Hoviee pa E>r- Janez Bleiweis. XIV. 1856. To leto se imenujejo Novice gospodarske, obertnijske in narodske, in v razjasnjenje nekterim prijatlom, ki so zavolj naslova vže prej popraševali, opominja vredništvo koj v 1. listu: nMemo grede rečemo, da radi rabimo besede ngospodar, gospodarski, gospodarstvo" za to, da s tem naznanjamo, da sostavki pervih strani našega lista niso pisani sauio za naše bravce kmečkega ali kmetiškega stanii, temui za vsacega posestnika zemljiš, naj je na kmetih ali v tnestu. nKmet, kmetija, kmetovati" ima navadno pri nas ožji pomen, kakor je po zapopadku naših gospodarskih sostavkov, ki se ločijo od sostavkov druzih nlandwirthschaftlicher Zeitungen", le v tem, da so v domačem jeziku pisane, za grajšake ravno tako kakor za kmeta . .. Ravno tako smo tudi nadpis »rokodelsk" že davnej premenili v besedo obširnejšega pomena ,,obertnijsk'\ ker rokodelstvo se loči od obertnijstva, obertnije: obertnik je vsak, ki obrača kako sirovino v izdelano blago in to v kupčijo; tedaj je tudi fabrikant obertnik, rokodelec pa se ne more imenovati, če ravno je rokodelec tudi obertnik" itd. — V tem štirnajstem tečaju je razun malih novic ali drobtinic o gospodarstvu in obertnijstvu spisal dr. J. Bleiweis na pr.: ,,Pripomočki zoper dragino. Nove skušoje z lancnimi in ogeršičnimi prešami. Kdaj je živina gojzdom naj bolj škodljiva in kteremu lesovju. Pametnik (o domačih pridelkih, času, načinu setve itd.) za mlade kmetovavce. Kako se dajo slabi travniki zboljšati. Dvanajst poglavitnih gospodarskih pravil. V kakošen prid nam utegne biti svobodna obertnija. Vodnik vinorejcov. Višnjevo kravje mleko od kod in kako ga odpraviti. Kdaj in kako je naj bolje sadje cepiti. Kaj donaša vef dobička: ali stareje vole, ki niso več za vprego, nepitane prodati, ali jih poprej spitati. Ali se stne v drevnem sadišču ali vertni šoli zraven drevja se kaj druzega saditi. Konjsko meso — živež človeški. Zastran zadušenega kašlja. Nove žalostinke čez stare napake. Kako ravnati, kadar človeka griža napade. Zakaj delavcov na kmetih (poljodelcov) zmanjkuje, in kako bi se dalo temu v okom priti. Velika kmetijska razstava na Dunaji. Kdor da pleti, več ima žeti. Kako se dajo kmetiški fantje že od mladih nog umnega kmetijstva djansko učiti. Izgled umnega živinorejca — naj bolji nauk drugim. Gospodarski pomenki. Poljodelstvo v Egiptu. Malega gospodarja bogastvo. Od Sivank kaj. Blato iz mlak je kaj veliko vredno. Nju Veličanstvi presv. Cesar in Cesarica v Ljubljani itd." — Knjižica 17) je Koledarček Slovenski za prestopno leto 1856. Na svetlo dal Dr. Janez Bleiweis. V Ljubljani. Natisnil J. Blaznik. V njem sta s slikama Valentin Stanig in Juri Japel, oba po Slomšekovem življenjepisji v Drobtinicah opisal dr. Bleiweis, iz českega poslovenil tudi ,,Pravlice iz življenja sraešnega kraljevega svetovavca Jana Klenovskega" itd. — Bolj zanimljive stvari je poznej iz teh svojih knjižic priobčil skupaj (Življenjopisi. Zgodovinske in narodopisne stvari. Novele in povedke. Prislovice. Pesmi. Napevi) pod naslovom: ,,Z 1 ati Klasi". Nabrani v ,,Koledarčku Slovenskem". Na svetlo dal Dr. Janez Bleiweis. V Ljubljani. Natisnjeno v Jožef Blaznikovi tiskarnici. To je knjižica jako mila, doslej brez vrstnice. — „ če se ozremo po nemškem knjigoteržtvu, nahajamo poslednje dve leti tako obilnost koledarjev, da bi smeli sedanji čas res ,,koledarski čas" imenovati . . Ni tedaj čuda, da Slovani ne zaostajajo, da tudi Slovenci noeemo biti naj zadnji: imamo že malo in veliko pratiko s čednimi podobami od tistega časa, kar izhaja v Blaznikovi tiskarnici; to je naš ,,illustrirter ZweigroscbenKalender", ki ga nahajamo v vsaki bajtici, pa tudi marsikak gospod ga ima rad, ker je star domač prijatel. Pred peterimi leti je vrednik Novic začel izdajati ,,Koledarček Slovenski" po tisti osnovi, v kteri se je že pred več leti pomenkoval s svojim dragim prijatlom Koseskim, in po tem načinu osnoval koledar, ki noče biti le kDJižica za eno leto, ampak po svojem podobo- in življenjopisji slavnih naših domorodcov knjiga za vse prihodnje čase in tako si ohraniti svoj poseben značaj, s kterim si je prikupil vse domorodce, kterim je mar za domače slovstvo in umetuištvo in za možake, ki so domovini v čast in slavo (1855. str. 366)". 0 županih pisal je dr. Bleiweis v Novicah na pr.: ,,Treba, da včasih eden druzega brez sovraštva in jeze enmalo podrezamo; morebiti se vendar ktera berv ali kakošno korito popravi, ktera cesta predela in kakošna soseska enmalo zdrami; nihče pa tudi časti ne jemlje hvalevrednim županom, ako očituje nečimerne, saj v nobeni službi in v nobenem stanu nismo vsi angeljci. Žalostno pa je to, ako se povsod in povsod le od zaslužka govori, kakor da človek, ki v družbi s svojimi bližnjimi živi in ne samotari v kakošnem gojzdu, bi ne imel nobenih dolžnosti brez plačila. Kako nam more vlada soseskine zadeve izročevati, če jih sarai nočemo opravljati in sami nočemo se bolj svobodno gibati! Vemo, dobro vemo, da s takimi opravili je dosti težav, sitnost, sovražtva, in da bi župan včasih raje šel na Grintovec kamnje tleč, kakor se s svojimi sosedi ukvarjati, — al kaj bo: če bi v prid svoji soseski in sebi v čast ne preterpel nobeden tacib sitnost (86). — Ohišnem zavarovanji na pr.: Le odlašati, pa nikoli storiti, le dobre namene delati pa pušati vendar vse pri starem, ne pripelje nikogar na boljo pot. Resničen je pregovor modrega moža, da pot v pekel je dlažena (flajštrana) z dobrimi nameni, ki vedno le nameni ostajajo. Kadar je, kakor pregovor pravi, krava že iz hleva, je jok in stok prcpozcn. Edina, če ravno ostra pomoe zoper gerdo zanikernost bi bila, da bi vsi dobrotniki sklenili, nobenemu hišnemu gospodarju, kadar je pogorel, nič ne dati, ako ni zavarovan bil. Taki izgledi bi pomagali zanikerne siliti k dobremu (265). — V jezikoslovnih pomenkih glede na nemško-slovcnski slovar je spregovoril ,,Besedi Epidemie in kuga pred jezikoslovno sodijo" s pristavkom: ,,Povsod mi je pravilo: v vsem natanjčnemu biti. To tudi, in nič druzega rae ne vodi pri udeležbi slovnika našega v tistem malem oddelku, ki spada v okrožje delavnosti moje — zdraviloznanstva, za ktero se je od mnozih strani nabralo lepo število dobrih in pravih besed in se v Ljubljani še nabera . . . Treba da se od več strani pretrese ta reč — in do korena (99)". — Kako naj se pišejo slovenske lastne imena — rešil je, da slovenske po slovensko, nemške po nemško (389). — Ostremu pretresu ,,Beril Slov. za 3. in 4. gimn. razred" odgovarja celo skromno (143. 144), češ, izvedeni pisatelji, za ktere je sostavek pisan, bojo že sarai vedili, kedaj pravo terdi pretres, kedaj imajo prav Berila . . Clovek se naglo zmoti. Saj tudi pretresu našega častitega pisatelja pomot ne manjka na pr. itd. — Glede odgovornosti vredništva: naj se vsak pisatelj imenuje saj vredništvu, če tudi noče imenovan biti občinstvu. Vredništvo ohranuje pisateljevo ime za-se in ga, ako želi, nikomur ne pove; vediti ga pa mora, da nikjer po temi ne tapa. Če si pisatelj ne upa razodeti svojega imena skrivej vredništvu, kako more terjati, da bi vredništvo, kteremu okoljšine dostikrat niso celo nič znane, pred vsim svetom odgovornost prevzelo za brezimni spis (100). — Novic vredništvo nima nobene odgovornosti za reči, ktere razglaša Oglasnik. — Boljši kup kakor so Novice s svojimi dokladanii ni nobenega časnika v našem casarstvu, pa ne vemo tudi, ali ima kak drug toliko mnogoverstnega in na mnoge strani koristnega blaga kot Novice . . . Napačna misel je pa ta, v kteri je še mnogo naših rojakov zapopadenib, da slovenski časniki in knjige so namenjene le preprostemu Ijudstvu po kmetih. Kdor je take misli navdan, ne želi svojemu materuemu jeziku tiste veljave, ki mu gre pred svetom in Bogom, in če bomo sami svoj jezik tako silili za peč, se ne smemo čuditi, ako se inu ne godf drugač od druge strani.. Kar so po priporaoči svojih častitih pisateljev dosedaj bile Novice — središče slovenskega novinarstva — to biti želijo tudi v prihodnje, pravi dr. Bleiweis v povabilu na naročbo (394). Kakor pridne čbelice bojo tudi vprihodnje urno urno donašale slovenskemu narodu vse, kar mu utegne koristiti na mnogotero stran .. . Ker pa hodijo Novice po vseh slovenskih okrajnah, si raorajo prizadevati, da govore jezik, ki je večini razumljiv; nikar naj se tedaj ne terja od njih, da bi bile zgolj le sainoljubne Krajnice; nasproti pa naj se jina tudi to dovoli, da ostauejo le Slovenke in da ne segajo dalje". —