Truhlar - vzgojitelj duhovnega izkustva
hovna izkušnja
^ Lojze Bratina
Večplastnost vzgojnega procesa Vladimir Truhlar izpelje iz latinskega izraza educare -vzgajanje v smislu educare -vleči. Se pravi iz osebe iz-vleči ali to prav oblikovati in uresničevati dani potencial. (po: Leksikon duhovnosti). V slovenščini pa naj bi šlo za vzgojo človeka kot načrtno gojenje nečesa v osebi že obstoječega.
Pri vzgoji človeka pride nujno tudi do izraza, kako prebujati, spreminjati, usmerjati razvoj drugega kot enkratno, individualno osebo v njeni življenjski zgodovini.
Vzgojni proces predpostavlja v pedagogu zaupanje v speče, še neprebujene sile, doživetja, ki jih je treba razgibati in naravnati v osebno samouresničitev. Vsakomur je jasno, da vzgojni proces, kompleksen kot je, naj bi se osredotočil na osebo, na človeka v njegovi globini, na njegovo enkratno identiteto. Čeprav se dejavnost vzgoje mnogokrat zreduci-ra na dejavnost znotraj kontekstov kon-sumizma, tehnicizma, športa ... znotraj vsebinsko postmoderne ideologije ter v nasprotju s tradicionalno kulturo, religijo in etiko.
Truhlar kot duhovnik, pisatelj in dejaven pedagog izhaja iz pomena žive človeške osebe, ki nosi v sebi dno, osebno in izkustveno sredo, »ki vse zmožnosti vključuje še v nerazčlenje-nem stanju in ki človekovo bit naravna dalje k njenemu prvinskemu Duhu, t. j. k absolutni biti. Človek v tej globini naj bi dojel, da obstaja neki vzrok, od katerega visijo in iz katerega izhajajo vse stvari, ter teži, da bi v njem na veke počival.« (Jan Ruysbrock)
Znotraj slovenske duhovnosti vidi Truhlar globino človeka lepo izraženo v pesmi Boža Voduška Vrnitev k sebi:
Ali te bom spet začutil, ti tenki, čisti curek, ti beli, svetli glas, globoko, temno dno?
Ali bom spet poslej občutil najpopolnejšo slast, ko se bom v samem sebi strnil s čudežnim: ti?
Ta čudovit objem, v katerem ni nobenega upora, ko ne čutim bolečine, ko sem sam v sebi cel,
ko v brezdanjem prisluškovanju utihne vsak utrip, ko se nemir ustali, ko se ustavi nihalo srca ...
Sam pa se v tej smeri tudi izreče v pesmi Srce v večeru:
Le sam veš, kako si zaživel iz žarkega popoldneva nad bleščavo reko.
Tvoja motna zelenina, tvoji sivomodri pasovi in čisti ognji
zdaj dobrotno stopajo vame in mi presevajo ugasle bolečine še vedno čakajočega srca.
Ko mu spokojno dosežejo dno, se zrcalijo v brezbrežju Boga.
Izkušnja naravnega transcenden-tiranja v Absolutno je gotovo velikega pomena, saj pomeni doživljajsko plast, v katero se uteleša krščansko doživljanje. Prizadevanje vzgojitelja in kristjana naj bi se oziralo tudi na to globinsko plast. Posebej še prizadevanje kateheta in tudi staršev.
Italijanska škofovska konferenca je v svojih pastoralnih smernicah za desetletje 2010-2020 posebej poudarila: »Vsaka vzgoja se uresničuje v okolju konkretnega in izpovedanega izkustva. Otrok živi znotraj spleta vzgojnih odnosov, ki bodo že od začetka zaznamovali prihodnost njegove osebe. Tudi podoba Boga, ki jo bo imel v sebi, bo zaznamovana z versko izkušnjo zgodnjih let. Zato je pomembno, da se starši vprašajo, kakšna je njihova naloga pri verski vzgoji. Kako živimo svojo vero v družini? Kakšno krščansko izkušnjo doživljajo naši otroci?« (Paoline, Milano 2010: 64)
Pojem verske izkušnje se je v zadnjih desetletjih zelo uveljavil. Nove verske kultne oblike se pojavljajo tudi zunaj Cerkve. Ezoterika, New Age, ekodu-hovnost, magija, okultne prakse, gu-rujske prakse ... Vprašanje pa nastane, koliko so takšne izkušnje novega subjektivizma sposobne prispevati k rasti krščanske duhovnosti.
Kako je svojo izkušnjo v življenje vključil profesor, pesnik, duhovnik Truhlar? Več v prihodnji številki. ■
VZGOJA 68 | december 15 | 31