274
Odprto pismo
slovenskim možem na Štajarskem in Koroškem!
Prihodnjega meseca prvi dnevi bodo sila važni dnevi za domovino Vašo a tudi za Avstrijo vso, kajti volitve bodo poslancev za deželni zbor.
Presvitli cesar je ministrom sedanjim ponovil pomenljiv ukaz: „Naredite mi mir med narodi mojimi!" in ministru Hohenwartu bil je po teh besedah prvi nalog, da razpusti vse take deželne zbore, v kterih so dosehmal zvonec nosili taki gospodje, kterim so pruske zmage veliko bolj pri srcu kakor pravica, ktera grč nam slovanskim narodom v Avstriji.
Razpuščeni so ti zbori tedaj tudi na Štajarskem in Koroškem, to je, nove volitve bodo, da se pokaže: ali je res volja slovenskih mož, da sopet pridejo taki poslanci v deželni zbor, ki z nogami teptajo pravice naroda slovenskega in svojo pravico stavijo pred našo, kterim je naša vera hud trn v peti itd.?
„Mi gospodje, Vi pa hlapci!" — to je gesla njihovega liberalizma. In zato smo vsi Slovani ne volj ni; zatirani v šolah, kancelijah in sicer v javnem življenji ne moremo priti do miru. To pa je britko delo srcu cesarjevemu, in zato je rekel: „mir bodi med narodi mojimi!"
Nove volitve naj tedaj vresničijo željo cesarjevo in pravične zahteve naše — po njih naj se ljulika loči od pšenice.
275
Zato treba, da se vsi volilci zavedajo, kakoršno dolžnost jim naklada cesarjeva beseda in sreča lastna, in da se po svoji vesti potem vedejo pri novih volitvah.
Svoji svojim najbolje zaupati moremo, to je res; al tudi med svojimi morajo se izbrati le taki možje za poslance, o kterih nas skušnja večletna uči, da je njihovo rodoljubje čisto in stanovitno. Ce take izvolite in tudi vaši nemški sosedje na Stajarskem in Koroškem si izbero poštene možake za svoje zastopnike, ki Slovencu privoščijo, kar Slovencu gr6, potem bodo slovenski poslanci združeni s poštenimi Nemci v deželnem zboru močna skala, na kteri se bode razbilo nezadovoljstvo narodov.
Al vedeti morate, možje slovenski! da lepe in grde besede, da laži in podkupila boste morali odbijati od sebe, da Vas ne omamijo nasprotniki naši.
Strašili Vas bodo, da Slovenci hočejo zatreti nemški jezik, da se ga Vaši otroci ne bodo nič učili in to bode škoda za-nje. — To je grda laž. Vsaj Slovenci nismo tako neumni, da ne bi vedeli, da je prav koristno, če človek več jezikov zna. Al uči naj se nemški jezik v šoli na pravem mestu, da pa tudi v našem maternem jeziku se otroci v šoli učijo svet poznati, zgodovino, natoroznanstvo, sadjerejo itd. V maternem jeziku se otrok v ljudski šoli kar naravnost uči teh vednosti, ne pa da se mu v glavo vbija najpred nemški jezik in se zato ne uči potrebnih vednosti za življenje. Namesti da se s križem hodi okoli cerkve, hočejo nem-škutarji, da bi se s cerkvijo šlo okoli križa! In poglejte zdaj reveža Slovenca v kanceliji! „Beri nemško pismo ali pa plačaj človeka, da ti ga prestavi" — tako delajo z nami.
Druga grda laž je, da slovenski rodoljubi nočejo svobode, — da hočejo desetino in tlako nazaj, — da hočejo sužni biti grajščakom in farjem" in druzih tacih burk več. Ali nismo Slovenci še dosti trpeli od nemškutarjev, da bi si svobode ne želeli kakor riba vode? Ali niso ravno nemški gospodje bili večidel grajščaki, mi Slovenci pa tlačani? Ali niso ravno duhovni gospodje s spisovanjem dobrih knjig v kmetijstvu in druzih reččh nam pomagali do več premoženja. Ce ni vsak duhoven tak, kakor bi imel biti, ali bodemo kamenje metali potem na vse? Ali je mar tudi vsak „statthalter" tak, kakor bi moral biti? ali vsak cesarsk uradnik, vsak dohtar, vsak kmet, vsak rokodelec tak, kakor bi moral biti?
Kdor tedaj s takimi lažmi in psovkami do Vas pride, poznate ga brž lahko, da Vas oslepariti hoče; ne poslušajte ga! In če Vam pride s tem, da Vam denarja obeta, da volite, kogar on nasvetuje, vzemite denar, pa ga nesite gosposki, da po kazenski postavi prejme, kar je zaslužil — zapor!
Na posled pa še eno: Združeni delajte! Ne, da bi eden vlekel hi, drugi ho t! Tako se cepijo glasovi, in sovražnik pride na vrh pri volitvi. Mož, ki Vam jih za poslance svetujejo prijatli naroda, se držite trdno.
To pisemce Vam, bratje slovenski, pošiljamo   zdaj Kranjci,  ki sami   z   volitvami  nimamo  nobenega dela, in le željno gledamo na Vas,   da   se  Vam po sreči izidejo volitve.   V to Bog pomozi in pamet slovenska! V Ljubljani 20. avgusta 1871.