g e enkrat pa poudarjamo, da nam spis odpira plo-dovite perspektive za pravilnejše prosojanje važnega razdobja v našem narodnem življenju, ki ga pravkar  preživljamo.                                        Frst.
Maksi m G o r k i : Otroška leta. Poslovenil dr. Ivan Dornik. Samozaložba. Maribor, 1929. Strani 236. — Prestave iz svetovnega, zlasti ruskega slovstva, so potrebne in koristne že zato, da obmolknejo vsi posili-pisatelji, ki nimajo ničesar drugega povedati, kot da napišejo trudoma povest ali dramo bogve komu v zabavo, sebi ali nam. Tako imamo cele kupe plehkosti, da bi človek umrl od dolgega časa, če bi hotel prebrati vso tiskano zabavnost, iz katere se ne vidi ne v človeka ne v globlje dogajanje sveta. Ruska globokost in pogled v nepo-tvorjeno njeno resničnost, prepojeno z azijskimi elementi, ima za nas še posebni mik in čar, ker dobimo v nji pojem onega občutja* ki ga je Nietzsche imenoval dionizično. Ruska literatura ni le drugačen, ampak tudi globlji svet, pred katerim obstojiš s strahom, kakor se prestraši v znanosti zoženi človek Evrope, ko ugleda celega človeka v njegovi brezmejnosti. Kakor se je iz tragične grške kulture, ki je slutila višjo radost v poginu individualnosti, razvila aleksandrinska znanstvena kultura, ki se je z mislijo hotela rešiti bojazni pred nepojmljivim in brezbrežnim, tako se je nanovo v Evropi izvršil isti proces kot pri starih Grkih: iz krščanske enotne in vseobsežne miselnosti srednjega veka smo prišli v novo ale-ksandrinsko znanstveno dobo, ki veruje, da more ves svet korigirati, če išče v historičnem znanju in eksperimentalni vedi razodetja, pri tem pa izgublja obilico polnega življenja in njegove moči. Tako se je iz velike umetnosti, ki je zrla v strašno zagonetnost vsega dogajanja, razvila umetnost za senilno zabavo, ki sta jo ugledala ob istem času Tolstoj in Nietzsche. Ko pa bereš Dostojevskega ali Gorkega, začutiš zopet vidike, ki odgrinjajo človeško naravo v vsej nepojmljivi obsežnosti. vidiš dionizično azijatsko razbrzdanost, ki živi kot preostanek starih religioznih orgij in se naslaja nad muko in gnusobo, s katero hoče človek utoniti v brezmejnosti. Grški apolinični čut je prinesel umerjenost v dionizično titanstvo, pri Rusih ni nikoli kult apolinične lepote ublažil ruskega tita-nizma in živalska podlost je preplavila rusko družbo, da so najboljši ljudje tujci v svoji domovini. kakor pravi Gorkij. V pomehkuženi znanosti vzgojeni evropski človek pa vendar zre oba pola človeka, onega, ki se hoče ohraniti v individualnosti s čutom za družino, dolžnost in pravico, in onega, ki hoče utoniti v nasladi in opoju nad muko. grozo, smrtjo in brezmejnostjo.                 Dr. J. Šile
SRBSKOHRVATSKO   SLOVSTVO
R a s t k o Petrovič: Afrika. Sa jednom puto-pisnom kartom od Aleksandra Deroka (cir.). Beograd, Geca Kon, 1930. y nani pisatelj srbske mlajše generacije in slikar Rastko Petrovič opisuje v ti živahni in prav nič bahavi knjigi svojo pot skozi tropsko Afriko. Iz Marseillea je potoval z ladjo v Basam in od tam skozi pragozd v Boake in najelivjejšo Afriko, Zegele, skozi savano, Ferkesanclugii, Džavalo, Ban-foro, Bobo Džulaso, čez reko Niger, skozi Ba-mako v Dakar. Po Afriki je napravil okoli 4000 kilometrov z vlakom, avtom, peš, v nosilnici in čolnu.   Kakor  sam  pravi,  je videl  v  glavnem  pet
lic Afrike: Afriko neskončne lepote na Komoju, Afriko nravno, čisto in nago pri Banfori, Afriko divjo in blazno pri Manu, Afriko misterijev pri Ku-likoru in Afriko suženjstva na otoku Gore. S potom je obiskal znanega afriškega pisatelja Fransisa Befa, par črnskih kraljev in grob junaka afriške epike vladarja Sumanguruja. Knjiga je skozi in skozi osebna, zato simpatična in topla, zraven pa prepojena pravega človečanstva, ki nam Evrop-cem Afriko razumljivo približa in nas uči objektivne presoje kulture ali »nekulture« črncev. Iz mozaika posameznih doživljajev, epičnih in liričnih, reflektivnih in referativnih, se nam sama od sebe sestavi pokrajinska, človeška in kulturna vizija Afrike, v kateri igra beli osvajač in »nadčlovek« pogosto prav klavrno in človeško nc-simpatično vlogo. Patina francoske kulture, v katero je pisatelj oblekel svoje pripovedovanje, mu daje značaj neke zdržanosti, ki tudi temperamentu ne pusti preko določenih meja. lovenski prevod, posebno če bi ga primerno ilustrirali, bi nam ne bil odveč.                           Frst.
r a g i š a L a p č e v i č : Misli o Lepome. Knjižama Milorada Antiča, Beograd, 1930. 40 strani. To ni logično zgrajen sistem o lepoti in umetnosti, kajti misli so le v rahli zvezi med seboj, so le vrhunci mišljenja, s katerih gledaš udobneje in prosteje naokrog. Ne samo aforistična oblika, katere Ja-nusov obraz ima pred podobo v izrekih delfiškega preročišča, spominja na Nietzscheja, ampak tudi ideja nadčloveka, ki je prav za prav ideja grških bogov, ga veže z njim. Aforizem je Nietzscheju protest proti strahopetnosti nove znanstvene dobe, ki nikoli ne pokaže prekipevajoče energije celega človeka, da bi z lučjo instinkta hodil po krajih skrivnostnega in nepoznanega, kjer se človeška narava zliva v prabitje, ampak si z logiko in razumom dela trdna oporišča, s katerih ne vidi drugam kot v plitvine lastnega bivanja. Tudi Lapčevič je poln borbenega duha, njegove misli so bolj intuicije umetnika kakor splošna spoznanja. Po nezavestnem nagonu se svet spopol-nuje v lepoti (22), ki je dovršena oblika življenja (26) in obsega v nerazdružni zvezi tudi dobro in resnično, kakor se razodeva v umetnosti (28). epota in umetnost sta Lapčeviču in večini este-tikov v tako samoumevni zvezi, da niti ne govori o tem. Proti estetiki, ki misli, da je podlaga in cilj umetnosti lepota, je Tolstoj spisal svojo knjigo o umetnosti. Tu je z ozirom na nejasni pojem lepote dognal, da je podlaga in cilj umetnosti čuvstvo, ki je lepoti nasprotno, sočustvovanje, simpatija, občudovanje. Tako se je Lapčevič približal Aristotelovi definiciji tragedije: sočuvstvovanje in strah in sprostitev (= izločevanje) podobnih občutij. Razlaga si je na vse kriplje prizadevala, da bi zanesla v to definicijo pojem lepote in čutnega ugodja, toda jasno je, da je pojmovanje Tolstega umetnosti najbližje Aristotelu: Umetnost ni izraz lepote, kot sta mislili antika in renesanca, tudi ni igra prebitka energije kot je trdila angleška estetika, ampak izraz čuvstva, da združuje ljudi v enakih občutjih in jim daje zavest bratstva v višjem doživljanju. Moderna veda o umetnosti mora tudi priznavati, da je lepota kot podlaga umetnosti meglen ideal, zato je postavila za najvišji kriterij sodoživljanje umetnine, kakor je tudi v sodobni filozofiji važnejše intuitivno včutenje v bistvo stvari kot neplodna   igra   s pojmi.
173
it- ar zahteva Tolstoj od umetnosti, to hoče Lapčevič *^ od lepote. Lepo je največje navdušenje (6), ko lepo občuduješ, se z njim identificiraš (12). Umetnost odkriva harmonijo sveta (43), ki je vsajena kot kozmična volja v človekovo podzavest (48). Tako je združil antično harmonijo z moderno filozofijo nezavestnega. rp oda kaj je lepo? Ali je lepo naravno drevo ali * umetno obrezano drevo? V obrezanem drevesu, ki se pokori zakonom razuma, je ideja klasične lepote, v naravnem drevesu, ki raste po lastni zakonitosti, je ideja organične lepote, kot jo je že videl Plotin. Lapčevič ne daje praktičnih odgovorov: Če je lepo delo prirode in človeka (7), če je lepo dovršena oblika življenja, bi bilo sklepati, da misli organično lepoto in individuali-zacijo. Obenem pa vztrajno zagovarja svoje prepričanje, da vsaka umetnost teži po klasično plemeniti preprostosti (46), kar vodi v tipično umetnost. V antiki vidi le apolinični pol, plemenito preprostost in mirno veličino (47) kakor Winckel-mann, ki še ni vedel za barvano antiko in ki je prav za prav prenesel ideal Rousseaujeve dobe v pojmovanje antike. Nietzsche je zagledal v grški tragediji pod apolinično površino dionizični obraz. VVolfliii pa je našel podobno polarnost v rene-sanci in baroku. Apollo je mirna dovršenost umetnosti, ki dvigne življenje v zakonitosti matematičnega razuma, v simetrijo, proporcijo, mero in harmonijo. Dioniz je opojna resničnost in nemirno stremljenje po neskončnem. V Aishilu, Pindarju, Laokoontu in Tacitu vidi nova znanost patetično napetost ali pritajeno razgibanost baroka. Ivakor se v antiki iz enega obraza umetnosti pojavi drugi in tretji, tako gre v vseh dobah oblikovalna volja paralelno z občutjem človeške svobodnosti. Klasična lepota ne more biti regulator bodočnosti, saj so v njej obrisi mentalnosti, ki je imela za podlago suženjstvo. A^ ker Lapčevič izhaja od življenjskega občutja (13), ker naglasa klasiko v obliki sodobnega duha (46), te z mnogimi dobrimi aforizmi prepričevalno zanese v bodočnost estetične kulture, ki kulminira v stavku: Nekega dne se bo uresničila poezija, ki je slutnja višjega sveta (27). Harmonija umetnosti je stvarnost višjega sveta (43) in odkriva etiko svetovnega reda (45). Grki so bili s svojim idealom lepega (47) na pravi poti in njihovi bogovi so ljudje iz bodočnosti (27). Umetnost mu je religija, ki je tudi vera v dovršeno obliko sveta (43), zato govori o njej skoraj tako kot Kristus o božjem kraljestvu. Vendar ima ta ideal, v katerega moreš le verovati, samo spoznavno vrednost. To je pesem bodočnosti, rojena iz grškega kulta lepote, ki pozablja na bedo in omejenost človeka, medtem ko se Tolstojeva umetnost z idejo bratstva, ki je vzrastla iz Kristusovega nauka, nanjo ozira. Take sodbe, kakor: Papagajsko znanje profesorjev in doktorjev še ni znanstveni duh (21) ali Naslov znanstvenika ni zadosti, da se občuti lepo (20), ga pa le bližajo Tolstemu, ki mu tudi ugaja mnenje: Kritiki so bedaki, ki diskutarijo o pametnih.           Dr. ]. Šile
IV. Gete: Ifigenija u Tavridi. Drama u pet či-• nova. Preveo jovan Jovanovič-Zmaj. Priredio za štampu Radoslav Medenica. Izdanje knjižare S. B. Cvijanovica. Beograd, 1929. (Cena 15 Din.) — Da Jovanovičev prevod Goethejeve klasicistične drame ne zadošča modernim zahtevam se sicer prireditelj  besedila   sam   zaveda.  Čudim  se  zato,  za-
kaj ni prevoda predelal ali dal predelati, preden ga je lepo in bogato komentiral in tako priredil za dobro šolsko knjigo. Mar Srbi nič ne vedo, kako je uspelo našemu Župančiču, ko je prefinil Cegnarjev prevod Schillerjeve Marije Stuart? Pieteta do Jovanoviča v tem oziru pač ni bila umestna.                                                      Dr. I.  P.
IZDAJE UDRUŽ. GRAF.UMjETNIKA V ZAGREBU.
Predvsem je treba omeniti serijo Monografije jugoslovenskih um jetnika, od katere so bili doslej izdani 3 zvezki. 1. zvezek je posvečen srbskemu slikarju Urošu Predi ču in predstavlja malo mapo 10 reprodukcij z uvodnim tekstom M. D. Gjuriča, 2. zvezek Vlahi Bukovcu s 7 reprodukcijami in tekstom po Isu Kršil javemu, 3. zvezek pa B e 11 i Č i k o š u S e s i j i z 8 reprodukcijami in tekstom po VI. Lunačku. Serija ima predvsem populirazujoč namen. ^r spomin na 1. jugoslovansko razstavo ex libris v * juniju 1929 v Zagrebu je bila izdana v istem formatu kakor prejšnja serija mapa originalnih bakropisnih ex librisov z naslovom Ex libris. Mapa vsebuje kratek uvod in 10 originalnih tiskov sledečih jugosl. grafikov: Dragana Renariča, M. D. Gjuriča, Naste Roje, Saše Šantla, Rajka Šu-bica, Hinka Smerekarja in Ivana Kosa. i stočasno je izdal M. D. G j u r i č bogato ilustriran *¦ članek Jugosl a venski bakropisei od 16. veka do d a n a s , ki je nekaka historična utemeljitev gibanja, ki ga predstavlja Društvo grafičkih umjetnika.                                         Frst.
Ljuba Babic: Hrvatski slikari od impresionizma do danas. PreŠtampano iz Hrvatskog kola Matice Hrvatske, Zagreb, 1929. Bogato ilustrirano. p isatelj pregledno riše razvoj in tendence sodob-*¦ nega hrvatskega slikarstva od njegovih početkov do danes in ugotavlja predvsem, da je prva faza ustvarila občuten nesklad med umetnostjo inteligentnega sloja in ono širokih plasti naroda. Umetnost, ustvarjena pod vplivi takratnih vodilnih evropskih tokov, ni znala premostiti tega nasprotja, zato se njeno delo ne more šteti pod pojem kulture, ampak več ali manj civilizacije, napori poedincev niso bili zmožni, da se strnejo v strnjo, v čemer se hrvatski razvoj občutno razlikuje od slovenskega, ki je iz podobnih tendenc vendar rodil izrazito strnjo impresionistov, kateri je ta premostitev končno uspela. Ta doba je pri Hrvatih izrazita doba zbiranja sil, glavno pa je, da ji je manjkal socialni moment, ki bi jo navezal na milje. Najvažnejša prehodna osebnost med prvo razvojno stopnjo in drugo, ki si je postavila za cilj predvsem domač likovni izraz z evropsko kvaliteto, je Josip Račič. Navezal je na Maneta in tako prvi pretrgal poprejšnjo zvezo hrvatskega slikarstva z dunajskim in monakovskim. Sledila sta mu Miroslav Kraljevič in Vladimir Bečič. Njihovo delo nadaljujejo v zadnji dobi Uzelac. Varlaj in Gecan. Poleg omenjenih pijonirjev novega slikarstva je važen krog okrog T. Krizmana z M. Račkim, J. Kljakovieem in M. Vanko. V najnovejši dobi se tkivo hrvatskih slikarskih naporov vedno bolj gosti, nastopajo vedno novi talenti in slika postaja vse bolj pestra. Pisatelj sam zavzema v povojnem razvoju odlično mesto. r> abičevo studijo tembolj pozdravljamo, ker se vpliv zagrebškega slikarstva po slovenskih gojencih zagrebške akademije tudi pri nas vse močneje pokaznje.                                             Frst.
174