List 9.
Gospodarske stvari.
Vzeba sadnega drevja.
Poslal dr. M.Godee, pomorski zdravnik, iz Smirne.
Predragi rojaki! Hudi in stanovitni mraz, kateri se je uže decembra meseca lani začel malo ne po vsi Evropi in je dosegel 15—22 stopinj R., provzročil je tudi sadnemu drevju mnogo kvare, kakoršne ni bilo videti od leta 1829/30. Vidimo drevesa, ki imajo na deblu in na vejah razpćkano skorjo, a les jim je tudi mnogokrat razpr&n do stržćna, da poke merijo od zunaj na širino 1 ali 1V2 cm., in ta razpoka, nastala po mrazi, vidna je pri mnogih drevesih od kćrena do vrhd. Ker je po novem letu tu in tam nastopilo milejše vreme, zaprle so se rane in poke na drevji, to je, vzbližali so se narazen dćti deli drug drugemu toliko, da pogostem ni najti poškodovanega mesta. Al vendar se skorja ni zarastla, in če nastopi zopet mraz, bode se z nova odpirala in sicer tem bolj, kolikor bolj bode upadala toplota.
Res je, da nam pozimi ni moči vršiti operacij na takem drevji, kateremu je treba cćliti rane, in da nam je za to čakati gorkejše spomladi, ko se zopet vzbuja življenje v prirodi, a vendar nam je nalog, da varujemo drevje hujše škode. Zdaj se je zvlasti bati, da tudi po sicer neznatnih razpokah ne prihaje vlažnost deblu v osredje in bi to kolikor toliko bolj odpiralo razpoklino, ako pride zopet mraz. Ako prihaje vlažnost deblu v osredje od dežja ali snega, začenja d&blo gnjiti, in taka gnjiloba, če tudi počasi, vniči drev6, ker se potem ne more braniti viharju, teži snega itd.
Vsakemu umnemu sadjerejcu bodi sedaj skrb, da na tanko preišče drevje, ima li od vzćbe razpoke ali ne? Zvlasti naj se gleda na to pri onem drevji, katero stoji na težki ali ilovnati zemlji, na vlažnih mestih ali na razpostavljenih krajih. Ako ima drevje poke, zamazati jih je takoj z mrzlim drevesnim voskom ali drevesno mažo, katera se napravlja iz jednakih delov ilovice, pepela, krav-jeka in gostega trpentina.
Če bi utegnil z nova pritisniti mraz in bi se zopet pokazale zevajoče poke, zamašć naj se s platnenimi cunjami ali z drevesno mažo, da se zabrani s tem prihod mokroti v osredje d&blu.
Na spomlad,   ko prihaja nova  moč v prirodo,  ob-
68
rezati je oba robova razpoke navpično po dolžini z ostrim nožem in ju zamazati z drevesnim voskom.
Mrzli drevesni vosek se napravlja iz 1 fanta eibte smrekove ali mecesnove smole, katera se raztopi na žrjavici. Ko se vse nekoliko ohladi, prilije se jej 5 lotov čistega špirita, in vse naj se vedno meša, in potem je pridjati 3 lote trpe n tin a. Vse, dobro premešano, naj se hrani v kositernih pusicah, kjer se tekoče ohrani dolgo časa. Mazati se mora s čopičem (pinzeljnom). Ako bi se maža zgostila, naj se jej prilije špirita. Tako napravljena rabi tudi pri cepljenji in požlahnevanji sadnih dreves.
Po Virtemberškem, Belgiji in Avstriji je bilo mnogo drevja, katero je leta 1829/30. od mraza jako raz pokalo, a ravnali so ž njim ljudje, kakor smo povedali zgoraj, in še dandanes rode obilo sadu. Nasprotno pa je na tis če drevja, s katerim se po 6ni zimi ni tako skrbno ravnalo, začenjalo hirati in gnjiti, prijel ga se je rak in
prisad, da je prišlo v nič.
(Konec prihodnjič.)
List 10.
če drevesu puščaš ali mu olupiš po nekaterih krajih skorjo nizdolu po debli in ga potlej zamažeš. Tako iz-puhteva vodeni sok, kateri se je v mrazi nabral po sta-nicah in pod skorjo. Belina in stržen potem skoro zacelita deblo; vzraste mu nova skorja. S tem načinom vzbuja se drevo zopet v novo življenje.
Zmrzlinske ploče na skorji drevesni, velike od 1 palca do 25 cm. napravijo se vsako zimo na deblih gladkih, polnih, mehkih drevea. Ako se ne gleda na to poškodovanje, zamre skorja, vzrastejo po njej gobe, in izgublja se čem dalje tem bolj, vidijo se goli kraji na debli in belina po njem. Zdravilo tej bolezni je: Povezi mlado drevo s slamo ali ga pobeli z apnom itd.
Ranjeni kraji se zdravijo, ako vrežeš z ostrim nožem kožo na debli do zdravega dela, potlej na lahko olupi mrtvo skorjo ali pa izrezi iz nje podolgaste ko-s6ve ter zamaži dotična mesta. Iz robov zdrave skorje in iz beline začne rositi sok in deblo je skoro zdravo. Ako so drevesca, posajena leta 1878/79., ki so pozno začela odganjati in bila še sočna, ko je pritisnil mraz, treba je vse vzebene dele porezati in mesta zamazati, a skorji, kjer je poškodovana, mora se puščati.
Ako se bodo dragi mi rojaki ravnali po teh svetih, opirajočih se na moje izkušnje, rešijo si tako po vzebi poškodovano sadno drevje.
V Smirni 21. februarija 1880.
Gospodarske stvari.
V^zeba sadnega drevja.
Poslal dr. M. Godec, pomorski zdravnik, iz Smirne.
(Konec.)
Vendar ostri mraz ni napravil našemu drevju samih pok; veća škoda, katere zdaj še ni zapaziti, pokazala se bode na spomlad in poleti. Tu imam v mislih vzćbo skorje in ličja drevesnega in po nekoliko tudi mlajših drevesec.
Drevesa, katera so pozno izgubila listje, še le tedaj, kedar je prijel prvi hudi mraz, drevesa, ki so z listjem vred še rastla, dokler ga jim ni odvzel mraz, vsa so vzebla na konci vej, ker še niso dorastla in so bila še mehka. Take vzćbene veje, katere listja v spomladi nimajo ali jim poganja samo rumenkasto listje ter jim skorjo prerašča mahovje in gobe, naj se kar najbrž m6či odrežejo prav do zdravega lesa.
Da li so mladike vzebene, to lehko izpoznaš, ako jim prerežeš kožo. Ce se ti pokaže na ličji in najmlajšem lćsnem skladi namesto belkaste neka sumna rudeč-kasto-žolta ali rujava boja ali pa same rudečkasto žolte pike, to svedoči, da so mladike vzeble.
Nekatere vrste sadnega drevja se bolj upirajo mrazu nego druge. Mnogo vrste hrušek so zel6 občutne za mraz, na priliko, neka stutgartska vrsta („Stuttgarter Gaishirtenbirn"), ki je popolnem vzebla. Hruške, cepljene na kutine, je tudi zima jako potrla. Manj je bilo škode jablanam; le beli zimski „Calaill" in „St. Sau-veur" sta precej trpela, kolikor vem do sedaj. Breskve pod prostim nebom so vzeble do tal.
O tej vzebi ne pričajo zgolj mladike, sušeče se na konceh, temveč tudi pri posamesnih drevesih in vrstah vidijo se lise po debli in po vejah. To je najnevarnejše drevesnim vrstam, katere so pozno na jesen končale svojo rast, a tudi drevju, ki ima gladko skorjo in hitro žene kvišku.
Ako prav sedaj še na takih drevesih ničesar sum-njivega ne opazimo, dasiravno nosijo uže v sebi smrt, vendar veleva skrbnost tudi tu, da se tako drevje na spomlad do dobra preišče. Naredi zato na deblu nekoliko plosnatih vrez v skorjo, in ako vidiš, da imata ličje in belina belkasto bojo, kaže ti to, da drev6 ni oškodovano; — ako se pa v vrćzih pokažejo rudeč-kasto-žolta ali rujava barva ali samo rudečkasto-žolte pike, drev6 je vzćbeno, in brž mu pomozi.   To storiš,