Si.D.
TEMA
Glasnik S.E.D. 41/3,4 2001. stran 4f>
Izvirni znanstveni članek/1.01
Lilijana Medved
farska padstva v lovrencu na pohorju, njena obnova in revitalizacija
Zgodovinsko gledano je imelo sadje v prehrani na celotnem območju Slovenije vedno pomembno mesto. Temu so botrovali ugodni naravni pridelovalni pogoji, še zlasti pa uvedba t. i. umnega sadjarstvu ob koncu 18. in začetku 19. stol., ki je imelo izvor v fiziokratskih načelih in upravnih reformah takratne monarhije.
Pomembno je, daje to obdobje prineslo obilo uradnih poročil o stanju sadjarstva tudi v slovenskih deželah ter navodil za kmete o izboljšanem in načrtnem sadjarstvu. Znano je namreč, da so imeli dotlej urejene sadovnjake večinoma le samostani, župnišča in graščine. Vidni rezultati prizadevanj tega časa pa so se med kmeti pokazali šele v sredini in proti koncu 19, stoletja, ko je dosežen precejšen napredek pri uvajanju novih sort in usmeritvi pridelkov tudi na trg. Na območju Lovrenca in okoliških predelov Pohorja so bile prijazne razmere za pridelavo sadja, zlasli jabolk, hrušk, češpelj. sliv in orehov. Domačije so imele svoje pungarte, kot še danes imenujejo predvsem stare sadovnjake, v njih pa so prevladovale jablane in hruške. Češplje in slive so zavzemale bolj obrobna mcsta„ medtem ko so orehe sadili bliže dvorišč in gospodarskih poslopij. Omenili je treba tudi češnje, ki so bile manj številne, vendar povsod zasajene. To je podoba, ki se v glavnih obrisih kaže še danes na večini tradicionalnih domačij.
Na kmetih so največ pridelanega sadja porabili kar doma. Zgodnji sadeži so se pojedli sproti, zimsko sadje, predvsem jabolka, pa je v dobrih kleteh lahko dočakalo tudi naslednje poletje. Najbolj zaželen jesenski produkt je bil gotov« mošt, ki so ga nujno potrebovali za delavce. Stiskali so ga iz vseli vrsl jabolk in hrušk moštnic. Dokaj
pomembna je bila tudi žganjekuha. «Šnops» so pridobivali iz sliv in češpelj včasih pa tudi iz kislega mošta, ki je ostal od prejšnjega leta. V prehrani tamkajšnjega prebivalstva je bilo zelo pomembno posušeno sadje, čemur so namenili dobršen del svojega pridelka. Sušili so češplje. jabolka in hruške. Jabolka, ki so morala biti manj sočnih vrst, so razrezali na štiri ali več »krhlov« ter posušene imenovali »platičk. Najboljše hruške za sušenje so bile »bobunice« oz. tepke, sušili so jih v celem ter jih imenovali »kloce«. Ce je bilo sadje dobro posušeno in ustrezno shranjeno, je bilo užitno tudi več let. Jedli so ga pozimi, samega ali pripravljenega v kompotih. koi priboljšek nedeljskih kosil. Dodajali pa so ga tudi v mlečne kaše. ki so jih kuhali predvsem za večerje, ter iz njega pripravljali značilni sadni kruh. Uporaba doma posušenega sadja v redni prehrani prebivalcev Lovrenca in okolice se je občutno zmanjšala med drugo svetovno vojno, zlasli pa po njej.
Kje so sušili sadje
Ko sem spraševala starejše ljudi po Pohorju, kje so nekoč pri njih sušili sadje, je bi! najbolj pogost odgovor, da kar v krušni peči. Takoj ko so iz peči vzeli kruh, so
Lovrenc na Pohorju, pajstva leta 1985. dokumentacija ZVNKP Maribor.
Lovrenc na Pohorju, pajštva leta 1985. dokumentacija ZVNKD Maribor.
dali vanjo sadje, pripravljeno na posebnih, prilagojenih predalih, lesenih ali spletenih iz šibja. Ponavadi se sadje ni posušilo po eni peki kruha, temveč je moralo počakati še naslednjo. Četudi so pri nekaterih hišah obstajale posebne sušilnice, so jih marsikje sčasoma opuščali, saj je bilo sušenje v krušnih pečeh bolj preprosto, povezano z nižjimi stroški, pa tudi količine sušepju namenjenega sadja so se zmanjševale. Vendar viri in literatura za starejša obdobja govorijo o veliki razširjenosti samostojno stoječih sušilnic za sadje v slovenskem Prostoru. Podobno kol kovačije so bile na kmetijah zaradi nevarnosti ognja nekoliko umaknjene od glavnih Poslopij. Oblikovane so bite različno, od preprostih do bolj dovršenih oblik in tehnologij. Na Pohorju, pa tudi v drugih delih Slovenije, predvsem na Koroškem in Gorenjskem, so lem sušilnicam rekli pajštve. Izraz Pajštva naj bi prišel od nemške besede badstube.
I-111 reriL- na Pohorju, notranjščina preti obnovo (dere. valji za Premeščanje). 1994, dokumentacija ZVNKD Maribor.
preprostih, enoprostomih stavb z zidanimi pečmi, ki so jih kurili z zunanje strani. Namenjene so bile skupnemu umivanju ali celo parnim kopelim. Ko so jih v 18. stol. pričeli opuščati, so jih postopoma preoblikovali v sušilnice za sadje in lan ter tudi v začasna bivališča, l iste, zelo redko ohranjene sušilnice za sadje, na katere sem naletela na obravnavanem območju, so seveda iz precej mlajšega obdobja, zgrajene zgolj za namene svoje osnovne dejavnosti.
Kako smo obnavljali pajštvo v Lovrencu
V Lovrencu na Pohorju sta se ohranili dve samostojno stoječi sušilnici sadja. Ena na Gornjem trgu pri Petrunovih, druga je del župnijske posesti in Sloji izven jedra naselja, jugozahodno od cerkvenega kompleksa. Predmet moje obdelave je slednja, tako imenovana farška pajštva. Zgradili so jo za potrebe župnijskega gospodarstva, najverjetneje v drugi polovici 19. stoletja. Franci scejsk i kalaster iz leta 1825 je na tem mestu še ne omenja. Sušilnica večjih dimenzij je služila najprej župnišču, kasneje pa vsem tržanom in okoliškim kmetom, ki niso premogli lastnih sušilnic. Farška pajštva v svojem začetnem obdobju najbrž še ni imela funkcije »ljudske sušilnice«, gotovo pa je. da je tako delovala vse do leta 1949. ko je nato za dolgo ugasnila. Pravokotno oblikovana, delno zidana, delno lesena Stavba sušilnice jc nastala istočasno, kar kaže enotni temeljni zid, grajen iz kamna. Nadgradnjo sestavljata dve, po velikosti skoraj identični polovici, in sicer zidana s sušilnico v ožjem smislu ter zaprt lesen pred prostor. Podstrešje sušilnice zapirata lesena čelna zatrepa s
SiD.
TEMA
w
Glasnik S.E.D. 41/3.4 2001, stran 48
# £1
i*.
■ lljim	i,	V	lu 1
'.	. ¿^EbASi&^vv HKH i"i ftiBMl fe&s F1	.j
Lovrenc na Pohorju, pajštva po obnovi, detajl ■ kuriščna odprtina. 1999, dokumentacija ZVNKD Maribor
prezračevalnima linama in vrati na južnem zatrepu. Streha je strma simetrična dvokapnica z opečno kritino. V predprostor sušilnice vodi vhod s severne stranske fasacie skozi preprosta enokrilna vrata. Na lesenem delu obeh daljših fasad sta simetrično razporejeni Še dve podolžni okenski odprtini, zaprti z lesenima zapahoma. Pod zidanim delom sušilnice se nahaja v zemljo vkopana obokana peč, ki se kuri pri dnu z zunanje strani južne stranske fasade. Levo in desno od polkrožno oblikovanega kurišča sta v zidu sorazmerno nameščeni manjši odprtini za odvod dima, saj sušilnica nima dimnika, sadje pa se sme sušiti le na toplem zraku. V notranjosti se nad obokom peči nahaja masiven lesen t ram ovni skelet s tremi pari lesenih, okovanih valjev, po katerih je možno premikati šest lesenih predalov - der. vertikalno razporejenih v tive vrsti. Zaradi vzdrževanja pravilne temperature je prostor z derami zaprt z dvokrilnimi lesenimi vrati ter s stropom iz prirezanih tramičev. Tudi v predprostoru sta strop in pod iz širokih lesenih desk.
Pajštva, s katero sem se kot konservatorka na terenu srečala pred letom 1998, torej pred obnovo, je seveda kazala precej manj idealno podobo, kakor se jo da slutiti iz zgoraj podanega orisa. Nekoliko vlažne, vendar še vitalne zidane stene so izgubile večino prvotnega ometa ter tako razkrile osnovno gradbeno substanco. Med prevladujočim kamnitim materialom so bile vidne opečne dodelave, s katerimi so v preteklih obdobjih sanirali obstoječe stanje. Tudi od obokane peči. ki sojo najverjetneje na novo zgradili v obdobju po prvi svetovni vojni, je ostal le kup stare opeke. Hkrati je bila delno razrušena odprtina kurišča in skoraj v celoti stranske dimne line. Osrednji del sušilnice, vključno s premičnim
valjčnim mehanizmom in derami, je bil zanemarjen in nepopoln. Manjkal je tudi ključni del, to je obok peči. sicer temen prostor pa so razsvetljevale odprtine v porušenem zidu. Lesen opaž susilnice ni bil v celoti poškodovan, prav tako ne stavbno pohištvo. Ker so pred leti Župnik in krajani samostojno obnovili opečno strešno kritino, se v tej fazi s streho nismo več ukvarjali. V letu 1998 smo se osredotočili predvsem na obnovo fasade in notranjščine sušilnice. Večje sekundarne odprtine smo pozidali z ohranjenim kamnitim materialom, ostale razpoke pa zapolnili s kosi opeke, saj smo ugotovili, da so opeko uporabljali za sanacijo zidov sušilnice vsaj že od prve svetovne vojne. Po obstoječem vzoru in na podlagi starejše fotodokumentacije smo iz opeke zazidali nov zunanji lok ognjišene odprtine ter obe dimni lini. Nove apnene omete smo prebelili z
Lovrenc na Pohorju, pajštva med obnovo. 1999, dokumentacij" ZVNKD Maribor.
Glasnik S.E.D. 41/3,4 2001. stran 49
TEMA
lili
Lovrenc na Pohorju, pajStva ponovno de kije, 1999. dokumentacija ZVNKD Maribor.
apnom. Temeljev nismo izolirali, saj smo predvidevali, da bo vlaga sčasoma z delovanjem sušilnice sama prešla iz zidov.
V naslednjem letu smo nadaljevali z obnovo lesene znnunjščine in celotne notranjščine objekta. Odločili smo se za identično zamenjavo samo dotrajanih lesenih delov opaža, tramovne konstrukcije in tal. Ohranili smo obstoječe stavbno pohištvo s pripadajočim okovjem, razen vrat na podstrešje, na katera smo prenesli Očiščeno staro okovje. Dere in ves premični mehanizem je bilo treba očistiti in ustrezno dopolniti manjkajoče ledene in kovane dele. Nov les nismo barvno usklajevali s starim, temveč smo pustili možnost njegovemu naravnemu staranju. Nekoliko več problemov nam je Povzročalo pomanjkanje virov za ponovno zidavo obokane peči. V celoti porušena peč nam je Onemogočala identično rekonstrukcijo. Vedeli smo, da Ji bila iz opeke, kar je glede na večinsko kamnito gradnjo objekta dokazovalo njen kasnejši nastanek. Na Predlog pečarja smo se odločili za klasično zidavo obokane peči iz opeke, ki bo funkcionalno vključevala vse primarne odprtine, in se tako najverjetneje približali Ul(Ji njeni osnovni obliki. Zunanjo stran opečnega oboka srno obdali z ilovnatim ometom. Peč je pri prvem bujenju odlično delovala, dim je našel pravo pot na Prosto in ni prihajal v stik s prostorom, namenjenim za sušenje sadje.
Pajštva ponovno deluje
Obnovo in oživitev župnijske pajštve so omogočili prizadevni domačini v okviru turističnega društva. Z 'temnim posluhom za varovanje kulturne dediščine so
se oprli na strokovno pomoč pristojnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru in skupaj smo uspešno izpeljali načrtovan projekt. Pajštva deluje že drugo leto pod upravljanjem Turističnega društva Lovrenc na Pohorju in prav v teh jesenskih dneh jo nenehno obdaja topel, prijeten vonj sušenega sadja. Vsakdo, ki želi, lahko namreč za majhno plačilo in drva posuši del svojega sadnega pridelka. Franc Vaner, po domače Kašner, pa je ta, ki v pajštvi postori vse potrebno, saj je eden tistih, ki že od nekdaj vedo, kako se mora sadje pravilno sušiti.
Viri in literatura:
CEVC, Tone. Ignac Primožič 1991: Kmečke hiše v Karavankah. Radovljica.
FRANCISCEJSK! KATASTER iz leta I82S za naselje Sv, I.ovrenc.
F1STER, Peter ¡989; Arhitektura Zitjo; Roža. Po4junc. Celovec, GOSPODARSKA IN DRUŽBENA zgodovina Slovencev. V; Zgodovina agrarnih panog, !. zvezek, Ljubljana 1970 MEDVED Lilijana 1998: Strokovna navodila za obnovo lovrenikc »pajštve*. Dokumentacija ZVNKD Maribor. NARODOPISJE SLOVENCEV. 1. del. Ljubljana 1944. LOVRENC NA POHORJU skozi stoletja. 1091-1991. Lovrenc na Pohorja 1991.
PtERZ, Frani 1992: Das Kiirntner FraSchtmuseum in M ari.i Saal. V: Museumsfiihrer. Mana Saal
-	- ¡834: Kranjski Vertnar. II. del Ljubljana.
—	1999: Lovrenc na Pohorju - sušilnica za sadje ali »litrska pajštva«. Besedilo ob razstavi 40 let ZVNKD Maribor, Maribor
Si.D.