Carmelo Alto:

POČITNICE VELIKEGA PRELOMA


Največja ideja PVP – ja je, da se na delčku življenja stakneta dve osebi, ki na videz nimata nič skupnega, razen tunelov, nevidnih spremljevalcev življenja, ki nas določajo take, kot smo.





BELLEROSA

1. Bellerosa, počitniška agencija v Celeji

Južna hemisfêra je bila že povsem zasedena, nekaj mest je bilo prostih še na severni. Toda tudi ta so se hitro polnila.

Tajnica v agénciji Bellerosa je nervozno pogledovala na števec (v njeni levi hemisfêri), ki je norel. Do lanskoletnega rekorda so ji manjkali samo še štirje termini (na katerikoli hemisfêri, se pravi, v kakšnem povprečnem kraju), če bi ji uspelo dobiti kaj razvpitega, bi pa sploh zmagala.

Iz predala je potegnila šminko, na kateri se je bleščal napis – Volčja kri. Pomislila je – kdor ji bo pomagal doseči rekord, ta si zasluži dober spomin nanjo. Potem je izbrskala še ogledalo in začela ustvarjati na obe ustni hkrati.

Čas je tekel in komaj je opazila, da se je karkoli premaknílo. Na sveže naneseni barvi je začutíla lahen piš vetra, a komaj bi pričakovala kaj usodnega.

V pisarno je v tem trenutku namreč stopil fant. Iz hlač mu je bingljal kos srajce, poln gubic. Tajnica je odkrižala koleni ter nejevoljno odkimala, saj pogled na vse skupaj ni obetal nič dobrega.

»Dober dan,« je pozdravil fant.

»Mmmmm ...«

»Je to Bellerosa?«

»Mmmm … cmok … mhm.«

Fant je na hitro potegnil sklep, da »cmok« in »mhm« pomenita »da«, ter sedel poleg avtomata za navadno vodo.

Tajnica ga je izpustila iz očesnega kadra in se spet posvetila delu v iluziji ogledala. Volčja kri se ji je lepo razmazala, prav vse moške bi lahko polovila. Za fanta pa se ni splačalo vleči še ene črte ne na spodnji žnabelj ne na zgornji žnabelj … kaj pa, če v naslednjem hipu vstopi Brad Pitolasko? Ponorela bi, če bi ju pustila nedokončani … sam še eno črtico …

Tajnica je pihnila skozi navlaženi rdečini, da je malo ohladila ozračje, ki je bilo iz kdo bi vedel katerega vzroka naelektreno in vroče.

Še bolj vroče pa se je obetalo.

»Mm ... mmm … cmok,« se je slišalo, ko je odtisnila eno ustno k drugi, zdaj je bila pripravljena.


»Želiš?« je vprašala fanta, brez da bi nanj vrgla pogled. Hotela je na hitro odkriti, ali bo presegla rekord, ali pa bo morala pač počakati na drugega.

Fant je vdihnil zrak, pozabil na srajco ter vsesplošno nervozo, in dejal: »Nekoga čakam.«

V tajničini glavi so se datoteke razvrstile v že tisočkrat videno dejstvo.

Nato je prikimala, rekla še vedno ni ničesar konkretnega.


Iz izkušenj ji je bilo jasno, da kadar fantje pridejo prej, potem dekleta gotovo ne poznajo in kadar je tak ... v sebi je razmišljala … plah je, kolena ima šibka, nima polti … le katera bi ga hotela … pa še obleči se ne zna po zadnji modi … niti genov za vse to najbrž nima … oh, veliki bog počitnic, upam le, da me opravek z njim ne bo stal rekorda … upam, da bom hitro uredila z njim … do petih je še pet ur in če ne bom ... šef mi je vendar obljubil napredovanje, če dobim kakšen Rio de Janeiro, Karibe …. Takale suha glista pa najbrž ne vidi dlje od domačega kraja … če misli oditi v kakšne »AVTOMATSKE TOPLICE«, ga bom kar odslovila … moj renome je pa že večji od neke goveje doline … no, Agnes, še enkrat ga poglej … takega si ne bi želela nobena … saj veš ... saj veš …

Ko je končala tihi monolog je s pogledom obvisela na motu, ki je visel nad koritom za rože. Pisalo je:


Humanistični zakon, povzetek najpomembnejših členov:

Ljubi moji, vstopate v svet, kjer so počitnice zakonska obveza

Vaši šefi NE BODO trpeli, da se boste na delo vračali izmučeni, uničeni, lačni tropskih palm in spominov na sinje modra morska bogastva.

Prav tako vas ne bodo gledali, če bodo vedeli, da ste vse to videli sami. Za kaj takega potrebujete nekoga. Nekoga, ob katerega lahko pritisnete svojo polovico srca.

Ja, ljubi moji, na počitnice morate v paru.

Povabite jo, vašo mucico, pobožajte jo, odprite ji srce.

Isto velja za punce, čeprav je to delo fantov in možev. Pogladite ga po trebuščku in mu zaupajte ime stadiona, na katerem igra reprezentanca države, v katero si želite. Moška intuicija je sicer že od nastanka tega ZAMRZNJENEGA SVETA kot revica iz strganih oblačil, pa vendar, včasih se tudi moškim ujamejo kolesca in se jim kaj posveti.

Torej, če imate fanta, dekle, počitnice so nuja, skoraj že zadnje zatočišče preplašenega človeka.


Tajnica je stisnila ustnice in pomislila na nekaj grozljivega. Potem pa je vprašala:

»Kako je ime TVOJI lepši polovici?«


Fant je dvignil glavo, kot bi mu vprašanje možgane razklalo na več hemisfêr. Potem je z brezbrižno odsekanim glasom dejal:

»Niti sanja se mi ne. Mislim, da bi morali vedeti vi.«


Duh v pisarni je postajal nervozen.

Tajnica pa se je le še bolj zamislila nad nesrečo, ki jo je imela z doseganjem rekorda. Ta fant si že ne bo izbral Havájev.

»Bom preverila,« je dejala in z dlanjo prekrila miško podjetja M.K. (Mehki kožuh). Vse počitniške agencije so imele za fante in dekleta, ki so bili (še) sami, pripravljene zapletene programe, da so jim iskali pare.

A že v naslednjem trenutku je tajnica osupnila.

»YES!!! Saj to ni res!!!«

Avtomat za vodo poleg fanta se je stresel.

»Hana Zbreskvar! Hana Zbreskvar … to je moj rekord … o yes … khm … khm … mladenič!!!«

Tajničine oči so se prilepile na fanta. Njen pogled je šel mimo njegove postave, obleke, polti, genov, mlačnosti. Zdaj je videla samo še rekord.

»Ja?« je fant vprašal preplašeno.

»Na počitnice greš s Hano Zbreskvar,« je dejala tajnica in pozabila zapreti usta.

»S kom?«

»S HANO ZBRESKVAR!!!«

»Dobro,« je odvrnil mladenič. »Kam pa?«


Tajnica je zavohala lasten živčni zlom. Kaj, a zdaj pa ne bo razumel? Pri doseganju rekorda jo pač ne bo nihče – zafrkaval. Dosegla je rekord … ja, šmenta, le kako je njenemu povprečnemu programčku uspelo izbrskati HANO? Pismo! Ah, jasno, najbrž delo njene močne desne hemisfêre … akhm … možganov, jasno.

»Kako, kam … kako, kam? Me nisi slišal, da greš na počitnice s Hano Zbreskvar? Gotovo ne na Hvar.«


Fant je mirno sprejel resnico, ki mu ni pomenila nič, in s prstom pobrisal kapljico z avtomata za vodo.

»Ne poznam je.«


Za trenutek je prostor napolnila tišina. Tajnici se znanja in dejanja niso ujemala. Da bi obstajal fant, ki ne bi poznal Hane Zbreskvar?

»HALO!!!!!!!!«

»Ja?«

»Hana ZBRESKVAR je … največja zvezda! Morala bi te kap od razburjenja, ne pa da … pa pusti pri miru avtomat!« je dejala tajnica in se tresla zaradi lastnih vibracij.

Fant je skrčil prst nazaj v pozicijo polža. Že tako se ni nameraval ničesar dotakniti, morda celo počitnic ne … sicer pa … kaj bi lahko storil?


Po velikem prelomu človeške miselnosti iz 2025 je bilo vse drugače. Ni bilo pomembno, s kom si odšel na morje, pomembno je bilo, da si nekoga dobil. Edino, kar tajnici ni bilo jasno, je bilo dejstvo, da je Hana Zbreskvar – samska.


Pa je bila samska. Veliko pevskih in filmskih zvezdnic je po prelomu iz 2025 ostalo samih. Vzroke so že iskali sociologi, sicer pa je na ta račun vzplamtelo veliko novih zvez, prijateljstev, novih odkritij in na ta račun je bilo polomljenih tudi veliko neuspešnih zvez, bančnih računov in prisiljenih prijateljstev.


Fant si je obrisal čelo, tajnica je kot čivava s koničastimi ušesi strigla okoli sebe, da bi že vendar zagledala Hano. Izbrati je morala – KRAJ. Bodo to Sejšeli, Mavricijus, Karibi, Rio de Janeiro, ki je po porazu brazilske reprezentance 2014 postal le še raj za brhka dekleta (nogometaše so izgnali), ali pa bo to kakšno letovišče na Floridi ali še bolje, na polotoku Baja California?


Napeto je čakala. Računalniški programi so poslali vabila, uredili vse malenkosti … da tokrat ni zatajil? Pred tednom dni so mu naredili novo instalacijo, ravno na dan, ko so prinesli tisti kristalni kip iz Mavricijusa ali od kod že. Da ni bilo kakšne povezave – kip – virus – napačna zveza? Hmm …

Hana bo najbrž nosila svetlo modro bluzo s kanarčki … če bo prišla. Punca je vsekakor obvladala. Hmm … Ni je še bilo.

Tajnica sicer ni vedela, kako je bilo s fantom, a njej so se zdele sekunde dolge kot lestve za snemanje novoletnih okraskov.

Fant je zdaj posrkal vso tajničino resnost in se ni upal dotakniti ničesar več. Bil je sicer žejen. Avtomat je stal poleg njega, brez da bi mu bilo treba karkoli storiti. Avtomat je bil namreč na alge modričarke, modre slince, ki so zaznale človekovo žejo (in žalost). Ob tem so se pobarvale – jasno, v modro. Avtomat je bil že ves moder, tajnica pa je še vedno čakala in upala, da programa ni omamil virus. V tem primeru bi dala odpoved.


Potem je pomislila – da se ni kdo pošalil z njo, v tem primeru bi šlo za človeški faktor. Lansko leto so ji zmanjkali trije termini, letos bi ji štirje? Ni bilo logično. Če bi se kdo poigral z njo, potem bi ji letos zmanjkala dva, naslednje leto pa eden.

Zlomkca!


Potegnili so jo! Najbrž so ji podtaknili Hanino ime. Jasno. Ah, bučka! Kako ni že takoj pogruntala!?!


Pogledala je fanta. On je zrl vanjo kot v maskoto iz ledenega kraja.

Tajnica je, napudrana do vrhnje meje, vstala in se mu približala. Modričarke si v tem hipu najbrž niso izmislile, da so se pobarvale v bledo zeleno.

Tajničina senca je zrasla preko fanta.

Stopila je do njega in …

Fant je zrl v tajnico, bil je videti prestrašen.


»Kako ti je ime?«

Zdaj je osupnil. Tega ga ne bi smela vprašati. Računalniki niso smeli prej povedati imena, dokler ni prišlo dekle, sicer bi se lahko pari določali mimo principov naključij. Če njegove polovice ne bi bilo, potem bi program pač na novo izračunal par in poslal vabilo drugemu fantu. Dekle, ki bi ga zavrnilo, ne bi vedelo, kdo jo je čakal, če pa bi jo fant zavrnil, pa tudi ne, kdo je bil.

Fant je zajel zrak, kajti ogabno zelene alge so se kot duhovi vozile za njegovim ušesom in naenkrat mu je postalo slabo.

V istem Naenkrat so vrata v pisarno odkrila zadihan obraz.

Tajnica je z veliko težavo umirila krik navdušenja.

Pred njo je stala Hana ZBRESKVAR.

S preprosto besedo – bila je božanska alegorija preko-prelomnih razsežnosti. Fantje, ne samo fantje … kdorkoli bi si želel z njo na počitnice. Ali kamorkoli. Tudi Agnes.


Ta je pričakovala pompozni pozdrav, morda celo varnostnike okoli mlade zvezdnice. Toda vrata za Hano so se že zaprla.

»Oprostite, sem prišla prav?« je vprašala Hana.

Agnes je v njenem glasu takoj začutila vibracije, ki bi lahko drobile stekla na Don Kijot Towerju, hkrati pa je bil Hanin glas tako nežen, da bi na kolena spravila Michelangelovega Davida.

Hana je nadaljevala z glasom iz sanj:

»A bi me moral tu čakati moj par za počitnice, z imenom Dabadol Kalimero?«

Le kako je poznala njegovo ime?


Ker je bil, Dabadol torej, vse bolj bled, se je njegova podoba izenačila z barvo avtomata za vodo. Še muha s sončnimi očali ga ne bi opazila.

»Ja,« je dahnila tajnica in zavijala z očmi zavoljo Dabadolove (kako čudno ime), nevidnosti. »Poleg avtomata sedi.«

Hana Zbreskvar se je obrnila proti avtomatu, in tam zagledala Dabadola.


Tajnica Agnes je dogodek, ki sicer ni kazal pretirane dramatičnosti, opazovala z velikimi zadržki. Nič se ni ujemalo. Stavila bi, da si bo Hana premislila, ko bo zagledala tole čudo od nikoder.

Toda Hana je dvignila svojo roko, dlan je na veliko presenečenje vseh prisotnih v sejni sobi obrnila – navzgor

– (Agnes je medtem s pritiskom na mehki kožuh javila, da je v njeni pisarni HANA in da snema srečanje), potem pa dahnila:

»Hana Zbreskvar.«


Mlačna roka blede polti se je čudežno odzvala:

»Dabadol Kalimero.«

Trenutek je obstal, edino kar se je zgodilo vmes je bilo to, da je Hani na tla padla revija – Najlepše prsi – pa je hitro zardela.

Agnes se je ob tem začudila – kaj Hana ne nosi pudra za primere zardevanja?

Med tajnico ter obema mladostnikoma je zavladala neuravnotežena napetost, ki jo je vso »požrla« tajnica. Hana Zbreskvar je, da bi preklicala zloglasno revijo, s preprostim stavkom umirila strasti.

»Si že … izbral kraj?«

Dabadol, torej je bilo to res njegovo pravo ime, je skomignil z rameni in vrnil umirjeno strast: »Ne, nisem, mislil sem, da ga boš ti.«


To je izrekel tako po šolsko brezčutno, da je tajnico naskočil strah. Pa še tako brezbrižno jo je tikal. Bi mi prosim kdo povedal, kateri čip je spravil ta dva skupaj? – si je mislila tajnica.

Ta je zdaj čakala na nadaljevanje, bolj pomembno zanjo: na ime kraja. Postala je nervozna. Kombinacija: Hana + dober kraj – bi jo odpihnila med agencijske zvezde.

V ta namen se je prijela za katalog na katerem je čez palme pisalo – Baja California – in čakala na čarobno besedo – Cabo san Lucas, Cancún, Acapulco … ali pa Miami, Havaji, Sejšeli ….

Hana je s pogledom na hitro preletela fotografije, ki so se s stene na Bellerosi ponujale kot barvne papige, še enkrat pogledala Dabadola, potem pa dejala:


»Pirankaran.«


Ko je Agnesa to slišala, se je njen utrip ujel z ventilatorjem, ki je želvam v majhnem akvariju na hodniku daljšal življenje. Agnes ni mogla ...

»Iz Pirankarana ste prišli?« je vprašala Hano.

Ta se je nasmehnila tako, kot bi ne bila Hana. Na koncertih se že ni tako smejala.

»Ne. V Pirankaran bi rada šla. Če se Dabadol strinja.«


Po velikem prelomu so nastale nove bivanjske skupnosti in nekatera mesta so, če so se njihovi liderji (prej župani) tako dogovorili, združila imena in moči.


»Gotovo se ne,« je pripomnila tajnica. »Ne more se!« Bila je nervozna kot pesek v očeh.

Hana in Dabadol sta se spogledala.


Potem pa sta Hana in Agnes pogledali Dabadola, ki je še vedno bled sedel poleg avtomata za vodo in videlo se je, kako je za njegovim uhljem izginila morda alga, da je bilo videti, kot bi se mu odpeljala v hemisfêri. In, kot da bi to vplivalo na njegovo razmišljanje, je izustil zelo neprimeren stavek.


»Briga me. Počitnice so muka. Če bom imel mir in bom lahko delal za šolo, bom vesel.«


Tajnica ga je osuplo pogledala, Hana pa se je nasmehnila sama pri sebi.

Kaj je bilo mogoče, da Dabadol ni pokazal nobene vneme nad tem, da gre na počitnice s Hano Zbreskvar?

Kako to, da mu velika zvezda ni povišala vibracij v prsih, kot bi jih vsakemu fantu. Počitnice na kvadrat!!! S tem Dabadolom je bilo nekaj močno narobe …. Toda kaj? se je spraševala Agnes.

Trenutki so zahtevali dejanja.

Agnes je odšla do omare, iz nje vzela ključe že vnaprej pripravljenih potovanj in s tresočimi ustnicami obstala pred Hano, medtem, ko je Dabadol še vedno sedel.


Ob tem se ji je volčja kri razmazala, a tega sploh ni opazila. Šel je njen rekord. Ampak, vseeno je hotela poizkusiti še zadnjo možnost.

»Bi morda odšli kam drugam, recimo … na Haváje?« je vprašala in pogledala oba, Hano in Dabadola. Hana je odkimala, »Ne, hvala, razen če bi odšel Dabadol?« je nadaljevala in pogledala svoj bledi tandem. Ta je leno dvignil pogled in odvrnil:

»Še Pirankaran bo odveč.«


S solznimi očmi je Agnes obema podelila ključe apartmaja. Ni mogla verjeti, da obstajajo takšni nesposobneži, kot je bil ta Dabadol. Najprej ni poznal HANE ZBRESKVAR, estradne umetnice in pevske zvezdnice, potem ga sploh ni prevzela, kot bi prevzela vseživo, da bi žvižgalo za njo. Ja, vseživo!!!


Na ta način se je srečanje na Bellerosi končalo – z različno zadovoljnimi strankami. Najslabše jo je po njeni lastni presoji odnesla tajnica Agnes, ki preprosto ni mogla verjeti, da ji je nekdo pokvaril dan.

Takoj po neuspeli seansi je odšla do svojega šefa, Fredija Tekilarja in mu povedala za katastrofo.

Ta se za njen primer niti ni preveč zanimal.

»Če velika zvezdnica, kot je Hana, želi v Pirankaran, potem gre v Piranakaran.«

»Ja, ampak, šef, … niste videli, koga ji je izbral program.«

»Program je narejen tako, da mu moramo zaupati.«

»Pa, če je šlo za virus?«

»Agens. Če bi izbral dve medijski zvezdi, potem bi šlo za virus. Program izbira tako, da so tandemi čim bolj mešani. Na ta način se velike zvezde spočijejo, njihovi tandemi pa si popestrijo življenje.«

»Ja, ampak … živ človek ne bi mogel verjeti, kakšen … po mojem jo bo stalno nadlegoval. Prebrala sem mu v očeh. Pred mano se je zadrževal, zunaj jo bo gotovo napadel. Pa gotovo se ga bo s prijatelji napil in šel tak na počitnice.«

»Agnes, to ni več naša stvar. Vse kar potrebujemo, je potrdilo o opravljenih počitnicah in zaradi tega vaš renome ne bo ogrožen. Gotovo ste dobro delali, zato se je tudi program odzval in poiskal par, kot ga je. Pa menda ne boste trdili, da niste zadovoljni?«

»Saj sem, samo mislila sem, da bo Hana izbrala kaj bolj sočnega.«

»Kaj je že izbrala?«

»Pirankaran.«

»In s tem niste zadovoljni?«

»No, ne vem …«

»Poslušajte me, Agnes. Na to, kateri kraj izberejo stranke, ne morete vplivati.«

»Nisem dobro delala …«

»Kako niste? Seveda ste. Če je program izbral Hano, potem ste dobro ocenili ljudi, da se je tako odločil.«

»Mislite, da ni šlo za naključje?«

»Ah, dajte no. Saj pravim, da bi bilo bolj nenavadno, če bi programček za Hano izbral … na primer ta malega Karizyja. Zakon o počitnicah bi takoj izgubil svežino. Zaradi kraja pa se ne obremenjujte. Saj veste, kako gredo členi. Vse, kar je več kot tisoč kilometrov, se …«

»… se lahko izgubi.«

»No, zdaj ste celo ponovili moje besede. Kar vrnite se na delo …«

»Šef?«

»Ja … saj vas razumem, Agnes. Povišico boste dobili.«

»Res?«


Agnes je odšla nazaj v pisarno in niti predstavljati si ni mogla, kaj se je pravkar zganilo nad Celejo.

Na vrsto so prihajale počitnice velikega preloma.

Hana ZBRESKVAR in Dabadol KALIMERO sta se ustavila pred vrati dvigala.

»Greš z dvigalom?« je vprašala Hana.

»Ja.«

»Potem grem še jaz.«

»A … spomnil sem se, da ne grem. Bruham, če se kdo pelje z mano.«

»Aja …« Hana je že pritisnila na gumb. Njen zadnji koncert ji je pustil razburkane možgane. Potrebovala je normalen pogovor. Nič ne bo, če mu ne bo zastavila kakšno vprašanje.

»Kaj pa po stopnicah, tudi bruhaš?«

»Ne, če grem sam.«

»Aha, saj bom šla kakšna dva metra za tabo.«

Dabadol se je obrnil, da se je Hana ustrašila, ter pihnil: »Jaz Ne Maram Počitnic. In tudi ne ljudi, ki se jim po njih cedijo sline. Če mi boš sledila, bom šel po požarnih stopnicah, lahko pa tudi skočim,« je dejal in stekel v stopniščno grlo.

Hana ja za njim nekoliko bolj na glas dahnila: »Dobiva se jutri ob devetih.«

Ni bila prepričana, če jo je slišal. Vse skupaj je bilo zelo čudno.


2. Od vikenda do meeskenda in spet nazaj na počitnice

Dabadol je pritekel ven, torej, bolje rečeno, iz objema pošasti, imenovane Bellerosa.


Na ulici je bilo vse polno ljudi in četudi ne bi bil v veljavi poprelomni Zakon o počitnicah, je bil zdaj čas počitnic. Ljudje so govorili o počitnicah vsevprek in zdelo se mu je, da govorijo drugače, kot so govorili v časih pred prelomom.

Dabadol se je namenil v bar Santana, njegovo priljubljeno pribežališče, kadar je šlo za prelomne reči.

Dokler ni prišel tja, se je večkrat obrnil. Če bo s Hano Zbreskvar moral biti tri tedne skupaj, potem je dobro, da je vsaj zdaj ne dobi pred oči.


Santana je bila precej nabita.

Poiskal je primerno mizo, se pravi táko, s katere ne bi zijal v kakšnega izmed Haninih plakatov. Ni jih bilo ravno malo. Pravzaprav je šele zdaj, ko jo je dobil v zavest, videl, da ta punca visi praktično na vsakem stebru, bruha z vsakega podstavka in … čudno – na nekaterih plakatih je bila s hrbtom obrnjena proti občinstvu.

Dabadol se je obrnil stran od vseh teh »napihnjenk« in skušal poiskati zorni kot, s katerega bi bilo življenje videti normalno. Brez Hane. In ga je našel.

Dve mizi stran je pravkar sedla deklica, po videzu sodeč se je otepala polovice devetletke.

Dabadola je za hip pritegnila, kajti v očeh ji ni gorel počitniški ogenj, prej je kazalo, da je z neuspešnih počitnic pravkar prišla in, da so jo kmalu čakale nove. Še hujše.

Po prelomu so v lokalih stregli ne samo sladoled in pijačo, pač pa so dajali tudi nasvete. Povpraševanja po nasvetih je bilo mnogo več, kot v časih pred prelomom.

Dabadol je naročil nekaj ledenega.

»Izvoli,« je dejala študentka, postavila sok na mizo, postregla pa mu je tudi z vprašanjem – greš na počitnice? – najbrž je to vprašala vsakega gosta.

Se pravi – le kako si je upala.

»Ja,« je naivno odvrnil Dabadol. »Grem.«

»Že imaš punco, a?«

Kako neposredno vprašanje!


»Ja, imam,« je dejal Dabadol bolj iz varnostnih razlogov.

»Imaš srečo.«

»Recimo.«

»Vem, da jo imaš.«

»Misliš, da jo imam?«

»Če bi jaz imela fanta ... Pa ga nimam.«

»Gotovo imajo na Bellerosi kaj zate.«

»Nimajo, ker sem že bila na počitnicah s starši.«

»Uh, zlomka.«

»Ja, zlomka. V tem zlomljenem svetu ... in kako je ime tvoji punci?«

»Moji … aaa ... Hana.«

»Lepo ime.«

»Je tvoja prva punca?«

»Je ...«

»Sta že bila kdaj prej skupaj na počitnicah ...«

»Ne ...«

»Pa sta veliko skupaj?«

»No ...«

»Verjetno jo poznam ... jo poznam?«

»Ne vem, najbrž ne ...«

»Kako se piše ... tukaj poznam vse ljudi.«

»Zbreskvar!« je odvrnil Dabadol. Še sanjalo se mu ni o razsežnostih človeške slave … »Aha, Zbreskvar ... čakaj!!! A nisi rekel, da ji je ime Hana?«

»Ja.«

»Pa piše se Zbreskvar?«

»Ja.«

»Je tvoji punci ime Hana Zbreskvar?«

»No ja ... v Bellerosi ni bilo ….«

»Ista Hana Zbreskvar ... pevka?«

»Menda.«

»Zlo mega!«


Deklica na stolu poleg, ki je še vedno čakala na srečo pri dodeljevanju sladoleda, je Dabadola prestrelila z ognjenim pogledom. Kot bi se odbil tisti, s katerim jo je prej pogledal on. Kot, da ji nekaj na njem ne bi bilo všeč.


Dabadol je imel občutek, da so počitnice na njeni mladi duši pustile sledi, način, kako je naročila sok, pa je kazal, da bo na nove počitnice najbrž odšla v Port Ankaran in to s starši. Po teoriji skupnih poti, razviti na Univerzi za poprelomne vede na Oldfordu, na počitnice nikdar ni bilo dobro oditi s starši. Se pravi, lahko si odšel s starši, vendar je bilo bolje, če ne s svojimi. Si jih pač poiskal na agenciji.


»A lahko dobim tvoj avtogram?« je kot iz svetlega neba vprašala študentka.

Dabadol je osupnil.

»Zakaj pa?«

»Ker ... mislim, halooo … fant od Hane Zbreskvar,« je vprašala študentka.


Dabadol se je ozrl naokoli. Čedalje več oči je merilo vanj. Kaj pa, kako bi se tem radovednim pogledom namesto sladoleda prileglo malo resnice?

»S Hano sva se dobila na agenciji.«


Nekaj kozarcev je zletelo po tleh, nekaj slamic je po neki čustveni teoriji obviselo v zraku, nekaj gat se je utrgalo s sušilnih vrvic.

»Ja, in?« je vprašala študentka, ki je stregla.

»Na Bellerosi.«

»Hana Zbreskvar je sama?« so zavreščale punce. Bilo je videti, kot da bi jim bilo vseeno, da je Hana punca in, da bi vse prisotne kar prekinile s svojimi fant in na počitnice odšle z njo. To je bil dokaz, kako slavna je bila. »Pa sta se res spoznala na Bellerosi?«

»Tajnica naju je povezala.«

»Kako se piše tajnica? Moram vprašati Rudija, če jo pozna. Rudi pozna veliko punc z raznih agencij, morda lahko zrihta še kakšen meet&greet s Hano.«

(Za razliko od časov pred prelomom, ko si lahko na meet&greet odšel samo, če si prej poslal video in bil izbran, so zdaj obstajale tudi agencije samo za meet&greet, kamor si lahko predlagal osebo, da bi se z njo srečal).


»Pojma nimam, kako se piše in me tudi ne zanima preveč.«

»Pomeni, da s Hano nista zares par?«

»Ne.«

»Zlokul! A me lahko predstaviš?«

»Zakaj pa?«

»Ker je Hana Hana, halo!!!!!«

»Saj grem z njo samo na počitnice. Kako pa naj bi jo predstavil? Hej, zdravo, tukaj je moja so-počitnikarka? Če jo želiš spoznati, se prijavi v njen fen klub.«

»Noro, ta fant gre s Hano na počitnice!«

»Ali res?«

»Ja, mega žur. In prav tale, ki sedi tukaj? Svet je pa res kot kroglica.«


Punce so še naprej zganjale množično histerijo (histericum no historicum), Dabadol pa je mirno, mimo vseh lebdečih želja srkal požirke zgoščenega brusničnega soka.

Punce so se komaj razkadile, vsako je čakal kakšen fenovski opravek.

Za njihovimi telesi je ostala deklica z zgoščenim obrazom.

Zrla je v Dabadola.

Sploh se ni smehljala in sploh ni kazala znamenj, da bi jo lahko histerični vihar posrkal vase.

Dabadol nekako kar ni mogel biti tiho, pa je rekel: »Živjo.«

»Šivjo,« mu je s poltihim glasom, kot bi šlo za šepetalko duhov, odvrnila deklica.

»Kaj počneš?« jo je vprašal.

»Nekoga čakam.«

Aha, ista zgodba. Se mu je zdelo, da ljudje ne morejo brez čakanja.

»Lepo. Greš na počitnice?« je dahnil in se nenadoma počutil zelo neumno.

»Ne, pravzaprav pridejo počitnice v telesni obliki k meni,« je dahnila.

Dabadol je prikimal, pa nasmehnil se je. Ni imel pojma, kaj jo je pravkar vprašal.


Niso minili trije požirki, ko se je za stoli in mizami prikazala oseba, iz katere je vse vihralo. Plašč, ki ga je nosila, je pometal s papirčki.


Deklica je s stola skoraj zdrsela pod mizo, njene oči pa so kot dva prestrašena oreščka plesali v njeni glavci.

Dabadol je dogajanje spremljal, kot bi na njega zlili tekoči delirij.

Delirij je presekal strog glas, da so ptičke zbežale z namiznih prtičkov.

Deklica si je še vzela toliko moči, da je zašepetala Dabadolu, ki je bil, kot je kazalo, v teh okoliščinah njen edini zaveznik.

»To je moja učiteljica počitniške prakse. Danes bova vadili mesečnik,« je deklica zašepetala.

Dabadol je skušal stegniti jezik, a je bil jezik prekratek. Učiteljica je imela predolge korake.

»Pozdravljena, Mimi,« je dejal strog glas, ki je rezal eter. »Zelo točna si. To pomeni, da spoštuješ počitnice, kajne, punčka?«

»Saj jih,« je s prestrašenim glasom dahnila Mimi,

»No, to je dober začetek. Kajti, počitnice ... kako gre refren ... Mimi?«

»Samo počitnice nas bodo rešile.«

»Odlično!«

Dabadol je kot začaran opazoval srečanje, ko pa je prišla mimo študentka, ki je stregla, je odvezal jezik: »Še eno pivo.«

»Ne stržemo.«

»Viski, dvojni ... triski.«

»Dvojni, kakor tudi enojni viski je predprelomna pijača in je ne smemo točiti, razen, če imaš potrdilo, da bolehaš za predprelomnim sindromom. Je napisano tudi nad točilnim pultom.«


Dabadol sicer ni resno mislil s triskijem, se je pa obrnil in prebral pridigo nad pultom. Pisalo je:


Po Zakonu o predprelomnih travmah, lahko algaholne pijače točimo samo osebam, ki lahko z izkaznico dokažejo, da bolehajo za kakšno predprelomno travmo in imajo potrdilo travma-zlomologa, da jim pomankanje algahola povzroča resne nostalgije.

»Zlokej, saj nisem mislil ravno triski ...«

»Kaj pa pinjo colado?«

»A, to se pa dobi? A ni tudi algahol?«

»Je. A pinja colada je pijača drugega kontingenta.«

»A, tega pa nisem vedel.«

Za sosednjo mizo se je pletla lokalna zgodovina.

»No, bova začeli?«

»Ja … lahko.«

»Povej mi vse dneve prvega vikenda po meeskendu.« je zahtevala učiteljica.

Dekletce je napenjalo možgane.

»Ponedelčak, Torenčak, Sredinka, Četrtinjek, Petinjek, Sobotnjak …

»Napaka, Mimi! V prvem tednu po meeskendu ni nobenih Sobotnjakov … pride pa …«

»A mmm a mmmm.«

»No?«

»Pride pa…«

»Petinjek, potem pa …«

»Potem pa …«

»Mimi! Spet se nisi učila! Kako boš kdaj odšla sama na počitnice, če pa še do prvega vikenda ne prideš, zagamana punca. Po petinjeku pride sob …«

»Sobotinka.«

»Tako je.«

Deklica se je oddahnila, Dabadol je zgroženo opazoval strogosti, ki so se dogajale.


Po velikem prelomu so se prosti dnevi ob koncu tedna precej spremenili. Vsak teden je imel na koncu weekend, vsak mesec pa meeskend, to je pomenilo pet prostih dni na koncu meseca. Vsak teden pa je imel tudi druga imena dni, vedno pa se je mesec začel s po-nedeljni-kom, to je bil prvi delovni dan prvega vikenda vsakega meseca.


»Zdaj pa mi povej, kako prideš do drugega vikenda?«

Deklica je bila že vsa prepotena.

»Ponedeljnik, Toreljnik, Sredelja, Četrtak, Petinjak …«

»Mimi! V drugem tednu do vikenda ni nobenega Petinjaka. Sta Petak in Sobotalka. Kot talka …! Ponovi!«

»Sobotalka …«

»Pa potem?«

»Nedeljinka?«

»Kakšna Nedeljinka neki! Po Sobotinki pride Nedeljka.«

»Nedeljka.«

»Tole boš morala še pošteno ponavljati. Tvoja starša se že veselita počitnic v Port Ankaranu s tabo, ti pa ne prideš niti do prvega vikenda. Si kar ne upam pomisliti, da bi morala sklanjati še zadnji, najbolj zahteven teden.«

»Ali lahko sklanjava kaj drugega?«

»Kaj pa bi ti sklanjala?«

»Mizo in stol.«

»Pa kaj še!?« Učiteljica se je čisto iz mirnega zraka obrnila proti Dabadolu, ki je nič hudega sluteč opazoval sklanjanje.

»Pa ti, potrebuješ ure?« je puhnila vanj. Dabadol je odmaknil pogled.

»Ne, hvala, jih že imam.«

»Ta fant gre na počitnice s Hano Zbreskvar,« je dahnila deklica. Videlo se ji je, da je v krizi. Nekaj je morala reči.

»Resno? S Hano Zbreskvar greste na počitnice … a lahko dobim vaš avtogram?« se je v učiteljico nenadoma vselilo živahno življenje.

Dabadol je bil v zadregi. »Ničesar nimam za pisat.«


Učiteljica, ki se je popolnoma stalila, je iz kovčka potegnila najmanj deset različnih pisal.

»Izberi si, in ne tako gledat, še omedlela bom.«


Deklica ja zavila z očmi, Dabadolu se je smilila. Ubogo bitje si je želelo sklanjati mizo in stol, učiteljica pa jo je silila v nemogoče reči. Pa kdo si bo zapomnil vsa imena za cel mesec? Bi si ona zapomnila vse tunele? Zakaj je pomislil na tunele?

»Tukaj je,« je dahnila učiteljica, vstala s stola, odgrnila plašč, da so do izraza prišle njene obline, zavite v vzorčasto srajco, potem pa je med gumbi naletela na majico iz repertoarja spodnjega perila in jo prisilila, da se je raztegnila čez mizo. Pri tem je učiteljico upognilo, da so se ji videle prečke na glavi. »Tule prosim,« je dahnila in Dabadolu bi v drugačnih okoliščinah šlo na smeh. Tako pa se je moral podpisati na spodnje perilo nore učiteljice.

»Imam zelo neznano ime.«

»Sploh ni pomembno. Kar naj bo na veliko. Pozneje grem s fantom na striptee … na srečanje učiteljev in gotovo si nas bo hotel ravnatelj ogledati tudi samo v perilu.«

Dabadol je napisal, kar je pač moral.


Učiteljica je ponosno odlepila majico z mize in se trudila prebrati napis. »Dabadol Kalimero. Uauuuuu!«

Deklica je ob tem pogledala Dabadola, kot da bi ga že dolgo poznala.

»Hvala,« je dejala učiteljica.

»Ni za kaj,« se je otresel Dabadol. Žensko spodnje perilo ga je motilo.

»No, kaj pa ti?« se je učiteljica zdaj obrnila še k deklici. »A ti pa ne boš fanta od Hane prosila za podpis? Če ga ne boš, si boš očitala celo življenje.«

»Saj ni treba, če ne želiš,« je dejal Dabadol. Pozabil je povedati, da HANA ni njegova punca, pa ni vedel, zakaj je to pozabil. Najraje pa bi to na veliko napisal čez nebo.

»Seveda si želi. In to kako! Daj, Mimi, a maš morda kos kakšnega papirja? Tvoje spodnje perilo najbrž ne bi preneslo takega podpisa.«

»Imam karto za kino, ki je že fosil.«

»Potem pa prosi Dabadola, da gor naredi zgodovinsko cako.«

»V redu,« je tiho dejala Mimi.

Dabadol se ji je nasmehnil.

Učiteljica je odšla, Mimi pa je že hotela plačati pijačo zanjo in zase. A jo je Dabadol prekinil. »Kar pusti. To plačam jaz. Veš, nerad dajem podpise. Kdo pa je ta ženska?«

» Marta Špon. Moji starši so jo najeli. Želi, da se na pamet naučim vse dneve v mesecu.«

»Res čudna ... ti pa jih sovražiš, a ne?«

»Ker so čudni. Moja mama jih kar naprej ponavlja.«

»Vem. Mene motijo, kadar si moram prepisati datum za izpite.«

»Mene pa to, da moram na počitnice s pravimi starši. Od Bobija so veliko manj zanesljivi in pridejo domov prej, kakor pa je po zakonu.«

»Ta Bobi ima pa res zlomkaste starše.«

»Ki sovražijo ljudi, ki imajo radi počitnice.«

Dabadol se je poslovil od simpatične Mimi. Bilo mu je kar žal, da je morala tako trpeti zaradi počitnic. Toda niti v sanjah si ni predstavljal, kaj je čakalo njega.

Imel je še eno srečanje v študijski komori, potem pa naslednji dan na počitnice. Tri tedne bo ležal v senci, pa bo … saj bo … se je tolažil.

Dabadol se je pred skoraj letom vpisal na Akademijo za poprelomne vede na oddelku za geozlomijo. Akademija je bila nova, kot vse podobne po svetu. Od velikega preloma 2025 naprej so rasle nepregledno hitro. Veliki prelom je bil skrivnostna veda, pravzaprav je šlo za prelomno dejanje v samem človeku, rezultati pa naj bi se odražali v vseh (hemi)sfêrah.


3. Hana Zbreskvar in kip Vinta Ostrigarja še v parku nimata miru

Tega ni vedel nihče, a gore, ki so na severu obdajale Celejo, so dobile po velikem prelomu sijoč lesk. V tem dopoldnevu so se zrcalile v sončnih očalih, ki jih je lastnica pravkar potegnila iz torbe.

Po nekaj korakih so izpod njih pritekle solze. Bile so prave pristne solze Hane ZBRESKVAR, bile pa so tudi zavite v veliko skrivnost. Hana je prikorakala do svoje nove ulice, se ustavila pred svojo hišo, ki ji jo je Agencija za petje kupila za boljše počutje, in želela vstopiti.

Vedno, kadar je morala prenočiti v tej hiši, so se jo lotile solze.

Toda pred vrati je obstala.

Visok, suh, dolgolas tip s čudnimi tetovažami, je stal pred njo.

»Pozdravljena, Hana,« je dejal in se zraven nasmehnil.

Hana ga še ni nikdar videla, a slutila je, da gre za poslovno zadevo. Pravzaprav se je spomnila, da je imela danes res nek dogovor.

»Kdo ste?«

»Sem Rompi Kitara. Z Agencije za zvezdništvo so me poslali, da ti malo razložim, kako se bo tvoje zvezdniško življenje zasukalo v prihodnje. »A greš noter?«

»Ja, ravno sem bila na Bellerosi …«

Agent je zavzdihnil. »Ah, ta zakonodaja …«

V njegovem izdihu je bilo čutiti nekaj takega kot – če punce ne ubogajo, lahko zavozijo svoje življenje v temačno ulico in potem jih nikdar več ne obsije sonce slave.

Po velikem prelomu se je agentura precej spremenila. Hani je do zdaj nastope urejala Agencija Starriva ki je bila v bistvu podružnica večje Emonske zvezdniške agencije. Zanimivo pri teh agencijah je bilo, da so v vseh terminih, ki so opredeljevali njihovo dejavnost, omenjali ime – zvezdniška. V nobenem vabilu ali pogodbi, ki ga je Hana prejela in morala podpisati tik pred koncertom, ni bile besede – petje, peti, pevski nastop. To je sicer ni motilo. V koščku sebe je bila raje tiho, saj je dobro vedela, da pesmi, ki jih poje, niso njene. Ni jim napisala besedil, napisali so jih namreč drugi. Nekatera so bila zelo podobna besedilom drugih zvezdnic. Temu se je reklo komercialna pesem.

Hana je zrla svojemu novemu agentu v oči. Bil je podobnem kitaristom iz starih, zavrženih predprelomnih plakatov, ki so bili vsi zaraščeni z algami.

»Kako drugače?«

»V redu.«

»Kaj si počela na Bellerosi? Menda ne kaj uradnega?«

»Ja, po zakonu sem morala …«

»Saj vem. Fantje, a ne?«

»Ja …«

»Počitnice imaš rada?«

»Malo počitka ne bi škodovalo.«

»Sem slišal, da greš na počitnice … z nekom?«

»41. člen Zakona o počitnicah.«

»Ja, seveda. Zdaj, ko si skoraj polnoletna, zapadeš pod te okvire. Sicer pa, pod tušem si lahko še vedno pôješ, če ti bodo počitnice pojedle koncert. Saj se menda ne bojiš?«

»A péti pod tušem?«

»Péti na koncertih.«

»In na teh je včasih veliko oboževalcev …«

»Ah, daj no … močni varnostniki so vedno na preži…«

»Res se mi je že zgodilo, da so me oboževalci obkolili.«

»In temu se čudiš? Poglej, Hana. Mene lahko kličeš Rompi. Bil sem član glasbene skupine, a tega je že kar lep čas. Zdaj sem navdušen mentor. Pri tebi gre seveda za drugačno vrsto mentorstva, saj pri petju obvladaš vse. Zato se bova bolj posvetila menedžerskemu delu. Samo ti in jaz, kaj praviš?«


Hana je odstranila očala, pogledala svojega iz neba vzetega agenta v oči še enkrat in čakala.

»Pa ne, da se bojiš.? Velik projekt si, za tabo stoji zvezdniška industrija, si kot velika ptica, ki vse to vleče in mi vse stavimo nate.«

»Res?«

»Pa še kako. Vsaka poteza, ki jo boš v življenju izvršila, mora biti premišljena. V agenciji smo se zmenili, da ti damo tele počitnice prosto, potem pa se bodo koncerti vrstili.«

»Vem …«

»No, saj veš, kajne? Takoj po počitnicah bo že eden, pa potem drugi, pa vse tja do naslednjih počitnic.«

»To je že vse določeno?«

»Vse vnaprej. Če v svetu luči vsega ne določiš vnaprej, se zlomiš. Ti pa se ne bi rada zlomila, kajne?«

Hana je zrla v prazen pogled, sploh se ni mogla odločiti, ali bi kaj rekla. Želela pa je, da bi Rompi čim prej odšel. Vsaj za ta dan. «

»No, Hana, a greva nekaj spit, preden se za kratko posloviva?«

Hana se je nasmehnila. Ni vedela, zakaj se je počutila kot na koncu življenja.

»Prav.«

»Megazlom!« je dejal Rompi. »Točke je potrebno nabirati po vseh vogalih in lokalih. Poznam enega, kjer si boš nabrala točke in kamor zahajajo tudi druge zvezde. A z njimi je bolje nič govoriti, ker potem mislijo, da jih občuduješ. Mi pa imamo namen, da te spremenimo v zvezdo št. Ena. Saj razumeš.«

Hana je prikimala, a razumela ni veliko.

Rompi, njen novi agent jo je odpeljal v Lokal Zvezd, oddaljen kotiček čisto na zahodnem delu mesta in ji ponudil strupeno pijačo. Hana jo je sicer spila, a se ji ni nič poznalo.

Čez dve uri se je že vrnila, seveda brez Rompija. Ta je odšel po svojih opravkih, verjetno je imel še mnogo zvezdnic, iz katerih bi naj napravil kariero za njih in zase. In še dober posel brez primere.


Hana je vstopila v hišo na Humanistični ulici in poskusila poiskat tisto malo sebe, kolikor ji ga je ta dan še ostalo. Najbolj primerno mesto je bila njena postelja.

Hana se je zleknila vanjo, a samota v njeni bogato okrašeni hiši jo je ubijala.

Zato je vstala in odšla proti mestu.

Zelo nenavadno za tako najstnico, kot je bila ona, da je že premišljevala o rečeh, ki sploh ne bi sodile v repertoar razmišljanj punce, ki ji je vse dano in ki bo zapolnila kulturno praznino, se učvrstila na prestolu, njena slika bo visela z vseh zgoščenk in listnih glasbenih kartic, se smejala s plakatov in tekočih algastih reklam, morda celo polzela s kakšnega nebotičnika, morda celo postala večerna podoba v dovoljenem obsegu na laserskem nebu … še nekaj takih misli, pa bi spet morala uporabiti svoj robček. Tega ni vedel nihče, tega ni vedel nihče, tega ni vedel nihče …

Hana je kot vihar planila skozi vrata neke stavbe, ki so jo imeli namen preurediti in se povzpela na tekoče stopnice. Tako je imela vtis, da potuje. Bila je edina nakupovalka v nakupovalnem centru Miša Karizyja, ki ni imela namena ničesar kupiti.

A na koncu dolge vožnje po neskončnih dolžinah tekočih stopnic, ki so se vzpenjale tudi po deset nadstropij visoko, je kupila hrano za golobe.


Zapustila je center in odšla sedet v park, ki se je imenoval po ustanovitelju poprelomne Celeje, Vintu Ostrigarju.


Zleknila se je na klop, si snela sončna očala in se zagledala v gore. Kip Ostrigarja je stal le kakšen meter stran in v tem trenutku je bil edini moški, ki je bil poleg nje, pa čeprav ni bil edini, ki bi mislil na njo.

Kako čudno, toda njeno življenje sploh ni bilo táko, kot si je to zamišljala večina ljudi. Hana bi ga najraje zlomila, toda kaj, ko o prelomih ni vedela nič. V miru poprelomnega parka se je lahko posvetila svojim mislim.


Golobov pa ni bilo od nikoder. Hana je nad severnimi gorami videla nekakšno premlevanje svetlobe, nekaj hladnega je bilo tam v daljavi. Nekaj, kar ji je bilo všeč.

Prvič po tem, ko je prišla iz Bellerose, se je sama pri sebi malo nasmehnila in v tem je priletel golob.

Švignil je mimo Ostrigarjevega levega uhlja in pristal pred klopjo, na kateri je sedela. Hana se ga je razveselila in mu takoj privoščila več, ko je bil pripravljen pozobati.

»Na, ptiček, zamenjaš za svobodo? Ti sploh ne veš, kako je, če se rodiš pod zvezdo, ki … ah, pa saj ne boš razumel, kajne?«

Golob se na Hanine odstavke ni dosti menil. Pojedel je vse, kar mu je natrosila pod noge. Pa še si je zaželel.


Hana je odmaknila pogled. Nedaleč stran je stala stara, z rjo prepredena telefonska govorilnica. Hana je globoko zajela zrak.

Nekaj bi morala obvezno storiti, pa ni upala. Ni upala že eno leto. Poklicati Galijo, njeno usodno sošolko. Morala bi jo obiskati, kot ji je obljubila, da bo storila po prvem koncertu.

Ljudje včasih ne razumejo, od kod in kako pristaneš na poti slave. Zanjo mora nekdo plačati, kasneje pa kredit naraste in moraš mu vrniti. Kaj pa, če slave sploh ne maraš in ti natanko veš, zakaj ne?

Hana je čutila globoko krivdo, a ker niti v poprelomnih časih za obračanje z besedami na kogarkoli, tega kogarkoli pogosto ni bilo v bližini, je bil vsaj za kuliso dober kar golob.

»Kaj misliš, ptiček, ali obstajajo ljudje, pevci, ki slave ne marajo? Če obstajajo, potem prav gotovo vedo za tisto, kar vem jaz, kajne?«

»Čiv, čiv, čiv.«

»Ja, čiv čiv. Ampak, a veš, kaj je najhuje?«

»Čiv?«

»Ves ta čas se bom morala obnašati kot zvezda, ves ta čas. Potem pa bo tudi tega časa enkrat konec in lahko bom pokazala svoj pravi obraz. Ampak, takrat bo prepozno.«

»Čiv.«

»Mislim, da ga nisem še nikoli nikomur pokazala.«


Hana se je pogovarjala z golobom tako, da sploh ni mogla opaziti, kako se ji je približala skupina najstnikov. Pojavili so se nekaj metrov od kipa VINTA OSTRIGARJA.

Bili so potepuškega videza, bogatih staršev in že zdavnaj seznanjeni z vsemi njenimi nastopi in njenim zvezdništvom.

V tem pogledu so bili v primerjavi z Dabadolom –

videti zelo izkušeni.

Kar obstali so, ko so videli zvezdnico, kako krmi goloba.


Med njimi se je razvleklo zanimanje.

»Glejte, tam je Hana.«

»Kdo?«

»Hana Zbreskvar.«

»Pa res je.«

»Gremo, gremo, avtograme daje.«

»Počakajte, zdaj ravno daje enemu ...«

»Kdo pa je?«

»Ne vem, ne poznam ga …«

»Podoben je našemu zlofoksu.«

»Mislite, da se lahko mal vrinemo?«

»Po mojem pri taki zvezdi s tem ne boš nič dosegel … bolje, da počakamo.«

»Pa sploh je Hana?«

»Take grive ne moreš zgrešit.«

Hana je imela značilno temno razkuštrano grivo, podobno konjski, vendar mehko, in zelo bujno.

»Smo dobro počesani? Ima kdo fotokamero?«

»Zlit!, pozabil sem jo v očkovem štirikolesniku.«

»Pa kaj ta golob ne misli …. Kaj mu piše avtograme za ves golobji narod? Pol bomo še mi zahtevali podpise za ves razred.«

»Sam jih bomo potem zaračunali.«

»Pa, boš ti enega zlomka računal … gotovo te bo ta mali Karizy prehitel!«

»Ta mal od Karizyja? Kolikor vem, je leto starejši.«

»Ja, pa t'ko al' t'ko ga ni več tu.«

»Kje pa je?«

»ODLETEL JE.«

»Odletel. Ka, a je pr golobih?«

»Budala, si ti, Frenk. Odletel je v Španglijo.«

»Španglijo? Po kaj pa?«

»Po nekaj novega, tako je moj foter slišal njegovga fotra.«

»A tvoj papi še ker dela pri njem?«

»Še kar, ja.«

»Noro, kaj ta star Karizy ne mal izkorišča?«

»Po moje da. Ni fajn delat za Karizyja. Izgubiš hrbtenico.«

»Kaj pa ti veš o hrbtenici?«

»Več že, kot ti. Ti je sploh nimaš.«

»Dejte, fantje, nehajte se prepirat. Od HANE moramo dobit karseda veliko podpisov. Pol jih bomo že unovčili. Moramo prehitet ta malega Karizyja, saj ste slišali.«

»Koga?«

»Ja, koga neki. Kupil bo vse centre po mestu, da bi sezidal največji center, ki bo večji celo od Orkanik centra.«

»Od Orkanik centra? Kako to, da sploh kdo tekmuje z Orkanik centrom? Saj ni več v pogonu.«

»Vseeno še stoji.«

»Čudi me, da ga ne porušijo.«

»Menda, da ga ne morejo.«

»Kako, a je z zakonom varovan?«

»Ne, to. Od Orkanika je.«

»Če pa Orkanika že dolgo ni več sem. Je sploh še živ?«

»Je je, tako sem slišal.«

»Kje pa potem je?«

»To je pa čist njegova stvar. Lahko je, kjer hoče, se je pa nekaj šušljalo, da je nekje, kamor bi po vseh znanstvenih teorijah moralo iti poprelomno dogajanje.«

»Kako, čist nič te ne razumem!«

»No, nekam, kjer se ga ne da najti. Baje, da je šel proti severnim goram.«

»Kako ti vse to veš? Stresaš z rokava, kot bi lagal.«

»Nič ne lažem. Take so govorice.«

»Kje pa si vse to nabral?«

»V Mlečnem soku.«

»V Mlečnem soku? A tja hodiš. Kaj ni tisti lokal za dojenčke?«

»Sam zato, ker točijo mleko? Mleko je škodljivo, veš, Brihtni. Tam se zbirajo učene glave, ki velik vedo o tem prelomu. A veste, da prelom sploh ni tako enostavna reč in, da so odkrili veliko nerešenih reči.«

»Nerešenih? Kot včasih na sodiščih?«

»Takih, ki so počasi prišle na dan in pravijo, da bo še veliko poprelomnih rež.«

»Rež? Kot pri omari?«


»Lej, ne razumem. Sem poslušal dva, ko sta začela o teh rečeh. Slišal sem, da je pred leti sem prišla nekakšna tujka, ki je tu pustila zamrznjeno ljubezen, ker je ni mogla unovčit. To sem še razumel. Ko pa je eden omenil nek dvojni tunel, sem se pa zgubil. Sem mislil, da je dvojni tunel mleko od dveh različnih krav, pol je pa ta mala natakarica prinesla dvojni viski.«

»Pa nehajte no, zdaj pa že jaz več na razumem.«

»Ker toliko blebetaš. Povej raje, kok sta izgledala?«

»O, tista dva. Zakaj?«

»Moj papi pozna veliko takih učenih buč.«

»Ne vem, bila sta čist normalna.«

»Sta imela kaj čudnega oblečenega?«

»Nič posebnega. Sploh ju nisem tako dobro videl. Sicer pa, ta prelom mi gre na živce, ker se pojavlja toliko novih reči, da sploh več ne vem, kaj je pravo, in kaj ne.«

»Ja, prejšnji razvoj je spoznal, da je veliko reči, ki prej sploh niso bile potrebne.«

»Ampak, Luki, slava pa je še potrebna in denar tudi.«

»Denar bo dobil povsem nove plati.«

»To pa ja. Še posebej, ko bomo dobili avtogram od Hane.«

»Ja, to bo polka. Morda si bomo lahko na kateri agenciji kupili dobre počitnice.«

»Pa naše punce? Ne bodo vrtale, kje smo jih dobili?«

»Počakajte, sej še nič nimamo.«

»Glejte, odletel je.«

»Koga je odletel?«

»Ptič.«

»Kakšen ptič?«

»Golob, kakšen neki.«

»Gremo!!!«

Tega VINTOVA ušesa niso slišala, a mestni park so preplavile vibracije. Kljub temu se je kip zatresel.

»Hana, Hana, Hana.«

Hana se je prestrašila. Fantje so jo zmotili med razmišljanjem.

Brez besed je pospremila njihovo približevanje.

»Hana, Hana … a lahko?«

Mislila je, da je sama v parku …

»A lahko dobimo avtograme?«

»Avtograme?«

Hana je bila na trnih. Še nihče je ni tako množično prosil za avtogram. Le na prvem koncertu je bilo nekaj tihih prosilcev, pa na drugem tudi. Večje razsežnosti so avtogrami dobili na tretjem, četrtem in vse do sedemindvajsetega koncerta, kolikor jih je Hana imela skupaj.

Ampak, da bi jo za avtogram prosili v parku. A to je bil zdaj začetek tiste množične histerije?

Kaj naj stori? Agencija ji je prepovedala podpisovati karkoli zunaj koncertov. Lahko bi imelo formalne posledice.


Odločila se je, da bo storila to, kar si je že dolgo želela. Povrtala bo v človeško dušo. Če si tile želijo dobiti avtograme, potem jih bodo, a ne bo zastonj.

Toda Hana ni mogla veliko razmišljati. Fantje so jo trgali z vprašanji.

»Ja, a jih lahka dobimo še za naše sošolce in sošolke?«

»Pa za bratce in sestre …«

»Pa za sinove in hčerke …«

»Pa za vnuke in vnukinje …«

»Pa jih že imate?«

»Saj veš, Hana,« je začel eden izmed njih in se počutil prav fino, ko je Hani dejal kar Hana, kot bi bila njegova smrklja.

»Veš, Hana … a veš, Hana … saj veš, Hana, ti si brihtna poslovna punca … saj veš, kako je … saj veš, Hana, da čas teče in morda bomo avtograme potrebovali tudi še čez deset tisoč let.«

»Al pa do naslednjega preloma.«

Hana je si jih je ogledala.

»Prav, dajte mi papir.«

»O, to pa nimamo.«

»Kam pa se vam potem na podpišem?«

»Am, mislili smo dele telesa.«

»Pa na dele oblačil.«

»Pa na vsak las posebej tudi?« je vprašala Hana.

»Tudi, a ne fantje?«

Hana je potegnila sapo in zdaj je imela priložnost biti znanstvena.

»No, potem bomo pa naredili takole …«

»A to gre?«

»Kaj pa?«

»Da sem nam podpišeš na vsak las posebej.«

»Seveda gre. A ne poznate velike teorije preloma?« je dejala in se počutil tako, kot se je na tihem želela počutiti.

»Ne.«

»Ne, ne poznam. Moj papi dela pri Karizyju.«

»Moja mama je frizerka na uradu za komunikologijo.«

»Kaj pa vaše punce? Kam greste z njimi na počitnice?«

»Če bi se dalo, bi šli kar s teboj, Hana.«

»Tiho bodi, Brusman.«

»No, mi boste izdali?«

»Am, Španglija, Mallorca …«

»Am, Grbičija, Rodos …«

»Maldezija …«

»A res? Kaj pa boste tam počeli?«

»Plavali …«

»Ležali …«

»Počakajte. Menda ne boste rekli, da boste na počitnicah samo ležali. Kaj pa čas za raziskovanje?«

»Česa?«

»Raziskovanje.«

Fantje so se spogledali. »Ne razumemo.«


Hana jih je pogledala … rabila je samo še … idejo nečesa …. Nenadoma se je nad severnimi gorami zabliskalo, morda se je napovedovalo k nevihti in nekaj oblakov je sestavilo vtis nekakšnih tunelskih prepletov …. Aha, že je imela idejo.

»Recimo, da bi šli raziskovat tunele …«

»Ne razumemo, Hana, čisto nič … kakšne tunele?«

»Tunele vaših usod … kam gredo, kako so usmerjeni … zakaj so se nenadoma preobrnili in, ali je bila to posledica velikega preloma …« uh, dobro ji je šlo. Hana je v sebi norela od navdušenja. Lahko bi bila predavateljica na Geozlomiji. Ne, saj ne … samo, tega ni vedel nihče – tega ni vedel nihče …

»Tuneli življenja, Hana, mislim, da smo prekratki …«

»Počakaj,« se je vmešal eden izmed njih. »Nek dvojni tunel, da … obstaja.«

»AJA?« so rekli vsi, vključno s Hano.

»Pa dvojni viski tudi?«

»Nehaj, sicer nam Hana ne bo dala vseh podpisov.«

»A je res, da je potrebno Bellerosi oddati potrdilo o počitnicah?«

»Kako veste, da sem bila na Bellerosi?«

»A si bila?«

»Ja no … bila.«

»A tudi ti hodiš na počitnice?«

»Moram.«

»Ampak, a petje ni počitek? Mislim, če poješ, potem se tako sprostiš, da ne rabiš še enih počitnic?«

»A mislite, da je tako lahko?«

»Najbrž si se rodila z naravnim talentom?«

»Nič ne pride samo. Treba je …« Hana je obmolknila, Ni vedela, kako bi nadaljevala. Preveč jim je že povedala. Zdaj so vedeli, da je bila na Bellerosi. Še to je manjkalo, da bi jo …

»A imaš fanta?«

Hana je vedela, da fantje težje berejo iz oči, ustnic, gibov telesa, temperaturnih sprememb, poraslosti maha na drevju, a vseeno si je morala nekaj izmisliti. Nekaj, da jo ne bodo prebrali.«

»Nekaj mi urejajo.«

»Torej ti še niso?«

»Ne …«

»Lahko greš z nami. Gremo v Španglijo.«

Hana se še ni naučila reči ne, sicer bi ne v življenju že kdaj izgovorila. Zanesljivo bi ga. Vsaj takrat, ko so ji kupili hišo, ki ji ni bila preveč všeč.

»A z vami?«

»Ja, saj ti bomo vsi podpisali potrdilo. Eden od nas bo že žrtvoval svojo punco, da boš njeno mesto zasedla ti. Boš ti, Jurko?«

»Bal sem se že, da me tega ne bo nihče vprašal. Jasno, takoj ji grem napisat alga-sms.«

»Hana, a kar mi javimo na Belleroso, da imaš tri fante za na počitnice in, da naj ne skrbijo?«

Hana je zaprla oči, mečkala pogled, pogledala fantom vsakemu posebej v oči, stisnila ustnice … bili so videti ne preveč zavoženi, skoraj krotki, pridni, lepi, mladi, čedni, nič kaj bedni, srčni, neumni, primerni za počitnice, … potem pa se je spomnila Dabadola. V spomin si je priklicala natanko tisti trenutek, ko ga je videla sedet poleg avtomata za vodo. Niti poznal je ni.

To jo je navdalo z nečim močno skrivnostnim.

»Ne, hvala,« je dejala.

Fantje niso mogli verjeti.

»Ampak, Hana. Mi ti bomo v strašansko podporo.«

»Hvala, že imam nekoga ... res.«

»Prej si rekla, da ti ga še niso izbrali …«

»Ja, menda sem se zmotila …« je dejala.

No, zadeve bi se razpletle tako, da bi Hana popisala zapestja fantov s svojim imenom, a se je zgodilo še nekaj.

Za fanti se je pojavil še en trop fantov. Bili so videti eno stopničko bolj negotovi kot prvi.

Ogovorili so Hanine sogovornike in se vsilil naprej, pred Hano.


»Hej, kaj pa imate? Se omamljate z algami?«

Bilo jih je več. Niso imeli kaj za počet, pa so … fantje, ki so Hano povabili na počitnice, so postali povsem podrejeni.

»Kdo je ta punca?«

»Hana Zbreskvar je, mar ne vidite?«

»A, dejte no … mislim … kaj pa vam je to dajala?«

»Avtograme. Hočete še vi?«

Hani se je vse bolj dozdevalo, da tole ne bo dobro. Postala je strašno nestrpna. Kar čutila je, kako ji v noge leze hitrost.

Ni manjkalo veliko, ko je eden izmed novih segel po njeni roki, da bi preizkusil …

»Če je tole prava Hana, si dam populit vse zobe.«

»Aua …« je dahnila Hana.«

»Oglaša se že, torej je živa. Boš kaj zapela, bunkica?«

Nikdar ji še ni nihče rekel bunkica. Bilo je slišati fino.

Hana je zaprepadeno zrla v visokega in natanko po nekem predprelomnem receptu ostriženega fanta.

»Kdo pa sploh ste?«

»Mi smo poslovna prihodnost Celeje. Sem Roki, bratranec od ta malega Karizyja. Ti pa si … Hana, pa daj no …. Saj vem, da punce po vsej Celeji že nestrpno čakajo na naslednje podobe, da jih bodo lahko kopirale. Vi, fantje ste pa butci. Takale punčka vas potegne. To je vendar samo make up.«

»No, daj, Bobo, ti pokažem,« je dejal ta visoki fant in stisnil Hano za lica.

»Auč!«

»Kaj tuliš, mala? A make up boli?«

Ja, tega niso vedeli. Make up je včasih res bolel. Ker je skrival resnico.

Hana se je umaknila, a ni bilo dovolj. Ta visoki jo je ponovno stisnil za lica, da je naredila široko ustnico. Hana se ga je otresla, toda čutila je bolečino.

»No, fantje, a vidite? Če bi bila na tem mestu prava Hana, bi me njen karakter odpihnil v deveto vas …. Tale pa, še malo, pa se bo polulala v hlačke …«

Svetovi so se staknili, okoli Hane pa tema. Za hip je izgubila zavest, kot bi bila punčka iz cunj, je omedlela. Toda ko je odprla oči, je bila še vedno na nogah. Stala je trdno. A stvari okoli nje so se spremenile. Fantje so namesto okoli nje stali okoli ta visokega, ki je bil visok samo še meter, sedel na tleh in se držal za lice.

Hana je preverila svojo dlan. Bila je rdeča kot vulkansko žrelo. Ni štela niti do tri, noge so jo takoj odnesle nekam stran.

Tekla je in tekla, veje v parku so njeno figuro naredile še bolj razmetano, lasje so ji še bolj švigali kot sicer. Naposled se je zadihana ustavila ob neki konstrukciji, sedla v travo in se s hrbtom naslonila na drog. Ko se je ozrla navzgor, se je preplašila. Nad njo se je dvigovala njena lastna podoba.


4. Ali se duša lahko zlomi?

Na akademiji za Geozlomijo so preučevali vse mogoče reči. Vaje, ki so jih imeli na konici leta, so bile v bistvu reklama za naslednje leto.


Vsak študent si je po vpisu na Geozlomijo izbral nalogo, ki jo je vsako leto dopolnjeval, pri diplomi pa jo je predstavil širši publiki. Lahko si je pripravil tudi promocijo širših razsežnosti, povabil medije, vendar je moral vse financirati sam, ali si pridobiti sponzorje. Sponzorji so po prelomu postali zelo skrivnostni, sploh se niso več kazali na majicah in ob igriščih. Po prelomu se je bolj kot kdaj koli prej uveljavil refren – dober glas seže preko prelomljenega mostu. Pravzaprav so bili najbolj uspešni tisti, čigar reklam se ni videlo nikjer. Se je pa govorilo o njih.

Dabadol še sam ni vedel, zakaj se je vpisal ravno na poprelomno akademijo, pa čeprav je bilo dosti drugih šol. Najbrž zato, ker je bila zelo popularna in pa, ker se ni čutil, da bi lahko bil sposoben izdelati kakšen drug faks. Morda pa tudi zato, ker je bilo delo na poprelomni Akademiji precej svobodno, a kljub temu vezano na nekatere predpise. In eden takih je bil tudi zaključni predpočitniški sestanek v Komori.

Komora v kleti Akademije za poprelomne vede na Grevenbroiški ulici je bila nova. Velika steklena kupola se je dvigovala iz zemlje, vhod vanjo je bil iz podhoda na pločniku.


Dabadol jo je počasi mahal po pločniku, in si poskušal žvižgati neko latinsko pesem. Bil je nagnjen k odpiljeni umetnosti, izrazu, ki se je spogledoval z izrazom prelomna umetnost. Odpiljena in prelomna umetnost sta bili zelo podobni veji geozlomizma, a vseeno so jih strokovnjaki uspeli ločiti. Odpiljeni so osnovo jemali iz človekove narave, prelomniki pa, kot je samo ime povedalo, iz samih predprelomnih zasukov v človekovi miselnosti.

Naloga, ki si jo je zadal za diplomo, je bilo preučiti življenje povprečnega dekleta iz Latinske Amerike.

Naloga se mu je zdela zanimiva, saj se jo je lahko lotil zelo svobodno. Zlomkar Trubar mu jo je potrdil takoj in to z besedami:

»Pravilno, to je tvoje paralelno življenje!« Sicer Dabadol tega ni prav dobro razumel, a si je oddahnil.

Zdaj pa je bilo leta konec, poročilo o svoji nalogi pa je moral oddati pred začetkom drugega letnika. Toda pot do tja je bila še dolga. Vmes so bile namreč še – počitnice s Hano Zbreskvar. Toda, nič ne de, lepo po vrsti, si je rekel.

In že je zdrsnil v podhod. Nič se ni bal, da bi ga v temačnem hodniku kdo napadel. Poprelomni svet se je odrekel dotrajanim vrstam zločinov, toda ljudje niso dvomili, da se bodo kmalu pojavile nove oblike zločincev in kriminala. Znani Kopernikov nagrajenec, zloktor Kilmi je bil mnenja, da se v poprelomnih časih kriminal sploh ne bo ločil od navadnih dogodkov in, da ga bo težje izslediti. Kilmi pa nagrade ni dobil v okviru te izjave, pač pa za izum občutljivosti alg. Kilmi je namreč odkril, da so alge skozi milijarde let postale receptorji za človekove tegobe, pa tudi za srečne dni. Od takrat naprej so postale nepogrešljive v tehniki in računalništvu.

V predprostoru velike komore je že čakalo nekaj študentov. Dabadol je pričakoval veliko večje število. Od čakajočih jih je poznal samo kakšne tri. Ni se veliko družil s sošolci, vzroke za tako zapleten življenjski vzorec pa ne bi prepoznal niti Kilmi.

»Oprosti, čakaš na vaje?« je vprašal nekega študenta kolego.

»Ja, dekan bi že moral biti tu, pa ga še ni.«

»Saj ne pride dekan,« je dejal eden izmed študentov in vnel se je šepet.

»Kdo pa potem?«

»Pride zlomkar Trubar.«

»Trubar? Saj ne zna voditi vaj.«

»A vi sploh veste, kakšne vaje imamo danes?«

»Promocijske. Take, ki jih pridejo snemat.«

»Snemat? S čim?«

»Z velikim televizijskim kombijem. Zakaj pa misliš, da jih imamo v komori. Ker so v komori kamere.«

»Jaz sem slišal drugače. Tu, kjer je zdaj komora, je bila včasih klet, stara celejska klet, kjer so kmetje dobili vino, ko so s konji potovali. Gre za reinkarnacijo.«

»Misliš, gre za reklamo za Akademijo?«

»Tudi to.«

»Pa to še ne razloži, zakaj imamo vaje v komori. Jaz mislim, da zato, ker je varnost na prvem mestu.«

»Kaj pa bomo sploh počeli?«

»Saj ste lahko videli po alganetu. Zlomkar bo s pomočjo asistentov izvedel vajo – ali se človeška duša lahko zlomi?«

»Kaj?« je dahnilo nekaj deklet, ki so se te izjave pošteno prestrašile.


Damjan iz blokovskega naselja jih je pomiril.


»Pa ne vaše duše, punce. Vaše duše so nezlomljive. Sicer pa bodo spustili steklo, ko bomo delali vaje.«

»A zato jih imamo v komori?«

»Tudi zato. Gre pa predvsem za splet spretnih in vizualnih okoliščin. Komora je najbolj primerna za vaje. Če gre kaj čez, se sploh ne bo opazilo.«

»Dajte no, punce so prestrašene.«

Eden izmed študentov se je izločil iz skupine, ki je še vedno premlevala dvome, sedel na stol poleg avtomata za vodo, ter potopil glavo med fikusove liste. Eden izmed njih pa je zaplapolal:

»Punce se ne prestrašijo.«

Študentje so se obrnili k govorečemu fikusu.

»A, daj no?«

»Ja, videl sem na lastne oči. Kadar gre zares, se ne. Prestrašijo se samo, kadar hočejo napraviti tak vtis.«

»In kako veš? Imaš kakšne boleče izkušnje?«

»Vem, ker sem bil v marcu na koncertu Hane Zbreskvar.«


Ime je zadelo predvsem Dabadola, a se ni vznemiril. Odkar je prišel z Bellerose je bila to prva informacija o življenju Hane Zbreskvar, ki ni bila pospremljena z vzkliki.

»Hane Zbreskvar? A to je one nore najstnice?«

» Ni nora, Mare. Ko ji prideš na štiri oči, ni nora.«

»Kako misliš?« se je zasmejalo nekaj študentov, eden je v fikus celo vrgel čokoladni papirček. »A si bil s Hano na štiri oči?«

»Pravim ti, da sem bil v prvi vrsti na željo svoje sestrične. V enem trenutku sem s Hano križal pogled. Ne vem, če ji slava sploh paše.«

»Ti pa veš kaj komu paše!!!!«

»Hahahahahaha,« se je razlegalo v komori. Glavi izpod fikusa je šlo na živce.

»Pravim samo to, da se z videzom pogosto ne opisuje tistega, kar ima človek zapisano v sebi.«

»Na bruhanje mi greš. Zahteval bom, da te zlomkar določi za prostovoljca.«

»Hej, vidva nehajta. Mislim, da prihaja zlomkar.«

Res. Po hodniku se je z leve bližala postava, podobna liku z alganetnih naslovnic Akademije za geozlomijo. »Mater, ima dobro rit,« je dahnil Toni, fant s poševno pričesko.

»Kaj bodeš, Tonči, še letos nisi bil nič na počitnicah, da bi videl, kako migajo punce?«

»Če pa ne gledaš prav. Tvoj kompas je pokvarjen, nima ta pravega železa v krvi … morda te bo zlomkar izbral za priboljšek . Nič čudnega, če si se pa zazrl vanj…« je dahnil Tone.

Mare, ki je skupaj z drugimi zrl v bližajočega zlomkarja, je šele v tem opazil to, kar je opazil tudi Dabadol. Z druge strani hodnika so se komori bližala tri dekleta. Vse bi bilo usmerjeno v njihovo preučevanje hoje, če v rokah ne bi nosile dveh škatel, ena od punc pa je za njimi brisala tla.

Bilo je zanimivo.

»Kaj za zlomka …«

»Kam naj zdaj gledamo, halo?«

»Kar mirno fantje, samo mirno ... mislite na počitnice.«

Dabadol je raje pomislil na nevihto.

»Dober dan, fantje. Ste pripravljeni na poslastico pred počitnicami?« je dejal zlomkar Trubar in se ustavil pred fanti.

Fantom ni preostalo kaj drugega, kot da so se spogledali. Tri dekleta so v tistem hipu izginila. Verjetno jih je posrkalo v zlomkarjev podzemni kabinet.

»No, kar naprej, ne bojte se. Saj ne bo hudega,« se je smehljal zlomkar Trubar, odet v popolno televizijsko opremo. Za slavno stran kamere, da ne bi bilo pomote.

»Slava vsem prostovoljkam tega preloma,« je dejal s tako vzhičenim glasom, da je nagnal strah v kosti.

»Misliš, da so prostovoljke? Bolj so videti kot asistentke.«

»Asistentke nimajo takih silhuet.«

»Kakih silhuet?«

»Takih, mednarodnih.«

»Misliš, univerzalnih?«

»Ne vem, kakšne silhuete so tebi všeč, Mare. Ali univerzalne, ali mednarodne, toda tele, ki so vstopile, so gotovo asistentke. Preveč slavnostno so izginile, da bi lahko bile kaj drugega.«

»Fantje, kar noter. Komora čaka, da se človeška duša zlomi, hahaha,« je zlobno dejal zlomkar. Vsaj slišati je bilo zlobno in zadnji je vstopil Dabadol.

»No, no, saj ne bo hudega,« je zlomkar vsakega posebej potrepljal po rami, pa študentom ni bilo videti, da bi jim to kaj dobro delo. Najraje bi na sebi videli roke asistentk.

Ozračje v komori je bilo napolnjeno s kemičnimi sredstvi za odganjanje slabih vonjav.

Dabadol si je poiskal mesto čisto ob strani, da ga le ne bi zadela kakršnakoli luč. Nekoliko so ga zmedli dogodki iz bližnje preteklosti, predvsem omemba imena Hane Zbreskvar.

Zlomkar se je ustoličil na mestu in dal znak. Iz njegovega kabineta sta prišli dve dekleti. Tretja je bila neznano kje. Morda se ji je zlomila duša in jo je v kabinetu krpala.

»Nekam napeti ste,« je dejal zlomkar. Dabadol je roke položil na kolena, svoja seveda, in se ozrl proti dekletoma. Ti je zlomkar z gibom rok pospremil do mize, ki je bila videti, ne kot operacijska, pač pa kot odskočna deska za izstrelitev zlomkarjev med zvezde. Kakršnakoli naj bi že to bila.

»Naj vam predstavim Ano in Lizo, prihajata iz Gomilskega in sta že v četrtem letniku. Danes sta z nami ne samo kot asistentki, tudi, da se študentje malo seznanite. Brž, ko bosta odložila tele predmete, ju že čakajo počitnice … hehe …. Počitnice velikega preloma,« je dejal zlomkar, pri tem pa navdušeno lovil poglede študentov, ki so čedalje manj vedeli, za kaj pri vajah sploh gre. Če ne bi bilo obeh asistentk, bi zagotovo mislili, da gre za prastare vojaške vaje v grškem gledališču.

»Saj vas ni strah, a ne, fantje?«

Nekdo je dvignil roko, prihajala je iz ozadja.

»Prosim,« je vprašal zlomkar, oblival ga je svetniški obroč.

»A se da iti na stranišče?«

»Aja, to… ne bi raje počakali?«

»Ne, ne morem…«

Zlomkar se je obrnil prosti kabinetu … »Lora!«

Iz kabineta je prišlo dekle. Očitno tretje dekle.«

»Prosim?«

»Pokažite mladeniču, kje je stranišče, ko pa bo končal, mu po poprelomni metodi nadziranja misli pokažite, kako zadržati vodo v telesu.«


Dekle, Lora, se je nasmehnila in to tako, kot bi imela temo – kako zadržati vodo v telesu – za diplomsko nalogo in hkrati v malem prstu. Fant, ki si je zaželel na stranišče, si je zdaj zaželel, da bi znal zadržati tudi besede, se samo vode v telesu.

»Pridi,« je dahnila Lora, ko je stopila do študenta. Fant je povsem zmeden odpeketal za njo.

»Pa smo izgubili enega,« je veselo dejal zlomkar, ki sploh ni imel občutka za napetost.

Dabadol je bil srečen, da se je usedel štiri metre od vrat, čisto na konec klopi in, da ga nihče ne bi oviral pri begu iz komore. Če bi prišlo do česa, bi se lahko prebil ven brez dvigovanja rok.

»No, pa smo … Liza, Ana … se opravičujem … Ana, Liza, ali še bolje, Analiza, prosim. Potegnita zastor …« je dejal zlomkar.

Študentje so se spogledali, nihče ni ravnodušno spremljal predstave, samo jasno jim ni bilo, kaj naj gledajo: dekleti, ali tisti skrivnostni, v temo pobarvani škatli, v kateri naj bi bila človeška duša.

Zlomkar je stopil bliže dekletoma, ki sta odstranili pokrov.

»Je kje kakšen prostovoljec?« je vprašal.

Na stenah komore, ki še ni bila povsem opremljena je bilo bore malo reči, kamor bi lahko ubogi študent, sam in brez odvetnikov, pogledal. Vsi pogledi so se odbijali.

»No, a ne bo nikogar? A veste, da vas po zakonu ne smem imenovati, ker potem niste več prostovoljci?«

»Jaz grem,« je nekdo dejal. Bil je Filip, fant, ki je glavo potopil v fikus.

»Bravo, bravo in še enkrat bravo. Tako se temu streže. Kako ti je ime?«

»Filip Dremkar«

»Filip Dremkar? Kot iz izginulih časov španske konkviste? Filip prvi ali Filip drugi, hehe? Nikar se ne obremenjuj, fante, zadeva je čisto mirna.«

Vse oči v komori so bile zapičene v Filipa, še celo Anine in Lizine.

Filipov obraz je nenadoma postal obsijan s svetlo modro svetlobo. Komora je osupnila, le zlomkar se je smehljal, in to tako, kot bi izvajal promocijo izdelka.

Nenadoma pa se je na Filipov obraz prikradla megla, poleg nje pa so se pojavile črke. Študentje so jih lahko razločno videli, le da so bile obrnjene narobe. Potovale so čez njegov nos. Tisti, ki so znali brati narobe, so brali, drugi so poslušali …

»Orkanik center … je največji …«


Zlomkar je nenadoma stopil do tiste reči, ki je barvala Filipov obraz in nekam pritisnil. »No, tole pa ni bilo v načrtu. Grozljivo, da lahko…«

Bilo je videti, da tipka. »Eh, kako zdaj, da ne gre …«

»Dovolite,« se je ponudila Liza, »Mislim, da je potrebno pobožati tole … tipko…«

Nenadoma se je obraz zlomkarja spet razvedril.

»No, pa je urejeno, hvala Lizzzza. Poba, kako se ti zdi?« je vprašal zlomkar in študentje so mislili, da je Lizi uspelo preprečiti veliki pok, ki bi vse izbrisal z oble.

»Mega … a to je …«

»Ja, Filip, dragi študent. To je novi Puharjev prenosnik. Narejen je iz severnih kaspijskih alg, v prihodnjem letu pa bodo začeli izdelovati tudi prenosnike iz atlantskih alg. Prvi poprelomni prenosnik,« je dahnil in se nagnil naprej, kar naj bi bil znak za začetek aplavzov. Tak znak je visel celo leto na vseh šolskih oglasnih deskah, prelepljen tudi čez datume za izpite. Zlomkar je pričakoval, da bo komoro razneslo od ploskanja, saj je predstavil izdelek, ki je imel namen pomesti celo z Japonci.

A iz komore se je zaslišal le bežen aplavz, kar niti ni bilo čudno. Študentje so še vedno čakali na zlomljeno dušo. In še vedno jih je bilo strah.

Jasno, Ana in Liza kmalu nista bili več potrebni, kajti od študentov se je odlepil strah, in vsi so naenkrat stali ob veliki pridobitvi Akademije za geozlomijo. A vseeno sta ostali.

»Take prenosnike boste v prihodnjem letu deležni vsi«, je veselo dejal in se smehljal.

Dabadol si je mislil svoje … ja, če bom dočakal konec počitnic.

Vprašanja so začela deževati po zlomkarju, a da bi si pridobili svojo priljubljenost nazaj, sta na njih odgovarjali kar Ana in Liza.

»Zakaj pa sta dva?«

»Ker je PUHAR izumil dve različni vrsti prenosnikov, za moške in ženske. Pri PUHARJU so namreč ugotovili, da imajo moški in ženske povsem drugačne načine tipkanja in iskanja. Zdaj, ko so prenosniki narejeni kot kombinacija alg in kristalov iz morja, se lahko izdelek prilagodi uporabnikom po spolu, kulturi, miselnosti in celo … čeprav tega pri PUHARJU raje ne dajejo v reklamo, po inteligenci. No, kmalu pa bodo izdelali tudi prototip prenosnikov, ki bodo imeli vgrajene »pametne tipke«, za tiste, ki so še malo izgubljeni.«


»Saj je videti kot čisto navaden prenosnik.«

»Saj tudi je. Ohišje je iz kompozitnih materialov, se pravi, iz mešanice zlitin, notranjost pa je sestavljena iz alg in kristalov. Gre za prvi svetovni izdelek, v katerem sodelujejo živa bitja, ki želijo nekaj postati.«

»A to pomeni zastonj delovno silo?«

»Ne čisto. Poprelomni znanstveniki so ugotovili, da alge uživajo, če lahko počnejo kaj zahtevnega. Tale mala stvarca,« pokazal je na enoto, iz katere je prihajala zelena zmes, »zna računati enačbe. Tudi tale je dobra v matematiki, še boljša pa je v enigmah.«

»V čem?«

»V ugankah. Lahko ji zastavite slikovno uganko, pa vam jo bo rešila.«

»Kaj to pomeni?«

»To pomeni, da najprej sami rešite nekaj ugank, rebusov, alge pa si vse zapomnijo in se potem tudi vse naučijo, čeprav še vedno ne vemo, kako.«

»Nobel … in v čem se ločita moški in ženski prenosnik?«

»Pazite, reče se PUHAR-jev poprelomni prenosnik. Kamere snemajo, reklama je pomembna … prosim. Razlika je v energijskem polju, ščitu. Ženski so pretežno ovalni, elipsasti, celo okrogli, da ženske spominjajo na mini ogledala.

Oblika potem z vibracijami doseže, da alge v PUHAR-jevem poprelomnem prenosniku začno razumeti, da gre za žensko uporabnico. Najbrž vam je že takoj kapnilo, da lahko pride do smešnih situacij, če za ženskim PUHARJEM dela moški, ali obratno. A tudi take poprelomne prenosnike bo PUHAR dal ven, raziskave še potekajo.«

»Uau ... kašne oblike pa so moški prenosniki?«

»Moški prenosniki so pravokotni, oglati, celo trapezastih oblik.«

»In kakšna sta tale dva?«

»No, kot vidite, sta tale dva za študente, ker je mišljeno, da se zanimajo za podobne reči, zato se po oblikah le malo ločijo …« je dejal Trubar in se nasmehnil.

»Kdaj pa jih bomo lahko kupili?«

»Ah, seveda, dobro, da ste vprašali, mladenič. Eden tak je že šel v promet, samo eden. Nadvse si ga je želela tajnica pri agenciji za počitnice, Bellerosa. Imam ga s seboj,« je dejal zlomkar in pomežiknil Ani. »Boste videli kako je videti klasičen ženski Puharjev poprelomni prenosnik.«


Ana je takoj stopila proti kabinetu, za njo je odšla Liza, kajti pri asistenci sta vedno morali delovati, ne kot Ana in Liza, pač pa vedno kot Analiza. Dabadol je postal živčen.

Kakšne pol minute je Trubar vlekel ponosen nasmeh, potem pa ste se spet prikazali Ana in Liza. V rokah sta vsaka s svojega konca nosili nov prenosnik.

»Oh, punci, ob vama je svet veliko lepši, kar na mediateder ga postavita,« je dahnil Trubar, si pomel roke in izdihnil veliko količino zraka, da se je prenosnik z Bellerose na njegovem mediatedru zarosil. Že je hotel odpreti usta, ko ga je prehitel glas. Prišel je iz povsem nepričakovane smeri.

»Za zajtrk ste pojedli dve ocvrti jajci, tubo in pol majoneze, čokolino, en kifeljc, pa spili en Baby milk. Tajnico ste poljubili na napudran nos, firma pudra neznana.«

»He, he, he, he,« se je poizkušal izvleči zlomkar, a vseeno se je med študente prikradel zaviti kotiček na ustnicah.

»Dobro ve, kaj je zajtrkoval direktor Bellerose.«

»A niste rekli, da si ga je zaželela tajnica Bellrose?«

»Pa še kako res … hehe …« je zlomkar dahnil povsem rdeč v obraz.

Dabadol se je zapičil vanj z obrazom, ki je razodeval strah. Oba sta bila videti živčna.


Kljub tegobam na vidiku, Trubar ni smel prekiniti demonstracije.

»No, bomo šli naprej. Ana, Liza, malo pokažita, kako deluje. Tajnica na Bellerosi je dejala, da lahko brskamo po njem … vanj si je pisala osnutke … se pravi, alge so jih pisale …«

»Kaj to je zdaj tisti poizkus, ali se človeška duša lahko zlomi?« je vprašal Filip.

»Zlomka, skoraj bi pozabil. Dobro, da si vprašal, poba. To je bil vendar namen današnje demonstracije. No, poglejte, to je zelo zanimiva teza, ki so jo postavili znanstveniki, ki so takoj po prelomu iz leta 2025 pribežali v samo-ustanovljeno mesto na severu, imenovano Meet'a morfoza … tisti, ki pravijo, da je to celo spletno mesto, so odkrili, da alge zaznavajo zlom človeške duše.«

»Uaaaaauuuuu,« se je zaslišalo med študenti.

»Kako pa?« si je nekdo upal vprašati, vprašanje pa je bilo skoraj tako skrivnostno, kot, če bi kdo vprašal, zakaj Romero ni našel toliko moči in se poročil z Orhidejo.

»No, pokazal vam bom. Tile prenosniki, se pravi, PUHAR-jeve mrcine so tako dobre, da so se začele spogledovati s tem istim vprašanjem, ki ga je tik pred prelomom postavil Kilmi – ali se človeška duša lahko zlomi?

Potem pa so kmalu odkrili, da so se določene alge na določene dražljaje odzvale zelo čustveno. Kilmi jih je imel v svojem kabinetu in nekega dne je prišla v njegov kabinet v Acapulcu dekle. Prosila ga je za nasvet in smela je nekaj natipkati na njegov prenosnik – klasičen prenosnik. Ker pa je imel Kilmi na tisti prenosnik priključene alge, so le te »občutile« tipkanje po tipkovnici.


Dekle se je zahvalila za nasvet in pomoč, Kilmi pa je tiste noči odšel spat zelo utrujen. Ko se je zjutraj zbudil, je bila na ekranu prenosnika napisana pesem, ki ni vsebovala nobenega besedila, še črke niso bile človeške, se pravi, berljive. Kilmi je spoznal, da gre za zlomljeno dušo. Njegove metode še ni nihče odkril, je pa zlomljeno dušo Kilmi dokazal še pri drugih ljudeh.«

»In kaj pomeni, če imaš zlomljeno dušo?« je s strahom vprašala neka študentka.

»Vsekakor je to bolje kot, če vam odleti peta ali noht. Če veste, da imate zlomljeno dušo, potem ste gotovo pravi za poprelomno življenje, in seveda, to pomeni tudi, da se v vas skriva ogromna moč, ki bi ta zlom rada začela raziskovati. No, če boste kdaj odkrili, da imate zlomljeno dušo, potem vedite, da ste nekaj posebnega.«

»Kako pa se jo zakrpa?« je nekdo bevsknil. Ana in Liza sta se zasmejali …

»Dragi študentek… zlomljena duša se ne zakrpa, ker je duša vsakega človeka zlomljena. Si predstavljate, da se vaša duša ne bi nikdar zlomila? Saj bi bili trdosrčni kot kamen. Vsakemu se je duša že kdaj zlomila, nekaterim celo večkrat kot noht ali peta.«

»A bomo izvedli kakšen poizkus?«

»Ne, ne bom vas s tem obremenjeval. Če pa želi, pa lahko kdorkoli stopi k Puharjevemu poprelomnemu prenosniku in vtipka vanj … karkoli pač že.«

Zavladala je tišina, potem pa se je Puharjevemu stroju približal strašni Filip, kakor so kolegi klicali fanta iz Majske ulice 8.

Razen bohotnih Ane in Lize ter zlomkarja, so vsi stopili meter nazaj.

»Strašni Filip bo poiskal zlomljeno dušo,« se je pošalil zlomkar, Liza in Ana sta mežikali študentom. Dabadol je imel že od jutra v želodcu slab občutek. Ta je sicer izginil kasneje, ko je tudi Dabadol že zapustil komoro. Zdaj pa se je spet pojavil, spremljali pa so ga krči v želodcu. To sicer vedno ni pomenilo premik na mehanično možgansko hemisfêro, torej, da bi odkril, da ima nezlomljivo dušo. Krči v želodcu so pomenili napetost, verjetno pa so v želodcih vseh ljudi tudi živele alge, daljne sorodnice alg v Puharjevih prelomnih prenosnikih.

»V katerem algalnem jeziku pa naj napišem?«

»V mehkem,« je dejala Liza in strokovno pomežiknila Dabadolu, čeprav je spraševal Filip »strašni«.

»Kar nežen bodi … pobožaj tipke, da bodo začutile, kaj bi sploh rad. Verjetno bo prišla ven samo kakšna šala, ker je tole vaja.«

Filip je pobožal nekaj tipk, na ekranu se je odprl Faraon (raziskovalec).

Nenadoma so celoten zaslon napolnile slike s počitnic. Videla so se številna letovišča, potem pa še slike s turisti, gotovo tistimi, ki so svoje tandeme za počitnice iskali ravno v Bellerosi. Študentje so videli številne vesele tandeme, kako so se našli preko Bellerose in uživali počitnice.

Nenadoma se je odprla očitna montaža. Na njej sta bili figuri, ki sta stali na robu skale in se objemala. Pod njima je pisalo :


Ujela sem te skozi noč,

ti pa gledaš vame v zaviti cevi,

iščeš me, ljubiš me, misliš name,

in zlomljena sem tvoja moč.


»Lepa pesem,« je dejal zlomkar Trubar, Dabadolu pa je bila pesem nevarno znana.

Slik je naposled zmanjkalo, nekaj študentov si je oddahnilo, zlomkar se je zahvalil Ani in Lizi, potem pa predlagal:

»A gremo zdaj nekaj spit?« Bil je strašansko dobre volje.

Študentje so bili za, vseeno pa jih je zanimalo, ali vabilo velja tudi za Ano in Lizo.

Čeprav povabljen, Dabadol ni bil za pijačo. Bil ni niti za počitnice. Bil je za akcijo. Odšel je na stranišče in se vrnil, ko so bili vsi že na hodniku.

Zakaj ravno jaz? se je spraševal. Zakaj so ravno mene privezali na Hano Zbreskvar?

Dabadol je izkoristil trenutek in smuknil nazaj v komoro. Dovolil si je odpreti prenosnik tajnice iz Bellerose in se zazreti vanj. Hotel je poiskati karkoli, da bi odkril resnico. Božal je alge in božal, a vse, kar se je pojavilo na ekranu je bil kip. Steklen kip. Dabadol ga je z občudovanjem opazoval, kako se je sukal v 3D prikazu. Na njem sta bila vidna dekle, ki je na plaži pod senčnikom tipkalo, in pa nekakšen vozel, ki je lebdel nad njo.

Že je pobožal po tipki, a ga je je v tem presenetil glas. V komoro je pogledal Trubar. »Dober prenosnik, a ne?« je dejal in mu pomežiknil.





STEKLADA ORKANIK

5. Orkanikova steklada in pet minut zase

Ko se je vse umirilo, so se na večernem nebu, na kosu, kjer je bilo dovoljeno oglaševati, začele nabirati laserske reklame.

Morale so biti lepo osvetljene, ne preveč, da ne bi zmedle ptic in predvsem komarjev. O komarjih je bilo v Celeji sicer že veliko povedanega in vsako novo tolmačenje bi bilo odveč. Bili so zaščiteni.

Z njim pa je bila povezana, čeprav ne neposredno, tudi velika površina.

Na velikem travniku, ki se je nahajal severno od Celeje, odmaknjen od središča, je ležala Hana.

Za njo je bilo kar nekaj koncertov in bila je utrujena. Čeprav je imela šele 17 let in pol, se ji je zdelo, da je prepotovala že vse poti. A v bistvu njenega življenja še zdaleč ni bilo konec. Kaj konec, šele začenjalo se je.

Hana je ležala med travnimi bilkami, ki so plesale nad njo. V vsaki je videla en svoj koncert, in, če bi bilo to njeno pravo življenje, bi že nabrala šopek. A Hana je imela misli čisto drugje.

Ni mislila na svoj naslednji koncert, niti ne na počitnice. Mislila je na nekaj, kar še ni nikomur zaupala.

Nenadoma se je vzravnala. Trave okoli nje so bile tako visoke, da je njena glava komajda kukala nad gladino. Hana se je zazrla v velik, temen objekt, ki se je bohotil kakšnih petsto metrov stran.

Poleg njega je stalo velikansko drevo, ki ga lastnik ni hotel posekati.

Objekt, pa tudi drevo in celo travnik so bili last Jonasa Orkanika, velikega trgovca, ki je tik pred prelomom obogatel s prefinjeno tržno politiko.

O Orkaniku so govorili kot o človeku šarlatanu, mogotcu, ki je zavajal ljudi in na njihov račun obogatel. Ravno ti ljudje, ki naj bi zaradi njega postali potrošniki največjega kalibra, pa so o njem govorili kot o človeku, ki jim je prodajal srečo.

»Pri njem si lahko kupil srečo vsak dan in to za en eural.«


Te novice so se med ljudmi širile in Orkanikovo ime povzdignile. Čeprav je obogatel, o njem besede niso nikdar krožile kot o poslovnežu.

Ko se je zgodil veliki prelom, so se možnosti za prodor na tržišče še povečale. Posebej za tiste, ki so že tako ali tako imeli izoblikovano svojo strategijo.


Vsi so tako pričakovali, da bo Orkanik eksplodiral, da bo pokupil še vse preostale travnike okoli velikih evropskih mest in oglomel (ta izraz je stopil v veljavo kmalu po velikem prelomu, pomenil pa je oznako za tiste ljudi, ki so bili bolno bogati).


Toda nekaj tednov po velikem prelomu je med ljudi pricurljala novica, da se je Orkanik popolnoma spremenil. Ni ga bilo več na spregled, ljudje so govorili, da je odšel drugam. Potem pa so ga nekega dne videli v neki drugi trgovini, kako je kupoval zelje. Ni jim bilo jasno. Njegov center – veliki Orkanik center pa so prerasle alge in mahovi. Postal je podoben srednjeveškim gradovom, le da je bil zgrajen iz stekla, skozi katerega se je čedalje manj videlo.

In v ta stekleni grad je zdaj zrla Hana.

V njej so se prebudile starodavne želje. Orkanikova pošast jo je začela privlačiti. Hana je vstala in zakorakala proti veliki, temačni stavbi. Čeprav večer, je svetloba še vedno prihajala, in sence na Orkaniku so dobivale groteskne podobe, kot bi se med seboj pogovarjale. Hane ni bilo prav nič strah, pa čeprav so o centru govorili, da se je, tako kot lastnik, tudi stavba spremenila. Da je bil center v resnici nekakšen Orkanikov ljubljenček, nadomestek za domačo žival.

Hane niti to ni odvrnilo od njene želje.

Šele, ko je prišla bliže, si je lahko napasla oči. Vse steklade (steklene fasade) Orkanik centra, so preraščale alge, mahovi, in na stavbo risale najrazličnejše podobe.

Hanino podobo je prekrila senca. Oči so se ji hitro navadile na nov prizor. Bilo je presunljivo. Hana je poiskala vhod. Bil je s severne strani. Stekleni vrtiljak so objemale ovijalke neznane vrste.

Hana je potipala steklo. Spraševala se je, ali se bo kaj zgodilo, oziroma, ali je Jonas Orkanik ob odhodu naročil, naj zaklenejo vrata. Hani je občutek dejal, da ne. Naslonila se je na vrtilko in ta se je na njeno presenečenje podala. Nastala je vrzel, čez katero so sicer visele ovijalke, a za eno vitko punco je bilo več kot dovolj prostora. Hana se ni niti vprašala, kako bo prišla nazaj in, ali bo vrtiljak tudi nazaj grede tako mehek in prijazen. Toda želja jo je vlekla dalje.

Znašla se je v pasaži. Orkanik center je sameval. Toda, travnik ni popustil. Trava je rasla povsod in v eni izmed številnih izložb je stala lutka, čez katero so v času Orkanikovega razcveta najbrž visele obleke. Zdaj so se na lutko spravile alge. Kot bi zrla v zelenega človeka.

Hana je počasi napredovala.

Po izložbah so visele reči, vse oblečene v novo podobo, kot da ne bi priznale, da je Orkanik propadel. Če je sploh propadel. Nekateri ljudje so šele na robu propada našli pot so resnice.

Hana je počasi stopala naprej, trave so se ji uklanjale, potem pa je na sredi velike pasaže zagledala neverjeten prizor.

Sredi avle je stalo veliko stekleno tekoče stopnišče.

Hana je osupnila, saj je bilo tudi to preraslo s travo.

Bilo je fantastično.


Po radiu je večkrat poslušala zgodbe o različnih dojemanjih svoje lastne usode. Morda je Jonasa Orkanika njegova lastna usoda pripeljala do tega, da je zapustil to veliko stavbo.


Hana se je povzpela po stopnicah. Na vrhu je občudovala svetlobo, ki je iz velike odprtine nad prostorom prihajala in osvetljevala center.

Zdaj je začutila željo, in zdaj bi lahko storila tisto, kar … potipala je po žepu. V njem je bil še košček celofanskega papirja, v katerega je imela zavit hamburger. A, ker so bile vse smeti polne, Hana pa v travo ali na tla ni želela metati, ji je ostal tam. Razveselila se ga je in ga takoj zmečkala v kepo, da je postal podoben mikrofonu.

Potem je zapela:


Daleč me nosijo poti usode,

daleč sežejo moje prigode …

Vračam se tja, kjer zlomljena sem bila,

bila aaa bila aaa …

Tam kjer čakaš me ti …

kjer sonce umira, se sklenejo roke,

srce poti mi utira, he he …

o ne, o ne, ne pozabim te, eeeeeeee …


Sredi ponovljene zadnje kitice je preko Orkanik centra zavel veter. Trave okoli Hane, pa tudi okoli tekočih stopnic, so se uklonile njegovemu pišu. Celofanski mikrofon ji je padel med bilke.

Hana se je zgrozila. Nekdo je vstopil. Gotovo je nekdo vstopil. Gotovo! Ni moglo biti pomote!


Morda policija po službeni dolžnosti, ali pa jih je kdo naročil. Ali pa so prišli Orkanikovi sinovi …. Vsekakor je ta nekdo vstopil z druge strani kot Hana. In na drugi strani ni bilo vrtljivih vrat.

Kaj pa zdaj?

Veter je bil tako zajedljiv, da ji je razmršil lase. Hana je pozabila na petje in stekla po stopnicah. Če bi jo kdo odkril tu, bi le stežka razložila, kaj je počela … celofan! Pozabila je celofan! Vrgla ga je v travo! Obstala je. Prepozno …!

Veter jo je ujel in njene misli so zaplavale. Pred njo so se zgostile vse njene počitnice, prav razločno jih je videla. In potem je prišel tisti miselni trenutek.

Pred njo je stala nekakšna dolina, vsa v snegu. Najbrž so bile to ledene gore na severu. Začutila je, kot bi ji nekdo vtaknil slamico v usta in ji odpeljal čute.


Potem pa je močno počilo. Vrata Orkanik centra so se zaprla.


6. Taksisti, mišice, medo in popolna disciplina!

Nad Celejo se je dvigala megla.

Megla je bila zdravilo za nervozo, v megli pač nisi mogel biti nestrpen.

Nekdo pa je bil. Ura je bila šele sedem in v Ulici razmazanih prič se je pojavil moški. Ravnokar je odvrgel celofan, iz katerega je posrkal sendvič in sedel v svoje vozilo. Pogledal je na uro, ki ni kazala nič lepega, vsaj do devetih ne, in ta čas je moral prestati buden.

»Prelomljeno, pa kje je ta fant?«

Še enkrat je na uri poiskal veliki kazalec.

»Prelomljeno, moral bi biti že tu! Prelomljeno na kvadrat!!!«


Taksist je bil prepričan, da se je ustavil pred pravimi vrati. Čakal je že sedem minut in pol. V Bellerosi so mu rekli, da naj po gospodiča Kalimera pride ob sedmih zjutraj. Ne bi si drznili dopustiti, da bi morala gospodična Hana ZBRESKVAR na kogarkoli čakati. To bi bilo nedopustno!

Taksist je pogledal na uro.

»Pa kje je ta fant? ZLOMKA!!!«

Stopil je iz avta in si ogledal hišo, v kateri naj bi dremal Kalimero. Ni bila podobna kakšni posebni hiši, zato mu ni bilo popolnoma jasno, če je pri pravi.

Toda, po ustaljenem refrenu – ko taksija ne potrebuješ, bo zagotovo tu – je poleg njega kot duh iz novega celejskega jutra obstal drug taksi in iz okna se je prikazala še ena zaspana glava.

»Ojla, Frank. Kaj počneš?«

»Ojla, Pepi. Čakam neko stranko.«

»Hm , zakaj pa ne pozvoniš? Hana Zbreskavar se lahko hitro naliči, hehe.«

»Kako veš?«

»Od Bellerose so tolikokrat klicali. Vsi vemo vse.«

»Potem pa povej, če čakam pred pravo hišo. Ampak, čakam nekega gospodiča, ki bi moral z njo na počitnice. Videl pa sem le njegovo sliko, ne pa tudi sliko njegove hiše.«

»Aja? A ima Hana fanta?« je vprašal kolega, njegov obraz je zvenel zelo razočarano.

»Izračunaj, Pepi. Sam sem računal cele tri dni, odkar so mi dodelili nalogo. Ali bi šla k Bellerosi, če bi ga imela, fanta namreč.«

»Tudi lahko.«

»A ni tako, da k Bellerosi hodijo vsi tisti, ki nimajo … punce fante in fantje punc?«

»Ne vem. Bellerosa je močna agencija. Vse je mogoče tudi po dogovoru. Kaj pa vem.«

»Pa ga poznaš? Tega fanta?«

»Ne. Sem si pa zapomnil njegovo ime. Vsem se nam je zdelo čudno, da so mu dodelili tako skrb. Hana je vendar zvezda in on ni njen … fant.«

»Ne vem, Pepi. Vem le, da naj bi bil doma tu, v Ulici ramazanih prič. Več pa ne vem.«

»Potem pa potrkaj!«

»Saj tudi bom.«


Frank je stopil iz taksija in se napotil k vratom. Drugi taksist Pepi je izstopil iz avta in se mu pridružil.


Zvonec na Dabadolovih vratih je bil oblikovan v podobo gargolje. Te figure so v srednjem veku krasile opornike gotskih katedral, po prelomu pa so iz temačnih časov spet pronicale v sedanjost in zavest ljudi.

Tok, tok, tok.

Nič. Taksist je ponovil vajo.

Zgodilo se je tako, da so čez pol ure že štirje taksisti tolkli po Dabadolovih vratih, rezultata pa nobenega.

»Saj ti bomo pomagali, Frank.«


Le kje je bil domnevni spremljevalec velike zvezde? Naslov je bil pravi, hiša tudi, vrata tudi.

Vsi štirje taksisti so potrkali po srednjeveški figurici.

Nenadoma je gargolja padla z vrat. Taksisti so se na moč prestrašili in odskočili. Mala figurica je namreč krvavela.

»Poglej, kaj smo storili?«

»Si res prepričan, da je tu doma tisti Dabadol? Ta zverina krvavi.«

»Ah, ste butasti. To je krvaveča GARGOLJA. Saj tisto ni kri, ampak samo barva, če kdo gargoljo odtrga dol, da se potem prestraši. Predvsem kakšen otrok.«

»Ne, počakaj. To ni barva ampak so alge … aja, zaradi prstnih odtisov. Če bi kdo vlamljal, pa da se ga potem alge zapomnijo.«

Nenadoma so se vrata odprla in ven je pokukala glava. Vsi štirje taksisti so dvignili poglede in se zapičili v figuro, ki je izza vratne odprtine strmela v njih.

»Želite?«

»Je tu doma nek Dabadol Kalimero?«

»Jaz sem. Kdo ste?«

Jaz sem Frank Popotnik. Pote sem prišel, se je taksistu, ki je prišel po Dabadola zdelo, da govori. A ni govoril. Zrl je v Dabadola in ni mogel doumeti, da so se lahko usoda, véliki prelom in seveda Belleorsa, tako na veliko zmotili. To že ni mogel biti fant, ki bo šel na počitnice s Hano Zbreskvar. Še za njene kovčke ne bi bil dober, kaj šele, da bi preko Bellerose z njo potoval v oddaljene kraje.

Taksist je bil v veliki zadregi.«

»Si ti Dabadolč Kalimero?«

»Brez »č« na koncu.«

»Karkoli. Poznaš agencijo za počitnice Belleroso?«

»Ja.«

»So ti kaj omenjali Hano Zbrerskvar, veliko estradno umetnico?«

»Ja, vem. Poznam jo. Od obiska v Bellerosi jo poznam. Prav ste prišli. Na počitnice grem z njo.«

Taksisti so se pogledovali. Tole jim ni bilo prav nič jasno. Le kdo je storil usodno napako? So v Bellerosi kaj zamešali, ali kaj?«

»A je kaj narobe?«

»Je še kakšen drug Dabadol Kalimero?«

»Ne, samo jaz. Vem. Jaz sem bil na Bellerosi. Po zakonu sem moral tja, ker moram po zakonu tudi na počitnice. Žal je tako. Nič drugega mi ni preostalo. Samo počitnice s Hano Zbreskvar.«

»A tako … te lahko nekoliko drugače vprašamo?« je zajel Frank. Možgani so mu, kadar ni bilo treba in tega taksistom nikdar ni bilo treba, delovali zelo hitro: »… če bi bilo nekoliko drugače … bi … ne šel z njo?«

»Saj sem rekel, da je tako po zakonu. Študiram geozlomijo in tudi med počitnicam bi rad kaj naredil za šolo, sicer povsem padem ven. Nimam vsemogočnih možganov, da bi si še čez počitnice vse zapomnil. Poleg tega imam še nekaj izpitov in vse to se ne ujema z zakoni. Pa tudi pri Bellerosi so mi določili Hano Zbreskvar.«

»Določili, a ne? Torej, nisi njen fant?«

»Ne.«


Taksisti so si mogočno oddahnili.

Eden izmed njih se je sklonil do drugega in tako naprej, kot domine.

»Ej, Pepi, a ima tvoj fant še kar ono punco iz tretjega letnika?«

»Še ja. Zakaj?«

»Če bi … saj veš … na Bellerosi … samo, ko nikogar ne poznam …«

»A vidva poznata koga, Cole, Batman?«

»Ne, zakaj.«

»A, ste butasti. Od Pepija poba bi lahko prekinil z ono in, če bi poznali še koga na Bellerosi, potem bi lahko šel tvoj poba, Pepi, na dopust z Zbreskvarjevo.«

»Ti pa sploh nisi tak butast, kot si videti, Frank.«

»No, a bo kdo poklical na Belleroso?«

Dabadol je stal med vrati in podbojem in opazoval šepetanje taksistov, ki so zelo skrivnostno premlevali nastalo godljo. Prav zanimivo je bilo njihovo mnenje, da so vse zakuhali na Bellerosi.

»Pa kako, da so izbrali ravno njega?«

»Mislim, da imajo res takó zakonsko določeno.«

»Ja, res je, pobje. V vsaki agencijo, no, v sLOVEniji je največja Bellerosa, imajo enega specialista za mešanje parov, ki potem v skladu z imeni izbere dva, ki najbolj padeta skupaj.«

»Daj, Frank, a se lahko drugače izražaš? Ta dva ne padeta skupaj … poglej njegovo ime. Butasto je. Še psu ne bi dal takega imena.«

»Kaj menite, da bi se jih dalo poklicati?«

»Dvomim. Tisti specialist se mora ravnati natanko po zakonu. Vem, ker sem ga preučil. Zelo striktno je napisan, sestavila pa ga je ena sama oseba, ki je po zakonu ne smejo imenovati. Zakon o počitnicah je bil sestavljen pod določenimi pogoji.«

»Kakšnimi pogoji?«

»No, kar poglej mrtvo gargoljo na tleh. Misliš, da tudi ona ni sestavljena pod določenimi pogoji velikega preloma? Vem, ker sem bral. Véliki prelom je po celi zemeljski obli zaznamoval območja, kjer obstaja velika verjetnost, da se določene reči odvijejo stokrat hitreje kot kje drugje. Nekje bi zakone pisali celih pet let, pa še ne bi delovali. Zakon o počitnicah pa mislim, da je bil pisan na Bermudih in ima odlične sestavne dele.«

»Torej le ne tako odlične, če moj poba ne more iti s Hano na počitnice.«

»Počakaj, Pepi.«

Taksisti so napenjali svojih osem hemisfêr.

»Že vem, imam idejo. Kaj pa, če kljub vsemu vzamemo tega Dabadola in ga odpeljemo k Hani. Spotoma pa še ti, Pepi pobereš tvojega fanta pa ga popeljemo zraven, Dabadola pa stlačimo v kakšen bife. Recimo, v Mlečni sok.«

»Kaj bomo pa potem rekli?«

»Kaj ti še ni jasno? Hani se bomo nadvse ljudsko opravičili in nanjo preložili odgovornost.«

»Ne sledim.«


»Včasih se mi zdiš butast, Pepi. Nisi se vrgel po svojem sinu. Kaj misliš, kako bi reagirali na Bellerosi, če bi slišali, da jih kliče nek taksist in jih skuša prepričati, da naj gre s Hano na morje Pepijev sin. Naročili bi nas na policiji. Po moje je veliko bolje, da jih pokliče Hana ZBRESKVAR. Rekla jim bo, da si je premislila. A?«

»Pa ti si car, Frank. Veliki car.«

»Jaz nisem. Hana je cesarica.«

»Je kdo za?«

»Vsi smo za.«

»Kaj pa bomo storili s tem Dabadolom?«

»A je to naš problem? Razmišljaj, Pepi! Razmišljaj!«

»Ne razumem …«

»Nekaj boš moral storiti ti.«

»Kaj pa?«

»Pokliči svojega sina in mu reci, naj prekine s … kako ji je že ime?«

»Suzi.«

»Naj prekine s Suzi.«

»Ampak, Suzi mu pere nogavice.«

»Ne bodi tako okoren, Pepi. S Hano Zbreskvar bo šel na počitnice. Si sploh predstavljaš, kakšne razsežnosti bo dobilo tvoje črvivo življenje? Gromozanske!!!«

»Pa zdaj Momo še spi.«

»Če bi se začela kakšna gasilska vaja, potem bi lahko še spal. Tu gre pa je reči velikega zlomka. Daj, zavrti telefon pa ga zbudi.«

»Lahko se zapeljemo do njega, pa tega Dabadola najprej stlačimo v avto. Ne vem, če bo Momo slišal …«

Taksist Frank se je odkašljal in stopil do Dabadola. Ta se še ni premaknil, je pa medtem poskrbel za ranjeno gargoljo.

»Če si pripravljen, gremo do Hane.«

»Nimam kaj, zlokej.«

Dabadol je šel noter in rekel, da se takoj vrne s prtljago.

»Ste ga videli? Sploh si ne želi iti na počitnice s Hano Zbreskvar. To je odlična priložnost zate, Pepi. Madona, škoda, da jaz nimam sina.«

»Pa škoda, da imava midva že vse sinove poročene.«

»Tvoj, Cole, je kar lušten. Kok dolgo je že poročen?«

»Tri leta.«

»Kaj, ko bi ga vzeli za rezervo?«

»Kako to misliš?«

»Če Hana ne bi želela iti z Momotom, čeprav dvomim.«

»Pa vseeno potrebujemo rezervo?«

»Kaj pa Batman? Kaj pa tvoj sin?«

»Malo je še mlad.«

»Pa, a smo te vprašali, kolk je star? Je poročen?«

»Ni. Štirinajst let ima.«

»Zdaj je v letih, ko gleda punce. Pa je tudi kar lušten. Mali Batman. A se ga ne punce kar … kako se že reče, slinijo za njim?«

»Se, ja.«

»Mislim, mi imamo popolno ekipo! Enega v prvi vrsti in dve rezervi. Zdaj samo še, Cole pokliči, svojega sina in vprašaj, če dolgoročno kaj razmišlja o ločitvi.«

»Zakaj pa? Zdaj bo šel itak Momo s Hano na morje.«

»Ja, ampak, kaj, če se izkaže, da enkrat ni bilo dovolj in bi bilo treba iti še enkrat? Lahko pa, da Momotu Hana ne bo všeč, in se jo bo naveličal. Ni rečeno, da, če je zvezda, da potem pa bo Momotu na njej vse všeč in, da mu bo prala nogavice. A veš, da se sosedje pritožujejo, ker smrdi cela soseska? »

»No, vseeno ga hitro pokliči in mu povej, da naj prekine s Suzi, če je samo luštna, če ni fenomenalna.« Torej Pepi pokliče Momota.

»Ojla … Momo. Te lahko dam na zvočnik?«

»A, kdo je?«

»Pepi, tvoj ata, Momo. Kaj delaš?«

»Spim, ata.«

»Ne boš uganil, kaj se je pravkar zgodilo. Na Bellerosi so nekaj zamešali. Enega hudega zlomka so storili.«

»Si spet koga kam narobe zapeljal, ata?«

»Ne, ne, sinko, nekaj hujšega so pogruntali.«

»Kaj pa?«

»Zamešali so en par. Ti ime Hana ZBRESKVAR kaj pove?«

»Ata, v samih spodnjicah sem. Čakaj, da si dam hlače gor. Mi je nerodno, če omenjaš Hano, ko me gleda s plakata.«

»Ah, sinko, kaj pa govoriš? Če boš šel s Hano na počitnice, te bo morala tudi kdaj videti v kopalkah. Daj no, ne kompliciraj.«

»Ata, kaj si pravkar rekel?«

»Da greš s Hano Zbreskvar na počitnice.«

»Ata, a kaj? A res?«

»Ja, sinko. Sicer moram s kolegi še nekaj rešiti. Ene tehnične pomanjkljivosti, potem pa pridem pote. Aja, hotel sem ti reči, da daj Suzi čevelj!«

»Kaj, kako? Zakaj pa?«

»Če boš šel s Hano na počitnice, moraš dati Suzi na čevelj. Na počitnice greš lahko le z eno punco.«

»Ne vem, če bo Suzi hotela.«

»Pa, a bo ona tebe dala na čevelj ali ti njo? Daj, ne kompliciraj in ne bodi malenkosten. Pokliči jo.«

»Ja, papi.«

»Zdaj pa še ti, Cole. Pokliči Deka in mu povej, da naj na hitro natipka vzorec ločitve.«

»Ampak …«

»Nič, ampak. Ko bomo na Belleorsi, ne smemo lagati, prebral bi nas kot prazno steklenico. Bomo lahko vsaj rekli, da imamo še dva kandidata, od katerih ima eden že vzorec pogodbe o ločitvi, drugi pa si bo kupil tri mladoletna leta po Zakonu o odraščanju.«

Cole je brez besed ubogal in zavrtel številko svojega sina.

»Halo, Deko. Si pri sebi?«

»Ja, papi?«

»Eno nalogo imam za tebe. A Kitka spi?«

»Jam, dremlje.«

»Si kdaj razmišljal o ločitvi.«

»Papi, kaj vendar govoriš? Kitko mam rat (rad).«

»Dej no. Odrasti že enkrat. Sej te nisem tega vprašal. Hotel sem vedeti, če si spodoben v desetih minutah napisati en vzorec pogodbe o ločitvi.«

»Zakaj pa se gre, papi?«

»Ne sprašuj, za kaj gre, papi. Saj si pravnik. A pravniki kdaj sprašujete, za kaj gre? A imaš pri sebi kak list?«

»Ja, mam.«

»Potem pa piši.«

»Mi poveš, kaj stoji za tem?«

»Hana Zbreskvar, sicer pa ena velika napaka na agenciji Bellerosi.«

»Kaj pa so storili? A to je povezano z njimi? A iščejo kakšnega pravnika?«

»Takole je: ja, iščejo enega pravnika za rezervo. Hana ZBRESKVAR ga išče.«

»Okej, papi, se bom potrudil.«

»Še nekaj, Deko. Zanekrat si rezerva. Baj.«

»Okej, baj.«

»Okej te pokličem čez pet minut. Zdaj pa še ti, Batman. Tvoj mali B. je tudi že najbrž pokonci.«

»Kaj pa vem. A ga kar pokličem?«

»Še koga čakaš?«

»Okej, pa ga bom … halo … halo … a, Batko. Kaj počenjaš?«

»Igrice igram, oči, ne me motiti, a je kaj pomembnega?«

»Ja, je.«

»Kaj pa? Mi lahka hiter poveš, ker bom ravno sestrelil enega zlomkarja.«

»Ja. Na počitnice s Hano Zbreskvar boš šel.«

»Danes? Ne morem … ob enih sem zmenjen s Tio, Lio, Pijo, Cijo, Kijo, Smijo in Lilijo, če bodo že pokonci.«»S temi vsemi si zmenjen?«

»Ja ... samo najprej moram zrušit Gatesov imperij.«

»Aha … poslušaj me, ti bučman. Hitro vrzi stran tele igrice pa se pripravi, da, če bo nuja, pridemo po tebe. Pa še nekaj.«

»Kaj?«

»Za enkrat si rezerva. Baj.«

»Okej, baj.«

V tem je Dabadol stopil na plano, se obrnil in zaklenil vrata.

»A zdaj gremo kar k Hani?«

Taksisti so se začudeno spogledali in prikimali. »Ja, takoj zdaj. Samo nekam še skočimo.«

Dabadol je sedel v avto. Taksist je z njim ravnal kot s prvim igralcem, se pravi, zvezdnikom, pa čeprav je imel novi zvezdnik po imenu Momo vse niti v svojih rokah. V očetovih.

Dabadol je sedel na zadnji sedež in se zatekel k molku. Zanj so se počitnice že začele, in z zaprtimi očmi si je v glavo naslikal čas, ko se bo s taksijem spet pripeljal sem, v svojo Ulico razmazanih prič. Ni bila kdo ve kaj, a bila je njegova. Včasih se mu je zdelo, da pod njo teče zamrznjena reka. Tak občutek se mu je pojavljal večkrat, nikdar pa še ni bil tako močan kot ravno v tem trenutku. Morda je temu botrovalo čudno vzdušje, preko katerega so taksisti napeli svoje niti. Lahko pa, da je bilo vse skupaj samo posledica velikega preloma – počitnic velikega preloma.

Štirje taksiji so se v dvigajoči megli celejske kotline tiho spustili na drugo stran blagega celejskega hriba, proti ulici, v kateri je stanovala Hana ZBRESKVAR. Tik pred zadnjim odcepom je zadnji taksi zavil levo. Sporočilo, ki ga je oddal drugim trem je bilo: »Leteča ptica gre po Momota.«


… nekoliko kasneje


Vse, kar si je še zapomnil jutranji DUH tega mesta, je bilo objokano dekle, ki je s solznimi očmi steklo v lokal Mlečni sok, tam sedlo za mizo, in dodobra objokana naročila zamrznjen sok: »Fantje so res … smrk, smrk … uaaaaaa.«

Ime ji je bilo Suzi.

Mišičasti Momo je čakal pred vrati svoje hiše. Ko je prišel njegov oče – Pepi, ga je naložil v taksi.

Potem je zadnji taksi prehitel druge tri, tako da je taksi z Dabadolom ostal zadnji.

V takem vrstnem redu so zapeljali v Humanistično ulico, kjer je čakala HANA ZBRESKVAR.

Taksisti so se po dobro naučenem ritualu, če bi kdaj morali naložiti kraljico algastih hrušk, lepo zvrstili v vrsto.

Potem pa so počasi zlezli ven.

»Ti počakaj tu,« je dahnil Frank in v ogledalu poiskal Dabadola.

»Saj tudi ne smem ven. Razen za stranišče.«

Taksist Frank je stopil iz taksija. Številka hiše je bila prava.«

»Pa poglejmo,« si je rekel Frank in stopil do vrat.

Zvonk, zvonk!

Na vratih se je pojavil nasmejan obraz.

»Upam, da me niste čakali. Samo na stranišče sem še šla, da ne bi zaradi mene ustavljali,« je dejala Hana.

Taksist Frank je zrl vanjo, z njim pa tudi njegovi kolegi, še posebej sta vanjo zrla Pepi in njegov sin Momo.

Ni bilo dvoma. Na pragu je zares stala Hana ZBRESKVAR. Sicer jih je hotela prelisičiti s povsem navadno maskaro, torej brez maskare, ličil in sploh, brez svilenih oblek. Najbolj čudno je na njej deloval kovček, ki je bil samo eden.


Momo in Pepi sta obraza dobesedno prilepila na šipi taksija.

»No, Momo, ti je kaj žal, da si pustil tisto vrečko Suzi?«

»Za pol algaste pene ne.«

Hana je čakala, da ji bo kdo rekel kaj konkretnega.

V tej celejski skušnjavi, se pravi – megli, pa je obstajal nekdo, ki svojega pogleda ni vrgel na mlado zvezdnico. Dabadol.

Sedel je na svojem sedežu in zrl v naprej dvigajočo se meglo, ki se je poslavljala. Toda, v nekem zgoščenem trenutku brez priporočil, sta se njuna pogleda srečala, pa čeprav ga Hana skozi zatemnjeno steklo sploh ni mogla videti.

Bilo je čudno in nenavadno.

»Kje pa je moj … Dabadol Kalimero?« je na dokaj veliko presenečenja taksista Franka vprašala Hana. Zdaj je moral posredovati Pepi. Skočil je iz taksija, in s seboj potegnil svoje veliko vizualno bogastvo, Momota. Momo je bil postaven, mišičast, krepak, pravi žulj, hrust, vse, s čimer so v preteklih stoletjih pred prelomom sLOVEnski pisatelji opisovali poštene moške in ta prave fante, sposobne preobratov in krojenja usod.


»Prišlo je do sprememb,« je dahnil Frank, v tem pa sta Pepi in Momo že stala ob njem. Hana je zrla v vse tri. Pogledala je Momota, ki sta ga Frank in Pepi kar malo potisnila pred mlado zvezdnico.

Hana je zajela zrak, kar je pomenilo… Frank je bil na robu delirija, nad Pepija se je delirij šele spravljal. Včasih tudi delirij doživi šok, še posebej, če mu vsega pobere Frank.

»Dabadol Kalimero?« je dahnila Hana, stopila za pol koraka naprej, in si ogledovala Momotov obraz.

»Ali je to …«

»Sprememba,« je dahnil Frank. »To je tvoj … vaš novi sopotnik Momo Debestar (po prelomu so ljudje na veliko spreminjali priimek in tako je lahko Vinko Polivinilko hitro postal Momo Debestar).

Hana je dahnila: »Samo moment!« in se izgubila v hišo.

Vrnila se je s kupom pisem. Kar pred očmi Franka, Pepija in Momota, jih je prelistala. Ko je zaključila, je dvignila glavo, se zazrla v Momotov obraz, ki je sijal od nestrpnosti in dejala:

»Nobene pošte nimam od Bellerose.«

Frank »Taksist« in Cole »Taksist« sta se spogledala, Momo pa še ni ničesar dojel.

»Da imam drugega sopotnika.«

»Aja … mislili smo, da boste vi obvestili Belleroso,« je začel improvizirati Frank.

»Jaz? Jaz ne smem predlagati sprememb, samo na Bellerosi jih lahko,« je dejala Hana.

Taksisti so se spet spogledali.

Hana je na veliko presenečenje prisotnih odlično obvladala zakonodajo.

»Am … Momo Debestar je … na agenciji so rekli, da so nekaj zamešali.«

»Ampak, nihče me ni obvestil.«

»Verjetno so zamudili, ali pa poštar še ni prinesel pošte.«

»Po zakonu je, da, če pošte ne dobim do prihoda taksista, potem se šteje, kot da ni sprememb. Četudi bi bile.«

»Morda bi jim vi sporočili, morda jih lahko pokličete,« je dejal Frank in bil prepričan, da bo vpliv Momotovih mišic, njegove postave, dejstva, da so punce norele za njim in pa tega, da ne more biti res, da bi s Hano na počitnice odšel Dabadol (ali nekdo, ki je tak kot Dabadol), za Hano ZBRESKVAR dovolj dober razlog, da reče da.

Toda Hana je na taksiste plus Momota (ali pa brez plusa, ker itak ni nič razumel), zlila novo vedro presenečenja.

»Zakon o počitnicah je tak,« je dahnila, vzdignila svoj kovček ter počakala, da se Frank, Pepi in Momo umaknejo. Ali pa da ji pomagajo odnesti kovček. Nihče ni niti pomislil na to. Frank in Pepi sta Momota še malo potisnila Hani pod nos. A zgodil se je čudež. Hana sploh ni ponorela. Niti trznila ni. Namesto tega pa je na začudenje širnega taksističnega sveta celo dahnila:

»Kdo je taksist, ki bi moral Dabadola in mene popeljati na morje?«

To besede so bile osupljive.

Franku ni šlo nič v račun, kaj šele po načrtih. Kako se je lahko usoda tako poigrala z njim, Pepijem in Momotom?

»Nismo še dobili obvestila, kdo, pa smo prišli vsi štirje. Še čakamo šefa, ki še vedno melje, kdo.«

»Do devetih bi se morali odločiti. Počitnice so zakonska obveza in jaz tudi nimam časa. Natančno tri tedne moram biti na počitnicah in niti ure VEČ. Natanko čez tri tedne pa imam nastop na Dunaju. Oditi moramo zdaj. Saj ni problema. Bom pa poklicala drug taksi.«

»Jaz sem,« je izstrelil Frank. »Jaz vas bom peljal.«

»Bravo,« je dahnila Hana pograbila kovček, a Frank je spet nekoliko uščipnil Momota v rit ter Hani ponovno zaprl pot. Kot bi bil njen tunelski stražar.

»Ali v tistem taksiju sedi Dabadol Kalimero?« je vprašala Hana.

Franku je popustila strokovna taksistična žilica, zavest, poklicna usposobljenost in Herodotova zaprisega.

»Gospodična Hana. Bom povedal pošteno. Jaz sem pripeljal Dabadola. Ampak, stvar je , da ni pravi za vas. Ni pravi. Tule je sin od kolega Pepija, on je pravi, poglejte si ga. Močan, pravi dedec.«

Hana je postrani pogledala Momota, ki je napel vse mišice, samo, da bi prišel do izraza.

»Ura je pet minut čez devet,« je dahnila Hana. »Kako hitro ste lahko v Pirankaranu?«

»Kakor hitro želite, gospodična Hana,«

»Potem pa … kdo mi bo nesel kovček?«

Kot bi se odprlo nebo je v tem trenutku nekaj počilo. Iz taksija številka štiri, torej Frankove kripe, je priskakljal Dabadol.

»ZLOMKA!« so dahnili vsi trije akterji preobrata.

Dabadol se je ustavil tik pred Hano, prej pa še močno, brez da bi se tega zavedal, odrinil Momota, ter dahnil.


»Hana. Kje imaš vece?«

»Dabadol,« je dahnila Hana in vsem drugim se je zdelo, da se je nekoliko nasmehnila. Komaj je našla pravo hemisfêro, torej tisto, v kateri je bil načrt njene hiše.

»Ja, seveda, stranišče je, po stopnicah … gor, levo. Poleg moje spalnice je, prva soba levo ... na školjki je moj plišasti medvedek, levo, am … Medo … am … Grizli ... bi te prosila, če ga lahko položiš nazaj na ritko, tako da bo sedel.«

»Bom« je zdivjal Dabadol, a se je že pred vhodom ustavil kot vkopan. Vsi trije so zrli vanj kot, da bi se med veljavni čas vrinil še en prelom, bolje rečeno, njihov zlom.

Dabadol je pograbil kovček od Hane, na hitro z njim zdivjal v prtljažnik in brez besed še enkrat ciljal na školjko.

»Četrti taksi, kajne?« je dahnila Hana.

Zastor taksistov je padel kot pokošena odskočna deska.

Frank je padel pred Hanina kolena, Cole tudi. Potem pa sta se jima pridružila še Pepi in Batman.

Čet dvajset sekund so vsi štirje klečali pred Hano, le Momo se je kot velik televizijski oddajnik dvigal nad zmedo in ni imel nobene ideje pod soncem, kaj za vraga bi lahko zinil.

»Gospodična Zbreskvar,« je lovil besede Pepi. To je moj sin, Momo. Vse, kar si ženske želijo vzeti s seboj na počitnice. Pred petimi minutami je pustil punco, samó, da bi se boril za možnosti pri vas. Prosim, dajte, naj gre on z vami. Veste, koliko smo žrtvovali, da smo se znebili tiste Suzike. Vi ste seveda veliko večji vložek.«

Hana je z veliko težavo mirila smeh.

»Res je, Hana. Ljubka mala Hana. Saj boš še veliko menjala fante in Momo ne bo zadnji. Vem, da je pri ženskah tako, da ne zdržijo pri enem. Daj no, Hana. Saj si še mlada. Vsi smo se potrudili zate. Sin od Coleta, Deko, je celo napisal ločitveni vzorec, samo, da je za rezervo. A te lahko prosimo, da greš na morje z Momotom?«

Oči taksistov so bile kot bučke majhnih direktorjev, ki ne morejo brez svoje tajnice, uprte v Hano.

»Kateri taksi je že?«

»Gospodična Hana!!!« je zaklical Frank. Cole se je zadeve skušal lotiti drugače.

»Poglej, mala, saj je jasno, da je Momo pravi in vem, da nočeš biti lahka, da bi se kar takoj ujela. Jaz ti bom odprl vrata taksija … ti pa samo sédi. Bo stvar videti, kot da smo te ugrabili. Vem, da nočeš nase prelagati odločitve, da bi šla rada na počitnice z Momotom. Bomo mi uredili.«

»Kaj ste rekli?« je vprašala Hana.

»Da bomo uredili.«

»Ne, pred tem.«

»Da sédi v taksi,« je dahnil Cole, iz obupa.

Presekal ga je glas, čigar lastnik se je pravkar vrnil s stranišča. Obstal je pred Hano in dejal, veliko bolj mirno:

»Hana, medvedka sem postavil nazaj na rit!!!«


7. Ko sopočitnikar zaspi

Taksist je zaprl vrata in pognal. Po prelomu iz l. 2025 je bilo tako, da je par na morje obvezno odpeljal taksi. Ustaviti (razen za obvezno lulanje), ni smel prej, dokler par ni ovohal morja. Agencije so imele slabe izkušnje s pari, ki so pot na morje zrežirali sami. Leta 2027 je nek par, ki je iz Mar&Bora odšel v Bari, obtičal v Kranjski gori in se zaposlil v restavraciji. Šefa podjetja v Mar&Boru, ki je par spoznal, so odpustili.

Od takrat naprej je poprelomna vlada sprejela ukrep, da morajo taksisti pare dostaviti dobesedno v vodo.

Limuzina je potegnila in Dabadola je skozi okno pozdravila papirnata Hana, ki je visela z nekega plakata samo še na pentlji.

Tega ni vedel nihče, a Hana si je na morju želela fanta, ki je ne bo kar naprej poskušal osvajati, ali pa, ki se ne bo kar naprej preveč spoštljivo vedel. Upala je, da je ne bo skušal najti brez modrca, ali pa golo pod tušem, če bi slučajno pozabila zakleniti vrata. Upala je tudi, da je ne bo ponižno zasipal z vprašanji, kako se počuti, ker je slavna in kako dolgo že poje in kdo jo je navdušil in podobne neumnosti. S kančkom upanja je upala, da je na zadnji dan počitnic ne bo skušal prepričati v poroko, ali, da se še kdaj vidita. Upala je, da bodo počitnice znosne, a upala je zaman. Hana Zbreskvar si niti v sanjah ni predstavljala, da Dabadol do Kopra sploh ne bo odprl ust. Torej, da se ji ne bi zmešalo, je sama začela tematiko obmorskih mest.

»Tole je pa Koper,« je dahnila.

»Mhm,« je Dabadol dahnil nazaj.

»Luka Koper se je razširila, a ne?« je dahnila Hana. »Zdaj se ji reče Luka in Metka Koper.«

»Ne vem, najbrž,« je dahnil nazaj.

»Noro, kako gre razvoj naprej. Včasih je bila obvezna šola, zdaj so počitnice.«

»Mhm,« je dahnil nazaj.

»Včasih sem … a te zanima?«

»Ne preveč. Počitnice mi niso všeč.«

»Aja? Ne morem pomagati. Tudi meni niso. Pa kaj hočem. Zakon je pač zakon.«

»Zakaj pôješ?«

»Mene sprašuješ?«

»Ja.«

»Auha … dobro vprašanje. Ker … začelo se je, ko sem slišala nekoga na karaokah v Špangliji peti Luz del Sol. Pa sem poskusila. Potem pa se mi je zdelo, da so me sile estrade potegnile noter. Tako je bilo, ja … saj sama ne vem, če sem tako želela, a zgodilo se je. «

»Estrada je neumnost,« je dahnil Dabadol.

»No ja … saj v bistvu pesmi, ki jih pojem, ne pišem jaz … gre bolj za komercialno noto … raje bi pela kaj, kar bi sama napisala … pa ne gre … vzorci menedžerskega utripa so natanko določeni in sploh nimam enega dneva odmora, da bi napisala kaj, kar si sama želim … upam, da bo na morju kaj več časa … am, čeprav … ha … to bi se slišalo smešno, predvsem tebi … nekaj bi rada poizkusila … nekaj, kar sem opazila pri tebi …« Dabadol je sicer poslušal, a se je ob zadnjem stavku stisnil še bolj ob steklo.

»Nekaj, kar … se mi zdi, da petje ni preveč … kako bi rekla … zame ... da bi rada poskusila še kaj bolj inteligentnega … recimo … kakšen študij,« je dejala in pogledala v Dabadola.

Ta je zaspal.





PIRANKARAN

8. Na radiu vsemogoče, le Dabadol tega noče …

Na sLOVEnski obali so se po prelomu začele oblikovati bivanjske enote. Iz naselij Piran in Ankaran je nastal

– Pirankaran, pa čeprav sta bili naselji precej narazen. Vseeno pa je bilo to potrebno, kajti Pirankaran se sliši zlomastično bolje kot na primer Pirankoper ali Piranizola. Sámo mesto Piran se ni spremenilo. Na vrhu je še vedno kraljeval zvonik in opozarjal, da je véliki prelom dosegel tudi njega.

V tem trenutku ga je prvi zagledal taksist.


»Pirankaran,« je zaklical Frank.

Hana ter Dabadol sta se zbudila.


Kot je kazalo, se je taksist Frank že sprijaznil s tem, da Hana ni šla na morje z Momotom. Po tem, kar se je dogajalo v taksiju, in kar sta se Hana in Dabadol pogovarjala, mu je bilo vseeno. Še celo dobro se je počutil. Mislil je, da je HANA večja zvezdnica. In, da je lepša.

Brez šminke ni bila 100% kul in sploh ni bila podobna svoji silhueti s koncertov. Taksisti so vse življenjske vzorce črpali iz revij, zato so bile njihove podobe ljudi predizdelane.

Taksist Frank je novopečenima počitnikarjema sam znosil oba kovčka. Seveda je moral po vsakega posebej. »Čez tri tedne se po zakonu spet vidimo. Lepo preživljajta počitnice in brez hude krvi zaradi mojih kolegov,« je dejal Frank in zaprl vrata. A tudi, ko je odhajal, je še vedno zrl v Hano. Hana Zbreskvar je bila pač zvezda. Hana in Dabadol sta vsak s svojim kovčkom obstala pred vrati vile, ki jima je bila dodeljena. Bila je razkošna reč, stala pa je na skali nad morjem. Imela je velika okna, dva balkona, nekaj grmičevja in staro, z algami vrste rja preraščeno telefonsko govorilnico, ki je stala malo stran, skoraj na robu skalnega prepada.


To je torej to. Ne bom prenesel, si je mislil Dabadol in pobit zrl v prelepo poslopje.

Upam, da me ne bo nihče obiskal, si je mislila Hana in zrla v telefonsko govorilnico, za katero pa bi raje videla, da bi bila pošast brez slušalke.

Hana in Dabadol sta še vedno stala pred vrati in čakala drug drugega.

A ne bo vstopil prvi, saj je fant. Po navadi fantje vstopijo prvi.

Saj je punca. A si punce ne želijo najprej videti sobe?

Ključe sta imela oba in jih oba izvlekla. Hana iz žepa, Dabadol iz priročne torbice.

Potem sta si poslala pogleda. Hani se je Dabadol zdel kot duh iz zamrzenajstega stoletja, Dabadolu Hana kot lutka, s katere je popadal omet.

Ko sta imela mnenje eden o drugemu, sta napadla vrata. Kot bi se hotela čim prej znebiti počitnic. A sta se zagozdila na vratnem okvirju. Morala sta uporabiti silo, da sta se rešila eden drugega.

Prelepa, z marmorjem oblečena veža s slikami in kipci, ju je prestregla, njuni torbi pa sta zdrseli in treščili v vrata na koncu hodnika.

Hana je padla na trebuh, Dabadol na rit. Lahko da je bilo tudi obratno.

Sedmi člen Humanističnega zakona je bil neusmiljen: Poškodovano ali domnevno poškodovano osebo, ki leži na tleh, je potrebno previdno zasuti s tolažilnimi besedami.

Hana ga je znala na pamet, Dabadol pa se mu tudi ni mogel izogniti, saj mu je v hemisfêri prilezel skozi napis na pročelju Geozlomije. Oba sta torej vedela, za kaj gre. Kazen je bila 150 euralov. Fantje so imeli seveda večjo odgovornost, še sploh, če so padli samo na rit.

Dabadol je prebledel, ko se je spomnil, da je fant on. Hana se je prijela za koleno.

Simulira, si je mislil Dabadol. Simulira. Rada bi se zapletla v pogovor o znanosti.

Nenadoma pa je Hana vstala in odkorakala naprej. Zgrabila je svojo torbo in izginila za vrati. Dabadol si je oddahnil.

Velika dnevna soba je bila prostor, kjer bi naj skupaj preživljala in preganjala dolgčas. Za dogovore, kje bo kdo spal, je bilo še prezgodaj.

Do tega dogovora sta morala uporabiti gostoljubje dnevne sobe, ki je bila dovolj velika, da se ne bi kar naprej srečevala s pogledi. Bila sta pa tudi tako utrujena, da sta sedla in čakala, da se karkoli zgodi.

Dabadol je najprej poiskal koledar.

»Kaj počneš?« je dahnila Hana.

»Pikam konec počitnic.«

»Tudi prav,« je dahnila Hana in začela iskati primerno mesto za pogled proti Pirankaranu.


Pirankaran je po vélikem prelomu, v nasprotju z vsemi pričakovanji, postal eno izmed vodilnih mest na zemlji. Njegov geozlomalni položaj (geozlomologi so izračunali izreden pretok pozitivne energije), je dobil toliko točk, da so Pirankaran za svoje počitniške lokacije izbrale celo nekatere zvezde. Vendar Hana tega ni vedela.

Za oba so se v trenutku, ko sta pogledala skozi okno in tam daleč zagledala morje, začele počitnice, počitnice velikega preloma.

Oba sta čutila trdo rit, bila sta zbita. Apartma je bil urejen na mešan način. Proti morju je gledalo veliko okno. V tej dnevni sobi sta bila dva fotelja, ki sta kar vabila. Dabadol bi se ulegel, Hani so po glavi švigale enake misli. Pa se bo mogoče povsem sprostiti, ko pa se nista poznala?

Na polici, ki se je držala stene proti morju, je bil v luknjo v zidu zataknjen radio. Tiho je šumel. Ni bil kakšne posebne znamke, a povsem dober za ubijanje tišine.

Da bi prekinila nekoliko turobno vzdušje, ga je šla Hana prižgat. En zasuk gumba, pa je sicer na videz star brenčač začel loviti valove, kot bi se mu utrgalo.

Dabadolu sicer ni bilo do tega, da bi se ulegel na kavč, a je storil prav to. Hana je storila enako.

Dabadolovo novo ležišče ni izustilo niti ene simfonične kretnje, torej škripanja, kar se mu je, Dabadolu, ne kavču, zdelo sprejemljivo. Ob izostanku škripajočih glasov je imel vtis, da Hana ne bo vedela, da je legel, čeprav ga je jasno slišala, videla … no, jasno, saj je bila z njim na počitnicah.


No, počitnice pa le niso bile tako oddaljene od preostalega sveta.

Hana in Dabadol sta molčeče obležala, in upala, da se bo zgodilo kaj, kar bo zakonsko gnane počitnice potisnilo v bolj sproščen pogon.

Oba sta si zamišljala, kako bosta preživljala tole tritedensko druženje.

Dabadol: ne samo, da je v apartmaju en sam dolgčas, še huje. V apartmaju je Hana. Hana pa je križišče svetovne ženske nečimrnosti, kot je prebral v neki moderni knjigi – SLAVNA, GLAVNA, NOBEL, in seveda, ŽENSKA, ki je ne bi nikdar preučeval niti v kakšni stranski vlogi v svojih nalogah.

Hana: upam, da me na koncu počitnic ne bo potrebno zdraviti zaradi izgube besednega zaklada. Moram začeti, sicer …

»Ammmmm,« je pravkar prišlo iz njenih ustnic, kot bi lovila radijske valove. Jasno, hotela je navezati stik. No, če so se te počitnice zanjo začele z »ammmm«, potem je bil začetek komunikacije slab, se pravi, obupno slab.

Očitno pa se je v tem trenutku nekaj zgodilo.

Hana je nekaj ujela v svoje uhlje.

Zelo počasne simfonije je bilo konec in iz brenčača se je zaslišal znan glas. Grofek, reporter iz Emonskega radia je očitno imel svojo razvedrilno oddajo.

»No, to je bila uvertura TARTINIJEVEGA TRAKTATA, po pravici povedano, se mi niti ssssssanja ne, kaj to je, se bo pa zato precej več sanjalo moji današnji gosssssstji, ki si je ta popoldan vzela čassssss, da nam zaupa nekaj iz sssssvojega zanimivega življenjskega ssssssstila. Z nami je Katarina Štofelc. Pozdravljena Katarina.«

»Hola, Grofek.«

»Naj mi spoštovani ne zamerijo, a s Katarino sva se dogovorila, da se tikava., Čeprav je mlada, ima komaj devet let, pa o življenju že razmišlja kot o avanturi, s katere ne sssssmeš stopiti v napačno kotanjo. Kajne Katarina?«

»Ja.«

»Ssssssuper. Katarine pa v studio nismo poklicali samo zaradi njenega življenjskega ssssstila, pač pa, ker je velika ljubiteljica živali. Pred tremi tedni sta ji sssssstarša iz Argentine pripeljala harmessssso. Ker sam nisem ne vem kako domač v živalskem svetu, predlagam, da nam Katarina opiše, kaj sploh to je. Izvoli Katarina, širna, upam, da ne preveč počitniška sLOVEnija, te posluša.«


»Hvala, Grofek. Harmese so majhne zveri, ki pa niso nevarne. Na pogled so podobne andskim lamam, a so jih odkrili šele pred kratkim. So zelo prijazna bitja … če jih lahko nekoliko opišem … zelo so podobne tistemu zmaju iz Nikdar zaključene zgodbe.«

»A, naši poslušalci jo gotovo poznajo. Povej nam, Katarina, kako si prišla na idejo, da bi imela tako zanimivo domačo žival?«

»Pravzaprav harmesa ni domača, je bolj alternativna žival. Zelo rada se seli.«

»In kje je danes tvoja harmesa?«

»Zraven jo imam …«

»Ja, škoda da poslušalci tega ne vidijo, gre za povsem prisrčen primerek. Pa ni nevarna?«

»Ne, kje pa. Prav fina je.«

»Ampak, psov pa ne more nadomeščati?«

»Zanimivo je, da si ravno to vprašal. Lahko.«

»Resno?«

»Ja, lahko nadomesti tudi zelo velike zverine. Harmese čutijo razna valovanja.«

»Aha, zdaj smo pa tam. To je nekakšno presenečenje za naše poslušalce, in samo čakal sem, da bo Katarina izgovorila čarobno besedo. Katarina, ne ssssamo, da ima pretanjen občutek za živali, še celo odlična poznavalka poprelomnih premikov je. Kajne Katarina?«

»No, ne vem.«

»Ja, vem da ne boš priznala, a to je dejssssstvo. Naj posss … kh … sssslušalcem omenim samo, da je pred pol leta, ko še ni imela tega ljubljenca, napisala esssssej … akm … esej – kako z živalmi po velikem prelomu? Nam zaupaš nekaj misli? Katarina?«

»Ja. Napisala sem kratek esej.«

»No, ampak, objavili so ga v BIG BREAK MAGAZINE, ki izhaja v Veliki Britanki?!? Haloooo!!!«

»Ja, ker moj oče pozna urednika. Sicer ga ne bi.«

»No, jaz pa mislim, da bi noben urednik ne objavljal nekaj, če ne bi verjel, da je dobro. O čem si razmišljala?«

»O tematiki majhnih bitij, predvsem alg.«


»Zanimiva tema. V tej kratki razpravi, ki je dvignila veliko razmišljanj, si predstavila svoj pogled na véliki prelom in na to, da velika podjetja na grob način izkoriščajo živa bitja. Katarina?«

»Ja, v pradavnini so izkoriščali konje, zdaj je to izkoriščanje prestavljeno na male organizme, ki pa tudi čutijo.«

»Baje je v zvezi s tem že prišlo do mnogih iznajdb. Katarina?«

»Ja, res je. Mali organizmi se v določeni vlogi dobro počutijo, a ne v vseh.«

»In kje ne?«

»V reklamah. Počasi se bo začelo dogajati, da bo med organizmi prišlo do razkola in, da jih bodo lahko nekateri nadzirali na način, kot si ga organizmi ne bi želeli.«

»No, ker si izjemno bistra, Katarina, bi ti zastavil še eno, povsem generalno vprašanje o velikem prelomu. Lahko?«

»Seveda.«

»Potem, ko se je pač zgodil, to je zdaj že dejstvo, so mnogi znanstveniki odšli v Meet'a morfozo, mesto na severu. Jasno, to mesto so si zamislili kot imaginarno mesto. Menda si tudi o tem pisala, vendar si se potem odločila, da raje ne boš ničesar objavila. Nam lahko morda kaj zaupaš?«

»Ja. Znanstveniki so odšli, po mojem mnenju, ker je prelom posledica velike ljubezni med dvema mladima človekoma, dekletom in fantom, ki sta se našla na mostu iz korenin in … KLIK.


V apartmaju je zavladala tišina. Hana, ki je bila noro zatopljena v pogovor, je dvignila glavo. Mislila je, da je zmanjkalo toka. Toda ne. Videla je Dabadola, kako je odkorakal od radia. UGASNIL GA JE!!!

Kaj za zlomka … »Dabadol, kaj si ravnokar …« je vprašala tiho, a Dabadol se je že počil nazaj na kavč.

Hana je vstala in šla radio ponovno prižgat.

… mislim, da je ljubezen najbolj skrivnostna tema in, da ime véliki prelom …«

KLIK.

Komaj je je HANA obrnila stikalo na ON je Dabadol spet vstal, stopil do radia in knofeka, se pravi Grofeka, spet postavil na --- OFF.

Hana je komaj spet legla … ni mogla verjeti … Dabadol je radio spet ugasnil … vstala je in spet prižgala radio --- ON

» … in vem, da so krožile zgodbe o tem, kako imata Emona in Celeia svoj imaginarni čas, kjer v resnici nastaja ljubezen … to celo povezujejo z nastankom vesolja in … KLIK.«

Dabadol je ponovno vstal in --- OFF

Hano je pogovor tako zanimal, da je kot vzmet planila k radiu, a tokrat se ni hotela več umakniti --- ON.

Dabadol je, ki je pravkar spet legel nazaj, je prevzel dušo vzmeti, skočil iz postelje in obstal od HANI. Segel je za njen hrbet in pritisnil --- OFF.

HANA je bila popolnoma zgrožena.

--- ON

--- OFF

--- ON

--- OFF

--- ON

» … in to, kar je nastalo, ja bilo nekaj veličastnega … toda, na začetku je bilo hladno ... brez ljubezni …«

--- OFF

je pritisnil Dabadol: »Tega ne bom poslušal.«

HANI ni bilo popolnoma nič jasno.


»Zakaj to počneš. Kaj ti je? Kaj te ne zanima? Saj študiraš geozlomijo?«

»Neka mlada smrklja mi že ne bo likala glave o tem, kaj je zlom in kaj ne.«

»Komaj verjamem,« je dahnila Hana »Punca je zelo pametna. Prižgala bom nazaj,« je dejala Hana in se mimo Dabadola prerinila do gumba resnice.

»… nekateri sploh ne vedo, da so potomci velikih sprememb in …«

--- OFF.

»Dabadol … kaj tebe sploh ne zanima, kaj drugi mislijo o prelomu?«

»Pač niso pravi drugi. Meni je merodajno, kar pravijo zlomkarji, zlomka. Teh bedarij ne bom poslušal!«

»Vem, kaj ti je. Nečesa se bojiš, kajne? Bojiš se, da bi mlada gostja vedela več kot ti …«

»Čisto nora si. Ničesar se ne bojim!!!« je zabil Dabadol.

»Zakaj si pa potem ugasnil radio? Ravno v trenutku, ko …«

»Ravno v tistem trenutku mi je šla dovolj na živce!!«

»Jaz pa bi RADA slišala!!!«

»Kar, samo potem mene ne bo noter.«

»Zlokej, pa pojdi.«

»Zlokej, pa tudi grem. Samo tudi ti ne boš poslušala teh bedarij.«

»Aja, a kar tako mi boš prepovedal?«

»Ja, moram skrbeti za ugled naše Akademije.«

»Po poti pa, ko sem te spraševala o prelomu, pa si bil tiho.«

»NI PRELOM ZA VSAKOGAR.«

Hani so na oči silile solze … čeprav bi si šla sama sebi v nos, bi najraje rekla … in tudi je:

»Jaz sem zvezda in nisem VSAKDO. Tole hočem slišati …«

Zdaj je Dabadol dobil priložnost, da pove tisto, kar je mislil:

»Zvezda? HANA ZBRESKVAR, zdaj bom tiho, ker … za take supernove je prelom preveč zapleten in ti lahko poškoduje svetleči blisk … če si hočeš napolniti glavo, ki je že tako namazana z zvezdniško kremo, pa si daj. Jaz si grem umit možgane,« je dejal Dabadol in zapustil sobo.

Hana je slišala samo še, kako je za sabo zaloputnil vrata.

Komaj je zadržala solze.

Prižgala je radio in poslušala mlado Katarino, obenem pa je slišala, kako je dal Dabadol vodo zelo na glas, da je bilo slišati, kot bi v kopalnici tekel velik slap.

Hana si ni niti predstavljala, da ji bo šlo vse tako mimo načrtov in, da jo bo Dabadol celo spravil na rob nervoze.


9. Pravila so eno, klici po telefonu iz agencije, pa drugo …


Nenadoma je voda v kopalnici ugasnila, namišljene solze nervoze na Haninih licih so se posušile, oddaje pa je bilo tudi konec. Morda pa mu je šla res na živce. Hana se je odločila: skušala bom rešiti situacijo in mirno nadaljevati te počitnice …

Vse po pravilih, da ne bo kaj izpustila … klic, potrdilo … in tako dalje …

Z obrazom se je postavila proti morju. Pogled nanj so zakrivale skale … in to čudnih oblik … so bile take že, ko je prišla sem … torej, pred uro in pol?

Tedaj je nekaj zaslišala.

Za njo se je pojavil zvok … Dabadol se je moral vrniti iz kopalnice … bi mu lahko kaj rekla? Ne, naj on prvi začne govoriti …

Nič, tišina … usta zaprta … dobro, bo pa ona …

»Od nikoder se ne vidi zaliv. Mislila sem, da … saj veš, da bova imela pa vendarle razgled, če sva že na počitnicah. Na zahodu gledava v palmo, na severu na Italinejo, na jugu so bori. Si bova potem izbrala sobi? Če ti je vseeno, bi bila jaz v tisti na jugu, ti pa na zahodu, lahko pa tudi zamenjava. Kaj misliš? … ahmm ... sicer mi je vseeno, ker mi spanje itak nikdar ni prineslo nič novega, pa vseeno, lahko tudi ti izbereš, če želiš večjo, bolj prostorno sobo … kar velike so, a ne? Ne boš verjel, a vsi, ki jih poznam, mislijo, da spim v postelji, ki ima čez baldahin … pa ni tako … nimam v genih, da bi tako spala … moja soba je majhna,… zdaj, ko sem se preselila, so mi dali večjo, a sem vedno v manjši, … zelo majhni … gleda pa na ulico ne vem katerih prič, … tako se mi zdi, da ti novice ne uidejo, da vedno veš, kakšne energije potujejo … saj vem, da boš rekel, da sem nora, a véliki prelom me zelo privlači, … čeprav pôjem pesmi, pa si naskrivaj želim, da … da … da … Daba … Dabadol?!!!

Hana se je obrnila.

»Dabadol? Dabadol!!!! Kje pa si?«

Za njo je bil le prazen zrak.

Hana se je hitro zavrtela in ugotovila, da je soba prazna.

Mislim, a sem vse to govorila sebi in skalam?

Noro! Izginil je …

Hana je bila jezna sama nase. Zlomastično! Mar bi počakala, da bi jo on začel spraševati … karkoli … a kaj, ko ga ni nič zanimalo.

Šla je ven, preiskala okolico, če bi se morda zataknil pri drugih gostih, jih šel pozdravit ali kaj podobnega. Toda drugih gostov sploh ni bilo blizu. Morda jih sploh še ni bilo na morju, ali pa drugih sob sploh niso oddajali. Čudno.

Hana je stopila k rotondi, sredi katere je bila majhna steklena govorilnica z nedotaknjenim telefonom. Veter ji je pihljal mimo ušes, njena razkošna griva je spominjala na čase divjine. O Dabadolu ni bilo sledu … kot bi ga odnesel prelom …

Hana se je vrnila nazaj in … Dabadola še vedno ni bilo nikjer: »Dabadol?!!!«


Nikakor ji ni bilo jasno, kako bi lahko kar na vsem lepem izginil. Po Zakonu o počitnicah je bilo takole; če si šel na sLOVEnsko morje, si moral vsak dan javiti na agencijo, da si tam, da si v redu in da preživljaš počitnice.

To je torej veljalo za sLOVEnijo.

Če pa si letoval v tujini, pa je veljalo neko drugo pravilo. Za letovišča – iz Pravilnika o letoviščih – je bilo potrebno, iz vseh tistih krajev izven sLOVEnije, ki so bili manj kot 1000 kilometrov od sLOVEnije, javiti vsak drugi dan, iz oddaljenih več kot 1000 kilometrov pa vsak tretji. In razlog?


Večkrat se je zgodilo, da je kakšen direktor goljufal. Namesto, da bi mirno preživljal obvezne počitnice, je skočil v kakšno sosednje mestece, kjer je imela njegova firma svojo izpostavo in še tam delal, pletel svoje poslovne mreže in služil. V krajih izven sLOVEnije, ki so bili do 1000 kilometrov oddaljeni, je bilo takih podjetij manj, a še vedno nekaj. Poznani so bili primeri, ko je več direktorjev in vodilnih mož povsem uničilo počitnice svojim sopotnicam samo zato, ker so bili stalno na delu. Sopotnice (žene, ljubice, priležnice, stevardese), so bile potem prav nezmožne početi še karkoli. Tako je potem nastal sindrom piljenja nohtov med službo kot delni patološki (uvožena beseda je tujka) problem.

Vse to je bilo že upoštevamo v zakonu. V krajih, več kot 1000 kilometrov od sLOVEnije pa takih podjetij ni bilo, ali pa so bila tako daleč od letovišč (tudi ta so bila skrbno izbrana), da agencije pač ni bilo potrebno tako pogosto obveščati.

Hana je to vedela. Čeprav je bila zvezdnica, pa se je zakone skrbno naučila, in tako prihranila mnogo skrbi tako sebi, kot drugim. Zakoni zanjo niso bili birokratska neumnost.

In ravno, ko je razmišljala o teh rečeh, je zazvonil telefon.

Hana je prav uganila. V Bellerosi so imeli navado prvi dan poklicati oni. Potem pa je bila naloga počitnikarjev, da pokličejo nazaj ob naslednjih dnevih. Delno tudi zato, ker bi bilo klicev sicer preveč. Je pa vse klice krila agencija.

»Halo?«

»Tam … Hana Zbreskvar? Kličem z agencije, Agnes tu.«

»Živijo!«

»Ste uspešno pridrveli?«


»Smo.«

»Je bil šofer prijazen?«

»Vso prtljago je znosil.«

»Pa vaš tandem …«

»Dabadol?«


»Ja. Prepričati se moram, da je zadovoljen. To zahteva postopek. Samo prvi dan bom to storila, tudi za vaše dobro … vemo, da se bo ob vas spočil, to me že ne skrbi tako, bolj me zanima, če vam ne bo popil vseh živcev … veste, v kakršnemkoli primeru, ki bi vplival na vaše zadovoljstvo ali nezadovoljstvo, obstajajo razpoke v Zakonu o počitnicah. Morala vas bom lepo prositi, da mi ga daste na telefon, sicer … sicer me lahko vržejo iz službe … NIČ USODNEGA SICER, KAJTI že dolgo se spogledujem z ARHIPANO … mi ga daste, prosim … gdč. Hana Zbreskvar?«

Hana je pomislila, kaj bi lahko rekla. Nekaj bi si morala izmisliti. Nekaj banalnega. Nekaj, kar je logično.

»Na veceju je.«

»Ko bo končal, mu prosim recite, da naj pokliče. Pa, da naj reče, da je zadovoljen. Zaradi mene. Pa, če ne bo tako rekel, mu bom zavila vrat … em … tega mu sicer ni treba reči, kajti poleg take zvezde pa res ni mogoče drugače, kot biti zadovoljen …. Pa lepe počitnice, gospodična Hana Zbreskvar. Pápá. Bomo malo priredili in vam ni treba klicati vsak dan … bom jaz pripravila poročilo … vi pa ga boste ob prihodu samo podpisali … pa ne jemljite si k srcu, če taki pobje ne znajo miriti svoje nervoze … no, saj veste, fantje pač … zdaj pa moram iti … me že daje nervoza, ker se je napovedal nek moški – samski … ni zvezdnik, saj razumete ta realizem … raje bi živela v nadrealizmu … a ne znam niti slikati nadrealističnih slik … slikam ustnice … z Volčjo krvjo … poznate … pa saj ni važno … lep pozdrav …«

»Lep pozdrav.«

Kling!


Hani se ni ljubilo poslušati nikogar. Ura je bila že sedem in, če Dabadola ne bo nazaj do teme …

»Da mu le ne bi prišlo na misel rožljati s ključi, ko bom jaz že spala. Tega se vedno prestrašim ...« Spomnila se je, kako je enkrat morala prespati na Isli Boniti, pa so v sosednjo sobo kar naprej hodili pijanci in ropotali, ker niso našli pravega ključa.


Jasno, z Dabadolom sta imela vsak svoje ključe. Ampak, odločila se je, da ga bo šla še enkrat iskat.

Pod počitniško vilo, ki so jima jo dodelili, je ležal Mesečev zaliv. Upala, je, da se Dabadolu ni zgodilo nič, zaradi česar bi morala potem na policiji dajati izjave. Upala je, da ga je celega pogoltnil morski pes. Oh, saj vendar ni res tako mislila …!


Zdaj je bila zares jezna nanj. PREJ JE KAR NAPREJ MOLČAL. Že to jo je metalo z vrha ledene gore. Zdaj pa se je še skril. Pa tudi nič o sebi ji ni povedal. Pa tako se mu je razkrila. Sicer je morala priznati, da je ni obmetaval z zvezdniškimi vprašanji. To mu je štela nekoliko v skrajšani minus, več pa že ne.


10. Hana in malo filozofije …

Nad Mesečevim zalivom se je začela sproščati večerna scena, a toliko je še bilo zvezdasto, da je Hana našla lokalni taksi in se napotila v Pirankaran. Taksist jo je takoj prepoznal, ji ponudil, da jo počaka.

»Ne, hvala, lahko, da se bo zavleklo. Gre za višje reči.«

»Prav, ljubica … poznam višje reči … tudi jaz sem navajen na njih … moja punca venomer govori o vas … taka zvezda … malo tudi pojem, petje mi ni neznano … pred meseci sem s fanti celo posnel komad … morda bi ga lahko poslušali …«

»Lepo, da ste ga. Komadi so super stvar, a petje ni snemanje komadov … petje je zastor, za njim pa sama megla …«

Šofer, bil je mlad fant, se je ob teh besedah zmedel. Hana je imela pripravljenih nekaj stavkov, s katerimi je razorožila moške. Moške si najlažje razorožil s tem, da si jim povedal zakrivljeno trditev kakšnega velikega filozofa (z vprašajem na koncu, na primer; a vi tudi stavite na absurdno enačenje morskih alg za namene digitalizirane scene?). Na vprašanje torej, na katerega niso znali odgovoriti, niti postaviti mnenja. To jo je v enem samem trenutku naučil nek … prijatelj … skrivnostne oseba … ki naj bi bil varnostnik, kakor se je šušljalo. Pojavljal se je ob koncu njenih koncertov in imela je občutek, da jo je varoval. Pa ne s telesom pač pa … z višjimi rečmi.

V Pirankaranu je bilo za čuda še vedno vroče, sence in svetlobe so se menjavale tako, da se je bilo včasih težko znajti.

Hana je strigla med ozkimi uličicami kot lovski pes.

Nenadoma se ji je zazdelo, da je opazila Dabadola v enem izmed lokalov. Vstopila je in … vse je obstalo. Ženske so začele šumeti z glasovi, moški pa so poiskali svojo podobo v kozarcu in si hitro razmetali frizuro, da bi bili videti kot člani skupine Kotaleče kamenje.

Hana se sploh ni zavedala, kako je slavna. In, da so tudi vsi molčali, ker si nihč ni upal niti pisniti.

Prebrskala je več trgovin, lokalov, toda nič. Če je koga vprašala, je rekel, da ne pozna nikogar, da ni nikogar videl.

Ker uspeha ni bilo, je naročila nov taksi in se vrnila v vilo.

»Vam lahko še kako drugače pomagam?« je vprašal taksist.

»Če v mestu vidite kakšnega fanta z razkuštrano frizuro, ga pripeljite sem.«

»Je lahko kdorkoli … imam sina, ki …«

»Piše se Dabadol Kalimero. Pa recite, da ga čakajo batine.«


Hana je ostala brez idej. To, da Dabadola ni bilo nikjer je bilo neugodno tudi zanjo. Če samo eden od njiju ne bi stalno javljal svoje počutje Bellerosi, bi se štelo, da nista na počitnicah in bi morala le te podaljšati. To bi pomenilo še tri tedne brez besed, pa jo je izčrpal že en sam dan.

Zakon o počitnicah je bil pač jasen in ena tajnica ga ne bi mogla prirediti. Hani se je zdelo, da je zakon pisala višja človeška volja in, da se mu ni mogoče izogniti.

Spoštovala ga je

Hana si je šla ogledat vrt, pa nasad limon, se vrnila in skušala gledati TV.


Kmalu je postala še enkrat nervozna in odšla še na en sprehod. Malo od hiše je do morja vodila ozka pot, na koncu te pa se je od tal vila čudna modrina.

Zdaj je bilo že temno in Hana je celo pomislila, da je Dabadol povezan s to čudno svetlobo. Spomnila se je, da je na Bellerosi govoril o tem, da bo na morju delal. Če bi bilo to res, potem je moral biti študij geozlomije strašansko zanimiv. Ukvarjati se z višjimi silami ... mmmm, kako slastno!


Počasi je obupala, se vrnila v sobo in se vrgla na posteljo.

Zaspala je brez opozorilnih znakov. Dan je bil preveč ubijalski.

Sredi noči se je zbudila in zaprepadena nečesa spomnila. Z Dabadolom se vendar nista zmenila, kdo bo v kateri postelji. Kaj, če prileti naravnost nanjo?

Lahko bi rekel, da ga je nadlegovala, ko je imel vendar občutek, da ves čas tišči vanj!!! Alarm!

Saj vem, je razmišljala. Tako nekam občutljiv je. Jaz bi bila kriva, če bi ga spet preveč prestrašila.

Hana si je domislila ideje, kako bi Dabadola preusmerila na varno lokacijo. Varno bolj zanj kot zanjo.

Šla je po svojo torbo in začela brskati po njej. Le redko kdo, ki bi njeno torbo videl, bi verjel, da pripada zvezdnici. Ni bila ravno sistematično urejena. Niti posebnega predala za šminke ni imela, če pa bi sociologi odkrili, da v njej šmink sploh ni bilo, vsaj profesionalnih ne, pa bi vsekakor odprli novo doktrino.

V torbi je imela živalce. Po velikem prelomu so razni podjetniki začeli izdelovati majhne živalce, ki so jih opremili s svetlobnimi fraktali. Le te je ponovno odkril Funnymax, pogoreli znanstvenik iz Walesa, za katerega so dejali, da mu je biološka ura za postavljanje znanstvenih teorij že zdavnaj potekla. Z živalcami jih je potolkel. Nihče jim ni prišel do živega. Živalce pa so svetile na podlagi povezav med človeško karmo, valovanjem morja in še neko poprelomno značilnostjo planetov. Vsekakor je Funnymaxa izstrelila med zvezde. Živalce so postale najbolj prodajani artikel na svetu. Svetile so brez energije, a ena živalca je premogla naenkrat samo eno svetilnost. Za osvetlitev garaže si jih potreboval sto.

Tako so bile po navadi garaže ljudi polne majhnih živalic, ki so hkrati odganjale slabo voljo in pa trmo.

Hana je iz torbe potegnila majhno kačo, katere telo se je lepo enakomerno bleščalo. Imela je še hroščka in želvi. Dobro je premislila, in svetlobne živalce razporedila po steni tako, da so vse kazale v eno točno določeno sobo. Spodaj je napisala – tu spi Dabadol in zraven še: na balkonu spi Hana.

Pobrala je reči, si postala na balkonu in se naposled ulegla. Nad njo so se razgrnila zvezde. Ko si takole sama, se lahko začne druženje z obema hemisfêrama. Eno najlepših opravil!

Kako naj ocenim prvi dan? Je bil naporen? Je bil tak, kot sem ga pričakovala? Najbrž ne, toda ne bi mogla reči, da je bil slab. Slab že ni bil. Mislila sam, da do Dabadol drugačen. Nič, kar sem pri njem ocenila, se ni izkazalo da je tako, kot sem pričakovala. Le zakaj je tak? Zakaj je … zakaj se mi zdi, da se noče pogovarjati z menoj? Ali se česa boji?

Hana je premišljevala še kakšnih deset minut, potem sta njeni hemisfêri prekinili oddajati signale in za Hano se je noč končala.


11. Malo po plaži, malo po ulici

Jutro se je razpaslo nad Pirankaranom. Mračne ulice je takoj napolnila bliskica, tako se je imenovala jutranja svetloba. Balkon vile nad Mesečevim zalivom je prvi zaplaval v bliskico, ki je prebudila mlado, a vzhajajočo zvezdnico velikega formata. Ta je v trenutku odprla oči in se hitro začela zavedati, da se je zbudila v počitnice.

Najpomembnejše vprašanje, ki se ji je vtihotapilo v medhemisfêrski prostor? Ali se je Dabadol vrnil? Morda ne bi bilo slabo, če bi šla pogledat.

Vstala je, še v trenirki, in se napotila proti dnevni sobi.

Stopila je v hodnik. Vse je bilo tako, kot je nastavila. Njene živalce so visele tako, kot jih je prilepila na steno, tudi napisi so bili še tam. AMPAK … čudo ...

Spodaj je nekdo nekaj napisal. Saj ni bilo mogoče…. Pisalo je: LAHKO NOČ, HANA. Če te še ni, ti želim še dolgo nočno zabavo v Pirankaranu, jaz grem spat. Pa da ne boš spila preveč triskijev …

Še petkrat je morala prebrati, da se je zavedala resničnosti. Res je pisalo, ni sanjala!!!

Pogledala je v dnevno sobo, torej v smer, v katro so svetile Funnymaxove živalce. V njihovi svetlobi, v tem hipu jo je že zdavnaj preglasila bliskica, je spal – Dabadol.

Hana je otrpnila. Torej se je vrnil! Ni mogoče, da ga ni slišala!

S pogledom je prečesala vse mogoče kote, in na mizi poleg kavča zagledala telefon, zraven pa se je svetil napis. Pomislila je: a tako, splazil se je noter in zdaj se bo najbrž pretvarjal, da ni bil pozno v noč kdo ve kje.

Hano je premagala radovednost. V dnevno sobo sicer ne bi smela vstopiti, če je že na steno pripela napis, kje kdo spi.


Po konicah prstov je prekoračila prag in se trudila biti neopazna in neslišna. Obstala je. Na kavču je mirno, kot bi presegel zvestobo večnosti, počasi dihal Dabadol. Poleg njega je na mizi ležal listek, preko katerega je bil z močnimi algaičnimi črkami zapisan stavek, ki ga je Hana hitro opazila:


Pokliči v Mehiko glede Lolite C.


Hana o algaičnosti ni vedela veliko, zato jo je napis še bolj prevzel. Kako rada bi razumela, kaj je sporočilo skrivalo! Je bilo kakorkoli povezano s tistim, ko je dejal, da bo na počitnicah delal za šolo?

Hana je mirno opazovala Dabadola. Res ni bil tak kot drugi fantje. Popolnoma vseeno mu je bilo zanjo. In to je Hani med hemisfêri vlivalo vse več skritih vprašanj, ki so jo begala.

Ko se je že mislila povleči nazaj, je s pogledom obtičala na njegovem dihanju. Mirno, kot bi se po prelomu še enkrat rodil, je spal. Bil je podoben kipcu fosiliziranega popotnika iz panonskega morja, ki bi se pomotoma ustavil na vrhu Pirankaranskega zvonika in ne vedel, kako naprej. Da ni spal preveč mirno? V tem hipu jo je zaskrbelo. O tem je brala. Nek znanstvenik, ki naj bi pobegnil v Meet'a morfozo, naj bi med počitnicami v neki tropski državi preživljal tako težke dneve, da je med spanjem odkorakal v drug zavestni položaj in se ni več zbudil. Razglasili so ga za mirujočega, ali kako se že temu reče, potem pa so bili šokirani, ko jim je čez dva meseca poslal razglednico s Havajev, kako se ima lepo.

Hana je tiho dahnila: »Da-ba-dol?«

Toda nič se ni premaknilo. Niti njegove prsi se niso dvignile.

Morala je vendar nekaj storiti. Vsaj preveriti ... uh, kako je bilo to čudno slišati … pa o prvi poprelomni pomoči ni vedela nič. Kako je že pisalo v mornariškem priročniku … usta na usta, če zaljubljenec … em, izgubljenec … em, utopljenec ne diha, … kje pa, ni znala ponoviti. Preveč zanjo. Komaj je obvladala svoje pogodbe, o prvi pomoči pa res nič …

Ampak, lahko bi slišala, če diha, če bi se sklonila. Ja, zakaj pa ne?

Hana je poiskala prazen prostor med Dabadolovim komolcem in vratom. Potem pa, … je vzela nekaj zaleta in … hop.

Hana je bila iz oči v zaprte oči – z Dabadolom. Poslušala je … DIHAL JE!!! Dihal je. No, pa je opravila. Upala je, da ga ne bo zbudila, če se bo odrinila od postelje. Vzmeti niso bile škripajoče vrste, to je preizkusil že Dabadol.

Ena, dva, … zlomkastično pranje hemisfêr!!!!

Ni mogla nazaj!

Preveč naprej se je sklonila.

Kaj, če jo zaloti? Če se zbudi v nepravem trenutku? Kaj mu bo povedala? Da je vohljala za algaholnimi hlapi? Samo tako bi si lahko pomagala, da bi z eno roko stopila na kavč, nekje med Dabadolovo ramo in njegovim pasom. Da bi se lahko odgnala, jasno! Zlomka, koliko nevšečnosti na tako majhnem prostoru!!!

Saj znam, saj sem močna.

»Gremo Hana, ena dva, tups.«

Še malo nerodnosti in že je bila z nosom pri nosu z Dabadolom. Čelo, nos, zaprte veke, obrvi, nos, dihanje. Hana je povohala njegov dih. Sploh ni smrdel po alkoholu … res ne. Sploh ni smrdel po ničemer. Še celo dišal je po … Zlomiana!!! … enak vonj ji je veter prinesel oni dan pri kipu Vinta Ostrigarja.

Hanin komolec je držal ravnotežje, a Hana je zaradi obilice dogodkov, ki so ji prečkali medmožganski prostor, pozabila nanj. Mišice po prelomu niso delovale nič drugače, kot pred prelomom.

In se je zlomil. Njen komolec.

Plop!!!

Hana je pristala na Dabadolu. Alarm z obeh strani. 99 stotink sekunde in že sta oba sedela. Hana na mizi, Dabadol z rokami in nogami čez Hanine roke in ta spet čez njegove vratne strune …

»Pardon,«

»Pardon,«

»Pardon ... nisem videla … mize, sem hotela malo zapreti okno … da se ne bi zadušil …«

»Aja, sem pozabil, da moram vstati …«

»Aja, potem grem pa kar ven ...«

»Aja, saj grem jaz ven ...«

»Aja, agencijo morama poklicati.«

»Aja, jo bom jaz.«

»Ja, oba jo morava. Lahko, da se javi tajnica. Umetna.«

»Normalno se pogovarjaj z njo.«


Končno sta se rešila iz klobčiča in odplavala vsak na svojo stran, Dabadol k telefonu, Hana obleč. Dabadol je spal oblečen. Ni mu bilo treba drugega kot zavrteti slavno 03 13 2 11 3 12 0 5 4 – od Bellerose.

»Agnes, Bellerosa,« je bilo slišati na drugi strani.

Dabadol je čisto pomotoma pritisnil na zvočnik.

»Tu Dabadol Kalimero, skupaj na počitnicah z estradno umetnico Hano Zbreskvar.«


»A, ti si. Včeraj si čisto izginil. Baje si moral dolgo prepričevati črevesje, da se je opogumilo … ha ha, take zvezdnice nosijo s seboj posebno moč! Takoj mi jo daj na telefon, da vidim, če je v redu,« je vibriral glas na drugi strani. Kot bi Agnes preklicala svojo jezo, ki jo je razkazovala pri avtomatu z vodo, je zdaj bolj nežno dahnila: »Je črevesje zdaj v redu?«

Dabado je zardel. »Ja, je.«

»Imaš kakšne notranje težave?«

»Ne. Razen, da mi gredo počitnice na živce.«

»Tehle stavkov sicer nisem povem vesela, a naj ti bo. A samo zato, ker je s tabo Hana. Veš, da je ona zvezda?«

»Ja, vem.«

»Kako se počutiš z njo na počitnicah? Pa pazi, kaj boš rekel, ker pogovor pade v eter.«

»Malo čudna je,« je Dabadol izrekel povsem brez predsodkov.

»Nisem slišala … se pravi, sem preslišala, … še enkrat bova ponovila. Kakšna je Hana?«

»Čudna. Če bi jo preučeval v moji štiriletni nalogi, bi se verjetno precej zatikalo.«

Hana je poslušala pogovor kot vkopana in vse ji je šlo pokonci.


Agnes je skušala rešiti pojem utečenega pogovora: »Dabadol Kalimero. Nekaj ti povem: Danes še nisem spila kave, pa tudi buhteljna še nisem pojedla. Hitro se lahko umirim, samo se zdajle res ne morem. Daj mi Hano!« Dabadol je predal kumaro s tipalkami za zvočne signale, pa čeprav so ti od Agnesinega nervoznega glasu poplesavali po vsej dnevni sobi.

»HALO?«

»A tam Hana? Gospodična Hana. Kako se kaj blešči pirankaransko nebo?«

»Pravzaprav sem hotela malo prezračit, da bi videla jug. Pa sem po nerodnosti padla na Dabadola.«

»Kaj je prišel v tvojo sobo??? … uh, kako potrebujem tisti buhtelj … čisto mi bi razgrizlo želodec.«

»Ne, jaz sem spala na balkonu, on pa v dnevni sobi.«

Molka preko telefonske žice sicer ni mogoče slišati, a oba, Hana in Dabadol sta čutila, da je Agnes na drugi strani spet srečala svojo nervozo. Ko je prišla do glasu, je nadaljevala.

»On je … ti si ... nezaslišano … Vi ste morali spati na balkonu? Saj me bo pobralo. Dajte mi še enkrat Dabadola na telefon!«

»Halo?«

»Kaj halo!!!. Kako moreš, Kalimero? Kako moreš?«

»Ampak … gospa Agnes …«

»Gospodična …«

»Gospodična Agnes, Hana mi je sama napisala navodila, kje bom spal in to s Funnymaxovimi kačami.«

»Zafrkavaš me, a, Kalimero?«

Hana je ob tem zavzdihnila.

Dabadol je dahnil: »Res je.«

Hana je vdihnila. Hotela je reči – res je, toda glede na to, kako močno je Agnes potrebovala tisti buhtelj, je bila raje tiho.

Na drugi strani je Agnes nadaljevala:

»Poslušaj me, fant. Vem, kako je, če je človek nevzgojen in kakšne so sankcije … bi rad vedel, koliko papirja gre za Hanina koncerte samo v enem mesecu?«

»A toaletnega,« je Dabadol stanje povezal z Agnesino mislijo o straniščih težavah. Hotel je, a ni dokončal.


Dabadol je kot prestrašen psiček skočil od telefona. Hana Zbreskvar, tega ji zavoljo mehkih, skoraj japonskih oči ne bi pripisali, je divje skočila k aparatu, tako imenovanem brezžičniku, udarila po lulčku morskega moža, ki je držal telefonsko slušalko, da se je zveza prekinila, nato pa obstala. S pogledom, naslonjenim na Dabadola. Puder si ji je odluščil ravno na mestu, kjer so stala njena lička.

Dabadol je kar obnemel. Od zvezdnice ni pričakoval take nenadne reakcije, še manj pa kapljic na čelu. Je bil kriv lulček, on, Agnes, ali puder? Ampak Dabadolu se je zdelo, da mu je vrnila za tisto oddajo, ki jo je vodil Grofek. Ni moglo biti drugega. Čakaj, kaj je že Agnes dejala? Da gre za njene koncerte … na tone papirja … kako je to mislila?

Še vedno sta gledala drug drugega. Vedela sta, da bosta tri tedne skupaj. Hani se ni nič ujemalo, Dabadolu še manj.

Mislil si je: ne bom zdržal. Tole me bo pokopalo. Če ne bo šlo drugače, bom spakiral in odšel. Na Akademiji pa bom nadaljeval drugo leto – v Mehiki, študij pa si bom plačal s strežbo na kakšni ladji ... le od kod je imela pri sebi Funnymaxove kače, če pa vendar ni študentka geozlomije?


Hana je premišljevala podobno:

Na živce mi gre, da mi ničesar ne zaupa. So mi ga nastavili? Me hoče kdo razkrinkati, kaj bi zares rada? To je noro. Če me hoče spraviti ob živce, potem bo Agnes res letela … da bi se me Bellerosa privoščila … je Agnes ARHOPANINA agentka?

S takimi mislimi sta odšla vsak v svoj kotiček, kar v tako veliki vili sploh ni bil problem.

Iz mirnega mediteranskega vzdušja – počitnikarji so popadali po plažah – iz tega poletnega miru, ki ga ni pretrgala niti ena sama misel službe lačnih direktorjev, sta se nenadoma oglasila Hanin in Dabadolov želodec. Hrano, ki sta jo imela nabasano v kovčku za prvo silo, sta pojedla že prejšnji dan, zato sta bila na robu spremembe v požrešna volkuljo in volka.

Dabadol se je spraševal, kaj je storil, da mora trpeti počitnice, Hana pa – kje za zlomka je kakšna restavracija?

Ob tem je spet zazvonil telefon.

Stal je na polovici dosega med Hano in Dabadolom.

Lahko bi bila AGNES, ki si je rada nabirala točke.

Lahko bi bil kdorkoli.

Dabadolu je šlo igranje telefona močno na živce, še posebej zato, ker je bila melodija nastavljena na neko nežno spevno uspavanko. Vstal je in pokukal na balkon.

»Tista vražja ženska, ki te tako obožuje, spet kliče. Edino, kar potrebujem je potrdilo o končanih počitnicah. Jaz ne bom dvignil, ker mi grejo počitnikarji na bruhanje,« je Dabadol bruhnil na balkon.

Balkon mu je odgovoril z molkom.

»Kaj za zlomka … Zbreskvarjeva, kje si? Hana!!!!«

Dabadol je glavo spet potopil v dnevno sobo, vendar Hane ni bilo nikjer. A, zdaj mu je pa vrnila!!!

Dabadola je napadla taka jeza, da bi Hano najraje oklofutal, če bi jo samo imel na dosegu udarcev.

Jezo je sklenil umiriti s sprehodom, če že slučajno ne bo prej srečal neumne zvezdnice in jo enkrat usekal. Telefon pa je medtem nehal zvoniti.

Upal je, da je ne bo srečal. Tako bi si spočil načete živce. Pomisli, Dabadol, napeti živci in to na počitnicah!!!

Mesečev zaliv je bil z morja videti kot velik, kamnit, z malimi poličkami obdarjen oder. Mimo teh poličk so proti plaži vodile stopnice. Dabadol je pričakoval in upal, da Hane ne bo našel tu. Mir bi mu prišel zelo prav. Ko je dosegel plažo, je pomislil:

Take zvezdnice pred koncerti sestradajo, potem pa jim dajo GRIZKARSKE ALGE, da jim umirijo lakoto.

Gotovo je šla zdaj v najfinejšo restavracijo. Da se napolni za vse koncerte za nazaj – in morda tudi za naprej.


Nadaljeval je ob plaži ob obali. Počasi je začel srečevati zagorela telesa, ki so lovila sonce. Ljudje so bili res usekani na te vražje počitnice. Pirankaran je ležal kakšnih deset minut hoje ob obali stran, in bliže, kot mu je Dabadol bil, več je bilo na tleh teles. Toliko, da niso ležala eden vrh drugega. Osupljivo. Pri eni punci se je zagledal v del telesa, ki ji je ravno toliko molel iz kopalk št. 34, da so komaj prekrivale njeno rit št. 36. Ni ga pritegnila zaobljena oblina, temveč – nekaj drugega. Na ritki je bila Hanina podoba, verjetno v-alganizirana v kožo. Kdor jo je punci v-alganiziral v zadnjico, je moral poslušati krike. Ali pa tudi ne. Morda je bilo punci v užitek, ko ji je s penečo iglo pritisnil na razgaljeno kožo, še večji užitek pa je punca čutila, ko so se fantje po opravljenem v-alganitooju (tatoo), s pogledi zaletavali v njeno ta zadnjo. Punca očitno v tem trenutku ni mislila na povsem drugačno obliko človeškega izdelka. Na restavracijo.

Ni manjkalo deset minut, ko se je Dabadol znašel pred eno tako.

Malo pred Pirankaranom je v tem hipu stala priznana restavracija, imenovana NJ – AMI, NJ – AMI. Namenjena je bila zvezdnicam Haninega kova. O tem je pričalo sedem zvezdic nad vhodom, vse v obliki ženske, kakršna je krasila uvodno špico v predprelomnih filmih studia Universal.


Čeprav ni bil oblečen ravno za glavno jed, je Dabadol vseeno vstopil. Ni vedel, zakaj je to počenjal – jo iskal.


Pred njim se je razodela vsa taktična usmerjenost poprelomnih načinov izstradanja ljudi. Vsa oprema v restavraciji je stala na tako tenkih nogah, da je bilo vse skupaj videti kot en, v jedilnico za zvezdnice, organiziran okostnjak. Ob pogledu na kaj takega si gotovo postal lačen. Gostov je bilo srednje veliko, nihče ni bil videti preveč debel. Očitno del taktične ponudbe, ki je samo pričala o tem, da se v takih restavracijah ni bilo mogoče najesti in od prevelikega želodca umreti.

Glavni natakar in njegov oproda sta nanj takoj vrgla oči. Dabadol ni čutil njunih vibracij.

»Hej, ti, kam greš?«

Zdaj se je pa ustavil. Pred njim sta se nanizali, ena za drugo, dve visoki postavi.

»Si zmešan? V to restavracijo ne moreš tako oblečen ...«

»Samo nekoga sem prišel iskat,« je dejal v stilu Clinta Eastwooda

»V tej obleki ne boš nikogar našel.«

»Saj tudi nočem nikogar najti. Samo nekoga bi rad enkrat pritisnil po ustih.«

»Verjetno ga iščeš na napačnem mestu.«

»Ne bi rekel. Zvezde kot je ona, se gredo vedno najest v najboljše restavracije.«

»Zvezde kot je ona? Si malo za luno, fant? A iščeš LEONIDO LOPEZ?«

»Ne. Zbreskvarjevo bom enkrat klofnil, če me bo zafrkavala s temi počitnicami.«

»Pazi, da te ne sliši moj sin, njegova izbranka je Hana, ki se piše tako kot si zdajle rekel. ZBRESKVAR.«


Dabadol je s pogledom stopil natakarju, ki je to rekel, na usta.

»HANA ZBRESKVAR ima fanta?«

Natakar se je pogladil po vratu.

»Moj FINKI je že zelo blizu. Na zadnjem koncertu mu je podpisala avtogram, pa še pomežiknila mu je. Jaz sem takoj klical njenega menedžerja in rekel je, da Hana še ni našla pravega. Nihče drug kot moj FINKI ni pravi zanjo. Študira v Italineji in zna dobro skuhati vse, kar punci poželi rit,« se je pohvalil natakar.

Dabadol je medtem z očmi prečesaval jedilnico, vendar zaman. Hane ni bilo nikjer.

Če ne bi odšel, bi ga oba natakarja vrgla ven.


Tri tedne brez stika z Akademijo, pa še ničesar ni smel vzeti s sabo. No, če že ni razčistil s Hano, pa se je vsaj zgodilo nekaj neverjetnega. Imel je mir pred njo. Sicer pa, le zakaj jo je sploh iskal?

Ob tem se mu je utrnila sijanja ideja. Vedel je, kaj bi lahko storil in kako bo prišel v stik z učenimi rečmi. Algafokus!!! V Celeji je stal samo eden, v Pirankaranu pa bi jih, glede na to, da je bilo mesto geozlomalno, lahko bilo več. In gotovo je bil kakšen v bližini.





ALGAFOKUS

12. Algafokus in nekaj svežine

Algafokusi so kot gobe po prelomu zrasli takoj po letu 2025, po navadi poleg poštnih uradov. Dabadol je enega izmed njih našel ravno pred glavno pirankaransko pošto. Šlo je za prosto stoječ objekt, noter pa so bile algagene povezave, preko katerih si lahko iskal informacije povsod po svetu. Skratka – bivše cyber kavarne. Dabadol v ALGAFOKUSU še ni bil, saj je vse reči v zvezi s študijem urejal na Geozlomiji v Celeji. Algafokus pred pirankaransko pošto je bil pošteno prazen, saj je bil čas ležanja na plaži.

Dabadol je sedel za računalnik in butnil v S.M. (soft mouse). Bleda zelena na monitorju se je zganila, mali delci alg so zlezli v orodne vrstice, v ozadju se je postavilo modro nebo. Vse skupaj je spominjalo na počitnice.


Dabadol je natanko vedel, kaj je želel. Preko algafokusa bi lahko poklical v Mehiko, in morda celo govoril z Lolito Calimero To ni bila slaba ideja. Vsekakor je bilo bolje tipkati iz algafokusa, kot od doma. Podatki o načinu pritiskanja na tipke bi lahko bili od kogarkoli, torej v Mehiki ne bi mogli postati pozorni na udarce in stopnjo Dabadolove nežnosti. Sicer tega sploh ne bi preverjali, a občutek biti neopazen, je bil pomemben.


Modro nebo se je na monitorju spremenilo, pojavili so se vrtinci in naposled se je pojavila telefonska država Mehika. Dabadol je poiskal pravo omrežje in vtipkal telefonsko številko. Če bi mu uspelo koga dobiti, bi si lahko tipkal. Vedel je, da gre za strel v prazno, a govoriti z Lolito bi bilo zanj nekaj fantastičnega. Vsi zlomkarji in zloktorji na Akademiji bi bili ponosni nanj. Tega si sicer ni želel … morda si je, pa si ni priznal.

Želel si je nekaj drugega. Lolita Calimero je bila omenjena v enem izmed časopisnih izrezkov pred 13-imi leti, torej v času, ko je sLOVEnijo obiskala skupina NOVIH UPORNIKOV.

Lolito naj bi videli na Orkanikovem travniku, samo nekaj ur po tem, ko so ga dokončno zaprli. Dabadol je videl njeno sliko ter posnetek s koncerta, na katerem je Lolita izmenjala nekaj besed z enim izmed članov skupine. Njen obraz se mu je vtisni v spomin tako zelo, da je sklenil v zvezi z njo napisati seminarsko nalogo. Imela je enak priimek kot on!


Toda … zlomka! Preko telefona v Mehiki ni dobil nikogar, pa čeprav naj bi imel pravi naslov Lolite Calimero, Ulica Los Rebeldes, Guadalajara.

Podatek je vendar dobil, ko je njeno ime vtipkal v alga-nosek. Jih je bilo več?

Rešilo bi mu nalogo, če bi jo našel.


Dabadol je v algafokusu ostal še nekaj časa in brskal, tipkal, pri tem pa je spreminjal moč udarcev, da bi zabrisal sled svoje nežnosti. Lolita Calimero se mu kot punca ni zdela zanimiva, zanimiv je bil le njen obraz in pa podatek, da je bila tu, v Celeji. In, da je (bila) zelo skrivnostna oseba.


Morda sam tega ni vedel, ali pa se ni hotel zavedati, toda, morda je to nalogo izbral zato, da bi skozi Lolito Calimero vse svoje težave z ženskami preusmeril v nekakšen tolmun, in jih tam pustil, kdo ve kako dolgo. O sebi ni nikoli razmišljal kot o nekom, ki se mora punc izogibati. To njegovo izogibanje je šlo bolj v smer, da jih pusti pri miru, saj jih je hotel pustiti nedotaknjene. Drugače rečeno, za zdaj še ni hotel imeti opravka z njimi. Z nobeno izmed njih. A vseeno, da pa v zvezi z njimi ne bi ničesar storil, temu pa se vseeno ni hotel izogniti. Praktično je ves čas delal z ženskami, osebami nežnejšega spola.

Upal je, da bo imel v algafokusu mir. Moral bi ga imeti, saj so jih postavili, da bi se študentje lahko tam v miru povezovali z ostalim svetom. Dabadol je sicer poznal opozorila glede tega, kako močno lahko tipkaš, vseeno pa ga je včasih zaneslo. Zaneslo tako ali drugače.

Glede na to, da so bili algafokusi močno povezani z vsemi algalnimi zaznavami, pa je bilo včasih koga zelo težko najti. In ni bilo odvisno samo od znanja in podatkov. Včasih si moral imeti intuicijo na svoji strani. Čudno. Ničesar takega ni vtipkal. Pisalo je:


Znanilci odmikov od osebno začrtanih poti so: želve, razni kipci, ščiti na figurah in pa slamice.


Zakaj se je tole pojavilo? Vtipkal je vendar Lolita Calimero. Nobenih želv ni iskal. Zakaj želve?

Bitja z močno prepoznavnimi oklepi so simbol in udejanjenje premikov duš, hkrati pa pomenijo vrnitev v domači kraj in k domači osebi.

Domači osebi? Je bilo kaj v zvezi z njim? Upal je, da ni bila mišljena Hana. Hana že ne bi mogla biti domača oseba. Ne Hana. Kaj pa Lolita Calimero?

Zakaj slamice?

Z roko se je premaknil nad tipkovnico, ni se je dotaknil, a se je vseeno nekaj odprlo, da je lahko kar takoj prebral:

Na Bellerosi pogrešajo slamice. Odgovorni na agenciji pravijo, da gre za manjšo tatvino, vendar je ne bodo prijavljali zasebni policiji. So pa na agenciji nekoliko zaskrbljeni zaradi okoliščin, v kakršnih so slamice izginile. Čeprav gre samo za simbolične plastične predmete, je bil eden izmed teh predmetov tudi želva iz Mavricijusa.





ZLOMKARJI

13. Kar tako enostavno pa tudi ni iti na počitnice, ah, ti zlomkarji!

Jutro se je hitro raztegnilo v dan. Pirankaran, kot se je videl s prizorišča Haninih in Dabadolovih počitnic, je ker blestel. Toda, le kdo bi v tem humanističnem prestopnem roku življenja, ko si lahko brez težav uveljavil svoje svobodne pravice, ne želel uživati počitnice? Vsakdo bi jih.

Podobno se je godilo v Celeji. Mesto se je pripravljalo na velike reči. Reči, ki bodo izkristalizirale posameznike.

Na Bellerosi je bilo polno ljudi, postavljenih pred najlepše dejstvo poletja – počitnice. Mlad fant je pravkar pridržal vrata dekletu, ki je že imela par in je zadovoljna zapuščala poslopje. Ženska polnih lic in srednjih let, čeprav tega ne bi priznala, je stopila za njim. Bellerosa ni imela vratarja, zato se ženski ni zdelo prav, da bi nadlegovala alge, ki so se bohotile na velikih zaslonih.

»Oprosti, kam lahko grem s tem bonom?« je vprašala fanta. Pokazala mu je listek, na katerem je pisalo – bon za lepotno spremembo – unovčljiv do preklica. Fant je pogledal žensko. Njen nos je kazal prifrknjeno podobo. Očitno je ženska opazila, da buli vanj.

»Vem, kot skakalnica je, ko sem bila mlada, se si ga dala omehčat, zdaj bi bila rada spet nazaj, da bi mi štrlel naprej.«

»Ne vem, vprašajte v pisarni.«

Nek drug par je ravnokar vstopil in se ustavil pred žensko z ukrivljenim nosom. »Oprostite, morda veste, kje se lahko pozanimava za kraj?«

»Ne vem, prvič sem tukaj. Mi lahko povesta, kje lahko unovčim bon za nos.« Pokazala jima ga je.

Dekle se je zganilo: »Ja, vem, kje spreminjajo nosove. Mišo Karizy ima novo poslovalnico, kjer lahko dobite nos iz kataloga.«

»Oh, hvala, imaš izkušnje, kaj?«

»Niti ne. Moja sestrična jih je imela. Pri Karizyju so ji odstranili … rekla je, da nekakšno bolečino.«

Agnes Lupina je v svoji pisarni zalivala rože in se tako zatopila v liste, da je komaj slišala trkanje.

»Naprej!«

Pred avtomatom za navadno vodo se je pojavil … Agnes ga je premerila z očmi. Bil ji je znan. Nekaj ji je bilo takoj jasno. Kadar moški pridejo sami, potem ... potem gotovo bežijo od nekoga.

»Kako vam lahko pomagam, gospod?«

»Rad bi šel na počitnice,« je ta dejal in se pomaknil ravno toliko naprej, da je vzbudil vtis iskanja utehe pri algah modričarkah.

Agnes je prikimala. Hja, saj so po zakonu obvezne.

In potem še vprašanje, na katerega je že poznala odgovor, a je vedela, da moški nikdar ne odgovorijo tako. »Že imate par?«

Moški se je prestopil z ene noge na drugo – Agnes je vse to štela in izračunavala njegov profil.

»V Balencii v Špangliji sem si na svoje stroške rezerviral hotel.«

Agnes ga je še enkrat premerila z očmi. Se ji je zdelo. Na svoje stroške. Torej je bežal od svoje žene. In zdaj bi ga lahko postavila v težko situacijo. No, zakaj pa ne?

»Kako je ime vaši lepši polovici?«

Moški je nervozno prestopil. Modričarke za njim so se že začele barvati – pa ne, da v bledikasto modro – si ni mogla misliti Agnes, saj jih je opazovala.


»Am … a to moram povedati?«je vprašal.

»Ja, ker gre v računalnik. Pari se ne smejo podvajati,« je stegnila Agnes.

»Mislil sem, da so podatki tajni.«

»Saj so. Varuje vas Zakon o varovanju osebnih podatkov. Nikomur jih ne bomo zaupali.«

»Zakaj pa jih potem potrebujete?«

»Zato, da oseba, s katero greste ne počitnice, ne bo pristala še v kakšnem drugem tandemu.«

»A, tako. Sem si mislil. To pa zagotovo ne bo. Moj tandem je Ruben Watson.«

»Ponovite … kaj ste rekli?«

»Njegovo ime je Ruben Watson.«

»Gospod ...«

»Trubar. Zlomkar Ornesti Trubar.«

Aha, saj si je mislila, da ji je bil znan. Ta zlomkar je predaval na Akademiji za geozlomijo, tu, v Celeji. Ni bil on tisti, ki je tik pred prelomom napisal članek o tisti punci, ki je sredi Orkanikovega travnika podlegla udarcu strele … ali karkoli je že bilo tisto … in je potem niso več videli … ja, to je ta zlomkar. Gotovo, moral je biti. »Zlomkar Trubar… na počitnice ne morete iti z zlomkarjem. Saj to veste! Mora biti mešan par! Lahko je vesoljec, samo mešan par mora biti.«

Zlomkar Trubar je debelo pogledal tajnico, ki je bila hkrati tudi agentka. Na očeh se mu je videlo, da sta se zataknili – hemisfêri namreč.

»Prosim?«

»Ne morete iti z moškim. Par mora biti mešan.«

Zlomkar Trubar se je branil, nežno, vendar branil: »Saj sem si sam plačal. Pri vas sem se oglasil samo zato, da mi gredo počitnice v napoved za odmero počitnic za prihodnje leto, da mi jih ne bo treba ponavljati.«

»Zakaj pa ne greste s … svojo ženo?«

»RAD bi imel malo miru pred njo, če me razumete …« je začel in se nagnil k tajnici.

Ta se je nagnila proti njem … on pa je nadaljeval s šepetanjem. »… če živite z njo deset let, se tudi malo naveličate … saj ne vem, če ste poročeni … ne bi rad …«

»Zlomkar Trubar. Jaz sem zelo natančna oseba. Mene vaše zasebne protuberance niti ne smejo zanimati. Zanima me samo zakon. Popolnoma vseeno mi je, s kom greste na počitnice. Zaradi mene lahko greste z Društvom celejskih pisateljev. Mora biti le mešan par. Razumete?«

»Hočete, da vam povem nekaj, kar bo šlo skozi vaš zakon?«

»Vi ste zlomkar, ne jaz, povejte!«

»Prav. Naj stopim ven in še enkrat potrkam?«

»Ne, saj sva odrasla. Takole bom rekla … če se je ta vaš Watson odjavil z vseh ostalih agencij, potem … ne bi rada, da bi se čez dva meseca pojavila ženska, ob kateri bo moj računalnik izpisal njegovo ime. Si predstavljate, kakšen sloves bi si s tem pridobila?«

»Torej … gospa …«

»Gospodična …«


»Gospodična Agnes Lupina, na počitnice bi šel z … em … Betko Watson.«

Agnes je zavila z očmi. Če že kdo goljufa, naj goljufa pošteno, v stilu in z imenom slavne osebe.

Zlomkar Trubar se je odkašljal: »em, z … Gertrudo Watson.«

Agnes je široko odprla oči in pogoltnila debelo misel – ojej, moški, kadar jim hočeš pomagati, potem vedno zapletejo reči do skrajnosti … a si ne zna izmislit enega imena, ki bo šlo elegantno k priimku Watson? No, še enkrat poskusi, bučko …

»Em … na počitnice bom šel z … Emmo Watson.«

Agnes je naposled odleglo in volčja kri se ji je raztegnila skupaj z ustnicami. Bila je zadovoljna. Omemba imena slavne osebe, to je bilo za Agnes dovolj dobro.

»Tako, opravila sva. Uživajte na počitnicah in … pozdravite Emmo,« je dahnila in se poslovila z nasmeškom.


Ko je Trubar odšel, je Agnes zavrtela telefon in vanj dahnila:

»Hej, šef. Od mene je pravkar odšel zlomkar Ornesti Turbar. Na Geozlomiji uči. Imel si prav. Zlomkarji se na počitnicah dobivajo z drugimi zlomkarji – ne zaradi eden drugega – punce v kopalkah hodijo gledat!«

»Potem pa Agnes, mu napišite določene ugodnosti. Saj veste, telefon na blazini, čim bolj nevidno postrežbo, itd.«

»Pa saj se mi ni zdel tako zelo umirjen.«

»Ker je pač zlomkar. Taki ljudje so prav posebna bitja, naša agencija pa ima nalogo, da jim počitnice naredi karseda prijetne, da se lahko spočijejo.«

»Torej ne bo nič narobe, če mu naročim kakšno ugodnost?«

»Glede postreže?«

»Kakšno tako ugodnost, da se jo bo naveličal.«

»Kakšno od tistih punc, ki človeku hitro preusmerijo misli?«

»Ja. Šef?«

»Ja, Agnes?«


»Zjutraj sem na alga novicah prebrala, da naj bi v Balencio na počitnice prispel tisti Portoričan.«

»Ricardo Valenzuela?«

»El Rikiano.«


»Nič ne vem o tem. Je bilo med naftnim tiskom?«

»Ja.«

»Vse, kar preberete med naftnim tiskom je enako, kot, če bi se zjutraj pogovarjali ob kavi med sodelavkami. Nič od tega se v resnici ne zgodi. Zakaj sprašujete? Vas je vznemirilo?«

»Menda je Hana Zbreskvar podpisala pogodbo z Rompijem Kitaro.«

»A, to je bilo tudi med naftnim tiskom?«

»Ne. To vem, ker sem Hani uredila počitnice.«

»Agnes, mi želite karkoli povedati?«

»Ali ni bil El Rikiano enkrat …«

»Agnes! Kombinacije, ki jih izračunamo preko navideznih alg, spadajo med … naftni tisk. Saj menda niste pomislili, da bi …«

»Pomislila sem, ker sta ravno zlomkar Ornesti Trubar in v narekovajih Emma Watson odšla na počitnice v Balencio in … zlomkar Ornesti Trubar je Dabadolov zlomkar…«

»Agneas Lupinas Extremis!«

»Ja, šef?«

»Hana Zbreskvar ne bo šla na počitnice z El Rikianom. Oba sta estradna umetnika.«

»Prav šef.«

»Pa zaradi napredovanja nikar ne skrbite. Ni tako lepo napredovati, kot si mislite.«

»Mislila sem …«

»Agnes, manj razmišljajte. Agnes, še nekaj.«

»A?«

»Kam greste pa vi na počitnice?«

»Ah šef, svet je tako velik. Če bom lahko dobila en dan v svojem jogurtovem lončku, bom povsem zadovoljna.«


14. Ko pridejo kolegice, nastane kaos in Dabadol spet pobegne pred – Hano

Ura je tiktakala in v Dabadola se je vrnilo mlačno razpoloženje. Osebe, ki jo je iskal preko algafokusa, ni našel.

Odločil se je vrniti v vilo, zdaj je bil tudi on lačen.

V restavraciji bi lahko samo bruhal, pa še Sredinka je bila, dan, ko so natakarji tečni. Spomnil se je Mimi, ki jo je srečal za mizo v Santani. Verjetno je še bolj kot on, sovražila počitnice.


Te reči z MEESKENDI so bile zares dodelane, tako da je imel vsak konec meseca pet prostih dni. Vsak si je lahko že takrat privoščil počitnice za pet dni. Vseeno pa so raziskave zadnjih let velikega preloma kazale, da so ljudje svoje delovne navade prenašali tudi na konce meeskenda, in so tako res potrebovali dobršen odmerek počitnic. Seveda si jih vsi niso vzeli.

Dabadolu so na Bellerosi za prehranjevanje dali natanko enaindvajset bonov v katerikoli restavraciji tipa JABOLKO. Za tip LIGENJ mu je zmanjkalo nekaj slave.

To ga ni presenetilo. Hana ja najbrž dobila bone za kosila najmanj v restavraciji tipa BOŽANSKA HOBOTNICA.

Dabadol je razmišljal o tem, kako so ljudje celo po prelomu razdeljeni po stopnicah užitka. Eni dobijo bone za JABOLKO, drugi za NJAM – NJAM. Sicer mu je bilo popolnoma vseeno, če bi moral jesti fige, a ni mu bilo jasno, da so zvezdniki popadali na najboljše restavracije, kjer hrana sploh ni bila nič boljša. Tja so jih usmerjali samo zato, da so se lahko dobivali z drugimi zvezdniki. Najbrž pa vseeno nobena zvezda tipa jabolko, hruška, ali zbreskva, ne bi niti v sanjah zaužila …

Dabadol je sredi stavka obstal. Na hitro se je zavedel, da je korakal mimo vrta s sadnim drevjem in v tem trenutku je opazil nekaj, kar ne bi sodilo na noben krožnik.

Na drevesu je bingljala Hana in jedla smokve. Dabadol ni mogel verjeti. Nekaj časa se sploh ni mogel premakniti. Opazoval je Hano, kako je trgala smokve z vej in jih počasi grizljala. Se mu je samo zdelo, ali pa – ali so smokve v okolici Pirankarana pekoče? Ja, menda so res, zakaj bi bila Hana sicer tako objokana? Tele zadeve so morale pa res peči.

Že je hotel ... NE!!!! Niti na misel mu ni smelo priti, da bi jo poklical in se pomenil z njo. Odhitel je naprej. Zdaj bi lahko bil sam v vili. Vsaj mir se mu je obetal. Lahko si bo privoščil kakšno glasbo iz repertoarja METAKLASIKOV.

Tik pod vilo se je ustavil. Iz sobe, v kateri je Hana pustila svoje sreči, je zaslišal čudno mečkanje.

Zvok je bil podoben pišu vetra, kakršen je skozi Celejo pihal in mršil travnike, pa nekaj človeškega je bilo vmes. Vstopil je v vilo. Zelo ga je imelo, da bi si ogledal tole … mar je bil kdo v Hanini sobi? Kdo in zakaj? Dabadol je rahlo odrinil vrata sobe in tiho vprašal – Hana? Vedel je, da bi ji moralo uspeti algastično udejanjenje, o katerem je enkrat slišal govoriti zloktorja Forbesa, če bi hotela iz smokev v tako kratkem času pristati v svoji sobi.

Toda na postelji ni ležala Hana. Klub temu pa je bilo tisto, kar je oddajalo zvoke, ovalne oblike, in se hihitalo kot zdresirana zvezdnica.

V Dabadolove je oči so po vrsti vstopali začudenje, občudovanje, dvom, očitek, ter nazadnje še zavist. Na postelji je ležal ovalni PUHARJEV prenosnik. Enak, kot so jim ga predstavili v KOMORI.

Dabadolu se ni nič več ujemalo:

le kako je Hana prišla do te nove tehnologije?

Ji ga je kdo dal? Je bil kdo z njo na počitnicah, pa Dabadol ni vedel?

Dabadol je preveril zrak in, ker v sebi ni začutil niti trohice jeze, mu je bilo jasno, da Hane ni v bližini. Gotovo se bo najedla smokev, potem … pa bo šla še na sladoled. Značilno za zvezdnice.

Počepnil je k postelji in obstal pred prenosnikom. Ni bilo dvoma: bil je isti ali vsaj enak prenosnik, po katerem tipkah je oni dan v komori malo pobožal.

Morda si ga je prenosnik zapomnil. Dabadol je zbral pogum in se dotaknil tipkovnice.

Črnina, ki je prekrivala ekran, se je nenadoma skrčila kot se skrči morska vetrnica, in na ravni površini je nastala slika morskega dna. Bila je popolnoma podobna priljubljenim ohranjevalnikom zaslona še iz časov pred prelomom, ko so po ekranu plavale ribice kot v akvariju.

Toda Dabadol je kar čutil, da gre tule za nekaj več.

Kmalu je čez vse to prijadral napis – MEADOWS.

Meadowsi so bili poprelomna različica prej popularnih Windowsov. Drugače se jim je reklo še Mikrova mehka okna.


Ko je napis izginil, se je Dabadol ustrašil. Tišino je presekal glas: Hana … imate nove oboževalce…

Dabadola bi skoraj vrglo na tla.

Morske trave je v hipu prekrilo na tisoče drobnih človečkov, podobnih malim poštnim figuram. Vsak je imel v rokah vrvico, na kateri se je lesketal Rubikov dodekaeder in vsak palček je nosil drugačen napis:


Hana, obožujem te … Čarli

Hana, ti si moje sanje … vedno bom mislil nate … Dani.

Hana, ljubezen moja … vsak dan nežno božam tipke … Robi

Hana, srce mi mečeš iz tira … Karo


Dabadol je kot začaran opazoval dogajanje.

Potem pa se je zgodilo nekaj, čemur bi lahko rekli (v računalniških časih pred prelomom mu najbrž tudi so) – protivirusni program. A po prelomu je bilo vse počlovečeno. Antialgalni spam ni prišel v obliki opozorila, temveč precej bolj dramatično.

Čez morski travnik je pridrvela deklica, ki je bila sicer cela v kopalkah, tisto kar je motilo na njej, pa je bila velika oranžna kapuca, tudi del kopalk, ter pa seveda velika kosa.

Deklica je zamahnila in šel je prvi oboževalec.

Ustavila se je pod napisi, se sprehodila med njimi, potem pa je začela udrihati po njih, dokler ni vse razsekala.

Deklica s koso je ustvarila vrhunsko predstavo, ki bi posekala ne samo oboževalce, temveč tudi najnaprednejše računalniške antialgalne spam programe. Poleg tega je bila grafična upodobitev perfektna.

Ob tem se je na orodni vrstici pojavljal zelo zanimiv podatek. Ne samo, da je na kosi majhen števec štel velikosti sporočil, pač pa je tudi meril nežnost udarcev po tipkah, s katerimi so pošiljatelji sporočil tolkli po tipkovnici.

»A, tole je pa tvoj novi oboževalec?« je vse skupaj prekinil glas. Ta pa ni prišel iz prenosnika. Prihajal je od zadaj, da pa ni bil računalniški, se je čutilo po hladnem zadahu, ki je Dabadolu priletel v hrbet.

Dabadol se je tako zatopil v sekanje oboževalcev, da ni opazil Hane, ki se je vrnila.

Obrnil se je. Kot iz prelomljene sobe so pred njim stale štiri punce.

On pa je napol ležal.


»Kdo pa je to?« je vprašala ena izmed njih, njen obraz je komaj dihal skozi dolge, načičkane lase, ki so hoteli biti podobni Haninim. Ker ni odvrnil, je dekle vprašanje ponovilo v bolj precizni obliki: »Kdo si?«

»Dabadol Kalimero,« je Dabadol priznal.

»Si skupaj s Hano?«


Dabadol je pogledal Hano. Njen obraz je bil hladno bel, a na orodni vrstici plazme se je pojavil podatek, ki ga je Dabadol, zdaj ko je vedel, kako reč deluje, čisto po naključji opazil – pisalo je – Hana rdeča v lica 99%.

Pa ne, da je bila napudrana?

»A tebe je Hana pooblastila, da prebiraš njeno pošto?« je vprašala druga kolegica od leve, tudi zasuta z lasmi, a vsaj malo manj opaznimi od prve.

»Ne, ni me,« je mirno odvrnil Dabadol. Če ne bi tako nerodno sedel, bi vstal, a, če bi to storil, bi jim bil iz oči v oči.

»A si mu dovolila, Hana?«

Hana je zrla v Dabadola, kolegice pa so pingpongale s pogledi od njega pa nazaj do nje.

Dabadol je z dlanjo prekril tipkovnico, kot bi hotel skriti svoje težave.

»Mislim, haloooo … ga ne boš spodila?« je začela še tretja, po glasu sodeč še ni imela izkušenj s trpljenjem.

»Hana, to je tisti, o katerem si nam pripovedovala, da je tih kot algalni duh?«

Dabadolu se je tole napadanje zdelo sila zabavno, celo nasmehnil se je, ob tem pa se je nekaj zgodilo.

»Assssssa.« Dabadolova roka je kot klopotača skrčila mišice. Pogledal je na tipkovnico – tipke so se začele samodejno premikati in, kot bi bil ukleščen med zlobne duhove, na plazmo pošiljati črke:


Dabadol Kalimero in Hana Zbreskvar ne bosta nikdar ...

Ubogi prenosnik ni mogel dokončati stavka. Hana je skočila kot zver in pristala na prenosniku, ki se je ob tem zaprl.


Dabadola je sunek dogodka odpihnil v kot. Hotel se je popraskati po bradi, pa ni našel svoje roke.


Hanine kolegice so kazale svojo osuplost.

»Hana, a, to ste se na Bellerosi tako zmenili?«

»Zakaj so ti pa dali študenta? Saj si slavna, Hana.«

»Ja, slavna. Potrebovala bi moškega, da bi pokazala, da lahko dobiš vsakogar.«

»Potem bi ga tako ali tako zavrgla, Hana. Saj se te ne bi upal nihče dotakniti.«

»Eno aferico na leto, to je pogoj, da obstaneš na zvezdniških tirih.«

»Ja, Hana, moraš pokazati, da jih lahko oviješ okoli prsta.«

»Jaz samo zato nisem šla s staršema na počitnice, ker hočem ljudem pokazati, da obvladam. Pa čeprav sta odletela na Sejšele.«

»Moja dva pa na Karibe.«

»Me smo s tabo, Hana.«


To je bil šele uvod:

Hana je še vedno ležala na prenosniku.

»No, a tale ti bo sploh dal mir?«

»Ja, po zakonu moram na počitnice,« je dejala ležeča Hana.

Dabadolu še vedno ni bilo jasno, zakaj ni vstala.

»Hana, a imaš po počitnicah takoj koncert? Ob njem boš izgubila vso ostrino. Zvezdnice morate ubijati.«

»Bom že.«

»Kako pa so vama na Bellerosi dodelili sobi? A on spi zunaj, na skalah?«

»Ne.«

»Kje pa potem? A so mu na Bellerosi dali čoln, da si ga priveže na obali in spi na morju?«

»Ne.«

»Pa ne, da mu boš dovolila spati v hiši?«

»Tak je zakon.«

»Bližina fantov, ki nimajo vsaj 1,85 metra, ne povzroča – kako se reče – tunelov. Saj ne spi v hiši?«

»Ja, po zakonu.«

»Pa kaj, a si se pomehkužila? Videle smo te na zadnjem koncertu, ko si ljudi čist zmešala. Ti znaš migat, da so fantje čist nori … vse si obnorela. Obesi se ne to!«

Nekaj sekund po tem stavku je nastopilo obdobje malega vrtinca. Hana se je svojega prenosnika oklenila kot oklepa želve, ki bi jo vlekla v svobodo, Dabadol pa se ni menil ne za eno ne za drugo, niti za Hanine kolegice. Le kaj se je zgodilo, da ni opazil, kako je njegova dlan obstala med črkami v prenosniku?

Punce so bile neizprosne.

»Daj no, Hana, saj veš, kakšna so pravila zvezdnic. Tole boš morala urediti. Če mu boš dovolila spati v hiši, bodo mislili, da si imela kaj …«

Ni moglo trajati. Dabadol je s krikom izvlekel svojo dlan iz prenosnika in že čez nekaj sekund se je iz kopalnice zaslišal dramatičen pljusk vode.

Kolegice so se komaj odmaknile, Hana pa je prenosnik hitro potisnila pod posteljo.

Le kaj se je zgodilo Dabadolu?

Punce so se gledale kot presenečene kokoši. V tistem je zazvonil telefon.

Hana je obstala pred zvonečo tegobo.

»Spet Agnes,« je dahnila. »Suzana, prosim dvigneš?«

»Ja, štekam.« Suzana je poklopila. »Halo?«

»Halo. Tam Hana?«

»Ne, tu Suzana. Hana je na počitnicah.«

»Tu njen agent. Rompi.« Po Zakonu o počitnicah je bilo jasno, da agenti ne smejo med počitnicami motiti svojih varovank, s katerimi imajo sklenjeno pogodbo.

Telefon je bil še vedno vključen na zvočnik. Hanine kolegice so zakričale.

»A je tam Hana?« je še enkrat prišlo iz slušalke.

»Hana, tvoj agent te kliče.«

Hana je stala ob vratih kopalnice in skušala navezati stik z neznanim. »Dabadol, Dabadol, si noter, a te boli? … oprosti, priletela sem in …«

Namesto odgovora ji je tekoča voda parala živce.


»Hana, agent te kliče!«

Hana je narahlo potrkala po vratih.

»Hej, Dabadol, a so ti alge padle po roki … te boli?« Kot poziv iz drugega sveta je bila voda, ki je drla skozi Hanina ušesa, slišati kot lomljenje ledu.

»Hana, ime mu je Rompi in rad bi prišel k tebi na morje.«

Hana je poleg vode zdaj začutila še led.

»KAJ?«

»Rompi Kitara bi rad prišel k tebi na morje. A je goodlooking?«

Hana se je v trenutku naslikala pred kolegicami, ki so ji … ali se ji je samo tako zdelo, ali pa so ji pred obraz potisnile veliko morsko kumaro?

»Oglasi se!«

»Daj, Hana!«

Hana je prijela za kumaro.

»Halo?«


Rompi Kitara še vedno ni začutil, da je na zvočniku in, če bi zabrenkal na instrument, bi ga bilo najbrž slišati do Trsta.


»Hana, heeeeeej, tu Rompi. Kako si?«

»Fajn.«

»A se bi midva nekaj zmenila?« Oh, ne že spet!!!! »Če se maš fajn bi se mela mogoče še mal bolj fajn, če bi jaz prišel dol. Bi mal pobrenkala na kitaro in tako bi se ne preveč odmaknila od glasbe?«

Hana je prekleto dobro poznala zakonodajo s področja počitnic. Ne samo Humanistični zakon o počitnicah, tudi drugi zakoni so natanko določali pravila okoli tega, kako jih preživljati, jezna pa je bila, da, ker pač ni študirala geozlomije, in ni poznala tudi nekaterih fines okoli tega, kako so počitnice strukturirane (zapletena beseda, ki opredeljuje znanost, kako se na počitnicah najbolje počutiti).

In zdaj, ko jo je klical Rompi, se gotovo ni počutila fajn.

»Halo, Hana?«

Nekaj si je morala izmisliti.

Ledeno-hladna Hana, ki ni nikdar pričakovala, da jo bo vrtinec slave potegnil vase, je bila na preizkušnji. Kako naj dekle, ki še nikdar ni lagalo, svojemu agentu pove nekaj, kar bi izzvenelo kot popolna resnica – bolje – kar bi ne bilo slišati kot popolna laž? Morda nekaj med polresnico in polstrahom. Morda bi vključila »tistega, ki odloča«.

»Sorry, Rompi. Ne moreš priti, na Bellerosi so mi zagrozili, da moram počitnice preživeti v popolnem miru, sicer se mi lahko zgodi efekt skupine NOVI UPORNIKI, ki so doživljali post počitniške travme zaradi razrahljanih počitnic.«


Hana je čakala, kaj ji bo Rompi odgovoril. Skorajda tipično po moško je molčal, se pripravljal na kašelj, a od vsega skupaj ni bilo nič. Očitno v svojem repertoarju ni imel besede – post travma – in še kaj drugega. Ali pa ni poznal skupine NOVI UPORNIKI in ga je bilo strah nadaljevanja pogovora.


»Okej, Hana, se še slišiva,« kling.

Hani ni bilo prav nič mar, kaj si bo mislil o njej, ali kaj bo povedal naprej. Očitno pa je bilo, da se ga je znebila. Sklepala je po tem, da se ni poslovil s poprelomnim »zlokej,« temveč je uporabil izraz »okej«, indijanski pozdrav, ki se je razširil celo v poslovne sfere in pogosto je bilo, da so na koncu dogovorov na sestankih ljudje eden drugemu množično dajali »okeje.«

Hana si je oddahnila. Ni bila jezna nanj, šlo je pač za višje elemente komunikacije.


Kolegice so obstale vkopane.

»Hana, tip je zvenel zlomastično, kaj si ti pri pravi?«

»Ja, sem. Poznam zakonodajo in na počitnicah me ne sme motiti nihče,« je odsekala.

Bil je univerzalni stavek. Ob tem je kolegice pogledala prav vsako posebej, da ne bi katere pozabila.

»O-fan, zlo huda. Saj bomo mê s tabo še kakšen dan, da se navadiš. Če hočeš, gremo lahko v knjižnico pogledat, če obstaja kakšen podhumanistični akt, da se rešiš onega, ki je stekel na stranišče. Kako si ga sploh dobila?«

»Na Bellerosi določajo pare preko nekih sistemov, punce. Kaj niste nič lačne?« je dejala, z enim ušesom pa poslušala novice iz kopalnice.

Voda je tekla kot iz slapa. Skrbelo jo je, Dabadol je vse izpeljal zelo dramatično.


Ali se ni na Bellerosi dogajalo podobno? Dabadola je spoznala poleg avtomata za vodo? Kdo jo je torej delal tako nervozno? Voda ali Dabadol?


»Kam pa hodiš jest?«

»Z Dabadolom se bova o tem še pogovorila.«

Hana je zamolčala, da je šla jest smokve, in da so ji v Bellerosi dodelili bone za vse najboljše restavracije v Pirankaranu. Kaj pa so dodelili Dabadolu, pa se ji ni niti sanjalo.


»A gremo v kakšno fency-šmency restavracijo?«

»Sem že jedla, punce,« je dejala in se skušala zbrati.

Teh svojih kolegic sicer ni videla že polno leto, pa še takrat jih je, ne sicer dobesedno, morala vleči iz blata.

Takrat se ji niso niti zahvalile, ker še ni bila tako slavna, zdaj pa je bila nenadoma njihova kolegica do naslednjega preloma. Kakšnih tisoč let. Še vedela ni, da je lahko tudi ostra.

Kot bi jo nekaj napadlo. »Punce, zdaj bi bila rada sama, zlokej. Se vidimo po počitnicah?«

Punce so obnemele. Hana se je čudila sama sebi.

Ja, kadar te napadejo višje sile, potem se po navadi zbližaš z notranjo resnico.

Kolegice so užaljenih, skoraj zlomljenih pogledov, zapustile vilo.

Hana je skočila do kopalniških vrat in jih, ne da bi pomislila, da bi na drugi strani lahko koga ubila, potisnila v steno.

Že tisočkrat viden prizor. Kopalnica je bila prazna.

Sledilo je razočaranje, obteženo z besom. Kako je mogoče, da je Dabadol spet izginil in zakaj je bilo to mogoče? To vprašanje je bilo zanjo pretežko. Hanin hrbet je po ploščicah zdrsel, dokler ni z ritjo treščila na tla. Potrebovala je piš možganskega vetra. Po takih trenutkih je bilo fino razmišljati, in to zelo globoko.

Da si bo na jasnem – bila je na počitnicah, na katerih bi morala uživati. Toda kako to izvesti? Vse potrebno za tak podvig je bilo tu. Valovi so butali ob skale, sonce je žgalo in nobenega koncerta ni bilo na sporedu. Kje je bil torej problem, da ji uživanje ni šlo? Tukaj je spoznala, da ji je manjkalo tisto geozlomalno znanje. Geozlomisti so znali uživati. Ampak zanimivo, saj je bil Dabadol na nek način tudi geozlomist, a se ji je zdelo, da ga tele počitnice zelo pečejo v rit. Vse tole enostavno ni šlo skupaj. Hana je počasi vstala in zajadrala na balkon. Imela je čuden občutek že videnega.

Zaprla je oči, globoko vdihnila in jih spet odprla.

O tem je poslušala neko oddajo. Kadar sta hemisfêri, torej čustvena in tehnična, recimo, zaradi pravkar končanih dramatičnih obiskov, preveč narazen, lahko pride do preskoka. To se ji je pravkar zgodilo. Obisk kolegic, Dabadolova roka med Bellerosinim prenosnikom, občutek že videnega, vse to je bilo dovolj, da se ji je v tem trenutku zdelo, da … da … da … da je čas preskočil naprej, pa čeprav je še vedno stala na balkonu.


15. Hana, kopalke, Dabadol, japokitana in balkon – obupno slaba kombinacija

Nenadoma se je Hana odločila, da tako več na bo šlo. Potrebovala je drugačen načrt. Nekaj bolj konkretnega, bolj napadalnega.

Postavila se je poleg telefonske govorilnice in dahnila:

»Kaj se počne na počitnicah? Pomisli, Hana? No, daj, Hana. Se takole trpi? Ne, Hana. Na počitnicah se uživa. Uživa!

To je pisalo tudi v eni izmed debat, ki jih je snela z alganeta. Lahko je začela takoj! Le zakaj je zamujala življenje?

Hana je odšla po svojo torbo in iz nje izbrskala nekaj, kar je v časih pred prelomom mešalo pamet moškemu delu sveta, in nekaj, kar so nosila dekleta na vseh naslovnicah revij, predvsem na tisti, ki ji je po pomoti zdrsela iz rok na Bellerosi, v najbolj nepravem trenutku.

Iz torbe je med svojimi Funnymaxovimi figurami izvlekla kopalke.

Podržala jih je pred sabo in se zamislila. Močno zamislila. Na njih je pisalo – BLACK MAGIC WOMAN.

Kopalke so vanjo zrle kot metafizične oči sploščene čarovnice. Hana je s pogledom preletela svojo silhueto. Da bi tole dala nase? V tem že ne bi mogla uživati! V črni cunji, ki je skoraj ni bilo nič skupaj, je začutila nekaj temačnega.


Hana se je za trenutek spomnila svojega petnajstega rojstnega dne. Takrat ji je oče, ki je živel v tujini (nikdar ni izvedela kje), za darilo kupil eno karto za merjenje telesa na Emonskem barju. Pod Krimom je bilo več agencij, ki so merile tako imenovane oblike teles. Hana se je spomnila, kako se je takrat morala potopiti v blato, da se je strdilo, potem pa so prazen prostor napolnili s posebnimi tekočinami. Hanina telesna oblika je bila označena z GRACIONALNA. To bi pomenilo nekje med GRACIOSA, kar pomeni prisrčno dekle, in RACIONALNO, kar bi pomenilo – telo v gibanju.

Hana je vzela brisačo in se spomnila časov, ko je bila nazadnje v kopalkah. To je bilo še preden je postala to, kar je pač bila in česar ni preveč rada omenjala.

Čeprav je bila v kopalnici, se je ovila v brisačo in si slekla obleko. Potem je z veliko muko zlezla v kopalke. Niso ji bile premajhne.

Brisača je padla na tla in Hana je zagledala sebe, drugačno kot kdaj prej. Takoj ji je bilo jasno, da v tej cunji ne bo uživala. Časi, ko si užival, so bili mimo.

Ni ji bilo sicer jasno, zakaj bi morala uživati, če je v življenju še toliko težjih poti. Pa ravno njej je bilo postlano z rožicami. Uradno seveda. Kaj pa neuradno? Kopalke so jo stiskale čez prsi, pa čeprav so bile najožje čez pas.

Vsaj Dabadol je izginil in balkon je bil prost. Malo sonca, pa bo odkljukala, da je na počitnicah uživala, potem pa se naj drugi ukvarjajo s teorijami. Véliki prelom ni zastonj nosil svoje ime.

»Rad bi centralo, prosim ... ČRKUJEM NAJ? … Lolita Calimero …«

Hana je obmolknila. Če bi jo tisočkrat vprašali isto, bi vedno znova odgovorila, da je slišala Dabadolov glas in, da se ji ni sanjalo. Prihajal je izza velike KITAJSKO – JAPONSKE vaze.

Vazna votlina je njegov glas pospešila, da se je zvrtinčil. Hana se ni mogla več umakniti nazaj. Stala sta si iz oči v oči. ALARM IZ OBEH STRANI!!!

Dabadolu je iz rok zletel telefon, Hani pa so kopalke k sreči obstale na telesu.

Soba, ki je bila malo prej že prijazna je zdaj postala plod domišljije. Dabadolove dlani so v trenutku planile na ...

PLOP, se je treščil po obrazu.

Hani se znanja in dejanja niso ujemala.

A še vedno je stala tam in zrla vanj.

Dabadol pa se je začel kot marioneta iz vesolja opotekati in prav nič ga ni motilo, ko je velika japokitana, kot se je imenovala vaza, zletela na tisoč koščkov.

Hana mu ni ostala dolžna, pa mu je sledila.

Predmeti, ki jih je Dabadol zadeval na svoji poti, so leteli po tleh in bilo je videti, kot bi se ne mogli razbiti v boj zapletene kosce. Hana je pomislila na vse mogoče reči.

Toda bilo je nekoliko prepozno. Dabadol je začel plezati na balkonsko ograjo, obdarjeno z močnimi kamnitimi stebri, ki so se vzpenjali do stropa.

Hana je na hitro izračunala, da bo padel v globino če … pomagati mu bo morala in to v KOPALKAH!

Zagnala se je proti balkonu in ker ničesar drugega ni dosegla, je zagrabila Dabadolovo stegno.

Situacija je bila sila kočljiva: Dabadol bi lahko zdrsnil na tla. Hana bi bila lahko kriva, Dabadol bi lahko padel na Hano, Hana bi lahko dobile zvezdniške poškodbe, ki se nikakor niso enačile s poškodbami na delovnem mestu, sploh pa ne s poškodbami drugih, torej, nezvezdnikov. Ali boje rečeno, brez-zveznikov.

»Pusti me,« je zaklical.

»Padel boš!«

»Pusti me! Pojdi stran. Kdo te je sploh izbral?«

»Program.«

»Nekaj najslabšega, kar so kdaj izumili. Kdo mi je namenil to prekletstvo, da sem moral s tabo na počitnice?« Hana je Dabadola še vedno držala za stegno. Vmes je seveda lahko govorila.

»Če te motijo moje kopalke, si jih bom slekla.«

Ob teh besedah se je Dabadol otresel prijema in splezal še malo više.«

»Če boš padel, ne boš mogel nadaljevati šole. Pet metrov je do tal.«

»Kaj študiraš primerjalne metrične sisteme, da veš, koliko je meter?«

»Kako moreš biti tak? V taksiju sem te hotela vprašati mnogo reči, pa se sploh nisi hotel pogovarjati o tem.«

»S takimi, ki ubijajo vrhovno plast aure, se ne menim.«

»Mi lahko razložiš? Rada bi vedela, o čem govoriš?«

»Zvezde imate negativni dušni zlom. Če se zlomite, se zlomite v algamaile (prej maile), ALGAHOL (prej alkohol) in podobne reči. Če pa se zlomimo mi, se zlomimo zaradi takih, kot si ti,« je skoraj kriknil Dabadol, se odgnal in že ga ni bilo več.

Hana je skoraj razparala svoje grlo, da so jo slišali do kopije Ria de Janeira poleg Benetk …

»DA BA DOOOOOOOLLLLLL!!!!«

Nagnila se je in svojega tandema zagledala v grmovju, ki je bilo ostriženo v obliko lepe ženske. Dabadol je z glavo priletel ravno med hribčka.

Hana se je zgrozila. »O, Zlomiana!«

Ko je prišla na zrak, je ugotovila, da je še vedno v kopalkah. Kaj, če ji Dabadol prej umre? Zlomljeno, v nobenem priročniku ni bilo nikdar napisano, kako ravnati v primeru, če ima poškodovanec histerijo na kopalke. Hana je na hitro pretehtala vse vzorce in stekla ven, do tistega usodno izrezljanega grma.

A, kot da bi se usoda poigrala z njo, Dabadola ni bilo več na ženskih zelenih nedrih. Na mestu, kamor je padel, so se ravnale pomečkane prsi izrezljane gospodične.

Hana je pomislila – dve sva, pa nama je spet ušel.

Kaj ji je preostalo drugega, kot da ga gre spet iskat?

Pomislila je na vse mogoče scenarije:


Kaj, če si je poškodoval katero od hemisfêr in … kako bo vendar sporočila naravo poškodbe, če še tega ni vedela, katero hemisfêro ima Dabadol poškodovano. Od tega je bilo odvisno veliko reči. Če si je poškodoval mehanično, potem bi lahko izgubil nebesno orientacijo in od-blodil kamorkoli, celo čez skale. Če pa si je poškodoval čustveno hemisfêro, potem bi lahko bila situacija precej bolj dramatična. Hana je upala, da njena oblika kopalk ni imela nič s tem …

Če pa bi imela …

Ni smela pomisliti na to.

Obenem se je jezila nase, da si jih je sploh oblekla. Stekla je pogledat čez skale. Tam, ga ni bilo. Še dobro … Hana je sedla na kamne in si za hip oddahnila.

Ni pa si mislila, da ga tako dolgo ne bo. Bila je preveč nervozna, da bi kamorkoli poklicala … sploh pa ni hotela nikogar mešati v svoje zadeve – lahko, da bi morala omeniti kopalke.

Situacija je bile zelo gosta, celo za počitniške razmere. Hana je vstala in že hotela odkorakati proti Pirankaranu. V tem je zacvilil telefon.

Če bo Agnes in jo bo vprašala, če ima slučajno na sebi kopalke, bo morsko kumaro utopila v školjki. Kumara na mizi je nervozno pozvanjala.

»Agnes tu. Hana?«

»Ja, pri kumar … pri telefonu!«

»Včeraj nisem zaključila, Dabadol bi mi moral povedati, kako se je imel. Seveda, odlično, če pa je ob tebi … ob vas, gospodična Zbreskvar.«

»Agnes. Nekaj bi vas rada vprašala. Čisto tako, formalno vprašanje.«

»Vam Dabadol povzroča težave?«

»Ne, sploh ne … kje pa ...«

»Če vam jih, potem mi lahko to poveste. Cel kup pravilnikov kar kliče po tem, da ga zamenjamo. Samo – da dahnete, pa po odletel.«

»Pa potem?«

»Zamenjal ga bo novi. Če se dvakrat ne javi, če vi izrazite nezadovoljstvo in, če dvomite, da bi ob njem imeli kvalitetne počitnice, ga lahko kadarkoli opredelite kot počitniško nekompetentnega.«

»Nekaj drugega bi rada vprašala.«

»Ja, seveda, zato smo tu.«

»Kdo izbira tandeme?«

»SEM VEDELA!!!! SEM VEDELA!!!«

»Mi lahko odgovorite?«

»Računalniški program, zelo zahtevna reč. SEM VEDELA!«

»Kaj ste vedeli?«

»Da vas bo kar naprej nadlegoval …«

»Aganes, saj me …«

»Samo dahnite, da se počutite neizpolnjeno in da …«

»Agnes …«

»Saj ni problema. Že čez eno uro vam lahko dodelimo novega fanta. Če imate algamail, bi vam poslala deset fantov …«

»Agnes …«

»… dvajset …«

»Agnes …«

»… sto petdeset …«

»Agens …«

»… vaših obiskovalcev se tre …«

»Agnes!!!«

»… in, če mi izberete enega, ki bi bil potem do konca počitnic vaš fant, potem vam ga po zakonu lahko s hitrim taksijem dostavim že čez dve uri, plus čas, ki ga oboževalec porabi od doma do taksija … lahko izločim bolj oddaljena mesta … seveda se mora prej javiti v Bellerosi … bi poizkusili z Emono?

»Agnes samo to bi rada vedela … ali …«

»To pa še ni vse. Če ste na počitnicah z gospodičem Kalimerom trpeli, vam povrnemo izgubo življenjske volje s še enimi počitnicami, ki jih po zakonu krije državna počitniška …«

»Agnes ... zanima me, ali se pari izbirajo na podlagi …«

»Pa še veliko je. Če niste vedeli, Hana, lahko zahtevate celo gospodičevo osamitev. To pomeni, ker ste pač zvezdnica najvišje ravni, da mu lahko organi popočitniškega travmatiziranja dodelijo čuvaja, ki bo bdel nad njim, če vas bodo po tem dogodku še tlačile more, vi pa boste prejemali vse dodatne ugodnosti kluba Bellerose …«

»Agnes, zanima me, ali pare določa človeški faktor …«

»Ojej, gospodična Hana, se opravičujem. Sem bila prehitra. Vam bom vse še enkrat ponovila. Razumela vas bom, če tega zaradi vašega visokega statusa ne želite povedati z besedami. Lahko odložite, takoj zdaj, kar bo pomenilo – da – hočem drugega fanta v tandemu.«

Hana je pogledala po sobi. Pol metra stran od telefona je bil nameščen akvarij z umetnimi ribicami. Slušalka v obliki kumare je naslednjem trenutku že letela in pristala v njem.

Če bodo umetne ribe govorile z Agnes, ne bo nobene škode …

»Hana, zakaj grgrate … Hana … kaj ste rekli, da blub blub, kako, blub, blub … Hrbanbna …?«

Ko je Agnes še vedno lovila glasove mehurčkov, je bila Hana že izven usode kopalk. Kot nora se je preoblekla v zanjo nenavadno temno oblačilo z zakrinkanim ovratnikom.

Še preden je zapustila apartma, se je oglasil radio:


»Počitniške novičke. Razmere na počitnicah: v tem tednu počitniški barometer dosega rekordne številke. Obisk obmorskih letovišč je opaziti predvsem ob obalah tretjega daljinskega kvadranta, torej daleč stran od obal sLOVEnije. Tisti pa, ki letujete v Pirankaranu in okolici, pazite, da ne počrnite, danes bo še posebej vroče.«


Ja, saj vem, da bo, si je mislila Hana. In celo prav je imela.

Kot črna zakrinkana mačka je odšla proti Pirankaranu.

V teh oblekah bi jo težko kdorkoli prepoznal. Toda misli so ji uhajale stran od mesta. Morda ne toliko stran, morda samo do pravega algafokusa.


16. Ta čudovita modra bolečina …

Pred pošto, kjer je stal prav ta ALGAFOKUS, je Dabadol čakal v vrsti, da pride so prostega računalnika.

Pred njim so sedeli fantje, ki po videzu v Pirankaranu ne bi imeli kaj početi. Bili so veliki, močni, nič kaj podobni ljudem s počitniškimi nameni.


Ko se je en sedež v algafokusu izpraznil, je Dabadol sedel in si oddahnil. Hudo se mu je mudilo.

K sreči se nihče od fantov ni zmenil zanj, zato je lahko hitro ukrepal. Moral je, močno ga je bolelo. Toda bolečina je bila nenavadna. Dvignil je dlan in si jo ogledal.

Sploh ni bila rdeča, temveč modra.

Ob tem se je spomnil skrivnostne misli, ki jo je nekoč slišal po televiziji. Da obstajata dve vrsti bolečine – rdeča in modra, kot pri tistem Hubblovem zamiku zvezd iz časov pred prelomom.

Rdeča bolečina naj bi pomenila oddaljevanje lepega, modra pa, da nekaj lepega prihaja.

Dabadol je na prenosnik vtipkal – prva poprelomna pomoč – FIRST AFTERBREAK KIT.


Na monitorju se je, ker je bil Dabadol študent, prikazalo vnosno okence, kamor je moral vtipkati svojo študentsko kodo.


Zlomka. Pozabilo jo je. FIRST AFTERBREAK KIT je bil brezplačen, še celo ugodnosti je ponujal, toda, Dabadol ni pričakoval, da bo kodo pozabil. Nikjer je ni imel zapisane. Modrina na roki ga je čudno skelela. Jasno mu je bilo, kje jo je dobil. Ko je Hana spekla po prenosniku, ga je ta priščipnil, ampak, takrat ga ni niti malo bolelo. Sploh ga ni bolelo.

Sicer bi lahko preko alganetnega mobitela koga poklical, toda, le kdo bi poznal njegovo kodo, če ne on sam? Njegova starša nista niti vedela, da obstaja, drugega pa že ni imel.

Roka mu je omahnila na tipkovnico, takrat pa … se je mačka, ki je leno zastirala ekran, zganila in izginila iz njega.

Pred Dabadolom se je odprlo – morje.


Ali je bil pod vplivom modre bolečine, ali pa je bil samo video – kdo bi vedel, a na ekranu se je prikazal njegov – zlomkar TRUBAR.

Poleg njega je hodil še en moški. Dabadola je zasrbelo in popraskal se je po nosu. Morje je izginilo in zlomkar tudi.


Še enkrat je položil dlan na prenosnik. Zlomkar Trubar se je spet pojavil.

Je bilo mogoče, da je bila modra bolečina več kot samo znanstvena zdraha?

Dabadol je lahko čutil besede, ki so potekale med obema moškima, vendar

ne v besedni obliki. Čutil jih je v modri bolečini.


17. Živ si, jaz pa potrebujem eno pinjo colado!

Dabadol je bil že povsem prepoten. Bolečina, ki ga je ves čas prisluškovanja omamljala, je zdaj nenadoma povsem popustila.

Morda celo zato, ker se jo je dotaknila druga »bolečina«. Začutil jo je sredi dlani.

Za roko ga je držala Hana. Stala je za njim in dihala, kot bi stokrat obkrožila Pirankaranski zvonik – po višini.


» Živ si!!! « je dahnila vznemirjeno. Vsi v algafokusu so obrnili glave.

Z bolečino je izginilo vse, kar si je Dabadol napol zapomnil iz pogovora. Zapomnil si je samo, da je bil na drugi strani njegov zlomkar.

In zapomnil si je, da pred njim stoji Hana ZBRESKVAR, in da ves ALGAFOKUS zre vanj – v njiju!

»Ali ti je bilo nerodno, ker sem prišla iz kopalnice v kopalkah?« je začela tako uvidevno, pa nadaljevala v solzastem kino slogu: »takoj bi jih slekla, če bi vedela, da boš splezal na steber …« je dahnila zadihana. Občinstvo, ki sicer ni imelo pravice poslušati, je razvleklo svoja ušesa, da bi jih kakšen algagram zaznal kot lovke, razpredene po celem Pirankaranu.

»A?«

»Ali je bil kriv napis BLACK MAGIC WOMAN? Ni bilo mišljeno zares.«

Dabadol je s kotičkom očesa spremljal dogajanje v ALGAFOKUSU. Hana najbrž sploh ni vedela, da je zašla v algafokus. Najbrž je Dabadola videla skozi šipo, kajti v algafokusu so bile šipe prozorne – če so mame iskale svoje hčerke (ki so brskale za Bradi Pitolaski … veliko Pitolaskov se je ob začetku preloma rodilo po eni zanimivi laboratorijski napaki).

»Kaj?«

»Drugič jih bom slekla.«

Dabadolu so na čelo zašle debele kaplje, algafokus je postal nemiren, v trenutku je postal predmet množične histerije a la pokajoča stekla.

»Ko si padel na ono drugo žensko, sem se prestrašila, da si …« je pihala zadihana in stresala z glavo, »… lahko si se ubil!«

Dabadol je vstal s svojega mesta, tako, da sta bila s Hano poravnana, potem pa – kako čudno je bilo … njegova modra bolečina je – čutil je, kako se mu spet bliža.

Napetost je bile prevelika in moral je … ponovno izginiti.

Hana je kot vkopana še vedno stala pred praznim stolom, nato pa sedla nanj in butnila v ekran. Nanj je spet skočila zaspana mačka.

V naslednjem hipu je poleg nje obstal postaven mladenič. Hana ga je pogledala do višine prsi, naprej se ji ni ljubilo – »Eno malo pinjo colado, prosim,« je dahnila. A se je uštela. Fant niti najmanj ni bil natakar.

»Ti si Hana ZBRESKVAR?«

»Ja.«

»Jaz sem Riky, Riky Karizy,« je dejal fant in ji podal roko.

»Aha, Riky Karizy, eno pinjo colado pa hitro, ker ne morem niti stopiti na noge. Čutim da potrebujem neravnovesje v telesu.

Oči fanta po imenu Riky so se sploščile kot dva majhna magnetka za privlačevanje ciljev.


18. Brez zlomljene duše nič vedeževanja!

Nekaj metrov stran je Dabadol brezglavo tekal po Pirankaranu. Tisti, ki so ga videli, so najbrž mislili, da so njegove počitnice dolge samo pet centimetrov.

Nenadoma je obstal. Vanj je iz neke izložbe zrla črna ženska – pod njo je pisalo – MAGIC .

Ta beseda se je razlikovala od predperlomnih MAGIC besed predvsem po tem, da je beseda MAGIC vključevala počitnice.

Dabadol je vstopil.


Še nikdar ni bil pri vedeževalki – bolje rečeno, pri morski vedeževalki. Predstavljal si je, kako so videti navadne vedeževalke, kakšne pa so morske, pa mu ni bilo znano.

Zdaj mu je bilo jasno tudi to.

BILE SO V KOPALKAH! Kakor hitro je zagledal eno izmed njih v podobnih, kot jih je imela Hana, je takoj spet prijel za kljuko in želel izstopiti.

Prebrisano ženšče, verjetno kar vodja izpostave, je takoj vrgla njegovo dušo na tehtnico.

» Bojiš se žensk v kopalkah, kajne?«

Dabadol je obstal.

Vse drugo, torej karkoli bi mu rekla, bi bilo bolje kot smrtna obsodba, ki pa jo JE izrekla.

Toda izrekla je resnico.

»Ja,« je priznal in glava bi se mu skotalila preko ramen na tla in padla v kanalizacijo, če jo ne bi tako trdno držala močna čustvena vez med zadnjim vretencem in nosom.

»No, potem pa pridi nazaj,« je slišal, se z zadržkom obrnil – in ženska je stala pred njim. Bila je bujna, njeni lasje so plavali na vse strani.

»Dotakni se mojih las!«

Dabadolu so se pred očmi naslikale dolge kače, ki so hotele njegovo dušo, in kot bi ga usoda skušala povezati z neznanimi silami, se je njegova modra bolečina spet nekoliko približala.

»Ne morem.«

»No, dotakni se jih. Pozabil boš, česa se bojiš.«

»Saj se ničesar ne bojim.«

»Oh, fant, FRIDA vidi skozi dušo. Tvoja duša pa je zlomljena ravno na polovici. Veš, kako je to fino!«

Kaj zlomka je zdaj ženska hotela?

» Na polovici?«

»To je prav redka lastnost. Po navadi se ljudje zlomijo na kakšni materialni zadevi, na primer, zvezdi, če govoriva o najbolj ekstremni obliki.«

»Zvezdi?«

Kot nebesnem telesu. Zvezde zlomijo dušo in lahko si srečen, če te zlomi ravno zvezda. Lahko pa te zlomi kakšna druga stvar, na primer, vonj po denarju. Denar sam nikdar ni strupen, le vonj po njem.«

»In kako se znebim tega, da bi se zlomil?«

»Tega se ne moreš znebiti. Kajti, če še nikdar nisi bil zlomljen, potem ti tudi vedeževati ne bi mogla. Enostavno ne bi videla skozi tebe.«

Dabadol je zrl v vedeževalkine svetleče oči. Če bo tole zastonj, bo pa izkoristil. Zastonj – je mislil, če mu ne bo izsesala srca, ali pa, da bi se celo moral dotakniti katerega od njenih balonov.

»Povejte mi, kam bom šel na počitnice in s kom?«

Vedeževalka je Dabadola proti njegovi volji pogladila po licu.

»Ravno to sem ti govorila. Z zvezdo.«

Dabadol se je preplašen poglobil v vedeževalkine oči:

»S kakšno zvezdo?«

»Z eno tako, s katero si zavozlan.«

»Zavozlan? Lahko zdaj grem? Mislim, da vse vem.«

Le kdo mu je rekel, da vstopi?

»No, saj sem ti vse povedala.«


Izginil je iz vedeževalkine pisarne.

A, kot da bi mu ta dan šlo vse narobe, je ob neki stavbi videl še Hanin plakat.

Bil je obupan.

Te zvezdniške reči so mu vendar kvarile dobro geozlomalno karmo!!!!

Če bo Hana, gotovo je hotela iz njega izvleči še kakšen PRENOSNIK, še pritiskala nanj, se bo pač izpisal iz Geozlomije in šel naprej kot samouk. Izmed dveh moraš izbrati manjše zlo.

Dabadola bi dan uničeval naprej, če ne bi pred njim nekdo prerezal trak.

Pred očmi mu je tiho zlezla – OTVORITEV KARIZYJEVEGA CENTRA V PIRANKARANU. In to kar na vsem lepem hemisfêralnem zraku!!! Pred njim so se kar pojavili ljudje, očitno je bil tako zatopljen, da jih ni opazil.

Začutil je svežino in se odločil gneči pridružiti, pa čeprav samo s telesom. Očitno se na ta dan ni vse zapiralo ampak se je nekaj tudi odprlo, pa čeprav samo še eno napikovalno središče.

Šlo je za klasično otvoritev. Očitno so trgovci znali zelo dobro izkoristiti bližino morskih alg. Te, ki so ob plimi še bolj intenzivno kot sicer prevajale barve in tekoče reklame, so bile ob obali dvakrat cenejše. Če so alge ob tem uživale, zlomologi niso pretirano razglabljali.

Pod okleščeno palmo je pridirjal možakar, velik kvečjemu kot poni. Dabadolu je bil zlomastično znan, pa je bil prepričan, da ga svoj živi dan še ni videl, razen morda v prejšnjih počitnicah.

Med ljudmi so zadonele dlani, ki so začele kot ognjemet treskati ena ob drugo.

»Pozdravljeni, gostje. Danes odpiramo Karizy center v Pirankaranu. Moram vam povedati, da tudi Karizyjevi sledimo novemu prelomu in, če bomo sledili občutku velikega Miša Karizyja, potem bomo nekoč prodajali reči na vodni gladini. Heheheheh … šalo na stran. Postajamo največji in …«


Dabadola je nenadoma obšla nenavadna reč – usta majhnega govorca so sicer še vedno migala, a Dabadol … kot, da bi poslušal nekoga drugega.

19. Hana bi končno naročila pinjo colado, a ji »natakar« ne dovoli

Nekaj sto metrov stran se je dogajalo nekaj drugega,


»Potem te pa lahko malo dvignem v naročje in kam odnesem … če te bolijo noge?« je dejal visok glas, ki je prihajal iz visoke postave poleg Hane.

Hana je zazijala.

»Prosim … kaj?«

»No, drugače naj povem. Sem Riky Karizy, sin Miša Karizyja,« je potegnil fant in spodnja čeljust mu je zaplesala tako, kot plešejo okostnjaki, če jih v risankah in deželi, kjer praznujejo smrt (Mehiki), preveč pretreseš.

»Te lahko povabim na otvoritev mojega centra, ki ga istočasno odpirava skupaj z očetom?«

»Na počitnicah sem s tandemom. Pusti me pri miru, sicer lahko imaš težave.«

Hana je bila razjarjena. Nič ji ni šlo skozi hemisfêri. Če je šlo skozi tehnično, da je razumela, se je pa zabilo v čustveni. Bila je na tleh.

»Eno pinjo colado mi raje prinesi, če že delaš v tem lokalu.«

»Seveda, takoj ti jo prinesem,« se je raznežil fant, a njegova magneta sta ostala stisnjena.

Hani pa ni bilo več do nobenih magnetov. Nenadoma je spet začutila, da lahko hodi.

Prebila se je mimo visokega fanta in stopila na ulico.

V algafokusu je pozabila svojo bolečino, le da tega še ni vedela.


Nato je sedla pod obok, v senco, in čakala, da se bo drugače počutila. Nekaj ji je zvonilo v glavi. Bil je natanko tak občutek, kot bi ji kdo z mačeto udaril po njej in eno njeno hemisfêro odpeljal na tisti hrib v Celeji, ter jo skotalil po bregu naravnost v prodajni center.


Te hemisfêralne igrice pa ni igrala samo ona. Dogajalo se je nekaj zelo zanimivega. Kot bi del sebe pozabila ravno v Celeji.

In tam, dvesto kilometrov proč, se je ravno tako rezal trak, ki je napovedoval otvoritev nečesa poprelomnega, velikega, oglušujočega.


20. Tekoče stopnice pogosto razmišljajo namesto ljudi, ki se vozijo na njih

Medtem so pirankaranske ulice doživljale negotovost dveh najstnikov na še bolj negotovih počitnicah. Hana je čutila, da se bo nekaj zgodilo in to zelo … na hitro je obstala.

Pred njo je množica ljudi hodila skozi odprtino. Hana je morala pomisliti na svojo tehnično hemisfêro, da je prepoznala obliko, telesa, vzdušje – zrla je v veliko otvoritev.

Spomnila se je svojih pohodov po nakupovalnih centrih.

Ob takih trenutkih so ji prav prišle tekoče stopnice. Nihče ni vedel, zakaj.

Tekoče stopnice so bile sploh poseben izum že v časih pred prelomom. Ljudje so vedno mislili, da so jih v velikih centrih zgradili zato, da bi ljudje prej prišli iz enega nadstropja v drugega. Kakšna zmota!!! Tistih nekaj metrov. Tekoče stopnice so bile narejene za en in en sam namen. Ko si bil na njih, si obstal, ker so te one popeljale na vrh. Torej so ljudem pomagale hoditi. To pa ni bilo vse, v čemer so jim pomagale. Ljudje se niso niti v sanjah zavedali, da jim pomagajo tudi misliti. Kdor pa jim je pomagal misliti, je lahko kdaj pa kdaj mislil tudi namesto njih. Hana je to vedela.


Vendar je na to gledala z drugega zornega kota.

Na vožnjo je šla ravna zaradi tega razloga. Naj ji stopnice pomagajo misliti, kako bo rešila tole uganko … kakšno uganko že? Saj! Ko bi vsaj vedela, zaradi česa jo je tako bolel želodec. Najbrž uboge smokve res niso imele nič s tem!

Hana je vstopila na njih. Tako je njena tehnična hemisfêra začutila razbremenitev. Kolesci pod njo so ji pomagali mleti. Mleti skorjo okoli vprašanja, ki je bilo sestavljeno iz več nanizank. Kot tele-never-endingnovela.

Hotela je najti Dabadola. Kako neumno se je to slišalo! Najti nekoga, ki ni zvezdnik. Kaj je že hotela? Da bi pela? Saj je pela! Toda ne pesmi, ki jih je želela peti. Ne, nekaj drugega …

Počasi a zanesljivo se je njena hemisfêrica združila z velikim kolesjem. Tega ni vedela, a na gladki steni, mimo katere je tekla navzgor, sta v obliki algaične reklame priplavali dve oči, stisnjeni in zazrti vanjo.

Naslednjih nekaj trenutkov je bilo za Hano opojnih. Sploh ni več vedela kam z vprašanji. Bilo je, kot bi bila – na počitnicah!!!!


Ljudje so bili kot figure, ki so letele mimo nje in prav nič več ni čutila pomanjkanja enega dela možganov. Na Hano je nakupovalno središče v Pirankaranu očitno delovalo z dvojno težo. A najbolj zanimivo od vsega tega je bilo, da sploh ni čutila nakupovalne mrzlice.

Ravnokar je stopila s tekočih stopnic, za katere je mislila, da ji bodo pomagale razmišljati, a učinek je bil ravno nasproten. Počutila se je zelo brezbrižno.

Saj, kako naj bi se drugače? S počasnim korakom se je vlekla mimo izložb in nenadoma obstala pred zelo zanimivo rečjo.

Pred njo je utripala LASINGARA. Na njenih listkih ji je mežikal znan obraz. Bil je tisti fant, ki jo je malo prej odgovoril v ALGAFOKUSU


»Pozdravljena, simpatična obiskovalka. Kako čudovito dišijo tvoji lasje. Si ne bi privoščila enega nežnega dotika? Daj, približaj roko enemu mojih listov.«


Hani se je zdelo tole zelo simpatično in ker je bila v stanju, ko bi zelo rada videla, da se kaj dogaja, je roko suvereno približala rastlini. Ta se je kot izkušena mesojedka najprej malo skrčila, potem pa se je eden izmed listkov malo zasvetil, iz njega je izginil fantov obraz, a se je v zameno zanj pojavila roka. Listek se je lahno sprehodil po Hanini dlani.

Bilo je prijetno. Hana je začutila, da v tem dnevu še ni izpolnila svojega bonusa vljudnosti, zato je list pobožala nazaj.

Bil je zelo čustven trenutek.

Malo je še postala pred rastlino, ki je nato povsem utihnila. Toda Hana si je želela še nežnosti.

Ponovno je pogladila lasingaro. Nič.

Pa še enkrat. Nič. Še enkrat. Nič.

Za njo sta se v naslednjem hipu pojavila dva varnostnika.

»Hej, deklica, kaj počenjaš? LASINGARE stanejo 1500 počitniških euralov.«

»Lej, Miha, lasingara ne utripa. Misliš, da jo je pokvarila?«

»Presneta punca,« je dahnil eden izmed njiju in potipal lasingarino steblo. Nenadoma ga je mesojedka usekala po ustih.

Hana je izkoristila trenutek in zbežala.

Ko ji je v oči zasvetilo sonce, ji je glavo prerezala močna bolečina. Morala je sesti.

Toda kmalu je prišla k sebi in sploh ni natančno vedela, kje je.

Najbrž ni bila več v objemu trgovine, gotovo pa še vedno v Pirankaranu.

Malo se je obrnila in:

»Kaj?!«

Pod obokom je stal Dabadol in telefoniral.

Oboki po pirankaranskih ulcah so bili zelo gladki tako, da se je zvok z lahkoto razširil po njih.

Hana je stopila v zavetje sence in se zlepila s steno. Še dobro, da je čutila vsaj tehnično hemisfêro, brez nje bi težko izračunala, da je v têmi sence Dabadol ne bi kar takoj opazil, če bi jo že.

Hani so se v misli pomešala ugibanja ter njena želja, da bi postala geozlomistka.

V prostem času bi pela svoje pesmi, sicer pa bi hodila v službo na kakšno geozlomalno raziskovalno območje.

Morda bo zdaj slišala, kaj iz te skrivnostne poprelomne vede. Dabadol je bil videti zelo osredotočen na telefoniranje. Gotovo je imel na drugi strani kakšnega zlomkarja ali celo zloktorja.


»... ime ji je HANA Zbreskvar. Našel bom tistega, ki naju je spravil skupaj in imel mi bo veliko za povedati. Veš, da so Hani dali prenosnik, ki so ga predstavili nam? Zvezde si lahko vse dovolijo. Stavim, da ga ne zna uporabljati. Nora je, nora. Ne samo, da jo sovražim … še celo … če bi obstajal kakšen zakon, da bi lahko določene zgodovine spremenili, potem bi se javil, da bi Hani preprečili rojstvo. Take gnile zvezde preprosto ne bi smele obstajati. Gotovo bi se rada polastila mojega znanja, me morda celo izrabila za … veš, da ima človek PLAZMO, ki ni povezana s HEMISFÊRAMA? To plazmo lahko izločiš in jo uporabljaš brez vednosti lastnika plazme. Veš, to je podobno kot tiste reklame, ki tečejo po steni. Zdi se ti fino, v resnici pa mislijo namesto tebe.«


Tihi plop se je zaslišal, ko je Hana pristala na riti. Ničesar več ni slišala. To, kar je slišala, je vanjo zvrtalo gormozansko luknjo. Imela je občutek, da se drži samo zvezdnega neba, ko pa bo to popustilo, je ne bo nihče več potreboval.

Ni vedela, da se je Dabadol pogovarjal z umetno tajnico.


Počitnice velikega preloma so se za Hano Zbreskvar prevesile v pirankaransko počitniško moro!!!

Potopila se je vase. Kar naj jo Dabadol najde tákole, kar naj!


Toda nenadoma je slišala korake. Dabadol je pravkar odšel. Na oknu čez ulico – to je pomenilo, da je bilo komaj kakšna dva metra oddaljeno od nje, je zagledala obraz. Bil je rdeč, bil je čuden in bil je njen. Rdeča bolečina!

Hana je še nekaj časa lovila pirankaranski zrak, potem pa jo je čudna sila postavila na noge. Kot bi kdo z nevidnimi morskimi ježki posul ulice in bi jo iglice pičile na rit.


21. Ko se reči zapletejo, potrebuješ zlomkarje, ali pa morskega ježka, ki te piči

Hana je našla kotiček, kjer se je lahko umirila.

Sedla je na plažo, ki je bila prazna in se zamislila.

Začela je mežikati, kajti zdelo se ji je, da vidi ptice, kako letijo proti njej. Bilo jih je tako veliko, da so lahko oblikovale cev. Nenadoma so ptice s perutmi treščile in Hani se je zazdelo, da je skozi umetni tunel, ki so ga ustvarile, zagledala razočaranega moškega, ob katerem je hodil njegov kolega – z nujno nalogo na počitnicah v nekem letovišču v Špangliji.

Oba moška sta ravnokar končala resen pogovor z nekim drugim moškim, ki je prišel k njima po nasvet. Nujen nasvet. Ko sta končala, sta potrebovala odmor.

Ni vedela, da bi jima lahko bilo ime tudi Trubar in Watson.

»Misliš, da kdo ve, kje sva, Watson?«

»Pojma nimam. Pa tudi, če bi … moja žena.«

»Ne mislim žene. Nekdo pač, kdorkoli.«

»Imaš v mislih konkretno koga?«

»Morda koga, z nadgeozlomalnimi sposobnostmi.«

Hana se je počasi začela zdeti sama sebi neumna.

»Se mi je zmešalo?«

Še sanjalo se ji ni, česa vse sta sposobni prenesti njeni, pa ne samo njeni hemisfêri.

Moška sta nadaljevala razmišljanje in pomenkovanje:

»Nadgeozlomalnimi sposobnostmi? Takih ljudi skoraj ni, Trubar.«

»Tišči me tvoj skoraj.«

V glavo sta si zapičila teorijo o nečem, kar bi lahko bilo z zornega kota tajnic v agencijah sporno, z zornega kota znanstvenikov iz Meet'a morfoze, pa kot genialni poseg v človeško dušo.

Trubar je nenadoma obstal, si z roko zakril oči in pogledal v daljavo:

»Ničesar ne vidim, Watson. Alge iz Kaspijskega morja sem raztrosil po vsej plaži, pa nič. Si prepričan, da je njihova plazma vidna?«

»Morala bi biti. Manj, kot se pari ujemajo, bolj je opazna njihova plazma. Če se totalno ne ujemajo, plazma postane fosil.«

»Samo upam, da ne kakšen star fosil.«

»Ne ne. Vsi plazma fosili so stvar razdalje, v kateri biva rdeča bolečina, če par ni za skupaj, in modra bolečina, če je, in se še išče.«

»Dobro. Torej greva naprej?!«

»Jasno. Ti samo dobro glej!«

»Da jih nisva posipala premalo?«

»Bolj me skrbi, če bi jih posipala preveč. Potem bi lahko kdo drug namesto naju zagledal ljudi … kdo ve kakšne ljudi vse.«

»No, saj … če jih midva ne, potem jih tudi kdo drug ne bo. Upam pa, da bova videla kakšno žensko, na kateri si lahko spočiješ oči. Veš, da je že nekaj let je nisem videl.«

»Pred leti sva oči počivala na svojih ženah, se spomniš.?«

»Ja, žene se spreminjajo, časi ostajajo isti.«

»Mislim, da si tudi najini polovici enako mislita o naju.«

»Ah, kje pa. Natanko vesta, da vse kar počneva, počneva v imenu znanosti.«

Nenadoma sta se Watson in Trubar ustavila.

»Kaj je?«

»A si opazil?«

»Kaj?«

»Si videl tele črte? Mislim, da bi lahko bile sledi razočaranih ljudi s počitnic.«

»V morju?«

»Najbrž.«

Trubar se je sklonil in med skalami zagledal morski zvezdi podobno reč.

»Hej, Watson. Kaj misliš, kaj je tole?«

»Kaj pa?«

Pod gladino se je na skali pojavil odtis morske zvezde. A niti Trubarja niti Watsona ni vznemirila oblika zvezde, pač pa njena podobnost s človeško roko.

»Noro! To je torej to! Nekdo je pustil v morju svoj avtogram.«

»Misliš, da gre za kakšnega počitnikarja?«

»Morda. Morda nekoga, ki ga počitnice ne vlečejo preveč.«

Trubar je pogladil roki podobno zvezdo karseda nežno.

»Morda je vse tole povezano s tistim, kar nama je zaupal najin sogovornik dopoldan …«

»Vse je mogoče. Čudi me le, da te nič ne boli, če takole božaš po odtisu roke …«

»Bi me moralo?«

»Kar tako ni nastala. Gotovo ima lastnika. Izmišljena že ni.«

»Prav imaš, Watson. Nekdo je nekaj iskal, pa je sledi zgoraj, nad gladino dobro zakril, tu spodaj pa …«

»Se vidi vse.«

»Vse in še več.«

»Kako si vedel, Ornesti, da se je zgodilo v vili, kar si omenil Portoričanu?«

»Puharjevi prenosniki so za ohranjevalnik zaslona izbrali ravno vilo v Pirankaranu. Saj veš, da nikar ne izbirajo …«

»Počitniških hišic.«

Nazaj, torej v 1500 kilometrov oddaljenem Pirankaranu je Hana ravno potegnila roko iz morja in dahnila: »Auuuč.«

Pičila se je na ježka.


22. Počitek, ki ga Hana potrebuje še na počitnicah

Hana je bila zlomljena. Čeprav jo je sonce žgalo v obraz, je okoli sebe videla le meglo. Vlekla se je po pirankaranskih ulicah. Te so bile ozke in pred sabo je nenadoma opazila gručo najstnikov. Najbrž so bili, tako kot ona, na počitnicah.

Še z njimi si bom delala probleme. Očitno se nisem rodila na pravi strani tunela.


Pogumno se je odločila, da se bo prerinila mimo njih. Zgodilo se je nekaj nepričakovanega. Nekaj punc in dva fanta so se ji umaknili, da je lahko nadaljevala pot. Toda Hana je obstala. Saj ni bilo mogoče. Niso je poznali! Bilo je prijetno, a hkrati srhljivo. Pogledala jim je v oči, a edini zvok, ki je prišel z njihovih obrazov, je bil – tih nasmešek. Ko je prišla mimo, se je še enkrat obrnila in lovila besede. Ne, nihče je ni prepoznal.


Nihče me ne pozna, nihče me ne pozna … uh, super, moj obraz ni reklamni izdelek … zafrknila sem celo glasbeno industrijo.

Hana je prišla do svoje vile in se ustavila pred vrati. V nabiralniku se je svetlikala težka ovojnica. Potegnila jo je ven kot meč. Ampak pismo ni bilo njeno.

To so dokazovale serifa črke, ki so sestavljale ime edinstvenega značaja.


Od: MEET'A MORFOZA

Grevenbroiška digitalna ulica 00

Nematerialna država


Za: Dabadol Kalimero,

Ulica razmazanih prič 99,

3000 Celeia

z začasnim pribežališčem,

Ulica vil 17, Pirankaran.


»Za Dabadola!« je mlela v sebi. Stresalo jo je po celem telesu. Od vratu navzdol so se pojavljali valovi, ki bi se nadaljevali v kopalke, če bi jih nosila. Oblival jo je pot.

To je bilo torej pismo iz Meet'a morfoze, za katero se še ni točno vedelo, kaj je!

Hana je dobila pogum. Vzela je pismo in z njim v roku odšla v veliko dnevno sobo. S trebuhom navzdol je legla na posteljo, na kateri je sicer spal Dabadol, spustila ovojnico, da je padla pred njo in jo nekaj časa opazovala. V modri kuverti je z vsakim trenutkom bolj in bolj videla opozorilo. In ta trenutke je naraščal. Bilo je zelo nenavadno. Čeprav je bilo pismo Dabadolovo, se ji je zdelo, da govori njej. Kot bi jo vabilo, in ji hotelo sporočiti, naj ne čaka. Pismo je za Hano vse bolj postajalo imperativ nemogočega. Želela si ga je prebrati, a zdaj jo je začelo skrbeti že to, kaj bo, ker si ga je dovolila vzeti iz nabiralnika.

Saj ni bilo tisto vse res, kar je prebrala v Medčloveških tunelih zloktorja Forbesa, ko je omenil, da stvari privlačijo ljudi, potem pa med njimi nastane tunel. Hano je pismo začelo privlačiti. Nežno se ga je dotaknila. »Assssss!« Zabolelo jo je. Za trenutek se ji je zvrtelo v glavi, hemisfêri so ji zalili spomini. Videla je oder, na njem sebe in spodaj Galijo, njeno najboljšo prijateljico. V ozadju je stal Theodor Vratčnik, za njim pa so se kot jastrebi zgrinjale policijske enote po uradni dolžnosti ali pa po naročilu. Še bolj zadaj je videla celejske gore, nad njim pa most.

Spomina je bilo hitro konec. Hana je sklenila, da si bo šla v knjižnico v Pirankaranu sposodit Forbesovo delo. Vprašanje pa je bilo, če je Pirankaran sploh imel knjižnico z oddelkom za geozlomalne vede. Najbrž ne. V Hani je treskalo. Zavidala je Dabadolu. Gotovo je imel teh knjig kolikor je hotel in Hana se še enkrat več ni mogla sprijazniti z mislijo, da sama ne študira geozlomije. Začutila je, kot bi se njenega življenja nekaj držalo in, da se tega ne bi mogla otresti. Kot, da bi jo nekdo dobesedno prijel za rit. Ob tem je natanko na mestu, ki ga je v mislih omenila – na zadnjici – začutila slabo energijo, ki je bila zelo vroča, pomešana z rdečim sevanjem. Bolj je bila podobna bolečini, a razen, da je v sebi čutila vse narobe in obrnjeno, je ni bolelo nič. Pomislila je na Dabadola. Kako rada bi bila na njegovem mestu!!!!


Vstala je in se zapičila v pismo. Ni ga upala več mečkati po rokah. Zaprla je oči, in si zamislila sebe, kako stoji sredi Orkanik centra in prepeva, z glasom usmerjenim v celofan od navadnega sendviča.


23. Hana si zamisli korak, naprej pa ne gre

Port Ankaran, mesto, kjer je bilo največje podvodno smetišče v sLOVEniji.

Dabadol se je vrnil v vilo. Upal je, da ne bo zagledal Hane, da bo že spala, ali, da je sploh ne bo. Funnymaxovih figuric ni bilo nikjer.

Je pa zato slišal smrkanje.

Odprl je kopalnico in …

»Dabadol!?!«

»Hana. Kaj počneš …?«

Hana je, kolikor hitro je lahko, z brisačo zakrila svojo zadnjico.

»Oprosti, nisem te hotel videti ...«

Dabadol je zaprl oči in … »Samo nujno moram … ah, pa saj lahko lulam z balkona.« Hana je z brisačo okoli … hm … stekla za njim.

»Kaj počneš?«

»Ne morem več zdržati.«

»Saj je prosto.«

Hana: pa ne, da bo spet skočil.

»Lahko bi se zaklenila.«

»Nisem vedela, da boš … vedno izgineš.«

»In kaj je s tabo, moraš vedno opletati napol … zakaj si tako rdeča v … ledvični del …«

»Ah, nič.«

Hana je stopila proti dnevni sobi, Dabadol je hotel narediti manever proti kopalnici, a se je v zadnjem trenutku napičil na kazalo od neke knjige:

PRVA POMOČ – KAJ STORITI, ČE VAS PIČI MORSKA RDEČKARICA

Te ribe so vendar strupene! Se je Hana pičila nanjo? Pogledal je proti dnevni sobi. Tam je ležala in ne – ni bila videti v redu. Kaj pa zdaj?

»Hana?«

»A?«

»Potrebuješ zdravnika?«

»Ne, kje pa!«


Dabadol je vedel, da se je zgodila kočljiva situacija. Po vseh zakonih bi Hani moral nuditi pomoč. Pred oči mu je prišel odstavek, ki je bil naravnost grozljiv:


pomaga, če boleče mesto nekdo masira s povsem enakimi gibi, kot kadar z ukazom enter brišete nezaželene algamaile.


In to je bil on. Tisti, ki bi moral masirati. Preštel je prisotne in še vedno je bil on. Moral bi masirati Hanino zadnjico, kajti naprej je pisalo da, če tega ne stori, pride do zastrupitve in, da lahko poškodovanec dobi izbruhe hude romantike in, da se lahko zalepi na prvo osebo, ki bi mu lahko nudila pomoč, pa mu je ni. Zelo nazorno napisano.

»Hana?«

»Ja?«

»Saj ne potrebuješ pomoči?«

»Ne, kje pa!«

Dabadol je opravil v kopalnici in šel sedet na balkon. Večerna svetloba ja zarisala oranžne črte.

A zdelo se mu je, da rdečina ne prihaja od tam, z morja. Zdelo se mu je, da prihaja od zadaj.

Skozi steklo balkonskih vrat jo je čutil.

Vstal je in skušal … »Hana!« … je poljubljala steklo. Dabadol je pomislil: če ne bo šlo drugače se bom moral spet reševati čez balkon.

»Hana, potrebuješ pomoč?«

»Ja, če bi me lahko namazal?«

Ne, ne bi je mogel. Zakon gor ali dol, nekaj si je moral izmisliti.

Ukrepal je hitro. Odrinil je vrata, da bi Hanin poljub na steklo skoraj priškrnil in dejal:

»Grem si umit roke, pa takoj pridem.«

Hana ni rekla ničesar in na videz srečna v objemu rdeče padla na posteljo na trebuh in pričakovala obljubljeno.

Dabadol jo je kot strela ucvrl skozi vrata na dvorišče.


… se ta rdečica prenaša tudi na druge?


Sredi plaže v Balencii je stala kavarna. V njej sta sedela zlomkarja Watson in Trubar. Od daleč je bilo videti, da uživata počitnice.

Z google earth-a je bilo videti, da o nečem divje debatirata.

Z dveh kilometrov je bilo videti, da se glede nečesa ne strinjata.

Iz oči natakarice, ki jima je pravkar prinesla pijačo, pa je bilo videti, da se pogovarjata o delu človeka, ki je moral biti podlaga za vse neumnosti, ki jih je človeška vrsta kdajkoli storila. O ritih in o tem, kako so človeško rit imeli za nekaj, v kar se lahko tisto nekaj zleze, če hoče prilesti na vrh.

»Watson! Tega mi nisi nikdar povedal. Da si preučeval človeško rit! S kakšnega stališča, to me pa zanima?« Watson je zardel kot kuhan bik in ujel pogled natakarice, ki je hodila med mizami v skrajšanem krilu. »Watson … daj, povej. Gotovo si odkril kaj usekanega.«

Watson je zrl v Trubarja, kot bi ga ta silil v poljube z morskimi ježki.

»Ne bom!«

»Daj no. Kadar takole kaj skrivaš, se potem vedno kaj zanimivega skobaca s tvojega zelnika. Še posebej, če poleg zardevaš. Mora biti huda tale tvoja teorija, zares, huda, Watson.«

»Nič ne bom izdal.«

»Watsonček, gotovo si jo kam oddal, shranil, morda na alganet?«

»Niti slučajno ne.«

Ko sta se tako prepirala sploh nista opazila prve stranke. Ob njima je obstala ista punca, ki je stregla. Očitno je šlo za počitniško delo, zato se ni bala ogroziti ugleda kavarne.

»A mi lahko nekaj poveste, gospod zloktor,« je dahnila, da so Watsonove očesne leče postale motne.« Trubar je vse skupaj opazoval z velikim optimizmom.

»Kaj pa?« je vprašal – Trubar, ne Watson.

»Rada bi vedela, če imam … lepo rit.«

»Še tisto malo aeorsola (po podatkih znanstvenikov iz geozlomalnih opazovalnic ga ima povprečna oseba v grlu 10 odstotkov), je Watsonu planilo iz nosnic, da je bilo kašljanje slišati do sosednje mize.

Trubar se je torej opogumil: »To vam bo zloktor z veseljem in zelo strokovno pogledal … se pravi … povedal.«

Watson je s krvavimi očmi zrl v svojega kolego.

Punca je žarela od vzhičenosti.

»Res? Kako lepo! Čez mesec dni grem v Puerto Loco na tekmovanje bikini, pa mi kolegice pravijo, da nimam možnosti.«

Trubar se je od znotraj potrepljal po prsih, Watson si je želel, da bi se rodil brez ust.

»Watson,« je dahnil Trubar. »Na delo!«

Watson se je nagnil k Trubarju. »Poslušaj: ko bo tega konec, bom utopil svojo zloktorsko ... pa zakaj si ji rekel, da sem zloktor? Samo zlomkar sem, zlomka!!!«


Trubar se za kolegovo prepričevanje ni preveč menil.

S prstom je pomigal natakarici in dahnil: »Obrnite se. En strokovni pogled, pa boste vedeli.«

Dekle se je navdušeno obrnilo na mestu, se pravi, naredila je tako pirueto, da bi posekala rekord tudi med drsalkami. »Moram kaj dvigniti?« je dahnila, kot bi bila na pregledu.

Watson je z zamahom glave Trubarju nakazal, naj molči.

Dekle je čakalo na uradne rezultate.

»Watson ima oči, ki vidijo vse,« je dahnil Trubar in užival počitnice. Watson jih je užival malo manj.


A nenadoma je vstal, kot bi mu v hrbtu pristal drog za zastavo.

Watsonova roka je zletela proti natakaričini zadnjici. Letela je z veliko hitrostjo, a Trubar je še pravi čas usekal po njej, po roki.

»Watson!« je dahnil. »Kaj počenjaš?«

Dekle se je obrnilo, a ni kazalo znakov preplašenosti. »Kako je?« je dahnila in zrla v Watsona.


Na tega je, namesto rdečice, pristala bledica in v takem stanju je dahnil:

»Nekdo vam leze v rit, gospodična!!!!«

»Kaj, kako, a res?« se je skoraj preplašena obrnila.

»Hočem reči, v popolni metafori ...«

Trubar je Watsona stisnil za roko, ga potegnil za sabo, do prve stene in ga stisnil ob njo.

»Kaj se ti je zmešalo? To je vendar … noro. Prestrašil jo boš!«

Iz Watsonovih oči pa je utripala le znanstvena žilica. »Zlomkar Ornesti Trubar, kolega, prijatelj, mislim da vem, kaj se je pravkar zgodilo.«

»No, kaj?«

»Zaznal sem tunel. Se spomniš govora zloktorja Forbesa?«

»Ne.«

»Rekel je, da obstajajo ljudje, ki drugim lezejo v rit.«

»To si rekel ti.«

»Ja, že, ampak na podlagi Forbesovih izkušenj. V bistvu sem samo nadgradil zadevo, resnica pa je ta, da stvar le ni tako nedolžna.«

»Kaj pa potem je?«

»Po prelomu so nastali mnogi tuneli, svetlikanja, nevihralni zasuki. Če bi kdo znal izkoristiti prijaznost ljudi, če bi znal upravljati z modro in rdečo bolečino, bi lahko … poglej jo, kako je prišla vprašat za mnenje, kakšno zadnjico ima. To bi mnogi izkoristili … lahko bi ji presekali življenjski ciklus, se pravi … usodo, in ji pobrali plazmo,« so Watsonu gorele oči.

»Ja, in, kaj bi bilo potem?«

»Punca bi se ločila od svojega življenja, postala bi vodljiva, na koncu pa bi pristala na reklamnem plakatu, kamor bi se ujelo tudi njeno življenje … govorim metaforično, a pri tej dami sem zaznal, da se ji hoče nekdo prikupiti … zato pa naju je prišla vpraša, kako je videt. Če jo ima kdo rad, potem mu ne bo pomembno, kako je videti, temveč, kaj ima v sebi.«

»Potem pa se ji opraviči in reči, da je šlo za nesporazum.«

»Gospodična, lahko vam dam nasvet, kako se izogniti temu, kar se vam dogaja?«

»Ah?!«

»Postopoma si zgradite navidezno škatlo in iz nje počasi izločajte misli, ki vam dajejo potuho.«

»Res?«

»Potem se bodo reči začele spreminjati same od sebe.«

»Oh, hvala.«

Ni imela pojma, o čem je govoril zlomkar Watson.


24. Skafander ti pokaže pot do globin

Hana se je pravkar vrnila v vilo. Bila je utrujena kot na morski gladini zleknjeno večerno sonce, ki se poslavlja. Pravzaprav sta bili utrujeni njeni hemisfêri. Delovali sta kot prazni bateriji, a ni ju bilo mogoče vzeti ven in zamenjati. Hana pa se je vendarle prisilila, da bo nadaljevala z uživanjem, pa čeprav je čutila, da ni bila na pravi poti, niti ni imela pravih kopalk za kaj takega. Ob tem se je spomnila ideje, ki se ji je v mislih pojavljala kot zadnja alternativa. Poiskala si bo zavetje in tam našla svoj mir. Ali pa odkrila nov svet. Misli je hotela potopiti pod vodno gladino.

Stopila je v dnevno sobo, od koder se je videl Mesečev zaliv, a takrat je zaslišala pisk.

Prihajal je iz telefona in ni se tresel kot se tresejo klici iz Belleorse. Bilo je od prijateljice Galije, s katero je izgubila stik – po lastni krivdi.

Hana je pritisnila – predvajaj.


Kregala te bom, ker nisi razmišljala tako, kot bi morala. Od kdaj pa sem jaz tvoje središče sveta? Moral bi biti kakšen fant. Tako moraš razmišljati, kajti prijateljice so samo prijateljice, in ko jih res potrebuješ, jih nikdar ni v bližini. Moj nasvet, ki sem ga dobro preizkusila na naši Geozlomiji, poleg tega pa je bil tudi zapisan v Uradnem listu Geozlomije je, da so prijatelji povsem neuporabni. Zapomni si to in upam, da se boš lepo imela s fantom, s katerim si na počitnicah. Jaz pa ostajam vedno pripravljena ti pomagati. Galija.


Tega skoraj ni verjela, a tale kritika je Hani izredno prijala. Če je odštela vse Dabadolove nesrečne poglede, je že dolgo ni kdo kritično premeril in v njeno posodo življenja vlil vsaj nekaj človeške zagrizenosti, se pravi, Galija ji je dala možnost, da po človeško razmisli o sebi in svojih pripetljajih.

Hana se je ne, da bi karkoli razmišljala, odpravila proti Pirankaranu.

Ulice so bile nabite s počitnikarji, njene misli pa zelo drzne.

Nenadoma se je ustavila pred trgovino, saj ji je v oči padel strašno zanimiv – skafander. Bil je narejen za ženske. Seveda ni bil profesionalen, pač pa bolj modni kroj.

Hana je vstopila.


Prodajalec je ni prepoznal, ali pa je preprosto ni smel prepoznati. Stara poslovna modrost.

»Želite, gospodična?«

»Koliko pa prenese tale moder skafander?«

»Koliko prenese,« se je zasmejal. »Koliko česa, gospodična? Če ga boste oblekli vi, potem ne bo veliko prenesel, sicer pa vam je kot usojen. Imeli smo še en moški model, a ga je pred nekaj urami nekdo kupil. Skafander je bil v paru. Morda vaš fant?«

»Jaz nimam fanta … čeprav je res, da sem z nekom na počitnicah. A, če bi on karkoli vzel, bi vzel skafander za na ulico.«

»Ga boste vseeno preizkusili?«

»No, če je edini, potem ga niti ne bi … všeč mi je, pa ga bom kar kupila.«

»Zaradi mene. Me zanima, kakšni ste v njem. Sicer ne bom mogel drugim strankam pripovedovati, kako fino se naš skafander poda taki zvezdnici, kot ste vi … pa ne zamerite, da sem vas spomnil na to.« Kako vljudno, si je mislila Hana. Zaradi teh besed je sklenila, da mu bo ugodila. Šla je v kabino in čez pet, deset, petnajst minut, prišla ven.

Take obmorske trgovinice so imele zelo različen pretok strank. Ker so ljudje na počitnicah, ali kot turisti, na morje hodili v skupinah, jih je bilo pogosto vse polno, pogosto pa nikjer nikogar.

Preden je Hana stopila v kabino, je bilo tisto drugo, ko pa je stopila ven, pa to, prvo …

Hana je naletela na prizor, ki bi se ga navaden človek, nevajen odrskih scen preprosto – prestrašil. Pred njo je stalo osem fantov, vsi so imeli na glavi maske za podvodno potapljanje. Ko so zagledali Hano, je skozi njihove cevi prišel zavit in zatohel zvok:

»HANNNNA ZZZZZZBRESSSSSKVAR.«

Hana ni imela pojma, kdo bi lahko bili.

Ko pa so slekli maske, jih je takoj prepoznala. Bili so njeni sošolci iz osnovne šole.

»Hana, kaj pa ti počneš v skafandru?« so bili polni oči.

»Na počitnicah sem,« je dahnila Hana in se jim rahlo nasmehnila.

Eden od njih, najbrž Slon, se ji je približal in dejal:

»Če pa imaš tákole zapeljivo večerno obleko na sebi, se pa lahko gremo potapljat. Kajne?«

Hana je obstala.

Z naslednjim stavkom se mu je pridružil Sadjež:

»Ti, Hana, tvoj avtogram je zelo težko dobiti Če se mi podpišeš na nago rit, te bom potopil do koralnega grebena.«

Naslednji je bil Golem: »Hana, ti si res zvezda. A veš, da so rekli, da je včeraj mestni števec zvezd pokazal, da tvoji plakati vodijo v celi Celeji?«

Hana, ki je sproščeno poslušala mnenja fantov, se je ob tem zadnjem izreku besed streznila: »Kaj si rekel?«

»Da vodiš pred Karizyjem.«

»Kom?«

»Mišo Karizy Celeia Center, največji center v Celeji je bil danes odprt. Ko je Mišo zvedel, da njegovi plakati niso najštevilčnejši, se je spravil na nekega zlomkarja, ki je baje kriv.«

»Od kod toliko mojih plakatov?« je zardevala Hana.

»Ne vem. Jih že lepijo gor.«

»Kdo?«

»Kdo? Tvoji agentje.«

»Rompi,« je dahnila Hana in uživanje je šlo pod vodo. Če je torej premislila … bi morala – v vodo tudi ona. Hja, zakaj pa ne. Čas ji bo hitreje minil ... če fantje obvladajo ... morda pa bo v svoji potopljeni podobi ugledala svetlejšo plat sebe in se ne bo tako obremenjevala z … rečmi.


»Zlokej. Zraven sem.«

Navdušeni kriki fantov so nevarno ogrozili stekla v prodajalni, a so zdržala.


Pol ure kasneje so fantje, Hana Zbreskvar, in nekaj radovednih opazovalcev stali na plaži. Obrazi Haninih sošolcev so se nekoliko skremžili, ko so njihovi pogledi pristali na prepolnih plažah območja Pirankaran.

»Kaj bomo, Slon?«

»Nimam pojma. Od kod toliko ljudi?«

»Počitnice so, Sadjež.«

»Moramo najti prosto mesto.«

Med žgočimi telesi se je nenadoma pojavila praznina. Sošolci so stekli na plažo, Hana pa jim je sledila. Povsem se je vživela, skafander ji je lepo pristajal.

»Bo šlo, Hana?«

»Jaz sem zlokul.«

Hana je poizkusila, česar še ni nikdar poizkusila. Potopiti se v neznano. Glavo je dala pod gladino, enkrat, dvakrat. Videla je Slonove noge. Pa trikrat, štirikrat. Pojavile so se noge Zajca, Ježa, Miškona, Lovca, Samuraja, in spet Slonovi žabji kraki. Hani je bilo všeč. Potopila se je petkrat, šestkrat, nevarno se je približala popolnemu užitku. Zdaj je zamahnila in odneslo jo je med alge. Občutek je bil skoraj filmski.


Potopila se je še malo globlje in zdaj je čutila, da lahko tudi ona pozabi na vse skupaj. Plavala je pod gladino. Hana si je predstavljala – kako fino bo, ko bom Dabadolu vse tole povedala, gotovo bo potem verjel, da nisem samo slavna neumna pogodbenica, ki dela za agencijo kakor oni želijo … pokazala mu bom, da znam tudi zamahniti, gotovo se bo vest razširila, ni še bilo rečí, ki se ne bi … tako je razmišljala. Spet noge … bilo je zabavno, bila je brez skrbi, saj so jo varovali njeni sošolci, gotovo vsi s potapljaškim izpitom. No, zdaj se je potopil … Zajec … pocukala ga je za roko in … NI BIL ZAJEC. Hana se je ustrašila. Pred njo je, brez maske, brez plavutk, in celo brez šminke zaplavala – ženska. Bila je mlada, lepa, črna, kot bitje iz pripovedk, ki so jih ji v otroštvu pripovedovali starši, brez da bi se kasneje oprijeli njene kariere.

Ženska, se pravi dekle, ji je pomahalo. V tem trenutku pa sta se poleg nje pojavili še dve dekleti. Bili sta prav tako brez maske, šminke, z dolgimi lasmi, ki so se v vodnih vrtincih zvijali kot dvomljivi koščki usode. Hana je bila kar malo prestrašena. Kam so šli sošolci in kam … a ji dekleta kaj hočejo?

Ena od deklet jo je narahlo pocukala za roko, da je bilo videti, kot bi ji hotela nekaj sporočiti. Očitno so jo prepoznale, a niso bile videti navdušene. Prej se ji je zdelo, da jo na nekaj opozarjajo. Hana je imela namen izplavati na površino, potem pa je na srčni strani ene izmed dekletovih oblek naletela na našitek, ki ji je prikoval pogled. Na majhnem nalepki se je bleščal napis – MeetAMORforEVER. Meet amor for ever?!?

Hano je napis popolnoma zmedel. Bila je tako pretresena, da je še kar buljila vanj – vanjo – v prsi dekleta. A, kot da bi imel napis bleščeč algalni učinek, se ji je vtisnil v spomin vsaj za tako dolgo, da ga je videla še, ko so dekleta že odplavala.

Kakor dolgo je že držal kisik – uro, dve uri, Hana je potrebovala zrak. Počutila se je zelo čudno. Naredila je pirueto, da bi zaslutila, kam mora zaplavati, da ne bi koga zadela, v tistem pa se je zgodilo ravno to. Nekoga je – zadela.

Bila je tako presenečena, da je v vodi izgovorila njegovo ime. »Dabadol!!!«


Ta ji ni ostal dolžan. Iz njegovih ust, ki so se prej oklepale dihalne cevi, je v mehurčkasti izvedbi prišel kratek – blub Hana blub.

Kako je mogoče, da ga je našla zdaj, ko ga vendar ni iskala … kje je vendar bil … kje je stopil v vodo in kdaj? Preteklo je nekaj neskončno kratkih stotink, v katere pa je bil vpet neskončno dolgo predor. Hana in Dabadol sta sredi alg zrla eden v drugega. V tem hipu se je prelom popolnoma ustavil.


25. Sošolci doživijo novo izdajo Dabadola

Nad Pirankarnom se je že dvigoval večer. Hana ZBRESKVAR je naletela na prazno plažo. Še njenih sošolcev ni bilo več na spregled. Na sebi je še vedno nosila skafander, v sebi pa spomin na čudno in nenavadno srečanje, najprej s tremi ženskami, potem pa še – z Dabadolom. Njena smer je bila očitno že vnaprej določena – v vilo bo morala iti, potrebovala je srečanje z bazo. Ko je spet pomislila na Dabadola, se ji je v mislih zasukalo tisto pismo. Nekaj si bo morala izmisliti, da bo Dabadolu razložila, zakaj ga je šla vleč iz nabiralnika.


Komaj je prišla v vilo, so jo spet napadli občutki – kaj, če se vse ponovi? Slutila je, da se bo tako zgodilo, končalo pa, da bo Dabadol spet izginil. Le kam je prej odplaval ji ni bilo jasno.

Hana bi najbrž cel večer glodala to vprašanje, če je ne bi presenetila nova, sveža scena. Pred vrati vile so stali oni. Njeni sošolci, vseh osem, le da so bili tokrat precej spremenjeni – v drugem stanju, bolj natančno bi jih opisal kakšen drug pisatelj. Bili so brez potapljaških oblek, pa tudi sicer se ji je dozdevalo, da niso bili popolnoma pri ta pravi.


»Hana Zbreskvar, končno,« je spregovoril glas, najbrž glas iz mehurčkov v zraku, ki so od sošolcev prihajali z algaholično hitrostjo.

Hana jih je premerila s pogledi. Slon, Sadjež, Zajc, Jež, Miškon, Lovec, Samuraj in Golem. Bili so rahlo alga-karkoli-zirani. Nekaj je morala reči:

»Kar naprej,« je dejala in odrinila vrata. Osem sošolcev do jutra, najbrž niso imeli kje prespati, vsaj taki ne. Bila je vljudna, konec koncev so jo peljali na potapljanje.


»Hana, nismo si mislili, da boš uspela tako na široko,« je začel Slon, ki je bil vedno prvi v vsem, česar se je lotil.

Hana si je mislila. Najraje ne bi.

»Hana, kako lepo te je spet videti … taka zvezdnica … saj vsa siješ,« je dodal Sadjež. Sadjež je bil neuspeli poizkus – kako sina spraviti na Akademijo za znanost in tehnologijo, in je pristal takole, na večnih počitnicah. Vsaj protizakonito ni bilo.

»Hana, zdaj, ko vemo, koga smo spoznali, nam ni žal, da se nismo nikdar norčevali iz tebe.«

Ko še nisem pela, sem bila čudna punca s preveliko frizuro in strganimi oblačili. Vsakdo se je kdaj ponorčeval iz mene.

Sošolci so vstopili za Hano, ki jim je na široko podržala vsa tri vrata, dokler niso končali v dnevni sobi.

Bili so videti smešni, leni, pa tudi za živce parat. A bili so vsaj bolj komunikativni od Dabadola, in tudi zaradi tega jih je povabila noter.

Fantje se niso niti preveč razgledali. Popadali so po stolih in začeli vohljati, če je kje kaj hrane.

Hana je pomislila, da bi bilo najprej bolje, če …

V vili je obstajal en megahladilnik, ki ga je dala Bellerosa preko svojih agentov napolniti. Če jim je prej odprla vsa vrata, zdaj ne bi bilo škode niti, če bi jim še ta. Hladilnik je bil na drsna vrata, ki so belo škatlo objela, notri pa je bilo prostora za dva.

»Hana je mega.«

»Hana je zvezda. Hollywoodske mandoline se lahko zakopljejo v pesek v Atacami.«

»Butec, ni Atakama. Atack Come je.«

»Bučman, tisto je toaster.«

»Ampak, Hana nam bo nekaj zapela,« je slišala.

Zapela?

To pa ji že ni bilo všeč. Izrekli so nekaj, kar ... bi lahko bilo zanjo zelo … nevarno.

Če bi jim zapela, bi morala postati Hana z odra. Zdaj pa je bila vendar na počitnicah. Niti slučajno ni hotela postati Hana z odra.

A še sanjalo se ji ni, da prava vprašanja šele prihajajo. In tega je sprožil ravno Ježek, fant ki célo osnovno šolo ni imel pravega stika s puncami. Očitno ja algahol nanj deloval kot odprt tunel.

»Hej, Hana. Nekaj zelo pomembnega te še nismo vprašali.«

»Ja?«

»Kdo je tvoj fant?«

Hano je oblil hladen pot. Fant, kako fant. Kako so zdaj prišli do tega?

»Ne vem, kako mislite, saj jaz nimam …«

»Po zakonu moraš z nekom na počitnice …«

Jasno, skoraj bi pozabila na Dabadola.

»Res sem z nekom tu, toda komaj govori in komaj se spozna na kopalke, se pravi … sploh nima pojma o njih.«

»A, dej nehaj. Tepčka brez olike si dobila? V kateri agenciji pa so ti ga dodelili? Državni ali zasebni?«

Bi jim zaupala? Pravzaprav, zakaj pa ne. Saj je Bellerosa spadala med največje agencije v sLOVEniji.

»Bila sem pri Agnes Lupini. A kajne, da jo poznate?«

Fantje so se spogledali. Očitno za Agnes Lupino, žensko, ki je spravila na morje že kar nekaj slavnih parov, še slišali niso.

Sprememba téme ji ni šla.

»Pa te kaj osvaja?«

»Kaj, kdo?«

»Tvoj fant.«

»Počakajte malo, ni moj fant.«

Poskusila je še enkrat spremeniti témo.

Če jo bodo zdaj vrtali, potem se ji lahko zgodi, da bo morala razlagati stvari, ki jih o Dabadolu sploh ne ve. Lahko bi rekla kaj, kar … vedela je zgolj to, da ji je medvedka na njeni školjki postavil nazaj na rit. Sicer tega še ni preverila, a najbrž ga je … ampak, razmišljati o Dabadolu, kako njenega medvedka … toliko čustev naenkrat …

Hana je zajela zrak in občutila, kako so se ji pljuča začela spreminjati v odrsko izvedbo. Končno se je sama na široko ponudila in kdo ve, morda se je s tem tudi presegala. Se, pravi, čas, da postane prava ženska, naj bi potrkal na njen – tunel.

»Vam lahko kaj zapojem?« je dahnila in sošolci so obstali kot okameneli.

»Hana bo pela?«

»Hana, mega!«

»Kateri komad?«

»Lahko vam jih zapojem več,« je dejala in si mislila – do jutra vam bom pela, samo, če me ne boste spominjali …

»Oho, Hana bo pela!«

Zdaj se je morala pripraviti, in ker je bila ženska, je bila sijajna priložnost, da v kopalnici porabi več kot pol ure. Zlomijalno!!!

Čez uro in pol je bila pripravljena.

Sošolci so se posedli po terasi, ograji, med rože, vsepovsod.

Hana je stopila na mizo, tako, da je bila višja od okna nad vrati. Nekoliko je bilo vse skupaj majavo, a tako ali tako je imela nekega dne namen plezati na celejsko Skalno steno. Obstala je na vrhu mize. Občutki so bili zelo podobni tistim na odru. Pravzaprav se niso veliko razlikovali od njih.


V hodniku se je lepo videla ura, ki je kazala deset. Zdaj pa bo videla … bila je nervozna ... ljudje sploh niso vedeli, kako je, če imaš samo eno pogodbo in še v tisti o umetniškem ustvarjanju, ni ne duha ne sluha. Jasno je bilo, da je bila sužnja formalnega kosa papirja. Poleg tega ji je znanec odsvetoval prepevati komercialne pesmi izven odrov, v kolikor ne bi šlo za zares nujne primere. Ta znanec seveda ni bil Rompi, ne samo Rompi, še bolj bi se njena agencija STARRIVA razbesnela nad njo, če bi izvedela da poje njihove pesmi v kakršenkoli dobrodelni namen. O tem, da ne bi smela prepevati svojih lastnih, na srečo ni bilo nikjer zapisano – ali da sploh ne bi smela peti.


O, yeahe,

Jaz sem mala zvezda, zvezda na nebu …

ko se tam premikam, vse drugo zanikam …

ou je ou je, kdo me kdo me kdo me lahk premaga,

uo ou kdo me, kdo me?


Njeni kolegi so začeli noreti. Drugih gostov še ni bilo in ker jima je z Dabadolom agencija Bellerosa dodelila samostojno hišo, tudi niso nikogar motili. Hana se je vživela in pela in pela …

A ni pomislila, da bi lahko njeno petje privedlo do kakršnekoli nevarnosti, ali da bi kakšno nevarnost celo privabilo. A zgodilo se je natanko to.


Zabavo je zmotil glas.

»Hana ZBRESKVAR!!!« je šlo skozi gost obmorski zrak, da je Hano zajel občutek plime, kot bi potonila in začutila je kako ji telo ovija tunel iz samih kapljic potu … za njo je stal Dabadol.


Hana je spustila mikrofon in s pogledom obstala na tistem, kar je imel v rokah. Očitno je bil v vili že pred njo in s stene strgal uro. Ta je, jasno, nehala šteti čas. Dabadol je uro pridržal pred Haninimi očmi, torej jo je moral dvigniti.

Hana kar ni mogla verjeti. Zajela je zrak, da bi mu povedala svoje … a ni mogla … nekaj jo je zdržalo … Dabadol pa je še kar držal uro.

Ob tem so se aktivirali njeni sošolci, vseh osem, kot bi se zbudila hobotnica.

»Hej, Hana, a to je tisti butec?«

»Daj, Hana, a ga premlatimo?«

Dabadol se kljub grožnjam ni premaknil.

Vsekakor Hanini sošolci niso bili videti, kot da ne bi zmogli koga premikastiti. Po učinku spogledljive tekočine so bili več kot pripravni za kaj takega.


Hana se je morala odločiti – bo odločna, ali ne? Dabadol jo je vrgel s tira, povsem se je že vživela v petje, morda bi ji celo uspelo misliti na počitnice in uživati – doslej ji še ni uspelo – od zdaj naprej pa je bilo sploh jasno, da ji tudi nikdar NE BO!!! Morala se je odločiti. Saj so bili še drugi fantje, in Agnes iz Belleorse ji je že dala predlog … ja, tako je, odločiti se … kako je že dejal nek geozlomist? Če reči pometeš pod preprogo, se pravi, če enačbo skrajšaš, če počistiš vse spremenljivke, potem izgubiš vse rešitve in nikdar več ti ne bo nič jasno. V tem stilu je iz Hane prišel glas:


»Pustite ga!!!«


Hanini sošolci so ga občutili kot neprijetne, zakonsko utemeljene vibracije, Hani pa se je zdelo, da je odkrila novo vrsto valovanja, ki so lahko odkriješ samo v sebi. Očitno pa je to valovanje delovalo tudi na Dabadola, bolje rečeno, učinkovalo je tako, kot je Dabadol učinkoval nase tudi brez Hanine prisotnosti. Kar izginil je. Hani sicer ni bilo jasno, ali so ga odnesli njeni valovi, ali je odkorakal sam. Odšel je proti morju. Sošolci so še poskušali rešiti predstavo:

»A, ej, Hana, kaj bi še enkrat zapela ta prvo pesem?«

»Tiho, Jež. Mislim, da je Hana v tistem stanju.«

»Kakem stanju?«

»Tistem, v katerega pridejo ženske, ko začnejo oscilirati.«

»Bedak, tisto je, kadar imajo … ovinek.«

»Ni ovinek … reče se, kadar se jim spremeni pogled na tunele.«

»Kaj praviš, Slon? Si nor? Hana je pevka, umetnica, zanjo zakoni ne veljajo.«

»Če je ravnokar dejala, da je zakon – zakon.«

»KAJ je želela?«

»Da gremo?«

»Potem pa pejdimo, me zanima, kako terenci vlečejo navzdol.«

Njeni sošolci so v obliki poklapanih vitezov odpeljali svoje štiri velike terence, da je z njimi zavzdihnila cesta.


Hana ni videla natanko, kam je odšel Dabadol, a zdaj tudi ni smela misliti na to. Še nekaj besed, pa bi jo popolnoma zlomil. Vrgla se je v svojo sobo in si pokrila glavo z blazino, na kateri so se, kot bi se izgubili, pasli morski konjički.


Ni vedela, da je bil Dabadol na smrt jezen nanjo, ona pa … zdaj njeni hemisfêri nista več delali … prišel je trenutek, ko bi se lahko popolnoma izklopila.


26. Z ženo hodita ločeno na počitnice – kaj ima ta človek za povedat?

Tak izklop, kot ga je doživela Hana, je v tem trenutku očitno krožil po svetu, Hanino valovanje pa je delovalo še na nekoga drugega, torej vsaj še na eno bitje, ki se mu kljub zlomkarskim sposobnostim ni moglo izogniti.

Na plaži v Balencii, ki jo je počasi že napadel mrak, je sredi valov lebdel Ornesti Trubrar. Njegovi načrti, da bi s kolegom Watsonom odkrila novo vrsto alg in poskusila izdelati prenosnik ali vsaj kakšno ogledalo za ljudi, seveda vse z namenom, da bi si lahko ogledovali svojo duhovnost, so očitno popadali v plimo.

Trubar je sicer upal, da jih bo oseka ponovno oživila, a Watsonova teorija o ritih in ceveh, ki naj bi se kot metafizika vlekle iz njih, je bila precej bolj verjetna. Torej je bilo potrebno delati na tem.

Kljub temu pa se zlomkar Ornesti Trubar se v tem trenutku z njo ni preveč ukvarjal. Watsona je poslal na počitek v posteljo, iskanje teorije o ritih in pa strokovna ocena o njih, so ga očitno precej utrudile.

Zlomkar Ornesti Trubar si je torej sam privoščil večerno kopanje. Plaval je proti odprtem morju, torej je že prečkal linijo, o kateri so znanstveniki, predvsem tisti, ki so zbežali v Meet'a morfozo dejali, da je ni dobro prečkati sam. Zlomkar Trubar pa je v tem trenutku pozabil na vse poprelomne teorije. V mislih mu je kipelo nekaj povsem drugega. Spominjal se je trenutkov iz preteklosti, ki so bili zanj zelo pomembni.

Plaval je in plaval in imel občutek, da za namišljeno linijo horizonta res obstaja drug svet, drug čas, in tudi drugi ljudje. Nekaj oči ga je pred pol ure še videlo, zdaj pa je morje postalo čisto in noben Trubar, Prešern ali Cankar, mu ni več podarjal svojega imena.


A oči, ki bi po naključju še imele kaj početi tako daleč od plaže, bi se lahko prepričale, da so se na zlomkarja Trubarja spravile veliko bolj pomembne reči, kot je zgolj zlomkarski naziv ali pa vse, kar je bilo povezano z njim.

Na mestu, kjer se je ustavil, je iz morja gledala velika čer lepih oblik, kot bi šlo za voljo vetra in valov, da so jo tako oblikovali. Trubar je sedel nanjo, tako, da je bil do pasu v vodi, telo pa mu je skupaj z mislimi štrlelo ven.

Nič in še enkrat nič – je bilo tisto, kar je videl. A ničla, ki po njegovim le ni mogla kar tako obstajati, saj človek vendar ne more misliti na nič, se je počasi izoblikovala v majhno piko.

Trubar je postal pozoren, in kmalu je bilo jasno, da je iz smeri plaže proti njemu plaval nekdo ali nekaj. Čez kakšne pol ure se je napovedal čas, ko bi se na nebu nad vsemi večjimi mesti, ki so imeli dovoljenje Svetovnega združenja geozlomistov za čisto nebo, morale pojaviti reklame. Za deset minut, potem pa bi spet ugasnile, in bi jih lahko ljudje naslednjič prebrali šele v jutranjem časopisu.

In, če bi ga ta mala pika zasula z vprašanji, kaj počenja na skoraj odprtem morju, bi tako imel izgovor, ki bi bil popolnoma na mestu – šel je gledat reklame.

Trubarjeve oči, ki so se že popolnoma predale opazovanju bližajočega predmeta, so postajale z vsakim trenutkom bolj in bolj zaprepadene, bolj začudene, bolj nestrpne. Prizor, ki se je pred njim vse bolj večal, je bil v rubriki – posebne priložnosti – opisan v ponudbah največjih počitniških hotelov na svetu.


Zlomkar Trubar si je še enkrat natančno in vse bolj jasno ogledoval tisto, kar je plavalo k njemu. Na srebrnem pladnju, ki je pol metra nad morsko gladino potoval k njemu, je ležal telefon. Ni bil mobilni, temveč sobni, z vilicami, kumarico in lulčkom. Iz pladnja pa je v vodo vodila vitka, ženska roka, ki se je nad gladino izoblikovala v telo mlade ženske. Ko jo je Trubar povsem po pomoti s pogledam zadel v prsi, se je tam zasvetil napis – Meet Amor For Ever.

»Živijo,« je zaklicala hotelska telefononoska. Trubar je vedel, da gre za zadevo višjih razsežnosti. Pogladil si je lase, se izprsil in odzdravil. »Živijo, kako ste?«

»Sem Dolores. Telefon sem vam prinesla. Klicala je vaša žena. Ker vas in bilo v sobi, je naročila telefononosno službo. Poleg je številka, prosila je, če jo pokličete nazaj. Seveda gre račun na stroške hotela,« je oddrdralo dekle, ki je bila kot kaže odlična plavalka. Z eno roko je preplavala skoraj tristo metrov.

»Izvolite,« je dejala in ponudila Trubarju popolnoma nov telefon.


Vse tisto, pred čemer se je hotel skriti, se v Bellerosi potuhniti, si privoščiti počitnice z Watsonom, vse to je bilo zdaj videti kot norost. Nihče na tem svetu namreč ni vedel, kaj je Trubarja v resnici mučilo. Zrl je v telefon, medtem pa je telefononoska še vedno brcala vodo pod sabo, da je lahko ostajala na površini. Sesti ni imela kam, a je očitno obvladala.

»Gospod zlomkar, vaša žena. Zelo dolgo ne morem čakati, mudi se mi k naslednji stranki.«

Trubar pa nič. Še kar je zrl v kumarico na vilicah, po kratkem premisleku pa je vendarle dejal:

»Odnesite tole nazaj, jaz plačam vso škodo.«


Pogled, ki je pretrgal plavalkin nežen nasmeh, je Trubarja prestrašil, a od svoje odločitve ni odstopil. »Resno mislim. S tem klicem ne bo nič.«

»Je ne boste poklicali nazaj?« je skoraj jezno dahnila plavalka.

»Res ne.«

Trenutek je obvisel v zraku, potem pa je plavalka dejala: »Dala sem vam možnost – če vas bodo ob odhodu domov to vprašali, jim prosim, povejte, da vam je Dolores priplavala telefon skoraj na odprto morje.«

»Ne skrbite, Dolores,« je skoraj veselo dahnil Trubar, a dobil tudi odgovor.

»Nemogoče, eni se trudijo, potem pa …« je jezno, bolj sama sebi dahnila plavalka Dolores in že obrnila proti plaži.

Potem pa je še enkrat več obledela nad gladino. »Gospod zlomkar. To sicer ni moja stvar in me tudi popolnoma nič ne zanima, a vseeno … sem članica skupine Meet Amor For Ever. Čisto enostavno me zanima – zakaj je nočete poklicati?«

Zlomkarja Trubarja za napadla obrazna rdečica. Drznila se ga je vprašati nekaj tako osebnega … pa ji ni zameril … saj ni hotela nič slabega – torej, lahko bi ji odgovoril, da bo mir – v imenu morskih ježkov.

»Takole je – z ženo se ne razumeva najbolje, ločeno hodiva na počitnice,« je zdrdral. Dolores je prikimala, potem pa odplavala.





ALGAMIX LUPINA

27. Dabadolu se od jeze trese brada, Agnes pa je vzhičena nad hekerji

Odplavala pa je tudi Hana. Spala je. Vrnila se je v čas, ko še ni bila slavna. V mislih je videla vse tiste ljudi, ki so takrat stali pod odrom in ji skušali nekaj dopovedati, nekaj globokega. S sanjami se je približevala odgovoru na to globino, vendar nikdar ni povsem padla vanjo. Tokrat pa tudi ne, saj jo je, pa čeprav je bila ura zelo pozna, zdramil telefon. Skočila je h kumari in se oglasila.

»Hana.«

»Lupina.«

»Ne, to je vila. Ne prodajamo lupin.«

»Agnes Lupina.«

»O, živjo, gospa Agnes!«

Hana je bila presenečena, ura je bila toliko, da na Bellerosi niti pad razno ne bi mogel nihče več niti čistiti tal.

»Sem vas prestrašila, Hana? Hotela sem se samo prepričati, če je vse v redu. Če se dobro počutite. V službi smo imeli danes tako naporen dan, da mi od tam ni uspelo. Kličem od doma. Povejte mi, kako je z njim? Je problematičen?«

»Kdo?«

»Vaš tandem, saj veste … Dabadol.«

Hano je v tem obšla slutnja. Pred oči so ji prišli razni odgovori, tudi taki, povsem neprimerni.

»Danes sva se šla potapljat.«

»Potapljat? Z njim?«

»Ja, v Port Ankaran.«

»Hana,« se je slišalo, kako je na drugi strani Agnes zajela sapo (slišati je bilo, da bo potrebovala gasilni aparat za dihanje) in jasno je bilo, da je imela na umu nekaj velikega.

»Veste, da pišem karakteristike in ocene ljudi, ki jih potem računalniški sistem opredelijo. Razveselim se vsakih podatkov, ki so točni. Res, kakšen se vam zdi Dabadol? Če morate udariti po njem, potem udarite.« Zdaj je zavzdihnila še Hana, kar je za Agnes pomenilo, da lahko nadaljuje.

»Ja, sem si kar prav mislila, da vam še do sape ne pusti. Veste, od doma kličem, ker sem danes nekaj izvedela in to iz zelo zanesljivega vira. Vam ja Dabadol kdaj omenil karkoli o ljudeh, ki so ga vzgojili? Nikdar, vem. In vam tudi ni mogel. Tu pride zdaj na vrsto zanesljivi vir. Sama sem šla preiskat vse uradne evidence in nazadnje ugotovila, da v vsej sLOVEnski zgodovini priimka Kalimero sploh ni zaznati. Še celo alge, ki so ostale od panonskega morja, in ki jih potem vnesemo v mrežo, tega ne vedo. Lahko vam svetujem, da se pazite tega fanta. Obstajala bi namreč verjetnost, da sodeluje z onimi iz – Meet'a morfoze.«

Hano je zadušilo. Na kavču v dnevni sobi je še vedno ležalo pismo. Zlomka!

»Gospa Agnes …«

»Ja, ljubica?«

»Mislite, da je član znanstvenikov iz …«

»Popolnoma tako. Hana – kadarkoli si lahko premislite. Z vami smo vsi na Bellerosi. Človek, ki mi je vse to zaupal, je tako zanesljiv … da gre samo še za stotinke … lahko se vam zgodi karkoli. Ta Dabadol je hitre jeze, lahko vas bi celo udaril ali storil še kaj drugega …«

Hana se je spomnila ne tako oddaljenih trenutkov z balkona, ko ji je iz objema iztrgal stegno … res … morda pa je bilo res … pa na nobeno zlomastično vprašanje ni hotel odgovoriti.

»Agnes … ali lahko …«

»Samo dahnite – DA.«

Hana je zajela zrak, se zatresla in njen balonček z besedico DA v prsih je že vzletel. Preko lulčka bi še tega večera pristal v Bellerosi, a se je v zadnjem trenutku zaletel v –

Lulček je Hani padel v akvarij. Stal je pred njo – ne lulček, pač pa Dabadol.

Dabadol ni rekel besedice. V rokah je držal odprto pismo.

»Si ga ti brala?« je dejal z nizkim glasom, kot bi se ga držala zamrznjena reka.

Hana se je prestrašila. Dabadol je stal pred njo – ni imela kam. Besede Agnes Lupine so delovale nanjo. Umaknila se je nazaj. Če bo napadena … pa naj usoda odloči. Sklenila je, da se ne bo branila. Nak.

Toda Dabadol je stopil bliže.

Brada se mu je tresla, Hani je zrl v oči, a kot bi bilo vse v njem zaprto ni izrekel niti ene besede.

Nato pa je začel nenadoma trgati pisemsko ovojnico in jo tudi popolnoma raztrgal. Koščki so pred Hano popadali na tla in ji zasuli stopala.

»Rad bi ti povedal samo to, da je tvoja kariera gnila in pa tudi to, da bom raziskal, kdo naju je spravil skupaj. Od vseh fantov v sLOVEniji sem te moral dobiti ravno jaz. Zlobeda!«

Hana je dobila pogum. Bila je sicer razočarana, niti poštene klofute ni prejela, da bi lahko dramatizirala naprej …

»Računalnik v Bellerosi naju je izračunal.«

Pričakovala je, da jo bo morda napadel, udaril, ker si je drznila oporekati.

»Nora si, HANA ZBRESKVAR. Nora!!! Računalnike vodijo, samo nikdar ne bi znali izračunati takega nesmisla in uničiti življenja enemu študenti, ki si tega gotovo ni želel.«

»Uničiti življenja, ali iti z mano na počitnice?«

»A, zdaj se boš pa norčevala iz moje usode? Veš, kaj ZBRESKVARJEVA, pokvarjena si kot vse estradne umetnice, le, da si ti pokvarjena tudi na počitnicah.«

»Ni tako kot misliš,« je dejala.

»Kaj ni tako?«

»Nisem sama hotela v to. Usoda je bila pač taka.«

»Kaj me briga, zdaj je prepozno. Z menoj je konec. Grem, ZBRESKVARJEVA, grem. Se bom pač izpisal iz Geozlomije. Upam, da se ne vidiva nikdar več in povej ljudem na Bellerosi, da naj si drugič kupijo drugačne računalnike, če so morda res preko njih dobili take nesmisle,« je oddrdral Dabadol in po svoji ustaljeni navadi izginil.

Hana je globoko zavzdihnila, pa ne zato, da bi se rešila, pač pa, ker mu ni vsega zaupala. Z jezo je potegnila kumaro iz vode in jo položil na vilice, ob tem pa je lulček še enkrat zazvonil. Pižmuka presneta …


»Halo?«

»Hana. Tu Agnes. Nekaj vam moram povedati. Dobila sem dovoljenje.«

»Prosim?«

»Dovoljenje. Računalnik vam bo dal še enkrat računati par. Potrebujem samo dokaz, da je bil dosedanji izračun napaka in, ko vam določijo kogarkoli, potem lahko greste, in se celo šteje, da ste počitnice opravili. Lahko pa jih ponovite na naše stroške, kjerkoli na svetu, če bi tako želeli.«

»Zlokej,« je dahnila Hana in prvič v življenju ni razumela tega sveta.

Odšla je sobo v za goste, da bi si nekoliko osvežila spomin, tam pa jo je čakalo presenečenje. V njej so kot topovska falanga spali njeni sošolci.


Mislila je, da so se že odpeljali, kako vendar …


28. Agnes je šokirana

Očitno je ta večer deloval na vse prebivalce, ki so imeli skupno ali vsaj podobno usodo. V pisarni v Bellerosi je zjutraj Agnes Lupina prehitela Harmonijo Balkon, kar je bilo prvič sploh. A imela je zelo resen vzrok.

Skuhala je kavo, pometla pisarno in pripravila vse za veliki dan. Danes so se namreč napovedali ljudje iz Digitalge, računalniškega podjetja, ki je izdeloval programe za mešanja parov.

Agnes se jih je razveselila. »Fantje, kar naprej. Prišli ste mi spremenit življenje.«

»Gospa, mi se ukvarjamo samo z računalniki,« je dejal mršav fant z očali, ki je bil podoben računalniškemu vezju.


Njegova kolega sta napravila podoben vtis. Bila sta visoka, eden je bil podoben grafični kartici, drugi pečici za peko zgoščenk. Vse skupaj je bilo videti skrajno strokovno, bela koža na fantovih obrazih pa je celo alge modričarke napravile, kot bi se pravkar vrnile z dolgoletnih počitnic – bila je bela kot jogurt na pravkar ugasli jutranji reklami.

»Kaj boste spili, algačino kavo z belimi algami?«

»Jaz bi en kapučino,« je dejal prvi fant, druga dva sta se odločila za nič. Očitno je bila to navada, da se ni zdelo, da samo pijejo kavo.

Agnes je morala skuhati kapučino, bila je predprelomna pijača, redko kdo ga je še naročal, v osamljeni sestavi pa ni bil kaj drugačen od kave z belimi algami. V bistvu je šlo za isto reč.

»Takoj bom, si boste kar malo ogledali zadeve?«

Ta dolgi fant se je stegnil prek mize, da je v pogled ujel računalnik. Nato je strokovno vprašal:

»Kje pa je v bistvu težava, gospa?«

»Gospodična. Pare ne meša prav.«

Fantje so se spogledali in v Agnes poslali mali alarm, a ko se je eden izmed njih spet obrnil k njej, se je pomirila: »Gospa, ali ste povezani s centralnim svetovnim AAA – alga-algoritem-alkimist-om?«

»Ja, saj drugače ne bi pridobili koncesije za agenturo.«

»Odlično. In kaj pravite, konkretno, da je bilo narobe?«

»Pred nekaj dnevi je računalnik izračunal nenavaden … nenaraven par. Par se je … ni bil lep za oči.«

»Pa je bil računalnik povezan z vsemi strežniki?«

»Prosim?«

»Če se je prikazalo kakšno opozorilo, da gre za »omejeni obseg«?«

»Ne …«

Fantje so se spogledali.


»Gospa, vaš računalnik je očitno povsem pravilno deloval.«

»Ja, že,« je stopila Agens. »Ampak, danes bi rada dala izračunat nov par.«

»Kdo pa v vašem podjetju piše karakteristike ljudi?«

»Jaz.«

»S katerim programom pa jih vnašate na strežnik?«

»Z vašim ALGAMIXOM.«

»Pa so kdaj kakšni problemi?«

»Nikoli nikakršnih. Razen to, da sem ga morala nekaj polomiti, kajti pred dnevi, kot sem že omenila, je izračunal nenavaden par. Imen raje ne bi omenjala.«


»Ja, saj jih ne smete, gospa, ker vaše stranke varuje Zakon o varstvu osebnih podatkov. Pa tudi mi nosimo NAMEFILTRE na uhljih, predvsem kadar hodimo po agencijah, za vsak slučaj.«

»Gospodična. Namefiltre?«

»Če slišimo kakšno ime, ga filter, preden pripotuje do hemisfêralnega trakta, posrka in takrat zaslišimo … jaz imam nastavljeno muziko od HANE ZBRESKVAR, da mi zamoti misli,« je razložil visok fant in se nekoliko izprsil. Sam sem si nastavil.«

»Am … torej … mi lahko naredite tako, da računalnik izračuna nov par?«

»Ja, samo, potrebujemo potrdilo.«

»Potrdilo,« je debelo pogledala Agens. »Kakšno potrdilo?«

»Potrdilo o opravljenih počitnicah. Da sta jih tista dva, ki sta na počitnice odšla, že končala.«

»Aha …« Aganes je zakuhala.

»V bistvu sem se s šefom … spi še … dogovorila za drugačen postopek. Tista dva, ki sta na počitnicah, sta popolnoma zgrešen par. Vrnila se bosta in šele potem bom lahko napisala potrdilo, da se nista ujela in tako dalje. Poseben pravilnik mi to omogoča. Šef pa je predlagal, da vseeno še enkrat damo izračunat par, kajti …. PIIIIIISK pa res ne more biti na počitnicah s PIIIIIISKOM.«


»Aha, Piiisk s Piskom,« je ponovil visok fant. Če prav razumem, želite, da zagotovimo, da v strežnik pošljemo opozorilo, da mešamo par, ki je še na počitnicah, torej, da sprostimo druge povezave … druge PIIIISKE na ti dve liniji.«

»Samo na eno.«

»Na katero pa?«

»Na prvi PIIISK.«

»Žal, gospa …«

»Gospodična.«

»Gospodična, za nekaj takega pa bomo res potrebovali ime in priimek.«

»Pa vam ga lahko kar povem.«

»Ja, samo potrdilo vašega šefa potrebujem, potem pa lahko začnem.«

»Vam ga lahko dam kasneje, saj so kamere zabeležile, da sem vam res jaz rekla.«


»Prav. Bi kar povedali ime prvega PIIIISKA?«

»Ja, to pa res ni težko. Dabadol KALIMERO.«

Vsi trije fantje so se vzravnali in prikimali.

»Zlokej, mu bomo dali računati novo punco.«

»Oh, zlomastično,« je z občutki popolne zmage dahnila Agnes in se začenjala počutiti čedalje bolj pomembno.

»Me potrebujete tu?«

»Pravzaprav ne.«

»Potem grem pa pogledat, kaj počne tisti kapučino.«


Agnes je poklicala šefa in mu vse razložila.

»Ja, dobro, zaupam v vaše sposobnosti. Vesel sem, Agnes, da delate z dušo in srcem. Vidim, da vam je zelo pomembno, da skrbite za dobro počutje naših parov. Ponosen sem na vas.«

»Hvala šef.«

»Še nekaj Agnes.«

»Ja?«

»Morda ne bi bilo slabo, ko bo ura nekoliko bolj normalna, da pokličete Hano ZBRESKVAR, in ji poveste, da ste dali Dabadolu računat novo dekle, tako, da bo prosta. Da bo vedela, da je postopek začel teči.«

»Z veseljem, šef.«


... te telefonske žice so kot tuneli


»Imam ga,« je dahnila Mimi in potegnila ključ od Geozlomije iz trave. Močno si je oddahnila. Če bi ga izgubila, bi jo oče zelo grdo pogledal, storil pa ji ne bi nič. A Mimi so ubijali predvsem pogledi. In vedno se ji je zgodilo, da je prišla v položaj, ko so se nanjo lepile scene in v njej drezale v njen smisel za ukrepanje.

Mimi se je ustavila pred zarjavelo telefonsko govorilnico pred Celeia parkom. Teh govorilnic je bilo po parku mnogo in ker so bile vse enako in lepo zarjavele, se jih je čez čas prijel vzdevek – počitniške govorilnice, saj so ljudje, ki niso želeli, da jih kdo moti, iz njih klicali prijatelje ali par na morje.

Stala je torej pred eno izmed njih in prav nič ni bila kriva, če se je iz nje lepo slišal pogovor. Tenke šipe so delovale kot opna, ki je oddajala besede.


»Ja, po teh telefonskih žicah čutim, da nekaj ni v redu – te zlomkaste žičke vplivajo na tunele ljudi …«


Mimi se je prestavila v temo. V govorilnici je bila ženska, nad parkom pa se je nekaj čudno mešalo in zrak v njem je bil zelo čuden – imel je vonj po valovih. Mimi je poslušala, nekaj ji je namreč govorilo, da pred njo poteka zelo pomemben pogovor.


… in kdo je novi tandem?


In res je bil. Daleč stran je Hana ZBRESKVAR dvignila lulčka:

»O, pozdravljeni, Agnes.«

»Hana!!! NOVICO IMAM!«


Malo prej smo imeli sestanek v vrhunski zasedbi. Vam povem, kaj se je zgodilo? Tako sem vznemirjena, da te bom kar tikala, čutim, da je tole ženski pogovor ena na ena. Hana, ne bo ti treba dokončati teh počitnic, lahko boš šla še na ene. URADNO.«

»Res? Kako pa to?,« je dahnila Hana

»Torej, si vesela?«

»Ne vem … zakaj pa ste se tako odločili?«

»Imeli smo sestanek s šefom in drugimi predstavniki podjetij, ki prav tako mešajo pare. Dali smo računat nov tandem zate.«

»Je to dokončno?«

»Ja. Ni poti nazaj. Bellrosa ve kaj dela. Saj nisi JEZNA Hana?«

»Malo sem RES utrujena od Dabadola.«

»Tako se govori!!! Še premehko si se izrazila, mnogo premehko. Zdaj ga ne smeš več omenjati. Dabadol proč,« se je iz Bellerose slišal Agnesin krohot.

»Ja, saj vem.«

»Ti naročim taksi?«

»Bom še malo počakala, pa sporočim.«

»No, kakorkoli že, vse je nared in ko boš tudi ti, mi seveda sporoči. Zelo sem srečna, da si se končno odločila tako, kot se morajo odločiti vse prave karieristke. Sem pa spoznala tudi, da si kot počitniška Hana povem drugačna kot odrska Hana. Ampak meni se zdiš kot odrska Hana precej bolj sposobna. Lepo se imej in uživaj. Baj.«

»Zlobaj.«

Hana je postavila kumarico nazaj na vilice. Glavo je imela čisto polno.

Naslednje jutro so se začele reči povezovati v namišljene tunele. Za tiste, ki so se prejšnji večer priključili na triskijeve tunele, pa je bilo vse majavo.


… trije moški, ne triski


Za mizo v Mlečnem soku so sedeli trije moški. Bili so algaholizirani. Najprej se je predramil Gašper Dvotunelnik.

Pred njim je stalo dekle. Ko si je Dvotunelnika bolje ogledala, je povezala:

»Zloktor Dvotunelnik, včeraj vas je nekdo iskal na Geozlomiji,« je povedalo dekle, ki je streglo pijače.

»Aha, hvala.«

»Tule je sporočilo.«

»Aha, bom prebral.«

Zloktor Dvotunelnik je prebral sporočilo, a že v naslednjem trenutku izginil iz lokala. Samo nekaj trenutkov kasneje je luč novega jutra ugledal Mišo Karizy, se oprl na kozarec za triski in dahnil: »Kam pa je odšel najin kolega? Riky, a spiš?«

Iz množice kozarcev se je dvignila še ena glava. Riky Karizy je odprl oči in … kje je Gašper?«

»Najbrž je odšel.«

»Nekaj je obljubil. A ni?«

»Ja, je. Rekel sem mu, da naj uredi tisto, potem pa naju bo poklical.«


… nekdo pa ustvarja tunele iz žic!!!


Zloktor Dvotunelnik je z glavo, polno misli zajadral v park, napolnjen z meglo in oddrsel mimo kipa Vinta Ostrigarja. Tam je stala še ena zarjavela telefonska govorilnica.

Dvotunelnik se je skrivaj splazil vanjo, kot da bi bil telefonirati zločin. Potem pa je iz žepa vzel izvijač in začel ustvarjati.

Čez petnajst minut ga je megla varovala pred tem, da ga ne bi kdo videl, kako s telefonsko žico teče proti Geolzomiji. Mesto ga je nato pogoltnilo in jutro o njem ni vedelo ničesar več.


… da se potem vse skrije v Lupini?


Edina oseba, ki je imela to jutro možgane napete še bolj kot Gašper Dvotunelnik, je bila Agnes Lupina. Stala je pred vrati svoje pisarne in čakala. Čet nekaj trenutkov je iz nje prišel fant z očali.

»Ste uredili?«

»Ja,« je dahnil mladenič, si popravil očala, zaprl torbo in vprašal: »Kam pa lahko pošljemo račun?«

»Na Belleroso, seveda, hvala. A melje?«

»Ja, do devetih naj bi že izračunal nov par za Hano ZBRESKVAR.«

»O, mega. Vas lahko pokličem, če bo kaj narobe?«

»Ne more biti, mi smo zelo zanesljiva firma.«

»Prav.«

Agnes je bila srečna. Toda, čakali so jo opravki. Hitro je skočila k telefonu in zavrtela številko, ki jo je znala na pamet.

»Halo?«

Na drugi strani se je oglasil šefov glas. »Prosim?«

»Tu Agnes.«

»Ja, Agnes?«

»Nekaj vam moram povedati.«

»Kaj pa?«

»Računalnik bo gotov ob devetih.«

»Ob devetih. Kaj pa?«

»Ker ste mi zadnjič rekli, da lahko sama delujem po svoji presoji, sem presodila, da … da Hana ni srečna na morju.«

»In?«

»Dobili bomo dvojni tandem.«

»Pa bo brez posledic?«

»Ja, šef, ni šlo drugače …«

»Agnes!!!«

»Ja, šef?«

»Ste pomislili na vse udeležence?«

»Ja, šef.«

»Kako pa veste, da Hana ni bila srečna?«

»Vedno, kadar sem se z njo pogovarjala po telefonu, so se modričarke barvale v belo. Telefonska žica je vtaknjena v isto vtičnico kot njihov osvežilec. Mislim, da modričarke vedo, kaj delajo.«

»No, da ne bo celotno delo in presoja odvisno samo od njih. Male flekice v tem primeru ne bi nosile kaj dosti odgovornosti.«

»Saj vem, šef. Torej niste jezni.«

»Je bila Hana popolnoma zadovoljna s takim rezultatom … kaj pa novi tandem, kdo je?«

»Računalnik še melje.«

»Sporočite mi, ko bo.«

»Boste še dolgo na počitnicah, šef?«

»Do konca meeskenda. Poskrbite, da bo vse v redu in, da ne bo nezadovoljnih strank.«

»Ja, šef.«

»Adijo, Agnes.«

Agnes je bila tako navdušena, ker je šef ni živo pojedel, da je skoraj ponorela od vzhičenosti.

Kako bo zdaj čakala celo uro, da se bo strežnik naložil in Dabadolu izbral novo dekle in HANA BO PROSTA!!! Kaj naj počne?

Ni ji bilo potrebno dolgo čakati, kajti pisk iz zvočnika jo je popolnoma presenetil. Izračun je bil gotov.

Agnes je skočila k monitorju in prebrala rezultat, bila je v deliriju. Njen obraz je preplavila scena, ki se je pogosto odvijala v njenem avtomatu za navadno vodo, kjer so alge modričarke uprizarjale razne barvne kombinacije. Tokrat z Agnesinimi vzorci niso mogle tekmovati;

Agnes je v naslednjem trenutku omahnila v korito z novo rastlino, ki na srečo ni bila mesojeda. V njeni pisarni je vse utihnilo, le na monitorju je utripal napis, ki jo je tako zmedel. Čezenj se je vlekla zelenkasta rešitev šokantnega izračuna.


Novi tandem Dabadola KALIMERA je Hana ZBRESKVAR.





HUMANISTIČNI ZAKON

29. Lahko prelom povzroči, da nekdo izgine?

Nagubana odeja apartmaja v Špangleški Balencii je kazala, da je tega dne nekdo na hitro vstal.

Njegovo geozlomalno ime je bilo Ruben Watson. Skočil je po stopnicah in obstal v avli hotela Holly-Balencia. Pred njim so ljudje tekali sem in tja, mimo njihovih zmedenih gibov pa je skozi le te videl prizor, ki bi ga utegnil zanimati. Tam sta dva moška, očitno sta bila iz obalne straže, vodila miren pogovor z dekletom, ki je bila po vsej verjetnosti telefononoska. Watson je napel uhlje.


»In pravite, da ste mu nesli telefuon?«

»Na morje, ja.«

»In kako ste ga videli?«

»Klicala je njegova žena, pa sem pogledala, kje je. Potem sem se razgledala po morju, in tam je plaval.«

»In potem ste plavali k njemu?«

»Ja.«

»Ste imeli kakšen pouseben razlog?«

»Žena je prosila, če jo lahko pokliče nazaj.«

»Je bilo nujno?«

»Prosila je, če ga lahko poiščem.«

»In vi ste šli kar na odprto mourje?«

»Ja, ampak jaz sem telefononoska.«

»Da prinesete telefoun na plažo ali v loukal?«

»Tudi v vodo.«

»Pa ne na odprto mourje?«

»Samo tristo metrov sem plavala.«

»To je že območje obalne straže. Lahkou bi se vam kaj zgodilo.«

»Hotela sem pomagati.«


»Imate fanta, Dolores?«

»Zakaj me to sprašujete?«

»Imam razloge, povejte. Morate odgovoriti na vsa vprašanja. Pred dvema urama je izginil človek, vi pa ne bi odgovarjali? Tako vendar ne gre. Imate fanta?«

Zlomkar Watson je opazil, kako je postalo dekletu neugodno. Pristopil je bliže. Moška iz obalne straže sta ga opazila, a sta nadaljevala. Očitno se jima ni zdel dovolj moteč. Sta pa spremenila temo.

»Dobro, Dolores. Povejte mi, kaj ste natanko videli? Morava vas opozoriti, da odgovarjate po pravici, ker ste bili zadnja oseba, ki ste zlomkarja Ornestija Trubarja videli nad vodno gladino.«

Watson je opazil, kako se je dekle začelo tresti. »Videla sem rdečkasto svetlobo.«

»Kje natančno?«

»Nad morjem. Zabliskalo se je in zasvetilo, potem pa je svetlobo posrkalo v nekakšno cev, kot bi jo nekdo hotel.«

»Nekdo houtel? Povejte mi, Dolores La Mia, ali jemljete kakšna zdravila?«

»Ne.«

»Kaj študirate?«

»Turizmologijo.«

»Torej trdite, da ste nad morjem, v času, ko je zlomkar izginil, opazili rdečo svetlobo, ki je izginila v cevi?«

»Ja.«

»Je to vaša zadnja izjava? Če bo prišlo do katastrofe … ta izjava gre naprej. Če ste kakorkoli povezani z izginotjem, vas čaka postoupek. Še enkrat pa mi povejte, ali imate fanta?«

Dekle se je spet zatreslo.

Ni mogel čakati. Ruben Watson je stopil naprej. Moška sta zdaj postala bolj pozorna.

»Pozdravljeni. Sem Ruben Aurelius Watson, a kratko, »Grobi – RAW« iz Scotland Castla. Kaj se je zgodilo?«

»Ste vi policist?«

»Detektiv geozlomist. Mi lahko poveste, zakaj zadržujete dekle?«

»Pred dvema urama je izginil moški ...«

»Da, bil je moj prijatelj, skupaj sva v Balencii. Slišal sem, da ste izpraševali gospodično.«

»Ja, bila je zadnja, ki …«

»… ga je videla nad vodo.«

»Punca trdi, da je videla …«

»Vem. Rdečo svetlobo. Ne bojte se, tudi jaz sem jo videl.«

Moška sta se spogledala.

»Nam lahko to potrdite?«

»Lahko vam napišem znanstveno disertacijo, lahko pa vama rdečo svetlobo narišem na rit.«


Moška sta zaprepadena odnehala in odšla. Dolores La Mia je bila vidno pretresena. A Watson je imel zanjo pripravljene besede, s katerimi jo je pomiril.


»Lahko mi zaupaš. Vseeno pa potrebujem nekaj podatkov, ki bi mi lahko zelo pomagali. Povej mi torej, Dolores, s kakšnimi besedami je Ornesti Trubar rekel, da ne bo vrnil klica svoji ženi?«

»Nobene želje ni pokazal, da bi govoril z njo,« je vidno olajšana odgovorila Dolores.

»Kljub temu, da si priplavala do njega s telefonom na pladnju? Saj si vendar preplavala več kot tristo metrov.«

»Ja, videti je bil zaskrbljen.«

»Ham, očitno le nisem tako dobro poznal kolego Trubarja, kot sem mislil. V pozitivnem smislu, seveda.«

Zlomakrju Watsonu se je približal natakar:

»Oprostite, vi ste zlomkar Watson, kajne? Zelo poznan znanstvenik?«

»Prej zastrt.«

»Ali je gospod zlomkar Trubar … ga je tista rdeča svetloba… ubila?«

»Mislim, da obstaja še en zlomkar, ki bi to moral vedeti. Rdeča svetloba je napoved bližajoče se nevihre, nevihre velikega preloma. Prelom se še ni povsem umiril.«

»Zlomkar Watson?«

»A?«

»A je Trubar … mrtev?«

»Zelo dvomim. Ne bi se dal kar tako izbrisati s hemisfêre. Mislim pa, da je šel celo nekaj iskat.«


… še malo skalne police za oddih


Beseda iskati je bila zelo iskana v tem poznem popoldnevu. Uporabiti jo je hitela tudi Hana ZBRESKVAR, ki si je v tem trenutku utirala pot na skalno polico nad Mesečevim zalivom. Toda na Dabadola zdaj ni mislila, hotela si je izbiti iz glave vse, zaradi česar je sploh prišlo do srečanja z njim.

Zaprla je oči in v misli so ji stopila vrata na Bellerosi.


Potem sta se ji hemisfêri začeli vrteti in spomnila se je vseh besed izpred štirih dni. Si že zbral kraj? Mislil sem, da ga boš ti. Pirankaran. Briga me, samo da bom lahko delal za faks.

Hana je po nekaj trenutkih odprla oči. Zaliv, ki bi moral sprejemati nežne večerne žarke, je žarel v rdeči svetlobi.

HANA ja začutila nujo. Stopila je na rob police, zaprla oči in v mislih poiskala enega izmed svoji besedil, ki ga ni nikdar zapela.


Jaz, na križišču stojim, ommmmm-o …

svetijo mi luči skoz telo ooooouooo …

letijo mi besede na uho ouooooooo …

in potem spet zamižim, aja oooooo …


Ujeta sem v predal sveta ao ao …

kjer čas mojih želja ne pozna,

želim naprej a se le talim,

kajti moja sreča je kos mesa a a a …


Mi cevke male,

srkajo življenje,

za čisti izdih,

potrebujem dovoljenje,


In moje srce,

delovno vizo,

za korak naprej,

čisto analizo,


Se ne bojim immmm immmmm …

ker rada še živim …

aham aham, a ko nekega dne vas zapustim …

tvojo številko zavrtim aimmmmmm …


Let's go,

let's go,

let's go …


Zaliv pod Hano je postajal vse bolj oddaljen, Hana je z mislimi plavala daleč stran. Zdaj je bila tisto, kar si je potihoma želela biti. Prava HANA ZBRESKVAR. Taka, ne-odrska.

Nebo se je skrčilo, preplavila ga je rdečina, potem pa je iz nje, kot bi šlo za eksplozijo, izbruhnila modrina in prekrila celotno obzorje.


30. Humanistični zakon je pa res vrag, če ga moraš kdaj dobesedno ročno uporabiti!

Nedaleč stran pa nekdo sploh ni vedel, da je bil pred nekaj urami izračunan na novo. Dabadol Kalimero se je sprehajal po pirankaranskih ulicah in iskal smisel življenja, morda celo smisel velikega preloma. Mrak ulic, ki je bil v nasprotju z močnim soncem zelo skrivnosten, mu je lajšal pogled.


Dabadol se je ustavil pred izložbo, v kateri je prejšnji dan kupil skafander. Za sabo je v trenutku opazil vrtinec – kot bi se na nebu združili dve cevki, rdeča in modra, in potem izginili. Zgodilo se je hitro, a se je vseeno obrnil. Nebo je bilo spet čisto. Obrnil se je nazaj k izložbi, vzel korak, mislil stopiti, tedaj pa – bum! Nekdo mu je stopil na pot. Prišlo je do manjšega trčenja, a ravno dovolj velikega, da se je Dabadol z nosom zaril v mehak papir. Na njem je bila Hana.

»Pazi kod hodiš,« je dahnil fant, ki je Hano nosil čez vrat tako, da je komaj lahko premikal noge. Ko je že odšel, je Dabadol opazil, da mu Hana na hrbtni strani visi ravno tako, kot je fant hodil, s hrbtom proti občinstvu. Čeprav ga to ni nikdar zanimalo, pa se je vseeno spraševal, ali ima to kak pomen. Zakaj je bila Hana na nekaterih plakatih s hrbtom obrnjena proti oboževalcem. Morda je šlo za dvojno osebnost?


Bilo mu je vseeno in sklenil je, da se s takimi rečmi ne bo obremenjeval. Kmalu je prišel do cerkve, in ni vedel, kaj bi. Morda bi mu lahko uspelo celo dočakati konec počitnic, dobiti potrebno potrdilo in nadaljevati študij. Po treh dneh vse skupaj le ni kazalo na tako katastrofo, kot se je obetala na začetku. Če bosta s Hano hodila vsak po svoje in, če bo spal na balkonu, v kopalnici ali na strehi, bo še šlo. Dabadol se je ustavil ob kamniti ograji.

Zapekla ga je dlan. Pogledal jo je in zazdelo se mu je, da se nekaj približuje. Ni se zmotil.

Vêliki prelom je lastnost življenja, da ljudi, s katerimi si v šoli preživljal čas, zapelje v prihodnost do ponovnega srečanja z njimi. Ta lastnost je bila na počitnicah očitno zelo izpostavljena.

Za njim sta obstala dva sošolca iz osnovne šole. Oba sta imela poleg sebe še spremljevalki, kakršni bi si želelo 99 odstotkov vseh fantov. Vitki, brezhibni, napudrani, brezhibni, napudrani in vitki.

»Uh, ni tole mogoče Dabador?«

»Dabadol,« je popravil Dabadol.

Dabadol je takoj prepoznal Sireno Veličkar. Bila je tesno prižeta k Manfredu Tesli, fantu, ki ga je rado treslo zaradi punc, punce pa zaradi njega. Rezultat je bila punca, ki se je najmanj pustila cukati za lase.

Drugi je bil John McEnroe, suh fant iz hribovske vasice, ki je na vsak način poskušal postati mestni fant. Uspelo mu je toliko, kolikor se je nanj obešala Pamela Operašou iz mesta. Oba sta si dala spremeniti ime že v osnovni šoli. John McEnroe je bil prej Janek Kolutek, Pamela Operašou pa Snebka Polpetnik.

Dabadol se ni nasmehnil, kot bi se vsak normalen geozlomist. Slutil je, da se mu bliža val vprašanj. Manfred je stisnil svojo Sireno k sebi in stopil bliže k Dabadolu, John McEnroe se je temu odpovedal.

»Nikjer ne vidim tvoje punce,« je hlastnil Manfred in potisnil SIRENO korak naprej, da bi pokazal svoj ulov. Dabadol ni premaknil pogleda z Manfreda.

»No, nam je ne boš predstavi? Moja Sirena pa McEnrojeva Pamela že komaj čakata malo ženskega klepeta. Kje je tvoja boljša počitniška polovica?« je dahnil John in se potrudil, da bi poudaril besedo boljša.


Dabadol je stal na mestu in si s kotičkom oči ogledal Pamelo. Očitno je bilo, da sta si Manfred in John našla dekleti, ki sta ju navduševala s svojimi vitkimi iztočnicami. Kamorkoli sta ju lahko potisnila, vsak pogled bi se prijel na njiju. Dabadol je iz geozlomalnih opomb vedel, da gre za POPULFANATIK efekt. Nekateri fantje so imeli punce samo za to, da so jih potiskali predse z namenom ujeti poglede drugih ljudi in s tem tržiti njihovo dobro mnenje o njih in sebi. Dabadol je za te efekte vedel, saj so jim na Geozlomiji predstavljali karakterje, ki niso imeli lastnega jaza.

»Kje je tvoja bejba?« je dahnil John in siknil z jezikom. Dabadol je sam pri sebi upal le eno: da se s kakšnega vogala ne bi pojavila Hana in izjavila, da je njegova … ne, to bi bilo preveč. Ne bi prenesel, da bi Hana, pa čeprav samo za hip, postala njegova … punc … a vseeno je potreboval odgovor.

John in Manfred sta se spogledala, Dabadol je slutil, kaj bosta storila.

»Aja, pa ne hodita skupaj? A se vidi od tu? Res bi jo rada spoznala z Johnyjem, a ne Johny?«

»Ja, pa jasno. A jo poznava?«

»Ne, gotovo je ne poznata,« je dahnil Dabadol. In zdaj je prišlo tisto.

»A je ona IVANKA iz osmega B?« je dahnil Manfred in se dokaj ne-počitniško nasmehnil. Njegova Sirena je nasmeh dobesedno prekopirala.

»No, daj no, a je Ivanka?« je ponovil John McEnroe.

»Ni Ivanka.« Ivanke, za katero je vedel, da živi v Emoni in opravlja pošteno delo, ni hotel namakati v iste počitnice kot jih je preživljal on.

»Nisem z Ivanko.«

Dabadol je v osnovni šoli pri domači nalogo nekajkrat pomagal Ivanki Stržen. Razmere doma ji niso nikdar dopuščale, da bi se zmogla učiti. Čeprav Ivanka za nič od tega ni bila kriva, pa so se vseeno vsi norčevali iz nje. Od velikega preloma dalje pa je ni nihče več videl. Sklepali so, da dela kje v kakšnem lokalu kot natakarica.

»No, Dabadol Kalimero. Nam ne boš predstavil IVANKE? A je njena postava še vedno tako … zanimiva?«


Dabadol je vedel, kaj je Manfred s tem mislil. Ivanka je s seboj nosila nekoliko več materiala in zanimivo, da ravno materialistom tak material ni bil všeč. Materialisti so si izbirali vitka dekleta, kar je ostalo, pa naj bi na počitnice odpeljali geozlomisti in drugi anti-frajerji.

Vse bi še šlo in vse bi se lahko končalo tako, da bi Dabadol potrdil Ivankino ime in imel bi mir. A zgodilo se je nekaj, česar ne bi pričakoval niti sluteč geozlomist.

John McEnroe je iz hlač, skozi katere je bil napeljan močan usnjen pas, potegnjen kakšni kravi z jermena, izvlekel bleščeč mobilni telefon.

»Hej, Pamela, a misliš, da že imajo uradne ure na agenciji …«

»Dej, sem« se je vmešal Manfreda, izpulil telefon Johnu iz rok in vtipkal.

»Celeskana? A bi lahko dobil … a sej si ti, Bengalc? A spiš? Ne? Kaj ste že spil jutranji triski? Mi lahk' neki poveš … dej, a poznaš ono Agnes iz Bellerose? Mi lahka poveš … ona po navadi ve vse … pa me zanima … Dabadol je moral prekiniti tole reč:

»Povedal vam bom, s kom sem.«

Manfred je prekinil. »Čakaj sekundo, Bengalc.«

»Nisem z IVANKO,« je ponovil Dabadol.

»No, potem pa le povej, čakamo.«

»Lolita Calimero.«

»Kdo?«

»Lolita Calimero iz Mehike.«


»Ni Ivanka? Oh, kakšna smola. Pa se mi je zdela primerna zate. Saj vem, gotovo si izbral kakšno s še večjo … kako bi rekel ... hemisfêro …«

Dabadol sicer ni imel pojma, ali je Manfred s tem mislil obseg zadnjice ali trebuha, a ga ni smelo ganiti.

»No, Dabadol, tole pa ni več pošteno. To lahko razumem samo tako, da se sramuješ svoje punce.«

Dabadol je hotel nekaj reči, a je v tem trenutku zagledal, kako so se za Manfredovim hrbtom bližali še trije fantje s svojimi vitkimi dekleti, za njim pa še gruča parov, in vsi si bili namenjeni k kamnitemu zidu. Dabadol ni imel kam!!!

Edina izbira bi bila v tem trenutku SMRT. Kar sploh ne bi bilo slabo. Poleteti v prepad in končati v morskem kraljestvu.

Manfred se je široko nasmehnil, ko je videl, kaj se dogaja, Dabadol pa je začutil suha usta in potne roke. »Ojla, prijatelji, a ste vedeli, kdo je danes z nami?«

»Dabadol Kalimero na počitnicah!!!« je sekalo po vse bolj vročem pirankaranskem zraku. Še bolj vroče se je obetalo.

Skupina bivših Dabadolovih sošolcev je dosegla peterico in vsi so na svoj način pozdravili Dabadola.

»Hoj, lejga, Kalimero, a se je tvoja punca že zvalila …«

Oglasil se je Manfred: »Lejga Toni, Dabadol pravi, da plava in da ni IVANKA.«

»Ni IVANKA. Potem pa je Dabadol napredoval, kajne, Dabadol?« je s polnimi hlapi ust dahnil TONI, pridružili so me mu še PILE, MILE, DŽONI, MARJASC, PERGI, DAMIS, in ga trepljali, ter spraševali, če res ni IVANKA. Njihove punce so ostale v senci dogodka in se hihitale. Dabadol jih je videl, čeprav jih ni hôtel. Vse so bile vitke, umetno zažgane. Ob tem pogledu ga je nekaj prešlo. Nekaj, kar ga je zbodlo še bolj, kot zamaskirano zbadanje njegovih bivših sošolcev. Vse punce skupaj + njihove TEVE idolke niso bile vse skupaj tako očarljive kot … pa saj ni mogel verjeti, da bi prišel na tako misel. Niso bile tako očarljive kot – sta se mu hemisfêri zmešali ali kaj – tako očarljive kot Hana.

»Fantje, dajmo, trikrat HURA za Dabadola in še trikrat za IVANKO,« je dejal PILE, ki je naravnost užival, kadar je lahko s svojim dekletom moril druge fante, kajti nihče ni imel punce s tako vitkimi nogami in zagorelo poltjo … in tako pentljasto prepletenima hemisfêrama.

»HURAAAAAAA!!!«

»HURAAAAAA!!!«


Dabadol se je ob HURAJIH tresel kor mokra čivava.

Po končanih HURAJIH je Manfred izdahnil naslednje: »Darujmo drobiž za Dabadola, da bo lahko IVANKI kupil nove kopalke. Punca je gotovo zgoraj brez, zato se skriva! No, gremo,« je pomežiknil SIRENI. Ta se je smehljala kot pisana pavica. »Aja, samo … ko ne vemo, kakšno številko nosi … ahkmm ... Dabadol, koliko že nosi IVANKA?«

Najprej HURAJI, zdaj še številka IVANKINIH obsegov. Dabadolu so se začeli nabirati vrtinčasti tresljaji v konici brade.

Stisnil je ustnice in dahnil, kot bi bil Manfred njegov zaupni prijatelj: »Res nisem na počitnicah z IVANKO.«

»A si sam?«

»Ne, nisem … ja, sam sem.«

Manfred se je najprej nasmehnil svojim kolegom, nato kljunil SIRENO, da je skoraj omedlela, pa se nagnil k Dabadolu. »No, povej, kaj naj IVANKI kupimo za kopanje? Koliko nosi?«

Dabadol je zajel zrak:

»Na počitnicah sem z LOLITO CALIMERO, lepotico iz GUADALAJARE,!« je dejal in globoko upal, da ga bodo pustili pri miru.

Najprej tišina, potem pa se je zaslišalo APOKALIPTIČNO krohotanje, da je zvonec na Pirankaranskem zvoniku komaj držal pozitivno ničlo.

»Jaz pa sem že mislila, da si se samo pretvarjal! Mislila sem, da sva midva skupaj na počitnicah, zdaj pa vidim, da imaš punco. Kdo je Lolita Calimero, tvoja žena?«

Krdelo se je obrnilo, Dabadol tudi. Sunkovit preobrat v zraku je vsem, vključno z Dabadolom zaprl usta (ne, ta jim je pustil odprte, zaprl jim je hemisfêre).

Za njimi je namreč stala HANA.


» Dabadol. Lahko bi mi povedal, a si čezoceansko poročen, ali kaj!!!«


»Hana,« je dahnil Dabadol. Hana je zrla vanj, iz oči so ji silile solze. Bila je videti – ja, neverjetno – bila je videti, kot bi jo omemba imena Lolita Calimero popolnoma zmedla.

»Kaj počneš tu?«

»Kaj počnem tu? Se spomniš? Skupaj sva na počitnicah!!!«

TRESK. Nekdo je padel po tleh. Presežena resničnost je na tla pokopala Johna McEnroja, saj si niti v sanjah ne bi predstavljal, da bi lahko Dabadol poznal Hano. Nihče se ni menil zanj. Niti Pamela. Pustili so ga ležati na tleh.

»A res, da sva? Samo ni mi jasno, zakaj,« je potegnila Hana. Bila je videti zelo razburjena, kot da jo zvezdniška blazina, ki ji je podpirala življenje, ne bi uspela obvarovati pred krhkimi živci.

»Ni ti jasno, zakaj? Računalnik na Bellerosi naju je izračunal,« je na videz bolj mirno dejal Dabadol, a v sebi je čutil, da se svet vrtinči in to ni najbolje vplivalo na njegov želodec.

»Česa ne poveš! Mislila sem, da so naju alge modričarke,« je iztisnila Hana. Njen glas je bil daleč od tistega na odru.

»No, saj je vseeno kdo izstavi račun …«

»Ne norčuj se! Zelo sem bila …« HANA je zajela ves zrak okoli sebe, vsaj tako bi bilo mogoče dokazati, da je ob tem še nekaj fantov in punc izgubilo stik s svojimi hemisfêrami in se pridružilo Johnu McEnroju, ki je z iztegnjenim jezikom ležal na tleh. »… vesela, ko sem izvedela, da študiraš geozlomijo, a vse te tri dni, mi nisi zaupal-niti-ene-same-reči,« je zadnjih pet besed izgovorila brez predsodkov.

»Ti pa si šla odpret moje pismo,« je dahnil Dabadol, njegov glas je komaj zavel v eter.


Hana se je morala močno potruditi, da bi naslednji stavek pripeljala skozi grlo:

»Nisem ga jaz, ampak sta ga skupaj Slon in Sadjež.«

»In kaj sta prebrala?«

»Ne vem, nisem hotela vedeti, ker je pismo tvoje. Kdo je ta Lolita Calimero? Je s tabo na počitnicah? Kje je?« je zadihana izpraševala Hana.

»Zakaj sprašuješ?«

»Ker po zakonu ne smeš z nikomer drugim na počitnice kot s tistim, ki ti ga izračuna Agencija.«

»Ha, to, da naju je izračunal tisti stvor v Bellerosi, je bila zgolj naključna napaka.«

»Misli si, Dabadol. Sicer bi tudi jaz rada vedela, kaj je bilo, a napaka ni bila. Ravno malo prej me je spet poklicala Agnes,« je v valu pomembnosti besed dihala Hana. Naslednji stavek pa je od nje sploh zahteval ekstremni napor.

»Še enkrat so mi dali računati par.«

»Oh, rešen sem. So ti izračunali kaj lepega, močnega in mišičastega, kot se za zvezdo estradne scene spodobi?« je z navideznim olajšanjem dahnil Dabadol, a prisegel bi, da je v sebi čutil nekaj – poprelomnega.

Fantje in punce, ki so še ostali pokonci, so začarani opazovali besedni zaklad med Hano in Dabadolom.

Hani so v brado silili tresljaji.

»Nisi slišal, kaj sem ti ravnokar rekla?«

»Da so ti dali računat novega fanta. Presunljivo. Kako mu je ime?«

Hana je s tako ostrim glasom zasekala ime, da je Pirankaran za hip postalo srhljivo mesto groze in ne več idilični kraj, kjer cveti turizem:

»Dabadol Kalimero.«


Dabadol je ostal brez kisika med oblačkoma.

John McEnroe se je zbudil, nekaj fantov in manekenk je še ležalo po tleh.

»Kaaaaaaaj?«

»Tudi mene je posekalo. A veš kaj, Dabadol, vseeno mi je! Vseeno,« je dahnila Hana.

Dabadolu se ob vsem tem sploh ni odvalil kamen s srca.

A ko je hotel Hano nekaj vprašati, je ta storila potezo, ki bi jo doslej lahko pričakoval le od sebe. Izginila je.


Kmalu so se na eni izmed pirankaranskih ulic videli samo še grivasti lasje, ki so plapolali za njo, potem pa so izginili tudi ti. Izza Dabadolovega hrbta se je zaslišalo momljanje. Obrnil se je.

»Hej, Dabadol, nismo vedeli, da si na počitnicah z dvema. A ona Lolita je še bolj vroča kot Hana ali je obratno?« Dabadol je že hotel stegniti jezik – da Hana ni vroča – a je v tistem spet začutil, kako je morje zažarelo. Vse bi lahko na zobe, vključno z onimi glistami, ki so še vedno medlele.

Dabadolu sta se hemisfêri začeli vrteti ločeno. Spoznal je, da zadnjih pol ure sploh ni gledal kod je hodil in zdaj je zagledal prizor, ki ga je sunkovito pritegnil, pa tega sploh ni naročil.

Na skalni polici kjer je zjutraj tako lepo razmišljal, je stala Hana. Res ni hotel za njo – ampak, kaj je počela sredi police, ki je bila njegova???

Sklenil je, da se ji bo približal tako, da ga ne bo opazila, Take je še ni videl, pa čeprav jo je poznal samo štiri dni, se mu je zdelo, da jo pozna že več kot … celo življenje. Je bilo zaradi počitnic, alg modričark, vpliva računalnika na Bellerosi, morda česa drugega?

Dabadol je stopil v senco grmovja in opazoval Hano. Bila je skoraj negibna, le njena značilna griva je plapolala v pirankaranskem vetru in iz nje ustvarjala toliko podob, da bi Hana zlahka delala reklamo tudi za kakšno srhljivko. V tem je zaprl oči, se pravi, neka sila mu je veke potegnila skupaj. Ko jih je spet odprl, je v dlani začutil, da ga je popadla bolečina.

Toda zdaj, zdaj ga je nekaj vleklo k sklani polici, kjer je dva dni lepo ustvarjal, se koncentriral in razmišljal o svoji nalogi za Geozlomijo. Hana ZBRESKVAR, estradna umetnica mu s svojimi gibe že ne bo onečastila njegovega priljubljenega kraja.

Stopil je iz sence in se ji približal. Hanini lasje ji niso dali slišati, saj so ji morali zelo šumeti okoli ušes. Dabadol je bil v naslednjem trenutku le dva metra od nje. kaj pa zdaj? Trenutek, ki je nastopil je bil strašansko dolg, nič kaj poljudnoznanstven in … čisto nič počitniški. Toda, Hana je z eno nogo stala na tako nevarnem mestu, da … Humanistični zakon je v členih 11, 12 in 13 določal, da je potrebno ljudi opozoriti, če stojijo na pragu življenja. Toda, to je bilo lahko mišljeno tudi drugače, kot v tem primeru, saj so počitnice s Hano na rob potisnile ravno njega. Zdaj pa je Hana stala na njegovi polici, na robu. Se je v tem trenutku zgodilo nekaj norega? Dabadola je zaskrbelo, da ne bi prekršil Humanističnega zakona in … kazni so bile hude … odvzem licence za študij …

»Hana …«

Velik šop grivastih las je naredil pirueto, da je počilo.

»Dabadol …«

Hanini lasje so se umirili na njenem hrbtu, kar je Dabadol začutil kot bobnenje vodnih tokov po velikem žlebu.

Trenutki so zahtevali dejanja. Hana je odprla usta, a obstala – Dabadol je odprl usta, a obstal, Hana izdihnila zrak, brez spremstva besed, Dabadol je počakal, da je šlo mimo – Hana je popravila zgrešen strel in dahnila kratek … »a« … Dabadol je šklepetal z zobmi, a noben zvok, ki je ob tem nastal ni bil podoben znani črki iz znanih abeced – Hana je skušala nadaljevati, uporabiti A, a ni šlo – Dabadol je dobil klofuto – veter, ki je pihal nad skalo, je Hanine lase zavil tako, da so z velikim sunkom poleteli na Dabadolov obraz, kar je ustvarilo »veliki plop« – Hana je skušala lase odmakniti, a so se kar nekako držali Dabadolovega obraza – Dabadol jih je skušal izpljuniti, a se Hane ni želel dotakniti, lahko bi ga osumili dotikanja slavnih delov znanih oseb. Nato je vajeti tako Haninega kot Dabadolovega življenja v svoje tunele in zračne poti prevzel veter, obrnil tok dogodkov, pa tudi tok smeri pihanja, in lase iz Dabadolovega obraza odpihnil proti sceni – se pravi, Hani. Ta je v tem trenutku izgubila nekaj, kar bi lahko bilo usodno bolj za Dabadola, kot samo zanjo. In je tudi bilo. Ravnotežje.

Lasje v vetru – bi bil najbolj zlomastičen odtis tega, kar se je v tem trenutku dogajalo nad Mesečevim zalivom. Hana ZBRESKVAR se najbrž ni pretvarjala, da je zaplapolala po zraku in to je vedel tudi Dabadol. Njeni lasje so izginili s scene.

»Dabadoooooool!!!«

Kolikor hitro je mogel, je Dabadol skočil k polici. Hana je visela na skalnem robu druge police, kakšnih pet dolžin njenih las niže. S prsti se je komaj še držala roba, vendar je bila popolnoma tiho. Mislila si je – če je do zdaj vedno bežal, me najbrž tudi tokrat ne bo – da bi premišljevala o besedi – rešil – pa saj ti nisi resna, HANA!!! Hana ZBRESKVAR je sredi popoldneva in brez vednosti medijev visela nad Mesečevim zalivom, in ustvarjala nevidno sceno. Iz morja je bila lepo vidna njena zadnjica, in ravno ta zadnjica je vse bolj postajala Dabadolova največje skrb bližajočega se trenutka. Čedalje bolj mu je namreč postajalo jasno, da se bo najbrž edina oprijemljiva stvar, ki … ne, najprej je moral zadevo preučiti.

Dabadol je uspel splezati na spodnjo polico, in se pred visečo Hano ustavil. Moral je ukrepati!!!

Kazen za ne-ukrepanje v takih primerih je bila popolna izolacija iz geozlomalnega življenja in na ta način ne bi mogel nadaljevati študija. Da bi se temu izognil, je moral na kolena. Hana se je komaj držala police, njena griva je prekrivala njene roke, tako da se prsti niso dobro videli. Dabadol bi to z lahkoto jemal kot olajševalno okoliščino – zakaj ji ni mogel pomagati. A kdo bi mu verjel, da ni našel njenih prstov – samo malo bi moral razkopati lase. Izpod njih se je zaslišal glas.«

»Dabadol, si me prišel bodrit?«

»Ja …«

»No, zdaj imaš priložnost, da mi poveš kaj o Geozlomiji. Kot vidiš, te ne bom napadla.«

»Ja, vem … a … torej …«

»Morda to, kako dolgo traja študij?«

»Štiri leta plus zadnja naloga.«

»Kaj pa si izberete za zadnjo nalogo?«

»Različno … a …«

»Pa prva naloga? To, kar imaš zdaj?«

»To je seminarska … a ...«

»In v njej raziskuješ?«

»Eno dekle iz Mehike.«

»Imaginarno, pravo, zvezdniško?«

»Pravo.«

»Ima ime?«

»Lolita Calimero.«

»In jo moraš tudi povabiti v sLOVEnijo? Mislim, če to zahteva naloga?«

»No, Lolita je v sLOVEnijo prišla prej, že leta 2025 … ampak …«

»Aha, torej je nekoliko starejša?«

»Ja … saj ne vem, koliko let ima …«

»Torej je še nisi videl?«

»Samo na sliki …«

»Pa sicer, je lepa?«

»No, torej … ko sem videl njeno sliko …«

»Te je tako prevzela, da si sklenil o njen napisati – seminarsko nalogo?«

»No, bila je povezana z dogodki iz …«

»Iz?«

»Iz prihoda skupine Novi Uporniki … v sLOVEnijo so ponovno prišli leta … 2025 …«

»A ... a … aha. In takrat sta se spoznala.?«

»Ne, takrat sem šele prvič izvedel za Nove Upornike.«

»In kje si videl sliko Lolite Calimero?«

»V arhivu v Celeji …«

»In te je takoj navdušila … koliko časa je potrebovala … sekundo, dve?«

»A … a ... am … nisem imel nobene druge praktične téme, pa sem si mislil, da je kar v redu téma, pa sem … a … jo vzel za nalogo.«

»A … ha. In potem si jo povabil v sLOVEnijo?«

»Ne, nisem.«

»S kom pa si potem včeraj govoril po telefonu … med pirankaranskimi ulicami?«

»Kako pa veš?«

»Slišala sem te.«

»Z nikomer.«

»Z nikomer?«

»Z nikomer.«

»Si prepričan?«

»Ja … s svojo telefonsko tajnico.«

»Torej ni bila Lolita Calimero?« je dahnila Hana. Ob tem se je nekoliko popeljala navzdol, morda za dolžino dlani. Zdaj so se njene dlani razkrile in Dabadol je opazil, kako rdeče so. Hotel jo je že prijeti za dlani, a se je pet centimetrov pred njimi ustavil.

»Mi daš roko, Hana?«

Hana je dvignila glavo. Dabadol se je zdrznil, saj je v gostoti njenih las zagledal njene prste. Bili so krvavo rdeči. A Hana ni rekla nič.

Dabadol ja zaprl oči, in kaj drugega kot 13. člen Humanističnega zakona mu je priplaval pred oči. Ob tem je Hana še malo spolzela proti prepadu in samo še malo je manjkalo, pa ...

V skladu z njim in po vseh izračunih, ki jih je na hitro obdelal je spoznal, kako kruto se je usoda poigrala z njim. Polica je visela tako, da bi … poskusil jo je prijeti za roke. Ni šlo. Police je visela tako da … poskusil jo je prijeti za spodnji del jakne. Ni šlo. Samo slekel bi jo in vse bi bilo še slabše. Pas! Za pas jo bo. Poskusil je. Ni šlo. Pas je bil … Hana ga sploh ni imela. Polica je visela tako, da je malenkost štrlela. Ravno toliko, da so se Dabadolu pričakovanja življenja in resničnost povsem pomešali. Če jo je hotel rešiti, in to je v skladu s HUMANISTIČNO ustavo moral, bi jo moral prijeti za … prijeti za Hanino rit.


Po vsem svetu, še posebej v njegovem domačem mestu CELEJI je mrgolelo zlomastičnih študentov, ki bi bili zadovoljni z enim malim Haninim prstom, si ga vtaknili v najlepši spomin in živeli srečno do naslednjega velikega preloma. Dabadol pa je bil v primežu primoran daleč preseči vse to. HANO bi moral prijeti, ja, dobesedno prijeti za rit in jo potegniti preko police. V hujši godlji še ni bil. Nikdar več ne bo mogel mirno študirati geozlomije, kajti ta dogodek se mu bo za vedno ukoreninil v zavest in večno se bo spominjal, kako je reševal HANINO rit. Da mu bo kdo kdaj dal priznanje za to, ne … to ne bi bilo mogoče. Pa četudi bi mu ga … ta črna packa ga bo spremljala do konca znanj in vedenj. Njegova roka je pristala na prepovedani površini. Kako težko je bilo … kako težko. Toda HANINA rit se je premaknila. Proti drseči brežini.

»Mislim, da visim z ritjo čez. Saj nimam nobenih ostrih predmetov po žepih. Lahko me bolj trdo primeš,« je dahnila HANA in se trudila obdržati na polici. »Če se izvlečem, obljubim, da bom popravila vse za nazaj. Bila sem grda. Smrk!!!«

Ja, vraga, pa grda, si je mislil Dabadol. Zdaj se hoče pa še delati lepo.

Toda, če bi HANA zdrsnila v prepad, bi … kaj pa, če jo spusti? Bi jo? HANO ZBRESKVAR in njeno rit našli na dnu MESEČEVEGA ZALIVA? Porinil študent prvega letnika GEOZLOMIJE. Osumljeni tudi njegovi zlomkarji. Gotovo gre za dvoboj med poprelomnimi tolpami. Dabadol večkrat opažen, kako je bil tih in kako je zalezoval dekleta. Osumljeni bo dobil kazenske počitnice na KARIBIH, med njimi pa bo moral skrbeti za HANINO rit, jo božati, negovati, morda tudi poljubljati …

DABADOLU SE JE STEMNILO. Zaprl je oči, stisnil ustnice, POGRABIL za Hanino rit in potegnil. Vlekel je močno, HANA pa je bila čisto tiho.

Dabadol je začutil hemisfêrialno obliko, ki se je znašla med njegovimi dlanmi. Šlo mu je na jok. Ni mogel verjeti, da ga je usoda tako kaznovala.

Vlekel je močno, da bi bilo čim prej konec. Toda njena rit se je vztrajno držala roba, ki ga je pred milijoni let izoblikovalo morje, ali karkoli pač že. Do tega poglavja pri geozlomiji še niso prišli. Vseeno, muk ni in ni bilo videti konca. Zdaj pa mu je postalo še vroče. In to od groze. Kaj, če bi ga kdo posnel in slike pokazal?


Še močneje je potegnil. Milimeter za milimetrom je HANINA rit polzela proti vrhu.

Zdaj so se občutki podvojili. Dabadol je začutil, da je zdaj zares konec. Ustnice so se mu začele tresti, kajti začutil je nekaj večnega, nekaj … kot bi ga kdo božal. Hana?

S svojimi mislimi?

Še bolj jo je prijel za rit in vlekel, kajti moro je hotel čim prej končati. Nekoč, še preden se je vpisal na geozlomijo, je bil na zanimivem predavanju, ki ga je imel zloktor Prešern. Takrat je slišal, da je mogoče nezaželene občutke presekati. Toda, kako le? Dabadol si je zaželel, da bi si preščipnil živec na roki. Vedel je, da lahko zanemari čustva in občutke in, da je to mogoče storiti samo z mislimi. Toda kako?

Slišal je besede zloktorja Prešerna: Samo, če ste zares povezani s snovjo, ki ji hitite nasproti, se vam bodo obzorja odprla, se vam bo zarisali tuneli, ki so zbirka vaših čutenj. Pojdite proti njim in nič, kar vam ni všeč, vas ne bo več morilo niti motilo.

Ja, in kje je bil zdaj ta zloktor Prešern?

Dabadol se sploh ni zavedal, da je Hano že skoraj povsem spravil na varno. Samo še malo je pobrcala z nogami, pa je bila rešena.

Dabadola je sunek olajšanja, ki je prišel iz njegovih pljuč, vrgel na tla. Hana pa je vstala, si hotel otresti prah z riti, a se je njena roka kar ustavila. Kot, da si mesta, kjer jo je držal Dabadol, ne bi upala dotakniti.

Pogledala je Dabadola.

Dabadol je zrl v pesek. Še vedno je težko dihal.

Hana je omotično zrla vanj.

Dabadol je začutil piš vetra, ki mu je razmršil lase ... a ta – ni prihajal iz Haninih ust.





LINDA VENTURA

31. Linda Ventura dematerializira jeans

Nenadoma je na svojih ramenih začutil dotik, potem pa ga je močna sila dvignila, potegnila na rob police, in že je glavo naprej drsel po pečini. Ni dolgo trajalo, pa je že čofnil med valove.

Samo še skozi zamegljeno vodo je lahko videl polico, na njej HANO, poleg nje pa je stal še nekdo.

Videl je le še, kako je visok tip stisnil Hano k sebi, potem pa mu je oči preplavila voda. To je imelo za posledico, da so mu med hemisfêri priplavali občutki, kakršnih še ni imel.


Pred očmi so se mu zavrtele vse njegove počitnice.

Videl je sebe, mlajšega, kako stoji doma in z roko sega po svojih knjigah.

Že takrat mu jih je varuška vedno pospravljala v višine, kjer jih ni mogel doseči. Zdaj pa je bil v globini, in spet daleč stran od vsega. Vse njegove počitnice so bile zanj mesto, kjer mu je skrivnostna sila brisala pot do znanja.


Najprej je začutil slano vodo v ustih in že je mislil, da je po njem. Potem pa se je iz njegovih pljuč nenadoma pojavil zračni mehur, mu zlezel v usta, izrinil vodo, in se podaljšal v tunel, ki je segal daleč naprej.

Po vseh predprelomnih zakonitostih bi mu morala voda zaliti pljuča, a Dabadol sploh še ni vedel, kaj vse je prinesel vêliki prelom.

Zaplaval je v stanje, ki so mu znanstveniki iz Meet'a morfoze rekli – vzporedni tunel življenja.


Nenadoma je bilo okoli njega vse polno raznih tunelov, povezav, in morje je postalo eno veliko polje. Nebo se je razsvetlilo, vse, kar je bil prej vidno, je potonilo, še celo gladina vode se je spustila na tla, tako, da mu je segala le do gležnjev.


Dabadol je vse to opazoval, potem pa je nekoliko naprej, ne preveč daleč stran, opazil žensko.

Sedela je na stolu, pred njo je bila miza, nad katero se je bohotil počitniški senčnik. Pravi paradoks!!!

Bila je svetlolasa, oblečena v jeans, poln žepov. Na mizi je ležal prenosnik, na katerega je z vso hitrostjo tipkala, za pasom pa ji je viselo najmanj šest mobilnih telefonov.

Pritegnila je vso Dabadolovo zanimanje. Ni mu preostalo drugega, kot da se ji približa in poizkuša izvedeti, če je še na počitnicah.

Dabadol je začel korakati po vodi in hkrati čutil, da je vse več kot resnično, čeprav je bilo vse drugače. Sploh se ni več natanko spomnil, kako je prišel sem, in bilo je, kot da bi razmišljal in čutil z neko tretjo hemisfêralno polovico.

»Oprosti?« je dahnil, ko se ji je dovolj približal, a dekle je bilo tako zaposleno s tipkanjem, da se sploh ni zmenilo zanj. Zdaj je opazil, da ima punca najnovejši poprelomni prenosnik, celo takega, ki naj še ne bi bil na trgu.

»Oprosti, kje sem?« je še enkrat vprašal, in ko mu dekle niti na to ni odgovorilo, so se ga začeli lotevati občutki, da je zdrsnil v … punca mu je prehitela misel.

»V PPD – ju,« je dahnila in opazil je, da pravzaprav piše algamail.

»Lahko ponoviš?«

»V POST POČITNIŠKEM DOŽIVETJU. Saj, a se kaj čudiš?« je ponovila in močno udarila na enter, da je besedilo poskočila v novo vrstico.

»Kaj pa počnem tu … a s ti kakšna uradnica?«

» Linda Ventura, me veseli, « je bil njen kratek odgovor.

»Ne razumem … mislil sem, da sem umrl.«

»Mislimdane.«

»Čakaj malo …! Kako sem sploh prišel … sem?«

Dekle, ki je bilo ime Linda in, ki so ji lasje popolnoma povozili očala, je dvignila pogled.

»Tako kot vsakdo, ki je kaj zavozil.«

Dabadol je obstal zgrožen.

Zavozi? Kaj je vendar zavozil? Zavozil, ker je šel na … čakaj, kam že? Kje je že bil in s kom? Dabadolu je bilo vse jasno, pa vendar je spoznal, da ni mogel prilesti do svojega spomina. Kot bi se mu hemisfêri postavili pravokotno na življenje in bi sicer dojemal vse, hkrati pa vse pozabil.

Takrat je zazvonil telefon. Linda Ventura je pograbila mobilupino in jo hitro ponesla k uhlju, ki je ležalo nekje v morju las, ki pa še zdaleč niso bili tako razkošni kot … kot lasje koga že?

»Halo,« je dahnila Linda. »A živjo, Dalila ... a dej nehaj no … razprodaja v New Yorku … povej, katera alganet stran je, ali pa mi pošlji algamail … kaj počenjam? … nič. Ker se mi nič ne ljubi … prej sem odmaterializirala en jeans, da ga zdaj nosim … zdaj že kar znam … če sem na počitnicah? Odkar so naš oddelek zaprli, sem. In bom še dolgo … zdaj pa moram iti, ker so na moj prenosnik zaplavale zelo zanimive alge … prava nevihra … pa še enega gosta imam, ki ne ve, če je še živ … mu ne bom povedala, da je … ker je lušten … adios.«

Dabadol ni mogel verjeti. V svetu, kjer naj bi bilo vse resno, se je dekle pogovarjalo o razprodajah.

»A, ti imaš kakšno posebno nalogo tu, da tipkaš?«

»Kaj pravzaprav želiš?«

»Kaj želim? A … rad bi … ne vem, kje sploh sem?

Linda Ventura se je spet potrudila, obrnila do njega in naznanila:

»Si v svetu vzporednih tunelov, ki spremljajo življenje.«

»Kako to misliš?«

»Prav gotovo te je nekdo pahnil vanj.«

»Pahnil vanj?«

»Ja, nekdo te je potisnil. Nisi ničesar čutil?«

Dabadol je napenjal pravokotno postavljeni hemisfêri, a nič. Edina otipljiva je bila alganetna stran, kjer so se nenadoma pojavile potapljaške obleke, skafandri vseh vrst.

To je bilo edino, kar je razumel. A ker je študiral geozlomijo, je sklenil, da bo glede tega nekaj vprašal.

»Prej si rekla, da si dematerializirala nekaj, kaj že?«

»Tale jeans.«

»Kako si to storila?«

»Preprosto. Dematerializirati je zelo lahko – poiščeš na alganetu, si zaželiš in že od-materializiraš sem. Potem oblečeš in ko vidiš kaj boljšega, pač odvržeš.«

»To večkrat počneš?«

»Od zdaj naprej, ko sem videla, kako super, je, bom to večno počela. Prejšnjo službo sem itak zgubila.«

»Kaj pa si počela?«

»Čistila sem, se mi sploh ne da več ukvarjati s tem, ker je za mano. Sem bila pa tepka. Lahko bi si izbrala kraj, čas in celo starše, ki bi se jim rodila, a to izveš šele zdaj, ko prideš sem. Edino, kar v življenju kaj velja, je nakupovanje in seveda, če znaš, dematerializiranje. Poanta je, da nobena druga ne dematerializira enakega jeansa kot ti. Včasih je potrebno kombinirati.«

»Zlokej. Mi lahko poveš, kaj boš potem?«

»Potem kaj?«

»Ko boš končala.«

»Nikdar ne bom končala. Vedno bom dematerializirala … aja, misliš, če ti bom delala družbo?«

»Ja, tule se res nič se spoznam.«

»Bi verjela. Tudi jaz se ne. V tej spletni trgovini še nisem bila. A, ti povem, kako dematerializiraš moške čevlje?«

»Ne, res ne bi …«

»Najdeš trgovino, ki je zelo obiskana in potem s pomočjo alg … glej, moja tipkovnica dematerializira vse svetovne udarce po tipkah in tako izvem, kako močna so in kje se nahajajo prava čustva okoli mojih oblek. Potem napišem neko besedo in alge se odzovejo. Podobno velja za moške, ravno tako dematerializirajo, samo ne priznajo. Imam veliko mrtvih kolegov, ki dematerializirajo kot zmešani. Hlače, srajce, nogometna igrišča … čudi me, da si nihče ne dematerializira punc.«

»Kako se pa to sploh stori?«

»Kako neki! Samo modri bolečini slediš.«

»Modri bolečini?

»Vsak moški jo ima, le da jo večina ne prizna. Če si si kdaj zlomil dušo, si tudi modro bolečino gotovo začutil. Ta bolečina pomeni, da si z nekom zelo povezan, a se hkrati zelo bojiš, da bi ga spoznal v dno duše. Kajti duša je usoda in usode so vsakdo boji.«

»Hja, zdaj si me pa izgubila, ničesar ne razumem.«

»Ti lahko povem, da sem svojo modro bolečino zamudila. Ker sem jo zamudila, sem začela iskati drugo, tujo. Te napake ne bi ponovila.«

»Kako, kaj si zgrešila?«

»Poslušaj. Če niti ne veš, kaj modra bolečina je, potem … ti ne morem kaj veliko povedati. Sicer rada govorim.«

»Kaj pa ta kraj, ali si tu samo ti?«

»Hja, to je bilo pa zelo dobro vprašanje, morda celo najboljše danes … tukaj smo …«

Ni dokončala. Zazvonilo je … vseh šest mobilnih telefonov.

Linda Ventura jih je vse zložila na mizo in preverjala, kateri klic bi bil najbolj zanimiv. »Čevlji, bunde, kape, šali … saj so punce zmešane … kaj pa je tole? Dematerializirana linija?« je z velikim zanimanjem dahnila Linda. Pograbila je mobi, ga pogledala od daleč in dahnila: »Hej, oglasi se, mislim, da se moje kolegice norčujejo iz mene. Rade bi si me privoščile z dematerializiranim kdo ve kaj. Izvoli!!!«

Linda je potisnila mobi Dabadolu pred nos. Ni imel izbire.

»Halo?«

»Tuneli življenja?«

»Menda že.«

»Tu Mišo. Vrti se mi od ljubezni.«

Dabadol je pogledal Lindo in skomignil z rameni.

Linda je od-pantomimizirala nazaj.

Dabadol je moral improvizirati.

»Moja šefica pravi, da ste nekaj zamudili … kdo sploh kliče?«


»Ime mi je Mišo Karizy. Rad bi zaprosil za odprt tunel, za povezavo …«

»Aha. Kam pa?«

»Do Hane Zbreskvar, estradne umetnice.«

»Ne vem, kako vam lahko pomagam?«

»Menda tam pri vas uraduje neka Linda Frizura, ki lahko odpre tunele, da se duša zlomi.«

»Linda … tale hoče, da … mu odpreš nek tunel?«

»Oh, da ja? Prav, daj ga na zvočnik.«

Dabadol je pritisnil na zvočnik.

»Lahko govorite, poslušamo vas.«


»Svojo telefonsko linijo mi je nek zloktor komajda spremenil v minitunel. Ne bo dolgo, zato bi jo rad čim prej vnovčil, da zadevo rešimo. Veliko vlagam v čustva, zato se čutim upravičenega do razjasnitve situacije. Rad bi se priključil … na omenjeni tunel.«

»Kakšen tunel, gospod Karizy?« je vprašala Linda Ventura, od tam pa si je na svinčnik navila lase.


»Ime ji je HANA ZBRESKVAR. Na njeni riti je še nekaj prostora, da se nanjo priključim kot tunel v njenem življenju. Moj šef je navedel poseben izraz – da ji zlezem v rit – ona je estradna umetnica. Vi naj bi tu znali pomagati. Mislim, rekli so mi, da moram s Tuneli življenja govoriti po resnici, čeprav mi res ne gre od zob vse tole.«


»Poznaš kakšno Hano ZBRESKVAR? Nisem še slišala zanjo.«

»Mi boste odprli njen tunel?«

»Zanimivo, da ste me sploh našli.«


»Iskreno sem vam vse povedal. Rad bi se priključil na njeno rit. Vse življenje ji bom lezel vanjo, ona pa bo samo odpirala usta.«


Linda je rahlo sunila v algamiško, da se je plazma osvežila. »Ne, vem, je to legalno? Se gospodična strinja s tem?«

»Seveda, nekdo jo je hotel ubiti, ko jo je rinil s pečine.«

»Kako veste, da jaz obvladam te reči?«

»Ker ste tudi mojemu sinu spremenil ime, da zdaj punce kar padajo nanj, le tale ni hotela, zdaj pa jo je končno rešil.«

»Prav, odprla vam bom tunele.«

»O, sem vedel da ste zlati, čeprav ste srebrni.«


»Zdaj pa imam nalogo. Ljudem pomagam pri raznih opravilih, čeprav mi tole ni povsem jasno. A, če pokličeš v post počitniško doživetje ali Tunele življenja, to pomeni, da, ali oddaš svojo dušo, ali pa da imaš zlomljeno. Ni je čez iskrenost. Če hočeš, lahko greš z mano, da ti nekaj pokažem.«

»Ja, saj nimam ničesar drugega za početi.«

Linda je vstala in odkorakala proti območju, kjer ni bilo ničesar, le nizko morje in horizont. Dabadol je hodil za Lindo, nato pa se je nekaj zgodilo.

Okoli njiju so zrasle gore, potem pa se je iz ravnine, ki so jo oblikovali rahli valovi, dvignil tunel. Linda se je ustavila. Pokazala je na zvijajočo se cev, ki se je prepletala in izginjala v daljavi.

»Tole je vozel. V tem vozlu sta združeni dve osebi, vendar še nihče ni uspel ugotoviti, zakaj in kako. Ljudje tega ne vedo, vedo pa alge. Ta vozel se razlikuje od drugih. Če ti razložim: značilnost vseh vozlov je, da na koncu tega okolja, ki ga vidiš, materializirajo v majhno okroglo reč, ki ji rečemo skrajšana slamica, s katero srkamo življenje drugega in pri tem uživamo. Strokovno – poročni prstan. Toda, ko smo odkrili tale vozel – je bilo takoj jasno, da ne bo materializiral.«

»Zakaj ne?

»Kdo ve. Fenomen pač.«

»Ga vsakemu, ki pride sem, pokažeš?«

»Šališ se, a? Ti si moj prvi gost, odkar sem izgubila službo.«

»Kaj si ploh počela?«

»Ribala sem dolge hodnike, sem že rekla.«

»Kje?«

»Sem že pozabila. Neka kamnita tla so bila. Povem pa ti nekaj: če imaš priložnosti, uživaj počitnice.«

»Počitnice?«

»Ja. To je edino, kar se v življenju izplača.«

Dabadol se je besede počitnice ustrašil celo tu, v zakulisju.

Linda je stopila predenj in dejala:

»Zdaj pa poglej gor.«

Dabadol je usmeril pogled v vozel, ki je daleč nad zakulisjem mirno lebdel, kot bi šlo za nevihtni oblak, ki se že dolgo ni izrazil.

»Kaj vidiš?«

»Vozel.«

»To je preplet dveh življenj. Nihče ne ve, kako nastane, kam gre, zakaj je tam. A dejstvo je, da, ko se ljudje povežejo v zakulisju življenja, jih nihče ne razdruži. To je najmočnejša vez. Ni pomembno, kaj si , kdo si, kje si. Močnejše je celo od geozlomalnih sil, potegne te v drugo osebo in tam ostaneš za vedno.«

V trenutku je vozel izginil, prav tako Linda Ventura, Dabadol pa je začutil mehurčke.

Stal je sredi valov. Odprl je oči in zagledal skalo, tako, kot jo je imel spominu malo prej. Na njej pa ni bilo več Hane Zbreskvar.

Bil je tudi moker in ena reč mi ni bila povsem jasna. Kako naj zleze nazaj na polico? Najbrž bo moral pešačiti, s plezanjem ne bo nič.





EL RIKIANO

32. El Rikiano in alge modričarke

Dabadol se je vrnil v vilo povsem skrušen. Samo ena stvar mu je visela pred očmi. Postelja. In pa upanje, da ga ne bodo pričakale goreče Funnymaxove figure, za katere je odkril še ravno toliko prostora med hemisfêrma, da jih je uspel zasovražiti vse, razen kače so se mu zdele ljubke, morda zaradi izmuzljivosti.

Ko je vstopil, se mu je zdela vila napolnjena z nečim presenetljivim. Vonj mu je zlezel v nosnici. Bil je prodirajoč vonj po – črnilu. Bi lahko kdo v vilo prinesel sipe, ali pa je imela Hana spet kaj novega? Odgovor je bil – ne.


Vonj je prihajal iz pisma, ki je ležalo na mizi v dnevni sobi. Na njem je pisalo, da je zanj. To se mu ni zdelo čudno. Pa ga je odprl.

Dabadola je reakcija ob izlitju črk v eter zabrisala na mizo, da je telefonski lulček padel z vilic. Potrdilo o opravljenih počitnicah se je zdelo kot obliž na vse dogodke v zadnjih dneh. In ravno to je pisalo:

počitnice opravljene


Kaj, kako, zakaj? Ni jih še bilo konec. A vendarle je bil spodaj Hanin podpis. Čakaj malo. Poleg je bil podpis še nekoga in pripis.


Izjavljam, da sem nov Hanin fant (ne samo tandem) in da bom počitnice preživel z njo, v kolikor se njen prejšnji tandem strinja, naj to potrdi s podpisom.


Mesto, kjer je bilo vtipkano Dabadolovo ime, je bilo prazno. Dabadol je za hip zastal spričo neverjetne sreče, nato pa je ugotovil, da ne more najti nobenega nalivnega peresa. Vse dokumente je bilo potrebno podpisati z njim, ne z navadnim kemičnim svinčnikom, saj so le nalivna peresa vsebovala snov, ki je zagotavljala verodostojnost.

V celi vili ni bilo niti enega takega peresa. Nato je nekdo potrkal na vrata. Dabadol je šel mirno odpret, bil je povsem sproščen.

Ko se je vratno krilo iz masivnega alga-morskega lesa popeljalo v prostor je Dabadol pred sabo zagledal zadihan obraz, ki ga je že nekje videl, zato ga je tudi z lahkoto prepoznal. Ni pa mu bilo povsem jasno, kaj je lastnik le-tega počel v Pirankaranu. Pred njim je stal …


»Sem El Rikiano.«

»O, poznam vas … vi ste pevec.«

»Ja. Si ti Dabadol Kalimero?«

»Ja, sem.«

Dabadol je za hip pomislil na milijon reči, čeprav nobena izmed njih zanj ne bi mogla več biti tragična, razen, če bi kdo zahteval potrdilo o opravljenih počitnicah nazaj, nepodpisanega.

»Lahko vstopim?«

Kdo bi lahko El Rikianu, postavnemu Portoričanu preprečil vstop? Njegova prisotnost je bil podobna nakovalu za kovanje denarja. Kjerkoli je nastopil, vse je za sabo puščal prepoznavno.

»Seveda lahko.«

El Rikiano je prestopil prag, Dabadol pa mu je pokazal smer – dnevna soba.

Sedla sta. Dabadol se je pogreznil v fotelj, El Rikiano je sedel na kavč, sklenil roke in vdihnil.

»Najprej se opravičujem, ker sem te zmotil na tako lep dan, toda, moral sem priti.«

»Ja, ni se treba opravičevati, še vedno je lep dan in še boljši postaja.«


»Ker sem pripotoval neposredno iz Solinskega letališča, se pravi, prej še iz Španglije, sem morda videti nekoliko tečen. A moral sem pohiteti, ker je šlo za neko reč, ki je nisem mogel pustiti čakati. Če si boš vzel nekaj časa, bi ti vse lepo po vrsti razložil.«

Dabadol je skomignil z rameni. »Meni je popolnoma prav, počitnice sem ravnokar zaključil, edino kar potrebujem je nalivno pero, če boste na koncu pogovora našli kakšnega, najbrž redno delite avtograme, se priporočam.«

Iz na videz utrujenega El Rikianovega obraza je priletel kvazi-teatralen nasmešek. »Dvomim, da ga boš zelo hitro potreboval.«


Dabadolu je čez ekvator priletela senca osuplosti.

»Kako pa veste, da moram nekaj podpisati?«

El Rikiano je zavzdihnil, in dejal: »Vse vem in hkrati nič. Mislim, da mi je nekdo ukradel ime.«

»Resno?«

»Mislim, da je bil to nekdo, ki je bival ali vsaj bil na tem naslovu. In ko sem iskal to vilo, sem vedel, da bo tisti, ki ga bom tu našel, gotovo oddaljen od kakršnekoli krivde, in da bo pravi krivec gotovo že daleč proč in verjetno bo imel ob sebi mojo znanko, Hano ZBRESKVAR.«

»Ampak … s Hano sem bil na počitnicah jaz, zdaj pa je odšla, pustila mi je potrdilo in …«

»Vse vem,« je ostro vskočil El Rikiano. »Pustila ti je potrdilo o opravljenih počitnicah. Podpišeš ga, in to je to. Na počitnice ne greš več z njo, zadeva je zate rešena. Za drugo leto si dobiš neko drugo osebo in zadeva bo zaključena. Brez problema. Rezen, če želiš, da ti povem, kaj sem jaz videl.«

Dabadola je vse skupaj zelo presenetilo. »Kaj pa?«

»Bil sem na alganetu in prebiral pošto. Na mojem predalu se nabere vse mogoče. V večini primerov pišejo oboževalke, potrudijo se, ene se tudi ne, kar udarijo. Na tipkah se, kot veš, to pozna. Vsi tega ne vedo. Alge prevedejo vsa čustva.«

»Kaj hočete reči?«

»Hočem reči, da potrebuješ moški pogovor, Dabadol. Moški pogovor o ženski.«

»Jaz? O kateri ženski pa?«

Dabadolu se je zazdelo, da se je svet zavrtel okoli ekvatorja, da ga je stisnilo, saj se o – tej kateri – ženski ni rad pogovarjal, še posebej, če je bila ta katera ženska …«

»O Hani ZBRESKVAR.«

»O njej?«

El Rikiano je zavzdihnil, a tokrat se je vzdih zdel svoboden kot alga na samotnem otoku, obkrožena z morskimi psi, ki je ne morejo pojesti.

»Njen novi fant, Mišo Karizy mlajši je ukradel moje ime.«

»Vam vendar ne morejo ukrasti imena.«

»Saj imena ne ukrade človek. Ukradejo ga alge. Nekdo je tipkal s tako vnemo, da je moje ime izginilo iz algalnega sistema morja in oceanov in se izgubilo med … črkami.

Kadar tipkam, vse se izgublja, moja sporočila nimajo več imena. Uradno sem še vedno El Rikiano, neuradno pa … kadar tipkam po tipkovnici, se vse umaže, nisem več čist, alge mislijo, da nisem pravi El Rikiano. Saj, če bi šlo samo za to, bi ne bilo nič narobe. Zaradi sebe bi preživel. Vem, da ljudje, ki me poznajo vedo, kdo sem. Na odru sem še vedno isti. V zakulisju življenja pa ne. In s tem, ko so mi ukradli ime, se je le-to v zakulisju tudi umazalo. In kar je pri tem najhuje, sodeloval bom pri umazanih sporočilih in pomagal tistemu, ki je ime ukradel, da bo imel oblasti nad dekleti, nad nedolžnimi dekleti, kot je Hana. Kako sta prišla skupaj na počitnice?«

»Računalnik naju je izbral.«

»Pa ti veš, kako to deluje?«

»Tega nihče ne ve, menda.«

»Menda ne, a se ve. Kljub temu, da tega ne bodo nikdar uradno priznali ali napisali, vse izračune ustvarimo ljudje, s tipkanjem. To, da si na počitnicah pristal s Hano, je posledica tvojega tipkanja, Haninega tipkanja. Tvoje in njeno je bilo najbolj alternativno, pa vaju je izbral.«

»Mislite resno?«

»Gotovo. Hano je s tvojih počitnic odpeljal ta, ki je meni ukradel ime. Mišo Karizy mlajši.«

»Pravzaprav mi je vseeno.«

»Vedel sem, da boš to rekel.«

»Kako veste vse to?«

»Nisem vedel. Le slutil sem. Potem pa mi je nekdo to razložil. Na počitnicah v Špangliji sem naletel na dva človeka, in se zapletel v pogovor. Zlomkarja Trubarja in Rubena Watsona poznaš.«

»Trubar je moj profesor na GEOZLOMIJI!«

»No, tako.«

»Kaj sta vam pa povedala?«

»Povedal sem jima, kaj se mi je zgodilo in seveda sta mi zaupala, da se je vse najbrž dogajalo tu, v tej vili.«

»Kaj se je dogajalo?«

»Drugače bom povedal. Zlomkar Trubar je dejal, da obstajajo strahovi, ki se jih ljudje ne morejo znebiti. In, da je povsem možno, da imaš takšen strah tudi ti.«

»Kakšen strah?«

»To moraš vtipkati sam. Usesti se moraš za ALGAPLAZMO in vtipkati, da bodo alge zaznale.«

»Prav. Bi mi lahko posodili kakšno nalivno pero?«

»Ali boš podpisal potrdilo?«

»Ja.«

»Prav. Posodil ti bom nalivno pero, ti pa razmisli o tem, kar sem ti povedal. Bi mi šel pokazat, kje te je Hanin novi fant pahnil s pečine?«

»Kako veste?«

»Predvajano je bilo na alganetu. Jasno, samo, če znaš prav čutiti tipke.«

»Vas lahko vprašam, ali uporabljate MEADOWSE?«

»Uporabljam KORALE, nov sistem, ki je še bolj napreden od Meadovsov, čeprav so ti bolšji od Oken.« Takrat je nekdo pozvonil.

Dabadol je stopil do vrat in jih odprl. Pred njim so stali sošolci iz osnovne šole.

»Oppps.«

»Dabadol, živjo, je Hana doma?«

»Hana?«

»Tvoja punca za na počitnice. Bi lahko dobili njen avtogram?«

»Samo sekundo.«

Dabadol se je vrnil v sobo, kjer je na kavču dremal El Rikiano. Iz ust so se mu cedile alge modričarke.


33. Se tudi majhne reči kot so Funnymaxove figurice in slamice, zbirajo v Mlečnem soku in kaj vedo o belih želvah?

Lokal Mlečni sok je tega jutra postal zatočišče utrujenega moškega, ki je imel za sabo ne samo neprespano, temveč tudi zelo burno noč. Glava mu je omahnila za mizo, potreboval je spanec. A nekdo si ga je upal zmotiti.

»Oprostite gospod.«

»A?«

»Mislim, da vas je nekdo iskal.«

»A?«

»Mlada punca, vaše ime je izgovorila.«

»A, kdaj pa?«

»Včeraj zvečer.«

»O, hvala,« je dahnil, saj ni prav dobro vedel, za kaj gre.

»Bi lahko malo radia?« je vprašal.

Dekle, ki je streglo, je takoj uresničilo njegovo željo. In kot bi slutil, so iz etra prišle alarmantne novice, skoraj poprelomne vrednosti.


»Geozlomološki observatorij v Mar del Lluvii v Špangliji, območje spada duhovno pod Špangleško provinco Balencio, je danes poročal, da so nad morjem v istoimenskem kraju včeraj popoldne in proti večeru opazili nenavadno lesketanje rdeče barve. To novico je že včeraj zvečer objavila španska La Guardiana, danes pa so jo potrdili še znanstveniki iz dveh geozlomalnih inštitutov, saj naj bi se začele širiti govorice o tem, da je zemeljska hemisfêra izvedla nekakšen histerični kolaps zaradi prevelikega števila počitnikarjev. No, znanstveno obrazložitev, ki je prišla iz Geolomološkega observatorija Celeia, pa je te trditve ovrgla. V resnici je šlo za pokvarjene reklame nekega podjetja iz sLOVEnije, zato smo novico objavili tudi v naši oddaji.«


Moški je dvignil glavo. »Zanimivo,« je zasikal v soju jutranje svetlobe in zakinkal nazaj na mizo.

»Vam kaj prinesem?«

»Nekaj, kar je sorazmerno od triskija, od vseh triskijev.«

»Morda coloradico?«

»Kaj pa je to?«

»To je, če spijete preveč trisikjev.«

»Zlokej, pa naj bo.«

Možakar je še komaj držal glavo pokonci, napadala ga je tema. Mrmral si je:

»Prezlomkasto! Zakaj čutim modro bolečino? Sem kaj spregledal? Mi bo kdo kaj očital? Pomiri se, Gašper, saj vse to je v imenu znanosti. Za znanost se mora vedno nekdo žrtvovati. Tako je, na salud!«

»Vam prinesem še kaj?«

»Bi lahko dobil eno slamico?«

»Seveda, takoj vam jo prinesem.«

Dekle se je kmalu vrnilo: »Izvolite.«

»Hvala.«


Moški je slamico zlomil in oba kosa spustil v coloradico.

Ob tem ni nehal mrmrati.

»To si moram vtisnit v spomin. V obe nosnici in potegnem, ter rečem – zamrze-najsto razodetje – in potem me ne bo več preganjalo. Saj je samo estradna umetnica in saj je v imenu napredka, razvoja. Ja, naredil bom nekaj konkretnega. Naredil.«

Ob tem se je zazrl v daljavo, kjer so se zibale krošnje dreves. Bil je pomemben član Akademije za poprelomne vede. Pred dnevi je prišel do odkritja, ki ga ne bi smel zaupati nikomur. Da je v resnici vse tako lahko, si ni predstavljal. Tako zelo enostavno. Če je določena oseba obsojena na propad, potem ne bo hudega, če ima vsaj nekdo nekaj od tega. Preprečiti ne bo mogoče, kajne?

»Oprostite, ste mi ravnokar rekli, da ne bo mogoče preprečiti? Eden izmed naših gostov vedno polije triski in …«

»Ne, ni bilo namenjeno vam … čeprav … kaj ste rekli, dekle?«

»Da eden izmed gosto vedno polije triski.«

»Pa se nikdar ne naveliča?«

»Ne, pravi, da je usojeno. Kot ste rekli, da preprečiti ne bo nikdar mogoče … sem mislila, da govorite meni.« Moški se je zamislil in s pogledom uprl v kozarec na sosednji mizi. Nekaj ga je hudo glodalo.

Zamrmral je:

»Saj je samo ena mala želva.«

»Želva? Imam jih v pisarni. Nekoč jih je nekdo prinesel. Smo se jih že hoteli znebiti, a te male zverinice imajo … kot bi bile začarane. Razumete, gospod …«

»Reci mi Gašper. So Funnymaxove figurice?«

»Prosim? Še nikdar nisem slišala za kaj takega.«

»Želve – se vračajo v lokal?«

»Ja. Ne moremo se jih znebiti. Nekoč smo jih vrgli v smeti. Moj šef je rekel, da so jih celo odpeljali v Port Ankaran, pa so se vrnile.«

»Vrnile? Kako pa?«

»Ne vem. Kar pojavile so se. Kot bi prišle po zraku. Kaj so to, Funnymaxove figure?«

»Take, ki se ponoči bleščijo in kažejo pot.«

»Uau, tega pa res nisem vedela.«

»A jih imate tu?«

»Ja, zadaj, v pisarni. Če želite, vam jih lahko pokažem.«

»Prosim.«

Dekle se je vrnila z želvami in jih položila pred moškega po imenu Gašper, na mizo. Temu so se zasvetile oči, hkrati pa je v njih zagorelo nekaj bridkega.

»Lepe so. Praviš, da se jih ne moreš znebiti?«

»Ne.«

»Kaj pa, če bi ti kdo plačal, da bi se jih lahko znebila?«

»Če je kje kakšen čudež.«

»Bo tole dovolj?«

»Uau. Kaj so toliko vredne?«

»Pravzaprav niso vredne nič. Če odšteješ sposobnost, da se vrnejo tja, od koder so prišle.«


34. Kako se bo umetnica znašla v novi hiši?

»A mmm … kje sem?«

Nad Hano in pa okoli nje je nekomu zasmrdelo iz ust.

»Ojla, punčka se je že zbudila. Hana, prispela sva. Najprej se bova lepo okopala, potem pa ti bom pokazal, kje boš preživela najlepše počitnice svojega življenja.«

V tem trenutku je Hana odrla oči.


V okviru avtomobilskega stekla je zagledala hišo na Ulici razvratnikov.

»Ti je všeč?«

Hana je pogledala fanta, ki ji je vse to govoril. Slišala pa je tudi notranji glas. Pravzaprav so se glasovi v njej pomešali, a vseeno jih je razločno slišala. Kot bi naenkrat poslušala pridigo iz dveh rogov.


Rešil pred valovi, rešil pred valovi … sta ponavljali njeni hemisfêri.


»Se me spomniš, kaj?«

Hana ja zavzdihnila. »Ti si bil tisti, ki sem ga v … tistem lokalu tako grdo … prosila za eno … limonado.«

»Ja, jaz sem bil. Bila si tako zmedena. Se vedno tako zmedeš pred postavnimi fanti?«

»Ja … oprosti, sploh ne vem … a sem bila zelo neprijazna?«

»Ne, sem že na licu mesta uredil …«

»Gotovo sem govorila neumnosti.«

»Govorila ne, pač pa naredila, mucica.«

»Mi zaupaš kaj sem storila? Tako mi je žal.«

»Na počitnice si šla s povsem napačnim fantom. Komaj smo rešili zadevo. Že na agenciji bi lahko rekla »ne«, a nihče ti ni zameril. Odgovarjalo bo podjetje, ki je sestavilo program. A to je zdaj že preteklost. Pozabi na to.«

»Sem povzročila kakšno veliko škodo?«

»Samo to, da so porabili en list za napačno potrdilo, nekaj klicev je šlo v nič, pa ena zveza, ki pa tako ali tako ni bila romantična, kot bo najina, je šla v nič.

»Sem zlomila kakšno srce?«

»Ja, ampak si je dekle zaslužilo, Suzika ni hotela prat Momotu nogavic.«

»Ojej, upam, da nisem jaz kriva.«

»Kje pa, sicer pa, kmalu boš vse to pozabila. Zdaj si moja zvezda in zdaj boš pela še lepše, saj boš pela tudi meni. Jaz sem edini fant na svetu, ki ve, da si umetnica brez primere.«

»Oh, hvala. Čisto sem zmedena, na vem, kaj mi je danes.«

»Nič nisi zmedena. Ravno danes si postala tisto, kar si od nekdaj želela biti. Prava Hana ZBRESKVAR, taka, naravna. Na Bellerosi so mi rekli, da taka ne bi mogla postati, če ne bi zate navijal pravi fant. To sem seveda jaz. Vse bi storil zate, Hana,« je dejal fant, a že v naslednjem hipu odskočil. »Bljak, ful, beda, zlit, kvjezej to?!?«

Hana se je prestrašila. »Kaj pa je, sem te udarila?«

Riky Karizy je z grozo zrl v Hanine lase. »Nekaj alg ti visi z enega kodra.«

»Oh, nisem videla.«

»Mislim, moja limuzina, kar ne mor'š verjet,« je dejal, odbezljal iz toplega sedeža ter se vrnil s cevjo za zalivanje vrtnih kipcev. Ni počakal, da bi se Hana umaknila.

Čez nekaj trenutkov je sicer prišla ven, povsem mokra. »Oprosti, sploh nisem nalašč, ne vem, kaj mi je bilo.«

»Mislim, halo. Petindvajset krav smo mogel (Rikyjev sleng od – morali)pobit, da smo dobil pravo usnje, pol mi pa privlečeš alge.«

»Upssss. Se ti lahko kakorkoli oddolžim?«

»Ja, boš že, ne me zdaj motiti, tole mor'm očistiti, sicer me bo papi po riti.«


Hana je otrpnila. Bilo ji je hudo, zelo hudo.

Riky je jezno odvrgel cev, da je končala v grmu. »Pejma (sleng) zdaj noter.«

Hana mu je sledila, za njima pa je stopal Momo. V veliki avli je Riky dal znak, naj se oba ustavita.

»Počakajta tu,« je dahnil z glasom, iz katerega je mačizem škropil na vse strani, le za naslednji stavek je škropiva zmanjkalo: »Grem gor pogledat, če je papi pred algasceno, če je, in, če ga zmotim … lahk' me krega.«


Hana je obstala na ukaz, Momo pa tudi. Fant je po srnino odcepetal po stopnicah. Očitno, da v hiši ni bilo nikogar drugega, vsaj vtis je bil tak. Hana se je razgledala. Prav stvar, ki ji je prišla na oči, ni bil Momo, ki je bil že njen stari znanec. V oči ji je padel nek dokument, na katerem se je svetilo dekle, ki ji je veter skozi rešetke na pločniku nesramno dvignil krilo. Nad njo se je bleščal napis – STARRIVA – agencija zvezd.

Hana je ob tem prejela določene občutke, nekaj ji ni bilo jasno. A že v naslednjem se ji je veliko reči razjasnilo, še enkrat toliko pa jih je popadalo še v večjo globino teme.

Izza prostora za stopniščem se je v tem hipu prikazal moški, ki je bil Hani še kako znan.

»Rompi.«

»Hana, pozdravljena. Si le prispela. Počitnice s skopuhom niso kaj prida, a? Riky Karizy je moral napeti vse zveze, da te je rešil, še celo zakon bi kršil zate. Fant od zloma je.«

»Ja, vem,« je dahnila Hana in presenetila samo sebe, ko je v svojem novem in zmedenem duhu nadaljevala z vprašanjem: »Kje pa je Dabadol?«

»A oni, s katerim si bila na počitnicah? Po pravici povedano, nekaj ga je pogoltnilo in še bolj po pravici, hvala zlomkom, da ga je. Skoraj ti je uničil kariero. Zakon pa tudi ne določa nič posebnega, tako da je moral ves sistem Karizyjev stopiti v akcijo in dokazati Bellerosi, da so ga lomili. Mislim, da so jim včeraj že zaplenili vse računalnike, ki so napak računali in že se ve, da za vsem tem stojijo celo eni geozlomalni zlomkarji.«

»A, to so iz Geozlomije?« je vprašal Momo, ki v teh rečeh ni bil kdo ve kako strokoven.

»Ja, ravno to sem hotel reči, iz Geozlomije. Kaj imajo zraven pri tem, ne vem, upam le, da bodo za svoje zločine plačali.«


Rompija je prekinila Hana. »Rompi, Riky je dejal, da bom zdaj lahko pela po svoje.«

Rompi se je zasmejal. »Seveda boš, punčka moja, Skupaj bomo naredili vse potrebno, da boš tisto, kar si. Že kmalu po počitnicah bomo posneli spot.«

»Bom jaz lahko zraven?« je vpletel Momo.

Rompi, ki se ni spoznal na mišice, ga je pogledal in … »Ne vem, kako bo določil šef …«

A vse skupaj je spet prekinil glas, tokrat je prihajal z vrha stopnic.

»Hana, malo boš še počakala, da papi poljubi teve voditeljico, potem greva k njemu, Momo ven, Rompi, si že podpisal pogodbo?«

»O, ja sem, šef.«

»Potem jo kar pusti na mizi … pa, lahko greš.«

» A je pogodba zame?« je v deliriju vprašala Hana. Rompi je, kot bi bil gospodarjev pes, zavil oči k Rikyju, ki se je po moško pogladil po prsih. Oba sta se zapičila v Hano, s pogledom. A jo je vseeno malo bolelo.

»To je pogodba, ki ti bo prinesla srečo.«

»Oh, super, vedno sem si želela biti jaz. A lahko vidim, kaj piše?« je dahnila Hana, ki nečesa ni vedela. Vedela namreč ni, da ji je skrivnostni dogodek na polici omajal duha, ne pa tudi smisel za zakonodajo.

Toda Riky je zajecljal. »Še ni povsem dokončana.

»Ampak, rekel si, da jo mora Rompi podpisati.«

»Ja, samo zato, da preverim, če je povsem lojalen moji družini, kajne Rompi?« je dahnil Riky in ga ošvrknil s pogledom. »Sedi.«

Rompi je pogledal Rikyja, če misli resno. Mislil je resno. Rompi je sedel na tla kot pes.

»Vstani!«

»Rompi je vstal kot pes.

»Povohaj Hani čevlje.«

Rompi se je na vseh štirih približal Hani in ji povohal čevlje.

»Zdaj pojdi ven, ter zalajaj Momotu in oba pridita noter, po štirih.

Ni trajalo dolgo, ko sta eden za drugim Rompi in za njim Momo (Rompi je bil kot suh kitarist še najbolj podoben ostriženemu terierju, Momo pa je bil kot postaven buldog, ki ga močno zanaša), pritekla sredi avle in sedla.

»Pridna,« je dejal Riky in se popraskal po bradi.

»Kaj se tu dogaja?« je nato njegovo praskanje na mestu zamrznil močan glas.

»Papi … oprosti, samo vadimo.«

»Vadite kaj?« se je slišalo po avli, ko jo je napolnil glas enega največjih mogotcev, kar jih je kdaj videla severna polovica hemisfêre. Mišo Karizy.

»Vadimo spot.«

»O, fino. Kdaj že bo?«

»Ko s Hano končava počitnice, začnemo.«

»V pogodbi piše, da bom lahko pela po svoje,« je razmišljanje moških v avli pretrgala Hana. Vsi trije so obmolknili, kot bi jim kdo napovedal življenje brez oglaševanj. Mišo Karizy je stopil dve stopnici niže, a takoj popravil na samo eno minusa, da se ne bi počutil kot tretjerazredni meščan.


»Pogodbo si dal prebrati Hani?« je brez glasu a z jasno izoblikovanimi ustnicami nakazal proti Rikyju, a ta pantomime ni povsem razbral. Zato je šel na vse štiri in zalajal.

Hani ni bilo do smeha, saj jo je skrbela le njena sreča, medtem pa se Momo niti ni upal nasmehniti. Bil je namreč še vedno na vseh štirih.


»Dobro,« je nato odločil starejšega Karizyja glas. »Hana, pridi z mano,« je dejal in s kretnjo nakazal, naj mu sledi.

Hana je storila tako, a že v tistem, ko je stopila na prvi stopnico, se je na sceni poleg Miša Karizyja, ki je očitno držal vse niti igre v svoji denarnici, pojavila še ena ženska.

»O, mami, kaj nisi v postelji?«

»Zmotil me je hrup,« je dejala ženska in s pogledom obvisela na: »Si ti Hana ZBRESKVAR?«

»Ja.«

»Ubogo dekle. Toliko pompa okoli tvojega življenja, gotovo ti ni prijetno.«

»Mami, pojd nazaj spat,« je dejal Riky, Karizy starejši pa ni hotel zaostajati, za njim, »Ja, saj veš, kje ti je mesto,« medtem pa je Momo še vedno igral psa, ukazi so na ljudi kot čredna bitja delovali še iz časov izpred prelomov – jasno, če nisi sam vrtel svojih dveh hemisfêric.

»Hana, lepo, da si se odločila priti k nam, če boš karkoli potrebovala sem v …

»Ja, hvala mami, pojd nazaj spat.«

»A si ji dal dovolj respiralnih alg v kakav, papi? Morala bi dremati do naslednjega zloma.«

»Bomo pa še kaj primešali, če ne bo dovolj. Hana, izvoli,« je še enkrat povabil Mišo Karizy in Hano je odnesel vzorec človeštva, ki je sicer deloval na vse ljudi – navadno povabila mogočnega mogotca.


Ustavila se je za Karizyjevim hrbtom. »Tule si boš lahko spočila,« je dejal in z roko odrinil vrata. Za njimi se je prikazala soba, polna spominov, čeprav se še nobeden od njih ni zares zbudil.

Karizy je Hano narahlo potisnil vanjo, potem pa so se vrata za njo zaprla. Trd in osamljen zvok ji je zadonel med uhlji.

Hana je sedla na posteljo, saj ni imela nobene volje več, obšla jo je utrujenost.

Pod njo pa so se v kuhinji zbrali ljudje iz Karizyjeve črede. Skozi strop so do nje prišle zmaličene besede, ki pa niso bile dovolj razločne, da bi jih lahko slišala. Obsedela je brez gibov.

A besede od spodaj so postajale vse bolj vroče, zdaj cel razločne.


»Rompi, saj ni res, tega ne smeš brati, pogodba se podpiše, pa konec.«

»V Starrivi me bodo kregali.«

»Kdo pa je dvotretjinski lastnik?«

»Karizy.«

»No, in? Da mi več ne omeniš, da bi karkoli prebral. Hana bo naša dokler ...«


Besede, ki so divjale v dnevni sobi so se nabirale na stropu in Hana je nenadoma začutila hlad, kako se je kot polulan madež širil po lesenem podu. Zazeblo jo je in začela se je tresti.

Pod oknom je nekaj zaslišala, a ni imela volje, da bi se zmenila za glasove.

Pod oknom se je namreč nekaj dogajalo. »Hej, Hana, Hana …«

Pod njim je stal moški, v glasu mu je bilo čutiti obup. »Zlomka, ne bo mi uspelo, samemu že ne. Hana, me slišiš? Vem, da si tam noter.«

Toda odgovora moškemu ni bilo. Hana je od utrujenosti zaspala.


35. Vrnitev s počitnic je lahko tudi prijetna, če te ne spremlja še toliko papirnatega dela!

Dabadolove počitnice so se končale.

Iz Pirankarana je na sobotinkino popoldne odpeljal taksi, ki so ga zanj pripeljali iz Bellerose. Taksist je bil neznan, najbrž se izkušnja s taksisti iz Plehki & company Bellerosi ni izšla. Dabadol je v avto sedel brez posebnih občutkov. Dokler se je Pirankarana še kaj videlo, je taksist spretno molčal, morda zato, da bi Dabadol odprl kakšno zanimivo temo. A Dabadol je tišini zvesto sledil.

Ko pa je vonj po Pirankaranu za prvim tunelom izginil, se je taksistu razvozlal jezik:

»Kako so bile počitnice? Lepša polovica je še ostala?«

»Nimam lepše polovice.«

»Oh, saj razumem. Nerodno ti je, ker najbrž ni prava lepotička tako kot punca od mojega Dinka. Veš, tudi grdi morajo živet.«

»Ja, vem.«

»Saj bo, malo algaične kreme, malo akva-solarija, pa se tudi grdobe spremenijo toliko, da so znosne in, da te ni sram, da se z njimi srečuješ.«

»Saj sploh ni tako …«

»Vem, poznam občutek. S punco se dobita na morju, vračata se vsak posamično. Pot je najbolj zanesljiv pokazatelj, da sta dva skupaj na počitnicah. Na plaži se lahko sprehajaš s komerkoli. Razumem, da te je sram, ker je grda.«

Dabadol je hotel na te besede položiti svoje, a je taksist povsem nenamenoma povečal glasnost radia. Dabadolu je misel obstala v grlu.


Oje, sama sem prišla v globine sveta,

in plujem, kot mala zvezda,

a ljudje ne vedo, da jaz to nisem,

ker nisem, ker nisem, ker nisem …


»Dobra tale, a? Hana Z. od nog do krila. Moj Finko jo ima na steni. Ko pride njegova Biserka, jo mora sneti. Biserka ne razume. Če pa ga ni doma, Hano pospravim jaz in jo nesem v shrambo. Tebi je všeč Hana?« je vprašal taksist in obrnil glavo, da je Dabadola dobil v cel kader.

»Ne vem, ne poznam je.«

»Ja, saj vem. Si predstavljam. Taki, kot si ti, takih punc raje ne pogledate niti na posterjih ker potem dobite manjvrednostni kompleks. A nič zato, poba, nisi ti kriv, če je tvoja punca grda. Malo mehčalnih alg, pa grejo vse akne s kože.«


Dabadol je upal, da taksist ne bo takole plel do Celeje. Saj, če bi omenjal njega in eno imaginarno punco, mu ne bi prišlo do živega. Ker pa je omenjal Hano …

Taksi se je nevarno bližal Celeji. Dabadol ni vedel, kako naj se počuti, je pa zato vedel taksist.

»Kje si doma?«

»Ni treba, bom šel peš. Če me dostavite na železniški postaji.«

»A, kje pa. Te bom dostavil kar na Belleroso, tako so mi naročili.«

»Zakaj pa na Belleroso?«

»Nekaj ti morajo dati, sicer lahko greš pa tudi sam iskat.«

»Ne, potem me pa raje peljite domov.« Manjkalo mu je res samo še to, da bodo vsi celejski taksisti vedeli, kje je doma, a to je bilo še vseeno bolje, kot soočiti se z Belleroso. Kdo ve, morda bi naletel na Hano.


Taksist je zategnil ročno, da je visokofrekvenčno škripanje zbudilo sosedove fante, ter dejal: »To so torej razmazane priče, kdo bi si mislil, da je ulica tako urejena, no, še kar.«

Dabadolu ni bilo mar za komentarje. Izstopil je in se zahvalil za prevoz. Tako ali tako ga je krila Bellerosa.

Ko je brnenje motorja izdahnilo še zadnji val, so se v Ulici R.P. zaslišale mačke.

Dabadol se je počutil malo bolje, a samo do prvega obrata glave. Iz nabiralnika je bingljalo pismo, ki se ga v drugačnih razmerah ne bi niti dotaknil.

Bilo je od Bellerose.

Dabadol ga je izvlekel, od tem pa se je spomnil še enega pisma – tistega od Meet'a morfoze, ki ga sploh še ni prebral in ki naj bi ga odprla Hana. Imel ga je v kovčku. Raztrgal je samo ovojnico.

Kaj zdaj? Najprej slaba ali najprej manj slaba novica? Tista v pismu iz Meet'a morfoze že ni mogla biti kdo ve kako slaba.

Dabadol je odšel na podstrešje, se zleknil na svojo staro posteljo in pred sabo odvrgel obe pismi. Najprej manj slaba novica – se je odločil.

Počasi je iz pisma izvlekel vsebino.


Spoštovani študent Geozlomije v Celeji, sLOVEnija.


Od velikega preloma nepriznani znanstveniki iz Meet'a morfoze te želimo seznaniti z zaznavo, ki smo jo odkrili preko alganeta. Kot veste, pri izdelavi modernih prenosnikov prihaja do uporabe nekaterih vrst, tudi morskih alg. Po navadi so ameriška podjetja uporabljala alge iz Mehiškega zaliva, a so bili prenosniki s temi algami preveč čustveni. Tudi nekateri evropski in evrazijski prenosniki, če seveda govorimo o duhovni državi Evraziji, so sestavljeni iz alg iz Kaspijskega morja. Te so zelo občutljive na dotik.

Vse to, kar navajamo v zgornjih vrsticah, je povezano z opazko, ki smo jo omenili v uvodu. Pred natanko tednom dni smo dobili signal. Iz severnega hemisfêrskega letovišča Pirankaran so ga poslale ravno kaspijske alge. V njih je mogoče pridobiti veliko informacij, podobno kot pri genskih raziskavah. In te informacije so nas precej presenetile, saj so vsebovale zapis tako imenovane modre bolečine. Ker gre za izredno redek pojav, smo ti želeli sporočiti, da na to temo po številnih algantenih straneh tečejo znanstvene razprave – kaj je dotik, kaj pomeni modra bolečina in kaj prinaša. V spodnji vrstici je prazen prostor. Po njem potegni s prstom, po možnosti s tistim, s katerim tipkaš. V vrstici se bodo pojavile črke, se pravi – alganetni naslov. Naslov je avtomatsko že tudi geslo. Stran boš lahko uporabljal samo ti, ker bo prepoznala tvoj dotik. Če boš želel karkoli vedeti o modri bolečini, nas lahko pokličeš ali nam pišeš. Alganetna stran ti bo sama sporočila, kako.

Nas veseli, da smo te odtipkali.

ZNMTF


Dabadola je pismo osupnilo na pozitiven način. Da se ne bi izgubilo, ali kakorkoli uničilo, je sklenil po prazni vrstici potegniti kar takoj.

S kazalcem je največ tipkal. Potegnil je in – prazna vrstica se je obarvala – rdeče.


Dabadol je izpod postelje potegnil svoj prenosnik, ga vključil in pritisnil nekaj tipk.

Ni minilo deset sekund, ko je algaplazmo (monitor) prekril naslednji prizor: sredi jezera je stal pomol. Na njem pa je krhko dekle z obrazom, obrnjenim stran od algaplazme stalo natanko na robu in pred usti držalo … ni se videlo kaj, a ko je refresh-maker prebudil sceno, se je vse skupaj zavrtelo. Kamera je sunkovito zaobšla pomol in pred Dabadolove zaprepadene oči prinesla obraz – obraz Hane Zbreskvar. Bil je suh, zverižen in poln gub.

Ulica razmazanih prič je tega trenutka zadušila krik, ki ga Dabadol nikdar ne bi pričakoval od sebe. S pokom je zaprl pokrov prenosnika. Ko se je malo pomiril, se je odplazil do drugega pisma.

Pismo Bellerose je bilo precej bolj uradno:


Dabadol Kalimero!

Obveščamo vas, da je zaradi sprememb v nekaterih tolmačenjih Zakona o počitnicah, v navezavi na Humanistični zakon, ter pa nekaterih računalniških defektov, prišlo do bežečih nesporazumov, ki pa smo jih v Bellerosi zgladili, pa čeprav niso nastali po naši krivdi.

Vaše letošnje počitnice so zaključene, prav tako pa vam na počitnice ni treba naslednje leto pa naslednje, vse do leta 2050, ko se boste po trenutno veljavni zakonodaji, tudi upokojili. Zlosrečno!!!

Počitniška Uprava Bellerose.

Če bi se tole zgodilo pred tednom dni, bi Dabadol poskakoval od veselja. A povsem v nasprotju z njegovimi pričakovanji, ga je tole pismo – kot bi ga življenje zapustilo. Občutki so ga begali. Zapustil je Ulico razmazanih prič in odšel v Mlečni sok.

Toda ni si mislil, da bo lokal povsem prazen. Le nek moški je sedel v kotu in spal. Dabadol je sedel k oknu, Mlečni sok je bil temačen lokal.

Takoj je ob njem obstalo dekle.

»Kaj ti prinesem?«

»Eno pinjo colado.«

»Prepovedano. Razen, če imaš potrdilo, da bolehaš za nostalgijo.«

»Nimam. Potem pa en triski.«

»To je še huje. Gospod, ki ga vidiš v kotu, je včeraj popil ne vem koliko triskijev. Ne priporočam.«

»Potem pa nekaj, kar mi izbriše spomin.«

»O, razočaran v … ljubezni,« je dahnilo dekle in se nasmehnilo tako nagajivo, da je Dabadolu vzelo nekaj moči.

»Ne, pravkar sem prišel s počitnic.«

»A, s počitnic. Kar sam?«

»Ja, nek nesporazum sem imel.«

»Nesporazum? To je pa zelo hudo. S svojo lepšo polovico ali kakšno agencijo?«

»Z vsem!« je z močnejšim glasom dejal Dabadol in dekle je začasno prekinilo izpraševanje. Kmalu se je vrnila z obljubljeno pijačo.

»Kaj pa je to?«

»Lasingarini listi, še delujoči, potopljeni v jutranjo roso. Verjemi, že lep čas delam honorarno tudi na Bellerosi in po obrazu spoznam kaj gostje potrebujete. Tole spij, pa ne boš več razmišljal o …«

»Kaj pa mi bo to?«

»Kot sem rekla, lasingaram, ki predvajajo reklame na svojih listih, le te odtrgamo in jih potopimo v roso. Pogoltneš ves napuh, vso željo po slavi, skratka, zagabiš se samemu sebi in vsem svojim razmišljanjem, drugače povedano, iz tebe odteče vse. Jutri se boš zbudil s prazno glavo, slabi spomini bodo odfrčali, lepi – ostali.«

»Študiram geozlomijo, ne bi rad …«

»Nihče ne govori o šolskem znanju. Gre za občutke. Spij! Brezplačno je.«

Dabadol je nagnil kozarec in se predal besedam dekleta, ki je očitno obvladalo prijeme za preganjanje slabih spominov.

Ko je izpraznil, je takoj začutil olajšanje. Delovalo je! Delovalo je!!! Ta zlomkasta lasingara! Kdo bi si mislil! Če jo menedžerji uporabljajo za svoje reklame, bo že držalo. Dabadol se ni več spominjal občutkov s počitnic. Se pravi, spominjal se jih je še, le, da so jih sokovi lasingare potisnili v kot, kjer hemisfêri sprejemata reklame. Počitnice v Pirankaranu so postale zgolj reklamno sporočilo.

Ko se je Dabadol naslonil nazaj in že mislil zapreti oči, se spočiti, je iz radia prišel glas, glas, ki ga je vrgel s stola.


»Veliko zvezdnico HANO ZBRESKVAR PRED GOTOVO UTOPITVIJO REŠIL RIKY KARIZY, KARIZYJEV SIN in jo odpeljal na varno.«


36. »Lupina«, ta vesela »Lupina«

Južna hemisfêra je bila popolnoma nabita, severna se je polnila, ko sta skozi vrata Bellerose prileteli dve osebi. Agnes Lupina, ki si je pravkar vlekla črto čez ustnice, je vstala, da ji je šminka padla v kavo in obnemela: Pred njo je stala Hana Zbreskvar s svojim novim tandemom.

Agnes so se usta raztegnila do stičišča njenih hemisfêr, kjerkoli je to že pač bilo.

Nato je pogledala proti avtomatu za vodo. Za vsak primer. Alge so v njem vodo barvale v nenavadno barvo. Hana je nekoliko plašno stopila naprej in dahnila. »To je moj novi tandem – Riky Karizy.«

»Kako bajno!« je dahnila Agnes. »Kako bajno!« Nasmeh ji ni šel z ust.

Z mize je pospravila listek z napisom – odpusti računalničarja – potem pa se je posvetila paru.

»Povej, Hana, povejta svoj kraj, razširita obzorje!«


Hana se je nervozno prestopila, nato pa dahnila:

»Z RIKYJEM sva se odločila, da bova šla na FLORIDO,« je dejala Hana. Je dejala Hana. Je dejala Hana. Kdo, Hana? Hana Zbreskvar? Agnes Lupina ni bila čisto pri sebi. Najraje bi ju oba objela. Ampak, treba je bilo …

»Bom takoj preverila,« je dahnila in stopila do računalnika.

Medtem ko je brskala, je Riky Hano pogladil po hrbtu, pa čeprav mu je roka uhajala še niže, in Hana se je kot magnet privila k njegovim prsim. Agnes je kot izkušena poznavalka takoj vedela, da sta si ta dva usojena, potem pa je pritisnila tipko. »O, zlomka poparjenega!!!«


»Kaj pa je?« je dahnil Riky? »Vas je uščipnilo v križu?«

Ni kazalo, Agnes se je zravnala in jima z zaprepadenim obrazom pogledala v oči:

»Presneta Florida je povsem polna.«

Riky je skomignil, Hana se je zazrla v njegove oči.

»Kaj pa Malmö?« je dejal in ponosno še močneje objel Hano.

»Malmö je na Švedskem,« je dihnila AGNES. »Tam nimamo apartmajev … samo malo, bom pogledala če – šmenta … vse je polno …«

»Kaj pa BERLIN?« je nadaljeval Riky.

»Berlin ni ob morju.«

»Pa Miami …. Prej sem hotel reči Miami, ne Malmö … to je še prosto?«

»No, to je na Floridi.«

»A, šmenta.«

»Ja, šmenta,« je ponovila tajnica Agnes. »Tudi vse drugo je zasedeno. Kako da nisem vedela, da se lahko to zgodi. Rezervirala bi vse pomembnejše kraje. Najbrž bo to zaradi novega računalnika. Vse je zmešal. Po krajih ne bo šlo, morala bom iskati prosta mesta … da vidimo …«

Riky je nestrpno čakal, Hana se je ovijala njegovega pasu.

NENADOMA je iz Agnes prišel krik poraza, »Neeeeee!!!«

»Kaj pa je, gospa Agnes?« je ves prestrašen vprašal Riky.

Agnes so trepalnice utripale kot avtomat brez počitnic.

»Samo Pirankaran je še prost.«

»V centru mesta?« je vprašal Riky.

»Nad Mesečevim zalivom,« je odvrnila Agnes.

»A, v isti vili kot sva …« je začel Hana.

»Ja, v isti vili, kot ste bili z Dabadol … eno zgubo, ki vam je skoraj uničil hemisfêr… atmosfer… kariero!«

»Ne bo slučajno tudi on tam?« je vprašal Riky

»Niti slučajno!!!« je odvrnila Agens.

Kljub vsem reklamnim mastem, menedžerskim trikom, in neznanim vzrokom, je Hana na Rikyjevo presenečenje vprašala, mirno, ob tem pa so se alge modričarke v avtomatu obarvale rdeče, skoraj tako rdeče, da so bile podobne vročim škornjem.

»Kje pa je Dabadol? A bo šel tudi na počitnice?«

Agnes je zabrejkala z glavo. »Ne, kje pa. Končal jih je. Dali smo mu potrdilo, s katerim so se strinjali humanisti. Ne bo mu treba več na počitnice. To poglavje je zanj zaključeno. Ampak, pozabita na to. Uživajta počitnice!!!« je veselo dejala Agnes in jima izročila ključe apartmaja.

Pred agencijo je že čakala limuzina. Taksist je bil isti, kot je po Hano prišel takrat, ko je šla na počitnice prvič. Stal je ob taksiju in se pogovarjal z ljudmi. Hana je vprašala Rikyja: »Kaj pa vsi ti ljudje počnejo tu?«

»Zvezda si, Hana. Naročil sem malo tiskovno konferenco na prostem, da boš lahko malo pokramljala z njimi.«

Hana se je sprehajala po obrazih ljudi. Pred limuzino je bila velika gneča. Šele, ko so se ljudje od tam nekoliko razpršili, so odkrili postavo, ki je bila Hani znana. Bil je Momo.

»O Hana,« je siknil in napel mišice. Hana je odkimala, nekaj v njej, nekaj, kar ji je prečkalo srce, ji je potihoma ukazovalo, da mora biti prijazna, skoraj polizana.

»Hoj, Momo!«


Momo se je po manekensko naslonil na taksi, da je sunek njegovemu papiju Pepiju zamajal ravnotežje.

»No, Hana, postavi se tjale,« je z odsekanim glasom dahnil Riky in pokazal prostor pred taksijevo haubo. »Lahko pridete, a samo kratka vprašanja in brez omembe D. K.-ja, kot sem vam ukazal.«

Nenadoma so jo ljudje, šele zdaj je Hana videla njihove nalepke na jopičih (jastrebi mrhovinarji – pred prelomom novinarji), obkolili, da se je usločila nad haubo. Riky je v taktu trdega metala, ki ga je Momo izpustil iz avtoradia, zanihal z glavo in se nasmehnil.

»Hana, povejte nam, kako se počutite zdaj, ko boste zaživeli kot prava zvezda?«

»Am, dobro …«

»Zlokej, zanima nas, kaj vidite v Rikyju Karizyju? On vas je rešil pred valovi.«

»Ja, super je.«

»In kaj menite, kakšno priznanje si zasluži za to dejanje? Konec koncev bi lahko utonili v vodi in še v pozabi. Torej vas je rešil dvakrat.«

»Ja, res.«

»Hana, kaj menite, ali se boste lahko dovolj potrudili, da mu boste vse to povrnili?«

»Ja, bom.«

»Pa menite, da boste to storili samo s petjem, ali mu pripravljate še kakšno presenečenje.«

»A …? Kako, nisem razumela …«

»Hana, Riky obožuje masažo hrbta, pa kolen, pa stopal, pa tako dalje?«

»Zlokej.«

»Hana, obvladate nekaj poslovnih besed. V kako kratkem času imate namen ta besednjak še izpiliti?«

»Am …v …«

»Bi šlo v enem tednu? Riky bi bil presrečen.«

»Ja …«

»Hana, pred tem dogodkom ste peli pesmi po naročilih STARRIVE. Bi bili pripravljeni zapeti tudi nekoliko bolj komercialne pesmi, torej take, ki ljudem odprejo denarnice?«

Hana je začutila nekaj hladnega. Takoj je pomislila na obljubo, da bo postala to, kar si je vedno želela. Da bo pela svoje pesmi.«

»Riky je dejal, da … da bom to, kar sem si vedno želela.«

»Ja, saj boste. Kdo pa si ne bi želel imeti takega fanta kot je Riky Karizy. To bi vsaka vedno želela.«

»Jaz sem hotela peti svoje pesmi …«

»Hana, preden ste prišli k Starrivi, ste želeli peti svoje pesmi. Bi bile le-te, če bi jih predelali po novih reklamnih merilih, pripravljeni peti?«

»Ja …«

»Odlično. To smo hoteli slišati … no, še nekaj, Hana. Riky Karizy je vaš rešitelj. Bi imeli zanj kakršnokoli sporočilo, se pravi, ali mislite, da mu boste pripravljeni vedno slediti in služiti?«

Jastreb je dal Hani znak, da naj prikima.


Hana je prikimala, dokler so ji jastrebi z nihanjem kazalcev dajali znake, medtem pa snemali.

Riky Karizy se je strašansko zabaval, s svojim papijem sta se suvala, malo je sodeloval tudi Momo, ki je bil ponosen, da bo lahko Rikyju odpiral vrata taksija. Njegovemu papiju – Pepiju se namreč ni ljubilo.

A ne Pepi, ne Riky, še manj pa Momo niso opazili ženske, ki je med množico jastrebov vse to opazovala.


… in ne tako vesele solze


Ko je Hana sedla v taksi, in ko je Momo za njo zaprl vrata (prtljažnika), in je v črni pločevini izginil še Riky Karizy, da so se jastrebi razkropili, se je sklonila in potipala tla. Tam je bilo nekaj kapljic, ki jih je ženska pogladila in ponesla k nosu.

»Tvoje solze,« je kratko dahnila in se vzravnala. A na mestu, kjer so ležale domnevne solze, se je v tem hipu pojavila senca. Še preden se je ženska obrnila, je že vedela da je to lahko samo:

»Theodor Vrtačnik!«

» Klara Orkanik! Kaj počneš tu?«

»To bi jaz raje vprašala tebe, Theo. Kaj nisi v hišnem zaporu?«

»Ne moreš verjeti, a ta dan imam dve uri prosto. In ravno zdaj sem izbral ti dve uri. Opazil sem veliko jastrebov, pa sem mislil, da spet obravnavajo mene.«

»Ne, Theo. Tokrat si imel srečo, toda nekdo drug je ni imel.«

»Hana?!?« je kot iz poka izstrelil Theodor.

»Ja, Hana.«

»Kaj pa se je spet zgodilo? Že dolgo nisem slišal ničesar o njej, razen danes, ko so po radiu povedali da jo je nekdo rešil iz vode …«

»Riky Karizy.«

»Toda, Klara, to ime je vendar umetno.«

»Vem. Hana je bila tu. Z njim se je pravkar odpeljala na počitnice.«

»Zdaj?«

»Ja. Pa čeprav je na enih, ki jih ni dokončala, bila.«

»Kaj se dogaja, Klara?«

»Ko sem bila v tujini, sem izvedela mnogo reči, a nisem povsem verjela. Vêliki prelom ima svoje poti, ki jih lahko spremeniš, če si dovolj pokvarjen, Theo.«

»Poti, kakšne poti?«

»Tuneli usod, križišča na avtocestah življenj, poti slave, vozli nesrečnih – vse to se lahko hitro spremeni …«

»In to se je zgodilo tudi Hani?«

»Ne vem. Mislim, da je bila pred tem na morju z nekim študentom. Ni mi znano, zakaj sta počitnice prekinila.«

»Da bi jih zaradi Rikyja Karizyja? Ali ti to verjameš, Klara?«

»Ne, Theo. Ne verjamem. Zato pa verjamem, da se je zgodilo nekaj drugega.«

»Veš, kaj sem še slišal po radiu?«

»Kaj?«

»Da je v Balencii izginil zlomkar, in, če se ne motim, so izgovorili ime zlomkarja Trubarja.«

»Našega iz Geozlomije?«

»Ja.«

»Nenavadno.«

»Res, nenavadno.«

»Te lahko nekaj prosim, Theo?«

»A?«

»Na tleh sem našla Hanine solze. Tale robček sem pomočila v njih. Jih lahko daš v kakšen algalatorij? Veš … sploh ni vedela, da so ji kapljale iz oči.«

»Jasno, da jih bom …«

»Naj preiščejo, če je v njih kakršnakoli sled o kakšnih tunelskih algah in, če morda oscilirajo. Če oscilirajo, so povezane z drugimi tuneli. Upam samo, da ne s kakšnimi usodnimi zanjo. Jaz sem bila tako dolgo v drugih deželah, da nikogar več ne poznam.«

»Vem, komu jih bom dal preverit.«

»Zlo-mega, zaupam ti.«

Limuzina je odpeljala, Hana pa se je naslonila na rame Rikyja Karizyja. Bilo je sanjsko.

Karizy je ves čas govoril, kako …

»Lepe laske imaš, oh, Hana, kako sem vesel, da sem te ujel.«

»Mmm.«

»Kako dišijo tvoji lasje … kot vonj opojnega sonca so.«

»Mmm.«

»Kar popapal bi jih.«

»Mhm.«

»Mi boš na morju oprala nogavice in zmasirala stopala?«

»Am … ja, seveda, Riky.«

»Mmmm, kako fino. Že čutim tvoje roke med svojimi prsti.«

Popoldne istega dne je taksi dosegel Pirankaran. Momo je Rikyju in Hani znosil vso prtljago iz avta in se potrepljal po prsih. Popoldne je postopoma zdrselo v večer.


Hana se je sprehajala po vrtu, ko jo je Riky poklical skozi okno kopalnice. »Hej, Hana, mi prideš zmasirat hrbet?«

»Seveda,« je dahnila.

Ko mu je razmazala gel, zmasirala stopala in skuhala nogavice, je pozvonilo.

»Greš odpret, Hana?«

Pred istimi vrati, kot jih je že nekajkrat odprla v prejšnjih počitnicah, so se zvrstili fantje, ki jih ni še nikdar videla. »Hej, Hana, je Riky doma?«

»Je.«

Fantje so mimo presenečene Hane zdrseli proti dnevni sobi. Zdaj so bili presenečeni oni, saj so Rikyja našli na trebuhu, kako je papal … »mmm, Hana, še bi.«

Ob tem so se fantje raznežili. »Ej, Riky Karizy! Kaj nam lahko Hana še nam zmasira hrbte?«


Riky se je nasmehnil. »Kako da ne, saj zato je pa tukaj. Zvečer nama bo zapela nove komade. Jutri ima pa koncert v Pirankaranu na Tartiniju. Moj papi je že pripravil reklame. To bo sekalo. Hanaaaaa!!! Pridi sem!« Sredi dnevne sobe je obstala Hana.

Riky je z moškim glasom spregovoril.

»Hana, si se naučila na pamet odpirati usta za vsa besedila, ki sem jih pripravil? Če si, potem še eno vprašanje. Znaš migati z boki, kot smo te učili?«

»Da.«

»Zlokej. Iz kopalnice prinesi gel, pa pilo za trdo kožo. Mojim kolegom boš zmasirala hrbte, potem jim boš opilila še pete. Ko boš gotova imaš pol ure, da vadiš z boki. Potem greš spat, ker je jutri koncert na Tartiniju. Aja, da ne pozabim. Mi s fanti smo zelo utrujeni, pa bi nam prav prišlo še malo glasbe. Zvečer boš pela na terasi. Zdaj pa še – a si moja punčka ali ne?«

»Sem,« je dahnila Hana, ob tem pa ni opazila, da se je gel za hrbet v Rikyjevi posodi obarval v rdečo.





NEVIHRA

37. Če je kaj zamrznjeno, se lahko tudi odtali

»Oprosti, kaj so rekli?« je Dabadol vprašal dekle – natakarico, ki se je pravkar sklonila nad glavo spečega moškega.

»Mislim, da to, da je nekdo Hano Zbreskvar rešil iz vode.«

»Aha, sem si mislil,« je dejal. A hkrati ni slišal, da je radio že spremenil temo. Prisluhnil je, če je že bilo na tem, da mu je bilo usojeno poslušati.


»In kakšne so te NEVIHTE, zloktor FORBES?«

»Pardon, GOSPOD GROFEK, niso nevihte, pač pa NEVIHRE. Kot vihre, le da hujše.«

»Oh, oprostite, slovar mi ni nikdar šel preveč dobro z jezika.«

»Saj te besede ni v slovarju, gospod GROFEK.«

»Torej je nekaj novega, zloktor FORBES?«

»Nekaj popolnoma novega. Pojavljajo se že od ZAMRZENAJSTEGA stoletja dalje …«

»Kakšnega stoletja, zloktor FORBES?«

»Gospod z radia, ali lahko počakate da povem do konca? Nevarno me je prekinjati med stavki. Lahko se mi izgubi kakšna popolna misel. Kaj sem že rekel?«

»Da naj vas ne bi prekinjal.«

»Ne, pred tem.«

»Nekaj je zmrznilo.«

»Aha, že imam. Zamrznilo, da je kaj? Kje, a pri vas tudi? A, veste gospod GROFEK, če kje kaj zmrzne, morate to javiti na GEOZLOMARSKI INŠTITUT. Ste opazili kakšno zmrzal?«

»Popolnoma ste me zmedli, zloktor FORBES. Prej ste nekaj omenili o nekem stoletju, ki je baje zmrznilo … bi lahko ... poslušalci ne bodo vedeli, o čem govoriva.«

»A ZAMRZENAJSTO STOLETJE sem omenil? O, to, potem bi me pa lahko kar mirno spomnili. Moji možganski podatki o zamrzenajstem stoletju so spravljeni nekje v … PANONSKEM morju.«

»Ste lahko bolj natančni in manj strokovni. Tema je bila NEVIHRA, pa imam občutek, da sva malo zašla.

»O ne, GROFEK …«

»Pa, če mi lahko rečete gospod GORFEK, ker sva v etru … kljub temu, da gre za zabavno oddajo, zloktor FORBES. «

»Grofek ali knofek, ZAMRZENAJSTO STOLETJE je najnovejša uganka vseh stoletij in vseh prelomov.

»In o čem je?«

»O čem je? O ničemer. Geozlomologi predvidevamo, da je vse velike prelome ustvarilo najbrž ravno ZAMRZENAJSTO STOLETJE.«

»Je bilo to pred 15. stoletjem?«

»Zakaj pa to sprašujete?«

»A ni takrat zmrznil krompir po vsej Celeji?«

»GROFEK, to mislim da bralce sploh ne zanima …«

»Zloktor FORBES, to mislim, da bom jaz bolje vedel, kaj poslušalce zanima …« je bilo slišati GROFKA, a ga je prekinilo piskanje.

»Oprostite zloktor FORBES, mislim, da imamo prvega poslušalca. Izvolite, gospod …«

»UŠ.«

»Gospod UŠ, povejte. Kako to, da niste na počitnicah?«

»Ker se je pooblačilo.«

»Kako?«

»Pred petimi minutam sem vklopil radio, pa me je pritegnilo, ker ste govorili o nevihri, mislim, da je nad severnimi gorami zelo temno.«


Dabadol je pogledal skozi okno. Nad severnimi gorami se je zvijala nekakšna mokrota.

»Gospod UŠ, kdaj pa ste to opazili?«

»Ne vem, kar naenkrat,« je dejal poslušalec.

»A ni bilo za danes napovedano lepo?« je dahnil Grofek. »Saj vendar vsi vemo, da je gospod Karizy za zvečer napovedal sukanje velikih reklam. Za to potrebuje čisto tablo. «

»Ne smete govoriti o reklamah, Grofek.«

»Zloktor FORBES, saj nas Karizy plačuje, kaj pa vendar govorite?«

»Kaj govorim? Pravim, da se mi zdi zelo zanimivo, ker je gospod UŠ omenil bližajočo se NEVIHRO, bi ga lahko vrgli v eter?«

»V eter se ljudi ne meče, zloktor FORBES. Imate kakšen komentar na to?«

»Na kaj?«

»Na to, da …«


… Mlečni sok dobi gostjo


TRESK! Dabadol je v levi nogi začutil hladen piš vetra, kajti v tem hipu je nekdo vstopil. Ozrl se je in ob vratih zagledal deklico. Lasje so ji padli na oči, tako, da je ni mogel prepoznati. A prepoznala ga je ona.«

»Dabadol!!!«

Ko je zaslišal njen glas, se mu je odprl spomin iz še ne tako oddaljenih časov pred počitnicami.

»Mimi? Kaj pa ti počneš tu?«

»Dabadol. Vesela sem, da te vidim,« je dahnilo dekle in si odstrla lase z oči. Dabadol se je še enkrat prepričal, da v Miminem pogled ni bilo nič takega, kar bi nakazovalo, da to dekle ljubi počitnice.

»Si v redu, Mimi?«

»Ja ……. NE!«

»Kaj pa je?«

»Storila sem nekaj … GROZNEGA. Moj ati me bo ubil.«

»Kaj si pa storila?«

»Nekaj sem mu odnesla. Z menoj je konec.«

»Mimi, saj z menoj tudi, pa vseeno, kaj je narobe? Si odnesla kaj od one tvoje Učiteljice?«

»Marte Špon? Ne! Nekaj drugega. Šla mi bo glava. Jaz sem kriva. Vem.«

»Kriva za kaj?«

»ZA TOLE ČRNO NEBO.«

»Mimi, ne govori neumnosti. Pravkar so povedali po radiu, da bo nevihra. Saj sem geozlomist, vem, kaj govorijo.«

»Ne razumeš, Dabadol. Kriva sem jaz. Jaz sem povzročila nevihro.«

»To pa gotovo ne. Bilo je po radiu!«

»Ne, jaz sem kriva. To je kazen, ker se nisem hotela učiti.«

»Pretiravaš. Vse je v redu. Grofek je prej po radiu povedal, da bo nevihra, Mimi. Nisi je mogla …«

»Grofek vodi humoristično oddajo. Ne ve, kaj govori!«

»Pravzaprav je to napovedal zloktor FORBES.«

»Zloktor Forbes? Moj ati me bo ubil. Zdaj bom pa še kriva, da sodelujem z zloktorji.«

»Kako misliš?«

Mimin obraz se je iz poklapanega nenadoma spremenil v ostro – usmerjenega naprej.

»Nekaj bi ti pokazala, če se strinjaš,« je dahnila Mimi in Dabadolu je bilo iz neznanih občutenj jasno, da se ne bo mogel upreti temu, kar mu bo predlagala, pa čeprav po svoji starosti ne bi mogla sodelovati v kakršnikoli znanstveni razpravi.

»Dabadol, če imaš čas, bi lahko šel z mano – to je, ker ne znam voziti, bi šla jaz s tabo, ti pa za mojim prstom, ki ti bo kazal pot.«

»Prav, kam pa greva?«

»A imaš avto?«

»Ja, imam. A je daleč?«

»Ja, peljala se bova po avtocesti, kakšnih petnajst kilometrov, potem pa tam teče potok. Imenuje se OSKUBNICA. Pred prelomom so ga razglasili za Naravni park prelomnega pomena.«

»Nisem še slišal.«

»Ker ga ni v registru.«

»Zakaj ne?«

»Zaradi tihih dogovorov med geozlomisti na eni strani ter znanstveniki iz Meet'a morfoze na drugi. O detajlih ne vem nič. Greš?«

»Avto imam pred lokalom.«

»Prav.«

Popoldne, ki se je za Dabadola začelo brez občutkov, klavrno, se je hitro spremenilo v nekaj, kar mu je vzdramilo čut za raziskovanje. Čeprav mlada, pa je bila Mimi vsekakor boljša sogovornica in stokrat boljša za ubijanje dolgega časa kot kdorkoli, ki bi mu na ta dan prekrižal pot.

Dabadol je Mimi odprl vrata. Upal je, da ga ne bi kdo videl. Mladoletne osebe voziti s seboj po krajih, ki jih ni poznal (pa čeprav naj bi Mimi poznala dolino Oskubnice), bi ga lahko privedlo pred probleme. Še dobro se je spomnil izrezkov iz časopisov pred prelomom, ki so mladoletne osebe okarakterizirali kot mlade, še ne dorasle, nezrele. Od leta 2025 so tudi tako imenovani otroci (po novem – mladi ljudje), lahko volili in mnogokrat dokazali, kakšni tepci so pravzaprav odrasli ljudje.

»Ne boš vzela ničesar s sabo?«

»Ne. Ne potrebujem. Samo, da grem čim prej od tod.«

»Misliš, Mimi, da bo res nevihra?«

»Ja, ker sem vse zašuštrala!«

»Mimi, zakaj pa si imela prej mokro glavo?«

»To mi naj kdo pove. Udaril me je piroklastični val oseke.«

»V Celeji? Saj ni morjá.«

»Bilo pa je Panonsko morje. Če še ne veš – nevihre so posledice čustvenih valovanj. Ne bi bila presenečena, če bi dobila dokaz, da možgani oddajajo vibracije, valove, ki vplivajo na vreme, ki potem ni več samo vreme. Od tod nevihre.«

»Zlokej, razumem. Nekdo v tvoji družini je zelo izobražen in to ti gre močno na živce.«

»In poleg tega želi, da je tudi hčerka izobražena in ji pošilja razne učiteljice meeskendov. Enkrat se bom šla vreč v Svarinjo.«

»Daj no, Mimi. Življenje ni tako črno.«

»Boš videl, Dabadol, kakšna nevihra prihaja. Še bo črno.«

Pokrajina, pa čeprav to ni bilo odvisno od Mimini besed, je postala čudno temna, nekaj nenavadnega je bilo v zraku. Dabadolov avto ni bil kdo ve kakšna umetnina, začel se je tresti, njegove vibracije pa so v kabini ustvarjale rahel zvok.

»Zlokej, Mimi. Povej mi, kam naj zavijem?«

»Ko se konča ravnina, boš zabil levo. Tam se začne naravni park.«

Dabadol pokrajine ni poznal, pa čeprav je bil Celejan.

Čutil je, kako Mimi v sebi premleva, in glede ne njene poglede je stavil, da je premlevala velike reči, velike zanjo, za koga drugega pa morda povsem nepomembne.

»Tukaj ustavi,« je nenadoma dejala.

Dabadol je stisnil zavoro.

Kraj, kjer sta obstala ni bil podoben ničemur, kar bi lahko šteli za okolico Celeje. Bil je preveč divji.

»Slišiš?« je vprašala Mimi.

»Kaj pa?«

»Spodaj teče potok.«

»Ah, to.«

»Nič, ah, to. Ni kar en potok.«

Minilo je pol ure. Prizor, ki bi ga lahko videla redka bitja, če bi bila pozorna, je bil takle – Dabadol je počasi stopal za Mimi, ki je skušala hiteti. Zašla sta na ozko stezico, ki je vodila v pobočje in spremljala potok.


Čez naslednje pol ure je bil Dabadol že nekoliko utrujen, Mimi pa je vestno teptala potko. Nenadoma je obstala.

»Tu sva.«

Dabadol se je šele zdaj zavedel, da sta se ustavila na osamljenem kraju. Bilo je tako tiho, da je lahko slišal bitje srca žabe, ki jo je videl pod sabo.

»Mimi, kje pa sva?«

»To je dolina Oskubnice. Vidiš tisto reč tam dol?«

Dabadol je napel oči, a ni mu bilo jasno, na kaj ga je hotela Mimi opozoriti.«

»Ne …«

»Most. Vidiš most?«

Zdaj je zagledal – most – če je tisto sploh bil most.

»PRIDI, SPUSTIVA SE DO NJEGA,« je dahnila Mimi in se dobesedno vrgla v globino. Dabadol je stopil bolj počasi.

»Počakaj, lahko padeš.«

Toda Mimi se na njegove besede ni ozirala. Kot bi bili za njo vsi zlomki tega sveta, je preskakovala kamnite stopnice in kdaj pa kdaj izustila breztežni – pohiti.«

Potem pa se je ustavila, za njo pa še Dabadol.

Ni vedel, ali je bila bolj zanimiva Mimi, ali pa tisto, kar je videl pred sabo.

»Ali sem jaz nora, ali pa je nor ves ostali svet. Moj ati je imel prav.«

»Mimi, o čem govoriš?« je siknil in se zazrl v tisto, kar je Mimi kot uročena opazovala. Pred njima in nad strugo šumečega potoka so se z vsake strani strmega brega zvijale korenine dveh dreves – ene proti drugim. Natanko nad lesketajočim se potočkom so se združile. Bile so videti kot sto tisoč krat prepletene, združene.

In oblikovale so most.

»To je to,« je hitela Mimi.

»Kaj je to?« je upočasnil Dabadol.

Mimi je zajela kot poper oster zrak.

»Moj ati je na več krajih po mestu in okolici namestil kamere. Ne vem, tak pač je. In za eno kamero je napovedal, da bo posnela nevihro. Kamera je na eni od onih smrek,« je dejala Mimi in pokazala nekoliko više.

»Najprej ti bom povedala, kaj ta most je.«

»In kaj je?« je mirno vprašal Dabadol, saj ni pričakoval nič usodnega. Bil je srečen, da ga nobena stvar ni spominjala na Hano Zbreskvar.

»To je most, kjer bi se lahko rodila ljubezen.«

»Most, ki …«

»… kjer bi se lahko pred tisoč leti rodila tista edina ljubezen, ki jo danes ljudje zaman čakajo. Veš, da je ljubezen ena sama? Tista, prava ljubezen, original s specifično težo, ki označuje silo zloma?«


»Ja, verjetno,« je dahnil Dabadol, reči so nekoliko uhajale iz pričakovane znanstvene poti.

»No, in ta most … na mostu, ki je bil temu zelo podoben, se je ta ljubezen skoraj zgodila. Skoraj. Ker pa se ni, se je ODMEV, se pravi, ECHO, prenesel naprej. Moj ati je celo pravilno napovedal, da so bo to zgodilo v tej dolini.«

»Zgodilo kaj?«

»Drevesa bodo naredila reprizo mostu na katerem bi se ljubezen res zgodila. Ti lahko povem nekaj, kar je zares neverjetno?«

»A?«

»Ko sem se danes zjutraj zbudila, na monitorju, ki stoji v očetovi dnevni sobi, nad tem potočkom še ni bilo nič.«

»Nič?«

»Ne, zdaj pa so korenine zrasle. A si jih videl, kakšne so?«

»Kakšne?«

»Kot tisoče malih vozlov. Kot bi se duh tistih dveh, ki sta pred tisoč leti stala na takem mostu, vrnil.« Dabadolu je postalo vroče, čutil je, da se je ozračje naelektrilo.«

»Mimi, bi midva raje šla?«

»Že? A veš, da stojiš pred pravilno napovedjo geo-zlo-mističnih teorij? Nevihre res preskakujejo prelome.«

»Od kod vse to veš?«

»Ne vem, Dabadol. Jaz samo bežim in kadar bežiš, moraš veliko vedeti. Če ne drugega, vsaj to, da tisto, česar se najbolj bojiš, je vedno in samo v tebi,« je dahnila Mimi in sedla na rob skale. Potem pa je rekla, nekaj, česar si Dabadol ni znal predstavljati.

»Zdaj pa bova vadila.«

»Vadila?«

»Stopi k smreki.«

»K smreki?«

»Da, k smreki.«

Dabadol je sledil Miminim besedam.

»Objemi jo!«

»Kaj?«

»Objemi smreko … tako.«

Dabadol je skoraj videl skozi, tako prozorno je bilo lubje in skoraj bi razločil letnice.

»Zdaj pa jo poljubi.«

»Kaj naj?«

»Poljubi jo!«

Toda, kaj je bilo Mimi? Ni je poznal dolgo, a nikdar ni imela tako resnega in ostrega glasu.

»Kar takoj zdaj?«

»Nevihra je nad nama, zdaj ali nikoli.«

»Dobro,« je dahnil Dabadol, a ideja se mu je zdela neumna. Kljub temu je stopil tesno k smreki, da so se mu v njej začele prikazovati oblike. Bilo je komaj resnično. Mimi je stala ob njem in ga z ostrim pogledom pribila na mesto, da ne bi mogel zbežati.

V določenem trenutku je začutil moč nevihre, takrat pa se je v smreki nekaj prikazalo, nekaj, kar je bilo podobno nečemu srhljivemu. Ni bila Hana, a je hkrati bila. Bila je videti ujeta v lubje, kot bi se hotela iz njega odlepiti, a ni šlo. Zdelo se je, da je v njem samo njena – kako čudno se je to slišalo – lupina. Nagnil se je naprej in pritisnil ustnice k deblu, takrat pa se je vse razblinilo.

Smreka je spet postala taka, kot prej, lesena, smolasta.

Ustnice je komaj potegnil stran.

»No, kako je bilo?«

»Kaj praviš, Mimi?«

»Kako je bilo? Si kaj čutil?«

»Nekaj hladnega.«

»Hladnega kot modro bolečino ali hladnega kot alge modričarke?«

»Bilo je hladno kot najhladnejše ustnice.«

»Kako zanimivo!«

»Veš kaj, Mimi? Peljal te bom nazaj. Nekaj dela še imam.«

»Če ti tako rečeš.«

Odpeljala sta se nazaj proti mestu. Dabadol je Mimi odložil, kjer jo je pobral. Pred lokalom Mlečni sok.

Ko je Mimi izginila, se mu je zdelo, da je v Mlečni sok opazil vstopiti tisto punco, ki je delala na Bellerosi – Harmonio Balkon. Na videz jo je poznal. Ni bila malo premlada za Mlečni sok?

Nič. Ni se imel časa ukvarjati s takimi rečmi. Moral je še v arhiv, da bi vendarle končal svojo seminarsko nalogo, kar odtujil se je od nje.

Čudno, kako je potekal dan. Bolj zanimiv je bil kot počitnice s Hano na morju. Spraševal se je, ali mu je bilo potrebno vse tole? Zakaj ni dokončal počitnic in zaključil tega poglavja? Nekaj ga je begalo, nekaj … večjega in bolj hladnega od tega, kar prinašajo počitnice.

Mimi ni bila nič kriva, bila je pač ena od tistih punc, ki želijo rešiti svet in vsa ostala stoletja, pa zaidejo s poti. Morda mu je vêliki prelom Mimi vedno znova pripeljal pred oči, da ga opozori, kam vodijo nevsakdanji koraki. K takim dogodivščinam, ki se končajo z razcepljenima hemisfêrama.


38. Duša, telo, specifična teža, pa spet telo

Hana Zbreskvar je sedla na rob postelje. Ni mogla več razmišljati. Kako čudno je bilo to! Misli so ji vedno delale kot veter. V tistem jo je zmotilo trkanje.

»Ja, naprej.«

Zgodilo se je nekaj, na kar bi bili ponosni vsi očetje taksisti. V sobo, v Hanino sobo, je vstopil Momo Debestar.

Hana je doživela dejavu.

Mar se ni tole enkrat že zgodilo? Takrat, ko je šla na počitnice?

Momo je obstal sredi Hanine sobe. Velik, močan, nič kaj krhek, morda le v svojih prepričanjih, sicer pa je deloval kot skala. Tudi govoriti je znal:

»Hana, šef me je poslal, da mi zmasiraš hrbet, pa stopala.«

Hana se je nasmehnila, bolje rečeno, nasmeh ji je kar sam zlezel na obraz, kot bi bil daljinsko voden.

Momo je svoje veliko, z mišicami poraslo telo, položil na mizo. »Zdaj sva pa skupi, Hana. Takrat v taksiju ti je bil všeč on, mali Debil-dol-gor. Lahka bi že tedaj potovala skupi. Bi me še mal zmasirala med vožjno? Škoda, da nisi poslušala mojega papija. Šef je rekel, da boš mogla (sleng) nadoknadit use. Tut po gležnih, tam me še najbolj zbada, s'm stopil na ješka.«


Hana je iz posode vzel gel, ki je bil še vedno rdečkast. To jo je nekoliko osupnilo.

V tistem je Momotu zazvonil telefon. »Ja, papi?«

»Koksi, Momo?«

»Ležim na mizi, Hana me bo zmasirala. Zdej sva skupi, tedaj ni hotela v taksi. Zdaj bo mogla masirat.«

»Saj to s'm ti že ves čas govoru, da jo moraš dobiti prvi ti. A je pol še kdo na vrsti za masažo?«

»Ja, šef je že bil, so pa še drugi, ki mu strežejo.«

»A lahk' še jaz pridem?«

»O, papi, brez šefa pa nič ne nar'dim (uh, sleng). Ga mor'm pa vprašat.«

»Oj, ja, to pa.«

»K'r grem, papi.«

Hana je že hotela nanesti debel nanos rdečkastega gela na Momotov hrbet, a se je ta napel, ponesel Momotovo glavo v stanje – pokonci (s kakšno čudovito lahkoto je to storil), kot da v njej ne bi bilo ničesar, niti težkih spominov.

»Hana, saj bom takoj nazaj, papi pravi, če boš lahko še njega, pridem nazaj, mor'm (sleng – spet) vprašat šefa.«

Hana je prikimala. Vse bi dala, da bi se znebila tega nenavadnega občutka. Nekaj znotraj nje ji je govorilo, da, če ne bo malo trpela, da bodo šle njene naslednje počitnice k vragu. Sta njeni hemisfêri kar sami privlekli na plan tako enačbo?


Vse skupaj bi ne bilo nič kaj nenavadno, če se gel v Haninih rokah nenadoma ne bi spremenil v modro barvo, polno svetlobe. Hano je to navdalo z močjo, ki ji ni bila povsem jasna. A o teh rečeh je brala v neki Forbesovi knjigi. Zloktor Forbes je bil strokovnjak vremenskih poprelomnih pojavov. Malo po prelomu je sestavil teorijo, pri kateri mu je pomagal zloktor Kilmi. Skupaj sta objavila NEVIHRE IZ HEMISFÊRE. Knjiga je govorila o tem, kako na vsakih tisoč let potlačene reči planejo na plan in takrat jih nič ne ustavi. Hana je zrla v modro in v trenutku je vanjo planilo močno čustvo. Brez, da bi pomislila, ali lahko, je v sicer na videz mrtev gel dahnila:

»Je z Dabadolom vse v redu?«

Šele v naslednjem trenutku se je zavedala, da jo je slišal on, Riky Karizy.

»Hana, a imaš koga v sobi?«

Hana je trznila. »Ne, nimam.«

»Kako ti kaj kaže za koncert? Glas je izpiljen? Pa moji kolegi? Momotu moraš zmasirati hrbet, pa prihrani moči, kasneje pride še njegov ta stari Debestar. Če se ne bosta stepla za mesto na mizi, boš imela polne roke dela. Jutri pa veš, da te čaka nastop. Da boš videti naspana, pa sveža.«

Hana je prikimala, a zdelo se ji je, da njeno telo kima sámo, brez njene volje. Kam za zlomka je njena volja odšla? Kot bi bila brez tistega dela sebe … ovoja, ki varuje, tako se je počutila. Mislila je, da so to samo teorije, toda zdaj je začutila, kako so besede iz Karizyjevih ust dobesedno drvele skozi njeno telo. Če pa je pomislila, da bi se uprla, je čutila, kako izgublja sitk s sabo. Tega pa ni hotela. Stik s sabo ji je vendar zagotavljal, da bo lahko enkrat … prišla nazaj.


Njene misli je razbremenil trušč. Veliko Momotovo telo je ponovno padlo na masažno mizo, ki je bila pravzaprav miza za čiščenje rib.

»Masiraj, pa tako, da bo pokalo.«

Hana je zaprla oči in njene nežne dlani so se pogreznile v tolsto Momotovo telo. Kot bi se ga dotaknila z dušo. Ob tem se je počutila porazno.


Streljaj stran se je dogajalo tole: osamljeni ALGAFOKUS je bil cilj treh moških, ki so pravkar izstopili iz kombija s temačnimi stekli.

Eden izmed njih je kratko dejal:

»Jutri imamo generalko. Tole reč bomo jutri popoldan odnesli, celica spodaj pa naj ostane, da bomo imeli elektriko pri roki. Kakšne luči imamo, ROMPI?«

»Vijolične, modre, azurne, oranžne in zelene.«

»Super. Lahko jih znosite kar v ALGAFOKUS. Montirali in molili bomo jutri.«

»Šef, ALGAFOKUS?«

»Karkoli, poskrbite, da bo vse nared. Pot do bogastva je prelahka, da bi se ji odrekli. Jaz grem na masažo.«

»Šef?« Oglasil se je ROMPI. Hanin novi agent je bil že 172 ur 17 minut in par sekund. Ob besedi masaža so se mu zabliskale oči.«

»Ja, Rompi?«

»A bi lahko tudi jaz?«

»Lahko kaj?«

»Da me Hana zmasira?«

»Je to v pogodbi?«

»To ni, ampak, oni taksistov sin, druga rezerva, kot ste omenili … bi lahko napisal dodatek k pogodbi.«

»Misliš? Potem pa ne bi meni nič ostalo. Če bo Hana, po koncertu bo najbrž na smrt utrujena, še lahko stala pokonci, tako ne bo vedela, koga masira. Boš takrat.«

Rompi je, hočeš nočeš, zadovoljno prikimal in primaknil svojo voljo v veliki Karizyjev lonec.


39. Trubar sporoča, da je še kako živ, odstoten, a živ

Daleč stran od priprav na veliki Hanin koncert pa se je dogajalo nekaj novega. Morje ob špangleški Balencii je pozno v noč naplavljalo nove in nove reči, a nobena od teh ni bil Trubar.

K vodi je stopil zlomkar Watson, počepnil, zamahnil po vodi, jo pridržal pod nos in dejal: »Razplamtela se je nevihra.«

Ob njem je sedela Dolores, ki se je še vedno čutila krivo, da ni mogla pomagati Trubarju. Toda Watson jo je razbremenil vseh skrbi.

»A to pomeni, da ga je posrkal tornado?«

»Tehnično rečeno, si se izrazila zelo univerzalno. Jaz bi temu rekel še kanček drugače. Mislim, da je moj kolega zaznal tisto, kar se mora med ljudmi na skrivaj izražati. Čisto ljubezen. Mislim, da ga je potegnila vase.«

»Na odprtem morju?«

»Pod morsko gladino, kajpak.«

»Mu lahko greva pomagat … mislim … tudi jaz še nisem našla čisto prave ljubezni.«

»Morda je to znak.«

»Da je Trubar še živ?«

»Da jo boš našla. Pravo ljubezen je težko najti. Je pa vredno iskati.«

»Je šel tudi zlomkar Trubar iskat ljubezen, ali je prišla sama ponj?«

»To je dobro vprašanje. Morda sploh ni šel iskat svoje ljubezni, morda išče nekaj višjega. S temi vprašanji smo se na Geozlomiji poglobljeno ukvarjali. Nič določenega, vsak ima svojo pot. Je pa res, da, če zaslediš zlomljeno ljubezen, ji moraš biti pripravljen pomagati.«

»Je ljubezen zlomljiva?«

»Tako kot duša.«

»Se je Trubarju morda zgodilo to?«

»Da bi se šel potapljat zaradi ženske? Ne, gotovo ne. Gotovo se z ženo razumeta. Mislim, da nima druge ženske, samo včasih rad pobegne od nje.«

Ob Watsonovih glasnih razmišljanjih je morje naplavilo nekaj, kar je vzbudilo pozornost.

Dolores je v dveh korakih dosegla predmet.

»Kaj je to?«

»Videti je kot maska za potapljanje, skafander.«

»Je imel zlomkar Trubar takega na sebi?«

»Ne bi rekel.«

»Pa vendar je bil oblečen v enega, se ne spomnite, zlomkar Watson?«

»Ne bi rekel. Morda se je samo tako videlo. Veš, Dolores, te maske so tako precenjene. Nevarne so, če se preveč ukvarjaš z njimi.«

»Zakaj?«

»Imajo to lastnost, da se lahko popolnoma skriješ v njih in potem se nekega dne niti sam več ne prepoznaš.«

»Jo boste spravili?«

»Nesla jo bova noter. Morda se bo čez čas razkrojila. Kdo ve, če ni samo odmev. Vseeno pa nekaj pomeni.«

»Kaj pa?«

»Nekaj sporoča o mojem kolegu Trubarju. Veš, moj prijatelj je.«

»Mislite, da je vse v redu z njim?«

»Morda plava, morda so te počitnice tista njegova misija, ki te doleti enkrat na … enkrat za vse čase.«

»Mislite na reči, ki človeka zaznamujejo?«

»Ja, tako, dobro si se izrazila.«

»In vašega kolego ja zaznamovalo to, da je odšel iskat svojo … masko?«

»Svojo resnično plat. Morda si je želel početi kaj drugega, poleg tega, kar je počenjal. Presenetilo bi te, koliko ljudje je v svojih poklicih uspešnih in jih ne bi zamenjali za nič drugega, hkrati pa si želijo početi nekaj povsem drugega. O tem je vredno razmisliti.«

»Torej mislite, da je šel zlomkar Trubar o tem razmišljat pod vodo?«

»Ne bi bil presenečen. Morda je bil toliko naveličan vsega, pa se mu je odprla priložnost storiti nekaj po svojem okusu, in je odplaval naprej. Ne stran, pač pa naprej.«

»Tako kot veliki raziskovalci?«

»Nekako tako.«

»Pa se bo … vrnil?«

»Čudno ob vsem tem je, da pogosto rečemo, da ljudje odidejo, nikoli pa ne pomislimo, da nimajo kam oditi, le v novo potrditev tega, da so še kako prisotni. Mislim, da je to eno izmed poglavij, ki ga ljudje še ne razumemo dovolj dobro.«

»Torej, ga bova čakala?«

»To bi želela uporabiti kot svojo seminarsko nalogo, kajne?«

»Ja, če bi le lahko.«

»Opazuj morje, kajti morje skriva skrite prostore tega sveta, kamor se ljudje bojimo pokukati. Morje ni tako, kot se zdi. Veliko več pokriva, kot pravijo učbeniki. Pa tudi višje gre, kot slutijo gore in nižje, kot si upa najtemnejša globel.«

»Vi ste pravi pesnik.«

»To sem prebral na pisalni mizi našega Trubarja.«

»Kaj res?«

»Mar ne veš, Dolores, da je pred več kot petsto leti tu, pri nas, v tej naši živel človek z enakim priimkom.«

»Kaj res?«

»Kot kaže, se določene reči ponavljajo.«


40. Podpisano potrdilo, Harmonia Balkon in tisto, česar se Dabadol tako boji …

Mesto Celeia je žarelo v praznini, pa naj se sliši še tako nenavadno. Dabadolovi hemisfêri sta se zasukali za 180 stopinj. Hiša na Ulici razmazanih prič je bila prizorišče soočenja samim s sabo.

Zrl je v stvar, ki si jo je za časa počitnic najbolj želel:


potrdilo o opravljenih počitnicah


Sukal ga je na mizi, a nič. Nobenega pravega učinka. Moral bi biti navdušen, vesel, jokati od sreče. Nič. Toda to še ni bilo vse. Lolita Kalimero, osrednja figura njegove seminarske naloge za naslednje leto, je povsem obledela. Ni ga več zanimala, niti ni našel motiva, da bi nalogo, povezano z njo, nadaljeval.

Če je seštel vse rezultate in skušal sestaviti smiseln sklep, se je vse skupaj videlo takole: Nekaj mu je manjkalo, nekaj mu ni bilo prav in nekaj ga je mučilo. Stavit bi šel, da ni bil več isti Dabadol kot pred počitnicami, pa čeprav je natanko vedel, kaj si je takrat želel. In kaj si je želel zdaj? Nekaj, samo ni natanko vedel kaj. Oblil ga je srh velikega preloma.


Hja, morda mu je po vseh teh dogodkih samo padel motiv, se mu zrinil nekam med hemisfêrici. Ja, gotovo je bilo to. Post- geo-travmatični pojav, kot je že bral v neki geozlomalni knjigi. Ko se občutki napihnejo, stisnejo hemisfêralna jedra in potem motivi, ki izvirajo iz tega jedra, zastanejo. Kaj je že bilo opisano kot rešitev? Aha, ponovitev ogleda reči, ki je povzročila motiv.

Dabadol je pomislil, kaj bi to lahko bilo. Seveda, jasno, arhiv, v Celejskem arhivu je bilo gotovo še kaj, kar bi lahko izvedel o Loliti Calimero, skupini Novi Uporniki in še o čem.

Dabadol je zaklenil vrata in zapustil svojo hišo.

Ulice počitniške Celeje so bile po počitniško prazne. Kot, da bi ljudje istočasno odšli na dopust. Proti arhivu je vodila ulica, ki je bila precej zavita. Obstajala pa je tudi bližnjica. Toda ta ja vodila mimo Bellerose. Dabadol je menil, da je zdaj vseeno, in da mu obstoj te velike agencije prav nič ne more.

Kljub temu pa mu ni bilo jasno zakaj so se ga ob pogledu na velike modre črke, ki so sestavljale napis – Bellerosa – začeli pojavljati nenavadni občutki.

Ti so še pospešili njegov dvom v samega sebe, ko ga je v razmišljujočem trenutku zmotil glas:

»Hej, ti, tebe pa poznam.«

Dabadol je bil precej presenečen, skoraj trd od strahu, saj ga je tako dobro, da bi ga upala poklicati tako suvereno, poznala samo ena oseba.

»Hana!« je zaklical v obratu. Ni bila Hana.

»Jaz sem – Harmonia Balkon. Greš na Belleroso?«

Ah, njihova arhivarka. Bežno jo je poznal.

»Ne.«

»Mislila sem. Po vsem tistem, kar se je zgodilo in kar se še dogaja.«

Dabadolu se ni sanjalo, kaj bi se lahko takega dogajalo – poleg tega, da mu je Bellerosa izdala uradno potrdilo, da mu ne bo potrebno več na počitnice. Črni lasje Harmonie Balkon so opletali okoli njenih očal in ni se vdala, bila je pripravljena govoriti. Spregovoriti.

»Torej ne veš?«

»To pa res ne.«

»Agnes Lupina, moj šef, pa tisti ljudje iz ozadja. Hecni so,« je v kratkem izbruhu naštela Harmonia.

Dabadol je sklenil poslušati.

»O čem govoriš?«

»Ne vem, mislila sem, da bi to moral vedeti ti. Saj si dobil potrdilo?«

»Ja, kako veš?«

»Ker je zaradi tega tvojega potrdila nastala velika polemika.«

»Prosim, kako, polemika. Zakaj? Zaradi mene?«

»Ja, zaradi tebe in tvojega potrdila. Šef ga ni hotel podpisati. Rekel je, da bi s tem kršili humanistiko.«

»Toda, saj je podpisan.«

»Pa ne od njega. Podpis je ponarejen.«

»Kdo pa ga je potem … hočeš reči, da potrdilo ne velja?«

»Tega nisem rekla. Rekla sem samo, da je bila volja, da ti ga Bellerosa da. Čigava pa, ne bi vedela. Vsaj za enkrat ne. Razen, če bi bil bolj radoveden.«

»Kako to misliš?«

»Saj si prekinil počitnice?«

»Ja.«

»In Hana Zbreskvar se je strinjala?«

Tole je bilo čudno, skrajno čudno. Jasno, saj je bilo tako tudi mišljeno, da se je strinjala …

»Kako veš …?«

»Saj delam na Bellerosi. Toda kljub temu mi ni nič jasno. Toliko nenavadnih ljudi smo imeli v tem tednu, da ne vem, kaj je res. Dali so te še enkrat računat!«

»Ja, to vem.«

»Pa ne veš, kaj to pomeni?«

»Če te dajo še enkrat računat?«

»Ja, to.«

»Ne.«

»Da so mislili, da je prišlo do napake. In veš, kaj je ob vsem tem neverjetno?«

»Ne.«

»Da do napake ni prišlo. Spet si bil izračunan v tandem s HANO ZBRESKVAR.«

»Ja, saj vem.«

»Ja, pa te to nič ne čudi? Kljub vsemu si dobil potrdilo, ponarejeno, toda dobil si ga. Nihče ne bo spraševal, ali je pristno ali ne. Imaš ga, in le kdo bi te silil na počitnice, če se ve, da ti ni treba več na njih.«

»Ne vem, bi me kdo?«

»Ne, popolnoma nihče. Si zadovoljen s tem?«

Čudno vprašanje. Dabadol je s kotičkom hemisfêr, zadolžene za čustva, res oplazil vprašanje – si zadovoljen, toda odgovora ni bilo. Vse prazno.

»Mudi se mi v Celejski arhiv. Za svojo nalogo potrebujem podatke. Zakaj si me sploh ustavila?«

»Ker, če bi bila jaz na tvojem mestu in bi vedela, kolikor veš ti, bi bila zelo vesela, če bi me kdo ustavil in mi povedal za vse tole. Veš, kaj je bilo še posebej čudno?«

»Ne.«

»V vso zadevo sta bila vpletena dva zlomkarja iz geozlomije. Ko sem se pred dnevi vračala iz službe, je izginil kipec s slamicami iz Mavricijusa. Nekdo ga je potreboval. In kdo bi si mislil, da ga je odnesel nek zloktor, ki pa mu kamere obraza niso dobro zabeležile. Mislim pa, da je kraja kipca povezana s tvojim potrdilom o počitnicah.«

»Kaj zdaj vse to pomeni?«

»Pomeni, da se jaz na tvojem mestu ne bi strinjala. Ne bi verjela, da se lahko vse konča pri enem potrdilu.«

»Kako misliš, vse?«

»Ti in Hana.«

»Kaj? Kaj si rekla?«

»Tako kot si slišal. Ti in Hana.«

»Ne razumem.«

»Ti ni nič žal, da sta prekinila počitnice?«

Vprašanje je Dabadola zadelo kot iz jasnega. Od kod se je pojavila ta Harmonia Balkon zdaj, ko ni imel nič več z Belleroso in kaj je sploh hotela od njega? Karkoli je že hotela, nekaj ji je moral odgovoriti, da bi se je čim prej znebil.

»Niti najmanj,« je odgovoril, kot bi ga v odgovor kdo prisilil.

»Kje pa je potem kaj videti?« je vprašala Harmonia z glasom, ki je bil podoben glasom varuhov iz telenovel.

»Kaj pa?«

»Poznam vesele fante,« je začela, vdihnila za nadaljevanje in dihala svoje misli naprej: »Delam na tem, da jih razveselim. Ti nisi eden izmed njih. Vidi se ti, da si brez volje.«

»Ja, pride, nič posebnega. Malo sem izgubil motiv.«

»Nezmotljivi računalnik na Bellerosi, ki je povezan z zemeljskimi silami, pravi drugače.«

»Kaj pa?«

»Nesrečen si zaradi nečesa drugega.«

»Ja, priznam, da sem nekoliko prazen. Ko bom stopil v arhiv, se bom zamotil z nalogo, pa bo.«

»Torej misliš, da boš dobil voljo nazaj.?«

»Jasno.«

»Ne boš, ker te ta stvar dela zelo nesrečnega. In to ni arhiv.«

»Ja, kaj pa potem je?«

»Ta, da si se ločil od Hane.«

Alarm! Komaj se jo je znebil!!! Toliko truda, da je dobil tisto potrdilo … le kaj je storil napak, da mu usoda vedno znova postavlja neke agentke, ki ga hočejo prepričati v nemogoče? To, da se je ločil od Hane? Harmonia ga je gledala s pogledom, ki je od njega zahteval odgovore.

»Kaj?«

»Nesrečen si, ker misliš, da si jo izgubil,« je poudarila besedico – izgubil.

Dabadol je posrkal zrak okoli sebe, da sta se mu pljučni hemisfêrici dvignili kot mišičasti bicepsi, potem pa dahnil:

»Zdaj sem na poti v arhiv. Imaš še kaj, ali lahko grem?«

Harmonia je skomignila z rameni – kot bi hotela reči – vrnil se boš sam od sebe, in to v počitnice, še želel si jih boš.

Ko je Dabadol opravil nekaj korakov in se oddaljil od očalarke (pa čeprav ni nikdar žalil punc z očali), je ravno ta zaklicala za njim:

»Tista stvar mora biti zelo velika.«

Dabadola je ravno toliko premagala radovednost, da ji je spustil mlačen:

»A?«

»Tista stvar, ki se je bojiš. Da bi se boleče zaljubil v Hano in da bi jo imel nekdo drug.«

V tem trenutku ga že ni bilo več.


41. V Celejskem arhivu besede zvenijo zlomastično

Dabadol je čez deset minut stal pred poslopjem arhiva, ki naj bi bil zgrajen na stari celejski kleti. Pred sto petdesetimi leti naj bi bili na tem mestu, pred vhodom, privezani konji.

Previdno je vstopil. Ko se je s čevlji dotaknil kamna v prazni avli, se je zgodilo tisto, o čemer je predaval zlomkar Trubar. Njegov trk ob tla je povzročil ECHO, ki se je hitro razširil po arhivu. Popolnoma jasno mu je bilo, da je stavba prazna, razen morda tiste osebe, ki je sprejemala ljudi.


V mislih je lahko slišal dokumente za več kot tisoč let nazaj, kako so mu govorili – ne pozabi me … pelji me čez most, poljubi me na nos … potrepljaj po ritki … končaj te bedne počitnice! … saj ni tvoja mucka … si padel v napačno temo, poba … ah, Dabadol, jaz te imam … če ne gre drugače, ponaredite … tudi posel mora naprej… bednika, vse sta zašuštrala … papi, kje je moj nos? … lej, Hana ima novega …


»Dober dan, si prišel kaj dvigniti?«

Dabadol se je prestrašil. Toda na njegovi desni se je, kot bi prišla iz omare, pojavila ženska. Na levi strani prsi ji je visel napis – arhivarka, Lorela Glavca.

»Dober dan.«

»Želiš?«

»Am … se da videti podatke, povezane s prihodom skupine Novi Uporniki?«

»Si član?«

»Član česa?«

»Arhiva.«

»Ne …«

»Česa drugega?«

»Hodim na Geozlomijo. Nalogo delam in prihoda te skupine ...«

»Šolsko izkaznico bom potrebovala, če pa je nimaš, lahko v moj računalnik vneseš svoje šolsko geslo.«

Dabadol je storil slednje.

Nato je sledil arhivarki v globoki del arhiva. Bil je to čuden prostor, sicer pa je to pričakoval. Ta stavba je bila namreč narejena na ostankih neke druge, ki je pogorela v požaru iz leta 1675. Nekaj hodnikov se je ohranilo. Dabadola je v oči zbodla tabla, na kateri je pisalo: Tu spodaj podivjan baron na svobodo izpustil lepega vranca, večkratno reinkarnacijo svoje neuslišane žene.


Bilo je, da bi kar raziskal zadevo, a moral je za Glavco. Po treh zavojih levo in enem desno sta se ustavila ob prostoru brez posebne olepšave. Arhivarka je naredila tako, da sta čez nekaj trenutkov že stala pod kupom stolic.

»Poba, tule počakaj, bom prinesla lestev.«

»Ja, bom.«

Glavca je vse uredila: z visoke police je zbezljala nekakšno škatlo, jo položila na mizo, in dejala. »Pol ure imaš. Potem škatlo pusti tu.«

Dabadol je odkril pokrov in … pred njim je obstal napis:

Pripetljaj ob prihodi skupine Novi Uporniki – izginila njihova oboževalka Lolita Calimero . Domnevni ugrabitelji niso zahtevali ničesar – dogodek ostal zavit v temo.


Bil je izrez iz častnika, ob njem pa še cel kup podobnih, s katerimi pa si Dabadol ni mogel pomagati. Torej nič več, kot je že vedel. Morda celo bolje, saj bo lahko v nalogo vnesel več svojega … le zakaj si je lagal – naloga ga sploh ni več zanimala.

Pustil je škatlo ter se naslonil na mizo. Prazen arhiv je prevajal vse, kar se je premikalo, celo vse, kar je dihalo. Dabadolu ni bilo težko slišati korakov, ki so se bližali in, če je imel kaj poprelomne intuicije, potem se mu niso bližali koraki, na katerih bi se zibala ženska rit.

V sobo se je priveslal zloktor Dvotunelnik. Zloktor iz njegove Geozlomije! Nekajkrat ga je sicer že videl, a ni si mislil, da je taka pojava.

Dabadol se je skril za polico in opazoval. Zloktor je sedel na stol, kot da ni nič, vzel telefon in arhiv napolnil z glasovi tipk.

Tišina v prostoru je bila tako intenzivna, da se je skozi slušalko slišal tudi glas na drugi strani.


»Hoj, Gašper. Kaj dogaja?«

»Kaj se dogaja, Miško? Lahko govoriš?«

»Lahko, čeprav sem zdajle ravno lepo zleknjen na mizici, celo noč sem ležal, pa je tako fino, da sem punci rekel naj nadaljuje.«

»Punci?«

»Hana ZBRESKVAR, če si že kdaj slišal, hehehehehehe.«


Arhiv je napolnil smeh, ki je Dabadola prerešetal kot star kruh.

»Masirala te je, a?«

»Ja. Hudimana, je bilo fino. Hrbet mam, kot bi bil iz plastike, prožen, kot zapečen kruh. «

»Poslušaj. Povedati ti moram naslednje. Izginil je kipec iz Bellerose, kot veš. Uporabi zveze in naj obtožijo Trubarja, si razumel? Kipec pa nesite v morje. Si razumel?«

»Potem so mi vsi tuneli odprti?«

»Vsi, Miško.«

»Ni slabo s teboj alge lizat, Gašperus.«

»S teboj tud ne, Karizyus.«

Prekinila sta.

Mesto je napolnila mučna tišina. Ura je bila že pozno popoldan, a čez nebo se je vlekel dolg, siv oblak.


... nekdo drug pa tudi potrebuje resnico


Neka mlada dama je ob tej uri potrkala na vrata Geozlomije, toda nihče se ni oglasil. »Zlomka, pa kje si, kje za zlomka si?!«

Ob njeni rami se je pojavil nek drug zlomkar. »Koga pa iščeš, dekletce?«

»Zloktorja Dvotunelnika.«

»Tako mlada? Zakaj pa?«

»Neko analizo sem mu zapravila.«


… v Humanistični ulici


Dabadol je opazoval zloktorja Dvotunelnika, kako je zapustil arhiv in mu sledil. S kratkim adios se je poslovil od arhivarke, nato pa ga je pogoltnila prazna Celeia.

Najprej sploh ni vedel, kam naj gre, še manj pa, kaj si je sploh želel. Toda, ko je dosegel vrh hriba, s katerega se je videla tudi Hanina hiša, je obstal. Iz vetrovke, ki je pokala po šivih, (zato jo je imel precej rad), je izvlekel potrdilo o opravljenih počitnicah. Čez dvajset sekund je veter, ki se ob tem nabiral nad Celejo, že nosil drobcene koščke listine iz Bellerose po zraku. Dabadol ga je v dvomih raztrgal.

Oddahnil si je, a sanjalo se mu ni, zakaj. Potem je stekel navzdol. Tega si ne bi nikdar mislil, toda neka sila ga je vlekla v Humanistično ulico, torej tja, kjer je stala Hanina najeta hiša.


Zadihan je obstal na pločniku. Nobenega policista, niti po naročilu, niti po službeni dolžnosti, ni bilo tam. V tla ob pločniku je bila ne preveč skrbno zapičena ulična svetila, ki seveda ni vedela, da živi v poprelomnih časih.

Dabadol se je pomaknil k njej, oči, ki bi ga utegnile videti, se ni bal. Napel je moči, bile so drugačne moči kot tiste, ki so Momotovo telo držale skupaj, in se naslonil ob jeklen drog, na katerem po kdo ve kakšnem čudežu, ni bilo nobenega koncertnega plakata.

Drog se je, pa čeprav je bilo to mogoče samo v filmih, upognil. Dabadol je splezal po njem. Vedel je, kje je Hanina soba, saj je tisti dan, ko jo je v taksiju čakal, ravno v tej hiši, pod skrbnim nadzorom njenega plišastega medvedka, opravil malo potrebo. Soba je bila prazna. Le kaj ga je prijelo? Zakaj je vohunil za Hano, če je … ko se je to vprašal, se je zalotil že pri naslednjem koraku.

Njegova roka je zdrsela naprej in … odprla okno. Morda je bil pod kakšnim vplivom, a niti toliko mu nista bili hemisfêri sposobni mleti, da bi ugotovil, kakšnim.

Še preden je pomislil na kakršenkoli vpliv, bodisi alg, triskijev, pinja colad, mehiških melodij Novih Upornikov, seminarske naloge ali Miminih fantazij, se je proti vsem svojim pričakovanjem znašel v Hanini sobi.

Bila je pričakovano prazna. »HANA!« je zaklical. »HANA!«

Bilo je že pozno. Mesto je bilo na račun počitnic torej prazno, zato se ni bal, da bi ga utegnili slišati sosedje.

Poleg tega mu ni bilo mar. Še enkrat je raztrgal svoje grlo, tokrat v močnejših tonih. »HANAAAAAAAA!«

Dabadol se prvič v življenju skoraj ni prepoznal. Hana je odmevalo po prazni Celeji. Odgovora ni bilo, še odmev je posrkala megla, ki je bila sicer bolj značilna za žabaste predele Emone, in pa severne gore.


Kaj pa zdaj? Brezpotje je Dabadola pripravljalo k vse bolj nemogočim rečem. Kam zdaj? Naprej ali nazaj? Pred njim, merjeno od zunanjega okna proti notranjosti hiše, so bila še ena vrata. Tista, za vece. Dabadol ni imel prostih niti toliko ganglijev, da bi imel pet sekund časa odločiti se, če naj vstopi. In ko je to storil, že sta si bila iz oči v oči z bitjem, ki ga je seveda poznal že od prej. Vanj je zrl Hanin plišasti medvedek. Sedel je na oblazinjeni školjki – Hana je gotovo pozabila zakleniti vrata – in prav nič nasmejan obraz je dal Dabadolu vedeti, da čas, ki prihaja, ni šala.

Kljub zelo težkim razmeram se mu je – Dabadolu – zdelo, da mora opraviti določeno korespondenco – »Živjo,« je s pozdravom oplazil medvedka. Ta resnosti ni snel s plišastih ust.

Kako bo prišel iz hiše? Dabadol je uporabil stopnice, škripajoče lesene ploskve so pod njim oddajale zanimive glasove.


42. In posledice, če dvakrat v enih počitnicah postaviš medvedka na pravo mesto?

Jutro je zbudilo Pirankaran in njegove zaspane počitnikarje. Od teh jih je bilo 99,99% odstotkov povsem spočitih, nekateri izmed njih pa so dobili celo masažo. Ti so še vedno spali. Na balkonu, ki so ga sončni žarku dosegli prvi, je mlada zvezdnica odprla oči. Bilo ji je ime Hana Zbreskvar.

Ravnokar se je prebudila v novo življenje. Družina Karizy ji je obljubila, da bo lahko na koncu koncerta prava Hana – da bo lahko zapela svojo pesem. To ji je dalo moči. Pozabila je, koga vse je zmasirala.


… na Geozlomiji


Daleč stran, na Geozlomiji, se je dogajalo nekaj podobnega. Mlado dekletce je teklo iz stavbe, kot bi jo lovil slab občutek. Pod srajco je stiskala nekaj, kar bi lahko v bolj polnem mestu pritegnilo pozornost, a tokrat je bilo precej drugače, saj je bila Celeia – prazna. Kljub temu pa je dekletce za napihnjenim telescem, tisto pod srajco jo je naredilo dvakrat debelejšo, nekdo ustavil. Bil je vratar, ki še ni odšel na počitnice.

»Kaj pa ti, kaj imaš tu spodaj?«

»Preizkus.«

»Aja? Kakšen pa?«

»Če še niste nikdar prebrali Forbesove knjige – Freudolinska histerija in njene možne posledice, potem seveda ne veste, da lahko taka histerija povzroči navidezno nosečnost.«

Vratar je bil nekoliko osupel.

»A, to je mogoče?«

»Ja, saj delate na Geozlomiji, kako so vas pa zaposlili?« je vprašalo dekletce, in potegnilo srajco še bolj čez sicer okroglo, a ploščato reč.

»Ja, delam.«

»Pa vas niso nič testirali, ko so vas zaposlili?«

»Ja …«

»Lahko bi vedeli, kdo vse hodi na Geozlomijo … hočem reči … mislim, počutim se kot zločinka, da me takole zaustavljate.«

»Ja, saj … ti že odpiram.«

Komaj se je rešila. Vratar je gledal za njo, jasno, slutil ni ničesar. Dekletce pa je pobegnilo proti njenemu priljubljenemu mestu – Parku Vinta Ostrigarja. Vse okoli je bilo prazno.

Lahko je storila to, kar jo je tako mučilo. Sedla je na klop in izpod srajce potegnila povsem nov, a že preizkušen Algaronov ženski prenosnik. Odprla ga je, da so ji modre bleščice osvetlile obraz, ki je bil zaradi sivega neba skoraj bled.

Nato je iz žepa potegnila listek in iz njega pretipkala geslo. Odprla se je neka stran. Tako se je zatopila v dogajanje na algaplazmi, da ni opazila sence, ki je pravzaprav ni bilo.

»Mimi, kaj počneš?«

»Adam, kako si me prestrašil!« Bil je njen sošolec iz treninga meeskendov.

»Kaj je to?«

»Algaron I. Ni ga še zunaj.«

»Kje si ga pa dobila?«

»Na Geozlomiji, v zbornici.«

»A ti ga je dal …«

»Tiho bodi, zdaj pride še glasovno geslo … nekaj bom morala povedati v pravih časovnih razmikih … tele reči niso neumne… aha, je že …

OR KA NI KO VA NE VI HRA.«


Ob teh besedah se je na algaplazmi začela nalagati neka aplikacija.

»Kaj je to, Mimi?«

»Program.«

»Program? Pa ne, da si se začela ukvarjati s programiranjem …«

»To je program, nova različica za računanje parov. Ni še v uporabi … je tako imenovana PIRATSKA verzija.«

»Kaj pa boš s tem?«

»Izračunala bom nek par.«

»Noro. Pa … zakaj pa?«

»Ker sem strupeno radovedna, pa nekaj sem odkrila. Sunila sem analizo, zdaj pa si nisem mogla kaj, da ne bi popravila napake.«

»Kakšno analizo?«

»Neke solze so bile gor. Hanine solze. Zdaj jih bom dala računat.«

»Kako pa boš to storila?«

»Na tole tipko, kjer piše – vzorčki – položiš snov, potem vtipkaš imena, še nekaj drugih podatkov, in sistem začne računati.«

»Ampak, a to je isti sistem, ki računa pare po agencijah?«

»Tako je. S tem, da uporablja hemisfêralno klimo. Ni še preizkušen, a, če bodo rezultati pokazali kaj, kar je verjetno, potem bom vedela, da sem izračunala prav.«

»Kaj vse moraš pa vnesti?«

»Bomo še videli.«


… odgovori in vprašanja naslednjega jutra


Dabadol je kakšna dva kilometra stran zrl v oči, drobceni, nekoliko poraščeni, a z ostrimi očmi naperjeni GARGOLJI. Varovala je napis na vratih – Harmonia Balkon. Dabadol je potrkal in vrata so se odprla.

»To si ti? Vedela sem, da boš še imel vprašanja.«

Dabadol je bil zadihan, a potreboval je odgovore.

»Kaj za poprelomnega zlomka, kaj se dogaja z menoj?«

Harmoniine oči so zaplesale tango po Dabadolovem obrazu, nato pa so iz njenih ust priletele besede: »Kako mi je všeč, da je tole postalo zapleteno.«

»Kaj?«

»Stopi noter, ti bom razložila.«

Dabadol je ubogal. Harmoniino stanovanje je bilo najeto, tako kot vsa stanovanja celejskih najstnikov, ki so vsi živeli strogo po Humanističnem zakonu – brez vmešavanja – staršev.

Sredi Harmoniine sobe je bil velik fotelj, v katerega se je potopil skoraj do nosu.

»Boš pinjo colado?«

»Ne.«

»Morda kakšen algast čaj?«

»Ne.«

»Morskino, čerisino, lokačino?«

»Ne, hvala. Rad bi vedel, kaj se dogaja. Ne boš verjela, kaj sem storil … najbrž me bodo celo aretirali … bil sem v Hanini spalnici.«

»Ojej … se je že vrnila?«

»Ne … bil sem sam … splezal sem po svetilki … počutim se grozno. Dokler se mi zdiš kot tujka, ti še lahko tole govorim, če bi te bolje poznal, bi ne upal.«

»Saj, te pa jaz poznam zelo dobro.«

»Kako to misliš?«

»Iz kartotek.«

»Aha… torej … njen medvedek … ne boš verjela, toda… skoraj bi ga poljubil.«

»O, zlomka! Imela sem prav, hura!«

»Kaj?«

»Ona je tvoja usoda.«

»Kaj blebetaš? Ne govori neumnosti! Samo odgovore bi rad!«

»Lej, Dabadol, to so stvari, ki so ti usojene. Mogoče se jim lahko upiraš do onemoglosti, a že naslednji dan se predaš. Si kdaj plezal po svetilkah?«

»Ne. To je bilo prvič … morda bi se šel sam naročit na policijo …«

»Zdaj govoriš pa že neumnosti. Tole s svetilko si dobro povedal, še boje pa izpeljal. V Hanini sobi si bil … kako kul.«

»Kje je Hana, Harmonia?«

»Ha, ha, tvoja usodica … pogrešaš jo, kajne?«

»Sem pravkar vprašal, kje je Hana, Harmonia? Harmonia?«

»Aha. In to tako, da sem začutila tvoje srce.«

»Neumnost. Samo na počitnicah sem bil z njo … imam potrdilo …« je


Dabadolu steklo iz grla, potem pa se je udaril po čelu. »Zlomka!!! STRGAL SEM GA!«

»UAUUUUUU! Stvari postajajo vso boljše in boljše,« je dahnila Harmonia in se potopila v fotelj poleg.

»Kako lahko rečeš kaj takega?«

»Hana ti je postala, kako naj to ti povem čim bolj po domače … všeč.«

»Nikdar!!! Naduta zvezdnica je, ki …«

»Ki te je prevzela in ti zlomila dušo. Ne skrbi, efekt pride kasneje. Poznam primere.«

»Kakšne primere?«


»Morda največji primer doslej. Klara Orkanik, ki je zapustila Celejo, da bi našla ljubezen. Bila je v Bellerosi. Še vedno jo išče, a je vsaj priznala.«

»Haromina, kaj je s tabo? Uporabljaš besede, ki jih jaz nikdar ne izrečem.«

»In to so?«

»To, kar si omenila prej … lju …«

»A ljubezen?«

»No, to.«

»In kaj je narobe s tem? To vsi iščemo. Pri tebi pa mislim, da gre za pravo nevihro.«

»Kaj?«

»Vajina ljubezen s Hano je tako orkanska, nevihrasta, da se je tako bojiš. Tako je prav.«

»Nora si, Harmonia.«

»Zlokej! Greva nekaj stavit?«

»Kaj pa?«

»Da boš čez tri ure že izstopil iz taksija. In to v Pirankaranu.«

»Zmešalo se ti je!«

»Dvesto euralov.«

»Prav, dam ti jih tisoč. Bojim se, pa še kaj … le kako lahko … počakaj malo. Zakaj pa v Pirankaranu?«

»Ker je Hana Zbreskvar odšla na ponovljene počitnice v Pirankaran. In to s fantom, ki mu je ime Riky Karizy,« je dahnila Harmonia in se pri tem tako čudno nasmehnila, da je bilo celo Dabadolu jasno, da to ni bil smeh.


… nekdo meša tunele!


Vint OSTRIGAR je najmanj tako nemo, če ne še bolj, opazoval, kako so štiri mlada očesca zaprepadeno zrla v nov, še ne preizkušen prenosnik. Iz ust mlad raziskovalke Mimi, je prišel ne prav upajoč glas.

»Presneto znanje! To ime mi je znano. Zamešali so tunele!!!«

»Kaj?«

»Ne bi se smelo pojaviti … Momo Debestar in Hana Zbreskvar. Kaj za zlomka zlomastičnega je zdaj to?!!« je siknila Mimi, njen sošolec Adam pa na to ni imel prav nobenega odgovora.


Preloma očitno še ni bilo konec. Pirankaran, mesto, ki je dihalo v pričakovanju Haninega novega koncerta, je sprejelo nove goste.


43. Naj male želve odplavajo, gotovo imajo kakšno pomembno opravilo

Sredi velikega trga v Pirankaranu je ustavila limuzina. Škripanje zavor ni bilo v skladu z mestnim odlokom, ki je prepovedoval nenadna zaviranja, saj so razpoke škodovale fasadam starejših objektov. To ni bilo mar moškim, ki so iz taksija izstopili.

»Šef, vam je masaža koristila?«

»Ja, dobro je bilo, moral si bom izboriti več mesta. Nekako bom izrinil Rikyja.«

»Čeprav je vaš sin?«

»Ko si enkrat tako visoko, potem ti ni več važno, kdo je tvoj sin. Sicer pa mojemu Rikyju ni nič do mene. Dajmo, ustavili smo se, da vprašamo za pot.«

»Ampak, saj so vsi na plaži. Začelo se je svetlikati.«

»Vem, pa pojdite v kakšen lokal. Nekdo mora vedeti, kje je.«


Trajalo je, da so se gospodje zmenili, kdo bo v tem starem, in s skrivnostnimi spomini prepletenem mestu, iz njihovih avtohtonih prebivalcev izbrskal sveto resnico o kraju, kjer so ležale v preteklost potopljene zgodbe posameznikov.


Rompi, agent agencije Starriva je bil določen za nalogo. Ko se je vrnil, je povedal tole:

»Smetišče se nahaja v Port Ankaranu. To je v tisto smer.«

»Gremo,« je dejal Karizy in limuzina je potegnila.

Čez pol ure so Mišo Karizy, Rompi, ter eden od taksistovih sinov stali pred tablo, ki je prikazovala odlok, določen za to, kaj se, in česa se ne sme metati v smetišče.


Karizy je zaškilil v svojo torbo in iz nje izvlekel …

»Želva,« je dahnil Rompi, ki o dogodkih v Bellerosi ni bil seznanjen. »Saj je steklena! Je to pokal za dosežke v menedžmentu?«

»Ne,« je siknil Mišo Karizy, pri tem pa je pogled nekoliko negotovo upiral v malo stekleno želvo, ki je oddajala modro svetlobo. »To je kipec iz Mavricijusa.«

»Kaj boste z njim?«

»Vrgel ga bom v smeti.«

»Zakaj?«

»Tako mi je dejal Gašper Dvotunelnik. Opisal mi je, kako moram to storiti. Pomagala mi bosta. Do pasu ga bosta nesla v vodo, potem pa ga bosta položila na dno.«

»Kaj je ta kipec?«


»Nekaj ur sem ga moral imeti skupaj s Hano, ko je bila v moji vili v Celeji. Ta reč vsebuje nekakšne alge modričarke. Ti, Deko, ki si pravnik, boš že vedel, da tega ne smeš govoriti, ti, Rompi, tebe pa pogodba veže, da tole ostane med nami. Saj je jasno, kajne?«

»Popolnoma, šef.«

»Zdaj pa vzemita tole želvo in jo previdno nesita v vodo. Mislil sem, da smo Hano dobili na podlagi Rikyjevih spodobnosti, zdaj pa vem, da je bila za njeno zavzetje zaslužna želva. Ves ta čas je oddajala reči, ki so povezane z njo. Še dobro, da sem ujel tega Dvotunelnika, in da mi je vse to izdal.«

»Mislite, da bo hotel nagrado za to?«

»Saj sem mu plačal.«

»Torej nihče ne bo izvedel?«

»Četudi bi, je razlaga prezapletena. Imamo, kar smo potrebovali.«

Deko, taksistov sin in Rompi Kitara sta želvo previdno v vodoravnem položaju odnesla proti valovom, a sta se tik pred hladnim občutkom ustavila.

»Kaj pa je, fanta?«

»Uh, hladna je.«

»Potem pa globoko vdihni in najprej vstopit do kolen. Pa ti, Rompi, je tudi tebi hladna?«

»Ne, imam dolge žabe.«

»Deko, če bi tudi ti oblekel dolge žabe, si ti tole ne bi dogajalo.«

»Prav, šef.«

V hudih mukah in bolečinah sta Deko in Rompi položila želvin kipec na morsko dno, dokler se želva ni pomešala med valovi in odplavala.

»Šef, je to vse?«

»Že tole je čudež.«

»Lahko zdaj gremo, zebe me.«


44. Če obstajajo tuneli življenja, potem obstajajo tudi taki, pod hišami

Navade nekaterih ljudi v Celeji so se zelo razlikovale. Predvsem bi lahko iz tega kroga izpostavili dve osebi. Ena izmed njih si je to popoldan vzela nekoliko odmora, pa čeprav je bila že sicer prisiljena k počivanju.


Na kavču pod Hribom je ležal moški, ki je bil od Sredinke v hišnem priporu. Obsodbo, ki so mu jo po krivici dodelili, je prilepil na steno. Če bi kdo z druge strani hriba posvetil proti njegovi hiši in pri tem uporabil daljnogled, bi jo lahko prebral. glasila se je takole.


Theodor Vrtačnik je dne 17. 2. 2037 na koncertu Pod Gradom napadel odrasle najstnike, ki so želeli Hani Zbreskvar podariti svoje darilo. Pri tem jih je Theodor Vrtačnik tako močno oviral, da so se na koncu vsi trije počutili poškodovane, kar so zabeležili tudi na pristojni policijski postaji po uradni dolžnosti. Kaznovan je z enim mesecem hišnega zapora.


Pod tem kratkim zapisom je bilo na steni napisano še nekaj:


Zlomastični tožilci, kiminalisti in ostali, za tole bodo plačali vaši zobje, ko se ne bom mogel več obvladati, zlopiste!!!!

Theodor se je obrnil in dremal naprej. Telefoniral je lahko, vendar so bili vsi klici snemani, tako da se po telefonu ni mogel svobodno izražati. Lahko pa bi prejel klic, če bi kdo poznal njegov številko, ali, če bi ga tako dobro poznal, da bi ga upal klicati, to bi pomenilo, če bi vedel, kako je bilo v resnici. V tem hipu je to resnico nekdo poznal, in to zelo dobro. Zazvonil mu je telefon.

»Theo. Kdo je tam?«

»Klara tu!«

»Klara, kaj pa ti na prepovedani liniji?«

»Iz zarjavele govorilnice pod tvojo hišo kličem. Zaznala sem modričarke v morju. Veš, kaj to pomeni?«

»Modričarke?«

»Iz kipa iz Mavricijusa. Vrgli so jih v morje. Karizyjevi. Tega si ne bi nikdar izmislili sami. Veš, kaj to pomeni? Od nekod vedo, da lahko spremenijo usodo. Hanino usodo!«

»Hana je povezana s … tistim Rikyjem, kajne …? To je hudo, Klara.«

»Hudo za vse nas. Do kdaj si zaprt?«

»Klara … če tudi bi lahko … kadar se kdo poveže preko tunelov usode … potem mu nihče ne more pomagati…«

»Theo … ne izgovarjaj te besede ... ne more pomagati …«

»Saj nisem tako mislil ... hotel sem samo reči … alge modričarke so indikatorji človeške žalosti … ampak, če te hoče kdo spremeniti, potem morajo biti vključene še druge reči …«

»Na primer?«

»Na primer nevihra.«

»Saj je bila ena.«

»Kje zlomka?«

»V Špangliji. Del je prineslo tudi sem.«

»No ja, potem smo na robu drame tunelov življenja. Da ne pozabim, dal sem preverit solze od zadnjič.«

»Ja? Komu pa?«

»Nekomu s priimkom Dvotunelnik.«

»In rezultat …?«

»V njih so alge modričarke!«

»Nisem geozlomistka kot ti, kaj to pomeni?«

»Moja nekdanja hiša leži na isti višini, kot je bila včasih gladina Panonskega morja. Če se kdo iz našega mesta vrže v morje, se pozna na šipah.«

»Na šipah?«

»Tudi, kadar gre za slutnjo v prihodnosti.«

»Mislim, da te nisem povsem razumela.«

»Hana je svoje pravo podobo, telo, dušo, v tem trenutku oddala na varno mesto.«

»In to je?«

»Med želve, ki plavajo.«

»Zapleteno.«

»Menda obstaja način, da samo s temi želvami, ki so Funnymaxove figure, zmešaš tunele.«

»Hana?«

»Ja, nekdo se je lotil njenih tunelov.«

»Ja, kaj pa lahko pričakujemo kot posledico?«

»Če bi se zgodilo najhujše, potem bi Hanina duša umrla, z njo pa še mnogo takih, kot je ona. Nikdar več ne bi bila ista.«

»Theo, zakaj se mi zdi, da stojim na nečem votlem?«

»Pod tabo je tunel.«

»Tunel življenja, tu, na hribu?«

»Ne tak tunel. Pravi tunel. Vodi v gostilno Turkiznomodra.«


45. Nekje obstaja gladina, kamor se vrneš na mesto zlo ... kej

Theodor seveda ni mogel videti prav tako zaskrbljenega obraza, ki je zrl proti severnim goram in v njih iskal nemogoč odgovor. Dabadol je sedel sredi ORKANIKOVEGA travnika. Ni vedel, kaj bi.

Poslopje pred njim je delovalo zlomastično mogočno. Steklada ne njem je pričala, da je bila tu nekoč prisotna srhljiva zgodba, ki pa je iz teh krajev zbežala. Je bilo to mesto zločina? Jonas Orkanik, ki naj bi ugrabil Lolito Calimero, z njo zbežal, potem pa … v zameno zahteval čisto nič. Dabadolu sta se hemisfêri vse bolj zapletali. In predvsem ga je bilo strah, da sta se mu zapletali zaradi nepredvidljivega razloga, ki se je imenoval – Hana ZBRESKVAR.

Visoke trave so v lahnem vetru zanihale pred njim, a nobena ga ni udarila po nosu – naj se odloči sam. Toda odločitev ni prišla iz zmedenih hemisfêr, temveč je tiho lezla iz nekega dela Dabadolovega telesa, ki so ga v romantičnih deželah imenovali – duša.

Dabadol je stekel po hribu, da bi se oklenil še zadnje bilke, zadnje rešilne bilke, da prepriča sebe – destinacija KOMORA.

Seveda je bila v tem času zaprta pa tudi ni vedel, kdo bi lahko imel ključ. Tako ali tako ni bilo nikogar. A kadar takole iščeš možne rešitve, se po navadi zapleteš z osebo, ki bi ji najmanj dodeljeval kakršnekoli sposobnosti biti na pravem mestu ob pravem času. Dabadol bi v teku skoraj trčil v oči, ki so se pravočasno zaustavile.

»Mimi.«

»Dabadol,« je dahnila slednja, iz oči pa ji je vel nekakšen srh, ki ga je Dabadol prepoznal ravno toliko, da mu je lahko rekel – srh.

»Kaj se dogaja, Dabadol, kam tečeš?«

»Am, v komoro.«

»Komoro? Misliš, vašo, šolsko geozlomalno komoro?«

»Ja.«

»Kaj za zlomka pa boš ob tej uri počel tam?«

»Am … rad bi dobil odgovor.«

»Odgovor? Kakšen odgovor?«


Mimine oči so nosile resnobo odrasle dame, ki bi najraje lagala, a videlo se je, da tega ni bila sposobna.

»Odgovor, kam gre moja usoda.«

»O, zlo … zlo … zlo zanimivo.«

»Mimi? Zakaj molčiš?«

»Nič. Am ... bi rad kakšne podatke za Geozlomijo?«

»Ja.«

»Lahko ti jih priskrbim.«

»Hvala, vendar mislim, da jih lahko dobim le v komori.«

»Aha. Imam ključe.«

»Ključe od naše geozlomalne imaš? Kako pa to?«

»Moj oče mi jih je dovolil suniti mu jih.«

»Aha. Me lahko pelješ tja?«

»Ja, seveda. Saj tako kot ti sovražim počitnice.«

Mimi in Dabadol sta prišla v komoro, potem ko je Mimi z enim izmed svojih številnih ključev odklenila šest vrat.

Komora je bila sicer prazna, a je v njej svetila umetna algasta svetloba. Prihajala je z velikega monitorja.

Mimi se mu je približala, malo postala, potem pa izstrelila.

»To je koncept.«

»Kaj je?«

»To je mešalna miza za reklame. Ne bi si mislila.«

»Ne bi si mislila česa?«

»Da v komori, ki pripada Geozlomiji, pripravljajo reklame. Le kdo je tako … pokvarjen, da jim dovoli?«

»Kaj pa pripravljajo?«

»Kdo bi vedel. Če bi dregnila v katero od tistih tipk na monitorjih, bi morda vedela.«

»Pa kaj bi potem vedela?«

»Veliki prelom je prinesel toliko novosti, da je težko karkoli reči. Morda obstajajo kakšni novi postopki za reklame. Saj veš, da jih lahko pet minut na večer projicirajo na nebo. Morda so si izmislil kaj novega.«

»Lahko pogledava? Nekaj mi ni všeč.«

»Kaj ti ni všeč, razen počitnic?«

»Am ... Mimi, morda veš, kje bi lahko bila Hana ZBRESKVAR?«

»Zakaj pa tebe to zanima?«

»Ker … tako. Za svoje sovražnike moraš vedno vedeti, kje so. Da ne bi še kdaj z njimi pristal na skupnih počitnicah.«


Mimi je brez besed močno pritisnila na stikalo, ki je ležalo neposredno ob velikem monitorju. Potem je izvedla še nekaj drugih ukazov, potrepljala po tipkovnici na prenosniku, ki je bil povezan z big-algaplazmo, in slika, ki je prej spala, je napolnila Dabadolov pogled. Na njej je stala Hana, pod njo pa je na mizi za čiščenje rib ležal Riky Karizy.

»Mmmmmm, kako lepo, Hana, bi mi zmasirala še stopala?«

»Ja, seveda, z gelom – lepa mast – vam zmasiram življenje, da boste vedno videti sočni,« je prišel glas iz Hanine podobe.

Dabadol je obnemel.

»Hej, Daba, hej, Dabadol, saj ni … to ni realnost … montaža je …«

Mimi je držala Dabadola za roko, ga vlekla, vendar se ni premaknil. Strmel je v big-algaplazmo.

»Dabadol …«

»Mimi. Hana …«

»Ja, sem tukaj. To je samo reklama. Nekdo je ukradel Hanino podobo in zdaj delajo reklame iz nje. Ukradel pravim ker vem, da ni lepo, da jo izkoriščajo za …«


Mimi ni dokončala stavka. Prizor je izginil, nadomestil ga je nov.

Na veliki, širni plaži se je spet pojavila Hana. Za njo je pritekel Momo Debestar, pridružila pa sta se mu še Batman mlajši in Rompi Kitara. Dabadol je vse skupaj opazoval z zaprepadenim obrazom. Hana je bila v samih kopalkah.

Mimi je zaploskala. Hotela je zbuditi Dabadolovo zaprepadenost. Potem pa je bolj sebi kot njemu dahnila:

»No, končno bom morala posredovati na način, kot si nisem nikdar mislila, sem si pa na moč želela.

Dabadol?«

»A?«

»Nekaj te bom vprašala, nekaj resnega.«

»Ja?«

»Si pripravljen?«

»Hmmmmm …«

»No?«

»Kaj?«

»Če si pripravljen na vprašanje.«

»Kakšno vprašanje?«

»Te tole boli?«

»Kaj če me boli?«

»To, da vidiš Hano, kako je na počitnicah z drugimi fanti?«

»Ne,« je dahnil DABADOL in odšel iz komore.


Mimi je zaradi določenih razlogov dobro poznala nekatere efekte komore. Če bi se zgodilo, da bi kdorkoli v njej močno spremenil svoja čustva, bi se to poznalo na majhnih lučkah ob klopeh, ki so bile narejene iz morskih kristalov. Mimi se jim je približala. Vedela, je, da so bili prej beli, zdaj pa so se kazali v povsem neusmiljeni rdeči barvi. Dabadol je čutil mogočno spremembo. Mimi je stekla za njim.

»Dabadol!!!«

Ujela ga je na mostu čez Svarinjo.

»Hej.«

»Kaj je?«

»Priznati pomeni pol poti do rešitve … ojej, saj imaš čisto modre veke …«

»Mimi … jaz … sem izgubil stavo … s samim sabo ...«

»Ah, ja … in kaj boš zdaj?«

»Moral si bom priti do čiste … gladine.«


46. Hana pade na grmičasto žensko, medtem pa želve plavajo

Mlada roka, ki je še vedno držala gel za masažo, se je nedaleč stran trudila odpreti kljuko. Zaman. Ni šlo. Bilo je zaklenjeno, ključe pa je imel Riky Karizy pri sebi. Poleg bitke z njim, se je Hana morala boriti še sama s sabo. Del nje si je želel poslušati, drugi del pa je želel ven, stran.

Še enkrat je pocukala, zaman. Tudi, če bi splezala čez balkon, bi ji najbrž ne uspelo, saj bi se polomila. Ampak saj je bil zdaj z njo del, ki je želel stran od Rikyja! Čutila je valovanje. Vedela je, da bo trajalo samo kakšne … morda dve minuti, potem pa jo bo ponovno zavzelo tisto mlahavo občutje, ko sploh ni mogla do svojih hemisfêr. Morala je izkoristiti. Morala! Stopila je na balkon. Ker so vsi na moč smrčali, ji ni bilo treba paziti na korake.


Ampak, morala je nadaljevati. Stopila je na kamnito ograjo balkona. Do tal je bilo toliko, da bi na grmičasto žensko priletela z vsem truščem. Pa še udarila bi se. Ideja! Vrnila se je v sobo in iz nje vzela – skafander. Na hitro – sekunde so letele, se je oblekla in – v skafandru se je počutila kot v novem svetu. Skok ni bil več videti tako srhljiv.

Splezala je na steber, se ga oklenila, tako da je visela dol samo z nogama – in puf. Že je bila na grmičasti ženski! Niti udarila se ni, bilo je, kot bi se potapljala. Zdaj pa hitro stran. Kam?


… želve plavajo


V Špangleški Balencii je zadihan glas obstal pred hotelsko sobo, roka, ki je bila z njim povezana pa je potrkala.

»Ja?«

»Dolores, telefononoska.«

»Vstopi.«

Mlada telefononoska je vstopila sobo zlomkarja Watsona.

»Kaj pa je?«

»Zlomkar Watson, plavala sem … tam … na morju … želve … želve vsepovsod.«

Watson je odložil prenosnik, vstal in jo pogledal bolj od blizu.

»Po vsem tem si upala spet plavati?«

»Ja … morala sem … muči me …«

»Saj nisi kriva ti. Trubar se je tako odločil. In, če se ni odločil tako zdaj, se je že zdavnaj. Gotovo ve, kaj počne.«

»Kaj pa želve?«

»Kako si rekla?«

»Ko sem se potopila, so plavale od obale proti vzhodu … ogromno jih je, na tisoče.«

»Tisoče?«

»Na tisoče.«

»In … pogosto vidiš kaj takega?«

»Mislila sem, da mi boste povedali vi. Je pogosto?«

»Kakšne pa so?«

»Male, skoraj bele. Toda nenavadno je to, da … plavale so v vrstah.«

»V vrstah?«

»Kot bi imele sistem.«

»Sistem?«

»Kaj takega nisem nikdar videla na nobenem geozlomalnem programu, kaj šele v živo.«

»Tudi jaz ne.«

»Kaj mislite, ali so zavohale … Trubarja?«

»Trubar jih že ne bi pritegnil, sploh pa ne mrtev. Če bi koga pritegnil, bi bila to bržčas policija. Poglej na prenosnik.«

Dolores je stopila k prenosniku, kjer ji je v obraz zasvetil naslov:

Policija v sLOVEniji izdala mednarodno naročilo za aretacijo zlomkarja Trubarja z Akademije za geozlomijo v Celeji. Dolžijo ga kraje kipca iz Mavricijusa, ki predstavlja želvo.


Dolores je osupnila.

»Torej je hotel samo izginiti.«

»Ja, gotovo. Kaj pa vem.«

»Noro.«


47. Le kdo bi za punco stal pod balkonom in ničesar zapel?

Isto sonce, kot je obsijalo smetišče v Špangliji, je zdaj doseglo tudi Celejo. Vila nad Mesečevom zalivom je nudila zatočišče fantom, ki so še vedno spali, pa čeprav se je popoldne prevešalo proti večeru. Mirno okolico vile pa je v tem presekal krik: »Hana, Zbreskvar, kje za zlomka tičiš?«

Bil je glas Rikyja Karizyja.

Ni pričakoval, da bo Hana pobegnila. Takoj je stopil k telefonu.

»Hoj, papi.«

»Kaj je, Riky?«

»Hana je ušla.«

»Kaj? Kje pa si bil?«

»Spal sem.«

»Zlomka. Kako lahko … kam pa je odšla?«

»Ne vem. Čez tri ure ima nastop.«

»Ja, daj, zbudi obalno stražo, da naj se malo zmigajo. Najbrž je odšla proti plaži. Punce so usekane na plažo.«

»Okej, papi.«

Toda Riky ni vedel, da ga nekdo opazuje. Pod balkonom je stal Dabadol Kalimero. Če bi ga kdo izmed Rikyjevih ljudi opazil, bi to najbrž sporočil na lasersko nebo. Karizyjevi so namreč pravkar odkupili nebeški prostor ob večernem času nad celotnim Pirankaranom.


Dabadol se je zatopil v balkon, zatopil pa se je tudi v spomin izpred nekaj dni, ko se mu je Hana na istem balkonu ovila okoli stegna. Zdaj so bile razmere drugačne, skoraj zlomastično spremenjene.

Tega ni mogel verjeti, toda sile v njem so spet prerasle odločitve njegovih hemisfêr. Dabadol je v tem hipu tiščal na zvonec. Posledica je bila takoj tu.

Riky Karizy je odprl.

»Kdo, za zlomka, si pa ti?«

»Dabadol Kalimero.«

»Saj res, Kalimero. Kaj iščeš?«

Dabadol je obstal. Kmalu je bilo razmerje šest proti ena. Šest močnih, zmasiranih in naspanih fantov, ki so se vsi stiskali pod enim ukazom: »Vrzite ga vendar v morje,« je dahnil Riky. »Mislil sem, da je že utonil v pozabo, le kako je to mogoče?«

Vseh šest fantov, Riky je sukal le besede, so v soju pozne pirankaranske svetlobe nesli še živo Dabadolovo truplo proti prepadu na sklani polici. Ukaz je bil jasen. Brez posledic za podjetje Karizy & Co. bi ga morali pahniti navzdol. Kdo bi jim lahko preprečil?

»Dajmo,« je dal ukaz Riky, »zamahnite, močneje.«

Dababadol se je zagugal. V naslednjem hipu je letel po zraku. Ko je na najvišji točki nad morjem zaprl oči, se mu je zazdelo, da je videl Hano.

V padcu je ponovno odprl oči in … kako se usoda poigra, prav neverjetno. Hana je zrla vanj tako tenkočutno, da se mu je začelo v srcu nekaj dogajati. Povsem se mu je približala, in trenutek je zaplaval v večnost. Že v naslednjem hipu pa se je njena glava pomanjšala.

Reklama je ugasnila, Dabadol pa je čofnil v morje. Prekrili so ga valovi in vse, česar se je še spomnil, je bilo ugaslo nebo nad Pirankaranom.

Nad skalno polico pa je bilo vse prej kot turobno.

»Bravo, fantje, tako se meče odpadnike.«

»Ga ne bo mogli (sleng) vreči v Port Ankaransko smetišče?« je vprašal Batman mlajši.

»Kaj si ti nor, da bi postal znamenitost? Takih se je potrebno hitro znebiti. Kvarijo senčno stran Pirankaranskega zvonika.«

»Ga bomo pustili?«

»Kaj, a ti bi mu ponudil še ene počitnice?«

»A ni dobil potrdilo o opravljenih?«

»Ja, saj res, zakaj se je vrnil?«

»Kdo ve. Morda je hotel ukrasti kakšno idejo za reklamo.«

»Misliš, Riky, da se ni vrnil zaradi Hane?«

»Po moje je bila Hana samo pretveza. Taki študentje, ki si želijo nekaj postati, so najbolj nevarni.«

»In kako je sploh pristal skupaj s Hano,« je bil radoveden Momo.

»Momo, Hano ti bom kdaj pa kdaj posodil za masažo.«

Fantje plus Riky Karizy so se odmaknili od police. Imeli so še en opravek – poiskati Hano.

»Kam neki je šla?«

»Ne bojte, se,« je dahnil Riky in se popraskal po trebuščku. »Dal sem ji eno posebno reč, ki ji bo pobrala moči, sicer pa, daleč ne bo prišla.«

»Pa bo sposobna peti?«

»Tebi se še sanja ne, Batman, česa vse so ljudje spodobni, kadar jim na koncu tunela postaviš še tako majhno lučko,« je dahnil Riky in se tako na glas zasmejal, da ga je slišalo, ne samo pročelje glavne fasade na pirankaranski cerkvi, pač pa tudi reklama na nebu, ki se je zaradi tega za hip zasnežila.


48. Da se lahko ponovi post počitniško doživetje! Nikdar doživel!

Nad polico nad Pirankaranom so divjale reklame. Bilo je videti, kot bi se jim strgalo. Na zahodnem nebu so se stalno menjavali napisi, ki pa so bili zaradi domnevne napake videti skrivljeni. Na južnem nebu so se trgali plakati, tudi taki, ki jih Karizyjeva kompanija gotovo ne bi nikdar želela prikazati ljudem. Na vzhodnem nebu so se kazali odlomki iz znanih uspehov raznih menedžerjev, med njimi pa je prednjačila vloga Rikyja Karizyja, ki je bil kratkih hlačah, z desnico pa je v neki patagonski pokrajini nadlegoval dve mladi harmesi. Na severnem nebu pa je očitno plapolala napaka. Na njem so bile, kot bi se pokrajina na severu dejansko podaljšala, naslikane severne gore, podobne tistim nad Celejo.

Tehniki vseh Karizyjevih podaljškov so se v tem trenutku močno trudili, da bi te gore zbrisali z neba, še posebej, ker se je med njimi nekajkrat pojavila Ostrigarjeva glava.

Te pa ni videl Dabadol Kalimero. Okoli njega se je dogajal morski svet. Sprejela ga je nežna skala, na katero je omahnila njegova glava. Potem pa se je nenadoma zbudil.


Ponovilo se je post počitniško doživetje.

Vse okoli njega je bilo popolnoma ravno. Stal je v vodi, ki mu je segala do gležnjev.

Dabadol se je obrnil okoli svoje osi. Gladina, ki ga je nežno sekala v noge, se je v neskončni daljavi skoraj zlivala z nebom. To je bilo le nekoliko svetlejše od morja, ki je skoraj povsem mirovalo.

Ni mu preostalo drugega, kot da naredi nekaj korakov. Očitno je bila to prava poteza. V daljavi, težko bi ocenil, kako daleč, je opazil nekaj črnega. Ležalo je v vodi ter se svetilo. Dabadol se je pognal. Zlomka, v prsih je čutil nekaj, za kar bi še pred počitnicami prisegel, da se v njem ne more razviti.


Najprej je samo hitro hodil, potem pa je začel že skoraj teči.

Po nekaj zadihanih metrih se je nenadoma ustavil. Na njegovi desni se je iz modrine pojavil – prej ga očitno ni opazil – kažipot. Kako čudno!!! Na njem je pisalo – Akademija za geozlomijo. Dabadola je imelo, da bi sledil puščici, vendar si je premislil. Hotel se je dokopati do črnine. Le zakaj ga je privlačilo črno?

Še naprej je tekel. Ko je spet ujel ritem – nov kažipot. Tokrat na levi. Port Ankaran – smetišče.

Dabadol se ni hotel zmeniti zanj, čeprav ga je nekaj vleklo tudi proti smetem.

Hodil je dalje. Črnina je postajala vse jasnejša in nenadoma je dobila – človeško obliko. Dabadol se je zdrznil, skočil na kolena in – iz gladine, ki je tudi tu merila le do gležnjev, potegnil – ženski skafander.

»Hana,« je dahnil. Toda v njem ni bilo telesa, niti česa drugega, pisma, ali česa podobnega.

Kot v deliriju ga je stresal, se ob tem spominjal vseh svojih počitnic, a vedno znova so mu v spomin prihajale le tiste ene – počitnice velikega preloma s Hano ZBRESKVAR.

Črn skafander je naposled obležal v vodi.

Bilo bi čudno reči, da je o tem bral, saj v teh razmerah ne bi smel biti hemisfêralno povezan z mislimi, ki jih je sicer nosil v svojih dveh budnih hemisfêrah. Le čutil bi jih lahko.

Nekaj korakov stran se je iz gladine dvignila megla. Iz nje je prihajal zvok. Podoben je bil zvokom iz algafokusa. Dabadol je bil samo še samo meter stran, ko se je megla razkadila. Prizor, ki ga je odkrila, mu je razvnel tisto reč, ki se jo je najbolj bal.

Za pisalno mizo je sedelo dekle v skafandru. Bila je s hrbtom obrnjena prti Dabadolu. S HRBTOM! Zelo znano mu je bilo!!!

»Hana,« je zaklical s tako brezbrižnim glasom, ulomljeno z njegovo nasprotno vrednostjo, da so se tipke na pisalnem stroju tresle.

Dekle se je obrnilo in:

»Pozdravljen, Dabadol, mi daš samo še minutko časa, da natipkam … videla sem super hlače … česa takega ne smeš zamuditi … če bi jih uspela kombinirati s suknjičem, prav takim, kot ga je nosila neka Klara Orkanik, potem bi … oh, mislim, da sem dobila algamail.«

» Linda Ventura!«

»Ja, in ti si …«

»Dabadol Kalimero. Se me ne spomniš? Enkrat sem že bil tu.«

»Ja, saj … eni se pač vrnete.«

»Kje sem že?«

»Kjer hočeš biti … mi daš minutko časa, da odgovorim na e-mail? Komaj dobim kdaj kakšnega. Po navadi so to algamaili.«

»Ja …« je dahnil Dabadol in opazoval Lindo Venturo v črnem skafandru. Ni mu bilo jasno – popolnoma nič. Toda, ni mogel ostati. Megla, ki se je pojavila daleč spredaj, ga je pritegnila. Vzdolž morja se je vlekla dolga meglena črta brez konca. Zelo podobna se je zdela meglam, ki so potekale po Celeji.

Ko se ji je dovolj približal, se je zgodil – prelom. Dabadol je zakorakal v nevidno polje. Nekaj časa je taval po debeli sluzi, podobni gostim algam. Čutil je praznino, pravzaprav nič. Potem je megle nenadoma zmanjkalo, kar izginila je.

V liniji, kamor je bil obrnjen, pa je stalo nekaj visokega, dolgega in črnega. Bilo je na moč podobno ORKANIK centru. Nič ni mogel, odšel mu je nasproti, kot da bi bilo bitje.

Nebo za megleno črto je bilo bolj sivo, skoraj prazno, a Dabadol je vseeno čutil, kako se nekaj odpira, nekaj velikega.

Pred njim je zasijala steklada Orkanik centra. V Orkanik centru še ni bil.

Velik travnik ga je objel med svoje bilke, počutil se je kot figura na meadowsih, le da je bilo tole čustveno popolnoma izdelano, brez nejasnosti: moral je noter.

ORKANIK center ga je povabil skoti vrtiljak. Dabadol je videl, kar je pred dnevi videla že Hana. Travnik se je nadaljeval tudi v notranjost, kjer so bile izložbe strnjene ena ob drugi, in vsaka naj bi prodajala nekaj drugega. Vsaj tako je mislil Dabadol.

Stopil je k bliže, da bi si ogledal zastekljene vitrine. V vseh je bilo enako – povsod sami skafandri. Bili so postavljeni ob steklih in z enakim zanimanjem opazovali dogajanje na mrtvi travi, kot je Dabadol opazoval njih.

Kdo jih je postavil sem, in zakaj ravno skafandri?

S skafandri se gre na počitnice, z njim se potopiš pod gladino … mu je hotelo nekaj ali nekdo nekaj povedati? Kaj le? Zakaj ravno njemu? Je bila to omara iz sanj Hane Zbreskvar. Si je želela biti potapljačica? Kaj je bila njena skrivnost?

In seveda, kje je bila Hana zdaj, v tem trenutku?

Dabadol se je prestopal od ene izložbe k drugi. Skafandri so bili v različnih pozah, vzpenjali so se po steklu, se rokovali, objemali, celo kosili za isto mizo, pisali razglednice.

V neki izložbi je opazil skafander, ki je bil s hrbtom obrnjen proti njemu. Kar brez da bi vedel, je kratko dahnil: »Hana,« a skafander se po pričakovanju ni zganil, niti odgovoril.

Tako je prepešačil cel Orkanik center, naposled pa končal na drugem vhodu. Nato je zapustil izložbeno ulico in se spet srečal z zunanjim travnikom.

Tam pa ga je čakala nova meglena črta. Bilo je videti še bolj očitno, da ga bo povabila, da jo prestopi kot pa prva. Kar vleklo ga je.

Dabadol se je pognal proti megli, da so travniške bilke kar opletale. Neslo ga je proti neznani meji. Aha, lahko bi bila meja, kjer se človeška duša zlomi.

Zagnal se je v gosto snov brez primere. Glede na to, kako hladen je bil megleni pas, hladna so bila čustva v njem, je pričakoval, da ga bo na drugi strani še bolj zazeblo.

Na drugi strani pa so ga pričakali – sami senčni dežniki na prepolni plaži. In bilo je vroče, še bolj vroče pa se je obetalo.

Megla za njim je izginila, pred njim pa je bilo tako gosto ljudi, da so se glasovi združevali v popolno zmedo. Dabadol se je pomešal med počitnikarje. Eni so ležali na ležalnikih, drugi so za mizami sedeli pod senčniki, eni so kartali, pili, se pogovarjali, skratka, to so bile počitnice, kot jih Dabadol še ni videl.

»Živijo, boš kaj spil?« ga je vprašalo dekle, ki se je komaj prebilo mimo. »Mimi,« je na hitro dahnil Dabadol, a je bil malenkost prehiter. Bila je zelo podobna Mimi, a ni bila Mimi.

Korakal je naprej. Vse več ljudi, počitnikarjev, je napadalo plažo. Vsi so bili v kopalkah, vse je bilo črno od teles.

»Hej, gremo malo skakat s pomola.«

»Ja, gremo. Mogoče bomo ujeli kakšno smet.«

»Misliš, reklamo.«

»Karkoli. Dolgčas mi je.«

»Meni tudi.«

»Saj boš zdržal do večera.«

»Do večera, zakaj pa do večera?«

»Ker se bo potem nekaj zgodilo.«

»Aja. Kaj bi se pa lahko zgodilo na tej nemogoči plaži? Še dihati ne morem.«

»Ne tu, v mestu.«

»Kaj pa bo v mestu?«

»Koncert Hane Zbreskvar in njenega fanta, Rikyja Karizyja.«

»Je to res?«

»Prej sem ju videl objeta na pomolu.«

Dabadol je poslušal, in ni mu bilo povsem jasno, kaj sliši. V tistem ga je nekdo butnil. »Oj, zakaj pa ti nisi v kopalkah?«

»Nisem prišel plavat.«

»Aja. Jaz tudi ne, samo, kopalke moraš imeti, ker so to počitnice,« je zdrdral fant, kot bi se naučil vse člene na pamet.

»Počakaj,« ga je ustavil Dabadol. »Kaj veš o počitnicah?«

»O počitnicah? Da so obvezne, in da se naj nikdar ne končajo. Meni so takooo všeč.«

»Slišal sem, da bo v mestu nek koncert.«

»Od Hane Zbreskvar. Ja, ampak, na ta koncert pa jaz ne grem,« je dejal fant in stisnil oči. V njih je Dabadol začutil temo.

»Zakaj ne?«

Fant je za hip prekinil počitniško sproščen obraz in nanj je sedla čudna otožnost. »Ker tisto, kar bo pelo v mestu, ni Hana,« je dejal in se nagnil bliže k Dabadolu. »Ti lahko povem skrivnost?«

»Ja, daj,« je dejal Dabadol.

»Hano so slekli in njena prava podoba … kako bi ti rekel … v nevarnosti je.«

»Kako veš?«

»Vem, ker sem bil marca letos na njenem koncertu. Slučajno sva prišla na štiri oči. Ta punca se ne boji ničesar, a odkar so ji slekli plazmo, je znotraj sebe prestrašena. So jo pa premazali z vsemi mažami, ki jih lahko dobiš iz nekih kaspijskih alg. Toliko, da veš,« je dejal fant in prikimal. Dabadolu je bil nadvse znan.

»Čakaj, se nisva midva že nekje srečala?«

»Ne.«

»Kako ti je ime?«

»Filip.«

Dabadol bi prisegel, da je Filipa že nekje srečal, še posebej so mu bili znani fikusovi listi, ki so mu padali z las. Toda, v tem čudnem stanju ga morda ni prepoznal. Šel je naprej.

Pred njim se je odprlo nekaj pomolov. Vsi so bili zelo dolgi in pa zelo ozki. Dabadolu se je zdelo vse skupaj zelo znano. Malo naprej je stala miza, na kateri so prodajali … Dabadol se je moral približati, da je ugotovil … pijače!!! Bil je zelo žejen! Čutil je, da bi si moral potešiti žejo, ki jo je čutil v … levi hemisfêri – kako čudno – a zdelo se mu je, da s pijačo to ne bo mogoče. Kljub temu se je slastno zazrl v kozarec.

Poleg mize je stala prikupna dama in tudi ta se mu je zdela strašljivo znana.

»Bi kaj poizkusil?«

»En limonin sok bi.«

Ženska se je le nasmehnila. »To pa ne bo mogoče.«

»Lahko vam plačam.«

»Žal, fant, tukaj prodajamo slamice. Mar te ne zanima tvoja prihodnost?«

»Kaj? Kaj prodajate?«

»Slamice.«


Bilo je res. Ženska se ni norčevala iz njega. V vsakem kozarcu, sicer polnem tekočine, je bilo kakšnih štirinajst slamic. Videti so bile kot, da so iz plastike.

»Ne boš poizkusil?« je vprašala dama, pri tem pa vzela v roko dva kozarca in ju podržala pred Dabadolovimi očmi.

»Poskusil kaj?«

»En srk. En srk skozi slamico, pa se ti bo – morda – zaiskrilo, predvidelo, česa si želiš. Lahko pa bo slamica že sama po sebi dovolj zgovoren dokaz, kaj si želiš.«

Noro. Pred nosom so se mu pletle same čudne, nekatere so bile celo črne – slamice. Morda pa ne bi bilo nič hudega, če bi malo popraskal po svojih – željah. Izvlekel je slamico in jo podržal pred očmi.

Ob tem so mu tri stvari postale kristalno jasne. Ko je žensko pogledal v oči, je vedel – gotovo jo je poznal. Drugo, njegova slamica je bila popolnoma črna, kar pa je bilo zelo čudno, je bilo to, da je imela na sredini vozel.


Ko ga je Dabadol pogladil s prstom, se je zgodilo.

Kar je predvideval že prej, je postalo občutno res. Ohladilo se je. Pojavila se je megla, počitnikarji so začeli bežati, slamice so kar na vsem lepem popadale v vodo in … Dabadol je ostal sam.

Okrog njega pa spet samo megla. Postajalo je srhljivo. Edino, kar mu je ostalo od pravkar izginulega stanja, je bila slamica. Črna reč, ki jo je držal v rokah, je postajala vse težja. Le kaj se je dogajalo?

Iz megle so začele rasti vzpetine. Dabadol je opazoval neverjeten proces.

Vse okoli njega se je spreminjalo, počasi so se oblikovali hribi, megla je postala redkejša, po dolinah so se začele pojavljati hiše.

Ko je spoznal, da v resnici opazuje rast mesta Celeia, se mu je približala postava.

»Hej, ti, a koga čakaš?« je nekdo vprašal. Dabadol se je obrnil in ob sebi zagledal Vinta Ostrigarja. Prepoznal ga je, ker je večkrat videl njegov kip. A Vint je že odšel.


Celeia je rasla, Dabadol pa je spoznal, da stoji na hribu. Ta je zrasel, in vse skupaj se je premaknilo v gore. Severne gore nad Celejo.

Dabadol se je v naslednjem hipu zavedel, da stoji na mostu v dolini med visokimi, zaledenelimi vrhovi. Bil je natanko tam, kamor ga je pred dnevi peljala MIMI.

Pogledala ja navzdol – pod njim se je lesketal potok. Povsod, z vseh dreves, z vseh skal, so visele ledene sveče. Kot bi kdo tu pozabil svoja čustva, da so zamrznila.

Dabadol je to zmrzal čutil v sebi, ne pa tudi na koži. Ko je tako razmišljal ali bo tu za vedno ostal zlomljen, je povsem nepričakovano naletel na nekaj, kar mu je bilo znano, pa vendar, bil je presenečen.

Na dnu potočka se je v soju bele svetlobe lesketal – črn skafander. Pa še premikal se je.

Dabadol je stopil na rob mostu in se z eno roko prijel za ledeno svečo.

Bilo je res. Tam spodaj je bil človek, z masko na obrazu. In celo govoril je.

»Hej, počakaj me, takoj pridem,« je kriknilo bitje.

Dabadol je otrpnil. Še vedno je sledil bitju, ki se je z veliko spretnostjo zagnalo v skale, potem pa iskalo pot navzgor in to v potapljaških plavutih. Vsaka stopinja se je poznala v snegu, in vsaki je z vse večjo negotovostjo sledil Dabadol, ki se je zavedal, da se srečanju ne bo mogel izogniti. Želel si ga je.


Postava v skafandru je naposled dosegla most in ta se je nervozno zatresel. Dabadol se je zazrl v naročje postave. Ta je s seboj nosila nekaj zelo zanimivega, se pravi, bila je posuta z zanimivosti. Izpod maske so ji visele alge, ali so bili to lasje, ali samo alge, v naročju pa je nosila neko nenavadno reč, nenavadno a lepo – malo kristalno želvo.

Z nežnim glasom je oseba pozdravila Dabadola. »Hej, Dabadol.«

Ta je stopil korakal nazaj. Kdo ve, morda se mu bo življenje zasukalo za milijon stopinj. Maska je počasi zdrsela z glave in Dabadol je osupel pozdravil bitje:


»Zlomkar Trubar!!!«

»Dabadol Kalimero?«

»Kaj počnete tu?«

»Tole želvo sem našel v morju. Očitno jo je nekdo vrgel vanj.«

»Zakaj imate skafander?«

»Vsi ga imajo … se pravi … skafander je maska … ni pravo življenje. Mislim, da sem se prišel v te kraje skafandra znebit. Célo telo mi je prekrival … mislim, da se nisem bil sposoben soočiti z resnico. Huda je, tale resnica, kajne?«

»Torej sem tudi jaz tu, ker … bi moral videti resnico, pa je ne?«

»Saj ni treba, da jo vidiš. Dovolj je, da se ti v zvezi z njo kaj dogaja. Se ti?«

»Bil sem na počitnicah, mislite to?«

»Absolutno!«.«

»Ali se boste vrnili na Geozlomijo?«

»Ko bom snel skafander.«

»Oh, to pa.«

»Pa ti, Dabadol? Vidim, da ne nosiš skafandra. Ne nosiš maske? To je dobro, a ne?«

»Tega pa ne bi znal oceniti. Vas lahko nekaj vprašam?«

»Seveda, saj sem praktično tvoj zlomkar.«

»Moja seminarska naloga … v njej sem preučeval življenje neke mehiške punce … sploh nimam več motiva …«

»Misliš, Lolite Calimero, punce, ki je prišla v naše kraje z Novimi Uporniki?«

»So jo res ugrabili Orkanikovi ljudje?«

»O Loliti Calimero pa ti žal ne bi znal povedati nič več kot to, da je iskala nekaj, kar ji je pripadalo. In kot vem, se veliko tega, kar se ti dogaja, povezuje z njo.«

»Res?«

»Nisi je naključno izbral za nalogo. Mislim, da se boš kmalu vrnil v stanje, v katerem se tvoji hemisfêri normalno sučeta. Naj ti dam mali napotek. Vsi ti skafandri, ki si jih videl … skafander brez telesa pomeni, da oseba živi po pritiskom, hudim pritiskom velikih …. Kako naj se izrazim čim bolj slikovito … velikih reklam,« je dejal Trubar in – to je bilo spet popolno presenečenje – kot pravi umetnik – z mostu skočil v zamrznjen potok.

Dabadol je začutil bodice ob svoji levi roki. Teorija o modri ali rdeči bolečini tokrat ne bi preživela, saj ga je zbadal navaden morski ježek. Dabadol je izpljunil vodo in se znašel iz oči v oči z reklamo o ježkih iz čokolade.

Na nebu sta se nato pojavila dva kometa, ki sta letela proti njemu, Hotel si je zakriti obraz, a je bil prekratek. Kometa sta trčila vanj. Kdo bi si mislil, da sta bili to njegovi hemisfêri.

Post počitniške izkušnje je bilo konec


… ne pa tudi Haninih nevšečnosti


Nekoliko stran je ob soju večernih luči po svetlobo stopil bled, povrhu vsega pa še zadihan obraz. Riky Karizy je občinstvu napovedal Hano Zbreskvar.


»Zdaj vam bo moja nekoliko šibkejša polovica zapela nekaj novih pesmi iz njenega novega repertoarja. Hana, kako se imenuje tvoja prva pesem?«

»Leti hitro,« je dahnila Hana, a jo je Momo Debestar, ki ji je šepetal v ušesni zvočnik, popravil. »Nič ti ni treba reči, Hana, vse bo zapel zakulisni glas (temu so v časih pred prelomno rekli playback). Ko se je sprožila glasba, je Hana začela odpirati usta, toda le malokdo bi lahko vedel, da sploh ni bila pri stvari.


Dabadol je v tem hipu plezal po skalni polici in naposled dosegel rob. Iz Pirankarana se je razlegal trušč. Vedel je, da se tam zadaj dogaja koncert, toda ni ga motilo. Napotil se je proti mestu.

Prebijal se je skozi ulice in naposled dosegel, da mu je prvi reflektor zasvetil v oči. Bil je rdeč, in takrat ga je zaskelela dlan. Teorija o rdeči bolečini se je vrnila. Dabadola je peklo kot bi se mu vnela kri. Vleklo ga je k odru.

Izpod mnogih teles, ki so navdušeno ploskala, se je končno znašel pred – tako rekoč je obstal pred Hano. Ali se mu je samo tako zdelo, ali pa je bilo res. Hana je bila oblečena v kožo od harmese.

»Oprosti,« je pozval mulca, ki se je s steklenimi očmi držal prizora. »Kaj ima oblečeno Hana?«

»Vroča oblačila, stari, kopalke, trakove, kot brazilske plesalke.«

Se mu ni zdelo, da Hana ne bi nikdar oblekla kože ranljive živali?


49. Ko se hemisfêri v neki »lupini« obrneta in kreneta v akcijo

Dvesto kilometrov stran je ob soju namizne svetilke tajnica Agnes Lupina prebirala stare spise o počitnicah. Bilo jih je za dvajset let nazaj, torej so segali močno preko časa, ki je zaznamoval prelom. Tajnica sploh ni vedela, kaj je iskala, ji je bilo pa jasno, da se ni počutila tako, kot bi se morala. Od včeraj naprej, ko je na nebu zagledala Hanin obraz, se je njena volja spremenila. Star pregovor, ki ji ga je povedal oče, ko je odšla študirat na Akademijo za turizem, ji je brnel v glavi – ko se enkrat vidiš na nebu, se tvoja duša močno upogne.

Torej, se ne zlomi. Agnes pa je poznala osnovni princip poprelomih čustev. Če hočeš znati videti v sebe, se moraš kdaj pa kdaj za hip zlomiti. Sicer nisi človek.

Agnes je stegnila roko in ponovila tisto, kar je storila že pred pol ure, in še pred pol, pa pred pol – od osmih naprej. Pritisnila je na ON. Radio Obala ji je postregel z glasom Hane Zbreskvar.

Toda Agnes je vse skupaj spet pustila na OFF … ta glas … niti približek glasu Hane iz njenega zadnjega koncerta ni bil. Bil je suh, brez vibracij, brez veselja, brez upanja – skratka – pravi komercialni glas. Tega pa ni mogla poslušati, kajti – ta glas ni bil glas Hane Zbreskvar.

Agens je čutila, da bi morala nekaj storiti. Toda, kaj? Čutila se je krivo. Sama je dala računat par in sama je prepričala šefa, da naj izda potrdilo o opravljenih počitnicah. Le kateri korak je bil odločilen, se pravi, poguben? Jasno, že od samega začetka naprej, ko je tako … do Dabadola je bila prestroga, se pravi – groba in najmanj, kar bi lahko storila, bi bilo to, da bi se mu opravičila.

Toda, to ne bi pomagalo. Hanin glas je bil uničen. A Agnes je vedela, kje je ležal problem. Ta se je imenoval Riky Karizy. Najbrž ni mislila, da bi ga lahko prepričala v karkoli. Vedela je, da Hane ne bo izpustil iz rok.

Najbrž nikdar več. Zato jo je bilo še toliko bolj strah razmišljati o tem, kakšna bo postala, ko jo bo povsem oropal njene duše.

A naposled se ji je utrnila ideja. Spadala je med bolj nore ideje, a kljub vsemu, bilo je edino, kar se ji je zdelo smiselno – poiskati bi morala tistega, ki je bil kar naprej zaprt – Theodorja Vrtačnika. On je Hani vselej pomagal, in seveda, ker ji je pomagal mimo pooblastil, bolje rečeno – navideznih pooblastil policije, je bil stalno v hišnem priporu. In gotovo je bil v priporu tudi zdaj.

Agnes je zaprla omare s počitnicami in se odpravila na prazne celejske ulice. Bilo je hladno, saj ni bilo človeških src, ki bi grela mesto.

Theodor VRTAČNIK je bil brat Finija Vrtačnika, lastnika sedmih velikih travnikov ob in v Celeji, ki so bili vsi nogometni stadioni. Fini je bil znan po svojih nečednih poslih, a so ga policisti vedno oprostili dejanj, v katere so bili – to je bilo jasno – tudi sami vpleteni.

Agnes je obstala pred njegovo hišo, ki je stala na drugi strani golega hriba. V njej je gorela luč.

Potrkala je, ob tem pa jo je stara gargolja pozdravila z rahlim škripanjem. Vedela je, da jo snemajo kamere, a ko bo policija tu, bo lahko Theodorju sporočila bistvo. Slišala je, kako se približujejo koraki, potem pa je Theodor Vrtačnik odprl vrata. Bil je nekoliko presenečen:

»Prosim?«

»Agnes Lupina iz Bellerose. Hana ima koncert v Pirankaranu, pa nima več svojega glasu.«

»Kaj?« se je slišalo iz druge strani. »In kako to veste?«

»Slišala sem jo, sicer pa … dolga zgodba … tudi jaz sem kriva … pa sem videla, da sem šla predaleč … pomagala bi ji rada.«

»Ste prepričani?«

»Verjetno vas zaradi tega držijo v zaporu, da ne bi nič vedeli. Mi boste pomagali?«

»Če gre za Hano, takoj. Imate kakšen predlog?«

»Ja. Treba bi jo bilo ločiti od tistega Rikyja Karizyja.«

»Jo on tako trpinči?«

»Verjetno ji je kaj takega obljubil. Ko sta bila pri meni, sta bila videti srečna, zdaj pa … saj nisem tako neumna … ni več ona.«

»Treba si bo izmisliti nekaj norega, kajti, če je tole res, potem se lahko povsem spremeni in nikdar več ne bo prava Hana.«

»Ampak, vi ste zaprti, gospod Vrtačnik.«

»Theo.«

»Theo, kaj boste storili?«

»Jaz ne morem nič. Vi boste.«

»Kaj pa?«

»Uporabili boste moč tam, kjer jo je največ.«

»Tega pa ne razumem.«

»Povejte mi samo tole: koga je izračunal računalnik, da gre s Hano na počitnice?«

»Ime mu je Dabadol Kalimero.«

»Je znan?«

»Ne.«

»Je bil vesel.«

»Ne.«

»Sta se takoj ujela?«

»Ne.«

»Torej je izračunal prav.«

»Ja, saj … ko se še nisem zavedla napake, sem dala par še enkrat računati in računalnik je Hani spet izbral njega.«

»Dvakrat isto. Zakaj pa ste ga dali še enkrat računat?«

»Hotela sem ustreči Rikyju Karizyju. Hotela sem napredovati … Riky mi je obljubil, da bo pri šefu zastavil dobro besedo zame. Zdaj me za napredovanje en zlomk briga. Nikdar ne bi mogla živeti z dejstvom da bi Hani uničila glas, ali še kaj več.«

Za steklom masivnih vrat je Agnes začutila razumevanje, potem pa ji je Theo dal zagon:

»Poiščite ga!«

Agnes je prikimala. Bila je trdno odločena, da Hani vrne izgubljeni glas.

Ko si je kot bližnjico izbrala Ulico tunelov, si niti v sanjah ni mislila, da se bo njen načrt že začel uresničevati. Trčila je ob žensko, ki jo je poznala.

»Klara Orkanik.«

»Agnes Lupina,« je dahnila Klara. Ni mogla verjeti, da bo žensko iz pisarne videla na ulici. In to tako pozno ponoči.

Klara je s kratkim »pridi,« povabila Agens, naj ji sledi. V soju medle svetlobe sta se skoraj po prstih pomikali do velikega javorja, ki je stal na hribčku. Od tod so se videle skoraj vse hiše v ulici.

Klara je prijela Agens za roko, jo močno stisnila, kljub temu pa je Agnes zbrano sledila navodilom, ki so prihajali iz Klarinih oči. Nenadoma ji je zastal dih.


V enem izmed oken, katerega notranjost je bolj po naključju občasno osvetlil reklamni laser iz bližnjega diska, je ujela podobo. Zamrznila ji je kri v žilah …


… v Pirankaranu malo kasneje


Dabadol Kalimero je sedel na sklani polici in preklel sebe, da je sploh kdaj zašel na Belleroso. Če ne bi, potem ne bi nikdar poznal Hane in vsi njegovi problemi bi se zrcalili v seminarski nalogi, ki pa bi jo uspešno rešil. Kljub tem zamujenim izhodiščem, pa mu je v kotičku glave odzvanjala misel – stara misel, ki jo je snel iz nekega zidu – kdor nima problemov, ta ne živi in, če ne živiš, nimaš duše.

Sklenil je, da bo odšel od tod in skušal narediti, kar se narediti da. Ni pa imel pojma, kaj bi to lahko bilo. Za hrbtom je slišal občinstvo, kako je ploskalo Hani. Tega ni mogel poslušati. Stopil je na rob police, zaprl oči in čakal na znak.

Ni pa si mislil, da bo ta znak prišel že skoraj ob jutranjem svitu in – kar ga je najbolj presenetilo – v obliki taksija.

Iz črne limuzine je izstopila oseba, ki je ne bi pričakoval v nobenem primeru:

»Agnes ... LUPINA!«





ORIENTAL SMREKOVIH IGLIC

50. Počitnice velikega preloma in Hanino prebujanje v nevihri

Čez prste na nogi, obute v sandale, mimo kolen in mimo izdihanih besed brez glasu, je skozi okno neke hiše na Humanistični ulici gledala Hana Zbreskvar.

Utripala je z očmi in premišljevala o dogodkih, ki so se pred nekaj dnevi zgodili. Bila je zmedena. Bila je tudi pri algazlomologu in predlagal ji je mirovanje.

»Preveč dogodkov in preveč velikopoteznih situacij za tako mlado osebo, še sploh v teh poprelomnih časih lahko izzove velike čustvene preobrate, z našimi besedami to strokovno imenujemo čustvene eksturzije. Nič posebnega ni, predlagam pa ležanje,« je dejal in napisal seznam pomirjeval.

Hana jih je sicer jemala, a se ji je zdelo, da le ni povedala vsega, kar ji je ležalo na duši. Seveda, saj tega tudi ni bilo mogoče povedati z besedami.

Zadnje tri dni se je sprehajala po velikem travniku, v Orkanik center pa ni vstopila. Hotela je pozabiti pretekle dogodke, pa čeprav ji sploh niso bili jasni.


Njen fant, Riky Karizy je za nekaj dni zapustil Celejo. Hana ga je prosila, če lahko te dni preživi v svoji najeti hiši.

»Miška, seveda,« ji je dejal, a je sploh ni pogledal v oči. »Ko se vrnem, greva na zabvo.« Ni pa ji povedal, kam gre, niti zakaj. Rekel je le, da to ni za njo in da mora mirovati.

Njen agent Rompi Kitara je ves ta čas deloval v senci in je Hano le redko videval.

Skoraj neverjetno se je slišalo, a v tem popočitniškem obdobju je bila Hana skoraj odrezana od sveta, pa čeprav bi morala sijati kot zvezda. V bistvu je bila zaradi tega hvaležna vêlikemu prelomu, a kljub temu, zdelo se ji je, da je izgubljala moči.


Tega ni vedel nihče, a na skrivaj se je dogovorila za sestanek z alternativnim psihologom in zdaj je čakala, da jo pokliče. Alternativni psihologi so bili redki, a nihče jih ni preveč priznaval. Celo po prelomu ne.

Hani se ni zdelo, da ji je navadni psiholog, zlomkar, ki je delal za Rikyjevega očeta, predlagal dobro terapijo – počitnice na kavču. Kolikor je imela pojma o teh rečeh, počitnice še nikdar niso nikogar rešile, so bile pa vedno priložnost, da si koga na novo spoznal. Sploh ni vedela, za kaj je pomislila na to. Navadni psihologi so ljudem vedno, jasno, po ukazu države, življenje skušali prikazati kot zasuk v bolje, kot nekaj, kar je lepo. Nekateri so bili celo prepričani, da je bil to celo del predprelomne politike. Po prelomu pa so se reči nekoliko spremenile.

Hana je pogledovala proti grajskemu hribu, kjer je veter majal drevesa. Njeno čakanje, da jo pokliče psiholog – algazlomolog – zlomkar ORIENTAL, je preraščalo v neučakanost.


Kot ji je dejal v prvem razgovoru po telefonu, vsak dan ali celo vsak trenutek ni bil pravi za kramljanje o tako pomembnih rečeh. Torej je zlomkar Oriental čakal, da se prikaže dobra snov, kot je imenoval pravo razmerje svežih alg v zraku, vetrov s severa in lastnega občutka.

Vmes je bil seveda še Hanin občutek kot pomembna sestavina.

Hana se je ozrla proti telefonu na polici. Ni se hotela premakniti s kavča, pa čeprav ji ležanje ni dišalo.

Bilo ji je mučno, saj je imela polni hemisfêri vsega. Polni počitnic.

Zunaj je lahko videla, kako so se ljudje vračali z njih. Pred kioskom je pravkar ustavil avto, velika nagnusna limuzina. Iz nje je stopil moški, v kratkih hlačah, da je bil videti smešen. Stopil je do kioska in zahteval …

Hana sicer iz dnevne sobe ni mogla slišati, kaj, a je slutila – »Zvezdni magazin.«

Stisnilo jo je, saj je bila na prvi strani njena slika. Tega ni vedel nihče, a dala bi vse svoje uspehe, če bi jo lahko izbrisala z naslovnic.

V tem je zazvonil telefon. Hano je kot iz tunela izstrelilo k polici, kjer je bil na zavozlano žico priključen telefon


»Zlomkar ORIENTAL!!!«


»Hoj, punči!« je zadonelo globoko, kot bi prihajalo iz kanalizacijskega jaška.

»Hej, Riky,« je pozdravila Hana. Zdaj bi jo moralo slišati občinstvo. Njen glas je bil povsem brezokusen.

»Kaj je zdaj, punčka. Kaj, greva en krog?«

»Ah … Riky, a to je …«

»Ni obvezno, je pa fino.«

»Nisem najbolje. Veš, algazlomolog mi je predpisal ležanje. Nisem še povsem zdrava.«

»Punči, te bom jaz pozdravil. Veliko sem jih že … se pravi, to znam. Me pa je ne bo en zlomkar.«

»Ampak, tako so mi predpisali.«

»Pa kaj, a si moja punca ali ne?«

Hani so se misli ustavile. Je bil Riky njen fant? Kako je že bilo? Ja, nekje v spominu je pisalo, da je bil, toda, kako, kje, kdaj in kaj ju je pripeljalo skupaj?

Kaj je že bil tisti dogodek, ki jo je pripeljal njemu v naročje? Ni zmogla pobrskati po svojih čustvih, pa čeprav je imela pred očmi jasne slike, kako stoji na polici Mesečevega zaliva in kako jo Riky vlači iz vode, potem, ko jo je nekdo potisnil preko. Jo je?

»Sem …« je Hana dejala in zdelo se ji je, da je povsem brez moči.

»No, potem pa te čakam spodaj. Ravnokar sem kupil tvojo revijo. Mega, kakšni lasje … in kakšna postava … si trenirala z utežmi?«

»Nisem …«

»S takole punco pa človek zasluži milijone. Povedal bom papiju, da si doma, ker je mislil, da si šla v nek lokal s čudnim imenom Mlečni skok, ali kako že … pa veš, punči, da me je moj stari strašil še naprej. Dejal je, da si tam srečala nekega Dabadola Kalimera. Tega imena pa nisem pozabil, tako me je prestrašilo … hotel se je vriniti med naju, a veš? Zdaj so ga pospravili.«

»Dabadol Kalimero?« je dahnila Hana in se začela tresti.

»Ja, punči. Okoli njega se je razkrilo mnogo, premnogo reči. To, da je hotel ukrasti kipec, da je hotel oropati arhiv … od tam je celo izginilo nekaj podatkov o eni neumnici iz Mehike in to, kar je najhujše pa, da je na počitnicah nadlegoval tebe. In to so baje vse uredili na Bellerosi. Enega zlomkarja so k sreči zaprli, drugega pa naj bi samo kakšno uro kasneje pogoltnilo morje. Si misliš, bejba, kako slavna sva, da nama takole strežejo po življenju.«

»O, res …«

»Ja. Zato sem pa prišel, da te bom varoval. Saj to ni za zdržat. Človek si ne sme privoščiti niti pet minut slave. Kako nevzdržno. Punči, no … pridi dol. Sedeže na limuzini niti nisem dal segret, čeprav bi jih lahko ker je moja limuzina popoln avto. Pa saj boš tako ali tako sedela na mojih kolenih.«

»Aha …« je dahnila Hana in sploh se ni več prepoznala.

Odstopicala je po stopnicah in se znašla v objemu ulice.

Hana je sedla Rikyju na kolena in limuzina je potegnila.

»Kam pa greva?«

»Saj veš, kot morski psi, malo krožit.«

»Krožit?«

»Ja, malo po mestu, Tako se nabira slava. Po malem, to sem se že naučil. Tudi papi mi je obljubil, da bodo posekali vsa drevesa nad rudnikom alg, to je tistem, iz katerega so še lani z laserskimi žarki kazali romantične filme, zdaj pa bodo z njimi barvali ljudi. Mi je pa menedžer svetoval, da delam tudi kake manjše reči. Tebi Rompi nič ne svetuje?«

»Ne … bolj malo ga vidim ….«

»No, saj je bolje tako. Če ne bo zrihtal slave in dolarjev, ga bomo zamenjal. Saj veš, eni se ne znajdejo.«

»A bova dolgo?«

»Ha, do kakšnih enih zjutraj bova že imela dosti, če še moraš potem k tistem umetniku.«

»Samo, kaj, če me zdaj pokliče zlomkar Oriental?«

»Tisti Oreintal, a ne? Presneti alternativec. Bejba, če hočeš od zlomkarja kupit kake male lesene živalce … ali iz česa jih že dela, potem te bom tudi tja zapeljal. Sej, kje pa ž'vi?«

»V koči pod gradom.«

»Ah sej, tam je tudi ena smreka ko ima kar ravne veje, mogoče bi nanjo lahka obesil tvoje plakate, nad tabo pa mene in mojega papija. Še dobro, da imava različni imeni. To sem dobro pogruntal. Riky in Mišo. Oba karizma, ti boš pa spodaj, ne gre drugače, bejba, ker si ženska te moramo nekam stlačit. Sej, ena veja bo zate čist dovolj. Če te raztegnemo čez več, se ti bojo videle gube. Saj boš rekla, da si še mlada, a gube na katerikoli ženski so obup. Jaz jih ne bom prenašal.«

Limuzina je ustavila pred kinodvorano. Riky je zagledal kopico svojih kolegov.

»No, zdaj pa greva mal' naokoli, pa smeh, bejba.«

Hana je izstopila.

»No, bejba, zdaj pa zares. Nasmehni se, da bodo fantje noreli … ojla, zlokej! Tule imam Hano, da jo boste mal pogledali. En ogled je tri eurale.«

»Tri eurale? Kaj pa za avtogram, Riky?«

»Imaš tol'ko d'narja (sleng) s sabo, Frank?«

»Kol'k' je to?«

»Sto euralov.«

»Tol'ko?«

»Kaj, kaj misliš da maš opravka z navadno bejbo? Veš, kako se lahko postavi Hana. Mašina, kako zgleda na eni sliki. Boš pa že dal tistih petdeset euralov.«

Fantje so stisnili glave in se začeli suvati – kdo ima več euralov, tisti bo prvi na vrsti.

Hana je samo stala in čakala. Kot bi čakala znak, da se nekdo potopi.

»Hej, Riky, jaz nimam d'narja, malo me počakajte, da grem dvigniti. 'Mam očetovo kartico na alge.«

»Pa bo potegnila?«

»Bo, ja … koliko rabim?«

»Kolikor podpisov hočeš?«

»Za mene, brata, sestro, tajnico od očka, njena dva froca, za psa, ko jo tud' rad posluša, pa za onega električarja, ko prihaja k njej … mislim, k tajnici …«

»Dobro, petsto euralov.«

»Tol'ko?«

»Samo jih ne smeš prodajat … za vsakega ko ga prodaš, še sto euralov, a ne Hana?«

Hana je s steklenim pogledom lovila sončne žarke.


Fantje so želeli več in več podpisov, Hana pa je pisala na vse mogoče podlage: hrčke, mavčne obloge, nekomu se je podpisala celo na spodnjice, zadaj, pri hrbtu … Riky je stal poleg in pobiral denar … sonce je na Hanini podobi risalo sence, ki so postajale vse težje …

»Hana, stopi za 15 stopinj bolj na levo … nisi preveč lepa … malo ošabno deluješ, če ti sonce na takle način grize obraz…«

Hana se je premaknila … pisala je kot zmešana… sploh ni vedela, kaj jo je vodilo …

Nenadoma so začele roke Rikyjevih sošolcev vse bolj zagrizeno hlastati po njenih rokah …

»Riky … a moram še …«

»Daj, bejba, podpisuj … jaz bi rad imel velik bazen …«

Hana je imela čez deset minut roke rdeče, kajti fantje so tolkli po njih, kot bi hoteli avtograme iztrgati iz njenih žil. Morda so mislili, da slava potuje po njih…

Hana, malo bolj hitro. »Ena, dva, ena, dva, tri … gremo …«

Začelo je pokati, da je bilo podpisovanje počasi podobno trganju mesa.. HLAK, HLASK, se je slišalo, nekateri mimoidoči so začeli sukati glave, Riky je grabil eurale in bogatel iz trenutka v trenutek. Basal se je s Hanino krvjo in njenim življenjem.

HRESK, HRESK …

Hanino zapestje je začelo krvaveti, vsakdo je hotel njeno roko…

A vse to hlastanje je začelo privlačiti neznane sile …

HRESK …

Po tleh so začele padati kaplje, ki so se sicer napovedale na nebu … bile so modre barve … morda kri … kap ... kap … kap …

»Hana, zmigaj se, podpisuj … dušim se … pretok denarja ni dovolj močan … veš, da moram biti slaven … saj si moja punca …!«

Hane je stisnila usta, ni vedela, kaj se dogaja z njo. Modra kri na tleh se je začela mešati z njenimi solzami, a Hana sploh ni vedela, da joka.

Njeno dihanje je postalo hitro, kot štetje bankovcev na avtomatu … hip … hip … hip … hip … hiphip … hiphiphiphiphiphiphiphiphiphip …

»HANA!!!« jo je v tistem nekdo prekinil

Fantje so ustavili hlastanje po njeni slavi, Riky je odtrgal pogled od bankovcev.

Na drugi strani ceste je nekdo stal … nekdo zelo znan …

»Theodor Vrtačnik,« je zamomljala Hana.

»Theo …« je dahnila in iz oči so ji privrele še drugačne vrste solze … take, s katerimi imaš ljudi rad …

»Theodor …«

Theodor je bil v spremstvu poprelomne policije.

»HANA, KDO SO TI FANTJE IN KAJ HOČEJO OD TEBE …?«

»Moj … to je Riky … podpisujem avtograme …

»Hana, takoj bi ti priskočil na pomoč, a sem zvezan … ne morem iz svoje kože … očitno bom nekaj tednov v zaporu, potem pa me bodo dali v hišnega … ZBEŽI Hana, ZBEŽI …«

»Utihni, LOPOV,« je bilo slišati policiste, ki so nosili črne trenirke..

»Theodor,« je bila beseda ki je izginila na koncu Haninega jezika …

»No, bejba, tale je pa predrzen … POBJE, POLICISTI, JAZ SEM KARIZY, dajte mu debele rešetke okol' vratu.«

»BOMO!«

Hana je obrnila glavo in potem se je nekaj zgodilo,. Na drugi strani ceste je posijalo nekaj žarkov, ki so se očitno prebili skozi temno večerno vzdušje.

Na neki izložbi se je narisala mavrica …

Hana je za trenutek našla sebe in stekla proč …

Srce ji je začelo tolči kot ponorelo, ko je v izložbi zagledala čudovit kipec.

»UJEMITE JO!«

Fantje so tekli za Hano, Riky si je v žep stlačil še nekaj denarja …

Hane je tekla po ulici, Riky in fantje za njo.

Slavna HANA ZBRESKVAR kot je bila, je imela občutek, da je njenega življenja že konec …

Ustavila se je pred kantami za smeti …

Fantje so jo dohiteli ….

Hana se je tresla kot šiba na nemirnem morju …

Zadnji se je ob njej ustavil Riky.

Sploh ga ni upala pogledati v oči …

»Poglej me, Hana … lej, saj ti ne bom nič storil nič ti ne grozim al' karkoli … samo, človek si mora zaslužiti nekaj denarja … kajne … ti pa si pobegnila … no, obljubi, da se to ne bo ponovilo … ker, če se bo, potem bo najino sodelovanje moralo biti precej drugačno …«

Hano je rešil mobitel, če je bilo to sploh lahko reševanje.

»No, le oglasi se, potem bomo pa keširali naprej …«

»Halo?«

»Dabadol Kalimero tu. Hana?«

Hani so se svetovi spremenili.

»Dabadol …« je dahnila Hana tako nežno, da ji je Riky iztrgal telefon iz rok.

»Kdo je to?«

»Ne vem …«

»A, to si … TI DABADOL … poslušaj me … ti …. gnus … HANA je moja punca … je moja … in sploh ne vem, od kod imaš njeno telefonsko … ti svetujem, da je ne kličeš več, ker, če jo boš … potem se lahko posloviš od sebe …«

»Ji lahko samo poveste, da jo je klical zlomkar Oriental?«

»Zlomka!!!!«

Riky je zajel ves slab zrak v smetiščnem kanjonu.

»Daj, te bom peljal k temu zlomkarju Orientalu. A lahko si samo toliko časa, dokler ne preštejem vsega denarja. Če boš dlje, boš morala podpisovati dvakrat hitreje.«

»Zlokej,« je dahnila Hana.


Pričakovala je celo, da jo bo Riky odpeljal do vznožja celejskega hriba, a brez, da bi jo še enkrat pogledal, je zapustil smeti, fantje pa so prav tako obrnili poglede.

Pred zlomkarja ni mogla taka, z zatečenimi rokami.

Čez trenutek je zapihal močan, skoraj leden veter. Odpihnilo je nekaj smeti, Hana pa je začutila osvoboditev. Dvignila je roke, in rane so počasi zbledele.


Kako čudno. Dobivala je nepričakovano pomoč iz smeri, od koder je ne bi pričakovala. Vedno se je bala neviht in vetrov. Odkorakala je proti vznožju hriba, ki pa se je prav tako kopal v nevihti.

Hana se mu je pridružila – hribu, in prav fino ji je bilo. Kot bi preživljala zamujene počitnice.


51. Dabadol in velika tekoča reklama

Pred Ulico razmazanih prič je ustavila limuzina. Ura je bila natanko sedem zjutraj. Megla se je dvigovala nad Celejo.

»Kaj zdaj?« je vprašal Dabadol in pogledal Agnes.

»Ne vem. Ti mi povej.«

»Zakaj ste prišli pome?«

»Si bil na koncertu?«

»Bil.«

»In?«

»Nič.«

»Nisi opazil?«

»Česa?«

»Da Hana ni več prava.«

»Nikdar je nisem toliko poznal, da bi vedel, kakšna je prava.«

»Pa vendar si z njo preživel nekaj dni na počitnicah?«

»Komajda.«

»In. Kakšna se ti je zdela?« je vprašala Agnes in se nasmehnila. Dabadol ni razumel Hane, ni razumel Agens, zakaj ga je res prišla iskat, sploh pa – to je bilo najbolj čudno – je najmanj razumel ravno sebe. Ni se več našel. V njem je divjala nekakšna tiha nevihra.

»Ne vem. Pevka pač. Zvezdnica.«

»In nikdar nisi pomislil, da je povsem navadna punca?«


Dabadol se je s pogledom ostro zazrl v Agnesine oči. »Navadna?«

»Da ima čustva, kot ti.«

»Verjetno.«

»Ne verjetno. Res. Želela si je peti pesmi, ki jih je sama napisala. Vem.«

»Estradna umetnica je.«

»Estradna umetnica, ki ima cilj. Pogosto svoje cilje nikomur ne zaupamo, kako bi potem lahko pričakovali, da kogarkoli spoznamo? Se ti ne zdi, da je Hana na koncertu zelo trpela?«

Dabadol je stisnil usta. V grlu mu je nastajal čedalje večji cmok. Nekakšen odgovor bi moral imeti na to, a je čutil, kako ga v njem samem žge.

»No?«

»Ne vem. Najbrž je res povsem navadna punca. Toda zakaj je …«

»Zakaj je … si ne upaš reči … izgovori!«

»Zakaj je ... pristala, da bo šla na počitnice z Rikyjem?«

»Zato, ker …« Agnes je odmaknila pogled od Dabadola. »Ji boš pomagal?«

»Kako?«

»Ne vem … najbrž moraš nekaj najti ...«

»Kaj?«

Agens je zamižala, kot bi hotela v sebi poiskati moči, potem pa je z obema rokama prijela Dabadola za ramena, malo stisnila in dejala;

»Sem poštena ženska. Prišla sem pote zato, ker sem kriva. Čutim se odgovorna za to, da si se imel na počitnicah – ne preveč lepo. Zdaj pa bi te prosila, če bi odšel z mano, da ti nekaj pokažem. Potem se odloči, kakor se pač boš.«

Dabadol je v navalu prve jutranje svetlobe na kratko po večkrat prikimal.

Agnes je speljala, da je zapokal asfalt. Dabadol ni mogel verjeti, da je bilo v tajnici skrite toliko moči.

»Agnes, vas lahko nekaj vprašam?«

»Ja?«

»Kje ste pa dobili tale taksi?«

»Ukradla sem ga.«

»Kaj?«

Ravno, ko je mislila odgovoriti, je limuzina švignila mimo velikega, sicer razpadajočega Haninega plakata. Oba sta se lahko prepričala, kar sta potrdila tudi s pogledi, da je Hana na tem plakatu povsem druga oseba, kot pa Hana na prejšnjih nebeških reklamah. Agnes je še pospešila, Dabadol pa pravzaprav ni vedel, kam ga pelje.

A nenadoma je počilo. Agnes je zbila hidrant, da je začelo po limuzini deževati. Toda, to je ni zmotilo. Prijela ja Dabadola za roko in ga potegnila proti majhni potki, ki je vodila na vzpetinico.


Ko sta jo dosegla, mu je dejala: »Sama od tu naprej ne morem nič. Pustila te bom samega. Nič ne bom vplivala na tvoja čustva, niti ti ne bom govorila. Veš pa, kje me lahko najdeš, če me boš potreboval. Ko boš videl, da sem že v limuzini, in da speljujem, stopi na tisti kamen in poglej v sobo tiste razkošne hiše. Tako lepo se vidi, zdaj pa sploh, ko se bo sonce sprehodilo vanjo. Adios.«

Dabadol je imel za Agnes kup vprašanj, a ta je dobesedno zbežala s prizorišča.

Ker mu ni preostalo drugega, je storil, kar mu je rekla.

Odkorakal je do skale, ter pogledal proti sobi na vzhodni strani razkošne hiše. Obnemel je. Hiša je morala biti last Rikyja Karizyja.

Funnymaxov efekt priljubljenih figuric, kot ga je prebral v Forbesovi knjigi, je po fasadi hiše sestavljal napise – v Funnymaxovi pisavi. Pisalo je … Hana, ti si moja mala želvica. In še stopnjevalo se je.

Dabadol je pretresen zapustil vzpetino in se odpravil proti mestu.

V mestu se je nekaj dogajalo. Ljudje so se začeli vračati s počitnic, a mnogi izmed njih niti vedeli niso, na kakšen način so jih preživeli. Ulice so postale bolj polne kot pred dnevi, ko je bilo vse prazno. Toda to je bilo verjetno samo zatišje pred pravim počitniškim udarom.

Dabadol je hodil na pamet. V življenju še ni bil tako ujet v lastno razmišljanje, še nikdar ni čutil takega razpotja. Zdaj je v sebi odkrival smeri življenja, za katere sploh ni vedel, da lahko grizejo v globino. Na mestu, kamor ga je prineslo, je pred počitnicami stala velika trgovska hiša, v kateri so prodajali domače in tudi eksotične živali. Čutil je, da mora nekoga pobožati, da so živali tiste, preko katerih kožuha se bo lahko znebil nečesa … pa saj ni vedel točno česa.

Toda, ko je prišel do mesta, kjer bi po njegovem hiša morala stati, ga je tam v nos treščil velik plakat. Z njega se je v samih kopalkah smehljalo dekle na plaži, iz oči pa ji je sevala znana svetloba. Bila je svetlobna reklama iz tekočih alg.

»Hana Zbreskvar,« je dahnil in obstal kot vkopan. Toda, na plakatu ni bila taka, kot jo je poznal. Opazoval je majhna bitja, ki so veselo pritekala iz horizontale (cevke, v kateri so bile alge) in se spuščale, vmes pa oddajala programirane barve.

Ob vsem tem ni opazil najstnikov, ki so se bližali z neukročenimi željami. Hana Zbreskvar je bila vaba za mlade in uspeha lačne duše.

»Daj ti, umakni se, fotografije rabimo,« je dejal nekdo izmed njih in odrinil Dabadola.

Trije fantje so skušali izbrati najboljšo pozicijo, da bi Hano dobili v svojo novo algalno kamero. Toda, predolgo so čakali.

Nenadoma je Hano zamenjal predsednik Društva za lov na mečarice. Fantje so prekleli algalni sistem, celo čez prelom je šlo nekaj kletvic, potem pa so se sprijaznili, da bodo morali počakati celo minuto. Hana se je vrtela v presledkih. Dabadol si je oddahnil.


Ker ni bilo nikjer nobenega smiselnega mesta, da bi si šel pogledat, karkoli pač že, je odtaval v Karizyjev center. Morda se tega celo ni zavedel, kajti Karizy je zgradil mogočno nakupovalno središče, pravo mesto v malem.

In nekaj v tem stilu je pisalo na tabli. Svetila se je ravno nad Dabadolovo glavo:


Hišo »Ljubljenček Našega Časa« porušili v dobrodelne namene iskanja Karizyjeve resnice o nakupovalnih mestih. Pri tem ni bila ranjena ali zlonamerno poškodovana nobena pasemska žival.


Dabadol je začutil utrujenost v nogah. Sedel je.

Česar ni želel, je bilo, da bi kdo sedel zraven njega.

Nič se mu ni razpletalo po načrtih.

Poleg njega pa so se nabrali štirje razposajeni mladi raziskovalci.

Ni jih poznal, a je imel vtis, da pozna vse mlade ljudi, ki jim je predelana HANINA PODOBA PADLA v oči.

Ne, da bi hotel, jih je slišal. Zanj se k sreči niso zmenili:


»Ko prideš na pravi tunel, je vse mogoče …«

»Kdo ti je rekel?«

»En zlomkar je govoril, ko sem ga slišal … enemu drugemu zlomkarju je razlagal. Vsi zlomkarji niso enaki.«

»To je res, Knapi. To sem slišal.«

»A ste že slišali za afero Dvotunelnik.«

»Afera Dvotunelnik? Ne, kaj pa je bilo?«

»Zloktor Dvotunelnik naj bi sodeloval pri neki kraji kipca iz Bellerose. Moja sestra je tudi na Bellerosi.«

»Kaj pa tvoje sestra počne na Bellerosi?«

»Fanta so ji iskali za počitnice.«

»A ga nima?«

»Ima, a je lahek. Za vsako gre. Je že z eno na počitnicah.«

»Pa, kaj si rekel, da je Dvotunelnik kradel? Poznam ga.«

»Ja, da je on in še nekaj zlomkarjev vpletenih v eno reč, ki je povezana z obiskom Novih Upornikov.«

»Ampak, to je bilo leta nazaj.«

»Ja, ravno pred prelomom, pa še po prelomu so enkrat prišli.«

»To pa ne vem, če.«

»Pa so. In takrat se je pojavila še ena oseba iz one strani Atlantika. Nekaj je odkrila, pa so njeno izjavo pripeli na dosje onih UPORNIKOV.«

»Kako pa ti to vse veš?«

»Kaj ti nič ne bereš reklame?«

»Ne, Fejstko, Miro gleda samo reklame na katerih je HANA ZBRESKVAR.«

»Saj res, Hana ima pa novega fanta.«

»Novega? Saj ga ni nikdar imela.«

»Je. Z nekom je šla na počitnice, a se je nekaj zapletlo.«

»Zapletlo?«

»Ja, že pred tem. Nekaj so imeli zraven tudi zlomkarji, ki so jih potem zaprli. Zdaj so na hladnem. Jaz bi jih zamrznil, ne samo zaprl. Kdo ve, taki zlomkarji so sposobni tudi iz zapora krojiti usodo naše lepe HANE.«

»Kako si rekel, z nekom je šla na počitnice? Kako pa, da je sploh šla?«

»Bila ja pod vplivom omamnih alg. Po nekem novem prenosniku, ki so ji ga podarili zlomkarji iz Akademije za poprelomne vede, je dobila virus, ki se prenaša ne samo na datoteke, pač pa tudi na dušo. Vplivalo je nanjo in dokler je bila v takem stanju, bi lahko šla na počitnice tudi s tako zgubo, kot si … ti, Bobnič.«

»Ti bom dal, Štrukelj, boš tako govoril o meni! Moj oče dela v psihiatrični ustanovi. Veliko ve o dušah.«

»No, umirite se. Hotel sem vam povedati, da so dokazali, da sta HANA ZBRESKVAR in RIKY KARIZY par in da so nujna odseva opazili v velikem vozlu nad PIRANKARANOM. To je zdaj že jasno. Znanstveno dokazano.«

»Znanstveno dokazano, da sta par?«

»Ja, povsem znanstveno.«

»Ja, zlokul. Potem pa imam eno vprašanje.«

»Ja, kakšno pa?«

»Zakaj pa se potem na oglasih pojavlja sama?«

»O, to pa ne vem.«

»Saj se ne.«

»Kako, se ne?«

»Ko pa nič ne sledite. Njen fant, Riky Karizy, je že pokupil nekaj oglasnih mest.«

»Kako pa to veš?«

»Ker k mojemu očetu hodijo ljudje, ki imajo probleme zaradi nemira, ki jim ga povzročajo table.«

»Nemira?«

»Kaj, a se ne strinjajo, da ima Hana FANTA? Saj se ne more celo življenje trgati za FENE.«

»Saj feni nimajo nič pri trem. Trgala se je za to, da bi presegla rekord Pupi Korytnik.«

»Pupi? Pupo je že zdavnaj potolkla.«

»Zanesljivi viri pravijo, da ne. Tako, kot je Pupa migala z ritjo, tako Hana nikoli ne bo.«

»Saj ne gre samo za rit.«

»Ja, prebral sem, da je imela Hana težave z ritjo in da ...«

»A jo je neslo preveč v levo …«

»Ne, to, bučman. Neko injekcijo je dobila vanjo.«

»Injekcijo? Proti čemu?«

»Proti … menda proti fenom … da bi oddajala nekakšen vonj, ki odganja fene.«

»Saj ni v njenem interesu, da bi si odganjala fene.«

»Potem pa ne vem ...«

»Ne prenesem je, ne prenesem je,« si je ponavljal Dababadol. Spet je imel težave.

Ozrl se je na svoj desno, torej stran od pogovora. Na lepem podstavku, opremljenim s Karizyjevo zaščitno znamko, je stala akvinka (posoda z majhnim napisom – spužva). Dabadol se je stegnil, pritisnil na popeks in ena mala spužva je skočila ven. Hitro se je povečala, v njej pa je bilo nekaj vode.

Dabadol si je obrisal znojno čelo.


52. Hana pred plakatom Novih Upornikov

Hana je ravno obstala na velikem travnatem pasu pod celejskim hribom. Zdaj, ko je bila sama, je lahko malo zadihala. Zlomkar Oriental je imel svojo kočo v gozdu, tako da se od tu ni videla. Toda Hano je vseeno zmotilo nekaj velikega, nekaj, kar se je še komaj držalo skupaj. Kakšnih sto metrov od mesta, kjer je stala, je z ene izmed smrek visel velik plakat. Hano je močno pritegnil.


Ko mu je prišla dovolj blizu, je zavzdihnila od presenečenja. Na plakatu – bilo je videti, kot da je popustil in se sam od sebe odvil od smrekovega debla – so bili narisani Novi Uporniki. Hana se jih je razveselila. Plakat je bil ohranjen, tako, da je lahko prepoznala vse po vrsti. Tam so bili Analy, Dulcia, Maytela, Bustamante, Christal in Algonso.

Bila je očarana. Če bi lahko, bi plakat odnesla domov. Novi Uporniki so uspeli predvsem na podlagi lastnih besedil. Vsekakor pa ji je bilo jasno, da mora o tem obvestiti Zavod za varovanje starih reklam. In to je tudi imela namen storiti.

Toda njena misel je bila kmalu prekinjena.

Na sosednji smreki je nekaj zatulilo, kot bi se oglasil alarm. Hana se je prestrašeno ozrla. Nov plakat. Nad njo se je kot smrkelj dvigoval njen fant, Riky Karizy, poleg njega je stal njegov oče, Mišo Karizy – Riky in Mišo sta imela Hano na vrvici, ki jo je imela privezano okoli vratu.

Hana je bila osupla. Začutila je, da na tem mestu ne sme več stati. Njena čustva so bila zmedena, pravzaprav je zdaj res potrebovala nekoga – ja, zlomkarja ORIENTALA. Ampak, Riky se je gotovo samo šalil – je hotela misliti. Ali pa je tako hotel misliti nekdo drug.





ALGAPLAZMA HANA

53. Dabadolovo divajnje

Skozi Karizyjev center se je gnetlo ljudi.

Bilo je tako polno, da je povprečen poprelomnik komaj dihal. Poleg avtomata za spužve za utrujeno čelo je slonel Dabadol in spal. Marsikdo mu je vrgel kovanec, saj so ljudje mislili, da nima za malico. Pravzaprav v tem trenutku res ni imel, saj sta njegova starša živela, tako rekoč v vzporednem svetu, in ves denar je prihajal z zamudo.

»Hej, poba, kaj je s tabo? Na, tukaj maš za eno malico,« je nekdo dejal in na tla je padla dotrajana algaična kartica.

Ali ni prav videl, ali pa je bilo res. Nekdo je čez prehod ravnokar peljal okvirje s plakati. Dabadol je moral zbrati svoje misli.


Na njih je bila Hana v kopalkah. Poba, ki je potiskal voziček z njimi, se sploh ni zavedal razpetosti med dvema ognjema. Na eni strani so se za njim podili mladi, da bi morda izgubil kakšnega od plakatov, na drugi strani pasaže pa je stal Dabadol. Nič kaj prijazno ni izustil naslednje besede: »Kam pelješ tole?«


Poba je dvignil pogled in začudeno dejal: »To je moje delo.«

»Saj,« je dahnil Dabadol. »To je problem, ko ljudje vzamejo in naredijo vse, kar jim rečejo šefi. Si sploh videl, kaj voziš?«

»A ja, tako kot vedno. Ene neumne plakate.«

»Kam pa jih pelješ?«

»Te en čevljev vozel briga.«

»Saj me res ne, a vseeno, poglej, kaj je na njih.«

Poba je omotično stopil naprej in pogledal na plakat.

»Hana Z. Pa kaj?«

»Pa od kdaj ima na sebi kopalke? Sicer jih na koncertih nima.«

»Pha, kaj pa naj ima? Punca ima oblike, za ljudi je zanimiva. Danes je prinesla veliko cvenka.«


»Veliko cvenka …« Dabadolu je skoraj zaprlo sapo. »Kako pa veš?«

»Sem na pravem mestu, in hkrati na napačnem. Če bi mi dal kdo, da lahko pobiram krompir, bi ga takoj. A kaj, ko raste samo spomladi.«

»Počakaj. Je to fotošop – alganizacija?«

»Aha. Kdo bi se pa ukvarjal s fotoalgaičnimi programi, če lahko punco slečejo.«

»Kje! Kako zlomka pa veš, da je … da so … da bi …«

»Popoldne se je slekla na travniku Orkanik centra. Vem, naši novinarji so šli tja.«

Dabadolu se je stemnilo pred očmi. Sicer ni vedel zakaj, a že od Pirankarana, natančneje – od koncerta je bil tak.

V resnici jih je zaprl, potem pa stopil do vozička, vzel iz njega plakat in ga vrgel v velik reklamni pano, na katerem so počasi curljale alge. Ob udarcu so se razblinile in Dabadolu se je zdelo, da so na zid napisale besedo – hvala.

Poba je skoraj znorel:

»Kaj delaš, čukec, si nor?!?!?!«

Skušal je zagrabiti Dabadola a se mu ni posrečilo.

Čeprav to ni bilo smešno, je Hana v kopalkah letala po pasaži centra in tisti redki srečneži, ali pa nesrečneži, ki so se tam znašli, so lahko opazovali divje Dabadolovo pustošenje po Karizy centru.

Nekdo je v nekem oddaljenem mestu vse skupaj opazoval na kameri in ni trajalo dolgo, ko je v zrak izpustil zanj značilne besede:

»Poiščite ga in mu preberite zakone … potem pa naj se pridruži tistemu svojemu zlomkarju.«

Iz hiše, oblečene v skrivnostne nitke, je odpeljala limuzina. Ljudje se so ji umikali.

Mesto pravzaprav ni vedelo, kdo lahko povzroči več škode: ponoreli najstnik, ali nekdo, ki bi ga želel umiriti na svoj prefinjen način.

»Ga kje vidite?«

»Mislim, da to ne bo težko.«

»Če bo, potem pokličite vse taksije.«

»Taksije, šef?«

»Vsi taksiji v mestu so naša last. Samo povejte jim koga iščemo, in odzvali se bodo.«

Medtem se je Dabadolovo iskanje izhoda iz stanja »zlom«, nadaljevalo. Znašel se je v Ostrigarjevem parku in zrl v gigamelono (figura iz mehkih alg, ki prepeva). Bila je urejena v podobo Hane. Poleg nje je stal hanomat, kot je na njem pisalo. Vanj si vrgel kovanec, izbral pesem in gigamelona je začela spuščati izbrano pesem. Pri tem so se ji prsi dvigale in dvigale.


Dabadol je poiskal primeren predmet. V koš za smeti je nekdo odvrgel spiralo za spenjanje dokumentov. Pobral jo je in z njo prebodel Hanin želodec. Iz gigamelone je ušel cvileč zvok, kot bi vse pesmi zdrdrala v enem izdihu. Bilo je srhljivo.

Toda iz usahle figure se je sprožil signal. Dabadol je povsem brez moči ob kipu Vinta Ostrigarja zdrsel na tla. Ni mogel več. Pobil bi še sto takih gigamelon, izpraskal tisoč plakatov – a Hane – take Hane ni mogel več videti.

Limuzina je nadaljevala proti mestu zlo-čina.

»Kam, šef?«

»Ostrigarjev Park. Nekdo je uničil gigamelono.«


O tem Dabadol ni vedel nič. Imel je namen prespati v parku, počasi se je namreč pripravljal mrak.

V trenutku neodločnega mencanja ga je zmotil hrup popočitniških razsežnosti.

Zaslišalo se je krdelo motorjev, ki so v njegovem spominu že zahtevali veliko algabajtov. Luči, ki so se skozi gosto parkovno vejevje prebile do njegovih oči, so ga zaslepile.

V tem je nekdo zaklical:

»To je on! Zgrabite ga! Dabadol Kalimero, obdolžen je uničenja Hanine poklicne kariere.«

Med črnimi limuzinami je bilo pomešanih tudi nekaj policijskih. Policisti so ukrepali po naročilu – kot je bilo pred prelomom pogost pojav v večini svetovnih držav. Poprelomna miselnost je bila v nevarnosti. Policisti so morali odgovoriti na vsa naročila, ne samo na določena.

Dabadol je preskočil kip VINTA OSTRIGARJA in se zapodil v smer, ki je ni poznal. Tekel je mimo košev za smeti, dreves, kipov ljudi, ki so zaznamovali Celejo, a srečal ni nobenega njenega prebivalca. Celejo je v teh dneh preveval počitniški duh, osumljen odsotnosti zbrane presoje.

Taksistom kip Vinta Ostrigarja ni pomenil nič, še manj obrazom policije. Kot bi bil on neviden, Hanina gigamelona pa ne, so le – to obkrožili, kip pa prevrnili, kajti za hip so ga imeli za osumljenca.

Dabadol je tekel skozi del parka, ki je bil temačen kot začetek počitnic. Svetlobe na koncu tunela pa ni bilo. Šele, ko mu je srčni števec namestil alarmantno številko, se je brez sape ustavil. Stal je na vrhu Orkanikovega travnika. Taksiji so bili že za njim!

Toda, v njem je bila divja, nepredstavljivo močna želja, ki je prej nikdar ni poznal. V njej se je sukala napol gola Hana in, če bo videl samo še en plakat … bo prišel do tiste točke, ko …. ni smel misliti na to!!!!

Iz zahodnega dela mesta je sočni žarek prav zajedljivo spremenil smer in, kot bi bil tudi on zaslepljen, odkril še en, morda zadnji veliki plakat Hanine grozeče podobe, podobe brez duše.

Dabadol je čutil, da nima več moči. Toda, ravno do tja jo bo še imel, potem pa naj ga tuneli življenja zadavijo, če je že tako.

Brž, ko je zapustil vrh travnika, so tega osvetlili žarometi velikega dosega.

Dabadol je tekel, da so bile zibajoče bilke videti bolj žive, kot kadar je Hana prejela pošto mnogih oboževalcev.

Kazalo je, da je ušel limuzini.

Podoba Hane, pred katero se je Dabadol ustavil, je bila verjetno podoba vseh zasužnjenih punc, ki so kdajkoli prodajala svoj videz samo zato, da bi nekdo drug zaslužil.


Z velikega plakata ga je pozdravila ležeča lepotica, s katero je preživel del najbolj razburkanih počitnic. Čutil je, da se v njem prebuja tunel, ki je do zdaj spal. Če ne bo hitro …

Ničesar ni bilo pri roki … potreboval pa je nekaj velikega, močnega, ubijalskega ...

Za plakatom je rasla hiša.

Bila je bogata, gotovo namenjena ljudem, ki so imeli življenje in počitnice združene v eno.

Dabadol je takoj opazil nekaj zelo nenavadnega. Še iz predavanj se je spomnil besed zlomkarja Skolutnika, ki je zelo dobro poznal hiše, kako je nekoč dejal – hiše, ki nimajo smetiščnih kant, svoje smeti izvažajo na drugačen, sumljiv način.


Hiša, pred katero je zdaj stal, je bila natanko taka. Ulične svetilke, ki so pravkar začele svojo nočno službo, so zasvetile in odkrile Skolutnikove besede. Hiša je bila brez smetnjakov, brez ene same nečednosti. Ravno zato je v Dabadolu zbujala srh. Poleg tega je bila skoraj v temi.

Vseeno je vse skupaj potekalo v naglici, a Dabadolu se je vsaka sekunda zdela dolga kot stoletje. Ulične svetilke mu niso kaj dosti pomagale, da bi našel karkoli. A okolica hiše, ki je stala nekoliko na samem, ni premogla enega samega predmeta, s katerim bi človek lahko zlomil srh prodajajočih se duš.


Hanina opolzka podoba je Dabadola trla in ni je mogel več, ne samo gledati, temveč tudi prenašati, kjerkoli je že pač bila. Ne glede na to, ali jo je videl ali ne.


Zlokej, si je dejal – bil je zlokej, ki bi se ga prestrašile celo vsega vajene smetiščne mačke – a ravno v tem je bil nesmisel – v bitki je bil sam. Zlokej. Zlokej.

»Da vidimo,« je dejal in še enkrat obkrožil Hanin plakat.

Hana je ležala na peščeni morski obali, z eno roko si je podpirala glavo, lasje so ji kot razkuštrana palmova krošnja tekli od zapestja proti komolcu, njeno telo pa je bilo sploh ena sama prelomljena tunelika.

Zlokej, zdaj mu je bilo kristalno jasno – tega ne bo prenesel.


Moral je uničiti plakat!!!


Kot iz zemlje se je ob prometnem znaku, ki je laično napovedoval konec ulice (v resnici se je tu vse šele začenjalo), zagledal kamen. Bil je ravno dovolj velik za Hanin razgaljen popek, a tudi dovolj za okno bogate hiše. Ta je imela spredaj garažo, a Dabadola ni zanimala konjušnica in njeni kovinski lepotci.

Še preden je pomislil na možnost, da ga kdo opazi, je z jezo napolnjen kamen že prerešetal steklo.

Dabadol je na hitro polomil še druge kosce stekla, ki so ostali in se splazil v garažo.

V njej pa ni bilo nobenega kovinskega lepotca. Torej so bili lastniki zdoma, je domneval.

In ker v temi vedno posije luč, je bilo tudi v tem primeru tako. V kotu se je hvaležno zasvetila sekira sicer predprelomnih kapacitet, a vseeno – Dabadol je našel nekaj, v kar bo lahko napeljal svojo jezo. V kamen je ni mogel.

Učil se je namreč, da lahko jezo spraviš v predmete, ki so podolgovati, v okrogle težje. V roke je prijel sekiro, ki se je povsem skladala s tem razmišljanjem.

Čutil je, kako bo ...

Ni smel čakat. Skočil je ven, se prepričal, da ga ni kdo videl – tudi na to je bil pripravljen.

Toda ulica je bila enako mrtva kot malo prej.

Dabadol je bil takoj boljše volje, ko je v rokah držal podaljšek svojega padajočega jaza.

Stopil je pred Hano. Ni bilo v redu. Ni mogel udariti po njeni … prestavil se je za plakat.


SRRRRRRRRK!!!!

Pa še enkrat SRRRRRRRK.

Dabadol sploh ni videl, kaj je počenjal, a čutil je, da je šla Hana na kosce. Potem je nerodno stopil in padel na hrbet. Ker je bil že mrak, so se začele prižigati prve reklame.


Dragi fantje, ki iščete čedne punce. Agencija za pare – Arhopana – vam za letošnje počitnice ponuja izredno ugodnost – kopalke ala Hana Z. – bodo očarale vsako dekle.


Dabadol se je ustrašil. Zdaj bi ga najbrž obdolžili protipropagande. Vstal je in si ogledal svojo mojstrovino. Bil je ponosen, počutil se je bolje. Hana je ležala v koscih listkov.

Nato pa je na hrbtu začutil toploto. Aha! Gotovo učinek alg, ki se ti zahvalijo, če presežeš sebe.

Obrnil se je in … soji žarometov iz limuzin, ki so peljale po hribu navzdol – v njegovo smer.

Ni se imel kam umakniti. Na ulici bi ga takoj opazili. Skozi razbito okno je še enkrat skočil v garažo.

Imel je preprost načrt. Ko bodo limuzine odšle, bo odšel tudi on. Na Geozlomiji bo pokušal prepričati dekana, da ga pošljejo k psihologu. Z njegovima hemisfêrama je bilo nekaj narobe. Zaželel si je, da bi mu seminarska naloga Lolite Calimero spet postala zanimiva. A ni šlo. Zdelo se mu je, da ga čaka nekaj pomembnejšega.

Čutil je, kako so snopi žarometov oplazili steno garaže, nato pa zdrsnili v temo. Odšli so. Dabadol si je oddahnil. Z glavo se je naslonil na steno, tik ob mestu, kjer se je na njej risala svetloba. Prihajala je od svetilke na ulici. Dabadol je sklenil, da bo vrnil sekiro, potem pa se naj policija ukvarja z zadevo. Še prstne odtise bo pobrisal, pa bo.

A, ko je že hotel pognati se proti oknu, mu je v oko padlo nekaj, česar ne bi pričakoval. Na mizi v garaži je ležala odtrgana telefonska žica.

Dabadol se je približal in opazil nekaj zelo čudnega in nenavadnega.

Bilo je sporočilo, napisano z roko:

Tole ti bomo bogato poplačali. Postal boš svetovno znan poprelomni geozlomist, slava ti ne uide, M.K.


Dabadol je že mislil, da ne more biti hujšega od Hanine podobe v kopalkah, zdaj pa ga je tole povsem posekalo. Še bolj zato, ker se je pod žico svetila posestnica z napisom:


Opravil bom. Poskrbite za kipec. Alge modričarke v njem omamljajo, Hanina plazma naj dobi vsak dan en odmerek.


Gasperus Dvotunelnikus


Zloktor Dvotunelnik? On? Dabadolu je bilo vse manj reči jasnih, ga je pa zelo zanimalo, čigava je hiša? Iz garaže so vodile stopnice v zgornje nadstropje. Na strani so imele veliko okno, ravno dovolj svetlobe je padalo Dabadolu pod noge.

Upal si jih je celo premagati in se znašel pred sobo. Vrata so imela na vrhu napis – HANINA PLAZMA – vstopajte posamično.

Kaj za zlomka?!

Dabadol jih je poskusil odpreti – algafizično zaklenjeno.

Čutil je, da je za njimi nekaj, o čemer so časi pred prelomom molčali. Časi po velikem prelomu pa so o tem želeli spregovoriti, a so bili verjetno speljani s poti. Že ni moglo biti drugače, če pa niti šole nisi mogel narediti, brez da bi se ujel v počitnice s Hano Zbreskvar. A ravno to je bilo najbolj sumljivo. Dabadol je začutil, da bi lahko bila ravno on in Hana nekakšni figuri – kakšni figuri? Kaj pa je zdaj kar naenkrat začel razmišljati?

Če je bil v tej hiši doma Dvotunelnik, potem njegov zlomkar Trubar že ni mogel imeti nobenih dobrih namenov. Le za koga sta delala? Za tistega Karizyja? Ni bilo logično. Če bi delala zanj, zakaj je potem šel on s Hano na počitnice? Uganka je bila zelo zagonetna. Hemisfêri mu nista več prav delovali.

Morda skrivnost, do katere se ne bo nikdar dokopal – namreč – kdo izbira pare? Ne samo na Bellerosi, temveč tudi na drugih agencijah. Kdo je zanj izbral Hano in kdo je Hani, izmed vseh, ki so se ji ponujali, izbral ravno njega?

Hane, ne, da bi se je bal, samo … nič ni hotel imeti z njo. Ja, to je bila prava definicija, ki se jo je moral okleniti, če bi hotel v miru doštudirati – nič z njo!!!! Popolnoma nič!!! To se je hotel v neznani hiši ponovno prepričati.

Ob tem ga je prešla čudna, dokaj nenavadna misel. Kaj, če pare izbira kdo, nekdo izven Bellerose, morda celo sama usoda, morda celo ne bi mogel vplivati na to …

Dabadol se je vse bolj bal lastnega razmišljanja in, da bi si iz glave izbil lastno pretiravanje, je z njo udaril po vratih. Ob tem se je na njih odmaknila lesena prečka. Za njo je bilo motno steklo izza njega pa je curljala svetloba.

Radovednost ga je premagala. Njegov nos se je sploščil ob šipi. Na drugi strani je zaznaval medlo podobo. Sedla je na postelji in vse, kar je lahko vedel je bilo to, da je bila nesrečna. Bila je ženska, ki se ni premaknila. Od časa do časa so jo obsvetili žarometi, saj je bilo zunaj že precej temno. Dabadol jo je opazoval z razburkanimi čustvi. Ni pa mogel razločiti, kdo je in kaj počne. Toda njena negibnost je kazala, da ne počne ničesar. Je bila to plazma? Plazma … je bila to celo … ne, to ni bilo mogoče. Kaj takega bi bilo preveč. Hano je skoraj že uspel odmisliti.

Toda, kot bi ga nekdo hotel na vse skupaj, kar se mu je zgodilo, spominjati, je izza vratne reže začelo dišati po morju. Od spodaj, kjer so se vrata stikala s tlemi, je bila napeljana žica. Šele zdaj jo je opazil. Peljala je do stopnic, od tam pa se je zvijala v zgornje nadstropje.

Ni bilo kaj, sila v njem je naredila svoje. Dabadol je vstal in sledil povezavi. Upal je, da ni nikogar doma. Pravzaprav je bil prepričan, da je hiša prazna. Morda je bila to celo Karizyjeva hiša, ali pa ena izmed njih. Če je bilo tako, potem je bil lahko miren, kajti vsi Karizyjevi so bili na Haninem koncertu – si je mislil. Prikorakal je v zgornje nadstropje. Tam je bila še ena soba. Vrata so bila odprta. Morda pa vse tole ni bilo zaman. Karkoli je že vse skupaj pomenilo, bilo je povezano z znanostjo, ki je ni slutil, in za vsem tem naj bi stal zloktor Dvotunelnik.

Novica za Dabadola je bila – vrata v sobo, kamor so se stekale žice, so bila odklenjena. Dabadol jih je potisnil. Tu pa je imel kaj videti:

Tunel iz žic se je pred njegovimi nogami razbil na več manjših in vsi so potekali v Puharjeve prenosnike, ki jih je v sobi mrgolelo.

Na vsakem je bil narisana Hana. Ležala je na skalnati polici, prekriti z ledom. Bila je popolnoma bleda in bela. V usta je imela vtaknjeno slamico. Toliko kot je bilo prenosnikov, toliko je bilo Han in toliko slamic. Dabadol je zadržal dih in – česa tako grozljivega še ni nikdar videl.

Po nogometno je zadrsal po tleh, se pripeljal de enega Puharja in … bi se lahko dotaknil nečesa, kar je bilo del Hane? Na počitnicah se je ni dotaknil ... se jo je že kdaj namenoma dotaknil?


Zaprl je oči in šel z roko skozi – tunel, ki se je vlekel po tleh. Morda je imel od tistega post počitniškega doživetja sposobnost, da je videl tunele, se pravi – življenjske zgodbe ljudi?

Najprej se ni zgodilo nič – potem pa … na enem prenosniku, na katerega je bil priključen tunel, so se odprli meadowsi. Kako noro! Mislil je, da se na teh prenosnikih ne odpirajo meadowsi.

Bili so popolnoma taki kot na prenosniku, ki ga je s seboj nosila Hana. Zdaj je Dabadola zajel val raziskovalnega duha.

Na monitorju se je pojavilo morje – obiskovalcev. Vsi so preko imaginarnih travnikov tekli k Hani in iz nje srkali nekakšno svetlo snov. Najbrž njeno slavo. Na spodnji vrstici pa je tekel števec, ki je kazal – koliko denarja je ob tem nabral kakšen mogotec. Srhljivo!

Zdaj je vedel, da so Hano priklopili na poslovne tunele in, da je vse bolj bledela. Jasno, moral je odšteti tisto, da z njo ni imel nič. Zdaj ni šlo samo za to, da bi se je bal videti v kopalkah, šlo je za to, da ni mogel kar tako pustiti – da bi njeno življenje umrlo. A to si je bal na glas priznati.


V srcu ja začutil bim bum … in podoben bim bum je nenadoma in v obliki majhnih piskov začel piskati iz enega izmed prenosnikov.

Dabadol je preveril sobo in … na levi strani je zagledal … bil je prenosnik, ki ga je zlomkar Trubar tisti dan prinesel v komoro. Torej dejansko Hanin prenosnik. V to je bil prepričan.


Na njem je v ritmu njegovega utripala majhna lučka.

Dabadol je pogledal svojo dlan. Bila modra. Modra bolečina. Iz zapiskov – pomeni, da se ljubljene osebe bližajo. Rdeča pomeni – da se bližajo tisti, ki te hočejo oropati.

Torej je bil ravno ta prenosnik tisti, ki ga je Geozlomija podarila Hani, da bi izmerili njen utrip, srečo, dušo … zlomkar Trubar pa je pomagal iz nje izvabiti slavo in druge reči?

Kaj storiti? kaj storiti?


Po Humanističnem zakonu je Hano enkrat že rešil pred padcem v morje, a takrat se je vse tole začelo. Če je ne bi, potem morda ne bi imel post počitniškega doživetja. Ampak, tole je bilo pa preveč zanj. Je bil dolžan posredovati? Sicer pa sploh ni bil strokovnjak za računalnike, niti za alge.

A nekdo se je v tem hipu odločil, da mu bo pomagal razmišljati: oglasil se je ženski glas. Prihajal je iz Haninega prenosnika.

»Dabadol!«

Dabadola je vrglo po tleh, a glas je bil tako mehak. Poznal ga je!!!

» Linda Ventura?«

»Dabadol?«

»Linda, si to ti?«

»Ja, sem. Na prenosnik z modro lučko poglej.«

»Ja, saj ga imam … Linda, kako to, da lahko govoriš …«

Linda je govorila, kot prej nikdar ni.

»Še nisi slišal za alganet kamero? Našla sem ostanek dematerializirane telefonske žice. Zelo lepo deluje. Dabadol, veliko reči sem zgrešila, ker sem bila lena in ker sem si želela malo počitnic. Nekaj stvari me je presenetilo. Veš kaj … lagala sem ti.«

Oh ne. Dabadol se je ustrašil da bo moral poslušati še eno negodovanje Linde Venture, čistilke, ki se rada pogovarja o oblačilih.

»In zaradi tega bi najraje umrla. A ko sem prišla v Meet'a morfozo, si nisem mogla kaj, da ne bi občudovala deklet, ki so se rada lepo oblačila. Z lepo obleko lahko skriješ razne reči, ki so drugim zanimive.«

Dabadolu ta izpoved niti ni bila za kritiko.

»In o čem si mi lagala?«

»Nisem čistilka, Dabadol. Pred veliko, veliko čustvi, in to bi ti lahko potrdila dve osebi – morda ju poznaš – Klara Orkanik in Theodor Vrtačnik, ki sta te med drugim tudi pomagala izbrati za počitnice s Hano …«

»Kaj? Kdo me je pomagal izbral za počitnice s Hano?«

»Klara Orkanik in Theodor Vrtačnik, nevede, v zakulisju tunelov.«

Dabadol je osupnil.

»Zakaj?«

»Ker sta s Hano povezana v velikem vozlu življenja!«

Ni mogel verjeti.

»In kakšno vlogo imaš tukaj ti?«

»Oh, jaz sem vse zakuhala. Lahko bi se vse to ne zgodilo, a včasih se usoda postavi tako, da nas izzove, da potem spet najdemo pravo pot.«


»O čem govoriš. Linda?«

»Nisem Linda, Dabadol.«

»Kdo pa potem si?«

»Sem Lolita Calimero, tvoja naloga.«

Dabado je obstal začaran. »Ti si Lolita Calimero ...«

»Ja … ti pa si Dabadol Kalimero, moj varovanec. Morala bi bolj paziti nate. Oprosti.«

»Čisto v redu sem, čisto v redu …«

»To ti misliš. Dokler bo tvoja druga polovica odsotna …«

»Mislim, da imam obe polovici hemisfêr …«

»Govorim o Hani.«

»Hani?«

»Hana je tvoja druga polovica. Po navadi so prva post počitniška doživetja slabo zavezana spominu, in najbrž se ne spomniš, kaj sem ti pokazala. S Hano sta povezana v en tunel. Isto usodo imata. Zelo zavozlano, a isto.«

»Pa ne, da je Hana moja punca?« se je stresel DABADOL.

»To sploh ni važno. Če imata isti tunel, potem ni važno, kaj sta. Združuje vaju ista usoda.«

Dabado je vzdihnil.

»Seveda pa to ne pomeni, da je ne smeš poljubiti.«

Zdaj pa je povsem zardel.

»Dabadol?«

»A?«

»Svoji usodi se ne smeš izogniti.«


Dabadol je slišal natanko tisto, kar se v njem ne bi smelo prebuditi.

Ko je hotel Lolito še nekaj vprašati, se je zaslišal ropot motorjev.

Nekdo je bil spodaj in Lolita je izginila z monitorja.

Dabadol je stekel po stopnicah, ko pa je šel mimo sobe, v kateri je bila domnevno Hanina plazma, se je ustavil. Iz sobe je zaslišal glasove.

Vstopil je.

Pred njim je stal Mišo Karizy, poleg pa njegov sin Riky.

»O, hello, Dabadol. Najbrž ni tvoj srečni dan.«


Naslednja stvar, ki jo je videl je bila okenska šipa. Bila je nekoliko okrogličasta, zelo motna in zatemnjena. Sedel je v limuzini.

Mogočna kolena dveh možakarjev, ki so bila videti kot od dveh goril, so se zdela kot ogromne skale.

Dabadol se je zavedal, da je v takih primerih zelo dobro molčati.

Le kam so ga peljali?

Čudno, da mu niso zvezali oči.

Dabadolu so misli tekle sto na uro.

Mišo Karizy je na prvem sedežu govoril z besedami, ki se niso dobro slišale, a bilo je čutiti, da gre za vremensko napoved. In je tudi šlo. Dabadolu je bilo jasno, zakaj mu niso zvezali oči. Tako bi pritisnili na njegovo telesno sfero in lahko bi še bolj vneto razmišljal. Aha, torej so se bali razmišljujočih.

Ni se zmotil. Velike kaplje so zadele šipo, a to ni bila navadna voda. Bil je algast dež iz rahlo zelenih kapelj. So bile delo Puharjevih prenosnikov, ali pa je bil Karizy povezan z meteorološkimi službami in je lahko uredil določene reči na nebu? Vsekakor se je šele zdaj dobro videlo, kako veliko polje slave je prenašala Hana. Celo na vreme je vplivala.

Kdor bi mu tole rekel pred začetkom počitnic, bi ga razglasil za norega. A v tem trenutku je pogrešal ravno Hano.

Gorili v limuzini sta molčali kot trava na strehi, Karizy pa je skozi steklo premikal ustnice in se pripravljal na neko reč.

Mesto Celeia je kot piš drobnih kapljic izginilo z obličja. Dabadol je jasno čutil, da gredo na sever. Še bolj čudno pa je začutil, ko se mu je v glavi zgodil – pok. V mislih se mu je prikazal kip Vinta Ostrigarja in v tistem je vedel, da je Celeia postala mesto prostih tunelov. Vsakdo je lahko vplival na vsakogar. Kako sta mu delovali hemisfêri!!! Imel je občutek, da je Karizy močnejši od vseh in … le kaj bodo storili s Hano?


Kaj, če jo bo moral objeti? V imenu … v čigavem imenu? Bi jo? Bi objel Hano Zbreskvar, zvezdnico, ki je … pa saj ni imela drugih grehov, kot da je zvezdnica … pa še temu morda celo ni bila sama kriva. Da bo objel Hano Zbreskvar?

Taka misel je sodila med misijo antitunel.

Zlokej, kaj pa nasprotno? Če bi bila zelo tečna, bi jo klofnil?«

Nikoli!!!! Dabadol je opazil, da so ga pogledale oči goril, toda njegov pogled je zbežal nekam drugam. Na mestu, kjer so mu žile prepredale zapestje, je rahlo curljala kri. Tako je stisnil roko, ko si je predstavljal Hano in to, da bi jo klofnil … modra bolečina se je vrnila.

Zdaj pa … zdaj pa se ni mogel več ubraniti neke zelo nenavadne misli … Hano je v mislih poljubil … med njegovimi in njenimi ustnicami je lebdela kroglica, najbrž materializacija velikega preloma in ju družila v vozel. Ni se mogel rešiti …

»Tukaj pojdi na desno.«

Limuzina je poskočila in Dabadol je čisto nežno oplazil koleno ene izmed goril.

Cesta je postala polna kamenčkov in ti so se čutili, vsak posebej. Dabadol sicer ni vedel, kaj sta čutili gorili, pa tudi ne, kaj se je dogajalo na prvem sedežu. In seveda, kaj je mlel Riky Karizy? – fant od Hane Zbreskvar.


54. Zlomkar Oriental in Hanino razmišljanje v gozdu

Hana Zbreskvar je bila v tem trenutku daleč od svojega fanta. Plezala je mimo označene poti. Bilo ji je neznansko všeč dotikati se koreninic dreves, se plaziti po umazani gozdnati zemlji, čutiti iglice. Bila je svobodna in sama s seboj. Kot bi se ponovil tisti dan v parku, ko se je pogovarjala z golobom. Zdaj so bile njene misli zelo podobne. Ali bo kdaj zapela svojo pesem, ali ne?

Skozi gozd je zavel močan veter. Hanini lasje so zaplesali v vetru, njena gosta griva je dobila podobo orla z velikanskimi krili. Kdor bi jo táko videl, bi pomislil na ljudi s temne strani hemisfêre. Toda Hana je uživala kot bi uživala počitnice. Celo zapela si je:


Jaz pa vidim morje,

se lahko obrnem in odtavam nazaj?

ker korenine so moje obzorje,

me veter spremlja v raj …

Ououoooo … in ni poti naz-ha-ha-aaaaaj,

naz-ha-ha-aaaaaj, naz-ha-ha-aaaaaj …


Nenadoma se ji je hemisfêralni tok misli prekinil. Hana je obstala sredi jase, od koder je lahko videla Celejo. Ni si mislila, da je že tako temno tam spodaj. Na višini, na kateri je bila, se je ohranilo še nekaj žarkov. Zaprla je oči in … zavohala je morje. Poleg nje je globoko v praproti stal štor. Hana je stopila nanj, razširila roke in … se napravila, da bo skočila. Potem jo je veter zamajal, in omahnila je v … roke … ter odprla oči. »Zlomkar Oriental?«

»Hana! Pričakoval sem te. Pridi, stopaj za mano!«


Hana je sledila zlomkarju Orientalu, predvsem pa je bila tiho. Zlomkar Oriental ni bil povsem tak, kot je pričakovala. Čudno se ji je zdelo, da ji je prišel nasproti.


Njegova koča je bila v resnici majhna vila, prirejena za življenje in delo enega človeka. Hana je vstopila za njim.

»Lahko sedeš tjale,« je dejal in pokazal na dolg, oblazinjen kavč, ki se je raztezal tik ob velikem oknu. Preko kavča je padal pogled na severne gore, nekoliko bolj levo pa se je videl del Celeje.


Hana je sedla nanj povsem na konec, kot bi pričakovala da se bo na kavču nabralo še drugih ljudi. A nekaj ji je govorilo, da teh drugih ljudi že dolgo ni bilo tu in morda jih tudi ni imelo namen biti.

»Boš kaj spila? Morda čaj gorskih alg?« je vprašal Oriental in potegnil predal iz mize.

»Ne, hvala. Ne bi.«

»Prav. Samo po nekaj skočim, lahko se uležeš.«


Hana je bila presenečena. Ležala ni niti na plaži. Toda, ko je zlomkar zapustil sobo in izginil za vrati, je vseeno poskusila odkriti lepote vloge pacientke. Legla je na kavč. Šele sedaj je odkrila nekaj, kar ji prej ni padlo v oči.


Vse stene v sobi so bile povsem polepljene z raznimi izrezki iz časopisov, knjig in drugih reči. A niže od namišljene črte, ki je potekala v višini njenih oči, ni bilo ničesar. Niti vtičnice, ali česa drugega. Hana se je zapičila v enega izmed člankov.

Zlomkarji, zloktorji in drugi poprelomni učenjaki so imeli navado na stene obešati razne diplome, pohvale, zloktorske disertacije in podobne reči. Stene zlomkarja Orientala pa so bile polepljene s povsem drugačnimi rečmi.

Na enem izmed njih je bil tale članek:


Theodor Vrtačnik posredoval ob sprejetju Odloka o obveznem zapiranju harmes v kletke. Ob tem so bila poškodovana tri policijska vozila in en vodni top. Vrtačnik bo naslednji mesec preživel v hišnem priporu.


Hane je z očmi preletela še druge članke. Nekaj je opazila. Na nobenem ni bilo niti besedice pohvale zlomkarju Orientalu. Skoraj povsod so visele kritike na njegov račun.

V tem trenutku se je vrnil. Hana je želela prekiniti tok misli. Morala je nekaj reči.


»Kako ste vedeli, da bom pela na štoru?«

»Morje, Hana, morje nas prisili, da se vrnemo tja, od koder smo prišli.«

»Mislite, k naravi?« je vprašala Hana in se spomnila svojih osnovnošolskih ur.

Zlomkar je odkimal in v njegovih gibih je bilo občutiti izrazit odklon do vsega, kar so ljudem kdajkoli množično vlivali v glavo. Morda je zaradi takega odnosa tudi živel izolirano življenje.

»Ne, Hana. K ljubezni. Nekaj sem odkril, nekaj zelo zanimivega.«

»Odkrili?«

»O tebi. Pravzaprav te je treba samo poslušati, pa je že marsikaj jasno.«

»Ne razumem,« je dahnil Hana. Občutila je, da je občutljiva za besede.

»Mislim, da živiš s krčenino.«

»Kako?«

»Krčenina je prisotna v tvojem življenju.«

»Kaj pa to pomeni. Kaj je krčenina?«

»Krčenine so pravzaprav oddane ljubezni. Male, nepomembne, drobcene, utišane, na koncu so vse enake. Vse živijo.«

»Zlomkar Oriental? Ko sem pela na zadnjem koncertu … nekaj je bilo narobe z mano … kot bi se borila proti …«

»Ja, to se dogaja puncam. Dogajalo se jim je in še se jim bo. Jasno pa je, da vsako dogajanje spremlja tudi konec. Ko pride, je potrebno biti pripravljen.«

»Konec. Zlomkar Oriental … sem morda bolna?«


Zlomkar se je zasmejal, postavil kozarec smrekovega triskija na mizo in zajel redek hribovski zrak:

»Ne, Hana. Bolni so ljudje okoli tebe. Ti le prenašaš vse to.«

Ni ji bilo jasno.

»Kaj hočete reči? Da sem … prej ste rekli, da sem v krču, zdaj, da so me okužili ...«

»Ne, ne … oprosti, nerodno sem se izrazil. Drugače bom povedal.«

Zlomkar je pustil kozarec, dvakrat obkrožil mizo, se posvetil nekaterim prizorom nad Celejo, potem pa nadaljeval: »Stara ljubezen, ki jo lastnik ni hotel in mogel zavreči, je pristala v tebi.«


Hana je bila popolnoma osupla. Pa tudi jezna. Nič ni rekla. Zlomkar jo je še enkrat pogledal.

Jaz sem ljubezen, ki jo je lastnik zavrgel? Jaz sem bolna, prenašam slabe ljudi …. Kaj je narobe z mano?

Zlomkar jo je opazoval. Vrnila mu je pogled. »Mi lahko poveste, če je moj fant Riky pravi zame? Gotovo ga poznate … je …«

»Sin Miša Karizyja. Brez dvoma. Vedel sem, da boš to vprašala. Po odgovor na to vprašanje si prišla, kajne?« Hana je prikimala.

»Le kdo drug bi bil pravi zate? Riky je pravi.«

»Je, kajne?«

»Jasno.«

Sobo je napolnila tišina.

Ko se je Hana vračala po hribu, se je zalotila, kako govori sama s sabo. Riky je pravi, ja, saj sem vedela. In prepevam lahko, karkoli želim. Če je on pravi, potem bo razumel. Eno pesem za na koncu vsakega koncerta. Rekla mu bom. Bom. Bom. Če me ne bo poslušal, mu bom rekla, da ne bom več pela. Ne, ne morem, on mi lahko pomaga pri karieri. Obljubil je. Saj je rekel, da bo tako.

Travnik pred Celejo je pogoltnil Hano. Vrnila se je v Humanistično ulico in tam počakala na Rikyja, svojega fanta.

Zdelo se ji je dolgo kot morje, to čakanje. Sedela je v travi in se počutila kot ena izmed bilk. Sploh je ni zanimalo, kdaj bo prišel. Najbližje ji je bila misel, da bi takole obsedela in, da bi ji gladina panonskega morja napolnila nosnici in, da bi doživela vsaj eno tisto čudno doživetje, ki jih je Dabadol kar naprej videval pred očmi. Počutila se je krivo, da je tako. Toda, kaj bi lahko? Manjkalo ji je nekaj, a kaj, ko ni vedela, kaj. Čutila je, da ni več ista Hana, a to ni bilo dovolj. Čutila je, da je njena samozavestna duša nekje tam spodaj, na dnu morja in, da bi potrebovala nekaj močnega, morda sunek, ki bi jo dvignil na površje. Pa ga je lahko pričakovala?

Kje je naredila napako, se je spraševala?

Že prej, ali na počitnicah? Zakaj ni bila bolj odločna? Zakaj ga ni vrgla v vodo že v kopalnici? Dabadola, seveda. Tam bi ga lahko držala pod vodo, dokler ne bi priznal. Priznal, kaj? Morda pa je bila vendarle preveč zmedena in je bil Riky tisti pravi fant zanjo. Ne fant. Prava usoda. Prava usoda?

Ko bi le vedela, kako delujejo tisti presneti računalniki na Bellerosi, ki dajo izračunati par?





TURKIZNOMODRA

55. Zlomkar Trubar v Turkiznomodri predava Dabadolu o tunelih

Limuzina je zavila na gozdni odsek neke poti, na kateri Dabadol še nikdar ni bil. Ni mu bilo jasno, zakaj bi si kdo dal toliko opravka z njim. Dobil je potrdilo, počitnic je bilo konec. Pa ne, da se je vse to dogajalo zaradi – Hane.

Avto je ustavil.

»Ven, gremo.«

Dabadola sta oba mišičnjaka zagrabila za rame in ga potegnila iz avta. Pred njimi je stala gostilna TURKIZNOMODRA. Ime je spominjalo na morske barve. Toda prostor je bil zapuščen. V gostilni ni bilo niti enega samega kozarca.

»Peljite ga v klet, da bo delal družbo onemu ...« je slišal Dabadol reči Karizyja.

Potem se je vse hitro zasukalo. Čez dve minuti so se za njim zaprla vrata.

Obtičal je v stari kleti.

Najprej so se mu morale oči navaditi na razmere, potem pa … v kotu je bilo nekaj. Nekaj kosmatega. Harmesa. Žival, o katerih je prvi dan počitnic govorila Katarina. In Dabadol takrat ni hotel poslušati. Harmese so zelo prijazne živali, občutljive na dotik in zelo nežne. Ker je bil ljubezni vsaj nekaj reči dolžan, je sklenil poizkusiti.

Dabadol se je prvič v življenju močneje raznežil.

Pogladil je bitje po laseh in dejal:

»Hana. Nikdar ti nisem hotel povzročiti toliko preglavic …«

Ob tem se je obraz na tleh obrnil.

Dabadol se ni več bal videti katerikoli obraz – a se je vseeno ustrašil.

Pred njim je sedel zlomkar Trubar!!!

»Kdo si ti?«

»Dabadol Kalimero.«

»O, saj res, kaj za zlomka pa počneš tu?«

»Karizyjevi so me pripeljali v limuzini.«

Dabadol ni vedel, kaj bi. Zlomkarja Trubarja je zdaj srečal že v toliko nenavadnih stanjih, da mu ni bilo več jasno, ali bi lahko o njem izvedel še karkoli novega.

»Kaj pa vi počnete tu?«

»Policija me je po naročilu aretirala.«

»ARETIRALA! Zaradi česa?«

»Obdolžili so me kraje nekega kipca želve iz Bellerose,« je dejal zlomkar Trubar in sedel na sod.

Dabadol je moral svoji hemisfêri močno drgniti, da je izklesal pravilno usmerjeno vprašanje:

»Zlomkar Trubar, rekli ste … želvo?«

»Ja.«

»Kje pa ste bili?«

»Misliš, ko so me aretirali?«

»Ja.«

»V Špangliji. Aretirala me je špangleška policija.«

»Po potem, so vas takoj odpeljali sem?«

»Takoj, ja.«

»Pa … ste bili …«

»Na počitnicah sem bil,« je zavzdihnil Trubar in videti mu je bilo, da se je še kako vživel v vlogo aretiranca. Kot bi mu prijalo, je nadaljeval:

»Zlokej, Dabadol. To življenje je res nesrečno. Rekla mi je, da me ljubi. Pa nič. Živela sva skupaj, v zakonu, pa nič. Na Bellerosi sem lagal sebi, ko sem agentki zaupal, da je vse zmenjeno. Pa ni bilo. Nisem se dal še enkrat izračunat. Ostalo je tako, kot je. Pa ti? Koga ti ljubiš?«

Dabadola je vprašanje popolnoma zmedlo.

»Zlomkar Trubar?«

»A?«

»Ali veste, kje je Hana Zbreskvar?«

»Hana Zbreskvar? Zvezda estradne scene? Zakaj sprašuješ?«

»Nič, kar tako.«

»Niti sanja sem mi ne. Zakaj?«

Dabadol ni vedel … zlomkar Trubar je bil geozlomolog, ki je poznal človeško dušo in med prvimi naj bi dokazal, da se duša lahko zlomi. In samo taka duša naj bi se zavedala svojega bitja … bi mu lahko zaupal svoje post počitniško doživetje … bil je vendar njegov zlomkar.

»Zlomkar Trubar,« je začel. »Vem, da se vam bo zdelo nenavadno, toda …«

Zlomkar Trubar ga je prekinil. »Vem, da sem jo imel rad, a včasih to ni dovolj. Včasih moraš stopiti na pot usode, moraš se dobesedno zavozlati z osebo. Vem, da je nekje to zapisano, vem, da jo imam rad, toda … usoda ima svoje poti …«

»Zlomkar Trubar?«

»A?«

»Kaj pomeni simbol želve?«

»Pomeni, da se bo tvoja usoda spremenila, in to drastično.«

»Pa skafander?«

»Skafander?«

»Črn skafander.«

»Pomeni, da se bojiš priznati resnice svojega življenja.«

»Pa most nad zaledenelo reko?«

»OD KOD POZNAŠ VSE TE SIMBOLE?«

»Pred nekaj urami sem doživel izkušnjo.«

»Izkušnjo? Kaj vse pa si doživel?«


Dabadol ni imel izbire. Zlomkarju Trubarju je zaupal vse, do zadnje pikice. Tudi to, da je slišal, da je Dvotunelnik naročil njegovo aretacijo. Ta ga je do podrobnosti poslušal, potem pa je iz začudenega izraza na njegovem obrazu prišlo nekaj vprašanj. Eno je bilo še posebej zanimivo:

»In praviš, da sem ga nosil tudi jaz?«

»Potem ste skočili v reko.«

»In praviš, da si v vodi našel Hanin skafander?«

»Bil je tak, kot bi bil njen …«

»Potem je res bil … stanje v zakulisju ve, kar ve tvoja duša ...«

»Kaj vse skupaj pomeni … zlomkar Trubar?«

»Pomeni, da so se ti pokazali vsi, ki se še niso odločili, ali se bodo predali svoji usodi.«

»Pa se je po navadi dobro predati?«

»Če se ne predaš, potem jo moraš uničiti. Če imaš to moč. Če jo imaš, ob tem prav nič ne trpiš. Trpijo le tisti, ki se ji predajo. In vedno je prav, da se ji.«

»Kaj to pomeni?«

»Če si našel Hanin skafander, potem se je že odločila.«

»Odločila kaj?«

»Da je sprejela, da se lahko njena duša tudi zlomi.«

»In to je slabo?«

»V bistvu je to pogoj, da napreduješ.«

»Mislite, da napreduješ do točke, ko vam računalnik še enkrat izračuna par?«

»Tebi ga je?«

»Hano Zbreskvar.«

»Sem vedel, da se slej ko prej odlepijo.«

»Prosim?«

»Estradne scene, veš, kaj so?«

»Mislite, scene, kjer delujejo velike estradne umetnice.«

»Zanima me, če veš, kaj so estradne scene?«

»Ne.«

»Vrsta alg.«

»Prosim?«

»Živijo zgolj in samo na tipkovnicah. V prenesenem pomenu, seveda, da jih pomotoma ne pobrišeš iz njih.«

»To je teorija?«

»To je praksa geozlomije.«

»In …«

»Še nihče je ni razvozlal. Saj, če bi jo, potem bi razvozlali tudi tunele. Tega pa v resnici ne bi hoteli. Pa vendarle, obstajajo reči, ki se še kako morajo in hočejo odvozlati.«

»In to so?«

»Zgodbe.«

»Kakšne zgodbe pa?«

»El destino zgodbe dveh oseb, ki se srečata na enem in istem mestu, da bi skupaj potovala po metaforični sceni. Zelo zapleteno je.«

»A, tako.«

Dabadol in zlomkar Trubar sta obsedela, obrnjena proti rustiki in upala na razplete scene, kakršnikoli že.


56. Ujeta ptica brez kril

Celejo je zajel val večernih reklam. Ljudje so jih bili že vajeni, vajeni niso bili le tega, da so zavzemale čedalje več prostora na nebu. Zaenkrat so bile vse reklame slikovne. Glasovne so bile še vedno predmet pogajanj, če pa bi do tega prišlo, bi mesto postalo še bolj glasno, kot je bilo sicer.


A kljub temu je tokrat Celejo kot blisk presekal en sam glas. Ptice so frčale čez nebo, trave so bingljale kot ponorele. Vse reklame so slikale isto podobo, krvavečo prikazen s polomljeno dušo.

»Hana, V AVTO!«

»Hana, V AVTO!« je odmevalo.

Velika črna limuzina, ista, kot je odložila Dabadola, je ustavila pred Hano.

»Hana, prisedi,« je še enkrat pihnil Riky Karizy, vendar avta ni ukazal ustaviti.

Momo in Batman mlajši, ki sta bila zdaj že dodobra natrenirana na vse mogoče reči, sta sedela na zadnji klopi. Iz njunih obrazov je odmeval zmagovit nasmeh.

»Daj, Hana, stisni se zraven mene, a lahko, šef?« je ponižno vprašal Momo.

»Ja, seveda, zdaj jo bosta tako ali tako vidva vodila, jaz grem preverit na televizijo, če so kamere pripravljene.«

»Zmenjeno, šef. Hana, v avto!«


Hana je sedla poleg Momota. Ta bi pričakoval vse kaj drugega, kot pa: »Hello, Momo,« je z veselim glasom pozdravila estradna umetnica, Hana ZBRESKVAR. Tako vznemirljiv pozdrav ni pustil ravnodušnega niti Batmana mlajšega, zato je odrinil Momota. Daj, naj gre Hana na sredino.

Hana je zletela na zadnji sedež, med oba mišičnjaka. Rikyjev šofer je potegnil s parajočo hitrostjo, da je sila pospeška vse v avtu prilepila na sedež.

»Kaj bomo, šef?«

»Najprej bomo popravili plakat. Ne moremo ga pustiti pred našo hišo tako raztrganega. Veš, kako hitro padajo delnice, če ljudje vidijo tako katastrofo.«

»Pa on?«

»Je že na hladnem«

»Pa se ne bosta rešila?«

»Rešila? Vam povem, kako sem zadevo uredil?«

»Kako, šef? Vemo, da ste genij, pa vseeno naju zanima.«

»Zamislite si naslednji naslov v celejskih novicah ...

Zlomkar nadlegoval študenta v gostilni TURKIZNOMODRA

… boljšega alibija ne bi mogel najti. Pa še zlomkarja se bomo znebili.«

»Hočeš reči ... tam bosta … kršila Zakon o počitnicah?«

»Mega, šef.«

Momo je ob tem zadovoljno zapredel kot kakšen maček, Batman mlajši pa je stisnil zobe. Niti v sanjah ni pričakoval, da ga bo Hana zagrabila za koleno. Skoraj bi izustil usodni »aaaaauč«.


57. Karizy center, bombastične knjige in Dvotunelnikov epilog

Mali nos se je obrnil v celejsko nebo in tam opazil še zadnjo, ugašajočo reklamo. Avto, z dvojnimi, tunelom podobnimi izpušnimi cevmi, je usahnil in nad mestom se je pojavila noč. Mali nos, ki je pripadal mladi dami pa je še naprej sledil dogajanju in prav začudeno je vohljal, ko je mimo njega zapeljal kombi komercialne televizije.

Mlad nos je pripadal Mimi. Sedela je na ograji, na mostu reke Svarinje. Zdaj pa je hitro vstala, imela je občutek za dramatične dogodke. Kot da se nobeden ne bi mogel zgoditi brez nje.

Do vsega tega pa najbrž ne bi prišlo, če je ne bi že vse življenje preganjala njena učiteljica meeskendov. Mimi se jih še vedno ni uspela naučiti. In ji je bilo tudi en zlomek mar, če se jih nikdar ne bo. Kombi, ki je izginil za vogalom, je bil še kako zanimiv. Mimi je pohitela za njim.

Verjetno je bila edina mlada dama v tem trenutku v tem mestu, ki so jo poleg počitnic zanimale še druge reči. Nahajala se je na sredini mostu, ko je se je izza drugega vogala pojavila nova limuzina. Po barvah ni bilo mogoče zgrešiti, da gre za policijski avto. Mimi je obstala. Vajo pa je avto ponovil. Tudi on se je ustavil, zapeljal na pločnik na mostu. Mimi je čakala, kaj bo. In zgodilo se je natanko tisto, kar je bilo za take situacije najbolj značilno. Iz avtomobila sta stopila dva policista.


»Pozdravljena, deklica!«

»Hola!«

»Kar lep večer, a ne?«

»Ja, lušten.«

Mimi se ni niti premaknila. Manj kot bo povedala, bolje zanjo.

»In ti si …«

»Mimi Podgrajska.«

»Nisem te tega vprašal,« se je zravnal policist desno. »Kaj počneš tu? Zunaj. Na mostu. Sama. Ob tako lepem večeru.«

Zelo-okej, Mimi je vedela, da policisti niso sposobni v en stavek vriniti več kot eno vejico, toda tole je mejilo na mučenje.

»Kar tako sem šla mal ven.«

»Kar tako je šla mal ven. Ne bi bilo za dekleta tvoje starosti bolj primerno, da bi …« Zdaj je bila povsem prepričana, da bo rekel – da bi se učila meeskende – a jo je presenetil. »… da bi na kakšnem precej bolj romantičnem mestu zganjala romantiko.«


Mimi je policista pogledala v obraz. Vedela je, da ji je sumljiv. Tudi drugi, ki je bil ves čas tiho, je bil sumljiv. Zloktor Kilmi je imel prav, policisti so kot starši, sumljivi do zadnjega dneva počitnic.

»Ne, šla sem na svež zrak,« je dejala, a se ni premaknila z mesta.

»Ampak, deklica, tole je zelo zapuščen predel mesta. Na počitnicah si že bila?«

A je mislil s tem povedati, da bi lahko šla na počitnice na policijsko postajo?

»Že, pred enim mesecem.«

»Kje pa si bila?«

Zlokej, tole je bilo pa preveč. Kje, kam, zakaj, s kom, kakšne školjke je jedla, komu je lezla v rit. A jo je mislil vse to vprašati? Morda bi lahko povedala osnovne podatke, več pa ne.

»Port Ankaran, z mamo, po Zakonu o počitnicah, ne jem školjk, atu, da mi ne bi bilo potrebno več iti.«


Policist desni je s precej izbuljenim pogledom prerešetal svojega levega kolego, ki iz Miminih stavkov ni izluščil prav nič, kar bi mu lahko pomagalo pri aretaciji.

»A ti veš, o čem govori?« je vprašal kolego. Ta pa nad prelaganjem zavzetosti za delo ni bil najbolj navdušen. Pa tudi videlo se mu je, da mu gre izbiranje stavkov težko iz hemisfêr v jezik, kaj šele kam naprej. Že je hotel izluščiti uporaben stavek, ko se mu je v hlačah nekaj premaknilo. Bil je govori-sliši-man.

»Halo?«

Zvok, ki je prihajal iz govori-sliši-ukrepaj-man-a, je bil zelo glasen. Slišale so ga tudi race v vodi.


»Enota zahodna Celeia 25, imam nalogo. Po naročilu, pazita, ni po uradni dolžnosti, smo dobili informacijo, da v stari kleti od TURKIZNOMODRE en zlomkar nadleguje enega študenta. Zlomkar je Trubar, študent pa Kalimero, Dabadol ali kako se to izgovori.«


Mimi je obnemela.

»Ja, a obvestimo starše, ali kaj?«

»Takoj pojdita raziskat zadevo, enota 25 Zahodna Celeia, zadeva smrtno-R.«

»Zlokej, šef.«

Toliko zagona pa je seveda še imela, da je dahnila. »Dabadol Kalimero?«

Policista sta obrnila. »Ja, a ga poznaš, mlada dama?«

»Ne.«


Mimi je spoznala, da policista nista kdo ve kako nevarna. Oba sta se že hotela vkrcati v potratno limuzino, ko je izza tretjega vogala pripeljala še ena. Nič manj krvoločnega videza.


Policista sta se ustavila. Limuzina je zapeljala na zahodni pločnik in se ustavila. Mimi je vse skupaj opazovala z gromozansko radovednostjo.

Iz limuzine, ki je obstala na nasprotni strani, je stopil – Mišo Karizy. Policista sta delovala zmedeno. Mimi je slišala, kako sta se dogovarjala: »Kdo 'ma zdaj prednost. Najin šef ali Karizy?«

»Policija je v lasti Karizya, samo, odpusti naju lahko pa samo najin šef.«

»Ampak, potem naju lahko pa nazaj na delo vzame spet samo Karizy.«

»Potem bova raje počakala in ignorirala ono nadlegovanje študenta.«

»Prav imaš, bolje tako. Karizy ima gotovo kakšno nalogo. Kar tako se ni ustavil.«

O, če je šlo za njuni riti, sta pa znala razmišljati.

V tem času je Karizy že prikorakal do njiju. »Pozdrav, fanta. Kako kaj?«

»Dobro.«

»Eno nalogo imam za vaju.«

»Seveda, gospod Karizy, vse, kar rečete.«

»Saj nimata kaj drugega, bolj pomembnega?« je dahnil in ob tem napravil izraz, ki bi lahko … drobil steklade na ORAKNIK centru.

»Niti slučajno, že ves dan čakava samo vaše ukaze.«

»Ja, sem si mislil, da je vajino delo zelo razburljivo. Ob DESETIH ZVEČER IMAM na vrhu mojega centra neko kosmato proslavo. Malo izven programa se bo dogajalo … hočem reči … policije nisem obvestil, ker ... saj vesta.«


Oba sta monotono prikimala. »Torej, rad bi, da nekdo popazi na mimoidoče, saj … tako ali tako so vsi na počitnicah,« je vozlal in vozlal, ob besedi počitnice pa se je vendarle ustavil – s pogledom na Mimi.

Nekaj časa jo je gledal, Mimi pa nazaj. A se ni dosti zmenil zanjo, morda mu je bila videti kot drugi Vint Ostrigar. »No, toliko, da bosta vedela. Če kdo vpraša, kaj se dogaja, pač povesta, da bo naslednji dan po vseh reklamah.«

»Zlokej, šef.«

»Dobro sta opravila, fanta,« je dejal in se hotel zavihteti nazaj. Ob tem pa je opazil, da je Mimi »Podgrajska« izginila z mesta, kjer je stala. Za vsak slučaj je vprašal. »A, punca je bila aretirana?«

»Ne, kmalu pa bi bila.«

Vsi trije pa so se obrnili, ko so izza sebe zaslišali znak začudenja:

»HANA ZBRESKVAR!«

Mimi je stala ob steklu Karizyjeve limuzine in strmela skozi šipo, na drugi strani pa je počasi ugašala zvezda Hane Zbreskvar.

»Nisem vedela, da je res tako božanska,« je dahnila in se prilepila ob šipo.

»PUNCA STRAN,« je z grozovitim glasom ustrelil Karizy in se pognal proti Mimi.

Ob tem se je zgodilo naslednje.

Iz limuzine je stopila Hana.

Obstala je pred Mimi in tisto, kar se je dogajalo med njima, bi lahko imenovali – OBČUDOVANJE.

»Hana ZBRESKVAR, prvič te vidim zares. Še bolj neverjetna si, kot na plakatih.«

Hana je zrla v Mimi, kot bi pogoltnila ves delirij.

»Tudi jaz te poznam,« je dahnila.

Mimi je trenutek povsem posekal, a ni hotela tvegati solza ganjenosti, saj ni vedla, če bi lahko zagotovila dovolj tekočine.

»Od koda pa?«

»Vem, da sem te že nekje videla. Si hčerka neke zelo poznane osebe.«

Mimi je prikimala, kar tresti se je začela. Hana ZBRESKVAR jo je poznala! To ni moglo biti res!


Ob tem so se ob HANI nabrali njeni preostali oboževalci. Že videno iz taksističnega dogodka izpred njene hiše se je … kot bi se hotelo ponoviti.

Prvi je začel molčati Momo Debestar. Sledil mu je Mišo Karizy: »Hana, takoj v avto!« Ko je njegov sin to slišal, mu je hotel takoj postati podoben – razvila se je tekmovalnost med očetom in sinom za prelepo žensko: »Hana, v avto!« se je zadrl in pod prazno celejsko ulico je zatrepetala vodna gladina.

Ob tem se je jasno pokazalo, kdo komu služi, saj so ob Rikyjevem ukazovanju glasovi gospodovalnosti začeli prihajati tudi iz ust Momota, Batmana mlajšega, in celo Rompija, ki je v tem hladnem trenutku zlezel iz prtljažnika.

Toda Hana se ni niti za hip premaknila, niti videti ni bilo, da se bo.

Strmela je v Mimi, in zdelo se je, da je bila zanjo njena najdražja oboževalka. Tudi Mimi se je počutila vse bolj ganjeno.

Toda moški, nagubani okoli obeh mladih žensk, tega očitno niso imeli namena prenašati.

»Hana, takoj gremo. Imamo še opravke.«

V tem hipu je Hana segla v svoj poletni suknjič, se potrudila nekaj poiskati in naposled iz žepa privlekla – zložen list.

Nato ga je odprla in z njega prebrala: »Pogodba št. 1 – Hana, to sem jaz – imam pravico deliti svoj čas s svojimi oboževalci. Konec navedka.«

»Kakšna oboževalka neki, ta punca krši nočni red in mir,« se je oglasil policist desni in pričakoval, da ga bo Karizy pobožal po riti. Karizy starejši pa je bil ves besen. Hani je pogodbo izbil iz rok, da se je zvrtinčila v vetru in odneslo jo je v Svarinjo.

»Dajte, fantje, zgrabite jo!«


Toda fantje so oklevali. Nihče si ni upal. Stali so meter od nje in stegovali roke, vendar nič. Hanin obraz je dobil nove razsežnosti. Za hip je pozabila, da je s Karizyjem, da sta z Rikyjem par. Pa sta bila par? To je v tem trenutku sporočila reklama, ki je z zamudo priplavala na nebo. Mimi je opazila Rompija Kitaro, kako je stopil na drugo stran ograje in nekoga poklical. Očitno v Podtunelsko ulico, in sporočil, da naj sprožijo laser.

Na nebu se je pojavil Riky na masažni mizi (mizi za čiščenje rib), nad njim pa je stala Hana in mu masirala hrbet. Romantičnih fotografij, na katerih bi Hana Rikyja objela, ali obratno, bržčas ni bilo. Niso obstajale. Hana se je ozrla.

Nato je stopila do limuzine, odprla vrata, sama, ter sedla v avto. Vse skupaj se je zelo hitro odvilo.

Obe limuzini sta potegnili, most je v trenutku ostal prazen. Izginila je tudi reklama na nebu. Izginilo je vse, razen Mimi.

Prebledelo je zrla za Hanino limuzino in vedela je eno: Hana je ob pogledu v nebo spremenila svoj obraz. Ni bila več ista. Kaj so počenjali z njo?


Da bi imela vsaj en spomin nanjo, je Mimi odšla do stopnic, ki so vodile do brega Svarinje. Imela je srečo. Pogodbe še ni odneslo, samo malo je stegnila roko in že jo je imela.


Zdaj pa je sledilo nekaj srhljivejšega. Mimi je poiskala najbližjo telefonsko govorilnico, zavrtela številko, ki je sicer ni rada tipkala, pravzaprav je ni še nikoli. Na drugi strani se je nekdo oglasil.

»Halo?« Bil je oster glas.

»Učiteljica!«

»Mimi, moja učenka. Kako kaj učenje meeskendov? Napreduje?«

»Učiteljica Marta?«

»Ja, Mimi, se nisva zmenile, da me po imenu ne smeš klicati!?«

»Če vas pokličem po priimku, si ga lahko fantje na centrali zapomnijo. Ni pametno, zato vas kličem po imenu.«

»Saj, če so tam fantje, pa ni problem.«

»A niste imeli s fanti nekakšno zabavo?«

»A s fanti? Govori, Mimi, govori!«

»Pred tednom dni ste imeli neko zabavo v TURKIZNOMODRI gostilni. Kje je to?«

»Zakaj pa bi to rada vedela? To ni za take punce, kot si ti.«

»Samo tako. Slišala sem, da je TURKIZNOMODRA zapuščena gostilna. Ima verando, na kateri bi se lahko v miru učila meeskende.«

»O, mega Mimi. Če greš proti severu, pred severnimi vrati zaviješ desno. Potem je tam gozdna cesta in po njej … in bla bla.«

Mimi je kmalu izvedela vse. Toda, kaj bi lahko storila? Kako bi lahko pomagala Dabadolu, če ga je nek zlomkar nadlegoval? Sicer je sumila tudi v drugo možnost. Da si je policija vse skupaj izmislila. Bilo bi nenavadno, sicer pa zlahka mogoče. Če bi poklicala … ne… ne bi ga dobila. Tako malo časa je imel zanjo …


V črni limuzini sta se oče in sin prepirala, kdo bo vozil.

»Daj meni.«

»Zdaj vozim jaz.«

»Papi, obljubil si, da bom lahko tudi jaz peljal,« je srknil Riky. Karizy ga je pogledal in se nasmehnil.

»Sinko, najprej boš moral it kupit vozniški izpit. Potem pa lahko.«

»Kje pa je kakšen avtomat za izpite?«

»Najprej poskrbimo za to, kar moramo storiti. Si preveril, so snemalci že pri centru?«

»Ja, papi, sem jih klical, vsi so že tam.«

»Potem pa gremo.«

»Kam gremo?« je vprašala Hana.

Vso so se ozrli k njej.

»V Karizy center.«


... in še več tunelov


Popolno osamo in predanost usodi gostilne TURKIZNOMODRA je tem trenutku zmotilo brnenje. Trubar in Dabadol, ki sta v kleti še vedno čakala na kogarkoli, sta ga slišala. Prihajalo je iz stene.


Tam je nastala mala luknjica, ki se je večala. In iz te luknje je stopil moški. Za njim se je bleščal stroj za kopanje in odlaganje zemlje.

Trubar ga je očitno hitro prepoznal: »THEODOR VRTAČNIK!!!«

»Ojla, kako sta, fanta? Tale maquina je pravo čudo! Zaželel sem si gostilne, se pravi, ljudi. «

»Kako ste vedeli, da je kdorkoli tu?« je dahnil Trubar, precej presenečen, da je kdorkoli sploh vedel, kje sta z Dabadolom.

Theodor Vrtačnik si je najprej obrisal čelo, se razgledal po kleti in z mirnim glasom usekal: »Tako je, če si dolgo v hišnem priporu. Potem vse poti vodijo v TURKIZNOMODRO. Zloktor Dvotunelnik mi je povedal, da sta tu.«

»Zloktor Dvotunelnik?« sta začudena usekala zlomkar Trubar in Dabadol. »Moj slušatelj, Dabadol Kalimero pravi, da je ravno on naročil mojo aretacijo.«

»Ja, res. Saj jo tudi je. Toda, še sanja se vama, ne, kaj je tičalo v ozadju te tako imenovane aretacije.«

»Kaj pa? Karizyjevi ljudje?« je načel Dabadol.

»Veliko vprašanje,« je dahnil Theodor Vrtačnik in odklenil vrata. Imel je ključ od kleti.


… a ko pridejo knjige, se mišice stopijo


Momo se je zadnjih pet minut smehljal, ostali pa so ga nejeverno opazovali. Najbrž bi ga raztrgali na kosce, če bi ga lahko. Vzrok njegovega smeha? Hana ZBRESKVAR ga je držala za koleno. Jasno, zadnji pametni geozlomolog na tem svetu ne bi vedel, kaj se je dogajalo med hemisfêrama mlade zvezdnice.

Črna limuzina je ustavila pred Karizy centrom. Tista peščica prisotnih, ki jo je videla, je morala za hip prezreti čar nakupovalne mrzlice. Limuzina jih je privlačila kot svetloba privlači komarje.

Težke gume so ustavile sredi luže, ki je ostala od nevihre. Male alge, ki so bile raztelešene po tleh, in ki so nosile podatke o pravkar končanih zabavah na nebu nad Celejo, so se stisnile ob kolesa in jih zapacala.

Ljudje v avtu tega niso čutili. Imeli so povsem druge motive. Nenavadne motive prelomkaste vrste. Tišino je zbudil globok glas, glas lastnika vseh velikih centrov po mestu, glas, ki bi rad še govoril in govoril. In nekaj besed mu je še ostalo. Obrnil se je in pogled mu je obstal na zadnjem sedežu.

Tam je sedela zvezda velikega formata, umetno ustvarjena. Bolj natančno, tam je v soju večernih luči sedela njena lupina.

Njen položaj ji je omogočal vse mogoče čute, pravkar pa je zapadla v stanje, ki ga je Kilmi imenoval – HEMIVIBRACIJA ČETRTEGA REDA. Hana o tej vibraciji ni vedela nič, jo je pa zdaj doživljala. Z očmi se je sprehodila po obrazih, ki so strmeli vanjo.

Momo, Batman mlajši in Mišo Karizy so jo prebadali z očmi, Riky pa je tistem hipu zapustil vozilo in se obrnil do svojega: »Papi, jaz grem do ekipe,« je stegnil z jezikom. »Papi, ko bom imel Hano, te bom izrinil.«

»Si še kaj rekel, Riky?«

»Nič, papi.«

»Se vidimo.«

Hani ni bilo jasno praktično nič. »Hana, ven!«

Hana je izstopila. Rikyjeve besede so v njej napravile vtis, da jo bodo ob izstopu iz limuzine napadle kamere. Niti enega samega človeka ni bilo blizu.

Nato je govor spet pristal v ustih Miša Karizyja: »Fantje! Pojdite s Hano v KILL THE BEAST in naj si najde nekaj, kar bo lahko oblekla.«

Hano je obsijala medla ulična svetloba. »Kaj imamo snemanje?« je vprašala. »Za mojo pesem?«

»Ja,« se je sladko nasmehnil Mišo Karizy. »Za svojo novo pesem boš pela na strehi našega centra.«

Hana je začutila srečo.

Naloga je bila na Momotu in Batmanu mlajšemu. Mišo Karizy si je prižgal dolgo cigaro in se napol zleknil na avto.

»Pojdite že, saj ne rabim varovanja!«

Momo in Batman mlajši sta odpeljala Hano proti centru.


Veliki KARIZY CENTER je bil poln ljudi, kot bi bili vsi nakupovalci plačani, da so tam.

Hano je močna umetna svetloba motila, da je komaj še videla. Ni bila enaka koncertni svetlobi.

Na vsaki strani je imela po enega čuvaja. Mnogi obrazi so se obračali proti njej, a nihče je ni prepoznal. Pa tako si je želela kramljati, tako, po domače.

Čakaj! Saj sta bila poleg nje vendar dva fanta. Saj, a ji je kdo prepovedal govoriti?

»Hej, Batman, kako kaj?«

»O, super …«

»Pa Momo, kako kaj treningi za mišice?« je vprašala povsem iskreno. Kako čudno je bilo to! Vedela je, da se z njo nekaj dogaja, a vseeno je čutila, da bi lahko tudi z Momotom in Batmanom vzpostavila pristen, človeški stik.

»Super, jaz treniram ob petih zjutraj, vstanem, povoham, če so spodnjice od prejšnjega tedna še dobre, in še vedno so. Še vedno imajo enak vonj. Najprej počakam, potem povoham še majico,« je zdrdral Momo, toda, to je zahtevalo nov kisik.

Do besede je prišel še Batman mlajši, fant, ki je bil še v fazi odraščanja, a je natanko vedel, da bodo njegov svet slej ko prej postale ženske. »Jaz, Hana, tvoj poster imam nad posteljo. Potem, ko punce pridejo k meni, ga prelepim z eno drugo zvezdo, ko pa zginejo, te dam spet na svobodo,« je dejal in to tako pristno, da bi se ob tem stopil led.

Hana je čutila, da jo bo razneslo, če ne bo iz sebe spravila vseh pogovorov, ki jih ni nikdar imela.

»Super, kaj pa sicer, kaj pa v šoli, kako gre? Kaj sploh študirata?« je začela in pogledala vsakega posebej. Potem sta še Batman mlajši in Momo pogledala vsakega posebej.

»Dej, ti začni.«

»Ne, dej, ti začni.«

Začela je Hana. »Sta kdaj pomislila, da bi šla na Geozlomijo? Momo, ti gotovo, saj si malo starejši od Batmana mlajšega.«

»Ja, sem, enkrat sem šel rešit vse knjige, ki so jih hoteli zakuriti na našem dvorišču. Tam si je eden iz drugega bloka zlomil nogo. Videl sem, kako mu je kost pogledala ven. Nikdar na Geozlomijo, sem si rekel. Sem precej bolj romantičen tip. Rad mam lepe reči. Barve, nebo, žvali.«

»Katera je tvoja najljubša žival. So ti všeč harmese?«

Momo je nekaj zajecljal, Hana pa ga je, kot prava romantičarka, opogumila za bolj sproščeno izražanje. »V trgovini z živalmi jih imajo, lahko jih gremo pobožat.«

Momo in Batman ml. sta se spogledala. Kaj za vraga je to – harmesa?

»Alegoričen sem na mačke.«

»Jaz pa na komarje. Če me pičijo, dobim bulo.«

»Fanta, tamle 'majo pa ta zadnji del Fidisove velike Scene v propadlem svetu. Sta brala prve tri dele?«

Momo in Batman mlajši sta napravila prestrašen izraz.

»Zloktava, kaj ti veš, kaj je to?«

»Pojma nimam.«

»A gremo pogledat? Fidis je super. Prebrala sem samo prva dva dela, za tretjega pa ni bilo več časa. A gremo naredit eno neumnost?«


Momo, Batman mlajši, križana pogleda, Hana sproščena. Kaj pa zdaj? Limuzina je ustavila pred vhodom. Batman ml. in Momo sta oklevala, a sta naposled le izgubila strah pred besedami neznanega izvora.


Hana je vstopila v knjigarno. Momo in Batman ml. sta obstala pred pragom. Naprej nista upala, pa čeprav je bila knjigarna prirejena za mlade odrasle.

»No, a gresta naprej? Knjigarne so velika strast, ne vesta tega?« Momo in Batman ml. sta se spogledala.


Hana je veselo sedla na oblazinjen okrogel stol in iz police potegnila Fidisa.

»Ta knjiga je obšla svet ravno pred prelomom, potem pa so knjižne strasti kar malo usahnile. Sta vidva prebrala kakšno drugo vznemirljivo zadevo, morda – Moje vzporedno mehiško življenje?«

»Ne, žal ni bilo časa … moja mama je bolna … ima … lasi se ji cepijo …«

»Jaz … moja tudi. Moji se tudi cepijo …. možganske poloble, pravijo, da so se ji razcepile na pol. Ima več kot eno, zato moram govoriti v dvojini.«

»Škoda. Zanimivo je, vesta – vsakih toliko let se pojavi eden mojster pisanja, ki naredi nov svet. Vesta, da svetovi, ki jih pisatelji napišejo, res obstajajo? Ne obstajajo pa samo tu, ker bi se v tem umazanem svetu samo umazali. V domišljiji je veliko bolj čisto.«

Hana je nadaljevala z listanjem, medtem pa je Momo Batmanu mlajšemu pokazal znak za razdvojene možgane – tako, da si je pritisnil prst na čelo in malo privil.

»Ne morem pomagati, tako so ji rekli zdravniki.«

»Ne tvoja mama, butec. Hani se meša. Bere zgodbe.«

»Ti samo pazi, da se ne dotakneš teh knjig.«

»Izvoli,« je dejala Hana in izročila Momotu dva dela zbirke. »Pridrži.«

Momotu je v obraz skočila rdečica. Hana je opazila. »Je preveč?«

»Ne, kje pa. Še sto takih lahko držim«. Hana je iz police potegnila še eno knjig. Kot bi polagala peresce, jo je položila Momotu na drugi dve. Ta je postajal vse bolj rdeč.

»Saj treniraš, a ne?«

»Ja, vsak dan.«

Medtem so v knjigarno prišli še drugi mladi odrasli, najstniki v letih razvoja. Batman ml. se je počutil kot tepec, ki stoji in nič od njega. Zato je hitro podstavil roki pod vse tri knjige, ki jih je že držal Momo.

»Tepec, roke stran, ljudje bodo mislili, da ne morem držati treh knjig.«

»Ne morem ti pomagati, ne upam se ničesar dotakniti, videti bo, kot da sedim brezposeln.«

»Bo še dolgo listala?«

»Kaj pa jaz vem. Kmalu bomo morali k tekočim stopnicam. Riky bo kmalu tu.«

»A ji ne moreva reči, da gremo?«

»Da ne bo Riky jezen?«

»Ja, maš prav, zlizka!!!«

Hana je medtem prikorakala še z eno knjigo, tokrat uspešnico od Bine Volf, pisateljice ki je obogatela s svojim Učiteljem. V rokah je imela tri knjige. Ko je videla Momota in Batman mlajšega, sta se ji zasmilila.

»Tole bom vzela, ker vidim, da je težko.«

Odvzela jima je vse tri knjige in z mize, ki je stala poleg, pobrala eno peresno lahko risanico, ter jo položila Momotu v naročje. Batman ml. se je še vedno trudil biti ne-brezposeln.

Bilo je videti takole: dva odrasla mišičnjaka sta sredi knjigarne za mlade odrasle z vso svojo močjo pomagala lebdeti lahki risanici. Ob njima se je nabral paket mladih, ki niso prav dobro vedeli, za kaj gre. Hana pa je hodila od police do police in postalo ji je prav všeč, ker je še vedno ni nihče prepoznal.

Sedla je na drug stol, izbrskala knjigo, ter stegnila roko po tretjem delu Luminarja, ki ga je pustila za sabo.

Potem pa je počilo – njen vrat je oddal boleč zvok.

»Auaaaaaa.«

Za njo je stal Riky, ter jo prijel za roko.

»Hana, kaj počneš tu s tema dvema butcema? Na terasi je že vse pripravljeno, greva gor, kaj pa misliš, piška mala?« je urezal z glasom in mladi odrasli okoli njega so otrpnili. Hano je sunek spravil na noge in nenadoma je izgubila vso voljo do življenja.

»Kaj pa vidva? Bi rada, da iz vaju naredim nove prevleke za pasjo hiško?«


Momo in Batman ml. sta se znebila risanice ter odtavala za Rikyjem kot dva poredna napihnjenca.

Hana je morala skoraj teči, Riky je delal velike korake. Kmalu sta izginila na tekočih stopnicah.

Mladi odrasli, ki so iz knjigarne nemo opazovali dogodke, so se ujeli v očesni kader mlade dame, ki je ravno v tem trenutku s sopihajočim dahom prilepila svoj nos ob steklo. Bila je Mimi. Imela je še komentar, ki je šipo dodatno zarosil:

»O bomba, vrnil se je slabi duh, … samo, kadar so okoli tebe ženske in otroci, si upaš, Riky … ha …«

Mimi se je sesedla. Primanjkljaj pri Hani se je odtisnil tudi vanjo.

Morala, hotela, želela je ukrepati.


Lahko pa je ukrepala samo na en način in pa, če je imela idejo, kako. Očitno jo je. V bližini je bila njena stara znanka – telefonska govorilnica.

Dobra ideja – slabe izkušnje.


Toda – zlomka. Govorilnica je bila zasedena. Mimi je rahlo butnila v steklo. »Kupi si mobitel,« je siknila, jezna, a moški se ni zganil. Govorilnica pa je bila samo ena – v primerih, če bi KDO DOŽIVEL NAPAD NOSTALGIJE – po Humanističnem zakonu so jo morali imeti vsi centri … pa, saj to je bilo jasno. A nekdo je očitno nostalgijo, povezano z žico, zelo resno jemal.

Mimi je postajala vse bolj nervozna. Jasno, mobitela ni imela s seboj, ker je vedno mislila, da ji ga bo zaplenila Marta Špon, njena miss meeskendov.


Očitno je količina nedolžno mislečih ljudi vplivala na stanje Rikyjevega poguma. Bolj, kot je bila slika okoli njega podobna družinskemu vzdušju, bolj je bil kričav. Zdaj, ko ga je s svojimi gub'cami obkrožala zgolj Hana, je deloval samo še preko pristriženih stavkov.

»KAKO SI MOGLA … JAZ SEM TVOJ FANT … KAMERMANE SEM ŽE POKLICAL …«

»Oprosti, zaneslo me je.«

»DA SE NE PONOVI VEČ!«

»Ne boj se, ne bo se … Riky?«

»Kaj?«

»A so snemalci prinesli tudi most, kot so mi obljubili?«

»Kakšen most?«

»Eno dolgo desko. Da bo videti, kot da stojim na pomolu. To sem si želela.«

»Kakšnem pomolu?«

»Tistem, o katerem sem ti govorila, da se mi pojavlja v sanjah.«

»Kaj zdaj govoriš? Rekel sem ti, da pazi na besede. Zlok ne daj, da te sliši kakšen poslovni mogočnež … pa, da omenjaš sanje. Veš, koliko pik lahka zgubim?«

»Saj bom tiho. Samo, peti svoje pesmi si pa res želim.«

»Strežem ti, vozim te okoli, potem pa greš v knjigarno s samimi otroci. Veš, da so otroci slaba roba. Nič nimaš od njih. Samo tarnajo. Nimajo poslovne spodobnosti, od staršev zahtevati denar, če vidijo kakšno dobro omamno sredstvo, froc-gumi ali pinjo colado.«

»V teh stvareh je vendar algahol!«

»Ja, kako pa naj človek pet minut na dan uživa, če ga ne bi bilo?«

»Riky, ampak na morju pa nisva nič uživala.«

»Kaj, kako lahko kej takega rečeš? Saj sem onega bedaka potisnil v morje.«

»Koga, koga si potisnil v morje?«

»Dabadola Kalimerota.«

»Ampak, saj potem je bilo z njim vse v redu. Zlomkar iz Geozlomije mi je povedal.«

»Kakšen zlomkar! Saj veš, da geozlomisti niso dobri za nič, razen za kakšen triski spit.«

»Kaj pa Dabadol?«

»Kaj, kaj Dabadol? Še enkrat ga je bilo treba vreči v morje,« je siknil Riky in stisnil Hano še močneje za roko. Potem pa se je ustavil: »Poglej, Hana, veš, da bi zate naredil vse, da si moja ljuba papiga in da te neskončno ljubim. Res pa je, da sem bil nekoliko nervozen vse te dni. Moj stari pritiska name. Ko bova imela vsak svoje podjetje, bo laže. Ti boš lahko pela, kar si boš zaželela. Samo da urediva še tole snemanje, potem pa boš ti pela, jaz pa bom … že kaj počel. Ampak, nekaj mi pa moraš obljubiti?«

»Kaj pa?«

»Da tistega Dabadola ne boš več omenjala.«

»Zlokej, prav, obljubim.«

»Zdaj se greva pa na teraso slikat za naslovnice.«


Nedaleč pod njima so prazne ulice vsrkavale besede, ki so prihajale iz ust dveh moških.

»In ti praviš, da si videl podobo skozi steklo?« je Theodor VRATČNIK vprašal Dabadola. Zlomkar Trubar se je poslovil že pred tem, imel je nujne »opravke« pri zloktorju Dvotunelniku.

»Ja, noter nisem mogel. Zaprto je bilo.«

»Pogumen si bil, da si sploh kaj takega storil.«

»Ne vem, če sem storil prav.«

»Ti bom nekaj povedal, Dabadol. Bil sem na vseh Haninih koncertih, in kar nekajkrat so se okoli nje pojavili čudni ljudje, ki bi bili sposobni poškodovati dušo, poškodovati njeno nedolžno bistvo. Nisem mogel kaj in vselej sem posredoval. Kako, ti raje ne bom pravil. Vem pa, da mi kljub sedmim hišnim zaporom do sedaj še niti enkrat ni bilo žal. Hana ni to, kar kažejo plakati.«


Dabadol se je moral strinjati. A vselej, kadar je presegel kodeks – ta je bil – če je razmišljal o Hani več kot deset sekund, se je pojavilo nekaj – nekaj mimo česar ni mogel. Pogledal je svojo dlan in ... med črtami življenja je spet opazil drobcene sledi tiste znane modre bolečine.

»Theodor Vrtačnik … vas lahko nekaj vprašam … na nebu se je pojavila Hana, pod njo je na mizi za čiščenje rob ležal Riky Karizy. Veste, kakšen znak je to?«

»Slab znak za vse nas. Saj bi jo rad rešil, ji pomagal?«

»Hani?«

»Ja.«

»No … pa ji sploh lahko … je Riky njen fant …?«

»To je veliko vprašanje, Dabadol.«

»Jaz sem samo študent geozlomije, on pa je lastnik polovice Celeje. Hana je zvezdnica, pojedel jo bo …« Morda bolečina se je vrnila na njegove dlani.

»Mala, pusti me pri miru,« se je v govorilnici zadrl moški, ko je Mimi pokazala na zapestje – glej, koliko časa že govoriš. Odgovorila mu je oblikovanjem ustnic v – nisem mala.


Očitno je bilo res. V mesto se je vrnil tisti duh, ki se raje upogne, kot pa da bi se junaško zlomil in priznal, da je človek krhko bitje in da je v krhkosti moč. Raje se upognejo in upognjeni hodijo po svetu, pod seboj pa upognejo še uboge ženske in otroke. Mimi je postajala nervozna. Zdaj je rahlo potrkala po steklu.

»JA, KAJ JE PIŽKA MALA, TI BOM DAL ENO NA GOBEC.«

Mimi se je raje umaknila. Ni imela več veliko časa – sicer pa – njega itak ne bi dobila.

Sredi mesta sta Dabadol in Vrtačnik hitela naprej: »Ste vi izkopali tunel pod zemljo?«

»Ne, ne. Ta tunel je bil tam že od časov srednjega veka. Izkopali so ga Celejski grofje. Kjer je zdaj moja hiša, je bila včasih vila. Ne vem, zakaj so jo porušili. Ohranil se je še vodnjak, mali studenec, za katerega ve malo kdo. Hana ti torej ni všeč?«

»Že na začetku mi ni bila … se pravi, moram reči, ni moj tip.«

»Torej se boš odlepil?«

»Spet sem dobil motiv za mojo seminarsko nalogo. Komaj čakam, da nadaljujem. Zdaj vem nekaj več o Novih Upornikih iz Mehike. Zlomkar Trubar bo zadovoljen. Obeta se mi preboj v drugi letnik na GEOZLOMIJI.«

»V tem primeru pa srečno, Dabadol.«

»Pa vi?«

»Hani sem dolžan določene reči. Grem pogledat, kako je z njo.«

»Zlokej.«

»Torej bo s tabo vse v redu?«

»Ja. Saj pravim, če ne bi veljal ta zlomkasti Zakon o počitnicah, bi bil zdaj že napredoval v geozlomiji. Tako pa …«

»Prav, prav. Grem. Lahko se obrneš name, če te bo zanimalo kaj obskurnega.«

»Zlokej, bom, hvala. Adijo, gospod Vrtačnik.«

»Adios, Dabadol.«

Theodor je gledal za Dabadolom, ki ga je pogoltnila celejska megla. Mesto je bilo ujeto vanjo. Toda Vrtačnik je imel še en cilj – Karizy center. Čutil je, da se bo nekaj dogajalo, sicer pa je imel tak občutek že ves čas. Odkorakal je proti centru. Od daleč se je videlo, da se nekaj pripravlja, saj megla v mestu nikdar ni bila tako gost, čudna, celo čustvena.


Ko je prišel na ODLAGALIŠČE AVTOMOBILOV (parkirišče), se je pred njim pojavila dolga limuzina. Iz nje sta stopila levi in desni kolega. Očitno je glava Theodorja Vrtačnika visela po vseh vogalih in lokalih mesta. Takoj sta ga prepoznala.

»Lep večer. Ste vi Theodor Vratčnik?«

Vrtačnik je raje obstal. Lahko bi streljala nanj, če bi se premaknil. »Sem, ja.«

»Po zadnjih podatkih, ki jih imamo, bi morali biti zaprti v hišnem zaporu. Kako je s tem? Kaj počnete na ulici?«

»Prišel sem malo na zrak.«

»Prišel je malo na zrak. Brez spremstva policije?«

»Nič takega nisem naredil, da bi me moral kdo spremljati. Imate kakšne težave?«

»Ne še. Lepo boste šli v avto, dokler se tole ne konča.«

»Konča kaj?«

»To je naša stvar.«

»A se kaj dogaja?«

»Ne, prav nič. RAZEN, da sta aretirani zaradi kaljenja nočnega miru.« Policist desni je odprl vrata limuzine in Theodor Vrtačnik je hočeš nočeš pristal na sedežu. Iz takih limuzin je že velikokrat pobegnil. Toda, kaj se je dogajalo?

Na teraso Karizy centra je stopil Riky, za seboj je vlekel Hano.

Ustavila sta se na zmočenih tleh, posledice nevihre so se Karizyjeve terase držale bolj kot katere druge.

»KAJ JE PA ZDAJ TO?« je osupel zazijal. »KJE PA SO TI ŠMENTJE?«

Terasa je bila namreč prazna. Hano je povlekel naprej, da jo je imel na očeh, potem pa je izvlekel mobitel ter pritisnil.

»Halo? A je tam komerciala?«

»Ja?«

»Kje za vraga pa ste vi? Ura je devet. Morali bi začeti snemanje!«

»Gospod Karizy …«

»Riky Karizy.«

»Gospod Riky Karizy … saj ste rekli … na strehi največjega centra v Celeji.«

»In kako to, da vas potem ni tu?«

»Saj smo.«


Riky se je obrnil, odrinil Hano, da bi bolje videl, jo odrinil še enkrat, ker še vedno ni videl, pa še enkrat, ker je bil jezen.

»Nikjer ne vidim vaših komercialnih riti.«

»Ampak, gospod Karizy, mi smo tu!«

»Kje. Me vidite?«

»Ne.«

»Kje pa potem ste?«

»Tam, kjer smo se dogovorili. Na terasi ORKANIK centra.«

»VRAŽJI KOMERCIALISTI! Pridite takoj sem!!! Na streho KARIZY CENTRA. Kateri pa mislite, da je največji center v Celeji!«

»Oprostite, gospod Karizy …«

»Riky Karizy …«

»Oprostite, gospod Riky Karizy, mislili smo, da je največji ORKANIK center.«

»Kdo pa vam je to naložil?«

»Gospodična Hana. Enkrat smo imeli intervju z njo …«


Riky se je obrnil, Hana se mu je nasmehnila. Hotela je biti iskrena. Potem pa se ji je svet za hip ustavil. Riky je zavihtel svojo roko in Hanini lasje so zaplavali po vetru. Ob tem je precej močno počilo. Dal ji je klofuto.

»Koza nora!!! Kako moreš? Veš, koliko delnic bi lahko šlo v nič?«

Hani so se začele nabirati solze. Riky pa je trobil naprej. »Poslušajte, poberite kramo pa pridite na teraso Karizy centra, sicer bo moj papi ukrepal pri vaših šefih …«

»Ojej … gospod Riky. Saj bi, vaš ukaz je tako prisrčen, samo … naši kabli so precej dolgi.«

»Pa jih skrajšajte, kot ste skrajšali svojo pamet … Orkanik center največji v mestu … ojojojoj, da me ne bo srečni infarkt.«

Nenadoma je moški nehal govoriti. Mimi se je prerinila v govorilnico. Sicer pa, kaj bi lahko sploh storila. Hana in Riky, kaj pa … če sta za skupaj? Kaj, če so zvezde tako ustrojene, da privlačijo zvezde? Mimi je pritisnila brado ob slušalko in razmišljala. Potem pa je na vsem lepem na polici zagledala algaično kartico, ki jo je nekdo pustil na njej.

Da ni ona kaj zamešala? Morda pa čustva starejših najstnikov vendarle ni poznala. Morda Hana ni vedela, kaj je znajo najbolje. Morda je Riky nanjo nekoliko glasneje šepetal, ker je pač tudi on čutil pritiske. Algaična kartica je čakala, Mimi je razmišljala, vrata za njenim hrbtom so zaškripala.

Aha, gospod, ki je pustil kartico, se je vrnil.

Mimi še nikdar ni videla tako vznemirjenih oči, takega ognja v njih. Toda ni mogla skriti začudenja, zato je z vso svojo zagretostjo zahtevala razlago ter se dotaknila svojega čela:

»Dabadol Kalimero, kaj pa ti tukaj?«

»Mimi, tega ti ne znam povedati.«

»Pa ne, da ti zadnji dogodki ne dajo miru?«

»Malo prej so me zaprli v klet Turkiznomodre.«

»To pa vem. So me skoraj aretirali zaradi tega.«

»Mimi … am, morda veš, kje je Hana?«

»Hana? Seveda … Hana. Z Rikyjem sta šla na teraso … hotela sem poklicati očeta, da bi posredoval, pa … se mi že meša.«

»Kaj pa se sploh dogaja?«

»Na strehi naj bi snemali.«

»Lahko greva pogledat?«

»Greva.«

Mimi in Dabadol sta odfrčala po stopnicah. Toda na vrhu terase sta imela kaj videti. Na njej ni bilo nikogar. »Si prepričana, da je bila tu?«

Mimi je smeje, torej v nasprotju z resnostjo situacije pogledala Dabadola. »V Santani si dejal, da je samo tvoja so-počitnikarka.«

»Misliš, da sta skočila?«

»Mislim, da ... poglej … poglej … tam.«

Dabadol je stekel za Mimi, ki se je nevarno približala robu terase. »KAJ POČNEŠ?«

»Dabadol, poglej!«

Mimi je pokazala proti celejski megli, ki je bila poravnana s teraso. Kakšnih sto korakov stran se je na dolgi lestvi iz nje dvigala košara za popravljanje laserskih kablov. V košari je stala Hana. Vozilo, ki je spodaj v megli iskalo pot do Orkanik centra, pa je divjalo.

»Mimi!«

»Dabadol, mislim, da to pomeni prestavitev lokacije.«

»Kam pa misliš …«

»Ne vem. Morava izvedeti, pridi.«

Dabadol je Mimi sledil po stopnicah dol.

Orkanik center v daljavi je oživel.

»Kaj bova?«

»Počakaj, bom še enkrat poklicala.«

»Koga pa?«

»Očeta.«

Mimin poizkus je bil neuspešen.

»Pojdi, greva ven.«

Zunaj sta opazila limuzino policijske enote, ki je bile še vedno tam.

»Če vam rečem, da sem prost.«

»Pa vam ne verjamem.«

Moža postave ste se še vedno prerekala s Theodorjem VRATČNIKOM, za katerega pa se je Mimi zdelo, da ima pomočnika.

In res je v senci ugasle svetilke stal nekdo, ki je s svojo prisotnostjo ustvarjal čudno napetost. Bil je postavljen tako, da ga je bilo težko videti, toda Mimi ga je opazila.

»Mislim, saj to se lahko zgodi samo … Dabadol, pridi zraven.«

Dabadol je stopil z Mimi, ki je odpeketala do svetilke in obstala pred moškim. Ta je ni videl.«

»Ati!!!!« je srknila zrak, ki bi zmrznil uhlje.

Njen ati se je obrnil: »Mimi! Kaj za zlomka počneš tu ob tej uri?«

»To sta me vprašala že onadva policista. Kaj pa ti počneš tu, ob tej uri? Nikdar te ne dobim.«

Dabadol je presenečeno opazoval možakarja, in jasno, ga tudi poznal. Njegovo ime mu je ušlo iz ust.

» Zloktor Dvotunelnik.«

»Oh, ti si pa ... Kalimero, Dabadol Kalimero.«

»Kako veste?«

»Tvoje slike, se pravi, fotografije so se pojavile na Puharjevih prenosnikih.«

»Ne razumem.«

»Saj si bil s Hano ZBRESKVAR na počitnicah v Pirankaranu?«

»Ja.«

»Pa na Bellerosi so ti še enkrat izračunali Hano?«

»Ja.«

»Noro. Nisem si mislil, da bom imel tako kmalu spet prav glede kakšne velike reči.«

Dabadol je osupel. »Kakšne velike reči?«

»Reči, da se svetovi menjajo. Hano so veliki zasuki, veliki prelomni tresljaji, izračunali tebi. Prelom le ni bil kar tako en zlomek. Pošteno se je zlomilo pred dvanajstimi leti.«

Mimi ni mogla stati s prekrižanim jezikom.

»Ati! Si res ti naročil aretacijo onega zlomkarja Trubarja?«

»Sem, ja. Če je ne bi, bi Karizyjevi odkrili.«

»Odkrili kaj?« sta bila v en glas in na eno smrt radovedna Dabadol in Mimi.

»Da, ati, povej!«

Dvotunelnik je zajel sapo, pogoltnil nekaj megle, pa nadaljeval: »Ko je bil Riky Karizy eno leto v tujini, je posegel v usodo ljudi. Ker pa je čas po prelomu zelo občutljiv, je s tem dobil nekaj novih lastnosti. Ko je El Rikianu ukradel še ime, je bila sprememba popolna. Ob vrnitvi je postal bolj zadirčen, predvsem v družbi žensk in otrok,« je peljal besedo Dvotunelnik, Mimi pa je ob tem zadnjem vrinila stavek. »Ueee, prav sem imela, vrnil se je zlobni sin.«


»No, Mimi, dovoli, da dokončam: Riky je povečal svoj vpliv na ljudi, predvsem na ženske. Hana je bila v tem času zelo občutljiva, predvsem pa mu je uspelo prepričati njene tunele, da so se začeli obračati k njemu. To so reči, ki so zelo skrivnostne, določene z usodo, a lahko se spremenijo. Ko me je Mišo Karizy povabil, da povem nekaj spremnih besed ob otvoritvi njegovega novega centra, sem bil ves navdušen, mislil sem, da delam v imenu znanosti, da sem na robu velikega odkritja, zato sem sodeloval. A ravno takrat sem spoznal, kaj se dogaja. Če bi sodeloval naprej, bi Riky zasužnjil Hano.

Odločil sem se, da jih bom speljal na za njih napačno pot. Kipec, ki so ga na začetku počitnic prinesli v Belleroso – iz Mavricijusa, ki je zdaj Mlečni sok, je vseboval alge modričarke, ki zaznavajo modro bolečino. Karizyju starejšemu, pa tudi mlajšemu sem povedal – se zlagal – da morajo kipec položiti v morje in da bodo imeli z njegovo pomočjo popolno moč. S tem kipcem si ne bi mogel nihče pomagati, niti za lažno sol ne bi bil dober. Imel pa je moč, da jim hemisfêralne tokove premeša toliko, da ne bi mogli dokončno preskočiti z Rikyja na Hano. To je tako imenovani efekt tekočih stopnic, ko delaš reči s pomočjo tuje volje – moje volje.

Če so Karizyjevi fantje kipec želve spustili v morje, se jim je volja pomehkužila. Če ne, bo Hana ostala lupina. Upam, da so želvo res položili v morje.«

»In kje je zdaj Hana, ati?«

»To pa vem jaz,« je nekdo dejal, nekdo, ki je imel ženski glas. Z druge strani ceste je pred trojico sogovornikov stopila Klara ORKANIK.

Dvotunelnik jo je prepoznal: »Klara, kaj pa ti tu?«

»Vrnila sem se,« je dejala in pomežiknila Dabadolu. Sanjalo se mu ni, zakaj.

»In kje je Hana?«

»Na strehi centra, ki je še vedno v lasti mojega očeta, Jonasa ORKANIKA.«


Vse oči so obvisele na Dabadolu.

Kot, da bi jo morala rešiti. Se jim je mešalo? Nič ni bil kriv, pa na počitnice ni rad hodil. Hana se bo z Rikyjem imela prav fino, bolje kot z njim. Čakala ga je Lolita Calimero in njegova naloga. Dabadol se je poslovil.


Mimi in Klara sta povesili pogleda, sicer pa tudi nista vedeli, kaj bi lahko storili. Le Dvotunelnik ni storil nič, kar bi izdajalo njegove notranje bitke. Počasi je odkorakal do limuzine in potrkal po njej.


... na strehi se odvije


Hana je stala pred kupom kablov in ni vedela, kaj bi. A, ko je pred sabo zagledala enega od snemalcev, ji je postalo jasno. Rikyju se je hotela zahvaliti, da se ji ni zlagal.


Res je naročil most, na katerem bo pela svojo pesem, pred tem pa je bila pripravljena storiti karkoli. Pognala se je proti svojemu fantu, a se je z nogo zataknila v kabel, da jo je spodneslo in padla je na nos, z glavo med kable.

ZA HIP JE IZGUBILA prisebnost in pred njenimi oči so se odvile vse njene počitnice. Doživela je svoj prvi PPD – post počitniško doživetje.

V mislih je videla morje, po njem so priplavale bele želve, na skali na dnu je sedel moški v potapljaški opremi in bral Poezije, nad njo so se svetlikale reklame. Nato je videla še druge ljudi. Najprej je prišel Rompi Kitara v samih spodnjicah, v roki je imel kitaro. Ko je zabrenkal nanjo, je v hipu izginil in nadomestil ga je Momo Debestar. Ko je napel eno samo mišico, je od nekod priletel plišasti medvedek in Momo se ga je ustrašil. Sledili so Batman mlajši, Deko in še nekateri drugi, ki jih ni poznala. Potem pa je prišel še njen zlati fant, Riky. V rokah je držal kip bele želve in nežno izgovarjal njeno ime. Bilo je sladko. A ni trajalo dolgo. Za njim je pritekel nekdo v potapljaški opremi, divje zvijal svoje telo in kričal: »Ta želva je past, Hana. Ta želva je past, Hana!«


»Ti pomagam vstati?« je slišala v naslednjem hipu. Spet se je zavedala. »Ti pomagam vstati, Hana?«


»Dabadol!!!!«

»Hana, kaj počneš med kabli?«


»Marš stran!« Riky je pritekel in zbil Dabadola po tleh. Očitno je v kablih vladala nekakšna napetost, saj je Hana komaj lahko sedela.

Riky je z brcami odgnal Dabadola na rob terase Orkanik centra.

»Zdaj bom pa zares obračunal s tabo! Mojo punco boš lepo pustil pri miru!!! Zmlel te bom!«

»Saj bi jo, a verjemi, Riky, če bi obstajal preprost NE bi bilo tudi meni veliko laže.«

»Kaj? Boš ti meni pamet solil! Rad bi iztržil odstotek, lažnivec!«

Dabadol je dihal vse hitreje.


Riky je napadel. Z vsemi pestmi se je lotil Dabadola.

Dabadol je padel, glava mu je zanihala po stekladi Orkanik centra, Riky pa je tolkel in tolkel. Dabadolova glava je odskakovala po vse bolj hladni stekladi in Dabadol je izgubljal zavest.

Slišali so se odmevi, megla jih je še povečala. Ta se je dvigala, kmalu je bila Dabadolova glava pod gladino. Toda, Rikyja to ni motilo. Čeprav ni več videl, kod tolče, ni pojenjal. A stvar je za Dabadola postajala skoraj fatalna. Čakal je na svoje tretje post počitniško doživetje. Ni ga bilo od nikoder. Je Lolita Calimero v telesu Linde Venture kar na vsem lepem pozabila nanj?


Postalo je tako hladno, predvsem sta se ohladili Dabadolovi dlani, še posebej desna, s katero je imel že od algafokusa naprej težave. Zdaj pa je sploh postalo ledeno. Ni se mogel več držati ta rob. Ali post počitniško doživetje, ali pa se bo spustil.

Mraz v desnici pa se je nenadoma začel spreminjati v toploto. Dabadol je dvignil glavo nad gladino. Bilo je povsem jasno, da se ga je nekdo – Hana mu je svojo dlan položila na njegovo – nežno dotaknil. Skozi komolec mu je takoj stekel val energije, in se mu zabil v nos. Dabadol je začutil ogenj v nosnicah in čutil, da ga bo razneslo.

Modra bolečina – to je tista, kadar se bližajo ljudje, ki so na tvoji strani – je stekla skozi njegovo telo. Kihnil je! Tako močno, da je počilo. In to naravnost v Rikyjev nos!


Mirno, v megli kopajočo se celejsko noč brez reklam je prerešetal srhljiv krik:


»PAAAAAAPIIIIIIIII, MOJ NOOOOOOOOS, PEČE!!!«


Riky je vstal ter kot kokoš brez glave tekal med kabli in klical papija.

Dabadol je le nemo opazoval. »Oprosti Riky, saj nisem mislil …«

Potem je pogledal Hano. Toda Hana je izginila. »Hana!«


V tistem je pritekla Mimi. »Dabadol, tebe človek res ne more prebrat. Vesela sem, da te ne more. Srečna sem, da te ne more.«

»Mimi, kje je Hana?«

»Pojma nimam. Šele prišla sem. Si jo videl?«

»Mislim, da me je držala za roko.«

»Oh, kakšna romantika!«

»Mimi, ne draži me,« je dejal in stekel proti izhodu. Mimi ga ni uspela ujeti.


Edino, česar se je Dabadol bal, je bilo naslednje: bal se je, da bi kje v kakšnem kotu Orkanik centra srečal Hano, zgrbljeno v kot. Bal se je, da bi jo moral objeti. Kako bi to storil, če še ni objel nobene punce? Bilo bi strašno. Počasi bi ji obe roki hkrati položil, kam? Čez rame, pas, vrat, bi jo pogladil po glavi?

A njegovi strahovi so bili odveč.





SLAMICE

58. Milijon korakov, štirinajst slamic ter štirje poljubi

Dabadol je preiskal vse kotičke Orkanik centra. Medtem je komar (ali heliokomar=helikopter) pobral Rikyja in ga odpeljal k enemu izmed zdravnikov. Po Celeji se je še nekaj časa govorilo o tem, kako je Mišo Karizy pred tem zbral vse kartoteke zdravnikov in izbral takega, ki bi bil najbolj primeren za Rikyja. Njegov nos je postal tema večera, na Hano so pozabili prav vsi Karizyjevi ljudje.

Dabadol jo je iskal celo noč, pretaknil vse Mlečne sokove, vse telefonske govorilnice, vse Vinte Ostrigarje, a nič. Hana ZBRESKVAR je izginila, morda je bila celo mrtva.

Na koncu ni imel več moči, da bi še karkoli naredil, kogarkoli poklical. Sesedel se je pred svojo hišo, njegova edina sogovornica, ki je poslušala njegov molk, je bila gargolja grotesknega izraza.

Noč se je počasi preobrnila v jutro.


Niti komora, niti algafokus, niti Lolita Calimero, niti Bellerosa, mu hemisfêri niso mogli odtrgati od – naj se je slišalo še tako čudno – Hane.

Zdaj pa bi jo objel, če bi le vedel, da je še živa.


Tistih sedemindvajset minut, namenjenih za jutranje reklame, je ravnokar zasedlo vse štiri strani neba. Dabadol je upal, da bo kje zagledal Hano. Četudi bi bila v Rikyjevih rokah, samo, da bi bila živa. In vesel je bil, pa čeprav si tega ni znal priznati – bil je skupaj z njo na morju.


A bil je presenečen. Nekaj običajnih reklam za prašek, avtomobilske gume, sladoled in časopis je osvetlilo nebo. Nazadnje so bile na vrsti novice. Dabadola je neznana sila vrgla na noge, odkorakal je na sredino ulice in … na zahodnem nebu, to bilo zaradi počasi vzhajajočega sonca na vzhodu seveda temnejše, se je pojavil – Riky Karizy. Očitno ga je ujela kamera, in to ravno v trenutku, ko je dobil kih v nos. Dabadolu seveda ni šlo na smeh. Z očmi je iskal Hano. Če bi jo kamera ujela, potem bi lahko videl, kaj se je zgodilo.

A kamera je zvesto sledila le Rikyju Karizyju, naposled pa je ujela še srednje velikega komarja, ki je prišel ponj. Nato je nebo ugasnilo in zadnje zvezde so izkoristile tistih nekaj jutranjih minut.


Dabadol se je počutil prazno. Ni vedel, kaj bi. A noge so ga kar same odnesle proti Karizy centru, še sam ni vedel, kako. Občutil je, da sta se mu hemisfêri ustavili. Premikal se je med izložbami, se ustavil pred knjigarno, vzel s police knjigo – Ah, to moje vzporedno mehiško potovanje, jo prelistal, jo položil nazaj na polico, ter odkorakal dalje.

V vsem Karizy centru ni naletel na niti eno samo znamenje, da se je prejšnji večer na terasi Orkanik centra karkoli dogajalo.


Na koncu tretje promenade so bile stopnice. Vodile so v spodnje prostore nakupovalnega središča, imenovale so se katakombe. Tu je bil strop nižji, trgovine pa bolj dodelane, obokane, podobne grajskim kletem.


Dabadol se je ustavil ob eni, ki mu je padla v oči. Nad njo je pisalo – trgovina plazem znanih ljudi.

Vstopil je. Česa podobnega še ni videl. Vedel je, da je plazma tisto kar obdaja ljudi, nekaj podobnega kot avra, le da plazmo dobiš z nekim postopkom, ki je postal izvedljiv šele po velikem prelomu. Ali, če goljufaš. Kot Karizy.


V trgovini so bili postavljeni tudi njemu znani ljudje. Dabadol je naletel na plazmo Vinta Ostrigarja, ob kateri je pisalo:


Plazma s kipa ni pravi odraz stanja osebnosti upodobljenega


Plazme so bile podobne voščenim lutkam, a bolj prozorne.


Šel je naprej in se ustavil. Gabriel Kilmi je stal pred njim. Ni vedel, da je imel Kilmi tako modre oči. Približal se mu je … Kilmijeve plazmične oči so se svetile. Nato je stopil še bliže in … v enem očesu je opazil … kot, da bi Kilmi v oči skril … obrnil se je in …

Na nasprotnem podstavku je stala Hana Zbreskvar. Njena plazma, natančneje.


Bila je alegorija prekoprelomnih razsežnosti, njeni plazmični lasje pa so bili videti kot pravi. Dabadol se je začel tresti. Vedel je, da so v trgovini lahko samo plazme odsluženih ljudi, se pravi, drugače povedano, ljudi, ki niso bili več živi.

Kljub negotovim občutkom je stopil bliže. S Hanino plazmo je bil iz oči v oči. Skoraj bi se je dotaknil. Bila je – neskončno lepa. Ni si mogel pomagat, tega še vedel ni, toda srajco so mu zmočile solze.


»Ojej, Hana …«


Zdaj ali nikoli, to življenje se ne bo več ponovilo. Stopil je še korak in … položil roki okoli njenega pasu, ter stisnil. Zaprl je oči in se skušal spomini vseh dogodkov, bolje rečeno, prepirov, ki sta jih imela s Hano. Bilo je čudovito. Potem pa je dahnil.

»Hana, vse bi dal, samo da bi bila še živa.«

Tresljaji so kar naenkrat prenehali, s kotičkom duše je zaznal, kako se mu bližajo koraki, kljub temu, da je bila njegova duša zlomljena.

»A me boš kupil?«

Dabadol je hotel zbežati – da ga je nekdo ujel v trenutku čustvovanja – osramočen se je obrnil.

»Potem bi raje videla, če kupiš mene, ne plastiko.«

Pred njim je stala HANA ZBRESKVAR. Z rokavom se je brisala pod nosom, pa pod očmi.

»ŽIVA SI!«


Hana je v solzah prikimala. Toda Dabadol je bil še v razvoju svojih objemnih kapacitet. Misli je, da se mu bo umaknila, a s prav tako močnim stiskom, kot ga je uporabil on za njeno plazmo, ga je objela tudi Hana.


Če bi kdorkoli mislil, da bo trenutek visoko poskočnega poprelomnega čustva trajal dolgo, je imel popolnoma prav.

»Smrk, Dabadol …«

»Smrk ... Hana … živa si … umrl bi, če bi vedel, da … da te ni več …«

»Smrk … Dabadol … jaz bi tudi umrla, če bi vedela, da te ne bom več videla …«


Kot da nista verjela, da to res govorita. Toda, to že ni bilo več pomembno.


Okoli Hane in Dabadola se je pojavilo štirinajst Karizyjevih varnostnikov. Bili so videti, kot da bi si vsi prekopirali mišice od Momota.

Hana je stisnila oči in jih premerila s pogledom.

Potem se je nagnila naprej in Dabadolu zašepetala:

»Si videl to?«

»Ne, kaj pa?«

Hana je narahlo poljubila Dabadola na lice. Tega ne bi pričakoval nihče, razen morda Hane. V enem izmed varnostnikov je počilo, njegovo telo je izginilo, na tla pa je padla slamica.

Hana je vajo ponovila. Še en poljub in še en varnostnik se je spremenil v slamico. »Počakaj, kaj pa če …« je hotela svojo znanost nadgraditi in poljubila Dabadola – kratko – na usta. Šest varnostnikov se je spremenilo v slamice za mlečni sok. Ostalo jih je še – natanko šest. Dabadol se je kar malo prestrašil, a poljub efekt ga je vseeno zabaval. Odjeknil je še en kratek poljub z rušilno močjo. Preostalih šest varnostnikov je šlo v slamice. Dabadol in Hana sta se spogledala in prvič v življenju nasmehnila v istem trenutku, na istem mestu.

»Kaj bova z njimi?« je brezskrbno vprašal Dabadol. »Misliš isto, kot jaz?«

»Ja. Prej sem videla eno dobro trgovino z visokimi kozarci. Mislim, da gre noter ravno štirinajst debelih slamic.«

»Kam jih bova dala?«

»Ne vem, najprej jim bova očistila dušo. Poznaš kakšno metodo? Saj še študiraš geozlomijo?«

»Jasno. Vmes sem prekinil, ker sem imel neke opravke, drugače pa gre … pa ti, še prepevaš?«

»Ja, sem bila na dobri poti, a sem imela nezgodo z neko potratno družino … pa me je rešil pogumen mlad fant.«

»Ne poznam ga …«

»O, si pa skromen …«

»Ja, to ti da prelom …«

»Imaš kaj zlomljenega?«

»Ne vem, tudi, če bi imel, je najbrž samo duša.«

»Ja, jaz tudi ... tako nekako lahkotno se počutim … o glej, trgovina s kozarci …«

Hana in Dabadol sta v Karizy centru do zadnjega zapiralnega diha izbirala kozarce in nadoknadila celotne počitnice. Bile so kot počitnice v slamici.


Nato sta se sprehodila do Orkanik centra, kjer sta v tišini v s pogledom na severne celejske travnike skušala dojeti razsežnost počitnic ter njihovo moč.

Na koncu sta se poslovila na način, ki so si ga zapomnile samo trave. Saj vemo, kako pravijo Mehičani o travah – da nimajo spomina. Menda to ne velja za želve, ki sledijo novim tokovom in so zmožne preplavati tunele življenja.

… razprava


No, zdaj pa še nekaj razčistimo. Zakaj se Mimi tako težko nauči dneve v meeskendu? Kot hčerka priznanega zloktorja, Gašperja Dvotunelnika, seveda ni prepuščena naključjem. Dvotunelnik si želi, da bi njegova hči obvladala vse dneve meeskendov na pamet. Ampak, tistih nekaj dni v tednu, zakaj ji ne gredo? Odgovor: imeni dni v tednu so vedno drugi, za vsak mesec, za vsako leto.


Na primer, Dabadolove počitnice so se začele v Ponedelčak, ki opredeljuje natanko določen dan – 1. julij 2037, s počitnic pa se je vrnil v Sobotinko. S Hano sta nato na terasi Orkanik centra sedela v Sobotalko, ki so jo na željo Mimi Dvotunelnik geozlomisti preimenovali v Sobotačko. Sobo-talka se je slišalo preveč tlačansko. Kako pa potem drugi ljudje vedo, kateri dan je? Pogledajo na koledar, ali pa vzamejo v roke Počitnice velikega preloma in že vedo, da je dan za počitnice.





Camrelo Alto


…se nadaljuje v Acapulcu





Slovar 'velikega preloma'



Alga – mala nevidna čuteča živalca, živi predvsem v vodi

Algaflat – tipkovnica

Algafokus – nekoč cyber coffee, kavarna z dostopom do alganeta

Algahol - alkohol

Alganet – internet

Algaplazma – monitor iz alg

Altruizem – skrb za soljudi

Bellerosa – Bela roža, ime; turistična agencija

Bolečina – lahko je fizična, lahko je psihična

Celea (Celeia) – mesto Celje, latinski izraz

Culoti – starši, neprimeren izraz

Dabadol – ime, pomen; pada dol (a se vedno pobere); torej

skovanka, premetanka; črka 'b' se obrne in prezrcali ter postavi na prvo mesto, črka 'D' pa gre na mesto črke 'b'

David (od Michelangela) – renesančni kip

Estrada – v povezavi z zvezdništvom – estradna zvezda (slavna pevka)

Eural – denarna enota

Fige – smokve (slasten sadež)

First-afterbreak kit – prva poprelomna pomoč

Fokus – točka, na katero se osredotočiš

Funnymaxove figure – umetne svetleče živalce

Gargolja – figura na vratih, tudi na stolpičih gotskih katedral

Geozlomija – akademija za poprelomne vede

Geozlomist – znanstvenik, ki preučuje veliki prelom Gracionalna – karakteristika osebe; da je nežna, lepa in razumna

Hana – žensko ime, v teh zgodbi pomeni:' vrnila se bom'

Harmesa – lami podobna žival, v velikosti psa, prijazna

Hemisfêri – obe možganski polovici

Humanizem – gibanje, ki poveličuje in izenačuje ljudi

Japokitana – Japonsko- Kitajska vaza

Kilmi – geozlomist, pisatelj

Komar – izraz za helikopter

Komora – predavalnica pod zemljo

Krčenina – psihično stanje, dvom o sebi

Lasingara – rastlina, ki začuti človeške tegobe

Lupina – Agnesin priimek; tudi odtis, kopija zunanje podobe človeka, na primer s projekcijo svetlobe

Meeskend – vikend na koncu meseca, tudi zaključni teden

Meet'amorfoza – preobrazba

Meet&greet – srečanje z zvezdnico

Modra bolečina – ljubljena oseba se bliža

Modričarke – vrsta alg, ki prepoznava človeška čustva (ni še povsem dokazano)

Nevihra – vremenski pojav na podlagi človeških čustev, imitira pravo nevihto

Novi Uporniki – Mehiška skupina (novo ime za RBD)

Orkanik center – nekoč nakupovalno središče severno od Celeje

Oskubnica – naravni park reke Oskubnice, reka

Ostrigar, Vint – izumitelj, ustanovitelj

Panonsko morje – morje iz preteklosti

Pirankaran – mesto na sLOVEnski obali, združitev Pirana in Ankarana

Plazma – obris človeka, ki žari, lahko je iz česarkoli, tudi projekcija (še raziskujejo)

Port Ankaran – del mesta, urejenega v smetišče

Prenosnik – prenosni računalnik

Prelom – nov val nečesa dobrega

Psiho-alga-zlomolog – psiholog

Puhar – slovenski izumitelj fotograf

PPD – post počitniško doživetje

RBD – Mehiška glasbena skupina, ki je leta 2008 prvič obiskala sLOVEnijo

Rdeča bolečina – ljubljena oseba se oddaljuje

Reklama – oglas, plakat, ali projekcija na nočno nebo

Rikiano – latinski pevec

Rompi – ime, pomen: romper (glagol) – zlomiti: rocker- roker

Skafander – obleka za pod vodo

sLOVEnija – alpska dežela, država, leži na prelomu

Starriva – agencija za mlade pevske talente

Steklada – steklena fasada

Španglija – Španija + Anglija; skovanka

Triski – algaholna pijača

Trubar – ime za zelo pametnega človeka, zares obstajal

Tuneli – poti usode, vedno v možini, ker se povezujejo med sabo

Turkiznomodra – gostilna

Ventura – sreča, dobra oseba

Zamrzenajsto stoletje – stoletje, ko vse zamrzne, predvsem čustva

Zbreskvar – priimek Hane, pomeni: s sadeži okoli tebe, polna življenja

Zlomkar – profesor geozlomije

Zloktor – doktor geozlomije

Zlomijalno! – genijalno!

Želve – živali z oklepi





Kazalo:

Bellerosa

Steklada Orkanik

Pirankaran

Algafokus

Zlomkarji

Algamix Lupina

Humanistični zakon

Linda Ventura

El Rikiano

Nevihra

Oriental smrekovih iglic

Algaplazma Hana

Turkiznomodra

Slamice





Počitnice Velikega Preloma

Carmelo Alto

Naslovnica in ilustracije: Uroš Krašek

Prelom: Uroš Krašek

Lektoriranje v slovenščini: Uroš Krašek

Založba Arhika, Spodnja Rečica 104, Laško

Laško, 2021

Elektronska izdaja

Dostopno na: www.biblos.si

Cena: 14,99 €



Vse pravice pridržane.

Nobenega dela, odstavka ali odlomka in nobene ilustracije ali oblikovalskega elementa ni dovoljeno reproducirati, prenašati ali uporabljati v izvirniku ali v prevodu, v kakršni koli obliki in s kakršno koli tehniko elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali s kakršnim koli sistemom za shranjevanje, obdelavo in prenos podatkov, razen z vnaprejšnjim pisnim dovoljenjem založnika.



Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=59929603

ISBN 978-961-94981-3-2 (ePUB)