150
Sedaj bi mogel narisati še sijajno podobo Sušilovega vpliva na prebujenje narodnega življenja sploh in pa duhovščine posebej. A mislim, da zadoščajo v tem pogledu beseda življenjepisca Sušilovega M. Prochazke, ki se glase: „Vobče se more reči, da je bil vpliv Sušilov na duhovščino in po   njej   na   vse  katoliško   ljudstvo   mo-
ravsko, četudi je bilo delovanje Sušilovo tiho in skromno, tako izreden, da je v tridesetih letih izpremenil celo obličje Morav-skega, vtisnivši mu poglavitni črti: »Ljubezen do cerkve in do domovine." Sušil torej zasluži po vsej pravici, da ga hvaležni češki narod čisla in časti med svojimi najboljšimi sinovi.
ANTON MEDVED:
VEM, ČUTIM ...
Usoda, imenuj mi ono silo,
ki me peha v prezgodnji groba hlad! Tako je tožno-temno zemlje krilo, in jaz bi živel rad na veke mlad. —
Zamaknjen gledam zlatih zvezd svetilo. Mar pridem kdaj nad zvezde v lepi grad, kjer zvodeni jezikov ljudskih jad, kjer mine ž njim trpljenje vse nemilo?
Molčiš, usoda? Kdo si, kje si? Molči! Kesanja kladivo, ti trdo tolči, da se odvije kvišku rob zavesi!
Potopi se mi duh v spoznanja žolči, na vrbo roka liro mi obesi! . . . Vem, čutim, kdo si Ti, ki si in kje si.
Vem, čutim, kje si Ti, ki si in kje si. Zdaj volje močne mi nadeneš šlem, da gledam brez strahu v obraz ljudem, da se mi v trudih roka ne pobesi.
A, ko napuh mi s sladkimi slovesi odmakne Tebe, padem, kdaj ne vem, in svet se roga in jaz plakam nem v samotni sobi ali temnem lesi.
Samo trenutek slaja izven Tebe rodi stotero grenkih, zalih dni; en zel korak lahko na vek zagrebe
do sreče zaigrane vse sledi. Usode trde ne pozna moči, kdor išče Tebe, Bog, da najde — sebe.