mi drugi mu odgovarjamo in na zadnje smo vsi molili še en očenaš, da bi Bog dal ranjcemu večni mir in pokoj.
Mrak se je že vlegel na grobe, ko sva z ženo zapustila pokopališče.
Žena je bila jako razgovorna, ni je bilo treba mnogo nagovarjati, rada je povedala, kar je vedela.
„Kanjki Matevž je bil Gorenec iz prav dobre in premožne hiše. Bil je edini sin, oče mu je umeri zgodaj, ravno ko je stopil v latinske šole. Ko bi bil delj časa živel, gotovo bi Matevž ne bil zašel na tako slabe pote. Mati njegova je bila moja sestra, bila je dobra žena, za-nj veliko predobra. Njena edina želja je bila, enkrat doma v farni cerkvi svojega Matevža viditi na prižnici in iz njegovih ust poslušati božjo besedo. Kedar sem bila pri njej, govorila mi je od tega in vselej sve se obć veselja jokali.* Matevž je bil vedno pervi v šoli, vsi gospodje so rekli, da ima med vsemi najboljšo glavo in svojo mater je tudi tako rad imel, da je storil po njeni želji ter sel v lemenat, akoravno ni imel za ta sveti stan pravega poklica, kakor se je pokazalo pozneje. Ali mater je pa vendar le veselilo, da jo je ubogal, ali učakati srečnega dne, na kterega se je tolikanj veselila, to jej ni bilo dano, Bog jo je poprej poklical k sebi.
Matevž je po matemi smerti ostal sam; zdaj ga ni več vezala materna želja, slekel je černo kuto in prevzel je doma gospodarstvo, ali vsi sosedje so rekli, da iz spridenega gospoda ne bo nikoli dober gospodar. In sosedje so bili modri možjć. Matevž se je kmalo spoznal' z lepo mlado deklino, ki jo je priserčno rad imel, mislil je, da jo dobi za ženo. Ali ona je bila nestanovitna in omahljiva, zapustila je Matevža in vzela druzega. To je polomilo Matevža še bolj ko materna smert. Zanemarjal je gospodarstvo, v cerkev ni hodil, tih in žalosten je pohajal po polji, vsi smo mislili,
1*
4
da se v njem kuha huda bolezen. Jeseni pa po ajdovi žetvi mu ni bilo več doma ostati, polastila se ga je spet želja, kaj več se učiti. Gospodarstvo je dal v štant in šel je na Dunaj v visoke šole. Kaj je ondi delal, to mi ni znano, le to včm, da je neznano veliko denarja potreboval: kakor sneg s pomladi je kopnelo njegovo gospodarstvo. Gozd za gozdom, njivo za njivo je prodal. Od gospodov, ki so ga vidili na Dunaju, zvedeli smo, da je neznano učen, od njega samega pa ni bilo nobenega glasu, in vendar je teklo že sedmo leto, kar je šel od doma. Kar zvemo, da je šel izpod našega cesarja nekam daleč, ljudje sami niso prav vedeli kam: eni so rekli, da je na Nemškem, eni pa, da je na Poljskem. Nekteri so pravili, da je šel za neko žensko, ki mu je tako pametno glavo zmešala, da mu ni bilo brez nje živeti; drugi so pa govorili, da bi bil kmalo ustrelil necega grofa ali kali in da je zato moral bežati. Takrat so mu poslali zadnje krajcarje, vse lepo premoženje je zaštudiral.
Od zdaj ni bilo od njega ne pisma ne poročila, preteklo je že blizo dvanajst let; mislili smo, da je že davno mertev, kar se je pred desetimi leti spet pokazal, ali kako seje spremenil! — Komaj sem ga še spoznala, neznano se je postaral. Pravil je, da dobi tukaj profesorsko službo — ali niso mu je dali, da-si ravno so go-Torili, da več ve, ko vsi drugi. Eevež je bil brez vsega zaslužka: česar se je lotil, povsod mu je spodletelo. Bil je pri meni in da-si tudi sama nimam veliko, vendar sem mu rada dajala, kolikor sem mogla, ker je bil neznano dober človek. Prepisal mi je vse pridige od patra Joahima, ker je rada prebiram, pa tudi sam je spisal dve ali tri, ki človeku gredo bolj k sercu, ko marsiktera v cerkvi. Časih bi bila rada kaj zvedela iz njegovega prej snega življenja, pa mi je rekel: „Teta! pustiva to, saj bi me ne razumeli, mene pa boli serce, če se zmislim nazaj."
Na enkrat mu šine v glavo, da ne more več pri meni ostati, da mu vest ne pripušča, da bi še delj časa mene nadlegoval. Branila sem mu ali zastonj — šel je, kam? — ne vem. Osem let ga ni bilo na spregled, tudi se ni čulo od njega, kje in kaj dela. Lansko zimo se kar nenadoma spet prikaže, ali ni ga bilo k meni, menda se me je bal. Revež se je popolnoma zapustil, bil je raz-tergan in zamazan, beračil je in kar je izprosil, to je zapii — na žganji. Vedno je bil pijan. Oh kako lepo sem ga prosila, naj gre k meni in naj se loti kacega koli dela. Ali ni me poslušal. „Teta! meni ni več pomagati, zgubljen sem", tako mi je odgovoril. In res je bil zgubljen, pamet se mu je jela mešati; cele noči, časih komaj za silo oblečen, taval je v najhujšem mrazu okoli. Na zadnje so se ga usmilili in so ga vzeli v špital, kjer je sklenil svoje nemirno življenje."
5
Toliko sem zvedel iz Skalarjevega življenja; zdaj mislim pa še povedati, kje in kako sem se ž njim seznanil.
Bil sem četertošolec in pervikrat sem nasadil na glavo visoko černo pinjo, ktera je mnogim ljudem simbol civilizacije. S knjigo pod pazbo sem rad pohajal po polji, če je le vreme bilo prijazno ; posebno rad sem hodil na ljubljanski grad; od tod, ne samo da vidiš skor vso Ljubljano, odpira se ti najlepša panorama: ravno polje in zeleni gozdi, nizki griči in sive planine, vse to je pred teboj razgernjeuo.
Na severni strani, kjer raste germovje, tam smo si radi delali hišice, in tudi jaz sem si napravil blizo verha prav prijazno utico. Ko necega dne pridem do utice, zagledam v njej tujega človeka v gosposki obleki, ki je bila pa zelo oguljena ali vendar čedna. Z obema rokama si je podperl glavo in zamišljeno je gledal v tla. Star je bil kacih 36 let, lice je bilo lepo ali prepadeno in čisto obrito.
Že sem se mislil umekniti nazaj, kar me zagleda.
„Ne zamerite, zdi se mi, da sem se polastil vaše litice, ali nisem se mogel zderžati, da ne bi sedel ter razgledal kraje, kterih že dolgo vidil nisem in ki so mi tolikanj mili."
„Prosim ostanite, saj je prostora dovolj za dva."
Imel sem pri sebi Ovida. V šoli smo ravno brali njegova pisma, v kterih revei; pošilja bridke zdihljeje iz pustega Ponta v kratkočasni in lepi Rim. Učitelj nam je rekel, da je nesrečen vsak pesnik, in da je res tako, naštel nam je mnogo pesnikov, ki so bili vsi nesrečni. To leto sem tudi pervikrat dobil v roke Prešernove pesmi in iz njih sem spet previdil, da „siep je, kdor se s petjem ukvarja". Naš učitelj je bil pameten mož. — Moj sosed je sanjavo gledal na belo Ljubljano, jaz sem pa v eni roci deržal Ovida, v dnigi pa Schwab-Osiandrovo prestavo.
„Kaj berete tu, če smem vprašati?" oglasi se tujec.
„0 vido ve epistole."
„Ktero?"
„Tretjo."
„Hanc tibi Naso tuus mittit, Kufine, salutem,
Qui miser est, ulli si suus esse potest," začne deklamirati neznani človek in brez spodtikleja recitira celo epistolo do kraja.   In kako mu je tekla govorica, ko bi zvonovi peli, tako lepo še nisem slišal latinski govoriti.   Jaz ga gledam z začudenjem, tako še naš učitelj ni znal.
„Marsiktero zlato resnico poveš, ljubi moj Ovid, ali vendar si prava baba", pristavi učeni neznanec, ko je prenehal recitirati.
Lice, ktero mu je bil Ovid nekoliko razsvetlil^ zmračilo se mu Je zdaj spet in mož se je v novo zamislil.
6
„Tuđi meni pridejo časih misli, ki mi ne dajo poprej miru, da jih zapišem", povzame tujec čez nekoliko besedo. „Prosim, posodite mi svinec".
Dam ga mu in on zapiše nekaj na košček popirja.
„Aha!" mislim si sam pri sebi, „to je tudi pesnik — tedaj nesrečen!"
Ko spiše, da mi svinec nazaj. Izpraševal me je o šolskih stvareh, o učiteljih itd. Na zadnje mi reče: „Slišal sem, da je umeri profesor pesništva na gimnaziji; če mi sreča posluži, znabiti stopim^ na njegovo mesto".
Če dalje bolj sem se čudil učenemu možu. Na tihem sem si srečo voščil, ;da sem posodil svinec možu, ki bo k letu znabiti moj profesor. Hitro skrijem Schwabovo prestavo, ker sem vedel, da profesorji kaj tacega radi ne vidijo—ali dobra je pa vendar le.
Med tem zazvoni poldan. „Z Bogom, mladi prijatelj!" poslovi se neznani mož. „Znabiti se še večkrat vidiva".
???? dan sem hodil na grad, ali neznanega pesnika ni bilo več v mojo utico. Dvakrat ali trikrat sem ga pozneje še vidil žalostnega hoditi po ulicah, ali govoril nisem ž njim. Učiteljsko službo je dobil drugi, germovje na gradu je izgubilo listje, dobilo spet novo, ali zastonj sem čakal na učenega znanca — zginil je in sčasoma sem na-nj pozabil.
Prešlo je nekaj let. O veliki noči sem se vozil z Dunaja po železnici. Na neki postaji za Savo stopim z voza, namenil sem se obiskati drage prijatelje, tri ure od železnice. Sti*eljaj daleč od postaje stoji kerčma, kjer so mi rekli, da dobim voz in konje. Ko stopim v hišo, skor mi je sapa zastala. Od smerdečega toba-kovega dima se je tako kadilo, da se je komaj vidila lojeva sveča, ki je na mizi berlela. Vso sapo je navdajal neprijeten vinski in žganjski duh pa sparen smrad. V nekem kotu se je deri hripav glas, kakor bi jhotel peti, okoli peči in za pečjo so pa smerčali junaki, ktere je premagala pijača.
Da-si ravno sem komaj sopel, mikalo me je vendar to društvo toliko, da sem ostal tako dolgo, da se je pripravil voz.
Gosti so bili dervarji s Koma, ki so prišli po svoje plačilo in večidel so bili že pijani. Pri veči mizi, kjer je bilo največ hrupa, vidila se je glava pri glavi, na mizi je stal bokal slivovice, ki je šel iz rok v roke. V kotu je pa sedel mož v zamazani gosposki obleki in kmalo sem vidil, da je on duša vsega društva. Zdel se mi je znan, samo nisem se mogel spomniti, kje sem ga vidil. Hipoma se mi zasveti. Je, on je — moj učeni znanec z ljubljanskega grada. Melanholični pesnik, ki pozna vse klasično slovstvo in profesor pesništva, zdaj z žganjem omamljen, razve-selj^je pijane dervarje s sirovimi burkami in nmrmmm kvastoi,
7
Ravno se je bil iznebil neke prav kosmate in poslusavci so veselja hrohotali.
„Ti si vreden vseh škricev! Na, pij, černa duša!" zagermi ko smreka visok galjot, in moj znanec z verne novo kupico žgočega strupa.
Rad bi bil ž njim govoril, ali v tem društvu ni bilo mogoče in vidil sem, da je pijan — torej sem ga pustil v divji derhali.
Iz Tersta sem pričakoval prijatelja. Pripeljal se je o polnoči in ker je bila noč tiha in jasna — bila je lepa mesečina — greva v razgovoru počasi proti domu. Na glavnem tergu nama pride nasproti človek, naju pozdravi in pohlevno vpraša: „Bog ve. ali je franciškanarska cerkev že odperta? Šenklavška še ni." Jaz sem ga precej spoznal — bil je učeni mož z grada. Moj prijatelj se mu smeje v obraz, on pa ne čaka najinega odgovora. „Pojdem pogledat ; če je odperta, je pa prav", pristavi spet prav pohlevno in gre dalje.
„Ta gospod ga je preveč naložil", veli moj šaljivi prijatelj.
„Ne sodi prehitro! Meni se zdi, da ni pijan. Pijanec ne govori tako mirno; meni se zdi, da se mu v glavi meša." Prijatelju povem, od kod ga poznam in kakošnega sem ga vidil za Savo med dervarji.   Ko ])rijatelj to zvč, ni se mu več smejal.
Komaj se je naredil dan, bila sva s prijateljem že spet na ulici. Namenili sva se na Rožnico in greva mimo glavne straže. Bil je ravno semenj in ta čas je na tem tergu vse polno kramarskih štantov. Okoli enega je bilo veliko ljudi, akoravno je bilo še zgodaj. „Saj ni tako neumen, kakor bi kdo mislil; ravno pred stražo se je spravil, da mu kdo kaj ne ukrade", zasliši se ženski glas in potem občni smeh. „Ali kje so policaji, da bi ga spravili v kraj", jezi se moški glas. Na to stopiva tudi midva bliže. Na štantu je ležal moj profesor pesništva, ki je sinoči cerkve pregledoval; tu je ležal gol. Zamazano perilo in raztergano obleko je lepo skerbno razobesil po štantu, škornje si je postavil kraj glave, na vsako stran eno. Svoj vderti cilinder je deržal na trebuhu in nad njimi je sklenil roke. Ljudi je prihajalo vedno več, nekteri so se jezili, drugi so se smejali, on je pa lepo sladko spal. Nekdo pripelje mestne čuvaje, ki so ga prebudili. Z zblojenimi očmi je gledal plašno okoli sebe, storil je, kar so mu rekli, oblekel svoje cunje, škornje je pa v roki nesel in vsacega popraševal, če je frančiskanarska cerkev že odperta.
Štiri tedne pozneje sera bil pri Matevževem pogrebu.
Fr, Erjavec.
8
Troje gorje.
Gorje, kdor nima doma,
Kdor ni nikjer sam svoj gospod;
Naj celi svet preroma,
Saj vendar tojec je povsod.
Gorjž, kdor se useda Za tujo mizo žive dni;
Vsak grižljej mu preseda, Požirek vsak mu zagreni,
Gorjž, kdor zatajiti Prisiljen voljo in serce, Bedakom posoditi Čas mora, glavo in rokž,
S. Jenko 
Kosovo polje. 
(Historisko-romantičen obraz; v češčini spisal P, Chocholousek,)
I.
V Prizren, v slavno serbsko stolico, sklical je car Lazar velik zbor. — V zboru so vsi, kar jih je povabil: Tverdko, knez bos-niški. Juri Strašimirović Balža, poglavar albanski, Kastriota, zapo-vednik v Skadru in daleč okoli, — samo Šiman bolgarski, ta je namestnike poslal na važno posvetovanje. Pa glasovita vojvoda, carjeva zeta: Miloš Obilic in Vuk Branković sta tudi v zboru; Lazar sam je pozval oba, pa i)ovabil njuno družino.
Ha! v Aziji so se Mohamedani že nadivjah z ognjem in mečem. Pod njih silo omaguje že Carigrad; razdčti hočejo tisočletno deržavo gerških carjev. Bolgarsko so si tudi že osvojili, in dolensko Albanijo so plenile bisurmanske trume. Koder prej ni bilo slišati druzega glasu ko zvonov, ki so pravoslavne kristjane VabiH v cerkve, pa petja Gospodu na čast, na čast svetnikom in svetnicam, — po teh mestili in vaseh se je zdaj začel razlegati divji Muezzimov glas. — Ljudstvu je hudo zajedalo to, ker je bisurman tako zaničeval, tako zatiral pravoslavno vero; pa sebični, nesložni knezi niso nič marali za to. Za Kristusovo čast, za slavo domovine jim ni bilo nič mar, ampak skerbeli so vsak za kak kos sosedove zemlje, kako bi ga osvojili s bisurmansko pomočjo. Zatorej je narod moral Boga prositi za usmiljenje in pomoč. — Ali zmirom bliže se vali nevarnost, ki bi rada izpodkopala serbski prestol. Gorje pa potlej kristjanskim narodom, ako je pogoltne turška sila, zadene turška sirovost!
„Malokdaj so nas sovražniki razdružili, vselej smo si sami nasprotovali ter pot delali najvećemu svojemu sovražniku, kerva-???? vragu Kristusove vere. Pa pozabimo vendar le svojegs«!
9
sovraštva! Splošne nevarnosti odganjajo le združene moči: zedinimo se torej, zato da uženemo bisurmana, da ga pogubimo, saj zahtčva to naša sveta pravoslavna vera, zahteva to narod in domovina."
Tak poziv je bil Lazar razposlal okolnim knezom, svojim vazalom. Slušali so ga vsi, — le Šiman bolgarski, ta je poslance poslal v Prizren — skiivaj zarad Turkov.
V patrijarhalni cerkvi sveto mašo služi patrijarh Efraim vpričo zbranih knezov, vpričo obeh vojvodov in njune družine. Na desni pri oltarji sede knezi, nad njimi pa vihra serbski narodni prapor, drag paladij, posvečen davnemu proroštvu: „Nihče ne bode dolgo gospodaril slavne Serbske, tega praporja nima nihče v svoji moči!"
Ta prapor so angelji z nebes prinesli takrat, ko je bil Dušan kronan za carja. Zato je bil na posebnem kraju pri velicem altarji spravljen med druzimi svetimi ostanki; zunaj je bil vselej le, če je bila prav kaka velika slovesnost. Nosil ga je vselej naJATcdnejši izmed vojvodov. Ali ta pot je bila volitev težka; dva nasprotnika, — oba za isto prednost!
Miloš Obilic pa Vuk Branković, oba carjeva zeta, oba glasovita vojvoda, premodra svetnika; pa vendar je ljudstvo rajše imelo Obilica, in car tudi. Brankoviča so močno hvalili, jako častili, ljubili pa ne tako. Obilica so pa oboje: hvalili in radi imeli; zato je bil pa tudi sploh izvoljen, da je pri danešnji slovesnosti nosil ta paladij.
Molče mu je Branković pustil to čast; ali vendar kmalo je rudečica oblila ga, kmalo pa je prebledelo obličje pričalo, kako težavo, kako bolest mu je zavdajalo dozdevno zaničevanje; kajti —častiželjen, imel je sebe za najvrednejšega, za pervega za carjem. Pa vendar ne besedice ne spregovori, da bi razodel svoje notranje čute; ampak pokojen na videz stoji za carjem in pazi na svete obrede. Ali drugej so bile njegove misli, ne pri oltarji; ustne je imel stisnjene, roke terdno sklenjene, temen vzdih se mu časi privije iz nemirnih persi, in kolikorkrat neprevidoma po strani pogleda Obilica ali pa Lazarja pred seboj, vselej se mu tako divje zabliska oko, tako jezno, da tako rekoč sam preplašen pobesi oči. Vse to pa se je tako hitro zaporedoma godilo, da izmed pričujočih, zamaknjenih v svete obrede, nobeden nič ne zapazi, samo dve osebi, ti ste zapazili vsak najmanjši gibljej, najskrivnejši spremln. Na levi pri oltarji je sedela carjeva Milica s svojimi hčermi: z Maro, ženo Vuk-Brankovičevo, z Vukosavo, ženo Miloš-Obiličevo, pa z Milico, krasno Milico, slavljeno v serbskih pesmih.
„Glasovit je Vuk Branković, slaven vojvod, Lazarjeva Mara pa krasna, kakor večernica; vredna je tacega viteza. Ali še veči je Miloš Obilic, in Lazarjeva Vukosava krasna, kakor ste zvčzda pa luna v polnem razsvitu; po vsej pravici objema junaka. AU kdor dobi MilicOj Milico — krasno, kakor jutranja zora, keđ?^r se
10
objema s srebroleskečo luno, ta mora biti še veči, nego sta Vuk Branković pa Miloš Obilic."
Nečimurna, častihlepna Mara, pa še le tretja v narodnih hvalospevih?—Aj, strašno jej to zajeda! Tega ne more brezžalno, breznevoljno sterpeti! Serd do sester globoko korenini v njenem sercu že od nekdaj. Druzega ne misli ko to, kako bi v nič dela Vukosavo in Milico — obe, da-si ravno ste sestri. Danes je zopet vidila, da je doletela Obilica veča čast ko Brankoviča, ter meni, da je zaničevana ž njim vred. Kar zmirom ga gleda. Notranji nemir vidi, da se mu na obličji zbira, kakor oblaci na nebu. Pokojno se posmehuje za naličjem, in misli daleč v bodočnost na čisto druge reči, na take, ki se prav nič ne vjemajo z danešnjo slovesnostjo, da je čudno, kako vendar take reči na misel prihajajo na tacem svetem kraju.
Sredi cerkve za podbojem stoji mladenič srednje postave, na pol skrit, pa tako, da vendar dobro vidi vse, kar se godi pred njim. Njegoše iskreče oči kmalo to, kmalo to motrć po cerkvi. Sicer je serbski oblečen, pozna se mu pa vendar, da udje niso nič kaj vajeni take obleke. Eudečelično obhčje mu je ožgalo solnce, ki na Serbsbim ne žge tako. Mogočno časi vzdigne glavo; zanič-Ijivo pogleduje okoli stoječe, prav kakor bisurman svoje sužnike. Ali kakor bi trenil, tako hitro je zopet hladnokerven, precej zopet pokojen. Pri najsvetejših obredih nevoljno, zaničljivo kremži usta, pa vendar se z glavo in s koleni priklanja tako, kakor drugi, na persi terka, kakor drugi.
„To je pravoslaven kristjan!" mislijo pričujoči, da-si ga ne poznajo; pa saj tudi, kdo bi neki poznal vse viteze, vse panože, ki so prišli s knezi.
Pa ta mladi neznanec najbolj gleda Vuk Brankovića. Dobro vidi, kako se mu nevolja pi-eganja po obličji, kakor čern oblak po nebu. Radostno mu časi bliska oko; takrat vsak pot mirno po-kimlje z glavo. — Časi ogleda na levo stran k oltarju, namreč: carico pa njene hčere. Čudo se mu ziblje po obličji, ko pogleduje krasno Milico, ali nobenkrat ne more viditi, kako rana zora na njenih licih odseva za zavojem; ne more viditi njenih žarečih oči. Vselej pogleda tudi Brankovića in druge viteze. Toda na enkrat ga je pretresnilo; z izbuljenimi očmi se je zagledal na levo stran pri oltarji. Milica je bila nekoliko odgernila zavoj, zato da je laže vidila, kako je patrijarh obhajal kneze. Drugi so klečali, terkali na persi in peli: „Gospod ! Gospod! Gospod!" — Ali mladenič, ta je bil pozabil poklekniti: stal je, glavo je imel napred sklonjeno, usta na pol odperta, roke na persih, pa je zerl v obličje, v oko Miličino. Zdaj se mu je duša pojila ž njeno miloto. Vidilo se Je, da ni bil še navajen berzdati svojih strasti.
11
Petje je nehalo, ljudstvo se pa še globokejše priklanja; starček patrijarh kleči pred oltarjem, arhimandritje in duhovni pa okoli njega. Glasno moli Boga za vero, za narod; prosi ga, da bi kneze navdihnil z modrostjo, da bi stanovitno branili vero in domovino. Vzdiguje se tudi vonjivo kadilo in vije k stropu. ^ Pa starčku se trese glas. Globoko sega v serca vsem, vsi vitezi so solzni, — vitezi, ki so vselej drug drugega serčili v kervavih bitvah, pa se bodo zopet. Oj Bog, oj Bog, da ravno zdaj Branković nič ne sliši; da je čisto vtopljen v svoje čudne misli, da ne sliši patrijarha! — Starček je bil odmolil, potlej je pa še blagoslovil vse pričujoče. Še enkrat je zadonelo s kora: „Gospod, Gospod, Gospod!" Vsi so vstali, car Lazar je pa od knezov obdan izderi svoj meč, vzdignil ga nad glavo ter spregovoril: „Na svetem mestu, pred božjim obličjem prisegam, sliši me Bog, sliši me narod: ne denem svojega meča iz rok pi-ej, dokler vera pa domovina nista osvobojena po-gubljivega poganstva, dokler je še kaka kapljica kervi v mojih žilah!"
Orožje je zarožljalo, vitezi so se oglasili: „Tako prisegamo tudi mi!"
Pa zopet je vse tiho po svetišču. Vsak zopet miruje s svojim orožjem; tiho so meče poteknili v mečnice. Pod milim nebom bi bili gotovo za\Tisnili, da bi se bilo razlegalo povsod, na tacem svetem kraju pa je vsak s tiho molitvijo poterdil svojo prisego.
Car odide iz cerkve, knezi ž njim, spredaj Miloš Obilic nese serbski prapor, za knezi gre pa Vuk Branković, zmirom še temen. Predno se gane z mesta za drugimi, pogleda še svojo ženo Maro, ki je bila odgernila naličje, pa oba sta zarudela: umela sta se. Pogleda še na stran, zaničljivo se namuzne, potlej pa gre za knezi. Ko se je bil car obernil, ko so šli venkaj, ogledali so se ti, ki so stali blizo tistega neznanega mladenča, pa ni ga bilo več; kdo vč, zakaj je bil šel prej iz cerkve?
Knezi in vojvodje so imeli zdaj zbor; po posvetovanji pa je je car slavno gostil. — Solne? se je že skrilo, noč zmirom temnejša objema krajino, po Prizrenu pa in v carjevi palači je še vse veselo, vse živo. Blažena radost žari vitezom v oččh, razjasnila so se jim čela, —prej resna v zboru; pa saj ni bilo čudo! Že od nekdaj Serbkinje slove, kako krasne so, kako ljubezujive. Tu pa v stolnem gradu, v carski dvorani so zbrane zdaj dike serbskih krasotic; tukaj plešejo, tukaj milo šepečejo, ljubeznjivo kramljajo z mladimi vitezi.
Branković nemiren prehaja po dvorani; tare ga huda strast; nikjer nima miru. Šel je v sosednjo slabo razsvitljeno sobo. Tu je bil sam! Strahopezljivo se ogleduje: pretresnila ga je bila samota, ?bal m Je bil lastnih misli. Globok vzdih se mu vzdigne h
12
tesnih persi. „Niliakor, to ni mogoče, za carsko krono ne storim tega!" Tako je šepetal.
Na pragu se je zaslišal lahek korak. Branković se ozre: Mara stoji pred njim. Obličje jej gori, oko se iskri, persi divja jeza vzdiguje, kipe, tako da nima ženske podobe več v tem hipu, taka je.
Sam Branković se je ustraši, ko jo zagleda tako. $pel je roke proti njej, kakor da bi jej hotel zabraniti k sebi; njej pa je neprijazen smeh zgenil krasna usta. Bliže stopi rekoč: „Že prav, da skrivaš svoje serce!"
„Uterne naj se in iz mene zgine vsakoršna izdajniška misel", odverne Branković ročno: „kako to, Lazarjeva hči, da iznova vnemaš mi ogenj v persih!" i
Tiho pa zaničljivo ga je gledala Mara, čez nekoliko časa pa spregovori na videz mirnodušna, ali vsaka njena beseda je vrezala kakor strupen meč Vuka. „Vdam se svoji osodi", djala je, „Branković ni toliko vreden, da bi iz iste čaše pil z viteškim Obilićem, prepričana sem, da imam žensko za moža!"
„Hoj!" vskrikne Branković tako glasno, da se je slišalo po vseh dvoranah, tako je bilo zgrabilo ga. Godba je nehala, utihnili so živi pogovori, umolknilo milostno šepetanje; kakor v grobu, tako tiho je bilo vse naenkrat. Branković se je bil zdramil; udaril se je po čelu: „Kdo sem, ako sem res ženska, to bodo kmalo vidili moji zaničevavci!" djal je sam sebi, žene pa ni nič pogledal, kar sel je bil iz sobe, predno so še gostje prihiteli — radovedni, kaj je.
Pa Mara je stopila k njim. Nagnila se je k očetu: „Pomen-kovala sva se o vojski, o zmagi, pa je Brankovića prevzelo, da je skalil veselico."
Vitezi so začeli ploskati: „Slaven je Vuk Branković! Ha, bisurman pozna serbsko silo!"
Car Lazar se skloni k svoji hčeri, objame jo, poljubi na čelo: „Ali nisem srečen oča?" Obernivši se k družbi pa reče: „Ker imam taka zeta na strani. Obilica pa Brankovića, zato lahko mirno mislim na bodočnost; ako pa prej umerjeni, bodeta pa onadva varno zavetje mojemu sinu, dokler sam ne postane mož za to, da si bode branil vero in narod!" —
Obilic je zarudel. Mara pa? — ta je bila mirna, pokojna, ko jo je objel oča in ko je pobljubil jo. Pa ta pohvala jo je vendar-le zbodla.   „Vselej Obilica imenuje pervega!"
Čudno, kako globoko lahko pade človeška duša, tako globoko, da človek res ne bi verjel, pa vendar-le je res. Tacih zgledov ima vsak narod zadosti v svoji zgodovini, da jim človeški um ne more do konca. Pri tacih prikaznih omaga človeška bistroumnost; brez vspeha je vse naše ugibanje, kakor je v tvornici natore zastonj
13
priti do konca tisti moči, po kteri sad na drevesu dozreva in opada.
Car opomni goste, naj bodo spet dobre volje. Iznova so se začeli zibati veselju v na-očji. Za Brankovića se ni zmenil nobeden; mislili so, saj pride, da mu le nočna rosa ohladi kipeči žar v persih.
Po nebu, čistem nebu plava mesec, pa kervav okoli kraja — slabo znamenje!
Branković jo potegne iz palače. Obstoji, pa se opre na nekak podboj. Zamakne se v mesec. Nepremakljivo gleda va-nj: začel je misliti, kaj ta kervavi obkraj. Po narodnih pripovedkah, po teh je začel iz tega nebnega znamenja ugaiijevati nasledek svoje namere. Neblago znamenje, pa se je ujemalo z neblagimi mislimi, ker —-Branković se je zaničljivo smejal, s pestjo grozil se in žugal palači, kjer je bila tiho ta.
Pa iz palače na enkrat udari vesel krik, zadoni godba. Branković se zdrami, zaškriplje z zobmi, potlej pa spusti se doli na vert.
Na visoki skali stermi Prizren; carski vert se steza skor do pol skale. Vert je tak kraj, kjer gosto, vse zmešano rastö drevesa, divna južna drevesa.
Branković hiti po viti, okrogli stezi; ne more si udušiti serč-nega nemira, da bi laže mogel prav premišljevati svojo namero. Vspehan se ustavi, podpre na smereko in težko diha. „Kdo je ta Obihč?" začne pretergano govoriti sam s seboj, „vojvod? carjev zet?— Saj to sem jaz tudi, pa Branko viceva slava se je razlegala po Serbski že, ko se še senjalo ni nikomur, da se Obilici kedaj poslavć, — jaz tedaj nisem vreden, da bi ž njim pil iz iste čaše? Ha, ha! — Car Lazar! Kdo mu je neki dal krono, menda ne mi? Mi vojvodje, mi smo ga izvolili za vladarja; jaz sem ga branil Vukašinom, jaz branil Balžanom! — menda je to že pozabil? — Haha! Kdor mu je carsko kermilo podal, ta mu ga tudi lahko vzame!" — Kerčevito objema mečnico.
Lahke stopinje so zašumele v pesku. Branković se zdranji in ozre: pred njim stoji tisti neznani mladenič, ki je stal v cerkvi za podbojem. — „Kdo si je upal za menoj ?" popraša, „čaki kukavica, tvoja prederznost se ti bode utćpala", in goli meč mu za-bhsne v roci.
Mladenič ga mirno gleda, in roke križem na herbtu deržl. Branković mu nameri meč v persi; on pak se še gane ne; na enkrat pa se prikaže za Brankovićem ter ga s silno roko zagrabi za zagorelo desnico.
„Haho!'^ oglasi se Branković, zgane se in se mu izterga iz roke tako hitro, s tako močjo, da je ta kar odskočil na stran.
14
„Nobena mati đozđaj še ni rodila tacega junaka, da bi vderžal Brankovića; poberi se napadnik!"
Zdaj skoči mladenič k njemu, desnico mu položi na ramo in tiho spregovori: „Branković!"
Branković ostermi. Kakor bi ga bilo strah, tako gleda mla-denču V obličje, na ktero naravnost mesec lije svojo svitlobo. „Bajazet!" začudi se Branković.
„Tiho, tiho!   Moje ime bi v Prizrenu zbudilo cel6 mertve." ^
„Ni treba nobenih mertvecev", odverne Branković, „Amuratovo moč premorem lahko jaz sam, njegov sin je v moji moči!"
Skor nekako v zadregi je Bajazet prijel za kinžal, stopil nazaj, pa pri tej priči je spustil roko. Zaničljiv smćh se mu je zazibal okoli ust. „To so prazne besede", djal je, „ali meniš, da bi Bajazet kje drugej, nego na borišču, stopil pred-te, ko bi ne vćdel, da mu nisi nevaren?"
„Ha!" To je bilo vshitilo Brankovića.
„Upokoji se, vojvod|!" nadaljuje Bajazet; „ali ni to zadosti živ dokaz, da te častim, ker s teboj govorim, — jaz sultanov sin, nekdaj že paša, ki so mi bili kralji pokorni, in ti —"
„Jaz sem pa serbski vojvod, kristjan", seže mu v besedo Branković, „to je kaj več, nego to, kar ti praviš, da si, vćš ?"
„Allah!" začudi se Bajazet; vsa strast mu vskipl, serši iz oČi, — podoba, da je kaj posebnega, ker je tako krotil razdraženo strast, da bi se ne bil spustil v zaničevavca, — va-nj, ki je zaničeval njegovo vero, ker je terpel tako razžaljenje, pa on, ki je bil navajen, da je enkrat mignil, pa se mu je precej tisoč sužnikov uklanjalo.
Branković mirno gleda, kako Bajazetu razvneta strast preletuje obličje; prebrisani vojvod je precej vedel, kako bo shajal ž njim. Sam ni hotel nagovoriti ga, ampak da bi Bajazet sprožil, tega je čakal, zato — ker potlej je lahko sam izvolil si ceno — takošno, kakoršne si je hotel.
Počasi se hladi strast v Bajazetovih persih. Na posled vzdigne glavo in zopet mirno spregovori: „Vcš, vojvod, ali pravoverni moslem se ne sladka, kakor ste navajeni vi kavrini; le čaki, da ti povčm, da bodeš vedel! — Jaz sem vse vedel, sam vidil, kako 80 tvoji rojaci vnemali, kako širili vpor zoper mojega očeta; kako bi bila tedaj zmaga njihova, ker vsako namero zvemo precej sproti! Allah! še z Branko vicem ne zmorejo, kako bi pa brez njega?"
„Brez Brankovića?" popraša ta.
Nesterpljivo Bajazet poterdi: „Da, brez Brankovića! Kaj misliš, da nisem vidil, kako si bil za nevrednega spoznan? Ali morebiti je Obilic kaj več, ko Branković? —Ali je Branković menda baba, da bi se ne maščeval?" — Umolkne nekoliko, zat6 da bi vidil učinek svojih besedi.
15
„Tedaj tudi pesji bisurmani, tudi ti bodo vedeli in pripoveda-vali, kako se je zgodilo z menoj ?" godernjal je sam za-se Branković in jezno igral z verižico, ki je bil kinžal ž njo pripet k pasu.
Pokojno Bajazet pokimlje z glavo: „Ne mudim se v Prizrenu zato, da bi tebe hujskal, da se maščuj; saj vćm, da sam za-se že skerbiš." Ali oko mu je zablisnilo, glas se mu trese nekoliko časa. „Slišal sem, kako krasne so Lazarjeve hčere, začela mi je duša kopernćti po njih, da bi jih vidila; pa vćš, Allah! kako vendar so lepe, ena je pa najkrasnejša, da še prorok v ćdenu *) krasnejših hurisek nima za svoje izvoljence. Vidil sem jo, pa njena milota mi je dušo prevzela za veke."
„Milica!" imenoval jo je Branković nevoljno, in kakor zamaknjen poslušal Bajazeta, ki je tako ognjivo govoril.
„Milica!" imenoval jo je Bajazet glasno, na serce položil roko in šepnil sam sebi: „Milica!"
Čez malo časa je zopet pogledal Brankovića: „Orel ne more živeti brezi solnčnih žarkov, jaz pak brez nje ne, —- brezi Milice — krasne kakor odsev Allahovega očesa!"
„Ti bisurman, ona pak pravoslavna kristjana?" začudi se sam Branković Bajazetovim mislim.
„Neumnež!"odverne ta, „kakošno vero neki imajo ženske?! Njih vera pa nebo je ljubezen, brezi ljubezni pa je njih življenje pustinja, na kteri je samum pogasil vse življenje."
„Bajazet, junak si junak — lep", pohvali ga Branković resno, „ali kristjane, naše ženske, niso za bisurmana!"
„Ha!" začudi se Bajazet in položi roko na kinžal. Divje gleda Brankovića, Branković pa na videz mirnodušno igra s kin-žalom, pa ne prezre nobenega Bajazetovega gibljeja.
Bajazetu se serce zopet pomiri. Pokimlje, stopi k Brankoviću, obe roci položi mu na ramo, pa kratko in resno reče: „ Jaz Milico, ti carsko krono!"
Branković ga debelo gleda nekoUko časa. „Dokler je še Lazar živ?" vpraša zadnjič; pa ni bilo čisto nič kazno, da bi mu ta nasvet ne bil všeč.
,,Le Lazar, zmirom ta Lazar!" vdari Bajazet nevoljno z nogo ob tla, „saj sam sili v nesrečo. Branković! PomisU na Obilica, pomisli na krivico, ki se ti je zgodila. V prahu se bodo pred teboj pokorili še car, on, vojvodje, — vsi, ki so se ti posmehovali takrat, ko si čast prepustil svojemu nasprotniku.
Močno je plapolalo Brankoviću v persih. V senci je stal, pa Bajazet je vendar vidil, kako so se mu iskrile oči.
*)   Raj.
16
Pa zaslišale so se stopinje po stezi od grada. Branković zgrabi Bajazeta za roko in ga potegne za seboj v goščavo tako hitro, da se še ozerl ni, kdo da gre.
Prišel je po poti mlad vitez; pri sebi je imel dekle, ktera je tudi pri mescu s svojim pogledom tako prevzela vsakega, da se je moral čuditi njeni krasoti.
Miloplameče je gledala v obličje mlademu junaku, kteri je z ljubeznjivim šepetom njej in sebi hladil serčni nemir.
Branković pa Bajazet sta se skrila v goščavo, pa s šumom sta zbudila devico iz sladkega spanja. Milica se stresne: „Kaj pa to?" popraša in plašno pogleda okoli. „Milan, dragi Milan, verniva se, meni je tako čudno; zdi se mi, kakor bi mi vsak list, kteri šepeče, naznanjal nekako nevarnost."
f ^ „Saj ni nič, zvezda moja!" djal je vitez goreče. „Že davno nisva imela take prilike, pa zopet ne bodeva imela je tako kmalo. Ze davno sem hrepenel po tej uri! — Česa se bojiš? Saj moj pobratim Kazančić stoji na straži pred vrati, pa tudi, saj te moje roke varujejo vsake nevarnosti, pa moj handžar!" Vdaril je z levico -na handžar na lepem pasu ob levi strani.
Ali vse eno se je ognil s steze, da je ustregel njeni volji. Moj handžar te ohrani, on mi zasluži tebe. Terdno verujem v Boga, zanašam se na junaško srečo, pa na Obiličevo prijateljstvo. Obilic že VĆ vse to; sam mi je djal, da sebi ne želi nikogar drugega za svaka, carju za tretjega zeta."
„Milan moj!" vsklikne devica vesela.
Stezica se je vila mimo ostrega ogla. Ondukaj sta zginila za drevjem.
Kjer so vrata na vert, tamkaj stoji drugi moški, kmalo pod-pert na steber, kmalo pa nesterpljivo hodi sem ter tje. Od zgorej doni godba, razlega se krik veselih gostov. Vitez željno pogleduje gori, pa zopet pazno ozira se na vse strani. „Le veselite se le", djal je, „ker moram zdaj tukaj celo uro stražiti skrivno pobratimove ljubezen, zavriskam pa dvakrat bolj zato takrat, ko se bodemo tepli z bisurraani!"
Ali na enkrat je zaslišal težke korake, ki so se bližali vertu. Stopi nekoliko naprej, roko položi na meč, ker imel je tako bister sluh, da je precej poznal, da to ni pobratim.
Visoka, silna postava se je prikazala iz sence izpod drevja.
„Branković!" začudi se vitez na straži.
„Kazančić!" vskrikne ta, pa začudi se tudi. Plašno je pogledoval, kakor bi se bil bal vsake veje, ko se je priklonila, vsacega listka, ki je zašepetal.
„Ne zameri vojvod", začel se je izgovarjati mladi vitez sto-pivši na stran, „odpusti, ker sem ti pot zastopil, nisem vedel, da si ti," .     1=5'
17
Pa BrankoTić se nič ne zmeni za vitezov izgovor. Vpraša ga: „Kako je nelvi to, da Kazančić ne mara za drušino, za viteze in milostne krasotice, da se za Brankovićem potiče o mesečini!"
Junaško vzdigne Kazančić glavo po koncu: „Tako vprašanje prizanašam samo Brankoviću, ker ga častim za slavnega vojvoda; zakaj dostikrat sem ga že vidil, kako je bisurmane razganjal, kakor skopce; ali vendar, — ker mi je mesečina in večerni hlad zdaj ljubši nego bratje vitezi pa krasotice, komu mar za to? Sveti Sava! Niti tebi, vojvod, niti carju!"
„No kaj še!" odverne Branković, „ne boj se, jaz znam ceniti hvalo v tvojih ustih; ti Brankovića imenuješ, v mislih imaš pa Obilica, kaj misliš, dd ne vem? Da še carju nič mar za to, to je gotovo vse ObiHć podučil te, da tako govori, pa reci, da ne!"
Moja hvala je iz serca vselej taka, kakor jo čutim", djal je Kazančić — tudi terpko, „ali obstati pa moram, da je meni Obilic milejši, slavnejši, nego pa ti in tvoji predniki.
„Ha, šterkovec!" vskrikne Branković. Kazančić ga je bil neznano razžalil, neznano vshitil. Zalesketala se mu je sablja v roci, hotel je mahniti po nasprotniku, pa jeklo je odskočilo od meča vitezovega, kteri je pazil na vsak Brankovićev gibljej, — trenutek, pa je bil meč iz njegove mečnice.
Udarec za udarcem se versti: oba sta verla borivca, orožja vajena; nobeden neče popustiti, kerhata si ostra meča, zadene pa nobeden nobenega ne.
Ali med drevjem na vertu je zadonel ženski vskrik, precej na to pa moški glas: „Bajazet!"
„Vojvod, čaki malo!" vskrikne Kazančić in šine na stran — tje, od koder je bil zaslišal glas.   „Milan ! tu sem tu."
Gostje so prišli k oknom, godba je nehala, orožje začelo zveneti, pa zopet so zaslišali ime: „Bajazet!"
„Kaj, — Bajazet — tu!" čudili so se vitezi, vderli skozi duri pa na vert, nekteri — nesterpljivejši so pa celo skozi okna poskakali ven.
Branković je zmirom na tistem mestu stal z golo sabljo v roci,
— pa mračen. Nepokoj, ti dogodki, vsi tako hitro zaporedoma, to ga je bilo pomračilo. „Ali me volkodlak moti, ali kaj li", šepetal je sam za-se, „ker začenjam zdražbo zdaj, ko je najbolj potreba, da bi tajil svojo serčno burnost?" „Bajazet!" to klicanje ga je še najbolj preplašilo: „Ta nepremišljenec!" udaril je z nogo ob tla,
— „vse zastonj zdaj!"
Ko so bili pa vitezi priderli na vert, berž se je izgubil med nje, ter ž njimi hitel tje, od koder so bili zasHšali tisto klicanje. Pa vsi — kako so ostermeli, kar onemeli, prišedši na tisto mesto!
Na rušnatem sedalu sedi Lazarjeva hči, krasna Milica. Derži JO zarad lepote znani,  zarad hrabrosti slavni Milan Toplićauin
Glasnik X. 2
18
zato da ne omahne v omedlevici. Pa vitez je na levi rami kervav. Kri kaplja devi na belo krilo, pa nič ne v6 za to. Budi jo iz omedlevice z najslajšimi besedami. Za njim meč globoko tiči v drevesu, — kazno, da je, izdaleč zagnan, Milana zadel samo ob strani, pa šinil v deblo in zapiknil se.
„Ta pes!" zlobil se je Kazančić, ko se je vračal, „ostrega Serbovega meča se boji; izdaleč — skrivaj bi pa pikal —kaJior kača; da bi se postavil, kakor se spodobi možu, za to pa ni kos. Presneti bojazljivec ti!"
„Kaj pa je?" popraševali so se vitezi.
„Častiti bratje, da kaj je?" oglasi se zdaj Branković. „Ali ne vidite?! Topličanin v nečast pripravlja carjev rod, njegovo so-rodništvo.   Carjevo hčer bi rad zapeljal! Pokličite carja pa carico!"
„Lažeš vojvod!" zavorne Topličanin in zavihti meč. Milica se je predramila. Ali ker je vidila okoli sebe vse viteze, vskrikne glasno in zarudelo obličje skrije junaku na persih.
Kazančić je stopil pred Milana. „Pusti, dragi pobratim, da jaz prej poravnam razpor z Brankovićem. Veste, častiti bratje!" oberne se k vitezom, ki so do zdaj nemi stali okoli in stermeli, „tudi mene je Branković že prej razžalil s svojimi strupenimi besedami, pa ravno sva se borila, pa je pobratim začel imenovati Bajazeta, in ko bi bil jaz le zadosti hitro skočil za njim, pa vam bi ga bil lahko za ušesa pripeljal lesem, kakor medveda."
„Haha! Kazančić!" razveselili so se vitezi.
Kazančić si je moško pogladil brado. „Kaj pravite vi, častiti bratje?" nadaljeval je, „ali je res to, da je carjev rod — vso čast mu, vso slavo — onečasten zato, ker je našemu pobratimu, Milanu Topličanu serce, vsplamenelo za carjevo hčer?"
„Nikakor, to ni res!" oglašajo se na vseh straneh.
Branković je škripal z zobmi, pa momlal sam za-se: „Pre-sneto, le čakite, kmalo ukrotim jaz vašo samopašnost!"
„Nujte!" djal je Kazančić, „idite, pokličite carja, Branković bi tudi rad, vidili bodete potlej, da tudi on poreče tako, da to ni nikakoršna sramota za-nj."
Zadnji, ti so se obernili — neradi, pa vendar; ali na enkrat so obstali: „Car, carica!" klicali so okrog.
Ees je prihajal car hitro s knezi in Obilic poleg njega, pa carica s hčerima in drugim ženstvom.
Vitezi so se bili umaknili, car Lazar je pa šel naravnost k svoji hčeri: „Kaj pa imate tu ?" vprašal je resno.
Milan skloni svoja kolena pred carjem in čisto miren gleda ga. „Ali vidiš, jasni moj gospod!" spregovori, „otel sem najdraži biser iz tvoje krone! Zato pa ne bi nič druzega rad, nego da bi ta biser zdaj zaslužil, tako kakor sta si tudi Branković pa Obilic ^^sittžil^ vsak svojega,"
19
„Prederzne besede!" oglasi se Mara in hoče naspred stopiti, pa Branković jo prime za roko. Šla sta na stran, da niso drugi vidili ju, in zamaknila sta se v resen razgovor.
„To so res prederzne besede", djal je Lazar, „ali vitezi da so tako prederzni, to imam rad, taka prederznost mi je všeč, izbrala mi je že dva sina: Obilica in Brankovića." — Pa oberne se zopet k Milanu: „Kedar poganstvo zapodimo z azijskih obali, potlej bodem pa že vidil, ali bodeš ti moj tretji sin ali ne!"
„Slava carju! slava Lazarju!" klicali so vitezi.
Milan je poljubil roko carju in carici, ki je bila bliže stopila, zato da bi vitezom zakrila svojo hčer. Pa Milan je Milico še enkrat pritisnil k sercu, še enkrat ognjivo poljubil na čelo, potlej pa dal materi v naročje.
Obernil S3 je zdaj k carju, plameče pogledal okoli, pa vzdignil desnico: „Za pričo mi je Bog, za pričo si mi ti car, gospod moj, vi častiti bratje — vsi ste mi za priče, da moram zaslužiti carjevo milost; da se ne vdam bisurmanu v bodočem boji, ko bi tudi vsi — kar pa se ne zgodi! — ko bi prav vsi popustili presveti prapor; ta vrag Kristusove vere, ta prekleti moslem vendar praga v serbsko carstvo ne prestopi drugače, samo čez moje truplo —"
„Pa čez moje, drugače pa ne", skoči mu Kazančić v besedo in stopi k njemu, „v življenji in v smerti, zmirom sem tvoj verni pobratim!"
Milan pa ga je objel z levico, z desnico pak segel zad, izderi meč iz drevesa, pa zasukal nad glavo. ,,Gledi! naš kervavi sovražnik se je kakor tolovaj prikradel med nas! Aj! Ali kedar se udarimo, le čaki, takrat si ga izberem iz sred straže, njegova kri mi mora plačati vsako kapljico, kolikor mi jih je kanilo iz rame, ki mi jo je ranil njegov meč."
Zopet se je ime: „Bajazet" razleglo med vitezi. Ta prederznost je je bila presunila, hoteH so vedeti, kaj sta imela Milan pa Turek.
Topličanin se je ozerl, pa Milica je bila že odšla z materjo in drugim ženstvom, le Mara je ostala pri možu. Branković jej je bil že vse dopovedal. Radost jej sije z obličja. Zaničljiv smeh se jej ziblje okoli ust; časi pa pogleda viteze, ki so se veselili,, kako bodo naganjali Turke, kakor zver v hosti.
„Skrivna je bila najina ljubezen", začel je mirnoglasno praviti Topličanin, vitezi so pa poslušaH ga, „skrivaj sva se ljubila, kajti groza me je bila, ker sem se prederznil, pogledati tvojo hčer, jasni car! ne zato, ker je carjeva hči, ampak zato, ker se mi je serce vnelo za njo, ki bi za samo en smehljej nobeden izmed bratov vitezov ne branil se v smertno nevarnost. Vnelo se je za-njo serce meni, ^egar ime »i drugej znano, nego v bitvi, samo v koliščiui,
2*
20
pa tudi ne še tako, da bi brez strahu smel pogledati mili Milici v obličje, jasni car, v obličje tvoji hčeri!"
„Kaj govoriš to, Topličanin?" oglasilo se je nekoliko vitezov, „tebi je vse enako — na borišču ali pa kje drugej, ti nikjer ne prizanašaš, tvoja slava se razlega po vsem carstvu!"
Car je prikimal, da je res tako, Kazančić pa je vitezom namesto pobratima zahvalil za tako pohvalo, kajti Milan je zarudel in pobesil oči.
„Sveti Sava!" začudil se je Tverdko, bosniški knez, „kake viteze imaš, brat Lazar! Presneto, da Turci ne zmorejo sv. križa." „??????!" poterdili so vitezi.
Branković in Mara sta se pa zaničljivo smejala. Obilic je junaško povzdignil glavo, persi so mu kipele, pa ni nobene besedice zinil.
„Ali Bajazet ?^'^ povpraša Lazar čez nekoliko časa.
„Čaki, car, da ti povem", začne Milan Topličanin zopet, „peljal sem tvojo hčer na vert, zato da bi se še zadnjikrat naserkal njene milote, zadnjikrat pred bojem, zakaj prisegel sem bil, da se jej ne približam, da njenega obličja ne pogledam prej, predno — Bog tako hoče, pa svetniki in svetnice — predno se v prihodnjem boju ne obnesem vredno, da potlej stopim pred-te ter nagovorim te: Gospod! glej, kar sem storil, storil sem za-te, pa zato, da sem si zaslužil biser iz tvoje krone, da me vzameš med svojo: med carsko rodovino. — Pobratim", s tem pritisne Kazančića k persim, „stražil je pa pri vhodu na vert najino skrivno ljubezen, ali zlobni, bistrooki sovražnik naju je zalezel. Komaj sva se bila tü-le na rušno vsedla pod drevo, stal je Bajazet, serbski preoblečen, pred nama. „Pesji kristjan, kaj tebi mar sultaničeva nevesta!" zahudil se je in ta-le meč, gledi ga, zadegal je proti meni, toda roka se mu je tresla od strasti: meč je šinil mimo mene, samo malo se je zadel moje rame. Ozerl sem se, pa Milica se mi je v omedlevici zgrudila v naročje, ali bi jo bil torej mogel pustiti samo? Zato sem klical: „Bajazet! Bajazet!" ker sem vedel, da takisto prikličem Serba, ko bi tudi že pred nebeškimi vrati prosil v nebesa."
„Kaj pa potlej?" vpraša Lazar nesterpljivo.
„Potem?" djal je Milan, „Bajazet jo je popihnil. Pobratim je precej prihitel, pa je že komaj menda vidil ga, tako je bežal!"
„In saj sem mu bil za petami", začne praviti Kazančić, „podil sem ga prav do zida. Mislil sem, da ga že imam, tako blizo njega sem bil, — kar me od zadej nekdo zagrabi. Obernem se, kdo da je, ali kakor bi trenil, tako hitro mi izpodvre noge napadnik. Berž sem spet po koncu, ha, pa oba sta že bila na zidu, Bajazet in on. Zaničljivo je režal Bajazet: „Pa serbski medved da bi vjel sultanskega orla?! Idi pa povej svojemu gospodarju^ kterega iina s teboj vred ffioj o^e m sulnika, ?????, d^
21
kmalo z neštevilno trumo pridem po svojo nevesto. Take lepote niso za take pse, ampak zato, da prorokovim ljubljencem blažijo življenje!" Jaz pak sem mu djal: vidva idita pa k vragu oba, ti in tvoj prorok! Blebetač —bahaški! Skoči doli — samo enkrat mahnem, pa ti odbijem glavo, kakor volkovom ali pa medvedom v leso\ah. — Pa z glasnim smehom se je spustil z zida na vnanjo stran, precej na to sem slišal pa konjska kopita, kako so peketala."
Kakor v grobu, tako tiho je bilo vse nekoliko časa, vsi so molčali.   Pa huda nevolja je prederla iz sere:
„Kaj?! naše krasotice da cveto za te preklete kukavice? Turek, le čaki! — Da bi se norce delal iz serbske mogočnosti? tega pa vendar ne tega! Vendar je zlobnejši nego vrag sam! — Kaj bodo neki te kukavice !" — Tako in enako so se budili.
Car Lazar je pa molčal.----„Da se je prikradel med
nas," šeptal je sam sebi, „oj, to vendar ni mogoče brez izdajstva! — Ali berž — precej iz začetka moramo namere zmesti sovražniku". Vstopil se je po koncu, oberne se h knezom in k vitezom. Ogenj mu je švigal iz oči. „Slišali ste, kaj ne, naš kervavi sovražnik, sovražnik Kristusove vere, da se je pritepel med nas ? Izvedel je zdaj naše namere; sHšali ste, kaka osoda da čaka našega žen-stva! Ne mislim samo svoje rodovine, vam vsem, vsemu kristjanstvu preti gnjusna sužnost. Ako torej ne pohitimo, prehiti nas bisurman. Da veste, čez štirnajst dni se vidimo na Kosovem polji!"
„Slava carju !" zaklicali so vitezi, ko so se s carjem vračali v grad, pa ne več k gostariji, ne več k veselju, ampak zat6, da so se pomenili zastran vojne; samo nekteri so se pokratkočasiU še potlej pa krasotice.
Branković je zadej ostal z ženo. „Ali si vidila", vprašal jo je, kako se je bil zamisHl ? Tvoj oče nekaj sluti. — Saj si slišala, kaj je djal, kaj ne?"
„Nič nič, le meni pusti vse", odverne Mara, „preskerbela sem, da je Bajazet prišel v Prizren tako, da ni nihče nič vedel zat6, ravno tako tudi lahko premotim očeta, da bode odstranjen edini mož, ki bi ti lahko prevzel krono, to je Obihč."
Pa Branković je molčal, samo prikimal je. Mara je ošabno stopala, prav po koncu je šla nazaj v grad, pa pred gradom je obstala, pogledala očetov dom, tlesknila z rokami, kakor otrok, ki dobi željno pričakovane igrače, in zaplesala: „Ha-ha! tu bodem jaz gospa, jaz carica!"
Zjuü-aj že so se razšli vitezi, da bi v štirnajstih dneh vsak 8 svojimi vojniki na Kosovem polji se zbrali okoli posvečenega serbskega praporja. (Dalje in konec prihodnjič.)
22
Kobila te je iz jesena bincnila.
(Mythologicna starica.)
Kedar slovenski otrok radoveden vprašuje po svojem početji, odgovarja mu neredkoma mati: Kobila te je iz jesena ali iz verbače bincnila.
V tej šaljivi prislovici tiči važen ostanek arijanskega mytha o početku pervega človeka iz drevesa. Po skandinavski mythologiji se veli pervi človek Asker (Völker str. 281) in je zrasel na j č-senu (škand. a s k, nemšk. esche).
Po učenem Kuhnu (die Herabkunft des Feuers und des Göttertrankes Str. 132) je drevo jesen podoba megle; zato se veli v skandinavski mythologiji Yggdrasil t. j. konj, kobila— Ygga, kar je priimek Odinov, boga burnega vetrovja. Konj — kobila pa sta spet simbola vetrovja in burne megle; tedaj se jesen in konj v simbolih vjemata ter oba to isto pomenjata.— Ker v skandinavskem mythu in v slovenski prislovici nahajamo početek pervega človeka v jesenu Yggdrasil (verbači) in v slovenski prislovici kobilo v zvezi z jesenom (verbačo), tako je nam to znamenje, da je prišel tudi po veri starih Slovanov pervi človek iz megel, ktera misel se nahaja tudi pri Gerkih, kakor nam je Phoronej sporočil.
Po skandinavskem mythu izvira pod jesenom studenec, iz kterega tri device: Skuld, Ur dr in V er d an di vodo zajemajo in jesen polivajo (Finn Magnusen, str. 435, 495, 545). Jaz pa sem že na drugem mestu omenil, da se te device vjemajo s slovanskimi vilami, v kterih smo spoznali osebij ene megle; in res tudi po serbskih povestih Vile stanujejo na jesenu, kakor Vuk (Rječnik str. 248) piše: „Kažu, da u oči Spasova dne noću Vile otkinu vrh jasenku; za to alosanu čeljad nose te ostave onu noć pod jasenkom metnuvši kod bolesnika kolač hleba in jednu čašu vode, a drugu vina (kao večeru Vili) pa sjutri dan u jutru kopaju pod jasenkom, i šta nađju (n. p. črva ili bubicu kaku) ono dadu bolesniku, te izije ili u vodi popije, kao lijek, koji mu je Vila ostavila".
Pri Slovanih sta torej jesen ali verba drevesi življenja in sveta, spoznanja itd. pri starih Indih pa figovo drevo aQvattha (obširniše Kuhn 1. c. 128. 180. 19-^.)
Po slovenskih narodnih povestih je sre^čen ta človek, ki vlovi veverico, ktera -se je na jesenu skotnila. Že Tkany (Myth. 1,67) piše, da so stari Rusi čelne kožice (Stirnläppchen) veverčine rabili za denar, in tudi po skandinavskih mythih skače na jesenu,
23
Yggdrasil veverica Ratatöskr (Finn Magnusen str. 392). Spominjam se pesmice, ktero so nam otročičem ljuba ranjka mati peli:
Bodite le pridni Ljubi otročiči, Pojdemo na svate -V šumo zeleno.
Hrast se bode ženil Bukev si košato Bode vzel za ženo -Ženo ljubljeno.
Gaber se bo ženil: Brezo dolgolasko Bode vzel za ženo -Ženo ljubljeno.
Klen se bode ženil: Lipo sladovico Bode vzel za ženo -Ženo ljubljeno.
Javor se bo ženil: Topel trepetiko Bode vzel za ženo — Ženo ljubljeno.
Jesen se bo ženil: Verbo gerbovačo Bode vzel za ženo — Ženo ljubljeno.
Gostija bo v dobravi, Vtem košatem logu, Godci mili ptički — Ptički pisani.
Kuharica lisica Bo pečenke pekla, Jelen pa natakal Hladno vodico.
Ta narodna pesem nam je ohranila predstave starih narodov o poroki dreves in rastlin, o kteri nam je J. Grimm (lieber Frauennamen aus Blumen str. 7 itd.) lepe dokaze iz indiških, rimskih in germanskih sporočil prinesel.
Jesen je bil torej v staroslovanskem mythu mož verbače, zato prislovica: kobila iz verbače bincne otroka.
Gori sem omenil srečonosne veverice na jesenu. Njena rudeča barva je utegnila znamnjevati ogenj (zato je tudi rudeča lisica kuharica na gostiji dreves) in tako bi še našli spomin na vero starih narodov, da je pervi ogenj iz oblakov prišel, kakor pervi človek (primeri. Promethejevo basen). Toliko sem hotel sprožiti o drevesu življenja, da naše mlade domoljube opomnim, naj ne prezirajo nobene povesti, prislovice in pesmice, ker v njih še tičć dragi ostanki staroslovenskega basnoslovja.
Dav. Terstenjak.
24
Narodske cvetice.
I. Jezus na poti.
Na gori drevce zeleno,
Pod drevcem hladna senčica,
V sencici trata zelena.
Z trate se zbera merzla voda,
Merzla voda studenčenca,
Per vodi je eu zlati stou,
Na stoli kleči Marija. —
Mimo stezica vglajena ;
Po stezi pride detice,
Dete mlado oj Ježuš sam.
„0j mati, mati moja vi!" „„Jest nisem toja mati ne, Moj Ježuš je bolj lep rudeč.""
),Kako čem biti li-p rodeč, Ker sem na križi kri preliu, Zavoljo vboziii grešniku, Zavoljo majhinih otrok."
Zap, M. Teruovec,
2. Isterska.
Pala je škura noć Na travu zelenu; Trava nemore rasti A se ne zeleni, Kakor ni nioje serce, Ko se ne veseli. Vesela ti majka,
Ka te je rodila, Ka te je rodila. Za mane zgojila, Za mane zgojila, Za druzega dala.
Zap. J, Volčič.
Domorodne iskrice.
I.
Jesi-li vidio kada iz mramora izkljesan stupac, koji ti prec^ stavlja čoviečju sliku? — sliku, koja siedeći na kamenitom stolcu pod zaguštjenim ogromnim hrastom služi na ures kakovomu gospodskomu perivoju; koja, nasloniv lakat na koljeno, podupire lievicom zamišljenu glavu a diesnicom držeć priprtu knjigu, spustila ju mrtvole ]ireko desnega koljena. Ako nisi takova prizora opazio, dodji jednom sa mnom i uvieriš se, da ne lažem. Jedinu razliku mogao bi opaziti tu: da u mene takovo negibljivo stanje malo traja ali mnokrat se opetuje i pokoja suza na oko poviii.  Da s\Tneš
25
okom na naslov knjige, pročitaš: Narodne pjesme. — Narodne pjesme! opetovat će kojigođ začudjenim svojim glasom i pomislit će: ta što ovaj čonek naliadja zanimiva u narodnih pjesmah, u tih pjesmah, što je prosti puk prosto spjevao? Ako li je piesnik, zašto ne uzme na ruke štogod pravilnijega, štogod vrednijega, vzvišeni-jega, nego da tako u zalud ??1??? trati? — Eh moj prijatelju, ti se odviše varaš! Kud ćeš boljega nauka, kud mirisnijega cvieta, nego li na tom polju? Tudjer svakud ti probija vjerojatna poviest naroda slavskoga, tudjer ti romoni nedužna ljubav, tudjer cvieta iskreno prijateljstvo, germi kruto oružje, škriplju osvetni sastanci, ori se sloga i sloboda; tudjer ti svega, česa ti srdce i duša zaželi; s toga u mojoj ruci narodne pjesme, s toga ja svaki čas kano stupac neganjiv jer zamišljen u ratoborno nu veselo, neuko nu pjesnićko življenje svojih pradjedah. — Omladino mila! žehš li jednom postati pravim ljubiteljicom svoga naroda, uzmi ga učiteljem; uči danom i noćju narodne pjesme i postati ćeš vatrenim domorodcem i narodnim pjesnikom ter sinom naroda piesničkoga.
?.
Svaki izobraženiji čoviek, ma izučio škole gdje mu drago, odmah kako izuči nauke, netom kako omuži, morao bi svratiti svu svoju pomnju i pozornost na one dužnosti, koje su najbliže združene s njegovim stališem. Kad su te o vršene, kuda bi morale njegove misli udariti? o čemu se zabavljati? Prva budi mu misao: knjiga domorodkinja! Što prudi takovomu učenijemu čovieku vikati: Ej i ja sam ti pravi domorodac, ako mu ne pomaže ni riečju, ni perom, ni mošnjom?—te opet se hvastati: I ja ljubim svoj narod i jezik: zar misliš, da nebi mogao i ja napisati pa štogod vrednijega i pametnijega nego onaj Titius, ali mi se, brate, neće. — Liepe gojiš, prijatelju, misli, ali ono: „brate, neće se mi" oskvrnuti će i još ^ kojugod najsvetiju dužnost! Mnogi i mnogi mogli bi mnogo koristiti narodu ne samo riečju nego i perom, ali ono prokleto „neće se mi", ona varalica guja lenost, što truje srdce i dušu, ota slastiva_ ugadjalica nedopušta mladiću, izučivšu nauke, da se popri-rne knjige, da oživljuje onu klicu narodnoga osećanja, da podpa-Ijuje onaj slabi plamen domorodne ljubavi, što se pojavio po naucih u narodnih školah, nedopuštja mu da se pobrine za svoj narod.— Ne mnijem, da se takovi late pera te kano iz vedra neba da banu na književno polje, kano kakovi Danti, Šileri, Gundulići, nego da se drže onoga načela: guta cavat lapidem non semel sed saepius ca-dendo, t. j. bez muke neima nauke. Kolika nije radost, veselje i zadovoljstvo svakomu, koji iole pomogne svomu narodu!
J. Geržetič Krasanin.
26
Staroslovensko berilo.
Stara slovenščina je podlaga vsej jezikoslovni vedi slovanski; od nje še le dobiva sedanja beseda luč in svitlobo. Vsakemu slovanskemu učenjaku je torej neogibna potreba, da se seznani s častitljivim jezikom svojih prednikov. Da svojim čitateljem ta nauk kolikor toliko polajša, prinašal jim bode „Glasnik" letos kratke odlomke iz staroslovenščine s potrebnim pojasnilom; na pervem mestu pa naj stoji staroslovenska azbuka in staroslovenski očenaš:
a) azbuka.
Azbuka	abeceda	Azbuka	abeceda	Azbuka	abeceda
Ž\ ? az	a	0 0 on	0	h b jerek	
? ? bulii	b	? ? pokoj	P	ti t jat	g
B b vedi	v	P p reci	?	1^ t!\ ja	ja
? ? glagol		C C slovo	s		je
? ? dobro	d	T T iverdo	t	K) h) ju	ju
6 e est	e	OV ov uk	u	1 a -	
? ? živite	ž	? ? ferl	f		a (6)
C C zelo	7.	X X her	h	IÄ IÄ —	j§
7, zemlja	Z	(0 ? öt	Ö	Ir^ BR —	
H h iže	i	? ? ci	c	\ \ ksi	ks
1 V j	j	? ? červ	č	ÜJC % psi	ps
K ? kako	k	lil III ša	š	? ^ ihita	tcf)
? ? ljudi	1	? ? šln	št	V v ižica	
M M mislite	m	i ? jer	—		
N h nas	n	? ii jeri	y		
b)  staroslovenski očenaš. Oibve ???, ??? i€ch ?? ????????, ?? ??????? ca hm a tboi€,
???(»????? 1|?(>h????1€ TBOie, ?? ?;1;?6?? ???? TBOKI, 11\?0??116?6??
H ? ?,??'. ??-??1 1??h iiixc^ifjhiiTiiH ") ?^??h ??h ???h?h:
H ?????? ???h ??'?? NAUIA,   ItVKO   H Mli 0??????:11€?1 ???????-
KOMi ?????^: H ?e?'^?6?? hacl bi ??????!», ?h ?^???? ?-? oti tienpHiti^HH. ?\?? tb0i6 lecTh 1|?(>h????1€ h ????, h ????? ?^ ?-??? ????.
•) 11???;???11 — ???^???h?11 adj. sufficiens.
27
Literatura in umetnost.
* Prebogato je nam Slovencem preteklo leto obrodilo domače slovstvo, sosebno plodovita pa je bila jesen. Da bi nam v enaki meri rodilo in plodilo tudi novo leto! Poslednji čas so zagledali beli dan:
Zlati vek ali spominica na čast ssv. Hermagoru m Fortunatu, sv. Nikolaju in ssv. Cirilu in Metodu. Založili in na svitlo dali Dr. A. Čebašek, L. Jeran, A. Lesar, J. Marn in Dr. L. Vončina. V Ljubljani natisnil J. Blazni k 186 3.— Ta na 19 polah prekrasno natisnjena knjiga je po svojem pretehtnem zapopadku tako imenitna in zanimiva, da jo bode gotovo z največim veseljem prebral in prebiral vsak Slovenec, kterega serce še ni popolnoma oterpnilo za svoj narod. Koga bi pa tudi ne mikalo slišati, kako so naši predniki po času lezli iz starih zmot poganskih, kako in po kterih možčh se je med njimi širila vera Kristusova in kako se je po sv. cerkvi perva podlaga postavila slovanskemu ^slovstvu? Vse to in še mnogo drugega so nam popisali gg. Čebašek, Hicinger, Hrovat, Jeran, Lesar, Marn, Terstenjak in Vončina tako mično in zanimivo, da se pričujoča knjiga po vsej pravici šteje med perve izdelke naše dosedanje književnosti. Nje obseg je na kratkem ta-le: „Začetki keršanstva na Slovenskem" (Hicinger), „ljubljanske škofije vstanovitev in spremembe" (Lesar), „o stolnem mestu Metodovem" (Terstenjak), „Sv. Klemen med Sloveni" (Jeran), „raz-kolništvo izhodnje cerkve" (Vončina),^ „včrski razločki med staro-versko in rinisko-katoliško cerkvijo (Čebašek), „Dve vojski: o bratovščini sv .Cirila in Metoda in sv. Mohora", (Mam), „sveto pismo in slovensko slovstvo" (Marn), „staroslovenščina" (Hrovat) itd. Pričakovati gre po vsej pravici, da toliko imenitno delo ne bode manjkalo v roci nobenega omikanega Slovenca. Cena mu je 1 gld. 50 kr. — pri tako krasni obliki zelo nizka.
Goriški letnik za čitatelje vsacega stanu. Pervi tečaj za leto 1864. Vrednik Fr. Zakrajšek. Založnik K. S oh ar v Gorici. — Pod tem naslovom je prišel „goriški letnik" pervikrat na svitlo, bogato oskerbljen z razno podučno in kratkočasno tvarino. L razdel obsega marsiktere za djansko rabo koristne reči: vremenoznanstvo, domačo lekarnico, pismenske in StempelJske zadeve, H. jako zanimivo satirično in humoristično berilo, sosebno izverstno prestavo slovečega humorističnega romana „Don Kišot in njegov ščitnik Sanho Pansa", ki je prestavljen blizo že v vse evropejske jezike, satirična spisa „zrak na Smolici" in
28
„nekoliko načertov za slov. malarje"' in razne zgodovinske kratko-časnice; v III. razdelil se naliaja „zgodovina goriške in gradiškan-ske grofije" in kitica lepih narodskih in umetnih pesem. Berilo je skoz in skoz prav zanimivo, jezik 'čist in lahkoumeven za vsacega bravca, natis prav ličen. Knjiga, okinčana z Don Ki-šotovo podobo, šteje 241 strani v osmerki in ' velja po vseh biikvarnicah 1 gld. — Naj najde ta lepa in zanimiva knjiga po vseh krajih dosti podpore, da nam bode še mnogo let bogatila naše žalibog še prezlo zanemarjeno lepoznansko polje slovstveno.
Jezičnik ali pomenki o slovenskem pisanji. Spisal J. Mam. L leto. V Ljubljani 1863. Natisnil in založil R. Milic.— Jezičnik zapopada 50 razgovorov o slovenskem pisanji, ki so bili lansko leto v „uč. Tovaršu" natisnjeni, v posebni knjigi zbrane. V teh pomenkih nam pojasnjuje učeni g. pisatelj razne oblike sedanje slovenske pisave ter nam razlaga v prav mični besedi njih veljavo za knjižno rabo. Živo priporočamo te pomenke vsacemu Slovencu, kdor se želi s slovensko pisavo bliže seznaniti. Knjiga šteje 72 strani v osmerki in velja 50 nkr. — Pri tej priložnosti priporočamo vsem slovenskim rodoljubom, posebno pa učiteljem, tudi izverstni šolski list „UčiteljskiTovarš" kot djanskega vodnika v šolskem nauku, ki se bo trudil tudi v novem letu z enako skerbjo za povzdigo domačega šolstva in med drugim blagom obsegal tudi nadaljevanje g. Marnovih pomenkov. Cena za vse leto mu je le 2 gld. 50 kr. s poštnino vred.
Postojnska jama. Popisal Dr. E. Costa. V Ljubljani 1864. Založil J. Giontini. — Mala knjižica — šteje le 48 strani v 16erki — pa zanimiva, ki nam z živimi barvami popisuje prečudne lepotije kranjskega podzemeljskega sveta in vsacemu obiskovavcu sloveče jame postonjske neogibno potrebna. Oblika jej je prav čedna, čelo jej kinča podoba postojnske jame; jezik je uzor lepe in jedernate slovenske pisave, cena 40 nkr. po vseh slovenskih mestih.   Hvala za to krasno delce domorodnemu g. dohtarju!
Makrobiotika ali nauki, po kterih se more človeško življenje zdravo ohraniti in podaljsati. Spisal večidel po Hufelandu in založil M. Prelog, doktor zdravilstva v Mariboru. Na prodaj pri Lerherju v Ljubljani. -— Zdravo telo je najboljše blago; torej je obramba telesnega zdravja vsacemu človeku ena pervih dolžnosti, ker v zdravem telesu prebiva tudi zdrava duša. Makrobiotika nas uči sredstva, da ostanemo zdravi na duši in na telesu; zategavoljo je potrebna mladim in starim, priprostomu ljudstvu in učenim ljudem. Naj sežejo po tej zlata vredni knjigi vsi Slovenci in se uče iz nje podaljšati si svoje življenje; živo jim jo priporočamo! Kar jej tu pa tam v besedi še manjka, to se gotovo popravi pri drugem natisu, kterega bode imenitno delo gotovo v kratkem času doživelo.   Knjiga, na 171
29
straneh   prav  lepo natisnjena, velja po vseh slovenskih mestih
1 gld. 20 nkr.
Marci Antonu Mureti Institutio puerilis, cujus originali textui nunc primum versiones singularum austriaci imperii linguarum accedunt, quas tenerae aetati proponit dr. V. Fasseta.— To je „nauk za mladino", in sicer v heksametrih, ki ga je za svojega sina spisal M. A. Muret v Rimu novega leta dan 1578. Original je latinski, obsega 107 verzov, ali v tem kratkem obsegu so zgoli zlate resnice, jako primerne nježni mladosti. Posebne hvale vredno pa je, da je gospod izdatelj, dr. Fassetta, zdravnik mestne bolnišnice v Benetkah, omenjeni nauk prevoditi dal na vse avstrijske jezike. Nahajajo se tedaj v imenovani knjigi, ki šteje 48 strani razun latinskega originala prevodi v laškem, romanskem, nemškem, magjarskem, hro-vaškem, serbskem, slovenskem, slovaškem, ruskem (rutenskem), polskem in češkem jeziku, večidel v heksametrih, nekaj pa tudi , v jambih, slovenski prevod je oskerbel naš znani pesnik A. Okiški. — Delce je tedaj posebno primerno učencem srednjih šol, ki se učč jezikov, in tedaj posebno slovanske jezike lahko primerjajo. Kdor bi tedaj želel te knjige, ki velja 50 nkr., naj se oberne do založnika, Gerolda u. Sohn (Stefansplatz in Wien), ali pa naj si jo da poslati po kakem bukvarji.
Kratak pregled slovenske literature sa dodanim riečnikom za Slovence. Napisao I. Macun. U Zagrebu 18 6 3. — To lepo delce obsega na 102 straneh kratko pa vendar dosti temeljito zgodovino novoslovenskega slovstva od pervega početka do najnovejših časov. Namenjeno je sosebno slovenski mladini, da jim rabi pri šolskem nauku in da se seznanijo po njem tudi s hrovaščino, v kteri je pisano. Beseda je skoz in skoz jasna in lahko razumljiva; manj znane besede pa pojasnjuje pridjani slovarček. Živo priporočamo to knjižico vsej dijaški mladini; cena jej je le 35 nkr., za dijake pa samo 30 nkr. Dobiva se po tej ceni tudi pri Glasnikovem vredništvu; kdor je želi po pošti, naj priloži za marko 6 nkr.
Liturgika ali sveti obredi pri vnanji službi božji. Za gimnazijalno, realno in sploh odraslo mladost. Spisal A. Lesar.   V Bernu 1863.   Tiskal in založil K. Winiker.
2 dela 133 + 116. —- Nevtrudljivi g. pisatelj nam je podal v tej knjigi delo, ki nam v prav gladki in čedni besedi razlaga obrede sv. katoHške cerkve in je torej popolnoma pripravno za šolsko rabo, pa tudi za poduk ostali slovenski mladini. Z notrajuim tehtnim zapopadkom se vjema tudi vnanja prelepa oprava. Po vsej pravici se more najboljšim delom enacega zapopadka v drugih jezikih na stran postaviti. Cena vsacega vezka je le 50 nkr. in se dobiva po vseh slovenskih mestih.
30
* Pri knjigarju J. R. Milicu je ravno kar prišla na svitlo prav niična in kratkočasna povest za mlade in odraščene ljudi pod naslovom: „Marija naša pomočnica". Cena jej je 32 nkr. — Ravno tam je zagledala beli dan nova pesmarica od verlega učitelja in čislanega skladavca slovenskih napevov g. A. Vavkena, namreč: „Gorenskih glasov" 2. zvezek. Obsegajo pesmi: Kmet, na goro, god enakopravnosti, pozdrav, moj dom, poziv gorencem, v 40. letu in lovska; cena jim je 70 nkr. — Naposled naj se v misel vzame g. Hicingerjev „Koledar slovenski za 1. 1864", ki je po vseh slov. krajih tako dobro znan in čislan, da tudi letašnjemu ni treba daljšega priporočila. Celo mu kinča podoba „Velebrada" na Moravskom ; ves zapopadek je v resnici slovenski. Cena mu je 40 nkr.
* Z novim letom začne v Zagrebu izhajati novo, za vse južne Slovane preimenitno periodično delo, vsako leto v štirih vezkih, namreč: Književnik, list za zgodovino, jezikoslovje in prirodopisje. Vredniki mu bodo učeni g. dr. ?. Rački, g. prof. I. Jagič in g. vodja J. Torbar; podpirali ga bodo najslavniši jugo-slovenski pisatelji. Naročnina mu je za vse leto (35 pol) samo 4 gld. Naj se oglasi iz vseh slovenskih strani obilo naročnikov; rado hode prejemalo denarje tudi Glasnikovo vredništvo in je odpravljalo na dotično mesto.
* V Pragi je prišla na svitlo preimenitna knjiga, sosebno za nas južne Slovene: „Slovenisches und glagolitisches Schriftthum" kot I. zvezek obširnega dela „Geschichte der süd-slavischen Literatur", ki jo je spisal preslavni P. J. Šafafik in za natis pripravil sloveči češki pisatelj J. Jireček. Cena jej je 1 gld. 60 in se dobiva tudi v Celovcu.
* Ravno kar je prišel na svitlo 17. vezek „Cvetja iz domaših in tujih logov", ki obsega konec Bilčevih „Pervencev" in pa začetek zanimive povesti „Družina Alvaredova". — Naročnikov na to zbirko izvirnih in poslovenjenih del se čedalje več oglaša; oglasilo se jih je doslej: iz ljublj. gimnazije 90, iz novomeške 43, iz mariborske 47, iz goriške 60, iz celjske in celovške 22; iz ljublj. semenišča 50, iz celovškega 12, iz si. ljubljanske čitavnice 15, iz Varaždina, Zagreba in Dunaja 38, 53 se jih prejema naravnost po pošti, nekaj pa po gg. knjigarjih.   18. vezek izide konec t. m.
* „Torbice jugoslavenske mladeži" je prišel 2. snopič na svitlo, ki nam veselo spričuje, da krepko napreduje. Da bi našla čedalje več podpore! — Na izvirno veselo igro „Lahko-verni" se naročila še vedno prejemajo; naj se kmalo oglasi dovoljno število naročnikov!
31
Besednik.
* Iz Dunaja se nam piše med drugim to-le: Ljubljansld dopisnik v „Ost und Westu" želi, naj bi se Slovenci tako rekoč na vrat na nos poprijeli serbsko-hrovaškega jezika, slovenski pa pustili, kakor bolj na tanko izreče, samo v viši literaturi. Na dalje pra\4, da je slovenska mladina jako vneta za serbstvo in da le starši slovenski literatje nekako nasprotujejo in se nevoljni kažejo, kedar se jim od edinstva govori. Da bi bilo za vse zelo koristno, če bi en sam pismen jezik imeli, to tudi g. dopisnik navaja in mislimo tudi, da ga je to prav za prav k gori navedenemu nasvetu primoralo. Mi smo, kakor tudi vsi drugi, ki smo jih zasHšati mogli, enih misli z zadnjim dopisnikom v „Ost und Westu" g. Dr. S. Noben pravi Slovenec ne bi mogel v imenovani nasvet privoliti. Če ljubimo Hrovatein Serbe, prav dosti ljubezni jim skazujemo, če njih književnosti ne preziramo in se vedno bolj ž njo spoznavamo. Za zdaj je to dosti, prihodnost zna kaj druzega prinesti. Preveč bi bilo in prav za prav kakor samomor slov. ljudstva, če bi slovenski pisati nehali in se koj serbskega poprijeli. Komu bi to najprej koristilo ? Nam gotovo ne, ker bi se lahko zgodilo, da bi slovensko ljudstvo slovensko pozabiti moralo, serbskega se ne naučilo, in danes ali jutri popolnoma nemško postalo. To je prav lahko mogoče, če se le nekoliko med ljudstvo kukne ter slišati in viditi hoče, kako je kaj z njegovimi navadami in razmerami sploh. Dan danešnji je že to velik napredek, da se slovanskih jezikov učimo inje tako vedno bolj spoznavamo in se endrugemu približujemo — ni pa treba, da bi se popolnoma zatajili in kakor narod vničili. Voščiti je le, da bi se tudi drugi našega jezika tako radi učili, kakor mi njihovega. Ali do zdaj jih je šencano malo, da bi se toliko zmagati mogli. Če nas je tudi majhno število, pa je naš jezik vendarle takošen, da jih ga lahko mnogo brez posebne težave razume, in je posebno zdaj tako opiljen in lep, da se ga nam ni treba nikjer in nikoli sramovati, še manj ga vnemar puščati. Ljudstvo se more le po njem izobraziti in to je gotovo zadosti važen vzrok, da ga še dalje ohranimo. Pričakujemo pa potem od jugoslovenske akademije, da jej bo danes ali jutri po sreči izšlo, pot narediti do enega književnega jugoslov. jezika. Do tistihmal in še potem tudi naj se goji in hrani naš mili slovenski jezik!
* Lepo število nadepolnih mladenčev iz raznih jugoslovenskih dežel — tako se nam med drugim piše iz Zagreba 20. dec. — privrelo je na našo pravniško akademijo, mediijimi tudi šest Slovencev. Tudi med gg. učitelji je eden Slovenec z Cernega verha, namreč g. Dr. Gostiša. Med drugimi naj opomnimo še g. M. Me s i ca, slavnega jugosloveaskega zgodovinarja, ki ? avstrijansko zgodovino. Kdor-
32
koli pozna čisto, jasno in polno njegovo besedo in s koliko gorečo ljubeznijo tudi svoje zapadne sosede Slovence vpleta v svoje zanimive govore, vsak bode tiste srečne štel, ki ga poslušajo. — Ker ti „Glasnik" najrajši kaj literarnega naznanjaš svojim bravcem, povem ti, da so sklenili tukajšni pravniki lep zabavnik na svitlo izdati, ki bode, kakor mislim, gotovo lepo tvarino obsegal. J
Med zavodi, v kterih se petje uči, odlikuje se posebno „kolo". Lansko leto je bilo že na slabih nogah, pristopila pa je letos večina tukaj snih pravnikov in na novo se je prerodilo.
V pervem koncertu, ki ga je dalo v drugi polovici mesca novembra v dvorani, pokazalo je, koliko se more z združenimi močmi in resno voljo storiti. Pohvale ni bilo konca ne kraja, in med drugimi posebno je bila poslušavcem po všeči slovenska pesem Savica. Drugi koncert bode zadnji dan tekočega mesca. Pela se bode poleg odlomka iz liorvaške opere Porin in taljanske il Trovattore tudi slovenska pesem Molitev. JL„T.
* Kmalo po novem letu se menda odpre „slovanska čitav-nica" v Celovcu; uradno dovoljenje se vsak dan pričakuje. Imela bode okoli 50 slovanskih in nemških časnikov, lepoznanskih in političnih; izbe za-njo so najete v pervem nadstropji gostivnice „Stadt Triest" v belaškem predmestji. Udov se čedalje več oglaša.
* „Družba sv. Mohora" da tekoče leto 4 bukvice na svitlo, namreč: 9. in 10. zv. „slov. Večernic", „Koledarček za 1865" in pa „Jezus Kristus devicam svojim nevestam", od g. Lesarja. Vse štiri knjige se razpošljejo na enkrat in sicer mesca julja. Letnina iznaša 1 gld., dosmertnina 15 gld.
Zastavica.
Veliko je kraljestvo moje. Čez pol sveta sem gospodar; Pa če me vganit' ti je mar. Podpiral ti bom misli tvoje.
Spremeni pervo čerko mojo,
In milo solnce me rodi;
Če spet se čerka spremeni, >a,
Razveseljujem dušo tvojo. \^
In češ še enkrat spremeniti
Mi čerko prednjo v drugi dve, ,;'S ^
Je nekaj, kar vsak biti če, ' <   ^
Pa ako je, več neče biti. D. Š."
*) Kdor pervi ugane to zastavico, dobi, če ie volje, II. šestko „Cvetja." Vreduje in na svitlo daje: A, Janežič, tiska pa J. Leon