Za poduk in kratek čas. Središčani in Ormožki grajščaki. Zgodovinski spominki — posueti iz Središke kronike, ktero spisuje M. Sl. I. Če pri farni cerkvi sv. Duha poleg Sredii6a stopiš prek potoka Črneca, stojiš na varaski zemlji, si tedaj že v Središ6u. Od tam prideš po veliki cesti 7 nekterih minntah npod čaplje" ter zagledas na svoji de8ni široko zeleno trato, po kteri, 6e nje ne kriva snežna odeja, belih gosek na 8totine gaga in gomizlja. Tu zapazis tudi nizek, 8 trnovjem ohraš^en griček, na kterega vrhu je v novejšem 6a8U po poaebnem prizadevanji elav- nega Središkega rojaka g. dr. Eo6e7arja, ceaarakega svetovalca v Celjo, bila za8ajena lipa — tržanom 7 veden apomin, naj bi obranili varašu narodno lice ter ne ponem6evali, kar je skoz stoletja bilo slovensko. Ta neznaten gri6ek pozna vsak otrok pod imenom ,,gradia6e" ter ti 76 tudi povedati, da je na njem stal svoje dni gradi6, z zidom in nasipom obdau, po kterem je kraj dobil ime Središ6e. Edo je ta gradič sezidal, ni znano. V za6etku petnajatega stoletja bil je lastina Solnograških nadškofov in nadškof Ivan ga je z drngimi trgi in mesti dne 10. prosinca 1. 1433. podelil kakor feud Ptajskeinu grofu Miroslavu. Eo je ta dne 6. prosinca 1. 1438. brez otrok umrl, je vsled sporocila vseSolnograške fevde, tedaj tadi Središ6e, podedovala njegova sestra Ana, ki je bila omožena z grofom Ivanom plem. Šaumbnrg. Njena hčer Barbara, zaročena z enirn iz plem. Fiankopanove rodovine, je na svoje stare dni živela kot vdova v Središkem gradu. V spominu nekterib tržanov še den deneanji pod imenom nPatalica" slovi kakor ljubeznjiva iu mila gospa, kteti 80 pridne Središ6anke z veseljem donašale piš6et in kopunov. Eo se je že precej poatarala, je SrediŠ6anom v znamenje svojega posebnega nagnjenja do njih podelila na Petrovo 1. 1488 pravice cesarskib trgov in Središ6ani so postali neodvisni tržani, gospodje z lastno sodnijo, ki je bila podredjena Ormožki graja6ini. L. 1490 je gradič in trg kupil vitez Jakob Cehelj, grajš6ak 7 Ormožu in Središ6e je poatalo lastnina Ormožkih graja6ako7. Gradič bo J. 1532 razdjali divji Turki, iz razvalin pa je s pomo6jo pobožnega ljudstva 1. 1630 postavil Vid Sveder v trgu kapelo žalostne matere D. Marije. V prvib 6a8ih imeli 80 Središ6ani na tenko določeno in zaznamovano varaško mejo, ktere brez posebnega dovoljenja ni smel nih6e prekora6iti. Meje ao večkrat objabavali in mejnike pregledavali. Tako objahovanje ae je vrailo ve6jidel le ob ve6jih praznikib ,navaduo ob binkoatib, ter je bilo kolikor mogo6e aijajno in 8love8no — prava ljudska 8večanoet in veselica. Vsi tržani obojega spola, tudi otroci že bolj odraš6eni, so se zbrali avete6no oblečeni blizu farne cerkvo pri Črnecu. Tamkaj je bil postavljen poseben šotor, v kterem so tržani imeli shranjene bobne, zastave in pnške. Ko ao si možki vzeli puške in natakuili zastave na dolge za to ualaš6 pripravljene rajce, zacela se je vsa truma v vrsti kraj Crneca proti Dravi pomikati. Najprej so korakali muzikanti, ki so piskali in bobnjali, za njimi so jabali na čilili konjičib župan z vsemi svetovalci in drugi tižani 8 puikami in raznobarvanimi zastavami, na zadnje so šle žene in dekleta, prepevaje" vesele pesmi, otroci pa 80 se gnjeli na obeh straneb, da bi vjeli kako svetinjo ali denar6ek, ki ao ga pri tej piiložnosti za to odločeni moži med otroke metali, naj bi njim deu objahovanja oatal dalje 6asa v spominu. Staro in mlado je bilo navadno židaue volje, tembolj, ker so poprej in tudi 7tuez 7e6 veder dobre starine izpraznili. Prva postaja je bila pri brodu na Dravi, druga za Hraščieo na Zeleni, kjer je nek Hrvat na golibi točil prav dobrega medjimuičana. Nekterl so že po prvi postaji potegnili domu, drugi so pa šli še na Preseko in od tam zmirom tik ineje Središkega trga po zdajnem nMladolesu in veikih ogradih" nazaj k farni cerkvi, kjer so puike in zastave odložili. Pri tej priložnosti je prialo tudi, ker 8e je ob enem obhajala cerkvena svečanost ali tako Z7ano proš6enje", od blizu in dale6 7eliko tujib ljudi, posebno je radovednoat prignala mnogo Ormožkih podložnov, ki pa Sredisčanorn od nekdaj že nieo bili poaebni prijatelji. Ejer je pa več ljudi, povrb še nekoliko vinjenib, nastane prerad kak nered in tudi prepir. In tako ae je godilo tudi tnkaj. Srcdiščani, ponosni na svoje pravice, ao zabavljali Ormožancem in ti so pa zasmebovali Sredižčane onkraj Crneca zbrane. Od obeh straui potoka so padale psovke, večkrat je letelo tudi debelo kamenje sem in tje, kar je netilo razdraženost in dalo povod drugim razprtijam in dolgotrajnim pravdam. (Dalje prih.) Smešničar 45. Na nekej realki na Slovenekem je dal ponem6en Slovenec svojega sedaj uže celd nemakega fanta aolati in mu naložil, naj ae u6i tudi francoi6ine in angleščine. Zgodilo se je tako. Crez nekaj let pa obte6i faut in oče ga bo6e spraviti 7 neko davkarijo pisarit. Vodja ga vpraša: ali zna mladi človek kaj alovenski? 06e odgovori: ,,ne, slovenski ne zna ni6, toda nekaj francoskih in angleških besed vsakako zna". No, rečc vodja, tedaj pa pošljite svojega sina na Francosko ali Angleško, pri naa ni za nobeno rabo!