Fran Erjavec γ. Na tleli leże Slovenstva stebri stari. Preširen, lovenija jc tožno zaplakala, ko se je raznesla iz Gorice širom naše domovine prežalostna vest, da je srce najpltmenitejšega sina, kar jih ima mala Slovenija, nehalo biti za nas, da je umrl jeden največjih učenjakov, pisateljev in domoljubov slovenskih, da ni več med f nami našega Frana Erjavca. Toda ne samo mi Slovenci oplakujemo danes britko izgubo, ampak z nami vred žaluje razžaloščena mati Slavija po jednem najzvestejših, najznačajnejših in najuzornejših sinov svojih, kateri je povsod in vselej neumorno in neustrašeno deloval za sveto idejo pobratimstva, zloge in združenja. Zlasti naša Jugoslavija zagrnila se je v črnino, ker je izgubila najbolj gorečega blagovestnika zloge in združenja med Slovenci in Srbohrvati. Tolika izguba je britka za vse nas, ker jo čutimo vsi, ker je zadela nas vse v dno raz-žaloščenega srca: slovenski kmet pogrešal bode v Družbi sv. Mohorja najmarljivejšega in najpriljub-ljenejšega prostonarodnega pisatelja; slovenska znanstvena, ukovita in zabavna književnost izgubila je svojega najvrednejšega gojitelja; slovenska domovina, da vsa Slavija ne vidi več v vrstah svojih najzvestejšega domoljuba ; dà to je izguba ncpreračunljiva, ako pomislimo, ila nimamo takih mož, kakeršen je bil Fran Erjavec, ki nas je zapustil v najkrepkejši dobi svoji, ko bi še mogel neizmerno koristiti narodu in domovini. Danes leto dni, ko smo baš na tem mestu opisavali velike zasluge Erjavčeve in ko smo se nadejali, da bode blagi mož deloval še mnogo let na našem književnem polju, nismo pač mislili, da nam ga bode neusmiljena smrt tako hitro ugrabila in ž njim pokopala najlepše nade, katere smo gojili v Franu Erjavcu. Danes, ko nam vsem Slovencem krvavi srce, ko še takorekoč stojimo na grobu milega pokojnika ; danes, ko se potrtega srca poslavljamo od njega, naj se spomnimo še jedne zasluge Erjavčeve, katera ga diči in pouzdiguje nad vse književnike slovenske. Ne najmanjša zasluga Erjavčeva je ta, da jc on povsod zidal, a ne podiral. Za mali narod, kakor je naš slovenski, je to velevažno, ker vsako cepljenje in razdiranje škoduje narodnemu in književnemu razvoju. Uzajemno delovanje morali bi imeti vedno pred očmi. Fran Erjavec je v svojih znanstvenih spisih, kakor tudi v prostonarodnih, negoval tradicije našega naroda; njega ni zavedla novodobna šola prirodoslovcev ; on je kot neumorni pisatelj Družbe sv. Mohorja gojil in širil ista načela tudi kot pisatelj znanstvenih del v najstrožjem zmislu besede. V načelih, katera je zastopal Fran Erjavec v vseh strokah našega književnega delovanja, ni imel zategadelj nobenega nasprotnika, ker ni nikjer prišel v nasprotje z našimi tradicijami. Tako uzorno in plemenito naj bi bilo delovanje vsakega Slovenca, potem bode naše skupno delovanje blagoslovljeno in plodonosno. In zares, Frana Erjavca delovanje bilo je veleplodonosno in za našo književnost največje važnosti. Franu Erjavcu večnaja pamjat! 3 ι8 SLOVAN. Šte V. 2. Iz samote. I. ;akàj si šla med šumni svet, Ì&D Zakaj ostavila samoto? Zvenel bo tvoj prenežni cvet, Ko čutil bo sveta mrzloto. Zakàj si šla? . . . Glej, tu je mir, Tihota, pokoj tukaj vlada ; Tam zunaj šum in hrum, prepir ! . . Gorjé, gorjé ti, deva mlada 1 II. ^^J^Šjihar buči, besni . . . Srcé strahu, jadu trepeče Molitvo jezik moj šepeče . . Vihar buči, besni. Božanstvo, čuvaj cveti Krog njega divja burja brije, O, tvoja roka naj ga krije . Božanstvo, čuvaj cvet! III. sklè, o tebi ni glasu, Odkar si šla od mene; Sreč naj mira mi jadu In lice naj mi vene ! Kaj né, kaj tega tebi mar? . . . Obdaje te blestota In zapeljivi mestni čar . . . Pozabljena samota ! Jos. Klemencič. Z nesrečnim srcem, z mračno dušo nesrečnim srcem, z mračno dušo 9 ( )stavil dóni sem mladolét, Iskat ljubezni sem uzorne Napravil se mej tuji svét. Kakor deseti brat v tujini Nemirno blodil sem okrog . . . Ah, glédal mnogo sem radosti In jok obupen čul sem mnog ! Posetil jasne sem gradove, Kjer blaženstvo bajnó cvete, Prestopil prag sem nizke koče, Kjer v siromaštvu človek mre. A blaženci v gradovih jasnih Ljubäv imajo le za sé, In siromak pod borno streho O njej besedice ne vé. Občudoval v dvoranah svetlih V begótnem plésu se vrteč Krasoto mnogo sem nebeško In mnóg pogled žarno goreč. Prečestokrat pa kras telesa In pogled kakor solnce čist Zakriva v prsih trdosrčnih Sovraštvo, zlobo in zavist . . . V očeh ti, deva črnolasa, Ljubav najčišča se žari; — Ah, zri na mé in lek čaroven V nesrečno mojo dušo lij ! — Mej samostanskimi zidovi < Itožni mrtveci žive — Kedaj, kedaj pa zelenele In cvétle véje so suhé?! — — Z nesrečnim srcem, z mračno dušo Ostavil dom sem mladolét, Z nesrečnim srcem, z mračno dušo Povrnil sem domòv se spét. A česar sem po širnem svetu Povsodi le zaman iskal, To ozki dom mi milostivo S teboj, dekle, je daroval: Fr. Gestrin. Iz spominov mlade žene. Spisal Anton Funtek. II. In videla sem ga odslej vsak dan, tega zanimljivega tujca. Kakor stotnik svoje dni, slonel je tudi on često na oknu — pač samó na večer — in nikoli ga nisem videla brez tiste kape in tiste dolge pipe. Kje je hodil čez dan in kaj je počenjal, tega nisem vedela v prvem času in tudi Blagota, ona ista Blagota, ki sicer vé vse, kar se godi v mestu, zvedela je samó to, da je tujec sam za se, kosit pa da hodi v krčmo k Antonu Stolu. Moj Bog, komu bi se o takih okolnostih ne uzbudila radovednost: Da, radovedna sem bila neizmerno in srdita neizmerno, da ne zvem ničesar. Blagota pa je bila moja žrtev, na katero sem izlivala svojo togoto in prav nič mi ni dejalo, če je časih nejevoljno zamrmrala na me in me hudobno pogledala s tistimi sivimi očmi. Moje srcé je v tistem času otrpnelo za vse njeno godrnjanje, odmrlo za zlobne opomnje, s katerimi si je lajšala prepolno dušo svojo! Skoda le, da so njene zadnje besede po navadi umirale v burnih glasovih, kateri so kipeli iz klavirja, ko sem z močjo udarjala nanj, — kot vihra, kakor je dejala Blagota v sveti jezi svoji! . . . Oni tam na nasprotnem oknu pa je slonel takó hladno, takó malomarno, kakor da je izklesan iz kamena, Štev. 2. SLOVAN. '9 in niti onega suhotnega nasmeha ni imel, s katerim me je pokojni stotnik tolikrat razjezil! . . . Ali dražil me je vender le tä tujec ! In kakó ! Zakaj ne kaže do nobene stvari zanimanja, zakaj zrè takó ledeno doli na ljudi ali pa tja v daljavo, vedno sam, vedno kadeč ? . . . Moj Bog, to mora biti jako dolgočasen človek, še bolj dolgočasen kot oni Peter Osat in še bolj kot strogi gospod stotnik, kateri vsak dan takó zamišljen in dolgočasno stopa mimo naše hiše I . . . »To je,« rekla sem, kakor bi bila dejala Blagota, in razsrdila sem se še huje. Čez tri ali štiri dni pa je prišla Blagota; obraz jej je bil nabran v skrivnostne gube, iz katerih je gledala neka samosvest, in precej sem uganila, da je kaj poizve-dela o tujcu na nasprotnem oknu. Slikar da je, rekla je zaničljivo, ali ne tak, ki slika božje podobe, tak bi bil še kaj vreden, nego dan za dnevom hodi po goràh in prinaša s seboj neke čudne slikarije (Blagota rabila je drug, krepkejši izraz), na katerih ni videti drugega, nego stare, pol razsute hiše, nekaj dreves in sinje nebo. »Pač vredno,« pristavila je zaničljivo, »da za takimi stvarmi lazi po hribih! Stare hiše, drevesa, nebó, kakor da bi nič drugega ne bilo na svetu. To mora biti jako dolgočasen in priprost človek. Da se mu le ljubi ! Jaz ga ne maram.« Molčala sem na te besede, ali tujec si je pridobil mahoma moje spoštovanje. Slikar torej, umetnik. Tak seveda ni, da bi hodil s temi dolgočasnimi ljudmi, kakor je sodnik, Peter Osat, tisti Vojteh Suša in kar jc še teh gospodov. Nekako plašno gledala sem zvečer na okno, kjer je zopet slonel tujec, in čudno mi je bilo pri srcu. »Tak umetnik je izvoljenec božji,« dejala sem na tihem, »in vreden zanimanja. Jako radovedna sem nanj.« Ali še bolj radovedna sem bila nanj radi neumlji-vega vedenja tete Ivane. Še bolj tiha je bila kot sicer . ?n često sem videla, kako je vsa zamišljena gledala na nasprotno hišo in potem kakor sanjaje v daljavo. Celò uzdihnila je časih, — cernii? Radi tujca: Ali ga je že videla poprej, ali ga je poznala ? Niti danes ne vem, kaj mi jc branilo poupraševati jo po uzroku njene zamišljenosti. Cesto so bile mi besede in prašanja na ustnih, ali ko sem jo videla tako zamišljeno, tako zatopljeno, nisem je mogla ničesar upra-šati. Ali jezila sem se na tujca in od jeze jokala . . . In nekega dne zagledala sem ga, kaki) je stopil iz nasprotne hiše ter stopal naravnost v — našo hišo. Plašno obrnila sem se od okna ter hitela k teti Ivani. Ravnokar slonela je zopet tako zamišljena v svojem naslanjaču in polu izgotovljeno ročno delo ležalo je mirno v njenem naročju. »On gre!« uskliknila sem tiho, malone boječe. Stresnila se je pri mojih besedah in srepó uprla svoje okó na me, potem pa si je pogladila nagubano velo. »On: Kdo grč:« dejala je ostrmela. »Nu on, tujec iz nasprotne hiše,« hitela sem z odgovorom, »in k nam gre. teta Ivana, v našo hišo —« »Bodi pametna, Olga, kaj hoče tujec pri nas?« Glas njen se je lehkotno tresel pri teh besedah. Hipno je ustala. »Pri nas nima ničesar iskati,« dejala je trdo, kakor je nisem slišala še nikoli, in njeno oko je gorelo, »tudi mislim, da ne gre k nam. Motila si se, Olga,« pristavila je mirneje. Ustopivša Blagota zabranila mi je odgovor. V roki je držala elegantno karto ter dejala, da oni gospod, tisti slikar čaka pred durmi. Če ga hoče pustiti v sobo, upra-šala je zaničljivo. Teta Ivana pogladila si je zopet čelo ter molčala za trenotje. * »Naj ustopi gospod,« ukazala je naposled, ali okrog usten legel jej je čuden izraz. Premagati sem skušala ■ svojo radovednost, ali kaj — nehote ozrla sem se po imenu na oni karti ! »Ivan Bojan,« čitala sem poluglasno. Hm, lepo ime, vsekakor lepše nego Peter Osat, Tilen Volk ali Vojteh Suša! In prav je to, da je prišel, bode vsaj videla teta Ivana, da se nisem motila . . . Ali teta Ivana, Ivan Bojan ! Ne vem, kaj sem prav za prav mislila v tem hipu, toda jako čudno se mi je zdelo, da imata oba jedno in isto krstno ime. Oh, bila sem pač zopet jedcnkrat prav priprosta v tem trenotju ! — Še bi bila razpletala nadalje priproste svoje misli, da ni v tem hipu ustopil gospod Ivan Bojan. Radovedno sem pogledala nanj, da si ga ogledam oil blizu. Bil je zares jako lep. Visoko čelo jc imel, temnorujave, malone črne lasé, gosto temno brado in velike, duhovite oči. Rasel je bil visoko, opravljen priprosto, a izbrano. S kratka: lep je bil in tak, kakor sem si vselej mislila umetnika ! Kar obviscl je moj pogled na njem. Ivan Bojan priklonil se je na lahko in teta Ivana ponudila mu je sedež. »S čim vam morem služiti, gospod Bojan:« upra-šala je uljudno, a takó hladno, da so me kar jezile njene besede. Teta Ivana, ki je sicer toli prijazna z vsakomur, 1 bila je takó hladna z Bojanom, ki jej gotovo ni nikoli storil nič zalega, katerega vidi prvič v svojem življenju in morda nikoli več pozneje . . . To zares ni bilo lepó od tete Ivane! Ozrl se je na me z uprašajočim pogledom, in teta Ivana pristavila je brž : »To je moja netjakinja Olga.« Sedaj priklonil se je Ivan Bojan meni in vsa rudeča odzdravila sem mu na lahko z glavo. Samo jeden hip uprl je v mene bistri pogled in zdelo se mi ji', kakor bi me zaskelel v srcé njegov pogled. Bala, resnično bala sem se tega očesa ! »Jaz sem pred kratkim pregledoval listine pokojnega svojega očeta,« pričel je Kan Bojan s prijetnim, polno-zvenečim, ali hladnim glasom, »in dobil zavitek- /. naslovom: »Gospodični Ivani Dolesovi v Hrastju.« Pred kratkim naselil sem se tu v Hrastju, ali radi raznih poslov in radi tega, ker ne zahajam v druščino, nisem utegnil poizvedovati po gospodični, katere ime sem citai na zavitku, dasi bi bila to moja dolžnost. Včeraj še le povedal mi je gospod Peter Osat, da je gospodična Dole-sova moja bližnja soseda, in zato sem danes toliko prost, da vam izročim omenjeni zavitek. Če že nekoliko pozno, oprostite!« 20 S L OVA Ν. Štev. 2. Kako hladno je govoru vse to. kakor da bi sklepal kako trgovino, ali vender, kako prijetno so zvenele besede njegove! Poslušala bi,ga bila ves dan. ko bi bil hotel govoriti. Samó to mi ni bilo po volji, da se je radi tete Ivane obrnil do tistega pustega Petra Osata, kakor da bi mu nihče drugi ne bil mogel povedatkkaj. In kakšen zavitek jej je prinesel ? Od kod je njegov oče poznal teto Ivano? A kakó bi bila jaz vedela to? Teta Ivana ni z menoj nikoli govorila o svoji mladosti ; skrbno, da. boječe izogibala se je vsem dotičnim uprašanjem. Toliko da nisem v svojih mislih preslišala, kar je odgovorila teta Ivana; uzdramil me je le njen hladni, trdi glas. · »Zahvaljujem vas, gospod Bojan, za vašo prijaznost in vaš trud,«; dejala je in uzela zavitek. Jeden hip zrla je na tiste besede, katere so bile zapisane na njem, megleno, malone mračno, ali le jeden hip. Ko je potem nadaljevala svoj govor, zrla je zopet hladno kakor poprej. »Vaš oče, gospod Bojan, bil je časih moj dober prijatelj,« rekla je počasi, »ali pozneje ga nisem videla več. Da jc umrl, to mi je jako žal. In tudi vas morala je ta izguba močno zadeti?« pristavila je z mehkim naglasom. »Tudi mene? Vsekakor,« pritrdil je Ivan Bojan, »in tem bolj, ker tedaj nisem bil doma. Vest o njegovi smrti došla mi je v malo mesto italijansko — prepozno ! Ko sem se vrnil, takrat so ga že pokopali.« Sklonil jc glavo. Ubogi mož, kakó se mi je smilil ! Zdaj stoji sam na svetu, nikogar nima, da bi ž njim čutil nesrečo in ga tolažil! To mora pač hudo biti . . . Nastal je molk. Teta Ivana zrla je zamišljeno pred sé na zavitek, kateri je še vedno držala v roki, on pa si je z rokó gladil visoko čelo. Jaz se nisem upala govoriti. »In vaša — vaša gospa mati?« uprašala je teta Ivana naposled tiho. Bridek nasmeh pokazal se mu je na obrazu. »Mrtva,« dejal je, »že pred desetimi leti. Sedaj sem sam, čisto sam.« Zopet jc zrla teta Ivana na svoj zavitek. Ko je uzpogledala, menila sem, da je bilo njeno okó nekoliko prijazneje. »Pomilujem vas, gospod Bojan,« odvrnila je odkritosrčno, prijazno, »ali takim ranam ni zdravila. Gas jedino jih zaceli, če tudi še le po mnogih letih.« »Malone osupel jo je pogledal in vender povedala je nekaj tako navadnega, kar se sliši vsak dan. Ali ga je osupnil tisti njen mehki glas, zveneč takó otožno v svoji mehkoti? Ali tisti bridki izraz, kateri je kazalo njeno lice in kateri je osupnil celo mene? »Gotovo,« reče s poudarkom, »dasi po mnogih letih. Vender, to so žalostni spomini in bojim se, da vas dolgočasim ż njimi.« Moj Bog, od kod sem zdajci dobila pogum? »Nikakor!« dejala sem hitro namesto tete Ivane, ali žarna rudečica oblila me jc, 'ko sem izpregovorila to besedo. Saj je bila prva v vsem razgovoru in jaz nisem imela pravice odgovarjati namesto tete Ivane! Obrnil se je k meni in čuden nasmeh igral mu je na ustnih. I -..i »Veseli me, da se takeVzanimate za me,« dejal je j potem resno, takó resao,da sem-kar strepetala, »ali bo-I J■ ·'ο«: snia. · · ' .· : .r -q-,.. .. ..: i tniif. ;.'VTiefo, ljuba teta Ivana,« zaihtela- setvi naglas; »kaj .ami je, kaj jočete?« In goreče poljubljala sem jo na čelo. Ona skušala je nasmehljati se in z robcem otrnila si je solze iz oči. ' Λ »Nič?, nič> odgovorila je hitro in se lahko izvila iz •nVojega objetja. »Nespametno dete, zakaj ne spiš; jednajst je že ura. Pojdi spat, Olga; glej, luč že poJàptìN »Ali kaj vam je, teta Ivana?« ponovila sem jaz in jej skrbno zrla v obraz. »Dokler mi ne poveste, ne grem, ne morem spati. O ljuba, zlata teta, povejte, kaj vam je, zakaj ste jokali ?« Srepo me je zrla. »Pozneje, pozneje,« rekla je naglo in ustala. Pri tem obvisel je njen pogled na razganenih pismih in urno spravila jih je na eden kup. Jaz pa sem hipno spoznala, da je jokala radi pisem ! »In ta pisma?« rekla sem. »Je li, radi njih ste jokali ? O, dajte jih sèm, da jih uničim. Lepo vas prosim, teta Ivana!« Że sem stegnila rokó po tistih listih, ali teta Ivana prijela jih je krčevito. »To ne grč,« pouzela jc resno, »tega ne smeš, Olga. In zdaj te prosim še jedenkrat, pojdi spat ! Jaz sem tudi takó trudna, takó zelo trudna!« Laskaje sem se jej privila in tiho jokala. »In zakaj ne, zakaj jih ne smem uničiti, ako so takó žalostna ? Zakaj jih citate, ako so tako žalostna ? Jaz kaj takega ne morem citati. ( ) dajte jih sèm, tä žalostna pisma!« Zrla me je razmišljeno. »Žalostna pisma, praviš ? Dà, žalostna so, ali vse, kar je žalostno, ne more se, ne srne uničiti. Ta pisma so moji sveti spomini.« Izpustila sem jo. »Tako?« uprašala sem presenečena. »In to so tista pisma, katera je prinesel danes gospod Ivan Bojan?« Prikimala je z glavo. »Tista pisma.« »Ali to je zelo neuljudno od gospoda Bojana,« uzkliknila sem srdito, »da vam nosi taka pisma. Zakaj jih ni obdržal sam za se, zakaj jih ni vrgel v ogenj?« »Tega ne razumeš, Olga,« rekla je teta Ivana, »ti pisma so moja in on mi jih je moral izročiti. Ali zdaj dovolj o tem. Pojdi, Olga, pojdi in — lahko noč!« Kakó presrčno sem jo tedaj poljubila in kakó iski'eno. Pa saj je bila takó žalostna, ljuba moja teta Ivana ! »In to mi obečate, tla ne boste več čitali nocoj?« rekla sem proseče. »Obetam, dete.« »In da jih ne boste čitali nikoli več?« Namesto odgovora zaprla je pisma v svojo omaro in dela s tožnim smehom: »Lahko noč, Olga!« Potem pa me je z lahno silo tirala do vrat. »In nikoli več jih ne boste čitali?« uprašala sein trdovratno že med durmi. 22 SLOVAN. Stev. 2. »Ne vem,« odgovorila je teta Ivana in s tem odgovorom sem morala biti zadovoljna. Ali nesrečna sem bila in srdita neprimerno; nesrečna radi tete Ivane, srdita radi tistega Ivana Bojana, ki onih pisem ni obdržal sam za se. Zakaj jih ni uničil r In kaj je pisano v njih, da so takó žalostna? — — Oh, prav gotovo, to je bil prvi nesrečni dan v mojem življenju! palje prihodnjič.) Hrvaški Spisal J. ¥(D9 vseh narodih so si nazori kmetiški jako podobni, kar ni čudo, kajti životari trpin orätar malone povsod v istih nadah, v istem strahu, pod pritiskom istih naravnih moči in koder je vladalo fevdalstvo, tudi istih društvenih razmer. O kajkavskih kmetih morem povedati le posamezne prigodke, katere sem doživel med njimi, in razne opomnje, mnenja in domišljaje, katere sem slišal iz ust njihovih teh 14 let, ko sem prebival v domovini njihovi. Trud svoj si bom kolikor toliko olajšal, ako se postavim na negativno stališče. Prej nego pozitivna svojstva hrvaških seljakov naznanil bom rojakom svojim navade in razvade, katerih nisem našel na Hrvaškem, ki so se pa marsikje prehobotno razvile in raztrosile po naši Sloveniji. Po trojedni kraljevini popotoval sem mnogokrat z večine peš. Prekorakal sem to zemljo po različnih cestah, potih in stezah od morja do Drave, od mejnih Gorjancev do slavonskega pogorja. Blodil in hodil sem po gluhih samotah in po ljudnatih vaseh, ali nikdar in nikjer ni mi se pripetilo, da bi me bil prosti narod grdogledil, žalil z zbodljivimi zabavljicami in surovimi psovkami in grozil mi se s pestmi, kamenjem in batinami. Na Kranjskem ni mi se godilo tako dobro. O gorenjski robatosti bom molčal. Izkusil jo je že marsikateri popotnik in tudi pred c. sodišči morali so se že dostikrat zagovarjati tamošnji negodniki in rogovileži. Dolenjci slove za dokaj bolj prijazne in pohlevne. Ta glas mi je potrditi, ali tudi med njimi nameril sem se dosti potov na grdo surovost. Ljudje pozdravljali so me kdaj v obraz prav sladko in skoro presrčno ; ko so me imeli za hrbtom, pa so mi se jeli hudobno smijati in rogati. Jedenkrat sem videl, ozrši se, da so mi kazali odrasli fantje fige in jezike ! Mladi romarji, ki so šli izpod Gratia, zadrli so se nad mano: Prokleti škric, ali ne boš tekel? Začeli so iskati kamenja. Da so ga našli, metali bi ga bili brez dvojbe za mano. V preČinski župniji preganjali so pastirji bolj po gosposki oblečeno Topličanko pol ure tlaleč z nesramnim kričem in krepelci. Ko sem jih pokaral, odrezali so se mi: Vi nimate nikake pravice grajati nas. ker nam ne režete kruha. V Novem mestu so se kmetiški paglavci tepli in kepali okoli kapiteljske cerkve". Od vseh strani letel je sneg v cerkvene stene in vrata. Komaj sem jim jel očitati to nespodobnost, zbogali so se med sabo in začeli zložno kepati mene! \a Hrvaškem poupraševal bi človek zaman po vzgledih takove sramotne samopašnosti. Pozdravljali so me na potu povsod jednako priljudno možje, žene, starci, mladeniči, otroci in celò pastirji. V krčmah so se domačini in pivci prelju-beznjivo pomenkovali z mano ali pa me puščali brez ogovorov spoštljivo na miru. Nikoli me niso nadlegovali s trapasto in nesramno radovednostjo, tla bi jim povedal. spomini. Trdina. Ije.) kdo sem, čemu kolovratim po svetu, koliko denarja nosim s sabo in kakove prihodke imam na leto. Kranjci pa so hoteli zvedeti marsikje ne le te, ampak še mnoge druge take reči in skrivnosti, ki jim niso bile čisto nič mari. Slovenci se zaletavajo v človeka najrajši, kadar so pijani. Hrvat ostane z večine pohleven in miren tudi če je vinski. Sploh pa sem srečeval v trojedni kraljevini veliko manj pijancev nego v svoji domovini. Navlečejo se ga tamo skoro le ob nedeljah, zlasti o proščenju ali pa ob kaki posebni priliki, na pr. na sejmeh. Pri nas pa razsajajo vinski bratci dostikrat brez razločka, naj bo petek ali svetek. V Novem mestu je ponedeljek tržni dan. Mnogi gredo v mesto brez nujnih opravkov, samo zaradi pijače in druščine. Večkrat naštel sem v jedni uri po petdeset takih, ki so se vračali domov popolnoma pijani. Na Hrvaškem stoje ob delavnikih krčme prazne. S prijateljem Valjavcem srkala sva ga marsikako sredo in soboto po-polutlne v medmurskem Nedeljišču, ali sedela sva v go-stilnici menda vselej sama. Z majorjem Strohuberjem pila sva ga meti tednom tu pa tamo po vsem varaždinskem obližju in oba sva se silno čudila, da ni bilo nikjer nič kmeti.ških pivcev. Našla jih nisva nikoli niti v judovski beznici, dasi se sploh misli, da zapravljajo pri Judih lahkomiselni seljaki vsak dan bodočo svojo žetev in berbo. V Biskupcu setlel je z nama v župnikovi gostilnici kdaj kak varaždinski gospod, kmeta pa nisva videla nikdar nobenega. Isto tako potrdil mi je v ti vasi kmetiški krčmar, da hodijo prosti ljudje k njemu samo ob nedeljah in praznikih. Jednako treznost zapazil sem v Lu-poglavi, Ivaniću, Ougem selu i. t. d. Krčme bile so po teh krajih takrat jako redke in še te niso imele ob delavnikih nič gostov. Tod nisem se nameril skoro nikdar na kakega pijanega človeka, niti o blagdanih. Krčmarili so na Hrvaškem ali domačini ali Judje ali pa slovenski zakupniki. Kajkavski Hrvati in [udje niso me prekanili nikoli ne za krajcar, rojaki pa so me večkrat nekoliko oplahtali. Postregli so mi res tla bolje od drugih, ali za ta trud jemali so si povračilo. Računih so mi kdaj precej već nego znanim pivcem in med drobižem, ki so mi ga dali iz goldinarja, dobil sem do malega vselej kak stoičen ali napačen denar, ki ga nisem mogel potem zvesti. Na zapadnem Hrvaškem- popotovalo seje tako brezskrbno in varno kakor po Sloveniji. Nikjer nisem cul, tla bi bili zaskočili koga razbojniki. Hrvaške Cigane sem spoznal, da so tlosti menj nadležni nego njih kranjski in štajarski sorodniki. Uzrok je gotovo ta, tla si služijo kruh tudi z delom in ne le s tatvino, sleparstvom in beraštvom, kaki lina pr. zloglasni dolenjski Brajdiči in Jurkoviči. Tudi hrvaški psi ponašali so se proti meni povsod mirno in pristojno. V domovini bilo mi se je boriti jako pogostoma Stev. 2. SLOVAN. -3 z zlobnimi grajskimi, župniškimi in ciganskimi cucki. Kmetiški niso bili baš tako divji in grizljivi, ali tudi nad njimi moral sem marsikdaj vihtiti palico. Lajali so za mano skoro v vsaki vasi, dostikrat spremljevalo me je pasje krdelo do zadnje hiše. Na Hrvaškem nahajalo se je teh živali na kmetih desetkrat menj nego na Kranjskem. Tudi to mi jc omeniti in pohvaliti, da v trojedni kraljevini nisem videl nič postopačev, ki bi bili pohajkovali in se klatarili delavne dni brez posla. Na Slovenskem dobi se takih lenuhov dovolj po mestih in na deželi. Te in še mnoge druge opazke in izkušnje so me uverile, da morajo biti kajkavski kmetje pošten, zmeren, priden in trudoljuben rod, ki se dobrovolji in to jako pametno samo takrat, ko mu zabranjuje delo cerkvena zapoved. V zapadni polovici avstrijskega cesarstva je že pred tridesetimi leti vse mrgolelo potrebnih in nepotrebnih beračev. Po leti so se nekamo poskrili, po zimi pa so jih celi roji pritiskali v hiše. Bil je pregovor, da poda-jejo jeden drugemu kljuko. Hrvaško deželo našel sem za čudo prosto te nadlege in nadloge. V Varaždinu me ni prosil noben človek kakega daru. Ravnatelja našega so bili obstopili jednoč razdrapani, postami možakarji in mu potožili bedo svojo, da bi dobili kaj miloščine. Ali ti ljudje fliso bili domačini, nego mažarski romarji, ki so šli v Bistrico na božjo pot. Na cesti, ki gre na Stajarsko, pomaljali sta proti meni roke dve beračici, katerih razodeval je jezik, da sta Slovenki. Ko sem počival pred Biskupcem pod starim drevesom na klopi, približal mi se je bolehen invalid ter me prelepo pozdravil in uprašal, če mi sme povedati, kako je izgubil desno nogo. Ubožec se je sramoval, da bi me prosil pomoči kar naravnost ! Tako priljudnega in simpatičnega berača nisem videl nikoli v svoji domovini. Ta usmiljenja vredni invalid je bil pa tudi jedini hrvaški prosjak, ki mi se je prikazal v varaždinski županiji. Tudi Lupoglava in bližnje vasi niso imele ni jednega zastopnika te skrajne človeške revščine. Na potu proti kloštru Ivaniću prijel me je neki capin precej osorno, naj mu podarim nekoliko krajcarjev, ali ta vlačugar ni bil kajkavski rojak. Pritepel se je med civilne Hrvati- iz štokavske granice. Da na Hrvaškem ni bilo skoro nič beračev, zdelo mi se je prečudno in nedoumno že zato, ker so mi pravili premnogi, vere dostojni gospodje o neizrečenem siromaštvu, v kojem životari kmetiško ljudstvo. Iz tega sem pouzel in menda po pravici, da naudaje in hrabri Hrvate prekrasen ponos, da rajši stradajo, nego nadlegujejo ljudi za milodare ali pa da skrbe za reveže svoje blagodušni župljani sami, ne dajoč jim hoditi od hiše do hiše. Dogajalo se je najbrž to in imo, oboje dokazuje plemeniti značaj hrvaškega naroda. Okoli 1. 1860. jeli so se berači tudi v trojedni kraljevini strahotno zarejati in množiti. Ta žalostna prikazen pada najbolj na kosmato vest Bahove vladavine, ^ ki je pospeševala z vsemi načini in sredstvi pavperizem in vrgla med proletarce celò večino svojih uradnikov. — Slovenci se radi pobahajo, da se časti Bog pri nas veliko bolj nego v soseščini. Kdor se sam hvali, govori malokdaj resnico. Tudi slovenska pobožnost je pogo-stoma le unanja in navidezna ali pa celo nikakova. Zlasti moška mladina ponaša se v cerkvi često jako nespodobno. Ne misleč na službo božjo in nje pomen, razgo-varja se, smeje in ozira po lepih in nelepih obrazih drugega spola. Starci po leti dostikrat dremljejo ali pa molijo le z jezikom. Med pridigo se mnogi fantje umikajo iz cerkve, da se zunaj dobrovoljijo in šalijo. Nekateri mahnejo v bližnjo krčmo, drugi pa se za kakim zidom cvenkajo, partajo ali kvartajo. Ce jih doleti po naključju kaka pridigarjeva beseda, začno ji se posmehovati in rogati. Nijedna teh nespodobnosti in grdob ne more se očitati kajkavskim Hrvatom. Molitev ne dohaja niti njim vselej iz srca, ali vsak opazovalec mi je do zdaj še potrdil, da se čast in služba božja v njih ne skruni nikoli z glasnim smehom in govorjenjem, z igrami, burkami, pijančevanjem in pohotnim namigovanjem. Za dobro znamenje njih verskega duha zmatram tudi to, da vsi, vpričo mene in kar jaz vem, niso zabavljali nikoli ne z najmanjšo besedo verskim naukom, cerkvenim obredom in zapovedim ali duhovništvu. Pojedine duhovne presojali so kdaj jako strogo m nemilo, ali stan sam po sebi zdel jim se je tako čestit, uzvišen in svet, da so mu se klanjali z najiskrenejšim spoštovanjem. Kranjce pa sem čul marsikdaj, da so napadali osorno nekoje dogme in obirali duhovščino na vso moč zaničljivo in sovražno. Sosebno Dolenjci kaj radi osmehujejo cerkvene služabnike in besede njihove. Z njimi se kosajo pri vinu in žganju tudi ljubljanski okoličani, ali jih ne dosezajo. Te zabavljivosti nauzeli so se od brezverskih graščakov in drugih »razumnikov«. Kajkavskih kmetov ne prešinjajo in ne mučijo do zdaj še nikake verske dvojbe in sumnje. V mnogih čakavcih pa je pognal novošegni racijonalizem že precej globoke korenine. Seme prinesli so mu domov mornarji iz zapadne Evrope in severne Amerike. — Hodil sem skoz brezbrojne hrvaške vasi, ali tiste grobne tišine, o kateri so mi kvasili rojaki, nisem našel v njih skoro nikjer. To pa je res, da nisem slišal toliko praznega hrupa, prepiranja, psovanja in zadiranja, kakor povsod po slovenskih selih. Prosti Hrvati so zastavni, miroljubni, ravnodušni in dobrosrčni ljudje, ki ne kriče nad družino in sosedi za vsako malenkost. S pravim veseljem gledal sem tudi otroke njihove. Igraje se vedli so se jako pametno. Nikoli nisem zapazil, da bi bili tako divje razsajali in se pretepali kakor naši. Gorenjci deco svojo prav pridno zmirjajo, sujejo in bijejo. Celo tujci smejo jim jo obunkati brez velike zamere. Dolenjci zagazijo često v nasprotno napako, da paglavcem svojim vse dovolijo in jih nič ne kaznujejo. Hrvati ne posnemajo ne teh ne ónih, drže se pregovora: v sredi v zlati skledi. Z otroki postopajo blago in ljubeznjivo, ali jim ne dajó potuhe. Nekoliko jih krote z resnim opominom. Največ pa pomaga to, da jih imajo, kar je moči, vedno pri sebi, da jim ne dajo iztikati po drugih hišah in klatiti se brez dela, koder in s komur jih je volja. Ta modri nadzor jih obvaruje, da se ne more razviti v njih takova samopašnost, nepokornost, jezičnost in po-žrešnost, s kakeršno se odlikujejo pogostoma dolenjski smrkovci ne baš na veliko čast nespametnim roditeljem. (Dalje prihodnjič.) 34 S LO V ĄyN. Stev. 2. t Iz naše vasi. ««...: Spisal- Janko Podgorec. ■ (Konec.)'"-' leko divno nedeljsko popoludne zbira se pred cer- blizu cerkovnije in se pomertkujó jako živo in glasno, kovnijo poskočna mladost in mirna starost. Bosonoga in Na trhlo ograjo malega mostu naslonjena sta dva šibka gologlava deca pogleduje z veliko nestrpnostjo v vežo mlaja; Svileni robci privezani drug k drugemu - vežo z belim, višnjavim in ru- •^r——™-:-■ l;ttiaÌgSÌ^lMM''IBBHI^^B^B^^^BBBB^B dečim papirjem okrašena mlaja. Kar se pripodi po cesti gori trop kričečih otrok obojega spola in se ustavi pred cerkov-nijo, ob straneh mostu in pred cerkvijo, ploskajoč z rokami in veselo kričeč: »Že gredo, že gredo. » — In res se prikaže na ovinku ceste čestita postava prvega selškega krojača Jarneja, ki je bil tudi občinski svetovalec in — načelnik vaške godbe. Pod pazduho tiči mu kos lesa, na katerem se po natančnem preiska-vanju spozna, da ima venderle nekoliko sličnosti s klarinetom. Za njim sopiha debelo člo-veče s potlačenim in na levo uho primaknenim klobukom, v zagoreli in obdrgneni kamižoli, v jirhastih hlačah — katere je za denašnjo slavnost nalašč novic pobarval s črnilom —■ in s čevlji z zavihali. . Trobil je za silo na gozdni rog. Posestnika tega obširnega človeškega stvora nazivali so z ljubko besedico »Pa-vliček «. Prihodnji njegov živenjepisec pride gotovo z malim trudom — a še ta se mu ne bode poplačal — do izvora tega imena in ga dosledno nazival »Po-ličkom«. Hudomušneži klicali so ga začetkom tako, ker je lastnik tega imena često in zelo rad o (T W o w n 3 co x- I-*· C w z zelenjem odicene cerkovnije. Resno zroči možaki, stoječi kraj cerkve, upirajo pomenljive poglede v trebušast in zeleno barvan zvonik župne cerkve, na kateri lijó solnčni žarki, da vid jemlje. Fantje stoje na lesenem mostiču dejanjski kazal, da mu je dobrotni Bog podaril gorečo ljubezen do polnega polička. A ker je sam trdil, da so njegovega očeta krstili na ime Pavel, prideval si" je on, sin svojega očeta Pavla, nekak ponesrečen deminutiv Štev. 2. »Pavliček«. S» to duhovito etimologijo svojega imena branil se je strastno najčešće v Blodnikovi gostilni. Po rokodelstvu bil je nezanesljiv varovalec po-gostoma z večtedenskim prahom pokritega tronožca. Krpal je čevlje le tačas, kadar mu je voda v grlo tekla. Zraven tega postranskega posla prirasel mu je k srcu najbolje klarinet. Bil je godec z dušo in telesom, seveda minorum gentium. Na ženitovanjih bil je jako priljubljena oseba radi dobrih, dasi časih tudi robatih dovtipov. In res v naši župniji skoraj Ni bilo godu, svatovšč'ue, semnja, Da tje bi ne bili vabili gà. Kadar so ga pa le hoté ali nehote prezrli, tačas razjaril se je na vse sile in pripovedoval vaščanom v svoji jezi pri Blodniku, kako je še pri očetu Radeckem bil poznat in obče čislan trobec. »Tačas so ljudje kaj razumeli,« rekel je navadno ob takih slučajih, »in celi oddelki armade korakali so po taktih moje trobente. A ti cepidlačarji v naši vaši nimajo ušes za dobro godbo. Kdo pa zna kaj ? Je li vam Planincev Toma po godu, ki pili na gosli, kakor bi kolesa zaviral ; morete li kot ljudje z zdravim razumom in s tankimi ušesi poslušati, kako Božičev Janče nateguje meh, da se takoj vreme menja. Ej, pojte, pojte, še iskali bodete Pavlička.« — Po teh litanijah izpil je navadno ostanek v kozarcu in nesel svojo globoko užaljenost zakopat domu v svisli mej dehtečo seno. — Zraven Pavlička na desni klipsa v osebi občinskega pisarja Martina poosebljena dolgonožnost, suhost in medlost. Ubogi Martin bil jo radi teh lastnosti — brez atributa -v zasméh razposajeni mladini. Ko sta se nekoč s Pavličkom nekaj sporekla, pravil mu je Pavliček, da bode skušal, da pride Martin v kako koruzno njivo za strašilo vranam. Te laskave besede dale so povod jako čudnemu boju. Skoro pol košare polžev, ki sta jih popoludne nakopala za Blodnikovo sečjo, zmetala sta drug v drugega, in nedolžne žrtve njihove jeze vile so se v smrtnih bolečinah iz razbitih lupinj sredi ceste. Od tega dne gledala sta se vedno pisano. In tudi danes se je videlo, da Pavličku njegov sosed na desni ne ugaja posebno. Jezi ga najbolje to, da se Martin enkrat prestopi, Pavliček pa trikrat in vender sta vedno vštric. Dolgo se veteran Pavliček premaguje in pogleduje občinskega pisarja od nog do glave. Slednjič mu je le preveč in mu z zapovedujočim gla- 26 SLOVAN. Stev. 2. som jako osorno reče: »Korakaj po vojaški!« »Ti boš meni pravil, kako naj hodim. Ti si tam nekje na Laškem drevje otresal in ranjence plenil, jaz, slišiš, jaz sem se pa učil pisanju in branju in . . in . . škoda da bi govoril. Ti ne znaš ničesar, čevljar si za smrtno uro, a jaz sem — poslušaj — jaz sem občinski pisar pa -mirna Bosna!« Tako se je razljučeni Martin odrezal in zaprl sapo Pavličku, ki se je togotil in grizel otekle si ustnice. Mej tem prelaga si Martin z leve na desno ramen in naopak staro harmoniko, kateri je na tipkah znal ubirati strašanske akorde. — Zadnji član našega orkestra bil je na levi nogi šepavi krznar Tine, ki jc korakajoč par korakov za sodrugi pehal velik, na štiri prste širokem jermenu viseč boben. Tine bil je skromna duša, ki se je redko prikazal v druščini, malo govoril, kratko odgovarjal na uprašanja in radi tega, ker se on za druge ni veliko menil, ravnamo popolnoma opravičeno, da ga preziramo. To je bil generalni štab, jedro in sodrga naše god-bene garde, ki jc prišla na denašnjo slavnost polnošte-vilno pod osobnim vodstvom gospoda kapelnika, čegar slava pa žal ni presegala mej skromne naše vasice. Ta garda danes en pleine parade, katere muzikalna izurjenost bi ne rušila zidovja mesta Jerihe, ustavi se pred cerkovnijo. Pavliček mahne nekolikokrat z rogom na levo in na desno, da se zvedava deca umakne za deset korakov na stran. Tedaj pa smukne Samotarjeva gibčna postava skozi cerkvena vrata, dirjajoč po tamnih stopnicah v zvonik, in začne pritrkavati s sodrugi, ki so ga že željno očako-vali. Jarncj opozori svoje gojence, nastavi klarinet na višnjave ustnice, Pavliček naredi isto z rogom, Martin nateguje harmoniko, Tine zbija po bobnu in po beli vasi odmeva dovršena karikatura ne vem katere koračnice že. Skozi okrašena vrata cerkovnje pa stopa par zaročencev videzno ugloben v rajske glasove divnega kvarteta. Morda bi ljubka čitateljica rada znala, kak je bil danes ženin. O tej priliki bodi samo to omenjeno, da je bil tak kakor prej ; in če še pristavim, da bi se bil Matevžek smel že pred dvajsetimi leti oženiti in še ne bi bil premlad, gotovo ne bode več uzbujal zanimanja nežni čitateljici. — Nevesta Mina, ki tako varno stopa kraj ponosnega ženina, je še brdka devojka. Bel venec vrh krasne glave oprijemlje se kaj lepo debelih tamnosvetlih kit. Rosne oči poveša sramežljivo k prašnim tlom, ne ozirajoč se ne na levo ne na desno. Ženske stikajo si glave šepetajoč: »Oh, kako je danes lepa,« in možaki: »Matevžek se pa danes postavlja.« Par pride na mostiček, kjer so fantje pot zagradili. Matevžek, kije od nekedaj že vedel, kaj to pomenja, seže v žep in podeli enemu izmej fantov - dva križevca. Dobro sc je obnesel. V zvoniku pa Samotar tako neusmiljeno bije na »malega«, tla se Pavliček zelo jezi, ker se s tem v prvi vrsti njegova in potem sodrugov njegovih muzikalna vednost tamni po nepotrebnem. Kakor v vsaki vasi, tako jc bil tudi pri nas nekdo, ki je bil povsod, kjer ga ni bilo treba, in nikjer, kjer bi ga trebali. No ta »nekdo« bil je Samotar. V mladosti njegovi ubijali so mu štirje modri mojstri s privijanjem ušes, z leskovko, s postom in z vsemi sličnimi sredstvi lepo znanost mizarstva v trdo glavo. S pomočjo orne njenih sredstev dobil je čez štiri dolga leta tično pismo in tačas je vso noč razgrajal po vasi in dvema prejšnjima mojstroma pobil okna. V ljubezni do poštenega mizarstva bil je — čast komur čast - dosleden do denašnjega dné, ko mu je čas že pobelil mršave lase. Veliko bolje mu je prijalo topiče nabijati nego žeblje zabijati, tičem nastavljati nego omare popravljati, v zvoniku pritrkavati nego deske ostrgavati. Če so o sv. Rešnjem telesu ali o drugih slovesnostih postavljali mlaje, kričal je on najbolj: »oj, ruk! ruk!« in plesal okrog teško sopečih po-stavljalccv, a prijel ni niti količka. V polni in okrašeni cerkvi vrši se svečani akt svetega zakona. Ženin in nevesta stojita pred odičenim al-tarjem, zvesto poslušajoč besede o svetem zakonu, ki jih jima priljubljeni gospod župnik polagajo na srce. Na al-tarju trepetajo blede luči in lagak veter privija drobne goreče jezičke na to in ono stran, a ne ugasne nobenega, i Solnčni žarki lijó skozi visoka barvana okna in odsvitajo i na pozlačenih svetih podobah. Kar se prikrade solnčen žarek, sipajoč svojo milobo skozi omreženo okno na bledi nevestin obraz in izda debele solze, lijoče iz milih \ oči po bledobnem obličju. Ali so to solze veselja ali [ toge - to preiskavati v tem svetem trenotku bilo bi I neumestno. Gospod župnik povijó jima s štolo roki in prav I ko jima podclé slednji blagoslov, zastoka Kobalov Jaka, stoječ v koncu cerkve pri kropilnem kamenu tako bolestno: »Njegova je,« da bolestno in tožno izrečeni be-j sedi obrneta vso pozornost navzočnega občinstva na Ko-balovega Jaka. On pa naredi še velik križ čez. ves obraz, uzdihne turobno: »Amen« in odide potrt iz cerkve. Mrak že polega. Izza skalovitega Grintovca dviga 1 mesec svoje bledo obličje, sipajoč tiho melanholijo po mirni dolini. »Ave Marija« je že davno odzvonilo. V Kobalovi koči stoji na črvivi gabrovi mizi prižgana olje-' niča in osvetljuje skromno pohištvo: dva stola, ki jako malo zaupljivosti uzbujata, okrog zelene peči opraskano klop, v kotu tamnorudeče barvano posteljo in pred strop-nimi tramovi prašno polico. To je glavno pohištvo, ki jasno jamči za revščino, ki si je tudi tu ustanovila svojo podružnico. — Na postelji pa leži žena, bolestna žena. Znakovi približajoče se smrti polegajo jej na žolto obličje. Votlo pokašljevanje, globoki uzdihi in teška sapa greni jej zadnje trenotke živenja. Često zablisne mrklo nje oko v tajinstvenem sijaju, kakor slaboten plamenček, ki z zadnjimi silami zaplapola v plavetnem žaru. Spomini nekedanjih jasnejših dni porajajo znane podobe, dvigajoče se iz polutame in vrsteče se druga za drugo kraj postelje bolestnice. Na klopi pri peči sedi Jaka, nepremično zroč v bledo in upalo materino obličje. Tajna toga razjeda mu srce in strah pred bližajočo se nevarnostjo zrcali se mu po zagorelem obrazu. »Mati,« izpregovori Jaka s tresočim se glasom, »če umrjete, prodam kočo in odidem daleč mej svet. V tem kraju mi ne bo možno več bivati.« SLOVAN. »Jaka,* odgovarja pretrgano na smrt bolna žena, »preden odidem v blaženo večnost, podaj mi še enkrat roko. Pojdi, kamor ti je drago, a kjerkoli bodeš hodil, imej vedno Boga pred očmi.« Zvunaj zabuči močan veter in skozi razpoke prihajajoča sapa hoče ugasniti slabotno plapolajočo oljenico. V viških okrog koče stoječih dreves šumi veter tako tajinstveno, da se Jaku krči srcé. Veter polega, bolestnica krčevito stiska sinovo rokó. Se enkrat završi okrog hišnih oglov in ne gane se potem niti najlahnejša sapica ne. Materina roka omahne, globok, a legak uzdih izvine se jej iz prsi in angelski nasmeh zaziblje se jej na modrih ustnicah . . . Izza sinjega oblačka prikaže se mesec na prostornem tamnomodrem obnebju, ki je nocoj urešeno s tisočerimi krstečimi se dijamanti. Kakih petsto korakov od tega žalostnega prizorišča stoji Blodnikova gostilna. Okna nocoj neobično razsvetljena gledajo v divno noč. Kozarci žvenketajo, godba unema mlada srca in uzpodbuja lahkonogo mladino k plesu, vesela pesen izraža kipeče pevčevo srce. Zakaj pa tudi ne ? Saj Matevžek slavi danes svoje ženitovanje, in dragi moji, to je velik praznik, katerega nima vsako leto v pratiki. — Polnolični Blodnik mane si veselja roki, da bode danes toliko iztržil : obe sobi sta polni in okrog pogrnenih, s skledami, krožniki in kozarci obloženih miz sedi lepo število vaščanov, ki pridno prazne čaše, seve na zdravje ženina in nexestc. Se celò gospod župnik so prišli in to hoče tudi nekaj reči. Stari Podoljščak samega veselja ne vé kaj početi : zdaj zavriska, kakor kak dvajsetleten vasovalec, zdaj zakroži kako poskočno pesen. Dobro rejena krčmarica ravno postavlja napolnjene steklenice na mizo, ko jo Podoljščak prime ne preveč rahlo okrog pasu govoreč : » Nič ne pomaga, plesati moraš z menoj. Ej, Martin, kaj dremlješ? Naredi tisto, saj veš. »V nedeljo jutro vstala bom. Hitro, hitro!« Tine udari nekolikokrat po bobnu za nekako introdukcijo in godci takoj uberò ono priljubljeno narodno popevko. In Podoljščak? No vse ga gleda in se čudi, da more tako hitro prestavljati svoje stare kosti. Mina zašepeta nekaj skrivnostnega v uho svoji slabši zakonski polovici in Matevžek veselo prikimuje. Blodniku prav nič ne razjeda ljubosumnost srca in smijoč se pravi sosedu: »Stavim, da bo ta ples z mojo Podoljščaka gotovo tako utrudil, kakor bi ves dan prekladal otépe. Ha! ha! moja starka jc dobro rejena.« Ko se po končani polki oba spehana in utrujena usedeta kraj peči, odpró se vrata in v sobo se zakadi, kakor bi ga kdo pripodil, Kobalov Jaka. Vsi osupnó, ko vide tako preplašenega in bledega. »Gospod župnik, Matevžek, mati so umrli,« izgovori s tresočim se glasom, zavrti se na peti in odide bliskoma. Kakor bi strela udarila mej svate, tako popari vse ta žalostna vest. V studenec njihovega veselja pal je kamen, skalil vse in godci sosebno imeli so malo upanja, da se to še nocoj izčisti. Gospod župnik se pripravljajo na odhod, Matevžek tudi hoče oditi, da stori svojo dolžnost. Pri odhodu obeča svoji nevesti, da se skoro povrne. Pavliček svojo nevoljo mrmrajoč izraža Martinu: »Stvar bila je v najlepšem tiru, da si kaj prislužimo, in ravno zdaj moralo je to priti. To mi ne ugaja posebno.« Dva dni potem pokopavali so Jakovo mater. Pod nebom podili so se črni gosti oblaki, da niti jeden soln-čen žarek ni seval na bedno zemljo. Iz župnoga zvonika oglaša se turobno zvonjenje. Od Kobalove koče pomika se po mali kolovozni poti proti pokopališču mrtvaški sprevod. Štirje črno oblečeni možje nesó pokojnice telesne ostanke k večnemu počitku. Za krsto stopa Jaka, pokrivajoč si obraz z višnjavo ruto. S pomilovanjem , gleda malobrojno spremstvo nesrečnega Jaka, kateremu je globoka toga poplavila dušo in srcé. Po končanem pogrebu krene Jaka h gospodu župniku in položi pred gospoda* nekaj denarja za sveti- maše v dušni blagor pokojne matere. »Gospod župnik, govori Jaka z ginenim glasom«, preden odhajam, zahvaljujem vas iz srca na vsem, kar ste moji pokojni materi — B°g Jej daj dobro — storili dobrega za njene bolezni. Bog vam plati!« »Kam pa misliš iti?« uprašajo skrbno gospod župnik, »Gospod župnik, tu nimam več obstanka. Kam mislim oditi — debela solza kane mu pri teh besedah iz oči na bledo lice — sam ne vem. Gospod župnik, svet je tako širen in prostoren -- in dobri ljudje tudi še žive, pri katerih se dobi skorjica kruha.« — Po kratkem molku izpregovoré gospod župnik: »Kaj hočeš s kočo storiti?« »Prodal sem jo že danes zjutraj. — Z Bogom, gospod župnik« in poljublja desnico priljubljenega duhovnega pastirja. Potem si pokrije obraz in glasno ihteč odhaja proti vratom. S pomilovanjem gleda sivi starček jokajočega Jaka, kateremu globoka žalost razjeda notranjost. Z dobrotvorno desnico otarc si solzo, ki mu jo je privabila v oko Jakova turobnost. Do denašnjega dne ni mogel nikdo reči v naši vasi, da je videl Kobalovega Jaka, prelivajočega solze srčne žalosti. Luči po hišah so že ugasle in po vsej vasi vlada j sveti nočni mir. Le sem ter tja oglasi se kak pes in s svojim žalostnim glasom moti tihoto. Nocojšnji večer stoji malo fantov na mostičku, pogovarjajoč se o pogrebu Jakove matere, o Jaki itd. K počitku se hočejo že napraviti, kar zapaze, da nekdo »za krajem« jako urno pot ubira proti mostičku. Neznanec nese nekaj pod pazduho. Ko pride bliže, spoznajo ga in vsi nakrat kakor bi se bili poprej zmenili — pozdrave prišleca: »Dober večer, Jaka!« »Bog daj, fantje. Nocoj se zadnjikrat vidimo. No, zadnjikrat ne; če mi bo le možno, pridem vsako leto na vseh svetnikov dan pogledat in pa molit na materin grob. Dragarjeva Mica zasadi precej jutri nekaj cvetic nanj.« »Kaj pa culica pod tvojo pazduho pomenja?« upraša nekdo izmej fantov. »Saj sem že omenil, da se nocoj zadnjikrat vidimo. Čez dva dni, če Bog da, bodem że z Bolčevim Jarncjcm skupaj v hrvaških gozdih in tam bova skupaj hraste podirala. Pozno je že in treba je, da se podvizam v mesto do starega znanca Mohorčevega Toneta, ki služi za konjskega hlapca v gostilni »pri Slonu«. Pri njem počijem malo in jutri zjutraj odrinem naprej. Lahko noč, fantje!« ; Podavši si molče roké, hoče Jaka odkorakati, kar Samotar izpregovori: »Jaka, preden odideš, zapojmo tisto SLOVAN. Stev. 28 žalostno pesem, ki smo jo tolikokrat popevali: »Nocoj nocoj je jasna noč.« Res smo se le danes tvojo mater pokopali, a pomisli, da v cerkvi pri črnih mašah tudi pojo.« Jaka se da pregovoriti in zapoje »naprej« : »Nocoj nocoj jc jasna noć, Čarobno luna sveti; l'odati hočem se to noč Po daljnjem širnem sveti.« Petje potihne in po prazni cesti slišč se trde stopinje odhajajočega Jaka. Koncem vasi ozré se še enkrat na zvonik, v katerega bližini prebil je toliko in toliko srečnih ur. Bleda mesečina obliva nocoj z vsem čarom bagreno streho in izpod tamnomodrega neba zré toliko migljajočih lucie na upokojeno rojstveno vas njegovo. V sosednih vaseh čuje se pogosto tikanje lahkosrčnih vasovalcev'. Za tem večerom minolo jc nekaj let in Jaka se le še ni pokazal v domači vasi. Delavci, prihajajoči na zimo iz hrvaških gozdov domu, pravijo, da je Jaka zelo priden in tla si o svoji sedanji varčnosti še denar naredi. Dra-garjeva Mica, ki si tako rada privošči ob nedeljah po prvi maši pri Blodniku za pet krajcarjev brinjevčka in za dva krajcarja domačega kruha, pripoveduje z ginenim glasom, da jej je Jaka že trikrat poslal po dva goldinarja za cvetice na materinem grobu. In Matevžek? Oj, ta je srečen, da ni najti srečnejšega v devetih župnijah. Vse ima, česar je prej želel dobiti v sladkem zakonu: prostor okrog cerkve je vedno brez plevela, altarji so vsako nedeljo lepo okrašeni, dné ne hodi vedno on zvonit in vsako opoludne čaka ga ukusno kosilo. Neko poletno popoludné sedi za cerkovnijo na vrtu, kjer si navadno šolska mladina steza šibke ude. Okrog nog skrbnega očeta igrata se najstarejša sinova, po plečih spenja se mu četvero otročjih rok in na koščenem naročju počiva mu Benjamin njegove dece. Kar prikoraka po stranski poti Podoljščak — ki sc je zelo zelo postaral —■ in se ustavi pred Matevžkom. Gledajoč telovadbo šibkoudne Matevžkove dece po zastarelih udih njihovega roditelja pravi smijoč se: »Matevžek, tvoj zakon je Bog blagoslovil; sicer pa kako ti je?« upraša še z resnim glasom. Matevžek se skloni po koncu in par otročičkov popada v mehko travo, moleč polovico nežnega telesa v Adamovi uniformi proti sinjemu nebu. »Oče Podoljščak,« uzdihuje Matevžek, »vse, vse mi gre srečno izpod rok : srečen sem, zadovoljen sem, samo ... < »Kaj samo? kaj?« le govori ! »Samo,« šepeta Matevžek Podoljščaku v uho, »samo štorklji sem se preveč priljubil.« Josip Stritar (Boris Miran). (Dalje.] Človeštvo ena bode naj družina, Rešitelj svetu bode nai Slovan ' J. Stritar. osi]) Stritar (Boris Mirani rodil se je 1836. 1. v Velikih Laščah na Kranjskem, v kraju, kjer žive zmerni, delavni, varčni, zdravi, bistri ljudje. Jezik jim teče krepak ■— prava slovenska korenina pa tudi nežen, če je treba. Germanizmi ga kvarijo jako malo, in zato so pisatelji iz teh krajev pisali in pišejo lepo, da se drugi lahko učimo od njih. Tudi znana ribniška šegavost sega do sim. Tu se ji: torej Stritar naučil misliti in govoriti, veseliti se in žalovati z narodom koj, ko je poslušal prve pravljice, pel prve pesmice, tu je začel ljubiti v brezskrbni nežni mladosti vse, kar je bilo okoli njega: domače, sosetle, drobne ptičice in vse živali sploh, cvetoče vrtove in njive, zelene travnike in gozde, šumljajoče potoke, mirne doline, prijetne griče in — v daljavi visoke gore: 1 Hročja leta, <> /lati čas ' ΙΌ tebi teko mi na tihem solze! — O, kako sprcjemlje vase otročja duša utisek za utiskom; kako veselo bije srce v radosti in kako čuti žalost svojo in tujo ter ljubi v človeku in v naravi, kar je lepo! — Le prehitro so minola Stritarju otročja leta: v šoli se je začelo drugo delo, ki je bilo tako uspešno, da ga je nadaljeval v Ljubljani. Bili so takrat čisto drugi časi no sedaj. Četudi politični: svobode pred 1848, 1. ni bilo, rasla je v mladih srcih težnja za njo, duša je hrepenela po dobrem in plemenitem morda z večjo in bolj neposredno gorečnostjo kot marsikedaj potem do — danes. Seveda Stritar ni mogel še videti pomena 1848. 1., ko je napočilo. Ali gotovo se mu je skoro potem bolj pojasnil. Ze v gimnaziju se je začel vaditi ter je baje zgrešil tudi nekoliko slovenskih pesmic, katere so mu nedavno očitali, da jih ni pel v istem duhu, kakor je pel in pisal potem v zrelejši dobi. Po zvršenem gimnaziju upisal se je na dunajski modroslovni fakultati in izbral si je glavni predmet klasično filologijo. S tovariši vezalo ga je iskreno prijateljstvo ali mejsobno spoštovanje. V daljnjem mestu, kjer je že celo mlačnež začel ljubiti svojo slovensko domovino in Slovanstvo sploh, razvijala se je in zorela Stritarju domorodna ljubezen in odločnost v prijateljskem krogu tako, da odpadnika ni bilo nobenega menda ni potem, ko jc našim uzorom sovražno življenje zahtevalo od mnogih hude borbe in — žrtev. V učenju je Stritar lepo napredoval: bil je z ene strani pravi ljubimec Bonitzov, z druge pa si je popolnje-val občno moderno omiko. Modernih jezikov, posebno francoskega, učil se je že v gimnaziju. Občna temeljita omika ga je priporočala, da je dobil dobro mesto domačega učitelja na Dunaju, kjer jc potem učiteljeval in nekaj tudi potoval okoli deset let, dokler ni dobil po dovršenih izkušnjah državne službe na Dunaju, in izbral si družico življenja. Ves čas pa se je vedno rad družil z mladino, katera ga je posebno spoštovala. Slovenija ima precej sinov, ki so se ta leta učili na Dunaju, in mislim, da se ne motim trdo, da se Stritarja spominja vsak rad in sè spo- Štev. 2. S LOVA N. 29 štovanjem, kakor ga uživa le odlično plemenit človek in čvrst značaj. Posebno je Stritar rad občeval z onimi, ki so se zanimali za književnost ter ljubeznjivo občujoč ž njimi, budil jih je in učil. Jurčič, Fr. Leveč, J. Ogrinec, J. Kersnik, Iv. Tavčar, A. Trstenjak, pisatelj teh vrstic in mnogi drugi naučili smo se od Stritarja mnogo, gotovo tudi, da vsestranski cenimo zlati njegov nauk : »Sveto služimo sveti domovini !« Ko smo se shajali in čitali svoje stvari, imela je Stritarjeva beseda tudi na Jurčiča velik upliv, četudi je bil in ostal Jurčič samostalen talent. Oba sta pisala za »Glasnik«, v katerem so Stritarjeva »Kritična pisma« pač prvi glas budeče, bodreče, svareče temeljite estetične kritike. L. 1866. izdala sta J.Jurčič in J. Stritar »Pesmi Franceta P re širna«, katerim sta oblike pač neopravičeno premenila, ali za to nas je nagradil Stritar z lepo pisanim uvodom životopisom Preširnovim ter ocenil »poezije«, da sedaj gotovo še bolj umemo, cenimo in ljubimo svojega velikega prvega pesnika. Pokazal nam je tri poglavitne čute v Preširnovih pesmih: ljubezen, domoljubje in hrepenenje po idejalu. Zadnji mu je najimenitnejši in kar veli o Preširnu, »da mu je disharmonija ι med idejalom in svetom) vir globoke srčne otož-nosti in neskončnega hrepenenja«, govoril je Stritar gotovo tudi kot pesnik iz svoje pesniške duše in zanj velja v nekem zmislu ta izrek celi) bolj nego za Preširna. V oduševljeni besedi pokazal nam je Stritar, da jc »tudi Preširen eden tistih izvoljenih organov, po katerih se na zemlji razodeva rajska lepota, nebeška pojezija.« Veselo se čudi in uprasuje kritik, »od kod jc dobil pesnik ta jezik, tako preprost in uzvišen, tako naroden in umeten?« Ali uprašanju ne odgovarja, vsaj ne neposredno. Tudi Preširen je sin svojega časa, v katerem pri največjih narodih, pri Angležih, Francozih, Nemcih in Rusih p o-jemlje romantika in se javlja »tako preprosta in uzvišena, tako narodna in umetna pojezija,« kakor jo vidimo, da se je razvijala pri teh narodih že za Preširna in se razvija še sedaj. Ta občnokulturni moment mogel je torej kritik razviti obširno, in merjeni smo, da bi nam Preštrnov pomen bil še jasnejši brez vsake škode za vrednost in velikost našega pesnika. Ali ne? F. 1868. izdala in založila sta J. Stritar in J.Jurčič »Mladiko«, v kateri so pisali: i (Fr. Levstik), Poris Miran in J. Jurčič. V povesti (H. M-a) »Svet ino va Metka« lepi so opisi prirode in položaja sploh, značaji pa so preveč sentimentalni (nekaj bolj realen jc Dorče, posebno pri sestanku z Metko). Stara Marina pa je čista romantika. V odlomku »K v eli na« jc sicer tudi razlito veliko čutljivosti, vender je deklica (Evelina) prav ljubeznjivonaravna, kakor je ljubeznjiva tudi šaljiva razpravica » A k o bi človek res vse videl in vedel, « četudi je še bolj živ »Preš ir no v god v Eliziji«. Lirske pesmi (B. Miranove), natisnene v »Mladiki«, nahajamo tudi v »Pesnih« (Dunaj 1869), o katerih je pisatelj teh vrstic pisal že na drugem mestu (Ljublj. Zvon 1883 236 st.l ter omenil, da pesnik poje o svoji lju- bezni do ženske, izraza v milo donečih pesmih svojo tiho žalost, ki ga spremlja dan in noč, in da je tretji glavni čut pesnikovega srca : ljubezen do domovine. Ženska ljubezen daje mu mnogo lepega užitka, pa tudi muke, katera je iztisnila pesniku obupni krik: zveste nima svet žene. Pa vender zopet ljubi, ljubi lepo ženo, in jo vabi daleč, daleč od popačenega sveta tja na zeleni otok, kjer ni hinavstva in laži, vabi zastonj in je zopet sam sè svojo otožnostjo. Ne želi si sreče, ne boji se nesreče, saj uzdihuje ves človeški rod, in milijoni se jokajo, da se eden veseli. Ali sreče vender ne odbija: boljša je pozna ko nobena. Pa tudi pozne ne more mirno uživati, ko sladko domovino nesrečno ve, njo, za katero bi rad prelil svojo kri. Pa njo in človeštvo sploh bode rešilo S1 o v a n s t v o, o η o bo razgrelo narode v bratovski ljubezni. Ludi pesnikove b a 1 a d e so otožne. L. 1870. je začel izdajati na Dunaju lepoznanski { list »Zvon«, v katerem je sam pisal največ in najrazno-' vrstneje. V svojem »Zor inu« riše nam sicer, kakor se ; nam zdi, značaj dragega prijatelja, ki jc žalostno umrl kot junak, ali realen ta junakov značaj zato vender ni. Srce mu bije za vesoljno človeštvo, on čuti neskončno, ! neizmerno trpljenje, ki je razlito po vsi zemlji : tako mu je, ko »da bi se kopal v solzni reki.« Vse svoje bitje čuti nekako sorodno Rouseau-u. V I.ouvru pa kaže zdrav čut za klasično lepoto, naudušen je v obče za vse lepo in sovraži surovo silo. V Parizu nahaja žensko, ki jo je ljubil doma kot priprosto najdenko, pa tudi ona ga ljubi in umira, ko jo je Zorin zapustil, ker je njen oče to želel jako neverjetno!). Junak izginja sam, ko zve, da mu je umrla zapuščena, ljubeča ga Dela tam daleč na Francoskem. Ali ni to vse po receptu čiste čutljivosti ? Stritar čuti to säm, zato piše Zorinu prijatelj nekako za lek : »Ko smo pa že enkat prišli . . . na svet, nam je skrbeti, da izhajamo tako dobro, kakor je mogoče (179).« Res je, gotovo res! In da je Zorin ravnal tako, ne bil bi tako nesrečen, ne obupaval bi videč, da »najbolje ljudi sovražijo in preganjajo, kamenjajo, križajo, in če tega ne morejo, pa jih vsaj črte, obrekujejo in črnijo prava kačja zalega!« Saj to je bilo in — bode, četudi se je sedaj j) o s e b η o zaostrilo, ko um napreduje na škodo srcu, kar jasno vidi tudi Stritar, violi pa tudi znamenja, »da se zemlja ne bode več imenovala solzna dolina (2i2j«. Dà, nadejajmo se in čvrsto verujmo, da pride čas, ko bode človeško srce živelo v večjem soglasju z glavo, in tedaj bode tudi več pravice in sreče na svetu. Ali bolna čutljivost nam tega ne more nikoli pridobiti in lahko je umevno, ila mnogi Slovenci z »Zorinom« niso bili zadovoljni gotovo tudi potem ne, ko je Stritar dejal (Danici II.): »Zorin je človek, človek sam na sebi.« Dà, človek je, ali hud bolnik, in mi ne vidimo jasno, kaj je in kaj hoče? Meglen zna-č a j, s v et obol n a a b s t r a k c i j a ! (Dalje prihodnjič.! U' 30 SLOVAN. Štev. 2. -H§ Naše slike. <£«% ». "anašnja številka prinaša nam dve sliki Mašićevi: »Na savski obali« in »Bosenski ustaš«. Prva ne potrebuje pojasnila, a druga, ki nam predstavlja bosenskega ustaša ali bolje hajduka, je tudi mnogim Slovencem znana, zlasti tistim, ki čitajo hrvaškosrbske narodne pesmi in pripovedke, in onim, ki so kaj čitali o zadnjem ustanku. — Gora je ozelenela, a borec za svobodo in vero, jedina tolažba potlačenega naroda, naše raje na Balkanu, ostavil je svojo ženo in otroke in odšel v zeleno goro, kjer se bode maščeval Turku za storjeno nepravdo, Turku, kateri mu je umoril brata ali odvedel sestro. Tu v zeleni gori pričakuje svoje soborce, tu je legel v travo in se zamislil v svoje soborce, katerih že dolgo ni od nikoder, Bog ve, nosijo li še živo glavo na rami. Doli pod goro stoji borna koča, v njej je mlada žena z drobno deco, ki vsi teško pričakujejo svojega hranitelja. Ali on se ne vrača, on se ne sme vrniti k domačemu ognjišču. Samo kdaj kdaj v burni noči zapusti goro in obišče svoje drage. Tako živi bosenski hajduk, tako se bori ta hajduk sam za sveto vero in zlato svobodo svojo. Izvornik te krasne slike »Bosenski ustaš« kupili so nekateri čestilci Strossmayerjevi in ga njemu podarili, ko je bil zadnjikrat v Zagrebu, a vladika Strossmayer podaril je seveda tudi to sliko galeriji jugoslovanske akademije. Pogled po slovanskem svetu. Slovenske dežele. Pogreb Frana Erjavca. Globoka žalost prešinila je vse Slovence, ko smo zvedeli, da je tako naglo umrl Fran Frjavec v Gorici. Ko smo bili baš pred tremi tedni pri njem v Gorici, nismo pač mislili, da nas bode krepki mož tako naglo ostavil, in misliti ni mogel nihče, da bi mogli tako zdravega moža izgubiti. Kakor prej, tako je bil sedaj delaven, in ni čutil v sebi, da bi ga delo težilo. Še tisti dan pred svojo smrtjo, v noči dne 12. t. m., večerjal je doma po navadi in ob navadni uri, bil je nenavadno dobre volje. Po večerji je nekaj pripravljal za »Matico Slovensko« in se potem o polu-enajstih ulegel k počitku. Okolo enajstih začel jc po-kašljevati. Soproga mu je skušala pomagati z domačimi sredstvi, ali vse brez uspeha, nic mu ni odleglo in ko ga upraša soproga, kako mu je, odgovoril je : Ljuba moja, z menoj je ven, jaz pojdem k Miljutinu. Soproga pošlje nato po dr. A. Gregorčiča in po zdravnika dr. Lisjaka in dr. Grešiča. Med tem je hodil pokojnik še po sobi, podpiran od g. dr. Gregorčiča, in ko je ta tolažil obupno soprogo Erjavčevo, ila bode bolje, zanikal je to Erjavec govoreč: Meni je slabo, jaz grem k Miljutinu. In žal, šel je potem skoro k Miljutinu, svojemu ljubljenemu sinu, ki mu je umrl pred tremi leti baš v sredo, kakor sedaj oče. Predno nego kateri zdravnikov prišel je med tem domu Erjavčev svak Franjo Ferrila, ki ni niti slutil, kaj se godi doma, stopi v spalnico, in zdajci uzdigne rCrja-vec še desnico in izgovori zadnje besede : Franjo, z mano je ven. Skoro potem je jel rohneti in se zgrudi na tla. Koj na to (o pollinoci) pride i g. dr. Lisjak, ali življenja blagemu možu ni mogel več rešiti. Jedno najplemenitejših src nehalo je biti za vselej, jeden najzaslužnejših mož za-tisnil je za vedno oči. G. dr. Gregorčič je opravil kot duhovnik, kar mu je bilo mogoče. Kaj je prouzročilo tako naglo smrt uzornoga Slo- vana in izvrstnega pisatelja, to se ne ve gotovo ; dr. Lisjak misli, da je mrtvud na možganih bil uzrok nagle smrti. Ali kaj čemo popraševati po tem žalostnem uzroku, saj vse to nič ne pomaga, ko smo preblagoga moža že položili v hladno zemljo. Še le zdaj bodemo čutili, ko j ga ne bode več med nami, kaj smo izgubili. Pogrešali ga bodo vsi prijatelji, ki so iskali pri njem sveta. Ako je kateri pisatelj potreboval sveta, potoval je v Gorico , ali pa je pisal v Gorico ; kdor je spisal knjigo, poslal jo je v pregled Erjavcu, kateri jo vse marljivo pregledal in popravil, ker je bilo znano, da je Erjavec vešč jezikoslovec, saj se je vsak čitatelj di vil njegovemu u zornemu zlogu. Zadnje lirjavčevo delo je ravnokar izšlo K r a-merjevo »Kmetijsko berilo«. Kakor je bil ljubeznjiv oče in prijatelj, tako je bil tudi postrežljiv vsakemu, kdor jo kaj iskal pri njem. Tako je deloval uzorni mož po vsem Slovenskem neumorno ; tako je bil tudi Pxjavec duša vsemu duševnemu gibanju na Goriškem. Ni ga bilo dogodka ne reči, o kateri ne bi prašali P'rjavca za svet ; njegova beseda bila je vedno merodavna, po nji so se ravnali, po nji delovali ostali rodoljubi. »Soča«, Čitalnica, Podporno društvo in Posojilnica v Gorici, kateri je bil ravnatelj, otroški vrt v Gorici, žalujo danes po svojem prvem in najodličnejšem podporniku in pospešniku. Ko se je razširila tožna vest o nagli smrti Erjav-čovi, hiteli so domoljubi iz vseh krajev v Gorico, da se udeleže pogreba in da izkažejo slavnemu pokojniku zadnjo čast. Iz goriške okolice prišli so duhovniki od blizu in daleč, župani in čestilci pokojnikovi ; iz Trsta g. Dolenec, urednik »Edinosti«; Tržaška čitalnica, Tržaški Sokol; iz Ljubljane g. profesor M. Pleteršnik kot zastopnik »Matice Slovenske« in »Narodnega doma«, g. Ig. Valentinčič kot odbornik ljubljanskega mesta in starosta Sokola, naš urednik kot zastopnik »Pisateljskega podpornega društva, čitalnice in našega lista. Vrhu toga so ostali rodoljubi, kateri se niso mogli udeležiti pogreba osebno, izrazili svoje sožaljenje po brzojavkah ali pa so poslali na grob krasne vence. Ker nam radi tesnega prostora ni moči omeniti vseh brzojavek, naj omenimo samo, da je telegram poslala tudi Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti, vence pa Simon Gregorčič in Gruntar, Fran Levstik in Valentin Zarnik, Ljubljana — svojemu sinu, Slov. Matica, Ljublj. čitalnica, Nar. dom .v Ljubljani, Narodni klub kranjskega deželnega zbora, Slov. pisateljsko društvo, Ljublj. Sokol, Tržaški Slovenci, Goriška čitalnica, Podporno društvo v Gorici, Goriška posojilnica, Čitalnica v Ilirski Bistrici, Sežanska čitalnica, Čitalnica v Kobaridu, dr. Al. Rojic, dr. Ivan Tavčar, »Slov. Narod«, »Soča«, »Slovan«, učiteljstvo realke in gimnazija v Gorici, goriški dijaki vseh razredov, tako da je vseh vencev bilo 37. Sprevod je bil v soboto dne 15. t. m. ob dveh po poludne. Pred mrtvaškim vozom je šla mladina višje realke in razne deputacije z venci, za vozom pa svak Stev. 2. SLOVAN. 31 pokojnikov, Fran Ferrila, dekan Erjavec in Simon Gre gorčic. Med spremniki smo tudi vidèK nj. uzvišenost grofa Coroninija, deželnega glavarja, dr. J. viteza Tonklija, viteza Klodiča, dr. Abrama, monsignora Jordana, dr. Ga-brijelčiča, monsignora Bensa, Kafola, Kravanjo, dr. Gregorčiča, sodnika Trnovca, dr. Sedeja, Alpija, poslanca Mohorčiča, dr. Kendo, notarja Gruntarja in mnoge druge odlične gospode. Sprevod je krenil najprej v jezuvitsko cerkev, kjer so po končanem cerkvenem obredu zapeli pevci : Jamica tiha. Iz cerkve se je pomikal sprevod po Travniku in po Gosposkih ulicah na novo pokopališče. Pogreba se je udeležilo vse polno naroda, tako da se sme primerjati le sprevodu pokojnega Lavriča. Na grobu je imel vitez Tonkli govor, v katerem se je poslavljal od pokojnika, naštevajoč njegove zasluge za naš narod in književnost. Zal, da radi tesnega prostora ne moremo niti v glavnih črtah podati čestitim čitateljem tega izvrstnega govora, ki je do srca ganil vse navzočno občinstvo. In tako smo se potrtega srca ločili od Frana Erjavca, ko smo ga položili v slovensko zemljo, katera bodi mu lahka ! Poziv. Ako kdo umrlih Slovencev zasluži spomenik, gotovo ga v prvi vrsti pokojni Fran Erjavec. V to svrho so se podpisani kot odbor osnovali in prosijo vse znance, prijatelje in čestilce pokojnikove, naj blagovolc doneske v ta namen dati, in sicer ali g. Karolu Žagarju, deželnemu blagajniku, ali pa g. Ivanu H ribar j u, glavnemu zastopniku banke »Slavlje«, ali pa g. dr. Vo.šnjaku, deželnemu odborniku in predsedniku Pisateljskega podpornega društva. Vsi doneski se bodo prijavili v »Slovenskem Narodu«. Fran Levstik. Dr. Valentin Zamik. Dr. Ivan Tavčar. Dr. Hinko Dolenec. Dr. Josip Vošnjak. Karol Žagar. Do zdaj je rečeni odbor nabral 115 gld. Vrhu tega nam je omeniti, da je že dne 15. t. m nabral »Slovenski klub na Dunaji« čez 40 gld.; v Gorici pa so se takisto menili vrli rodoljubi, da bodo nabirali doneske za Erjavčev spomenik, ker res, ako kdo umrlih Slovencev zaslužuje spomenik, to ga gotovo v prvi vrsti pokojni Erjavec. Cvet na polju slovenske slovnice pokazal se je te dni v beli Ljubljani. Neki list je namreč pisal, da je pokojni Erjavec »mnogo pisaril«. Citajoči to, mislili smo si, da je to navadni »lapsus«, ki se lahko pripeti vsakemu listu, najlaže pa dnevniku. Toda neimenovani list je opravičeval svoje pisanje s tem, da ni namerjal žaliti književnega delovanja (on bi rekel: pisarjenja) Erjavčevega, ker je glagol pisariti baš tako pravilno narejen glagol kakor: »vozariti, gospodariti, vrtnariti . . .« Ne dvojimo, vender pa ne more nihče trditi, da je pokojni Erjavec bil pisa r, ki je pisari 1, pač pa je bil p i s a-tclj, ki je »mnogo pisal«. Hvala lepa na poklonu, ako hočete slovenske književnike imenovati »pisarji:«, ki mnogo »pisarijo«. Tudi »slepariti« je pravilno narejen glagol, in še marsikateri drugi, ali kaj znači, to je zopet druga stvar. Ne zagovarjajte slabe stvari! K N J I Z \i Υ λ 0 S T. • ► » C e r k v e n e pes m i« , nabrane med slovenskim narodom (zvezek II.), izdalo je Cecilijansko društvo za goriško nadškofijo. II. zvezek obsega 21 pesmi in velja 55 kr. -- Namen Cecilijanskega društva za goriško nadškofijo je vse hvale vreden, zato tudi zaslužuje, da ga Slovenci krepko podpirajo. V naših cerkvah naj se udomačuje slovenska pesem, katera blaži in pouzdiguje naša srca. Rečeno društvo deluje o tem in mi mu čestitamo na tej reformi. »Jurčičevih zbranih spisov« izšel je ravnokar VI. zvezek. Vsebina: Sosedov sin, Moč in pravica. Telečja pečenka, Bojim se te, Ponarejeni bankovci, Kako je Kotarjev Peter pokoro delal, ker je krompir kradel. Črta iz življenja političnega agitatorja. Ostali slovanski svet. Znamenitega narodnega pevca imajo sedaj v Zagrebu. V Kulen-Vakufu živi neki M eh med Kolak-Ko lak o vie, kateri po vsej mohamedanski Bosni slovi kot najboljši pevec junaških narodnih pesmi. S tem pevcem seznanil se je o svojem potovanju po Bosni prof. dr. Marjanovie: in opozoril nanj neutrudljivega tajnika »Matice Hrvatske«, gospoda Kostrenčica. Ker »Matica Hrvatska« zbira marljivo narodno blago, potrudil se je takoj Kostrenčic, da pregovori Mehmeda Kolak-Kolakovica, naj bi prišel v Zagreb. In posrečilo se mu je pridobiti ga, da je nastopil to pot. V Zagrebu narekoval je matičinim poverjenikom doslej čez 50 pesmi, obsegajočih več nego 40.000 stihov. Da tudi občinstvo zagrebško spozna tega nenavadnega moža, čegar spomin je zares fenomenalen, povabil je odbor »Matice Hrvatske« vse. ki si: zanimajo za narodno pesem, v dan 15. t. m. v veliko dvorano društva »Kolo«. Tu je pred izbranim občinstvom »begovski pi-vač« (begovski pevec) kakor Mehmeda imenujejo v Bosni za spremljevanja tamburice pel krasno pesem » o j u n a č t v u i mejdanu (dvo b o j u I k a p i t a n a S o-rica i Kum al i j ca A läge. « Zagrebčani bili so jako hvaležni matičinemu odboru, da jim je priredil ta veliki in redki užitek, saj je malokdo iž njih imel kdaj priliko čuti pravega narodnega pevca. Mehmet! ostane v Zagrebu, dokler ne ponarekuje vseh pesmi, katere zna. Pri njem je namreč ravno to znamenito, da more pesmi isto tako gladko narekovati, kakor peti, kar se pri narodnih pevcih navadno ne nahaja. Srbski trgovec Sava Jagazovič v Novem Sadu daroval je znesek 60.000 gld. za napravo primernega zavoda, v katerem Iii se izobraževali srbski trgovci in obrtniki. Mož. ki si je s svojo mnogoletno marljivostjo in ustrajnostjo pridobil ogromnega imetka, spoznal je namreč, da je v sedanjih časih za uspešno napredovanje vsakega trgovca in obrtnika neobhodno potreba več omike, nego je podajejo začetne šole in prvi razredi srednjih šol; da je najprvo potreba strokovni' omike. — Odposlanstvu novosadskega meščanstva, katero se mu je šlo zahvalit za njegov velikodušni dar, naglašal je Sava Jagazovič, da je potreba v sedanjih težavnih časih ohraniti neomahljivo rodoljubje in da naj se zato vsak Srbin krepko oklene pravoslavne cerkve, katera je narod doslej obvarovala propada in pogina. »Slovenija.« Gotovo bode naše čitatelje zanimalo, da se je slovenska domovina nepričakovano razširila in da bi, ako bi šlo po mnenju bolgarskega pisatelja J. Bogorova, danes obsegala že vsa slovanska [ile-mena od Triglava do Balkana ter od jadranskega do črnega morja. Imenovani pisatelj začel je namreč z novim letom izdajati v Sredcu časnik z naslovom »Slovenija«. Časnik ta peča se s politiko in jezikoslovjem. Prestopivši prvo, omeniti nam je o drugem, da J. Bogorov dokazuje, da jc bolgarski in srbski jezik jeden ter isti ter da so med obema le dijalektne razlike. Nas Slovencev menda J. Bogorov niti od daleč ne pozna, ker govori vedno le o Bolgarih in Srbih, zato je pa tem zanimljiveje, da predlaga, naj bi se vsi južni Slovani krstili s skupnim imenom 32 SLOVAN. Stev. 2. Slovenci, naj bi sprejeli jeden pisni jezik — kateri, menda gospod J. Bogorov še sam ne vé dobro — in naj bi konečno ustanovili veliko jugoslovansko državo Slovenijo. — Vsekakor veliki načrti. Razstavo slovaškega vezenja sklenilo je prirediti proti koncu letošnjega ali na začetku prihodnjega leta slovaško žensko društvo »Zivena«. Kakor pri vseh slovanskih narodih, kjer ni še izginila prvotna narodna nošnja, tako se tudi med Slovaki nahaja jako lepih od rodu v rod prchajajočih uzorkov za vezenje in izšivavanje. Mnoga mestna gospodična ali gospa začudila bi se ne malo, ko bi, prišedša v gorsko zatišje podtatransko in kako borno vasico, našla v priprostih kmečkih kočah ženska dela, katerih uzorke jej je v poslednjih letih podajal kak nemški modni list pod naslovom »vieux saxe«, ■— staronemški uzorki. Zal, da bode razstava v Turčan-skem sv. Martinu imela le krajeven pomen. Da bi širji svet spoznal, kako lepa ročna dela znajo izvrševati slovaška dekleta in žene, treba bi bilo prirediti razstavo v kakem večjem mestu. »Prilogo slovanskih jezikov« jela je vsak mesec po jedenkrat prinašati češka »H e si'ti a učitelska«. Urednik »prilogi« je naš neprecenljivi g. Jan Lego. Začel je s slovenščino. V uvodu navaja nekatere stati-stiške, zemljepisne in zgodovinske podatke o Slovencih. Potem prestopa k jeziku. Kratko in jedrnato pojasnjuje glasoslovne razlike med češčino in slovenščino. Kot prvo praktiško vajo podaje »Oče naš« in odlomek iz evangelija sv. Lukeža. V listu samem (č. I. 1887) pa je nameščen I.egov članek »Slovansky u ci tel«, iskreno naudušujoč češke učitelje, naj se marljivo vežbajo v slovanskih jezikih. »1'riučivši se na podlagi svoje materinščine drugim štirim ali petim slovanskim jezikom, znali in čutili se bomo stoprav zares v duševnem spojenju in v krvni jedinosti z narodom stomilijonim, ki obiluje v pojavih značaja svojega in v plodovih duha svojega s toliko krasoto in s takim bogastvom, da se moramo srečne šteti, biti člani te velike rodbine, katere fi z i š k a in moral η a m o č j e t u d i η a š a m o č. « Zlate besede! Da bi pač unele v naši mladini ljubezen tlo slovanskih jezikov! »Ce pomislimo, koliko let treba, predno se kakega neslovanskcga jezika dobro naučimo, kaj je potem ta mali trud dveh ali treh let, ki jih darujemo slovanskim jezikom, v primeri s koristjo, ki nam izvira iz združenja /. brati, katerih je tako ogromno število.« Slavnega češkega slikarja Väclava Brožika sliko »Krištof Kolumb na španjskem dvoru« kupil je za mestni muzej novojorški Morris K. Yesup, plačavši za njo 20.0tx> dolarjev ali 40.0ου goldinarjev. — Slovanska umetnost pridobiva si torej veljave tudi že za ocejanom. »Svatobor«, društvo čeških pisateljev, imelo je v Pragi dne 6. t. m. občni zbor pod predsedništvom dr. Ladislava Riegerja. To društvo, katero ima svojega imetka blizo 43.000 gld., posluje jako blagodejno. Tako je leta 1886. izdalo za znanstvena potovanja peterim pisateljem 1100 giti, podpore in izplačalo onemoglim pisateljem ter udovam in sirotam po umrlih pisateljih 2420 gld. — Poleg svojega imetka upravlja društvo tudi več ustanov, katerih letni tlohodki se uporabljajo za književne ali pa za dobrotlejne namene. — Kako pa se češki narod sam zanima za društvo najimenitnejšega svojega stanu, dokaz nam je to, da je društvo v minolem letu prejelo daril in volil 9268 gld. 15 kr. »Dalibor«, izvorna češka opera od Β e d r i h a Smetane, uvela se bode v kratkem na nemška gledališča. Ravnatelj hamburških gledališč, B. Pollini, kateri je nalašč prišel v narodno gledališče v Prago, da se udeleži predstave, izprosil si je pravico, da jo uvede na nemška gledališča, in je dotična pogodba že tudi podpisana. Časi, ko smo Slovani v umetnosti in književnosti bili odvisni od tujstva, prešli so. Sedaj se je začel na žarkih, izhajajočih iz Muzinih hramov po naši širni domovini, ogrevati tudi že preuzetni sosed, pri katerem je v poslednji dobi nastopila umetniška in književna suša. 22.015 gld. 86 kr. nagrad in tantijem od predstav plačalo je češko narodno gledališče v poslednjih treh letih pisateljem za izvorna dela. To je dokaz, kako znamenito uplivajo gledališča na razvoj dramatske književnosti. — Daj Bog, da bi tudi mi Slovenci prišli konečno do tega, da bi nam narodno gledališče uzpodbujalo in podpiralo dramatske pisatelje. Petrograjskega »Geografičesskago Obščestva« narodopisni oddelek izbral si je za predsednika slavnega slavista Vladimira Lamanskega. — Lamanski je izvrsten poznavalec slovanskih narodov. Prepotoval je sam ne jedenkrat slovanski svet. Zato pozdravljajo vsi ruski časniki njegovo izvolitev, češ, da je velike važnosti za mejsebojno zbliževanje slovanskih narodov, katero bode napredovalo tem bolje, čim marljivi je se bodo nadaljevala narodopisna raziskavanja. &γ,— L I S T Ν I C A. Veleč. gosp. A. l', v G. — Ne čudite se, ila se je urednik .najboljšega' lista tako oblastno razkoračil nad nami. Ako pomislite, kako strastne dopise je pošiljal ,Kdinosti* proli nani v decembru [883, potem Vam bode gotovo vse jasno. Odgovarjali mu ne bodemo. Moža, ki živi v domišljiji, da ima privilegij za izdajanje leposlovnega lista, bilo bi nemogoče uveriti, da smo v književni republiki vsi jednaki. Pustega prepira pa ne maramo, saj nam je priznanje slovenskega občinstva najboljše zadoščenje. — l'rav praxite, da je ocena fanko Kersnikovih spisov potekla 1/ peresa gospodu uredniku samo zato, da bi udrihnil mimogrede po drugih pripovedovalcih. Koga misli med temi pripovedovalci, uganili ste Vi jako dobro in uganil je menila vsakdo. Verujte nam, da mu prav z veseljem pripuščamo to letošnje merjenje njegovo ; da je nekdaj mislil drugače, pouče Vas razne izjave, ki so v zvezi s prvimi tremi letniki lista, o katerem govorimo, (iospod Janko Kersnik ni naš sotrudnik in, ako smo prav poučeni, ni nam tudi naklonjen, a zato je vender čisto nemogoče, da bi mu mogli kdaj zanikavati izvestno pri-povedovalno nadarjenost in velike zasluge za našo književnost. Nekaterim pa je osebna simpatija in antipatija glavno vodilo v ocenjevanju književnega in sploh javnega delovanja. — Za Vaše preprijazne besede bodi Vam iskrena zahvala! Premija (srbska in ruska azbuka) bode se onej gospodi, ki je plačala naročnino za celo leto, začela razpošiljati meseca februvarja. Današnjo številko poslali smo tudi tistim gospodom, kateri še letos niso ponovili naročnine, in jih uljudno prosimo, naj to skoro storé, ako hočejo dobivati list redno. »SLOVAN« izhaja 5, in 20. dan vsakega meseca. Cena mu je za imanje naročnike za vse leto 5 glib, za polu leta 2 gld. 50 kr. in za četrt leta I gld. 25 kr. ; za ljubljanske: za vse leto 4 gld. Oo kr., za polu leta 2 gld. 30 kr. in za četrt leta i gld. 15 kr. ; za dijake pa: 3 gld. Oo kr. — Posamične številke se prodajejo po 25 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošiljajo upravništvu, dopisi pa uredništvu na Kongresnem trgu štev. 7. Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo. Tisek »Narodne Tiskarne«. — Izdajatelja in lastnika: Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar. — Urednik: Anton Trstenjak.