248
Žalosten starček.
Kaj, starček! žali te tako. Da britke solze točiš,
Da  svojo sivo si brado. In blede lica močiš?
Verstnike štejem svoje vse Lahko na ene perste;
Vsi drugi so pomerli že, Ki bli so moje verste.
Kaj, starček! žali te tako. Da britke solze točiš,
Da svojo sivo si brad6, In blede lica močiš?
Ko tuj samotno še živim, Zaveržen od mladosti;
Preveč se ji na svetu zdim. In starec ves priprosti.
Kaj, starček! žali te tako. Da britke solze točiš.
Da svojo sivo si brad6, In blede lica močiš?
Saj veš, kako se mi godi. Kdor je vsem na poti;
Pri metli za-nj prostora ni, Ne za pečkom v koti.
Kaj, starček! žali te tako, Da britke solze točiš,
Da svojo sivo si brado. In blede lica močiš?
Oči me že zapušajo;
Sem gluh in slab, okoren, Noge mi kaj ne služijo;
Tako sem ves uboren.
Kaj. starček! žali te tako, Da britke solze točiš.
Da svojo sivo si brado, In blede lica močiš?
Skerbi me; duša in telo
Se imate ločiti; Kaj tamkaj na pravici bo,
Ne vemo mi soditi.
Kaj, starček! žali te tako, Da britke solze točiš,
Da svojo sivo si brado, In blede lica močiš?
Oh starček! to zastonj ne bo, Kar moraš tu prestati;
Od sveta li jemlješ slovo, Se v bolji kraj podati!