ZAKON O OBVEZNEM IZVODU Znacilnosti sodobnih zakonov in razvoj obveznega izvoda na Slovenskem Specialisticna naloga Mentorji: Ivo Pintaric mag. Bernard Rajh Ljubljana, 14.10.1993 Eva Kodric-Dacic KAZALO OBVEZNI IZVOD: ZNACILNOSTI SODOBNIH ZAKONOV ................................. 3 1 UVOD .......................................................................................................................... 3 2 AVTORSKA PRAVICA KOT OSNOVA ZA ZAKON O OBVEZNEM IZVODU .. 6 3 NADZOR TISKA KOT OSNOVA ZA ZAKON ........................................................ 8 4 OBVEZNI IZVOD V SLUŽBI DRŽAVE ................................................................... 9 4.1 URADNE PUBLIKACIJE IN VLADNI DOKUMENTI ..................................... 9 4.2 CENZURNI IZVOD .......................................................................................... 10 5 KNJIŽNICE, KI IMAJO PRAVICO DO OBVEZNEGA IZVODA ......................... 11 6 ŠTEVILO OBVEZNIH IZVODOV ........................................................................... 12 7 ZAVEZANCI ............................................................................................................. 14 8 GRADIVO ................................................................................................................. 15 9 ZBIRANJE OBVEZNEGA IZVODA ....................................................................... 18 9.1 Casovni rok ......................................................................................................... 19 9.2 Ustanove, ki zbirajo obvezni izvod ..................................................................... 19 9.3 Nadzor dotoka in sankcioniranje ........................................................................ 20 LITERATURA IN VIRI................................................................................................. 22 OBVEZNI IZVOD NA SLOVENSKEM OZEMLJU (1807-1941) ............................ 23 10 UVOD ...................................................................................................................... 23 11 OBVEZNI IZVOD V AVSTRIJSKEM CESARSTVU IN V ILIRSKIH PROVINCAH ............................................................................................................... 23 11.1 ILIRSKE PROVINCE....................................................................................... 24 11. 2 AVSTRIJSKO CESARSTVO ......................................................................... 25 12 OBVEZNI IZVOD NA SLOVENSKEM MED OBEMA VOJNAMA .................. 29 13 SKLEP ..................................................................................................................... 32 LITERATURA IN VIRI................................................................................................. 35 OBVEZNI IZVOD: ZNACILNOSTI SODOBNIH ZAKONOV 1 UVOD Obvezni izvod je na kratko "metoda s katero dolocene knjižnice po zakonu prejemajo enega ali vec izvodov vsake knjige ali druge publikacije, ki je izšla ali je natisnjena v državi”1. 1The librarians' glossary. 3rd. ed. - Aldershot : Gower, 1977, str..482. 2Pomassl, Gerhard: Survey of existing legal deposit laws. - Paris : UNESCO, 1977, str.84. To je zelo kratka vendar ustrezna definicija fenomena, ki je nastal tako rekoc z iznajdbo tiska, dobil univerzalno veljavo ter z razvojem družbe pridobival nove in nove funkcije. Kot navaja Gerhard Pomassl v svojem pregledu zakonov o obveznem izvodu, je imelo leta 1977 105 držav od 174 (tj. 60%) zakone o obveznem izvodu2. Poglejmo zdaj, kako je prišlo do nastanka tega zakona in kakšne so znacilnosti modernih zakonov po svetu: Želja oblasti po nadzoru knjižne produkcije je zelo stara in se pojavi že pred izumom tiska. V zacetku tretjega stoletja je egiptovski kralj Ptolomej I ukazal pregledati vse ladje, ki so priplule v aleksandrijsko pristanišce. Knjige, ki so jih našli na ladjah, so zasegli, jih odnesli v aleksandrijsko knjižnico, tam prepisali, kopijo vrnili lastniku, original pa zadržali. V skladu z našim pojmovanjem helenizma lahko pripišemo Ptolomejevemu ukazu kulturno funkcijo, saj ga je verjetno navdihovala prestižna želja po znanju in bogati knjižnici. Dobrih 1800 let kasneje, ko francoski kralj Franc Prvi izda prvi zakon o obveznem izvodu (Ordonnace de Montpelier, 1537), je osnovno gibalo za sprejem zakona drugacno. To je nadzor nad tiskom. Francija slabih sto let po izumu tiska izpolnjuje vse potrebne pogoje: dovolj razvito tiskarsko industrijo ter porajajoco se centralizirano državo, ki že vsebuje mehanizme za svoje varstvo. Znacilno je, da Francija v tem casu ni gospodarsko najbolj razvita evropska država. Taka je njena cvetoca in svobodomiselna soseda Nizozemska. Strah pred krivoverskimi idejami, ki jih je protestantizem zasejal po Evropi, je v Franciji rezultiral v zakonu o nadzoru tiska. Nizozemska, kjer vlada svoboda veroizpovedi, dobi tak zakon šele stoletja kasneje in še to na popoloma drugacnih temeljih, tj. na osnovi zakona o avtorskih pravicah. Zgodovinsko gledano je torej nadzor tiska prvi razlog za nastanek zakona o obveznem izvodu. Vendar bi bili krivicni, ce bi tvorcem francoskega zakona iz leta 1537 pripisovali le ta namen. V ozadju cenzure so se skrivali tudi kulturni razlogi zbiranja in ohranjanja narodne dedišcine, ce uporabim moderno dikcijo, ter dopolnjevanje kraljeve knjižnice. Leta 1709 stopi v Angliji v veljavo Statute of Anne, zakon, ki pomeni tudi prvo pravno dolocitev avtorstva v zgodovini. Zakon predstavlja pravi preskok v razumevanju intelektualne lastnine. Do takrat so se avtorske pravice3 vezale predvsem na tiskarja in založnika. Združene države Amerike sprejemajo svoj zakon o avtorskih pravicah po angleškem vzoru leta 1790. Tako postane avtorska pravica podlaga zakonu o obveznem izvodu v vseh državah, ki so se zgledovale po anglo-ameriški zakonodaji. 3 Ekskluzivna, pravno zašcitena pravica do izdajanja in prodajanja vsebine in oblike literarnega, glasbenega ali likovnega dela. Avtorke pravice veljajo do avtorjeve smrti in doloceno število let po njej. V sedemnajstem stoletju vecina evropskih držav že pozna zakon o obveznem izvodu. Leta 1637 ga uvede Anglija, 1624 Avstrija, 1661 Finska inŠvedska, 1697 Norveška in Danska. Prvotni osnovi zakonov, cenzura in avtorske pravice, sta postopoma odstopali mesto drugim, v svoji osnovi bolj kulturnim motivom. Vendar je proces pocasen in sodobne osnove za zakon, ki se nam danes zdijo popolnoma samoumevne, se eksplicitno pojavijo šele po drugi svetovni vojni. Tako moderni zakoni o obveznih izvodih v splošnih dolocbah za zakon navajajo sledece funkcije: - ohranitev narodne kulturne dedišcine, - izdelava nacionalne bibliografije, - dostopnost vseh publikacij za znanstvene in raziskovalne namene. Kot funkcije sekundarnega pomena pa se pojavljajo: - cenzura, - dokazilo o avtorskih pravicah, - statistika, - omogocanje mebibliotecne izposoje, - izmenjava publikacij. Kot že receno imajo sodobni zakoni o obveznem izvodu razlicne osnove za svoj nastanek. Analogno temu najdemo dolocbe o obveznem izvodu v razlicnih zakonih. Velika Britanija in Združene države Amerike na primer še danes urejajo svoj obvezni izvod z dolocbami zakona o avtorskih pravicah. Druge države, katerih obvezni izvod je temeljil na cenzuri, pa so ga urejale z zakonom o tisku. Samostojni zakoni o obveznem izvodu so relativno mladi, pojavijo se šele po drugi svetovni vojni. V splošnem lahko recemo, da je rešitev toliko, kolikor je držav. Kanada ima na primer dolocbe o obveznem izvodu vkljucene v ustavo, kar nekaj evropskih držav pa je brez zakona o obveznem izvodu (Švica, Nizozemska, Grcija, Andora, San Marino, Lichtenstein, Vatikan). Pojav obveznega izvoda se seveda ni mogel izogniti knjižnicarski stroki. V zadnjih dvajsetih letih je nastalo nekaj pomembnih strokovnih del, ki jih pri raziskavi tega problema ni mogoce obiti. Leta 1977 je UNESCO v sodelovanju z IFLA v Parizu pripravil mednarodni kongres o nacionalnih bibliografijah in v zvezi s tem kongresom sta nastali dve pomembni deli: Survey of existing legal deposit laws avtorja G. Pomassla in prirocnik za izdelavo zakona o obveznem izvodu Study on a model law for legal deposit, ki ga je sestavila Jean Lunn. Leta 1981 je bil na Dunaju seminar o obveznem izvodu v organizaciji LIBER (Ligue des Bibliotheques Europeennes de Recherche), ki je prinesel porocila o aktualnih problemih v zvezi z obveznim izvodom. Deset let kasneje leta 1991 izide obsežen in ambiciozno zastavljen pregled zakonov o obveznem izvodu (The international guide to legal deposit), ki ga je napisal Jan T. Jasion. Prirocnik prinaša pregled vseh zakonov o obveznih izvodih, njihovo kratko predstavitev ter pregled depozitarnih knjižnic. Delu daje vrednost poleg številnih faktografskih podatkovcisto nov pogled na pomen obveznega izvoda, ki ga Jan T.Jasion najde v obveznem izvodu kot osnovi za pravico do informiranja in splošni dostopnosti publikacij. V svoji predstavitvi obveznih izvodov sem se opirala predvsem na referate, ki so bili predstavljeni na seminarju na Dunaju leta 1981 in na konkretne veljavne zakone. Mednarodni pregledi zakonov o obveznem izvodu, tako Pomasslov kot Jasionov in konec koncev tudi tisti, ki ga prinaša Encyclopedia of Library and Information Science, so zaradi svoje želje po kompleksnosti nujno pomankljivi. Zakoni o obveznih izvodih se v zadnjemcasu v veliko državah spreminjajo, zato so podatki ob izidu lahko že zastareli. Pregledi niso dosledni ne v kriterijih, s katerimi se obracajo na zakone, ne v številu podatkov, ki jih prinašajo. Dostikrat predstavitve tudi niso dovolj natancne ali poglobljene, da bi bile razumljive. Zato iz teh splošnih prirocnikovcrpam le podatke za ilustracijo, v predstavitvah pa se obracam na veljavne zakone, ki sem jih imela na razpolago oz. na posamicne analize zakonov. Naj koncam tale uvod z mislijo Jana T.Jasiona o pomenu obveznega izvoda, z mislijo, s katero Jasion uvod zacenja: “Obvezni izvod, na kratko povedano, omogoca državljanom dostop do vsega v državi objavljenega gradiva. Na njem temelji nacelo splošne dostopnosti publikacij, kot tudi za razlicni nacionalni zakoni, ki govorijo o svobodi do informiranosti. Brez svobodnega dostopa do vsega, kar je izdala vlada ali zasebnik, bi bila pravica do informiranosti omejena in nepopolna."4 4Jasion, T. Jan: The International Guide to Legal Deposit. - Aldershot : Ashgate, 1991, str.3. 2 AVTORSKA PRAVICA KOT OSNOVA ZA ZAKON O OBVEZNEM IZVODU Obvezni izvod kot del zakonskih aktov, ki zagotavljajo avtorske pravice, se je najprej pojavil v Angliji v zacetku osemnajstega stoletja. Leta 1790 ga prevzamejo Združene države Amerike. Danes ima zakone na tej osnovi kar nekaj držav. Poleg že omenjenih še: Avstralija, Nova Zelandija, Kanada, Irska in države Latinske Amerike. Anglija je uvedla prvi zakon o obveznem izvodu že v zaceku sedemnajstega stoletja. Leta 1610 je preprical Sir Thomas Bodley, diplomat in znanstvenik,clane družbe Stationer's Company, ki je imela v tistemcasu monopol nad tiskarstvom in založništvom, da so dali univerzi v Oxfordu izvod vsake knjige, ki so jo tiskali. Ta privatni dogovor je leta 1637 prešel v zakon.Število knjižnic, ki imajo privilegij obveznega izvoda, se kmalu poveca in v obdobju do leta 1801 - 1836 ima pravico do obveznega izvoda kar 11 knjižnic, danes pa le še šest. Zavezanec je založnik. Še danes je v veljavi 15.sekcija (alineja) zakona o avtorskih pravicah iz leta 1911. Dolocbe so kratke in ker se bom nanje še veckrat sklicevala, jih navajam v celoti : (1) The publisher of every book published in the United Kingdom shall, within one month after the publication, deliver, at his own expense, a copy of the book to the trustees of British Museum, who shall give a written receipt for it. (2) He shall also, if written demand is made before the expiration of 12 months after publication, deliver within one month after receipt of that written demand or, if the demand was made before publication, within one month after publication, to some depot in London named in the demand a copy of the book for, or in accordance with the directions of, the authority having the control of each of the following libraries, namely : The Bodleian Library, Oxford, the University Library of the Faculty of Advocates at Edinburg, and the Library of Trinity College, Dublin, and subject to the provisions of this section the National Library od Wales. In the case of an encyclopaedia, newspaper, review, magazine, or work published in a series of numbers or parts, the written demand may include all numbers or parts of the work which may be subsequently published. (3) The copy delivered to the trustees of the British Museum shall be a copy of the whole book with all maps and illustrations belonging thereto, finished and coloured in the same manner as the best copies of the book are published, and shall be bound, sewed or stitched together, and on the best paper on which the book is printed. (4) The copy delivered for the other authorities mentioned in this section shall be on the paper on which the largest number of copies of the book is printed for sale, and shall be in the like condition as the book prepared for sale. (5) The books of which copies are to be delivered to the National Library of Wales shall not include book of such classes as may be specified in regulations to be made by the Board of Trade. (6) If a publisher fails to comply with this section, he shall be liable on summary conviction to a fine not execeeding five pounds and the value of the book, and the fine shall be paid to the trustees or authority to whom the book ought to have been delivered. (7) For the purposes of this section the expression "book" includes every art or division of a book pamphlet, sheet of letterpress, sheet of music, map, plan, chart or table separately published, but shall not include any second or subsequent edition of a book unless such edition contains additions or alterations either in the letterpress or in the maps, prints, or other engravings belonging thereto.5 5 Bell, Richard: Legal deposit in the United Kingdom, LIBER bulletin, 182, št.18, str.44-45. Združene države Amerike uveljavijo zakon o avtorskih pravicah po angleškem vzoru leta 1790. Pogoj za priznavanje avtorskih pravic je bila prijava dela, tj. predložitev naslovne strani pred tiskom in kopije knjige po izidu. Kasneje v okviru Library of Congress ustanovijo Copyright Office, kamor zavezanci pošiljajo po dva izvoda svojih publikacij. V praksi še danes veljajo nespremenjenicleni zakona o avtorskih pravicah iz leta 1911 (Copyright Law of U.S; U.S. Code, Title 17). Obvezni izvod, ki so ga prejemale knjižnice, je bil torej stranski proizvod zakona o zašciti avtorskih pravic. Obvezni izvod kot potrdilo in dokaz avtorstva je izgubil svoj pomen z Bernsko konvencijo ( Artikel 14). Ta zagotavlja pravice, ki izhajajo iz avtorstva brez vsake registracije dela. Zadošca že sama objava dela. Nekatere države so kljub podpisu konvencije ohranile obvezni izvod (npr. Velika Britanija), druge pa so ga ukinile. Tako je storila Nizozemska, ki je v devetnajstem stoletju imela zakon o obveznem izvodu, po podpisu Bernske konvencije leta 1912 pa ga je opustila. Danes si nizozemski knjižnicarji spet poskušajo izboriti obvezni izvod, saj ga razumejo kot edino ustrezno podlago za izdelavo nacionalne bibliografije. Združene države Amerike niso podpisale Bernske konvencije in so ohranile postopek, ki je zahteval za priznanje avtorskih pravic predložitev dveh kopij dela, prošnjo in placilo takse do leta 1976. Za zašcito avtorskih pravic zadošca od tega leta tudi v ZDA le "notice of copyright", na vseh publikacijah, ki so namenjene za javno distribucijo. Lastnik avtorskih pravic mora v treh mesecih po izidu dela predložiti dve popolni kopiji Uradu za avtorske pravice (Copyright Office). Ta ga preda v uporabo in na razpolaganje Library of Congress. Copyright Office izdaja vsako polletje katalog publikacij, ki jih je prejela. Library of Congress ne prevzame vsega gradiva, ki ga prejme Copyright Office. Približno 40% gradiva, ki ga izloci, sestavljajo propagandno gradivo, trgovski katalogi, igrace, drobni tiski na splošno. Obvezni izvod, katerega osnova je zašcita avtorskih pravic, ima seveda svoje prednosti in pomankljivosti. Ker prvotni namen ni izgradnja nacionalne zbirke oziroma izdelava narodne bibliografije, izpade velik del gradiva, ki bi ga sicer nacionalna knjižnica morala ohraniti. Izpade torej vse gradivo, ki nima oznake copyright, ker je le-to namenjeno prostemu razširjanju oz. je splošnega družbenega pomena ali pa je namenjeno interni uporabi. Sem spadajo na eni strani luksuzne izdaje, ki nimajo oznake avtorskih pravic zaradi svoje ekskluzivnosti, na drugi strani pa dnevniki in periodika, vladne publikacije ter publikacije raznih služb in ustanov, ki so namenjene javnemu razširjanju. Samoumeven predmet obveznega izvoda pa postanejo filmi, radijski programi in podobno. 3 NADZOR TISKA KOT OSNOVA ZA ZAKON Zakoni o obveznih izvodih, ki so zgodovinsko nastali na osnovi zakonov, katerih namen je bil nadzor tiska, imajo nekatere skupne znacilnosti: - pojavijo se kot deli zakonov o tisku, - zavezanec je praviloma tiskar, - obvezne izvode zbirajo tožilstva, sodišca ali celo policija. Na Slovenskem poznamo tak zakon od leta 1854.Šele po drugi svetovni vojni dobijo knjižnice svoj zakon o obveznem izvodu, medtem ko javna tožilstva do leta 1990 prejemajo "cenzurni izvod" na osnovi Zakona o javnem obvešcanju6. "Cenzurni izvodi" so preko javnih tožilstev našli takšno ali drugacno pot do knjižnic. NUK je dolga leta prejemal del teh obveznih izvodov, ostanek pa je verjetno našel svoje mesto na policah zasebnih ali reprezentancnih knjižnic. 6Zakon o javnem obvešcanju: UL SRS, 1986, št.2, str.158, 57. clen. V Evropi so zakoni o obveznem izvodu, ki se navezujejo na nadzor tiska, v vecini. Take zakone poznajo skandinavske države: Danska, Norveška,Švedska, Finska, iz takih osnov so zrasli zakoni Francije, Italije, bivše Jugoslavije itd... Prav italijanski zakon o obveznem izvodu, relikt iz leta 1939, kaže vse znacilnosti take zakonodaje, zato ga na kratko predstavljam: Vsak tiskar mora poslati štiri kopije publikacij prefekturi domace province, en izvod pa lokalnemu prokuratorju (javni tožilec). Prefektura od štirih izvodov obdrži enega za lokalno knjižnico, ostale tri pa prejmejo naslednje knjižnice: - Biblioteca nazionale centrale di Firenze, - Biblioteca nazionale centrale "Vittorio Emanuele II" di Roma, - Biblioteca del Senato della Republica. Gradivo je treba dostaviti pred distribucijo; kršitejem je zagroženo z globo, v skrajnih primerih tiskar za dolocencas izgubi licenco. Knjižnicarji tako ne morejo direktno vplivati na izvajanje zakona,cas med oddajo knjige in njeno registracijo v knjižnici pa je obcutno predolg. 4 OBVEZNI IZVOD V SLUŽBI DRŽAVE Jasno sliko o zakonih o obveznem izvodu publikacij za knjižnice zamegljujeta dve posebnosti. To sta obvezni izvod uradnih publikacij in vladnih dokumentov ter "cenzurni izvod", ki je namenjen le nadzoru tiska. 4.1 URADNE PUBLIKACIJE IN VLADNI DOKUMENTI Ustrezno definicijo uradnih publikacij, prinaša UNESCO-va konvencija o izmenjavi uradnih publikacij: "For the purpose of the present Convention, the following are considered official publications and government documents when they are executed by the order and at the expense of any national governmental authority: parliamentary documents, reports and journals and other legislative papers; administrative publications and reports from central, federal and regional governmental bodies; national bibliographies, State handbooks, bodies of law, decisions of the Courts of Justice; and other publications as may be agreed."7 7Handbook on the international exchange of publications. - Paris : UNESCO, 1964, str. 66. V praksi vsaka država zase definira obseg uradnih publikacij, pri tem pa je važno, da so v njem vedno zajete publikacije in dokumenti zakonodajnih in upravnih teles ter statisticni podatki. Obvezni izvod uradnih publikacij in z njim povezana distribucija sta nastala kot logicna posledica uveljavljanja zakonodaje in uprave na nekem podrocju. Postopek lahko ureja posebna zakonodaja (ZDA), lahko pa ga urejajo dolocbe v okviru Zakona o obveznem izvodu, kakor je praksa pri nas. Posebne zakone o obveznem izvodu uradnih publikacij imajo poleg ZDA še številne druge države (npr.Kanada in Poljska). Posebnost so federalno urejene države, kjer njihovi konstitutivni deli uveljavljajo svoje specificne rešitve. Jan T.Jasion navaja v svojem delu kot zanimivost Veliko Britanijo in Kanado, kjer je zakonodaja, ki se nanaša na obvezni izvod uradnih publikacij, urejena z internimi predpisi in celo - tajna. ZDA so razvile zelo razvejan sistem distribucije in hrambe vladnih publikacij, ki ga ureja zakon iz leta 1962. S terminom depozitarna knjižnica (depository library) poimenujejo v ZDA knjižnice, ki imajo pravico do izvoda uradnih publikacij, ne pa do obveznega izvoda v našem pomenu besede. ZDA so se ob svojem nastanku soocile z ogromnim teritorijem, na katerem so morale uveljaviti svojo zakonodajo in oblast. Zaradi prostranosti kontinenta je postalo informiranje o delu vladnih teles pravi tehnicni problem in že v zacetku devetnajstega stoletja so zaceli graditi mrežo depozitarnih knjižnic. Njihovo število je do leta 1971 naraslo na 1390, urad pa, ki razpošilja uradne publikacije (Superintendent of Documentation), je istega leta razposlal preko 13.000.000 vladnih publikacij8. 8Encyclopedia of Library and Information Science, vol. 14, str. 158. 9Zakon o obveznem pošiljanju tiskov, UL SRS, 1972, št. 55, str. 433. 10Zakon je bil izdan na osnovi jugoslovanskega Zakona o preprcevanju zlorabe svobode tiska in drugih oblik javnega obvešcanja (UL SFRJ, {t.58-843/76), ki v 4. clenu predpisuje dva izvoda za javno tožilstvo. V Sloveniji trenutno ni organizacije, ki bi zbirala, hranila in razpošiljala slovenske uradne publikacije. Prav tako nimamo bibliografije uradnih publikacij. Obvezni izvod uradnih publikacij ureja 11. clen veljavnega Zakona o obveznem pošiljanju tiskov , ki se glasi: "Poleg obveznih izvodov tiska iz prvega odstavka 9.clena zakona morajo založniki (izdajatelji) uradnih publikacij pošiljati Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani za mednarodno menjavo uradnih publikacij najvec 15 obveznih izvodov vsakega tiska, ki ima znacaj uradne publikacije.Število teh obveznih izvodov doloci v zacetku vsakega leta Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani..."9. Do razpada Jugoslavije je distribucijo slovenskih uradnih publikacij vršil Jugoslovanski bibliografski inštitut v Beogradu. Treba bo na novo dolociti organizacijo, ki bo opravljala to funkcijo, vse uradne publikacije pa opremiti z ISSN in ISBN številko. 4.2 CENZURNI IZVOD Termin cenzurni izvod se nanaša na obvezni izvod publikacij, ki jih prejemajo tožilstva, sodišca, policijski uradi, ministrstva za notranje zadeve. Namenjeni so nadzoru tiska. Izraz cenzura v tej zvezi formalno ni popolnoma ustrezen, saj se cenzura praviloma opravlja pred izdajo dela, vsebinsko pa dobro pojasnjuje namen takih izvodov. Nekatere države urejajo depozit obveznega izvoda za knjižnice in za nadzor tiska z istim zakonom, druge loceno. V prejšnjem poglavju opisani italijanski zakon ilustrira prvo možnost, veljavna avstrijska in slovenska zakonodaja pa drugo. V Sloveniji so do leta 1990 prejemala cenzurni obvezni izvod slovenska javna tožilstva. Zakon o javnem obvešcanju (UL SRS, 1986, št.2, str.158)10 je v 57.clenu predpisoval tiskarju oziroma založniku (ce casopis ni bil natisnjen ali razmnožen v tiskarni), da mora prve tri izvode (Sic! - tudi Zakon o obveznem pošiljanju tiskov zahteva prvih 22 izvodov) poslati pristojnemu temeljnemu javnemu tožilstvu. 5 KNJIŽNICE, KI IMAJO PRAVICO DO OBVEZNEGA IZVODA Število in tip knjižnic, ki imajo pravico do obveznega izvoda se spreminjata od države do države. Odvisna sta od zgodovinskega razvoja, regionalne delitve in splošne ekonomske razvitosti. Na eni strani srecamo države kot so npr. ZDA, ki z obveznim izvodom zalagajo le svojo nacionalno knjižnico, na drugi strani pa se znajde Slovenija, ki poleg nacionalke zalaga še univerzitetno in vse glavne regijske knjižnice. Knjižnice, ki prejemajo obvezni izvod, niso vezane le na ozemlje države, za katero dolocen zakon velja. Tako kot zagotavlja Slovenija obvezni izvod za slovenski knjižnici v Trstu in Celovcu, tudi britanski zakon pripisuje obvezni izvod Trinity Collegeu v Dublinu. Irska v zameno pošilja svoje obvezne izvode v Veliko Britanijo. Portugalska prav tako pošilja svoj obvezni izvod v Brazilijo, Alžirija pa v Francijo. Ozemlje, ki ga pokriva nek zakon o obveznem izvodu torej zamejujejo meje tradicionalnega kulturnega vpliva, ne le administrativne razmejitve. Podobno tudi v Nemciji dobivajo obvezni izvod knjižnice v mestih, ki so bile v preteklosti center dolocene regije. Kjub temu, da je zdaj to podrocje drugace razmejeno, pravica knjižnic ostaja. Vecina zakonov priznava pravico do obveznega izvoda v prvi vrsti nacionalnim knjižnicam, sledijo univerzne knjižnice, knjižnice regionalnih centrov in knjižnice vladnih ustanov. Kot že receno sta tip in število knjižnic odvisna od zgodovinskega razvoja. Oglejmo si nekaj primerov: V Veliki Britaniji leta 1610 pride do sporazuma med University of Oxford in Stationer's Company. Privatni sporazum, ki ga je dosegel Thomas Bodley, je leta 1637 uzakonjen. Leta 1662 dobita privilegij še dve knjižnici: Royal Library (kasnejši British Museum oz. British Library) in Library of the University of Cambridge. V letih 1801-1836 ima obvezni izvod najvecje število knjižnic: 11. Danes prejema obvezni izvod 6 knjižnic: British Library, Bodleian Library, Oxford, The University Library, Cambridge, The Library of the Faculty of Advocates at Edinburgh, The Library of Trinity College, Dublin, The National Library of Wales. Drugacne osnove na katerih so grajeni zakoni o obveznih izvodih, se kažejo danes tudi v razlicnih tipih knjižnic, ki te izvode prejemajo. Po italijanskem zakonu poleg dveh nacionalnih knjižnic prejema obvezni izvod tudi vladna knjižnica. Knjižnice, ki so v domeni državne uprave, so dokaj pogoste. Njihov namen je v prvi vrsti informiranje vlade, parlamenta in državnih organov. Poleg Italije tudi naša druga soseda Avstrija zalaga z obveznim izvodom dve taki knjižnici: parlamentarno knjižnico in administrativno knjižnico zvezne vlade. V Izraelu prejemajo obvezni izvod kar tri knjižnice tega tipa: knjižnica Knesseta, knjižnica ministrstva za notranje zadeve in ministrstva za izobraževanje. Nenazadnje pa v ZDA že samo ime Library of Congress govori o prvotnem namenu knjižnice. V Avstriji so z novim zakonom o obveznem izvodu iz leta 1981 razširili pravico do obveznega izvoda. Poleg že omenjenih knjižnic in avstrijske nacionalke, ki prejemajo obvezni izvod s celotnega ozemlja Avstrije, prejema obvezni izvod 18 knjižnic. Te knjižnice prejemajo obvezne izvode le iz svoje regije. Med njimi so vse univerzitetne in deželne knjižnice (Landesbibliothek). Zakoni v federalnih državah kot so Avstralija, Nemcija, Avstrija obicajno predpisujejo manjše število obveznih izvodov za nacionalno knjižnico in vecje število izvodov za knjižnice federalnih enot. Med knjižnicami, ki prejemajo obvezni izvod, najdemo torej vse vrste knjižnic. Na prvem mestu so nacionalne knjižnice, sledijo univerzitetne knjižnice in knjižnice državnih organov in na koncu velike regijske knjižnice. Seveda pa vse knjižnice nimajo pravice do vseh obveznih izvodov ali do enakega števila le-teh. 6 ŠTEVILO OBVEZNIH IZVODOV Tako kot je v splošnem nemogoce dolociti tip knjižnice, ki prejema obvezni izvod, tako je tudi nemogoce tocno dolociti idealno število izvodov. V praksi pa se število izvodov spreminja od države do države. Spreminja se glede na vrsto knjižnice, ki ima pravico do obveznega izvoda, glede na vrsto gradiva in koncno tudi glede na zavezanca. Gledano teoreticno bi bilo idealno število izvodov 2. En izvod bi zadošcal za izdelovanje nacionalne bibliografije, drug izvod pa bi bil arhivski. Izkušnje druge svetovne vojne in dogajanje v naši neposredni sosešcini pa kažejo, da knjižnic ni mogoce zašcititi pred posledicami vojnih spopadov. Usodi srbske nacionalke med drugo svetovno vojno in požig Nacionalne biblioteke Bosne in Hercegovine sta dovolj zgovorna razloga zato, da je en arhivski izvod premalo. Arhivska izvoda naj bi bila torej vsaj dva, hraniti pa bi ju bilo treba na dveh locenih mestih. Publikacija International Congress on National Bibliographies predpisuje tri izvode, kot tisto optimalno štivilo, ki je še sprejemljivo za zavezanca in ki obenem zadošca knjižnicam11. 11 International Congress on National Bibliographies. - Paris : UNESCO, 1977, str.34. Obvezni izvod ima poleg ohranjanja kulturnih vrednot nekega naroda tudi drugecisto konkretno uporabne funkcije. Kot že receno služi izdelavi nacionalne bibliografije, omogoca raziskovalno dejavnost in splošno dostopnost publikacij, nadzor nad avtorskimi pravicami, zamenjavo gradiva med knjižnicami ipd. Vec kot je funkcij, ki naj bi jih opravljal obvezni izvod, vecje je tudi število publikacij, ki jih bo moral zavezanec predložiti. ZDA v svojem zakonu o zašciti avtorskih pravic zahtevajo le dva izvoda publikacij. Tako nizko število je v Evropi prej izjema kot pravilo. Danska pozna 3 obvezne izvode, Francija 5 oz.4, Velika Britanija in Finska 6,Švedska in Norveška 7, Avstrija 11 oz. 7, Islandija 12, Portugalska 13, Albanija 15, Bulgarija 18, itd... Visoko število obveznih izvodov ima tudi Poljska, ki ima kar 11 nacionalnih depozitarnih knjižnic. Tem je treba prišteti še 15 regionalnih depozitarnih knjižnic, ki prejemajo izvode iz svoje regije.Število obveznih izvodov je torej najmanj 12. Število obveznih izvodov se le redko pokriva s številom depozitarnih knjižnic. Zasledila sem le en predlog zakona, ki terja od zavezanca en sam izvod. Ta predlog je sad izjemne situacije na Nizozemskem. Kot sem že omenila je Nizozemska s podpisom Bernske konvencije ukinila svoj obvezni izvod. Danes si knjižnicarji prizadevajo za sprejem zakona o obveznem izvodu. Na osnovi dogovora med založniki in knjižnico, pošiljajo založniki po en izvod vsake publikacije kraljevi knjižnici v Haagu. Približno 60% teh izvodov pošiljajo založniki zastonj, ostalih 40% pa mora knjižnica placati. Švica nima zakona o obveznem izvodu. Bibliotheque Nationale Suisse prejema publikacije na osnovi sporazuma z dvema založniškima organizacijama: Schweizerische Buchhaendler und Verlager Verein in Societe des libraries et la Suisse romanole. Clani pošiljajo en izvod takoj po tisku, lahko pa dobijo tudi kompenzacijo. Kot že receno lahko navedemo le okvirno število obveznih izvodov. Število izvodov v okviru enega zakona je odvisno od tipa knjižnice, od vrste gradiva in od zavezanca. Obvezni izvod lahko knjižnice prejemajo avtomaticno ali pa na osnovi zahtevka. V državah, kjer je zavezanec založnik imajo knjižnice, ki prejemajo obvezne izvode razlicne statuse. Ce spet vzamem za primer britanski zakon: British Library kot nacionalna knjižnica prejema avtomaticno le en izvod vsake publikacije direktno od založnika. Ostale knjižnice prejmejo svoj izvod šele na podlagi zahteve. Podoben sistem pridobivanja obveznega izvoda imata tudi Danska in Norveška. Velika prednost pri tem sistemu je, da knjižnice dobijo res le tisto gradivo, ki ga potrebujejo. Žal podobnih dolocb ni mogoce uveljaviti v zakonih, katerih glavni zavezanec je tiskar (Tiskar odda izgotovljeno število izvodov založniku in jih ne hrani). Drug dejavnik, ki dol variabla pri številu obveznega izvoda je vrsta gradiva. Avstrija doloca razlicno število periodicnih (9) in drugih publikacij (5). Pri nas je podobno s posebnim knjižnicnim gradivom (11), internimi publikacijami (2) in uradnimi publikacijami. Uradne ali vladne publikacije so sploh pogosta izjema. Pri nas naj bi se število dolocilo vsako leto znova, v praksi pa od založnikov prejemamo po petnajst izvodov (kot dodatek k obveznim dvaindvajsetim izvodom, ki jih prejmemo od tiskarja). Veliko zakonov o obveznem izvodu se nanaša na vec zavezancev obenem. Pri norveškem in francoskem zakonu, ki zahtevata obvezni izvod od tiskarja in založnika obenem, je razlicno število izvodov, ki jih mora dostaviti zavezanec. 7 ZAVEZANCI Zakoni o obveznih izvodih zavezujejo založnike, tiskarje, nosilce avtorskih pravic, uvoznike, distributerje in druge. Pogosto se zgodi, da se v enem zakonu znajde vec zavezancev. Naj zacnem kar pri slovenskem zakonu: Naceloma je zavezanec tiskar. Založnik je zavezanec le v primeru, ce naroci izdelavo publikacije zunaj države. Ce gre za uradne publikacije, pa so zavezanci "družbeno-politicne skupnosti", tj. upravni organi države, regij in obcin. Podobno zakonodajo ima Norveška. Pri naših sosedih Avstrijcih je slika obrnjena: glavni zavezanec je založnik, a v primeru, da je knjiga tiskana za tujo založbo, je zavezanec izvajalec. Dodatni zavezanci se vecinoma pojavijo v primeru, ko hoce zakonodajalec dobiti gradivo s podrocij, ki ne spadajo pod jurisdikcijo neke države. Tako so lahko zavezanci tudi avtorji, kadar izdajajo svoja dela izven maticne države. Zakon se lahko nanaša tudi na uvoznika, ce uvaža knjige, ki izpolnjujejo pogoje za nacionalno zbirko ( Velika Britanija, Norveška). Poseben primer so zakoni, npr. norveški in francoski, ki zahtevajo obvezni izvod od dveh zavezancev istocasno: od tiskarja in od založnika. S tem se zmanjša možnost izpadaobveznega izvoda. Razumljivo pa je, da tak sistem dvojnega zavezanca funkcionira le z obsežno administracijo, saj je že samo evidentiranje in informiranje zavezancev nadvse zamudno in obsežno opravilo. Žal nisem zasledilaclankov, ki bi obravnavali take zakone z vidika stroškov njihove realizacije. Težko se je odlociti,kateri zavezanec je ustreznejši. Jasno je, da imajo države z razvito založniško tradicijo za zavezanca založnika (npr. Nemcija). Kljucno vlogo pri tem igra tradicija, saj se zavezanca menja le redko. Ce pogledamo z zornega kota izvajalcev in uporabnikov zakona vidimo, da ni idealnega zavezanca: - zakon, ki obvezuje nosilca avtorskih pravic,izpušca gradivo, ki izide brez oznake copyrighta: dnevniki, uradne publikacije, interne publikacije, dragocene bibliofilske izdaje, ipd...; po drugi strani pa tak pristop vsaj deloma skrci kolicino balastnega gradiva, - zakon, ki obvezuje založnika,ima spet druge pomanjkljivosti: dobro deluje pri afirmiranih založnikih, medtem ko imajo knjižnice velike probleme z malimi založniki in pogosto pride do izpada pomembnega gradiva (npr. siva literatura), - nesporna prednost zakona, ki ima za zavezanca založnika, je tudi možnost, da knjižnice narocajo obvezni izvod po želji in tako po nepotrebnem ne obremenjujejo svojih fondov, - tiskar12 kot zavezanec je idealna rešitev le na prvi pogled: dotok za knjižnice nezanimivega gradiva je sicer mogoce omejiti z natancno definicijo gradiva, ki ga zakon zahteva in s pazljivo navedenimi izjemami. Problem so periodicne publikacije. Založniki lahko - in to se v praksi tudi dogaja - tiskajo vsako številko pri drugem tiskarju. 12 Ce je druge zavezance razmeroma lahko definirati, pa je s "tiskarjem" drugace. Obvezni izvod že dolgo ne sestavljajo vec le tiskane publikacije. S pospešenim razvojem razlicnih nosilcev informacij predvsem v zadnjih dvajsetih letih, je termin tiskar postal preozek. Ko uporabljamo izraz tiskar, imamo praviloma v mislih izdelovalca dokumenta, tj. posameznika ali organizacijo, ki materialno proizvede nek dokument, pa najsi bo to knjiga, revija, videokaseta, CD-rom ipd... Neglede na to kdo je zavezanec pa ugotavljajo vse knjižnice, ki imajo pravico do obveznega izvoda, velik izpad gradiva. V Nemciji ocenjujejo, da jim zavezanci zamolcijo 20-30.000 enot letno. Tudi v Veliki Britaniji se giblje ocena o nedostavljenem gradivu okoli 20.000 enot letno (2% dotoka), po bolj pesimisticnih ocenah pa naj bi izgubili kar 7% gradiva letno. Knjižnicarji povsod ugotavljajo, da je nadvse pomembna informiranost zavezancev o njihovih dolžnostih. Zato morajo obstajati ustrezno številcno in kadrovsko zasedene službe, ki nadzorujejo dotok gradiva. Žal delavci, ki delajo v teh referatih ugotavljajo - povsod, ne le pri nas - da nimajo ustreznih mehanizmov, ki bi prisilili zavezance k izvajanju zakona. Ustrezna zakonsko utemeljena prisila tako ostaja še naprej izziv za vse pravnike, ki sodelujejo pri pripravi novih zakonov o obveznem izvodu. 8 GRADIVO Gradivo, ki je predmet zakonov o obveznih izvodih, se spreminja glede na osnovni namen zakona. Danes, ko sta v ospredju izgradnja nacionalne zbirke in izdelava nacionalne bibliografije, se tema dvema kriterijema prilagaja tudi gradivo, ki ga vkljucuje obvezni izvod. Države, ki imajo v veljavi stare zakone o obveznem izvodu, imajo težave s pridobivanjem gradiva na novih medijih. Zdi se, da je prav vrtoglavi razvoj nosilcev informacij glavni vzrok za spremembe zakonov v zadnjih petnajstih letih. Novi zakoni o obveznih izvodih tako skušajo biticimbolj splošni, ko opredeljujejo gradivo: Francoski zakon iz leta 1992: Art.1 er. - Les documents imprimes, graphiques, photographiques, sonores, audiovisuels, multimedias, quel que soit leur procede technique de production, d'edition ou de diffusion, font l'object d'un depot obligatoire ou de diffusion, denomme depot legal, des lors qu'ils sont mis a la disposition d'un public. Les progicieles, lees bases de donnes les systemes experts et les autres produits de l'intelligence artificielle sont soumis a l'obligation de depot legal des lors qu'ils sont mis a la disposition du public par la diffusion d'un support materiel quelle que soit la nature de ce support.13 13 Francoski zakon o obveznem izvodu: Loi No.92-546 20 juin 1992 relative au depot legal (1). Journal officiel de la Republique Francaise, 23. juin 1992. 14Norveški zakon o obveznem izvodu: Proposition No.52 (1988-89) to the Odelsting: Act concerning the legal deposit of generally available documents. 15Prav tam, str.5. 16 Avstrijski zakon o obveznem izvodu: Verordnung des Bundesministers fuer Justiz vom 4.Dezember 1981 ueber die Ablieferung und Anbietung von Bibliotheksstuecken nach dem Mediengesetz, Oesterreich, 1981, št.14. Norveški zakon iz leta 1989: Section 4. What shall be deposited: Documents that have been made available to the public shall be deposited as follows: - documents of paper or a paper-like medium, microforms, and photographs in seven copies, - sound recordings, films, videograms, EDP documents, and combinations of these types of documents in two copies, - documentary recordings of broadcast material in one copy...14. Dokument definirajo v zakonu kot "one or more identical copies of a medium by which information is stored for subsequent reading, listening, showing, or transmission"15. Zanimivo je, da avstrijski zakon iz leta 1981 prakticno izloca neknjižno gradivo. Govori le o tiskih (Druckwerk), ki jih razume kot "ein Medienwerk, durch das Mitteilungen oder Darbietungen ausschliesslich in Schrift oder in Standbildern verbreiter werden"16. Knjižnice so upravicene do mikrofilmov, ne pa do videogramov in fonogramov ter do publikacij na elektronskih medijih. Obenem so izgubile tudi pravico do uradnih publikacij. Zakon je naletel na številne kritike s strani knjižnicarjev in po njihovem mnenju vsaj na podrocju izbora gradiva ni prinesel nobenih izboljšav. Obstajajo trije splošno sprejeti kriteriji za gradivo, ki so eksplicitno ali implicitno vgrajeni v vse zakone: - kriterij vecjega števila izvodov, Zakoni se praviloma ne nanašajo na gradivo, ki ni razmnoženo. So pa tudi izjeme: britanski zakon npr. zahteva deponiranje neizdanih dramskih tekstov (avtorska pravica!). - kriterij javnosti, Praviloma morajo biti vse publikacije, na katere se nanaša zakon, namenjene javnosti. Kriterij javnosti pa se kljub temu da je deklariran prakticno v vecini zakonov, krši. Primer so interne publikacije in publikacije z oznako zaupno. - kriterij vsebine, Danes se nam na prvi pogled zdi samoumevno, da so predmet zakona vse publikacije neglede na njihovo trenutno vsebinsko ali umetniško vrednost. Problem ni tako preprost, kot se nam zdi na prvi pogled. Želja knjižnicarjev po vsebinski selekciji gradiva je še vedno živa. V sedemnajstem stoletju na primer, je Sir Bodley Shakespearu prepovedal mesto na knjižnih policah oxfordske knjižnice.Še danes se moji kolegi sprašujejo,ce ima pornografija pravico do enakega tretmaja kot ostalo gradivo. Drobni tiski pa so sploh tipicen primer, ki ilustrira aktualnost tega kriterija. Kot že receno, doloca osnovni namen zakona tudi vrste gradiva, ki so vkljucene v zakon o obveznem izvodu. Poglejmo, kako je to v ZDA, kjer je obvezni izvod del zakona o zašciti avtorskih pravic. Library of Congress zbira vse gradivo, ki izide v ZDA z oznako copyright. Gradivo, ki se lahko svobodno razmnožuje in je splošnega družbenega interesa, torej ni vkljuceno v obvezni izvod. Gradivo, ki ga je treba predložiti, navaja Art.5, zakona iz leta 1909: a) Books, including composite and cyclopedic works, directories, gazetteers, and other compilations. b) Periodicals, including newspapers. c) Lectures, sermons, addresses (prepared for oral delivery). d) Dramatic or dramatico-musical compositions. e) Musical compositions. f) Maps. g) Works of art; models or designs for works of art. h) Reproductions as a work of art. i) Drawings or plastic works of a scientific or technical character. j) Photographs. k) Prints and pictorial illustrations including prints of labels used for articles or merchandice. l) Motion-picture photoplays. m) Motion pictures other than photoplays17. 17Encyclopedia of library and information science, vol.6, str.37-38. Že na prvi pogled je jasno, da izbor gradiva ne ustreza kriterijem za nacionalno bibliografijo oziroma za nacionalno zbirko. Library of Congress, ki je sprva morala hraniti vse gradivo, je kmalu dobila pravico, da izbira gradivo po svoji presoji in potrebah, ostalo pa ponudi drugim knjižnicam.Šele sprememba zakona iz leta 1976 uvaja tudi obvezni izvod za zvocne zapise. Trije splošni kriteriji, ki jih vkljucujejo zakoni o obveznih izvodih, so za knjižnice še preširoki in dotok odvecnega gradiva se omejuje z zakonskimicleni, ki iz obveznega izvoda izlocajo posebne vrste gradiva. Take izjeme so praviloma izdaje na razlicnih medijih. Npr.: Zakon zahteva obvezni izvod publikacije, ki je izšla v trdi vezavi v predpisanem številu izvodov. Kasnejših drugacnih izdaj, izdaj na mikrofišu, CD romu, zavezancu ni treba vec poslati. Ce pa ga zakon obvezuje tudi v tem primeru, je število izvodov lahko nižje. Posebne pozornosti je v zakonih deležno tudi gradivo s posebnim statusom. To so interne publikacije, gradivo z oznako zaupno ali gradivo, ki ga je z zakonom prepovedano razširjati. Zavezanci tako gradivo pošiljajo v manjšem številu izvodov. Problem zase pa so zelo drage publikacije (npr. enciklopedije, bibliofilske izdaje, faksimile). Obvezni izvod lahko predstavlja v takem primeru hudo breme za zavezanca. Glede tega nekateri zakoni nudijo možnost kompenzacije. To pomeni, da mora knjižnica, ki ima pravico do obveznega izvoda, zavezancu nadoknaditi del stroškov za obvezni izvod. Kriticna tocka pri tem je definicija "drage" publikacije. Neka publikacija je lahko za majhnega založnika hud financni zalogaj, medtem ko je za velikega založnika ista cena v okviru poprecja. Obenem so zakoni pisani za daljšacasovna obdobja in inflacija v roku 30-40 let razvrednoti vsako postavljeno ceno. Britanski kolegi, katerih zakon predpisuje kompenzacijo, opozarjajo na te slabosti. Za zakon je predvsem pomembno, da so kriteriji za publikacije natancno postavljeni, prav tako morajo biti nedvoumno specificirane tudi izjeme, da ne bi kasneje prišlo do nesporazumov in izmikanj. Na tem mestu bi rada odprla tudi vprašanje kvalitete gradiva. Pri tem ne mislim na splošno kvaliteto izvodov, saj je jasno, da morajo biti prvorazredni (mimogrede: zakon vseeno mora vsebovati tako dolocbo, saj se neredko zgodi, da nam tiskarji namenoma pošiljajo makulaturne izvode), temvec na kvaliteto papirja. Pred leti smo v Sloveniji že zaceli z akcijo za tiskanje obveznih izvodov na brezkislinskem papirju. Takih odlocb o kvaliteti gradiva sicer drugje nisem zasledila, bi pa kazalo ob tej priliki razmisliti tudi o tem. 9 ZBIRANJE OBVEZNEGA IZVODA Obvezne izvode pošilja zavezanec brez izjeme na lastne stroške knjižnici oz. ustanovi zadolženi za zbiranje obveznega izvoda. V tej tocki soglašajo vsi zakoni, ki sem jih imela v rokah. Locijo pa se v naslednjih pomembnih postavkah: . casovni rok, v katerem je treba publikacijo odposlati, . ustanove, ki zbirajo obvezni izvod, . nadzor dotoka in sankcioniranje. 9.1 Casovni rok Casovni rok, v katerem je treba dostaviti publikacijo, je zelo razlicen, skoraj vsaka država ima svojo rešitev: Italija, Luxemburg, Španija: pred distribucijo, Slovenija: takoj po izdelavi izvodov, Nemcija: en teden po zacetku distribucije, Avstrija: v roku enega meseca po zacetku distribucije, Velika Britanija: en mesec po objavi, ZDA: v roku treh mesecev po objavi, Švedska: knjige tiskane vcetrtletju v roku enega meseca po izteku cetrtletja, Norveška, Danska: dvakrat letno. Dolgicasovni roki, v katerih mora biti dostavljen obvezni izvod, so sicer ugodni za zavezanca, ne pa za knjižnico, ki te izvode uporablja. Ce jecasovni rok predolg, se zmanjša možnost uspešnega reklamiranja. Knjiga je lahko že razprodana. V primeru, da moramo zavezanca zaradi neizpolnjevanja obveznosti tožiti, pa lahko prekršek celo zastara, preden zacnemo s postopkom. Ce knjižnica na osnovi obveznega izvoda izdeluje bibliografijo ali centralno katalogizacijo, lahko dolgi dobavni roki povzrocajo hude probleme. Tako tožijo danski knjižnicarji, da prihaja gradivo na knjižne police z enoletno zamudo: veliko prepozno za izdelavo tekoce bibliografije. Pritožbe manjših knjižnic, da ne morejo postavljati že zdavnaj kupljenih knjig, ker nacionalka še ni vnesla bibliografskega opisa v vzajemni katalog pa še zdalec niso le slovenska posebnost. Rok naj bo torej razumno kratek in tako definiran, da ne bo dopušcal dvoumnih interpretacij. Slovenska definicija je v tem primeru neustrezna, saj na videz nedvoumna besedna zveza "takoj po izdelavi" pomeni za knjižnicarja še isti dan, tiskar pa si lahko ta rok poljubno podaljša. 9.2 Ustanove, ki zbirajo obvezni izvod Knjižnice, ki so upravicene do obveznega izvoda, ga lahko prejemajo neposredno ali pa prek drugih ustanov. Do leta 1990 so slovenski tiskarji pošiljali obvezni izvod javnemu tožilstvu in Narodni in univerzitetni knjižnici. NUK je obvezne izvode razpošiljala po Sloveniji in Jugoslaviji, nadzorovala dotok gradiva in izvajala reklamacije. V Avstriji pošiljajo založniki obvezni izvod direktno nacionalki in deželnim knjižnicam. Že tolikokrat omenjeni britanski zakon pozna drugacno rešitev: založniki pošiljajo en izvod nacionalki, doloceno število izvodov pa na zahtevo, ki mora biti posredovana v roku dvanajstih mesecev po izidu agenciji za avtorske pravice (Agency for Copyright Libraries). Agencija skrbi za narocanje, reklamiranje in distribucijo gradiva štirim oz. petim knjižnicam, ki imajo po zakonu enak status. NaŠvedskem dobijo vse knjižnice obvezne izvode direktno od tiskarja. Zdi se, da je centraliziran sistem boljši. Nadzor nad dotokom in reklamiranje je cenejše. Reklamacije so seveda bolj uspešne,ce jih izvajajo posamezne knjižnice. Kjižnice, ki prejemajo obvezni izvod z dolocenega podrocja, imajo nad njim boljši pregled, posebej še, ce skrbijo za domoznansko zbirko. Centraliziran sistem zbiranja prinese s seboj tudi precejšnje stroške distribucije, ki bi jih sicer placal zavezanec. Že prej sem omenila probleme knjižnic, ki so vezani na centralno katalogizacijo obveznega izvoda. Verjetno so problemi nekoliko manjši,ce je razdeljevanje obveznega izvoda centralizirano. Knjižnice dobijo knjigo praviloma šele potem, ko je leta že vnešena v centralni katalog. 9.3 Nadzor dotoka in sankcioniranje Vecina zakonov o obveznem izvodu poskuša že v sam zakon vgraditi varovala, ki bi zagotavljalacim bolj ažurno in dosledno izpolnjevanje zakona. G.Pomassl predlaga dve rešitvi. Prva je naj bosta zavezanca tako založnik kot tiskar, druga možnost pa je vezava obveznega izvoda na dolocanje ISSN in ISBN številke, ali na kakšno drugo ustrezno oštevilcenje. Nekatere države že poznajo take rešitve: Na Norveškem in v Franciji si poskušajo pomagati z dvema zavezancema, ki morata istocasno poslati enoko gradivo. Vodi jih prepricanje, da je malo verjetno, da bi se zakonu izneverila oba zavezanca hkrati. V primeru, da eden od zavezancev zataji publikacijo, dobi knjižnica izvod od drugega zavezanca. VŠpaniji so uzakonili zanimiv sistem obveznega izvoda, ki je vezan na obvezno številko ISBN in ISSN.Še pred tiskom morajo založniki priŠpanskem bibliografskem inštitutu (Instituto bibliografico Hispanico) zaprositi za številko ISBN in za številko depozita pri obmocni agenciji za obvezni izvod.Številki morata biti odtisnjeni na hrbtni strani naslovne strani. Brez tega sta razširjanje in prodaja prepovedana. Belgija prav tako veže obvezni izvod na ISSN in ISBN številke. V Sovjetski zvezi pa dobi vsaka publikacija posebno številko. Nemcija poskuša preverjati dotok gradiva s primerjanjem naslovnih listicev, ki jih nacionalni knjižnici pošiljajo druge knjižnice, ki imajo pravico do obveznega izvoda. Primerjava med fondoma knjižnic pokaže, katere publiakcije je treba reklamirati. Pri nas si poskušamo pomagati s kontroliranjem CIPa. V doglednemcasu po izdelavi CIPa naj bi publikacija prispela v knjižnico. Ce je ni, je to znak za reklamacijo. Zadnja dva primera seveda nista zakonsko predpisana. Z njima skušam le ilustrirati na kakšen nacin je mogoce nadzorovoti dotok obveznega izvoda. Sankcije, ki jih vsebujejo zakoni o obveznem izvodu, se omejujejo na globe. Izjema je le italijanski zakon, ki v izjemnih primerih omogoca tudi zacasen odvzem licence proizvajalcu. Tako kot pri nas se tudi drugod knjižnicarji le redko zatekajo k sodni izterjavi gradiva. Postopki so predolgi in predragi; knjigo je ceneje kupiti. LITERATURA IN VIRI 1. Bell, Richard: Legal deposit in the United Kingdom, LIBER bulletin, 182, št. 18, str.44-47. 2. Bundesgesetz vom 12.juni 1981 ueber die Presse und andere publizistische Medien (Mediengesetz), Bundesgesetzblatt fuer die Republik Oesterreich, 1981, št. 122. 3. Encyclopedia of library and information science. - New York, 1971. 4. Groot, J.R.de: Legal deposit in the Netherlands, LIBER bulletin, 1982, št. 18, str. 41- 43. 5. Hasse Lager, Lise: Legal deposit in Norway and Denmark, LIBER bulletin, 198, št. 18, str. 22-24. 6. Humphreys, K. W.: Legal deposit in Italy, LIBER bulletin, 1982, št. 18, str. 31-37. 7. Jasion, T. Jan: The International Guide to Legal Deposit. - Aldershot : Ashgate, 1991. 8. Loi No.92-546 20 juin 1992 relative au depot legal (1), Journal officiel de la Republique Francaise, 23.juin 1992. 9. Lunn, Jean: Study on a model law for legal deposit : second draft. - (Otawa : National Library, 1979). 10. Norveški zakon o obveznem izvodu: Proposition No.52 (1988-89) to the Odelsting: Act concerning the legal deposit of generally available documents. 11. Picard, Bertold: The central deposit copy in the Federal Republic of Germany, LIBER bulletin, 1982, št. 18, str. 25-30. 12. Verordnung des Bundesministers fuer Justiz vom 4.Dezember 1981 ueber die Ablieferung und Anbietung von Bibliotheksstuecken nach dem Mediengesetz, Oesterreich, 1981, št.14. 13. Zessner-Spitzenberg, Josef: Die Anbietungs- und Ablieferungspflicht von "Bibliotheksstuecken" nach dem Mediengesetz, LIBER bulletin, 1982, št.18, str. 9-15. OBVEZNI IZVOD NA SLOVENSKEM OZEMLJU (1807-1941) 10 UVOD V tem poglavju bi rada predstavila zakone, odloke, predpise in druge pravne akte, ki so v preteklosti veljali na slovenskih tleh. Obenem bi rada pokazala tudi vpliv, ki ga je imela knjižnicarska stroka na tvorbo teh zakonov, njihovo uvajanje in izvajanje, ter kritiko teh predpisov. Fraza, da Slovenci živimo na prepihu, na ozemlju, kjer se križajo interesi in vplivi velikih narodov in kultur, se je tudi pri tej raziskavi izkazala za kruto resnico. Zacetek poglavja je tako postavljen v Avstrijsko cesarstvo, sledijo Ilirske province, pa Avstro-Ogrska monarhija, Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. Kraljevina Jugoslavija, Socialisticna Federativna Republika Jugoslavija in koncno Republika Slovenija. Vsaka sprememba meja in politicnega sistema prinese s seboj tudi spremembo zakonov in med njimi v prvi vrsti tudi spremembe dolocb o obveznem izvodu, ki so bile na našem ozemlju dobrih sto let (od leta 1852 do leta 1945) vkljucene v zakonu o tisku. Odlocbe o tisku se torej pri nas hitro menjajo.Še preden se v praksi uveljavijo dolocbe enega zakona, že jih izpodrinejo druge. Nekateri odloki so v veljavi le nekaj mesecev, drugi zdržijo cela desetletja. Najdlje so ostale v veljavi dolocbe avstrijskega zakona o tisku iz leta 1862 - vse do konca prve svetovne vojne. To poglavje je vsebinsko razdeljeno na dva zgodovinsko pogojena dela: - obvezni izvod v avstrijskem cesarstvu in Ilirskih provincah, - obvezni izvod med prvo in drugo svetovno vojno. 11 OBVEZNI IZVOD V AVSTRIJSKEM CESARSTVU IN V ILIRSKIH PROVINCAH Prvi odlok o obvezni oddaji tiskov, ki je veljaven v vsem Avstrijskem cesarstvu in torej tudi v slovenskih deželah, izide 2.aprila 1807. Leto kasneje dobi dunajska k.k. Hofbibliothek pravico do obveznega izvoda z vseh podrocij cesarstva. Sledi cela vrsta odlokov, ki poskušajo izboljšati prvi odlok o obveznem izvodu. Nemirna leta napoleonovih vojn seveda niso omogocala lahkega uveljavljanja zakonov. Leta 1809 zasedejo Francozi skoraj 2/3 slovenskega etnicnega ozemlja in v Ilirskih provincah (Slika 1) razglasijo svojo zakonodajo - tudi kar se tice obveznega izvoda. 11.1 ILIRSKE PROVINCE Nova administrativno politicna tvorba, ki je nastala s francosko zasedbo slovenskih in hrvaških dežel 14. oktobra 1809, prinese s sabo tudi nove dolocbe o obveznem izvodu. Maršal Marmont je z uredbo 27. julija 1810 ustanovil v Ljubljani glavno cenzuro za Ilirske province. Uredba se v slovenskem prevodu glasi: Glavna cenzura s sedežem v Ljubljani mora poznati, voditi in nadzirati po vseh Ilirskih deželah stvari, ki so navedene v treh clenih: Clen 1. Vsaka knjiga in tiskovina z literarno snovjo,ki se natisne v v teh deželah ali se uvozi kot trgovski predmet, se mora predložiti glavni cenzuri, ki ji dovoli publikacijo in razpecavanje ali jo pa prepove po ukazu vlade, kateri o njej poroca. Da bi se pospešil uvoz, širjenje in natisk knjig, se izda vsakršno dovoljenje in se oproste knjige davka in pristojbin, samoce ne vsebujejo nicesar, kar bi kršilo dolžno spoštovanje do vladarja in vlade, nravnosti in vere. Od vsake knjige in tiskovine, ki se natisne v Iliriji, mora dati tiskar naprej po en izvod vsaki licejski knjižnici in predložiti potrdilo glavni cenzuri. Clen II. Gledališca in javne predstave v Iliriji nadzoruje in vodi glavna cenzura. Sporociti se ji mora naprej, kaj se namerava predstavljati, da se dobi dovoljenje. Ona nadzoruje vsako gledališko predstavo. Clen III. Glavna cenzura bo skrbela za uredništvo uradnega periodicnega lista, ki bo prinašal vladne akte, politicne in drugacne novice. Ta list bo izhajal po dvakrat na teden v dveh izdajah hkrati: ena v francošcini in nemšcini, druga v italijanšcini in iliršcini.18 18 Tavzes, Janko: Slovenski preporod pod Francozi. Ljubljana, 1929, str.19. Licejska knjižnica je torej za dobo približno treh let (Avstrija zasede Ilirske province leta 1812 in jih leta 1814 anektira) dobila pravico do enega izvoda vsakega tiska iz obsežnega podrocja, ki se je raztezalo od Koroške na severu, do Boke Kotorske na jugu. Zavezanec je tiskar. Potrdilo o oddanem obveznem izvodu je treba predložiti cenzuri. Verjetno je bil to predpogoj za distribucijo. Ilirske province zajemajo žal le dobro polovico slovenskega etnicnega ozemlja, za ostalo slovensko ozemlje še naprej velja avstrijska zakonodaja. V kratkemcasu se francoska oblast ni utrdila do te mere, da bi lahko zakone dosledno uveljavljavljala. Celo vec! Iz korespondence direktorja glavne cenzure in inšpektorja javnih bibliotek Bartolomea Benincase je razvidno, da tiskarji uredbe niso upoštevali. B. Benincasa namrec 9.januarja 1811 piše generalnemu komisarju policije v Trstu, da od razglasa uredbe ni dobil še nicesar in da ne verjame, da v šestih mesecih ni izšla nobena knjiga.19 19 Pivec-Stele, Melita: Ljubljanska Licealna biblioteka v dobi Ilirskih provinc (1809-1813). Zbornik Narodne in univerzitetne knji`nice, Ljubljana, 1974, str.49. 20 Kropatschek, J.: Sammlung der Gesetze, welche in den saemtlichen k.k.Erblanden erschienen sind, Wien, 1792, Bd.1807, Nr.7402. 21 Grassauer, F.: Handbuch fuer Universitaets- und Studien- Bibliotheken, Wien, 1899, str. 268. 11. 2 AVSTRIJSKO CESARSTVO Kot sem že omenila, je bil prvi odlok o obveznih izvodih, ki je zajemal vse slovenske dežele sprejet 2.aprila 1807 (Slika 2). Ta odlok je le eden izmed mnogih zakonov, naredb, aktov in inštrukcij, ki so v temcasu urejali podrocje knjižnicarstva. Pri tem ne gre le za kratka dolocila o ustanavljanju ali financiranju knjižnic, temvec za strokovno poglobljena navodila o njihovi organizaciji, vodenju, katalogih, izposoji itd... Dobro razvita knjižnicarska stroka seveda ni mogla obiti dolocb o obveznem izvodu. Odlocba iz leta 1807 se glasi: Da beinahe in allen Staaten eingefuehret ist, dass Buchhaendler und Buchdrucker von neuen Werken, welche von ihnen aufgelegt werden, ein, manchmal auch mehrere Exemplare zum Gebrauche der oeffentlichen Bibliotheken und zu anderen Absischten unentgeltlich abgeben muessen, die Last, welche dadurch den Verlegern aufgebuerdet wird, ganz unbedeutend, der hieraus fuer die oeffentlichen Bibliotheken erwachsende Vorteil aber nicht unwichtig ist. So hat die Landesstelle, in so weit es nicht etwa schon besteht, die Einleitung zu treffen, dass von jedem dortlandes im Drucke erscheinenden Werke an die Universitaets- oder Lizeal- Bibliothek ein Exemplar unentgeldlich abgegeben werde.20 Odlocba torej predpisuje, da morajo knjigotržci in tiskarji, seveda na racun založnika (ce prav razumem tekst nekoliko nejasnega dekreta) brezplacno oddati po en izvod vsakega natisnjenega dela "deželni" univerzitetni ali licealni knjižnici. Tako dobijo pravico do obveznega izvoda s podrocja slovenskih dežel naslednje knjižnice oz. njihove predhodnice: - za Kranjsko:Študijska knjižnica v Ljubljani, - za Štajersko: Univerzitetna knjižnica v Gradcu, - za Koroško:Študijska knjižnica v Celovcu, - za Goriško in Gradišcansko:Študijska knjižnica v Gorici, - za Istro in Trst: eraricni oddelek ljudske knjižnice v Trstu21. Leto dni kasneje izide za Slovence prav tako pomemben zakon, ki dunajski Dvorni knjižnici, predhodnici današnje Oesterreichische Nationalbibliothek, daje privilegij obveznega izvoda iz celotnega cesarstva. K.k. Hofbibliothek je prva in verjetno tudi zadnja knjižnica, ki je prejemala obvezni izvod s vsega slovenskega ozemlja. Naša "nacionalka" ostane celih 110 let, do konca prve svetovne vojne. Odlok iz 20. junija 1808: Se. Majestaet haben zu befehlen geruhrt, dass den saemmtlichen in den k.k. Staaten neu aufgelegten und nachgedruckten Schriften, dann von Kupferstichen und Landkarten ein unentgeltliches Exemplar zum Gebrauche der k. k. Hofbibliothek, als einer gemeinnueglichen Anstalt, in Hinkunft abgeliefert werden solle. Die Landesstelle hat daher diesen hoechsten Befel saemmtlichen Buchhaendlern durch ihre vorgesesste Behoerde Kundzumachen und ihnen besten genaue Befolgung aufzutragen.22 22Kropatschek, Bd 1808, Nr.8079. 23Biblos, Jg.26 (1977), H.3, str.290-296. Zakona sta bila sicer razglašena, pot do njune uveljavitve pa še dolga in trnova. Oblast se je ocitno odzivala na številne strokovne pobude, popravke in predloge, saj v prvi polovici devetnajstega stoletja vsakih nekaj let izhajajo dopolnila navedenih odlokov. Kljucno vlogo pri uvajanju in izpopolnjevanju zakona je imel prefekt dunajske Dvorne knjižnice grof Josef Maksymilian Ossolinski. Avstrijska bibliotekarka Johanna Thiel opisuje njegova prizadevanja v svojem referatu "Zur Geschichte des Pflichtexemplares im Kaisertum Oesterreich (1807 - 1827)"23. Grof Ossolinski je zasedel mesto ravnatelja Dvorne knjižnice leta 1809 in ostal na tem mestu vse do svoje smrti leta 1827. Že leta 1809 opozarja oblasti, da se zakon o obveznem izvodu ne izvaja in predlaga nekaj dopolnil. Po njegovem mnenju je treba pošiljati prve izdaje, ponovljene izdaje, ponatise v tujini založenih del, originalna dela ali njihove prevode neglede na to ali je v publikaciji navedeno mesto tiska ali ne, samo da je publikacija v resnici nastala v državi. Prav tako je treba pošiljati izvode periodicnih tiskov, monografij v vec delih itd... Predlaga tudi, da vsak lastnik novih izdaj knjig, zemljevidov, bakrorezov, pa najsi bo to avtor ali založnik, ne sme prej dobiti pravice do prodaje, dokler ne odda obveznega izvoda obmocnemu cenzurnemu uradu. Ker odlok o obveznem izvodu tega ni podrobneje dolocal, je morala Dvorna knjižnica placevati poštnino za obvezne izvode, ki so prihajali iz province. Poštnina je lahko tudi nekajkrat presegala ceno poslanih knjig, zato predlaga Ossolinski in se pri tem sklicuje na Francijo (Sic!: smo leta 1811)in druge kultivirane evropske države, da bi bili lahko obvezni izvodi oprošceni poštnine. Za kršitelje zakona predlaga tudi globo v višini desetkratne vrednosti knjige, ki bi jo bilo treba nakazati Dvorni knjižnici. Istega leta se ponovno pritožuje nad neizpolnjevanjem zakona. Posebej navaja Madžarsko, iz katere je do sedaj Dvorna knjižnica prejela le nekaj tam založenih latinskih knjig, knjig v madžaršcini pa sploh ne. Odlok z dne 23.februarja 1811 upošteva vse te predloge in jih uzakonja. V tem aktu se tudi prvic pojavi termin dolžnostni izvod: Pflicht-Exemplar. Odlok predpisuje, da morajo vsi založniki literarnih ali umetniških del brezplacno poslati brezhiben izvod knjige (na boljšem papirju), zemljevida ali bakroreza Dvorni knjižnici. Šele na osnovi dokazila, da so odposlali obvezni izvod Dvorni knjižnici, smejo založniki prodajati svoje knjige in jih ponatiskovati. Ta obveznost velja tudi za dela natisnjena na Madžarskem, neglede na to ali so natisnjena v nemškem, latinskem ali madžarskem jeziku. Odredba se nanaša tudi nacasopise kot so der Sammler, der Oesterreichische Beobachter, das Archiv fuer Geographie, Historie, Staats- und Kriegskunst, pa tudi na v Državni tiskarni natisnjeni Shematismus.Založniki morajo oddati obvezne izvode najbližjemu cenzurnemu uradu, ki jih na državne stroške dostavi Dvorni knjižnici.24 24Goutta, Wilhelm Gerhard: Sammlung der saemmtlichen politischen und Justiz-Gesetze, Wien, 1814, Bd.4, Nro.44. 25Goutta, Bd.4, Nro.73. 26Goutta, Bd.6, Nro.47. 27Goutta, Bd.10, Nro.175. 28Goutta, Bd.10, Nro.220. Mesec dni kasneje 15.marca 181125, izide nov odlok, ki se nanaša na obvezni izvod za univerzitetne in licejske knjižnice. Odlok natancneje doloca vrsto gradiva, ki ga morajo, v tem primeru neidentificirani zavezanci poslati knjižnicam. To so natisnjena dela, kamor spadajo tudicasniki incasopisi in zemljevidi. Pri tem je treba paziti, da so izvodi za knjižnice dobro tiskani, oziroma da so natisnjeni na boljšem papirju. 13. februarja 181226je tu spet nov odlok, ki se nanaša na Dvorno knjižnico: Vsak prodajalec bakrorezov mora poslati dvorni knjižnici po en izvod vsakega izdanega bakroreza, preden ga zacne prodajati. Pod izrazom bakrorez niso mišljena le umetniška dela kot npr. zgodovinski bakrorezi, portreti, krajine, slike živali, ornamenti, vinjete itd..., temvec tudi vse geografske karte in muzikalije. Trgovci z umetninami morajo od vseh navedenih zvrsti bakrorezov poslati dobro ohranjen in odtisnjen izvod,ce je mogoce v barvah in brez teksta (v primeru, da je bakrorez vkljucen kot ilustracija v tekst). Zavezanci morajo v roku šestih mesecev poslati vse zaostale izvode Dvorni knjižnici. Za nove knjige in bakroreze je doloceno, da jih morajo zavezanci oddati v roku štirih tednov, drugace bo gradivo odvzeto. Deželni uradi morajo poskrbeti, da se bodo dolocila izvajala. Tudi predpis z dne 15. avgusta 1815 se nanaša le na Dvorno knjižnico: Založnikicasopisov ne smejo prevzeti nobene objave novih del, bakrorezov, zemljevidov, ce nimajo dovoljenja za izdajo, ki ga daje cenzurni urad province in za katerega je predpogoj obvezni izvod.27 Do tega datuma potekajo predpisi za obvezni izvod za Dvorno knjižnico in za univerzne in licealne biblioteke loceno. Pri tem lahko opazimo, da je bila skrb za zbirko Dvorne knjižnice neprimerno vecja. Kakorkoli že, nov odlok z dne 1. oktobra 181528 združuje predpise o obveznem izvodu. Odslej veljajo vsi predpisi, ki so bili izdani za Dvorno knjižnico, tudi za univerzitetne in licealne knjižnice, ki prejemajo obvezne izvode iz svojih dežel. Z odlokom 4. novembra 181529je obvezni izvod razširjen tudi na samozaložnike in na tuje pisatelje, ki svoja dela zalagajo v avstrijskem cesarstvu. Na novo zajame tudi litografije kot tudi gradivo v vseh novih tiskarskih tehnikah, ki jih bodo iznašli ("alle kuenftigen Druckerfindungen"). 29Goutta, Bd.10, Nro. 251. 30Grassauer, str. 206. 31Thiel, Johanna. Zur Geschischte des Pflichtexemplares im Kaisertum Oesterreich (1807-1827), Biblos, Jg.26(1977), H.3, str.290-296. 32Reichs-Gesetz Blatt fuer das Kaiserthum Oesterreich, Jg. 1863, 4.del, str.145-156. Vsebinsko je zdaj zakon o obveznem izvodu prakticno zakljucen in leta 1825 lahko v Instruction fuer die k.k. Universitaets- und Studienbibliotheken provisorisch erlassen mit Stud. Hof. Decrete vom 23.Juli 1825, o obveznem izvodu beremo: Od vsakega dela, ki je natisnjeno v provinci, kjer obstaja knjižnica, ali izide v založbi knjigotržca iz te province je treba poslati po en izvod na boljšem papirju univerzitetni ali licejski knjižnici. Ta obveznost velja tudi za vse brez spremnega teksta natisnjene zemljevide, bakroreze, litografije in sploh za vse v katerikoli tehniki natisnjene literarne produkte, ter tudi za vse vrste bakrorezov, ki so natisnjeni v tekstu. Ce je mogoce, je treba poslati bakrorez, odtisnjen brez teksta in v barvah. Za izvrševanje naredbe skrbijo provincialni cenzurni uradi30. Taka skrb zakonodajalca je seveda morala tudi v praksi obroditi sadove. Naslednik Grofa Ossolinskega ugotavlja leta 1827, da se je dotok obveznega izvoda izboljšal. Redno so ga pošiljali s cenzurnih uradov nemških dežel, Galicije, Lombardije in Benecije, ne pa iz Madžarske in Sedmograškega31. Do konca stoletja izide še vec predpisov, ki se nanašajo na obvezni izvod in ki dolocajo vlogo knjižnic pri nadzoru in izterjavi obveznega izvoda. Uradne publikacije postanejo predmet obveznega izvoda leta 1823. Dvorna in državna tiskarna je od tega leta naprej dolžna pošiljati obvezne izvode vseh svojih tiskov. Najbolj pomemben zakon, ki je nastal v devetnajstem stoletju in ki se nanaša na obvezni izvod, je seveda zakon o tisku z dne, 17. decembra 186232. Oglejmo si ga natancneje: Na obvezni izvod se nanašajo 4.,7.,9. in 18.clen tega zakona. Zakon se nanaša na vse tiske, ki so namenjeni za prodajo in so založeni ali natisnjeni znotraj meja. Termin tisk je posebej definiran in predstavlja po tem zakonu vse izdelke umetnosti in literature, ki so razmnoženi z mehanicnimi ali kemicnimi sredstvi. Dolžnost izvzema, ce uporabim moderno terminologijo, interne publikacije in drobni tisk, ali kot je navedeno v zakonu:"... welche lediglich den Beduerfnissen des Gewerkes und Verkehres oder des haeuslichen und gefelligen lebens zu dienen bestimmt sind, wie: Formulare, Preiszettel, Visitkarten...". Publikacije je treba poslati v osmih dneh po izzidu. Zavezanec je založnik, tiskar pa le v primeru,ce leta tiska za tuje založnike ali,ce je založnik v knjigi napacno naveden ali pa je ta podatek sploh izpušcen. Obvezni izvod po tem zakonu prejemajo: . Državno ministrstvo, . Policijsko ministrstvo, . Dvorna knjižnica, . univerzitetna ali deželna knjižnica upravne enote, v primeru pa, da gre za periodiko, je treba poslati še en izvod . vodstvu upravne enote,v kateri je publikacija izšla. Po zakonu je treba torej pošiljati 4 oz. 5 izvodov vsake publikacije. Zakon o tisku navaja tudi definicijo periodicne publikacije in pri tem opozarja, da sem ne spadajo monografije v vec zvezkih. Pošiljke obveznega izvoda so oprošcene poštnine. Za zelo drage publikacije dopušca zakon tudi možnost kompenzacije. Ce zavezanec zakona ne izpolnjuje, je dolžan placati globo in seveda predložiti obvezni izvod. Pred seboj imamo koncno popolnoma moderen zakon o obveznem izvodu. Njegove dolocbe najdemo še danes v vecini veljavnih zakonov. Zakon velja seveda za vse slovenske dežele: Kranjsko, Štajersko, Koroško, Primorsko z Gorico, Trstom in Istro. In kako so ta zakon izvajali v slovenskih deželah in še posebej na Kranjskem? Slabo! Leta 1879 prejme ljubljanska Licejska knjižnica 108 enot obveznega izvoda, Celovška 51, Gorica 20, graška univerzitetna knjižnica pa 127. Podatki ilustrirajo splošno nerazvitost slovenskih dežel, saj istega leta univerzitetna knjižnica v Pragi prejme kar 1668 enot 33. 33Grassauer, str.62-63. 34Stefan, Konrad: Geschischte der Entstehung und Verwaltung der k.k. Studien- Bibliothek, Ljubljana, 1907. Konrad Stefan v svoji zgodovini ljubljanske študijske knjižnice34ugotavlja, da ljubljanska knjižnica z obveznim izvodom ni veliko pridobila. Zavezanci zakona ne izpolnjujejo, vecina obveznega izvoda pride v knjižnico šele na osnovi reklamacije. Publikacije tudi niso posebno dragocene, saj do zakljucka pregleda ni našel nobene, za katero bi bila potrebna odškodnina. Stefan vidi predvsem dve prednosti obveznega izvoda. Z njim je knjižnica dobila status deželne knjižnice, posebno vrednost pa vidi v tem, da obvezni izvod prinaša gradivo za raziskavo socialnega in kulturnega življenja na Kranjskem. 12 OBVEZNI IZVOD NA SLOVENSKEM MED OBEMA VOJNAMA Po koncu prve svetovne vojne dobimo Slovenci prvo slovensko odredbo o obveznem izvodu (Slika 4): Poverjenstvo za notranje zadeve Narodne vlade SHS v Ljubljani, ki po prvem decembru kot "verni tolmac slovenskega dela troedinega naroda"izreka zvestobo Njega velicanstvu Kralju Petru in regentu Aleksandru, 16. decembra 1918 izda naredbo o obveznem izvodu35. Sklicuje se na avstrijski zakon (sic!) iz dne 17. decembra 1862. 35Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, l.1, 1818, št.23. 36Uradni list de`elne vlade za Slovenijo, l.1, 1919, št.123. 37Zakon o tisku, Slu`bene novine kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, l.39, 1925, št.179. Tiskarne morajo službeno dostavljati po 7 izvodov vsake za prodajo namenjene tiskovine, ki se založi in natisne na ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani. Obvezne izvode prejemajo: . licejska knjižnica v Ljubljani, . vseucilišna knjižnica v Zagrebu, . vseucilišna knjižnica v Beogradu, . knjižnica zgodovinskega društva v Mariboru, . predsedništvo Narodne vlade SHS v Ljubljani, . državno pravdništvo, . pristojno okrajno glavarstvo oz. pristojno policijsko ravnateljstvo. Uredba je v veljavi le nekaj mesecev, saj jo že 5. julija naslednjega leta nadomesti uredba ministrskega sveta Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev36. Vsak tiskar na ozemlju kraljevine mora dati 3 izvode "vsake natisnjene stvari" in 4 izvode periodicnih politicnih publikacij. Oddati jih mora v roku desetih dni od izida "na reverz" krajevni policijski oblasti. Namenjeni so naslednjim knjižnicam: . Narodni biblioteki v Beogradu, . Vseuciliški knjižnici v Zagrebu, . Licejski knjižnici v Ljubljani, . Ministrstvu za notranje zadeve pa le publikacije s politicno vsebino. Zanimiv je zahtevek, da mora dobiti Narodna biblioteka izvode na boljšem papirju. Prav tako ima pravico do prepovedanih spisov, ki jih drugi dve knjižnici ocitno ne prejemata. Ta odredba je v veljavi polnih šest let, do izida Zakona o tisku leta 192537. 7.clen tega zakona se glasi: "Tiskar mora, preden zacne razširjati natisnjene novine in periodicne spise, poslati od vsakih izmed njih po pet izvodov državnemu pravdniku, odnosno krajevnemu policijskemu (politicnemu) oblastvu, ki obdrži en izvod zase, izroci enega narodni knjižnici v Beogradu, enega vseuciliški knjižnici v Zagrebu, enega licealni knjižnici v Ljubljani, enega pa oblastni državni ali javni knjižnici. Razširjanje se sme zaceti,cim se ti izvodi izroce pristojnemu oblastvu." V 70.clenu tega zakona je navedena tudi kazen za kršitelje: 3000 dinarjev ali zapor do treh mesecev. Pred seboj imamo znacilen primer obveznega izvoda kot stranskega produkta nadzora tiska. Vsebinsko zajema vse elemente, ki sem jih opisala v prvem poglavju na primeru italijanskega zakona: zavezanec je tiskar, gradivo je treba poslati pred distribucijo državnemu tožilcu, podobno je celo število obveznih izvodov in knjižnice oz. uradi, ki jih prejemajo. Odlocbe, ki se nanašajo na obvezni izvod, so v strokovnem pogledu velik in težko razumljiv korak nazaj. Vsaj za Slovence je to tudi prelom s tradicijo. V primerjavi z avstrijskim zakonom o tisku se v njem odraža popolna odsotnost knjižnicarske stroke, saj je obvezni izvod za knjižnice v tem zakonu le stranski proizvod policijskega nadzora tiska. Zakon o tisku z dne, 6.avgusta 192938ne prinese za knjižnice nobenih novosti. Zanimiva sta le komentarja k sedmemuclenu, ki v obliki razsodb ugotavlja, da za krivdo tiskarja zadostuje gola ugotovitev, da so se novine zacele razširjati prej, kot je bilo državnemu tožilcu poslanih 5 izvodov. Oddaja na pošto ne pomeni zacetka razširjanja,ce za izvode niso placane bile poštne storitve. 38Zakon o tisku, Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna, 1930. Izvajanje tako nedoslednega zakona je bilo v praksi ocitno katastrofalno. Zelo kriticno in prizadeto je o tem pisal Avgust Pirjevec v svojem delu Knjižnice in knjižnicarsko delo. Ker odlomek jasno odslikava stanje obveznega izvoda na Slovenskem med obema vojnama, ga navajam v celoti: Ko pa je izšel leta 1925 zakon o tisku, se je zacel kaos, ki traja še danes. Sedmiclen zakona o tisku namrec doloca,"da mora tiskar, preden zacne razširjati natisnjene novine in periodicne spise, poslati od vsakega izmed njih po pet izvodov državnemu pravdništvu odnosno policijskemu (politicnemu)oblastvu, ki obdrži en izvod zase, izroci enega narodni knjižnici v Beogradu, enega vseuciliški knjižnici v Zagrebu, enega licealni knjižnici v Ljubljani, enega pa oblastni državni ali javni knjižnici". Po tiskovnem zakonu zadošca tedaj za nadzorstveno (politicno, policijsko, cenzurno) oblast samo en izvod, ni jih treba vec treh. Glavna sprememba pa se tice vprašanja, od katerih tiskov morajo pošiljati tiskarne obvezne primerke. Po besedilu 7.clena imajo navedene knjižnice samo še pravico, da dobivajo obvezne izvodecasnikov,casopisov in periodicnih tiskov. Vseh ostalih tiskov zakon sploh ne omenja vec. Vendar so bili tiskarji tako širokogrudni, da so pošiljali po pet izvodov vseh tiskov pristojnemu državnemu tožilstvu, nekatere tiskarne pa so se ravnale po 7.clenu tiskovnega zakona in po starih predpisih ter pošiljajo po pet, a veckrat tudi po deset izvodov vseh tiskov, ki jih pa knjižnice ne dobivajo v polnem obsegu in jih tudi ne dobiva Univerzitetna biblioteka v Ljubljani, akoravno je njena pravica do dolžnostnih izvodov stara že 130 let. Državni tožilci namrec, ki so se krcevito držalicrke tiskovnega zakona, so pošiljali upravicenim knjižnicam od prejetih obveznih izvodov samocasnike,casopise in periodica, vse druge tiske pa so si obdržali. Kje se zdaj te knjige hranijo, kdo jih ima, kako priti do knjig, ki so po našem pojmovanju dolžnostnih izvodov namenjeni javnosti, tega knjižnicarji ne vedo. Vprašati pa se smemo tudi, kam gre peti izvod, namenjen "oblastni, državni ali javni knjižnici", ko je izvod za ljubljansko državno (študijsko, licejsko ali "licealno") knjižnico tako še posebej naveden v zakonu? Ugotoviti moramo torej, da hrani po današnji praksi vsako državno tožilstvo najmanj dva izvoda vseh poslanih tiskov, ki ne spadajo med "novine in periodicne tiske", zato ker jih knjižnicam ne razdelijo. Zakon o tisku velja zdaj že petnajsto leto, v teh 15 letih so si pridobila nekatera državna tožilstva, policijska ravnateljstva (že od leta 1918), banska uprava (od leta 1918)in prosvetni oddelek banske uprave iz dolžnostnih izvodov že prav lepe knjižnice. Vprašamo tedaj: Kje so te knjižnice, kdaj, kje in ob katerih urah so javnosti odprte? Obveznega pošiljanja vseh tiskov si niso izmislile knjižnice ali knjižnicarji kot sekaturo za tiskarje in založnike, ta uredba je nastala v dolgih stoletjih, ustvarile so jo javne in znanstvene potrebe. Zaradi javnih in znanstvenih potreb jih tiskarji tudi pošiljajo, ne pa zato, da bi jih po raznih uradih zaklepal kak novodobni Argus, ki si domišlja, da je tudi bibliotekar, ali da bi jih državna tožilstva darovala v dobrodelne namene, n.pr. knjižnicam po kaznilnicah. Obvezni izvodi so javna dajatev, o njih je treba dajati javen racun in jih postaviti v javne knjižnice že zato, da se ne bo zbujal neopravicen sum, da se z njimi bogatijo privatne knjižnice anonimnih knjigoljubcev. Ob vsem tem kaosu, ki je nastal zaradiclena 7.tiskovnega zakona, je nerazumljivo samo to, da tiskarji molcijo. Pošiljajo po pet do deset izvodov vsakega tiska, upravicene knjižnice jih dobijo ali tudi ne dobijo, nihce prav ne ve, kaj se z desetimi obveznimi izvodi godi, nihce ne vodi o njih racuna, javni delavci ne vedo, kje bi si jih mogli ogledati - a tiskarji molcijo in tudi ves trud organizacije jugoslovenskih knjižnicarjev, da bi dobili današnjim potrebam javnih znanstvenih knjižnic ustrezajoc zakon o dolžnostnih izvodih, še ni imel uspeha."39 39Pirjevec, Avgust: Knjižnice in knjižnicarsko delo. Celje, 1940, str. 322-324. 13 SKLEP Obvezni izvod se zakonsko uveljavi na Slovenskem v zacetku devetnajstega stoletja. Najprej za oddajo univerzitetnim in študijskim knjižnicam, leto dni kasneje pa še za dunajsko Dvorno knjižnico. Dvorna knjižnica je že prej uživala ta privilegij. S podrocja nemških dežel je zacela prejemati obvezni izvod že leta 1624. Funkcija prvega odloka je kulturno-izobraževalna, saj izrecno omenja obvezni izvod v zvezi z javnimi knjižnicami. Eksplicitno seveda noben odlok ne navaja smotrov, zaradi katerih je bil uveljavljen. Funkcije obveznega izvoda so se širile skladno z razvojem družbenih potreb in narodne zavesti. Odloki, ki se nanašajo na obvezni izvod so le del obsežne in strokovno dovolj poglobljene zakonodaje, ki se je v zacetku devetnajstega stoletja nanašala na knjižnicarstvo. V osmih letih po prvem odloku lahko sledimo vrsti predpisov, ki so postopoma definirali gradivo, ki ga zajema obvezni izvod ter skušali kar najbolj inteligentno zagotoviti izvajanje tega zakona (obvezni izvod je pogoj za distribucijo, ponatiskovanje in oglašanje gradiva). Z odloki leta 1815 je zakon o obveznem izvodu vsebinsko zakljucen. Razmeroma hitro definiranje problemov in pojmov ter neposredna zakonska uveljavitev strokovnih predlogov kaže na velik angažma knjižnicarjev na eni in izjemen posluh oblasti na drugi strani. Odprto ostaja vprašanje, zakaj so se dolocbe o obveznem izvodu leta 1852 znašle v zakonu o tisku. Viharno leto 1848, ki leži v ozadju tega zakona, ne more biti edini razlog. Verjetno je že prej vzporedno z obveznim izvodom za knjižnice obstajal tudi cenzurni izvod : hipoteza, ki bi jo bilo zanimivo preveriti z analizo cenzure v Avstrijskem cesarstvu. Zakon o tisku iz leta 1862 torej predpisuje tudi dva cenzurna izvoda. V strokovnem pogledu so dolocbe, ki se nanašajo na obvezni izvod dobro izpeljane. Odlicna je definicija tiska ("... vsi izdelki umetnosti in literature, ki so razmnoženi z mehanicnimi ali kemicnimi sredstvi.."), ki je aktualna še danes, saj zajema celoten spekter publikacij od knjig pa do CD-romov. Obdobje med obema vojnama pomeni, vsaj kar se tice zakona o obveznem izvodu, za knjižnice hudo nazadovanje. Razcvet obveznega izvoda se zacne šele po drugi svetovni vojni. Zakon o obveznem izvodu je spet samostojen in izlocen iz zakona o tisku. Osrednje mesto pri oblikovanju zakona spet dobi stroka in zakon se zacne tudi v praksi dosledno izvajati. Edina knjižnica, ki je v zgodovini obveznega izvoda zajemala obvezni izvod s celotnega slovenskega etnicnega ozemlja, je dunajska Dvorna knjižnica, predhodnica današnje Oesterreichische Nationalbibliothek. Današnja Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani je edina knjižnica na slovenskem ozemlju, ki obvezni izvod prejema že vse od leta 1807. Ker je bila po statusu deželna knjižnica za Kranjsko, se lahko nadejamo, da so v njenih fondih do leta 1918 le obvezni izvodi s tega podrocja. Obvezni izvod z drugih slovenskih pokrajin je po tem letu ostal zunaj državnih meja v katere je bil vkljucen pretežni del slovenskega ozemlja: v Avstriji (Dunaj, Gradec) in v Italiji (Gorica, Trst). Ilirske province, ki so v zacetku devetnajstega stoletja mocno razširile ozemeljsko pristojnost ljubljanske licejske knjižnice, so v praksi prej predstavja motec element pri celostnem uvajanju zakona o obveznem izvodu na slovenskem ozemlju kot pa pridobitev za knjižnico. Že omenjeno opazko glavnega cenzorja Benincase o dotoku gradiva lahko dopolnim tudi z izjavo g. Vienneya, glavnega intendanta za Civilno Hrvaško, ki pravi, "da bi bil zelo vesel, ko bi se mogle Benincasove funkcije (tj. funkcije glavnega cenzorja - op. avtorja) raztegniti tudi na to pokrajino, a žal ne pozna ta dežela ne literature, ne gledališc, ne knjigarn, ne literarnih publikacij"40. 40Tavzes: str.33. Koliko gradiva je bilo v temcasu sploh natisnjenega in koliko ga je na osnovi zakona o cenzuri prišlo v licealno biblioteko? Tocen odgovor bi nam dala le primerjalna analiza tiska v slovenskih deželah in dejanskega dotoka gradiva v knjižnico. To ne velja le zacas Ilirskih provinc, temvec za celotno obdobje do konca druge svetovne vojne. Glede na opombe in mnenja sodobnikov o izpolnjevanju dolocb o obveznem zakonu pa lahko sklepam, da je bil obvezni izvod vse do konca druge svetovne vojne le postranski vir za pridobivanje gradiva.Šele po letu 1945, ko je zakon o obveznem izvodu spet postavljen na strokovne temelje in ko zavezanci redno izpolnjujejo zakonske dolocbe, dobi lahko obvezni izvod tiste moderne funkcije, ki se nam danes zdijo samoumevne: postane osnoven nacin zbiranja gradiva za nacionalno zbirko in temelj za izdelavo nacionalne bibliografije. Po prvi svetovni vojni je slovensko etnicno ozemlje razdeljeno med štiri države. Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Obvezni izvod z okrnjenega slovenskega ozemlja (tudi z okrnjene Kranjske,ce že hocemo) se sicer spet steka v licejsko knjižnico, vendar dobra tretjina slovenskega ozemlja ostaja zunaj meja. Obenem pa dobi licejska knjižnica pravico do obveznega izvoda s celotnega podrocja nove države. Po drugi svetovni vojni se razmere bistveno spremenijo. Slovensko ozemlje, ki ga zajema zakon, je v primeru s Kraljevino Jugoslavijo precej vecje, znotraj republike pa dobijo pravico do obveznega izvoda vse "regijske" knjižnice. Z mocnim razvojem tiskarske industrije, je obvezni izvod prevzel prvo mesto med nacini pridobivanja gradiva. Leta 1990 pridobi NUK 20.381 knjig in od tega jih kar 16.925 odpade na obvezni izvod. Z razpadom Jugoslavije se tudi za Slovence konca zlata doba obveznega izvoda. Dotok obveznega izvoda iz bivših republik postopoma usahne. Leta 1993 je z odlocbo Ministrstva za kulturo, ki predlaga le še 16 obveznih izvodov za kritje slovenskih potreb, tudi s slovenske strani formalno ukinjen. LITERATURA IN VIRI 1. Goutta, Wilhelm Gerhard (ur.): Sammlung der saemmtlichen politischen und Justiz-Gesetze. - Wien, 1814. 2. Grassauer F.: Handbuch fuer Universitaets- und Studien- Bibliotheken. - Wien, 1899. 3. Kropatschek, J. (ur.): Sammlung der Gesetze, welche in den saemtlichen k.k.Erblanden erschienen sind. - Wien, 1792. 4. Pirjevec, Avgust: Knjižnice in knjižnicarsko delo. Celje, 1940. 5. Pivec-Stele, Melitta: Ljubljanska licealna biblioteka v dobi Ilirskih provinc (1809-1813). - Zbornik NUK I, Ljubljana 1974, str. 49-52. 6. PressGesetz vom 17. december 1862, Reichs-Gesetz - Blatt: fuer das Kaiserthum Oesterreich, Jg.1863, 1863. 7. Pugelj, Viktorija: Obvezni izvodi v povojni slovenski knjižnicarski praksi. - Ljubljana, 1983. 8. Stefan, Konrad: Geschichte der Entstehung und Verrwaltung der k.k. Studien-Bibliothek in Laibach. - Ljubljana, 1907. 9. Tavzes, Janko: Slovenski preporod pod francozi. - Ljubljana, 1929. 10. Thiel, Johanna: "Zur Geschichte des Pflichtexemplares im Kaisertum Oesterreich (1807 -1827). - Biblos, Jg.26, 1979, H.3. 11. Uradni list deželne vlade za Slovenijo, l.1, 1919, št.123. 12. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, l.1, 1818, št.23. 13. Zakon o tisku . - Ljubljana : Jugoslovanska knjigarna, 1930. 14. Zakon o tisku, Službene novine Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, l.39, 1925, št.179.