YU ISSN/9295 LETNIK XXVIII. ŠT. 1. - OKTOBER 450 DINARJEV
M
_ПЈ
ТИТ0 0 АРТИЛ>ЕРЦИЛ\А :
|gjg?gОгроти "МОРИ СВИУ НАШИХ АУДИ, РИХОВА rtf£M AA УСРИЈ1Ј, омогичили СУ A A НАШЕ АРТИХЕ-
 _ PUOCKE СИАГЕ ИДУ УКОРАК C ВРЕМЕНО/Ч. ОНА СЕ
НВПРЕКИДНО РАЗВИЈАЛА И ЈАЧААА И ААНАС ПРЕДСТАВЛА СНАЖАНЕ ЕМЕНТ ОГУЖАНИН СНАГА СфрЈ. HA ВАМА 06ДА У ПОТПУНОСТИ ОВМДАТЕ СВОЈИМ
г~^г   v j\
(> J Pioniri j oml&dinci cesti
ПОСАОМ, КАОИДА ОРГАНИЗОВАНО И ПРЕСИЗНО РАЦИТЕ .. ® riasi artiljerci тх akciji:	Л
ia pnpactnicima ^rU^eruskibjedinica i
©vojn.U 'Л-.г.ц,*. A mir
UNIVERZITETNA KNJIŽNIC ^c3wa_o_	j	8_9.	R	P-	°‘
Kad tin. p.lozcy' po<tlrn -ja, so. himdbi jele. j&Uniui sOC
ро-nos Tia.m besko-nnčan pan*. gru<{ ...
+<r	*	6ncUx	^	dnu*
sl VtiAT7' c'n'to™* Snaqa.
Sa-njima Čuvamo- око^КтГ*оЉ..
• u»vrt» A*T RftlOADB A- ARMUB.
Kaj je slabo, to vsi vemo in to vrabci čivkajo, tov. Jože Smole, predsednik slovenske
SZDL
Sojenje Katedri je bilo bolj s političnimi kot s pravnimi razlogi utemeljen proces svobodi javne*
S a izražanja v Sloveniji izven Ljubljane (ironično ešljjevo pismo gospodu Hamdiji Pozdercu je bilo junija prebrano na ljubljanskem Radiu Študent, in* formacije iz članka Dragice Korade, ki bi bojda lahko povzročile hujše nerazpoloženje pri občanih Maribora, poleg tega pa žalijo dobro ime Uprave za notranje zadeve, pa je avtorica povzela po Te* leksu) in bojimo se, da pomeni odločitev tov. Marjete Kebrič, magistra Duiana Dougana in tov. Branka Reismana sramoto za slovensko pravosodje.
predsedstvo Univerzitetne konference
ZSMS Ljubljana
P. S. — : V julija izvedeni anketi med stanovalci tj. študentskih domov (o zaplembi Katedre) se je pribi 2/3 pov-prašanih študentov odločilo, aa so ->naši politični delavci kot sloj včasih res osovraženi in če ni tega še nihče napisalbi bil že skrajni čas, da kdo bi«, tako da stoji tudi trditev Višjega sodišča v Mariboru o »notorno in gladko izmišljenih dejstvih« v članku Sama Resnika na majavih nogah.
Sodelovanje med mladino in pripadniki Armade je za razliko od drugih univerz v Mariboru vzorno na športnem, kulturnem in političnem področju, polkovnik Alojz Lipnik, 25. maja
Strinjam se s kolegom (Brankom Grega-novičem, op. p.) da so nekateri naši oficirji primitivni. Tudi tu je treba iti v korak s ča-
polkovnik Alojz Lipnik, 25. maja
MARIBORSKO
SODISCE
SPOSTUJE
ZAKONE
In če bi se sodišču prve stopnje zdela takšna smiselna in utemeljena odločitev le preveč radikalna glede na zastarelo in preživelo zakonsko besedilo določtpe 13. člena, potem bi (..) lahko odločilo vsaj tako, (. .) da je izdajatelj dolžan odstraniti tiste liste Katedre, na katerih so inkriminira ni pasusi, oz. strani 1 do 4. To bi bilo tehnično povsem mogoče in tudi v skladu z določbo čl. 13/11, saj bi sodišče pojem »nevezanih pol« iz te določbe lahko razlagalo tudi tako, da velja za »pole« Katedre, ki je sestavljena ravno iz nevezanih pol (listov).
mag. Drago Demšar, pritožba KATEDRE
Brezuspešno se pritožnik zavzema, naj se prepoved razširjanja »Katedre« skrči le na tiste članke, ki jih zajema sklep sodišča prve stopnje. Za kaj takšnega ni za-
konske podlage, kar sicer priznava tudi sam pritožnik, sodba Višjega sodišča v Mariboru
S sklepom, s katerim izreče prepoved razširjanja tiskane stvari, odredi sodišče, da se vsi njeni izvodi vzamejo. Ta sklep ne velja glede tistih delov tiskane stvari, za katere ugotovi, da se dajo ločiti od delov, katerih razširjanje je prepovedano, kot so nevezane pole, dodatki, ovitki ali podobno. Zakon o preprečevanju zlorabe svobode tiska. Uradni list SFRJ 31. 12. 1976, str.
1829, 13. člen, drugi odstavek
Kdo se norčuje iz koga?
Ugotovljeno je namreč bilo, da so ti (obsojeni, op. ur.) članki tiskani na 1., 3., 4. in 11. strani, pa je treba ustrezno temu odvzeti in uničiti le tista sredstva, ki se nanašajo na razmnoževanje teh strani.	(sodba)
Višje sodišče je v svoji vnemi očitno spregledalo, da je temeljno sodišče oprostilo članek Dejana Pušenjaka, tiskan na 11. strani, ki javnemu tožilcu ni bil povšeči (»... V Mariboru se načrtno proizvajajo razmere in razmerja, v katerih uspeva le laž, hinavščina ...«) Bodo oni plačali stroške uničenja ofset plošče z 11. strani?
Treba se je posvetovati ... Pojdite se posvetovat v dom DPO ... Jaz se tudi posvetujem ...
tov. Jože Kalinger, mariborski temeljni javni tožilec, med lanskim sojenjem Katedri
IZJAVA LJUBU ŠTUDENTSKE ORGANIZACIJE O MARIBORSKEM SOJENJU
Čsscpisi so marsikaj pisali, preveč pisali... Katedra je postala zbiralnik raznih negativnih jugoslovanskih pisanj. Ali je važno, kaj imajo v Beogradu? (...) Zato tudi postajate tako popularni.
tov. Jože Kalinger, mariborski temeljni javni tožilec, na letošnjem 4 sojenju Katedri
Slovenščina je zanikrna, a to bi še šlo. Bolj neprijetno je, da je sodišče v imenu moralne čistosti pohodilo enakost pred zakonom. Najstarejši lopov (ki smo ga našli), ki je te grde besede natisnil v Sloveniji, so bili Problemi konec 60. let, v Jesihovi pesmi za uradnice v turističnih birojih.
ANKETA O PREPOVEDI »KATEDRE«
(D
Mnenje, da bi moral član predsedstva SFRJ, ki bi kradel, priti pred sodišče in odsedeti kazen »kot obsojenci zaradi sovražne propagande ali verbalnega delikta« je:
— a: žaljivo za ugled in osebno
dostojanstvo omenjenega tovariša; odobravam kazenski pregon pisca in časopisa, ki si je kaj tr.<ega drznil objaviti; če bi kaj takega prebral, bi me hudo vznemirilo. (2 %)
— b: upravičeno; članek bi želel
prebrati v celoti. (50 %)
— c: samoumevno; sojenje
omenjenemu tovarišu bi lahko prenašali po televiziji; rad bi ga gledal (47 %) — 1 se ni odločil
(2)
— a: V Sloveniji globoko spo-
štujemo naše politične delavce. Informacija o »osovraženem političnem sloju« je neresnična in bi lahko vznemirila javnost.
d %)
— b: Avtor je z »osovraženim«
morda kaj pretiraval, ne verjamem pa, da bi bila javnost zaradi tega hudo vznemirjena. (34 %)
— c: naši politični delavci so kot
sloj včasih res osovraženi in če ni tega še nihče napisal, bi bil že skrajni čas, da kdo bi. (65 %)
(3)
Policija, ki se boji kulture družbe, ki bi jo morala varovati, je;
— a: policija demokratične
družbe (1 %>)
— b: milica socialistične samou-
pravne družbe (16 %)
— c: policija diktature (68 %)
— b/c: (12%), ne ve (2)
И)
Če avtor članka po opisu beograjske situacije (. .. Ulice razrite, umazane. Naveličani obrazi prebivalcev .. . Bolnice so kot klavnice. Ljudje padajo kot klasje. Od smrti, pravijo, ker se ne sprašuje, od česa. ...) uporabi izraz »v pizdo materino«, da pokaže, kam to pelje:
— a: je to huda žalitev za javno
moralo. Časopis, ki bo to objavil, je treba zapleniti. (6 %)
— b: je to vulgarna in žaljiva be-
seda, a situacija, ki jo avtor opisuje, se mi zdi še veliko bolj obscena. Članek bi moral iziti. (63 %)
— c: je to čisto O. K., zaplemba
zaradi te besede je hinavsko dejanje. (30 %)
(5)
Komu po tvojem pripada lojalnost UNZ?
— a: občanom (30 %)
— b: Zvezi komunistov (24 %)
— c: samemu sebi (33%)
— b/c: (3%)
Opomba: zadnja številka Katedre, študentskega časopisa, ki izhaja v Mariboru, je bila 2. julija trajno prepovedana in obsojena na uničenje zaradi odločitve sodnikov o vprašanjih, ki so dokaj podobna, včasih celo identična gornjim.
predsedstvo UK ZSMS Ljubljana
MALI OGLAS
Predsedstvo Univerzitetne konference ZSMS Ljubljana poziva vse delavce tiskarne ČGP Večer v Mariboru in vse delavce UNZ Maribor, ki bi bili pripravljeni pričati, da so prišli 30. junija zvečer organi UNZ v tiskarno še pred natisom Katedre, naj se s pismom javijo na naslov: P UK ZSMS, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana. Telefonske klice odsvetujemo.
Oglas naj bi v začetku julija izšel v Delu in Večeru, natiskan v okvirčku in z velikimi črkami, in to večkrat. Objavo je preprečila, kot smo zvedeli iz dobro obveščenega vira. odločitev »najvišjega slovenskega vodstva«. Tovariša Kučana prosimo za komentar.
Študentski časopis KATEDRA, Tyrševa 23, Maribor, tel. (062) 22-004
številka žiro računa: 51800-678-81846.
Ustanovitelj in izdajatelj: UK ZSMS Maribor.
Uredništvo: Igor Mekina (odgovorni urednik), Dejan Pušenjak (glavni urednik), Samo Resnik, Peter Tomaž Dobrila, Silvo Zape-čnik, Andreja Čurin.
Tehnični urednik: Marjan Flanl Lektor: Boris Svetel
Predsednica časopisnega sveta: Dragica Korade
Katedra izhaja ob podpori družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji.
Tisk: CGPA/ECER, Tržaška cesta 14, 62000 Maribor, naklada 6000 izvodov.
Naročnina za celo leto: 4500 din, 8000 din za pravne osebe; 100 Sch, 10 US $, 15 DM, 10 kLit za tujino
Oproščeno temeljnega prometnega davka po sklepu št. 421-1/70, z dne 11.1. 1987.
Uradne ure: vsak petek popoldan.
MINI ANKETA UK ZSMS
Vprašalnik je izpolnilo sto študentk in študentov ljubljanske univerze, stanujočih v študentskih domovih v Rožni dolini in na Gerbičevi. Preseneča zelo visoki (2/3 študentov) delež c odgovora pri drugem vprašanju, pravzaprav pa tudi to. koliko vprašanih se je odločilo za konkretizacijo sicer abstraktnega vprašanjašt. 3. z izjavo, da se kulture svoje družbe boji policija diktature in milica socialistične samoupravne družbe. Četrto vprašanje je pokazalo. da celo liberalni študentski populaciji ne ugaja grobo izražanje v tisku, da pa ne odobrava zlorabe tega odpora do vulgarizmov za cenzuro politično neprijetnih tekstov. Zdi se. da so nekateri od kolegov, ki so presodili. da je UNZ lojalna do občanov. vprašanje razumeli v po-i menu »bi morala biti« in n e »tako ! kot sedaj je«. j BRANKO SVETIČIČ
SODNIKI VARUJEJO
MORALO JAVNOSTI
Dvomimo v poklicno in človeško integriteto sodnikov, ki zmorejo odločiti, da je v resnem in argumentiranem članku hudo žaljivo za javno moralo, če avtor globoko prizadet potoži, da vodi politika nekega partijskega foruma, ki bi ga moralo skrbeti trpljenje ljudstva, to ljudstvo v »pizdo materino«, ne zdi pa se jim obscena »lakota, ki trka na vrata velemesta«, kot vidi beograjsko situacijo Milovan Brkič.
Dvomimo v odgovornost sodnikov, ki mirno preslišijo odvetnikovo opozorilo, da je tožilec morda dobil obtoženi časopis v roke na nezakonit način, kar bi v pravni državi že samo omogočalo oprostitev, ter da je tožilec z zaplembo Katedre trinajst, morda celo petnajst ur pred izdajo odločbe o začasni prepovedi izvršil kaznivo dejanje po 75. členu kazenskega zakonika SRS, ki predvideva do leto dni zapora. Obtožba, ki se je upravičevala s trditvami tele vrste: »ta članek, resnično izraža globok gnev in sovraštvo do Zveze komunistov« (avtorica zanika, da bi gojila tako globoka čustva do te organizacije) ali »mislim, da bi morali biti občani res hudo vznemirjeni« se nam he zdi resna.
»Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, čemu šteje za hudo žaljenje javne morale besede »v pizdo materino« v Brkičevem članku. Ali zaradi besed samih ali zaradi tega, ker so uporabljene v zvezi z ravnanjem predsedstva CK Srbije. In če zato, ker so uporabljene v zvezi s slednjim, zakaj je s tem hudo žaljena javna morala, ko pa javna morala očitno ni žaljena zaradi istih oziroma malo drugačnih besed, objavljenih na zadnji strani te številke Katedre: »Ajde, pička vam materina ...«, izrečenih v borbi leta 1945.
Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje vendar tudi v tem primeru, ko gre za besede, ki so sicer po vrednotenju mnogih vulgarne, presojati njihovo težo in posledico, ki jo sodišče izvaja iz inkriminiranja teh besed: prepoved cele številke časopisa. In to v situaciji, ko so iste besede bile že neštetokrat natisnjene, pa ni no-
beno sodišče postopalo zoper tak časopis, ker tudi javni tožilec ni zaradi teh besed nikoli prepovedi terjal«
pritožba Draga Demšarja na sodbo Katedri
»Končno je treba zavrniti tudi pritožnikovo stališče, da v članku Milovana Brkiča navedene besede »v pizdo materino« ne pomenijo hudega žaljenja javne morale.
Na prostoru, kjer se »Katedra« največ prodaja, pa ne samo tu, pač ni v obči rabi, da se v informiranje bralcev, v tem primeru celo pretežno bodočih razumnikov, vnaša splošno veljavna moralna pojmovanja o kulturi javno pisane besede izzivalno moteče prosta-štvo. Kdor ravna tako, žali javno moralo, kakor je to pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.« sodba Višjega sodišča v Mariboru
SPOŠTOVANI JAVNI TOŽILEC, CENJENI GOSPODJE SODNIKI...
Po treh mesecih molka se znova oglašamo. Naj vas ne preseneča prijateljski ton pisma in dejstvo, da svoje prve stavke v tem letniku namenjamo vam. Gotovo se še spominjate, kako nepričakovano in boleče so se križale naše poti v preteklosti. Rezultat tega žal neprijetnega srečanja je bilo dragoceno spoznanje; da je gospod javni tožilec pravzaprav naš prvi in najzvestejši bralec, gospodje sodniki pa brez dvoma naši najumnejši kreatorji uredniške politike. Prav zaradi nenavadnih odnosov, ki so se spletli med nami, smo si drznili nagovoriti vas
Vsem prav lep pozdrav na za četku nove sezone, po tej veliki pavzi, Ko smo Izgubili velik del stikov, k čemur je še pripomogla antologijska zaplemba zadnje predpočitniške številke Šešljevo pismo o Hamdiji Pozdercu. Ta zaplemba in avgustovski in septembrski dogodki so skupaj jasno razkrili nebo funkcioniranja naše-
BRKIČ ZAPRT
ZARADI
KATEDRE
Pišem 30. septembra ponoči, zjutraj gre članek v tiskarno. Posebno izdaja Borbe z magnetogramom maratonske seje srbske partije so v Beogradu razgrabili pred tremi dnevi. Danes je v Delu vestička o moratoriju odplačevanja dolgov. Včeraj me je ponoči poklical Dejan, me zbudil, da mi pove, da so prijeli Brkiča. Razmišljal sem, ali pridejo zjutraj pome. Šele danes smo zvedeli, ka-
Tov. Majda Jurkovič '.e akt samo posredovala v
SAMOSTALNA RADNJA BRANKA I HAMDIJE
Tovariš Pavle Car, republiški javni tožilec na to zahtevo* (v času odhoda Katedre v tiskarno, dva tedna potem, ko je bila izjava sprejeta in 12.9. objavljena v Delu) še ni odgovoril. (Izjavo je vmes podprlo predsedstvo mariborske mladine, predsedstvo mariborskega SZDL pa je še ni obsodilo.) Bralci se bodo morda spomnili, da je lanske jeseni tov. Car ozna-
ne zgolj Kot člane našega uredniškega kolegija, pač pa tudi kot može brez dvoma pomembnih in spoštovanih pravosodnih organov.
Vaše gnade se gotovo še spominjajo tistega tragičnega in sramotnega dogodka v mesecu juniju/leta gospodovega 1987, ko se je po obsodbi visokih sodišč skoraj celotna naklada našega branega lista izpremenila v celulozno kašo. Prepričani smo, da do tega ni prišlo po naši krivdi, in ker je to stvar, ki vas neposredno zadeva, bi po sojenju, ki nam je odvzelo besedo, želeli še sami pretehtati določena dejstva. Na tem mestu ne želimo razpravljati o vaši morali ali prepričanjih in še manj obsojati vaša mnenja, v kolikor jih izrekate kot zasebniki. Želimo in moramo pa razpravljati o vsem tem v trenutku, ko nastopite kot uradne osebe in ko s svojim osebnim ravnanjem določate tudi ravnanja v prihodnosti. Prepričani smo, da ste storili nekaj usodnih napak, in prav zaradi prihodnosti bi vas želeli nanje opozoriti. Če seveda vaše gmade to milostno dovolijo ...
Vaša prva napaka je zamenjava obtožnice za obsodbo. Gre za napako, ki je v socializmu dokaj pogosta in ki brutalno kazi svetlo obličje tega svetovnega procesa. V obsodbi namreč navajate, da so ... »navedbe Sama Resnika v objektivnem pogledu neresnične« ter da je »neresnična seveda tudi trditev Dragice Korade«. Nikjer pa ne navajate DOKAZOV, prav ti pa so tisti (kot se verjetno še spominjate iz časov študija), na osnovi katerih ločujemo sod-
bo od obtožnice. Gotovo boste priznali,'da je žgo'lj ponšvljanjč trditev in razgjašanje le-teh za resnične »a priori« nedostojno visokega sodišča. In če navedenih trditev ni mogoče dokazovati, ker gre pač za mnenja in ocene, potem je seveda potrebno obtožnico zavrniti kot neutemeljeno. Tudi tega seveda niste storili in to je vaš drugi spodrsljaj.
Tisto, kar je morda pri tej zadevi, najbolj zaskrbljujoče pa je vaše priklanjanje vladojoči politiki in njenemu načinu razmišljanja. Le kako morete v svoji razsodbi kot dejstvo postavljati trditev, da je ZK »idejna in politična avandtarda -delavskega razreda«? Ali ni tudi to samo trditev, ki jo je potrebno šele preveriti v praksi in katere resničnost je prav lahko postavljena na laž? Vaše razumevanje resničnosti je formalistično in, ko ponavljate besede neke politične stranke na oblasti, obenem tudi globoko licemersko. Resnice, spoštovani gospodje, ni mogoče določiti administrativno. Če se je pred tisočletji, Sokrat odločil za iskanje resnice skozi dialog in skozi izrekanje posameznih, za sogovornika morda zmotnih trditev, in če je obenem trdil, da ne ve ničesar, potem vaše oholo in vsevedno izrekanje partijskih floskul predstavlja dokaz zgodovinskega regresa družbene misli, ki ne dosega niti najosnovnješih norm in etike že tisočletja pokopanih kultur.
Skrbi pa nas tudi nenavadna enoglasnost sodnikov in tožilcev, boječa reagiranja ostalega tiska in dejstvo, da so bralci znova ponižani na nivo nerazsodnih otrok,
ki jih lahko »pokvarijo« sporni ' člankt. Absurdnost vsCšebbšocfbe je lepo'vidna tudi v tem, ћа^е o spornih citatih sicer prepovedano govoriti in pisati, da pa se je, kot so vaše visokosti verjetno obveščene, 12. številka KATEDRE razmnoževala ter ilegalno brala v tisočih izvodih po celi Jugoslaviji.
Ali se ob vsem tem ne bi mogli tudi vprašati, kakšna je torej država, katere ureditev lahko ogrozi že nekaj piscev kritičnih člankov? Ali ne bi mogli prav na osnovi in zaradi vaših obsodb sklepati, da živimo v totalitarnem in globoko nestabilnem sistemu? Ali boste tudi ta sklep kazensko prepovedali in ga s tem tudi praktično potrdili? Ali ne opazite, spoštovani gospodje, da s svojimi obsodbami samo še zaostrujete že tako tragično situacijo v naši deželi ter sejete razdor in sovraštvo med tiste, za katerih blagostanje bi si morali prizadevati? Ali nas res morate potiskati na pot, s katere ne bo lahko vrnitve in ki smo jo nekoč v zgodovini že prehodili? Od kod vam nazadnje pogum, prečastiti, da razmišljanja o našem povojnem razvoju razglasite za »neresnična«, da torej ne ocenjujete resničnosti podatkov, kar je v vaši pristojnosti, temveč »resničnost« vrednostnih sodb, celotnih zgodovinskih obdobij? Morali bi se zavedati, da zgodovine ne vrednotijo sodišča, ampak ljudje. In zgodovina je tista, ki na zadnje odreja mesto in delo sodišč, časopisov in konkretnih lju-. di. Čeprav je morda res, da ste sodili po lastnem prepričanju in' na osnovi slabo napisanih zakonov, pa vendar nihče ne more iz-' brisati vaše osebne odgovornosti
in deleža na krivici, ki se je zgodila z vašo obsodbo.
Katedra, spoštovani gospodje, je majhen časopis, brez vpliva političnih veljakov in moči sodišč. Ne glede na naše napore nam je popolnoma jasno, da prepoved številke ali pa celo časopisa ne bo pomenila težkega udarca tisku v Sloveniji. Vendar tukaj ne gre več za časopis, pač pa za klimo nezaupanja in strahu, ki ste jo s svojimi obsodbami uspeli vzpostavljati, za licemerstvo, ki bi naj v prihodnosti vzgajalo samo »polakirano« kritiko. To je tisto, kar se skriva za obtožbami o neresničnosti, žaljenju javne morale in visokih funkcionarjev, in tega nas je upravičeno strah. Spoštovani, svobode tiska v tej deželi ne zlorabljajo študentski časopisi, pač pa tisti, ki so pod neposredno kontrolo politike. In bati se je, da se bo prav ta, neverjetno množična zloraba nadaljevala še kar naprej in zaradi vaše pomoči še z večjo ostrino. Vaše dejanje je samo vidni del akta agresije, uperjene na suvereno pravico do svobode misli v tej deželi, in s tem dejanjem ste se zapisali med tiste, ki branijo mračnjaštvo.
Prav na koncu bi vam, spoštovani javni tožilec in cenjeni gospodje sodniki, položili na srce, da še enkrat premislite, komu in čemu s svojimi dejanji resnično služite. Želeli bi, tako kot verjetno tudi vi sami, da bi vaše delovanje uravnavala čut za pravičnost in razmislek; ne izrekajte več v naglici hlastnih in nepodkrepljivih sodb, kajti vaša naloga je težka in vsem na očeh. Odrečite se tudi političnemu načinu razmišljanja in.
ne uničujte tiste malenkostne svobode tiska, ki nam je še ostala. Tega ne terjamo v imenu nekakšnih formalnih pravic in idealov, pač pa v imenu konkretnih ljudi, ki brez vaših poštenih sodbe ne bodo mogli ohraniti človeškega dostojanstva. Ne dopustite, da bodo bodoči rodovi o vas govorili kot o roki trdega in nepravičnega režima, ne dopustite, da bi s svojimi obsodbami tlačili majhne, medtem ko bodo veliki pod vašim varstvom zapravljali milijardne vsote na vseh koncih Jugoslavije ...
Ali bo to razmišljanje zagledalo luč sveta, je seveda znova v vaših rokah. Prepričani smo, da imate ničkoliko razlogov za prepoved, mi pa smo preutrujeni, da bi brskali po paragrafih in se temu poskušali izogniti. Kakorkoli že — tudi če boste objavo dopustili, to ne bo nikakršen korak naprej k svobodi tiska, temveč prej gesta dopustitve, gesta usmiljenja. In dokler bo tako, dokler ne bo vaša dolžnost skrbeti ZA svobodo tiska, temveč jo preprečevati, dokler bomo imeli tako slabe zakone, nepravične sodnike in bojazljive pisce, tako dolgo bo tudi svoboda tiska samo fraza, mladinski mediji pa paraziti, ki živijo na ostankih demokracije. Sedaj nam ne gre več za svobodo tiska, pač pa ... samo že za nekaj fragmentov pokončnosti, ki jih v tej deželi potrpežljivih ljudi obupno želimo rešiti... Na koncu bi vam zaželel, v duhu vsega napisanega seveda, še veliko delovnih uspehov. In da bi delo opravljali z mirno vestjo . . .
S spoštovanjem
IGOR MEKINA, odg. ur.
ga režima, ki na žalost s svojimi zakoni ščiti kriminalce, kar pa ni popolnoma nič čudnega, saj so ti ljudje nekje pred časom te zakone tudi rojevali sebi v prid.
Če potegnem paralelo med odstopi in mariborskimi pretepaški-mi dogodki je sramota še večja. Le-ti se nekateri že sprehajajo okrog, drugače pa so kazni bile dolge nekaj mesecev. Sploh težko je to primerjati z verbalnim deliktom, kjer je gekaj let kratka doba.
Za naše (bivše?) politike pa sistem predvideva najhujšo od vseh kazni: izključitev iz ZK! To domnevo farsično potrjuje kopica člankov, ki se že nekaj tednov vrstijo v režimskem časopisju. Vendar še to le v primeru, če živina ni zaščitena, oziroma previsoka. Pravniki imajo pri vsej stvari čedno marionetno vlogico in niso krivi, saj delajo po zakonih, pa tudi prihodnjih dogajanj ne morejo predvideti. V Rusiji, s katero nas na zapadu mečejo v podoben koš, je Gorbačov zelo v redu rešil te probleme s streljanjem krivcev
za gospodarski kriminal. Pri nas bi lahko še dodali nekaj mučenja, da bi zvedeli za ostalo mafijo, ker ta očitno uradno ni poznana (forumi pa pristajajo le na to), čeprav o njej čivka že vsak vrabec. Vendar vesti človeku, ki je nima, ne moreš dati, saj so že vsi skupaj prestari in prenavajeni enakega delovanja. Sedaj popolnoma brez slabe vesti razpravljajo o ne vem že katerem letošnjem povečanju državnega proračuna, medtem ko delavci več nimajo za življenjski minimum. Toda potrebno se je okrepiti, potrebno je poja-čati JLA, še sploh po zadnjih pa-račinskih dogodkih, ki so dejansko izrazili in potisnili v javnost vse nepravilnosti in kaos, ki vlada v »najorganiziranejši« tvorbi pri nas, začenši z rekrutacijo. Kdor je bil v vojski, temu je vse, o čemer govorim, še preveč jasno. Vsem ostalim pa upam, da niso ušli prešibki komentarji o neizgu-bljenem ugledu naše armade, ki so jih v agoniji izjavljali predstavniki le-te za dnevno časopisje in sploh niso imeli nobene zveze z
dejanskimi dogodki. Pet ljudi je mrtvih, resnica pa je šla za vedno z njimi v grob, sedaj pa nastopajo krojači, ki krojijo, šivajo in jo prodajajo javnosti. Se lahko ob tem spomnim na prerešetanje Bojana Pluta? Z vojsko ni šale, ker skrivnost, njena najmočnejša krava molznica, mora ostati nedotaknjena. V nasprotnem primeru lahko pride do nepotrebnih in neugodnih pojasnjevanj, ki se preveč razlikujejo od vojaške retorike in vedno uporabnih parol, zato lahko za nekatere pomenijo krhanje ugleda naše Armade.
Tudi zadnja razčiščevanja v partijskem vodstvu Srbije in nenehni, že histerični spori okrog nacionalizma in nenacionalizma prispevajo k trenutni (sic!) sliki SFRJ, ki nam kaže izredno stanje. Da, v Jugoslaviji vlada izredno stanje, k čemur daje ljudsko voljena odtujena vlada z nenehnimi izrednimi ukrepi, za nameček pa še s spremembo ustave (ki tako ali tako ob vseh teh ukrepih in spremembah nima skoraj nobene vloge več), svoje priznanje.
Le Slovenija ostaja mirna kot nebeška državica brez odstopov in pridno kima vsemu, kar se na državnem vrhu spomnijo. Spomnimo se samo afere okoli štafete (ZSMS, hvala!) in sedanjih slinastih akcij pri novi ustavi; mar ni že mnogo več kot očitno, da zaradi ohranitve ruševin naše skupnosti potrebujemo neposredne volitve, zaradi kaosa, ki vlada v vojski, ko materam pošiljajo domov le žare in oporečnikov vesti (zdi se mi, da jih je kar nekaj tudi iz naše republike, dragi predstavniki ljudstva) najbolj nujno potrebujemo civilno služenje, zaradi izrednega stanja v naših podjetjih legalizacijo stavk ... Mar boste vse pobili? (Kdaj pa bo olimpiada v Beogradu?)
Velik je dolg, ki ga nam je zapustil dragi tovariš Tito. Ne mislim tu le na finančne, ampak predvsem na moralno-politične stvari. Zunanji sovražniki so lepo predvideli, da bo po Titovi smrti Jugoslaviji trda predla Po sedmih letih od njegove smrti smo ukinili naj-
večje koncentracijsko taborišče samoupravnega socializma, ki leži neposredno na duši človeka, ki se je zavzemal za človeške pravice in mir, dom pa zanemarjal, država ekonomsko in politično ter nacionalno razpada, obenem pa mora njegov lik ostati neokrnjen.
Prav smešno je, kako so se utišali vsi lepilci etiket o meščanski desnici, anarho liberalizmu ... Srečni smo, da lahko še naprej plujemo, čeprav ladje, ki imajo vso težo le na enem boku opravljajo to zelo slabo. Upamo pa lahko, da če ne bo prišlo do razporeditve teže po celi palubi, bodo vsaj tisti, ki so najbolj na skrajnem robu, prvi utonili. Žalostno je le, da bodo v svoji paniki še marsikoga potegnili s sabo ali celo pred sabo vrgli v Jadransko morje v panični želji, da se bo tako teža zmanjšala (kot se že dogaja z vsemi temi odstopajočimi žrtvenimi kozli). Gre pa čisto za nekaj drugega: tovariši, gre za pravilno razporeditev!
PEC
ko je bilo. Prišel je z uredništva Mladosti, pred hišo so ga zgrabili trije policisti v civilu, mu nataknili lisice in ga strpali v avto. Kasneje je zvedel, da ga je sodnica za prekrške iz Maribora (Slovenija) Majda Jurkovič, Dominkuševa 3, obsodila na 50 dni zapora in da bo sodba izvršena takoj. Kolega-pravnik pravi, da zakon sodnici tega ne dovoljuje, pa saj vemo; kako je s temi stvarmi. Nihče tudi ne razume, kako je mogel biti obsojen brez zaslišanja. (Bralcu, ki bi ga morda zanimala podobna zgodba o sodniku za prekrške, politikom nevšečnem piscu in dveh mesecih zapora, priporočam pismo KO MISLI — ZLO MISLI - ZLO MU SE PIŠE v pr
Beograd in se menaa niti ni potrudila, da bi ga
čil Katedro za eno od slovenskih revij (skupaj z Mladino in Novo revijo), ki »zvijačno hodijo po samem robu kriminalne cone« (Intervju 15/8/86, Politični kriminal v očeh tožilcev, prevod Katedra, oktober 1986).
Bojim pa se, da moremo reči, da je tov. Car s svojim molkom te jeseni potrdil, da strahovi, da SR Slovenija ni pravna država, niso nepotrebni. Pa boste rekli: ta pravno dvomljiva zaplemba, te zlorabe moči, ki sta si jih morda privoščili največji slovenski tožilstvi in mariborska policija, ki je protipravno zaplenila poleg izvodov Katedre in ofset plošč še rokopise in filme, in je našo lastnino vrnila v tiskarno šele dva meseca po sodnem nalogu — pa boste rekli, to so tako neznatni problemi. Pozabimo na to: sedaj nas tišči Agrokomerc, pa milijarda dolarjev izgube kosovskih železnic, pa de facto bankrot polovice republik in pokrajin., pa tihi strah slovenske javnosti, da si bo tovariš Mamula nadel Vojčehova očala in poslal tanke JLA na ulice, da reši politokracijo pred gospodarskim, moralnim in političnim polomom. Kaj nas čaka jutri, ve sam Bog, sicer pa včasih beremo kak
vi številki lanskega letnika Katedre s. 5 (».. . zbog veče brzine i efikasnosti prekršajnog postup-ka...«)). Milovan je v zaporu zaradi 2. točke 1. odstavka 10. čl. slovenskega zakona o prekrških (Ur. list SRS 16/74), ki obračunava z »vznemirljivimi vestmi ali trditvami, ki žalijo narodno ali politično zavest občanov, ali lahko izzovejo vznemirjenje občanov ali njihovo nerazpoloženje nasproti državnim organom in njihovim zakonitim Ukrepom . . .« Iglej stran 15)
Dušan Bogavac me je klical, pravkar. Pravi, da mislijo, da je Brkič še mlad, da je pisal samo o krjminalu, imel doslej malo opravka' s politiko, da mislijo, da ga bodo zlomili. Pravi, da ga lahko citi-
prebrala-------------7—--------------------
članek o romunskem socializmu družine Causescu.
Gniloba je na jugu, boste rekli. Slovenija je kvalitativno, ne le kvantitativno drugačna. Dušenje mladinskega tiska je obroben, naključen pojav, lokalna samovolja mariborskih oblasti, Ljubljana jih pač ni mogla pustiti na cedilu. Pa še tukaj ni bilo nič hudega. Tebe, Resnik, niso zaprli, Koradeje-ve tudi ne, tožilec vaju je dal samo v preiskavo. Mati urednika Katedre, ki je imela poleti nekaj težav zaradi svojega sina, vseeno ni izgubila službe.
Mariborski tožilec je sicer menda hotel začeti postopek proti ljubljanski študentski organizaciji, naročil ljubljanski policiji, naj pogleda, kdo je napisal tisto »izjavo o mariborskem sojenju«, ki je prišla poleti na vsa slovenska sodišča in tožilstva (ter na vse OK ZSMS in SZDL, če tajnica ni pozabila kakšnega naslova) — pa ni bilo potem nič iz tega. Slovenija je OK, gniloba je na jugu, tu je čisto drugače, Nova revija še izhaja, sedaj bo Spomenka Hribar odgovorna urednica, če ji ne bo Slobodan Rakočevič dal veta (pa tudi on je le ostanek mračne preteklosti). Tako boste rekli.
ram, da gledamo fašizacijo partije. Star je in ga ni več strah. Dopoldne je bil previdnejši. Dopoldne so bili vsi previdnejši. Bolj kot ponavadi. Popoldne tudi. Z Viši-čem sem govoril popoldne in si ni upal reči ničesar naravnost. Stara šala je, da menjavajo trak, ko ti prekine zvezo, in na politično ne-čislanih telefonih se to rado dogaja. Tako to gre. »Kajti vsakdo do nas je potencialni krivec« (op. cit.). Počasi ti postane vseeno, ali pa se ti morda zmeša. Pa se še vedno, preden koga pokličeš z nevarnega telefona, vprašaš, ali ga ne boš vpisal na kakšen seznam. Ko se prvič ob kakem dogodku zaveš, da tisti tvoj znanec ali celo skoraj prijatelj ali tista de-
Poznate tisti slavni stavek:
»Naša hčerkica je pa čisto malo noseča«?
Skoraj pri vsaki številki v tem letniku smo čakali zaplembo. Vsaj trikrat (od osmih lanskih številk pred zaplenjeno) so v tiskarni že vedeli, da »bo«. Dobro obveščeni viri nam pravijo, da Ljubljana nikoli ni dovolila. Pri drugi številki lanske jeseni-se tiskarjem ni zdelo vredno končati korektur, tako so bili prepričani, da bosta tožilec in sodnik pokrila vse napake. Tretjo številko sva z Deja-
Ту— ‘"ЧГ ■" '■	!	ДјјГ	'•
SR BiH? samostalna radnja Branka i Hamdije
.1« v »j ,~Д
klica, s katero včasih počebljaš na ulici, morda poroča o tem kaj sta govorila in kako se smejiš, se ti malo zmeša. Potem rečeš, da tako pač je. Z resnim prijateljem se mi ni to še nikoli zgodilo. Ne vem, kako bi preživel. Skoraj nikoli ne veš zagotovo. Le drsenje verjetnosti in Occamova britev ... hvala bogu zanjo. Na srečo je svet preveč neumen, da bi ga bilo vredno jemati resno in .. . the valley špirit never dies.
Milovan Brkič je bojda zahteval, naj gre v zapisnik o aretaciji, da bo v protest stavkal z lakoto do smrti in naj ga pokopljejo v Beogradu. Duško Bogavac pravi, da komentar o seji srbskega CK ni potreben, ker bi le žalil ra-
nom (posvarjena iz Ljubljane) opolnoči odpeljala iz tiskarne in sedanji gl. urednik je potem ob dveh zjutraj peljal 2000 izvodov na Kranjsko, nakar so imeli okoli šestih v tiskarni kažin, ker pač ni več bilo česa pleniti (to je bila številka s tretjim delom Krivde in greha, Svetelovim člankom o štafetni palici kot fa-lusnem simbolu in esejem Dragice Korade o Mb britofu in tamkajšnjih duhovih). Odtlej lahko dvignemo izvode šele pol dneva po natisu, da se lahko tožilec v miru odloči.
In če bi vas mikalo vedeti, zakaj smo dali Štfšljevo pismo »gospodu Hamdiji« na naslovnico zaplenjene številke, preberite, prosim, esej Gojka Doga Subverzivna moč umetnosti, Nova revija 46/47.
In če bi radi vedeli, zakaj bomo še tiskali takšne tekste, vam bom citiral odgovor tov. Črta Mesariča, predsednika MK SZDL Maribor, na vprašanje, ki mu je bilo bežno zastavljeno po seji MK (kjer so obsodili Ij. UK ZSMS, da s svojimi dvomi v poštenost treh
zum in dostojanstvo bralcev. Brezsmiselnost pogubne ideje, izglasovane na tem plenumu, da se reši Srbe in Črnogorce s Kosovega strahu tako, da se ta strah razširi po ostali Srbiji, po ostali Jugoslaviji Ko so stvari tako jasne, je treba protestirati in se jim aktivno postaviti po robu. Komentarji tedaj nimajo smisla.
Ne vem kaj dosti. Bazično vem samo to, da ijudje mislijo, da gre vse v maloro in da se tudi meni tako zdi, da partija preganja heretike namesto da bi storila kaj za ljudstvo ali vsaj razpisala svobodne volitve ... in da je ljudi strah.
To, kar sem napisal, je mnenje, tako da me zaradi tega ne morete zapreti. Zaenkrat. Samo Resnik
mb sodnikov ruši neodvisnost sodstva ter podprli čast tovariša Hamdije) — in kaj če bodo študentje poskušali izvesti prepovedano iavno tribuno o svobodi tiska? »...............*
Naša hčerkica je čisto malo noseča.
Samo Resnik
*Če bi te štiri besede tiskali, bi imel tov. Mesarič dve možnosti: (a) da odstopi; in (b) da me odvleče na sodišče zaradi sramotitve in upa, da mi ne bo uspelo dokazati, da je res nekaj tako groznega rekel. Ker se priča boji posledic, če bi na sodišču ponovila te štiri besede enega od mariborskih močnih mož (človek meni, da bi ga to stalo službo), in ker se kolegi strinjajo, da me lahko samo še Bog reši, če se bom moral zagovarjati pred mariborskim sodiščem .. in ker mf že vsi tukaj pravijo, da ni vredno iti v zapor zaradi nekega Mesariča — pa naj mu bo.
P. S.: Šešelj trdi, da ja tov. Hamdi-ja Pozderac IM* grozil študentom a tanki. Bi kdo vadal kaj več o tem? Uredništvo Katedra bi bilo tudi hvale-ino za vsak podatek, ki bi nam omogočal ocenjevati resničnost zgodb o uporabi teh zanimivih vozil proti demonstrantom na Kosovu, posebno ganljive pripovedi o poveljniku prvega tanka.
■ po varstvu raKonitosti, sprejeta jo je UK ZSMS Ljubljana Igle j stran 15)
FOTO BOGO ČEBIN
NA TEMELJU DOLOČIL 232. in 286. ČLENA USTAVE SR HRVATSKE, DAJEM
C
INICIATIVO ZA SPROŽITEV POSTOPKA OCENE USTAVNOSTI
naslednjih določil zakona:
I.
1) prvega odstavka 12. člena zakona o javnem obveščanju SR Hrvatske (»Narodne novine« št. 11/82),
2) 135. člena istega zakona in
3) 3. točke prvega odstavka 53. člena zakona o izdajateljski dejavnosti SRH (»Narodne novine« št. 12/83)
II.
Prvi odstavek 12. člena Zakona o javnem obveščanju SR Hrvatske se glasi: »Svobode in pravice javnega obveščanja ne sme nihče uporabljati, da bi rušil socialistično samoupravno družbeno ureditev, da bi ogrožal neodvisnost države, kršil z ustavo zajamčene svoboščine in pravice človeka in občana, ogrožal mir in enakopravno mednarodno sodelovanje ter neodvisnost SFRJ, razpihoval nacionalno, rasno in versko sovraštvo ali nestrpnost, ali da bi spodbujal h kaznivim dejanjem; te svobode se ne sme uporabljati tako, da bi se žalila čast in ugled občana,	človeška	integriteta,
osebno in družinsko življenje ter druge pravice človeka in občana, javna morala, škodilo vzgoji otrok in mladine ali da bi se škodilo interesom družbene skupnosti. Zloraba svobode javnega obveščanja ima za posledico odgovornost, predvideno z zakonom.«
Ta člen je v nasprotju z določbami drugega odstavka 228. člena, prvega in drugega odst. 244 člena ter drugega in tretjega odstavka 284. člena Ustave SR Hrvatske.
III.
135. člen Zakona o javnem obveščanju SR Hrvatske se glasi:
»Razen v primerih, predvidenih z zakonom o preprečevanju zlorabe svobode tiska in drugih oblik obveščanja, se prepoveduje razširjanje informacij v javnih glasilih in drugih sredstvih javnega obveščanja in komuniciranja v primerih, ko se:
3. objavljajo in razširjajo neresnične ali alarmantne novice, ki ogrožajo ali bi lahko ogrozile javni red in mir.«
ka 244. člena ter drugega in tretjega odstavka 284. člena Ustave SR Hrvatske
OBRAZLOŽITEV
Z vzporejanjem določil drugega in tretjega odstavka 284. člena Ustave SR Hrvatske in določil 3. točke prvega odstavka 135. člena zakona o javnem obveščanju SR Hrvatske ter 3. točke prvega odstavka 53. člena zakona o izdajateljski dejavnosti je jasno, da citirana zakonska določila neposredno nasprotujejo določilom drugega in tretjega odstavka 284. člena Ustave SR Hrvatske.
Evidentno je namreč, da omenjena zakonska določila protiustavno širijo omejevanje svobode tiska in drugih oblik obveščanja ter javnega komuniciranja kot tudi svobodo govora in razširjanja knjig in drugih publikacij izven okvirja, striktno omejenega z določbo drugega in tretjega odstavka 284. člena Ustave SR Hrvatske.
Torej, zakonodajalec sankcionira kot zlorabo svobode tiska in drugih sredstev obveščanja in komuniciranja kot tudi razširjanje knjig in ostalih publikacij (s tem pa tudi njihovo tiskanje in izdajanje) tudi v primeru, ko se objavijo ali razširjajo resnične, toda »alarmantne novice, ki ogrožajo ali bi lahko ogrozile javni red in mir«.
Zakonodajalec sankcionira kot zlorabo tudi objavljanje in razširjanje resnice, saj bi v nasprotnem primeru zakonsko določilo formuliral »neresnične ali neresnične alarmantne novice«.
V skladu z zakonskimi določbami je vsak javni tožilec na Hrvaškem (in kasneje tudi sodišče) pooblaščen da oceni, ali je določena resnična novica, objavljena v javnem glasilu, knjigi ali kakšni drugi publikaciji, a) alarmantna ali b) takšna, da ogroža ali bi lahko ogrozila javni red in mir.
Beseda »alarmantna« pomeni »vznemirljiva«, se pravi takšna, ki lahko vznemiri javnost ali izzove nerazpoloženje občanov. Zakonodajalec torej v omenjenih določilih sankcionira objavljanje in razširjanje resnice kot zlorabo svobode tiska!
vanja temeljev z ustavo določene ureditve? Kakšna »socialistična samoupravna demokratična ureditev« naj bi to bila, ki svoje temelje, se pravi svoj obstoj, ščiti z represijo in pregonom objavljanja in razširjanja resnice? Če predpostavimo, da je zamolčevanje resnice laž, se s takšno represijo omogoča promocija laži!
2) »... ogrožanje neodvisnosti države«
Ali ni neodvisnost države ogrožena prav s prikrivanjem resnice pred prebivalci Jugoslavije o zadolževanju in vodenju države v ekonomsko (in s tem tudi vsakršno drugačno) odvisnost od tujine? Če bi pravočasno vedeli, kako določene ne/odgovorne »strukture« skrivoma, za hrbtom javnosti zadolžujejo državo, torej, če bi vedeli za resnico, ne bi prišlo do dejanskega ogrožanja neodvisnosti države. Ne resnica., pač pa.prikrivanje in serviranje laži oaroza neodvisnost države. Jugoslovanski javnosti je naenkrat sporočeno o strahovitem bremenu in posledicah zadolževanja, toda takšne vesti, ki je bila zares alarmantna, ni prepovedal noben javni tožilec in nobeno sodišče.
3) »... kršenje z Ustavo zajamčenih svoboščin in pravic človeka in občana«
Vrhunec cinizma je govoričenje, da se s preprečevanjem objavljanja in razširjanja resnice in s policijsko-sodno represijo ščitijo z »Ustavo zajamčene svoboščine in pravice človeka«. Kako je potemtakem z določbo 245. člena Ustave SR Hrvatske, ki pravi, da je občanu »zajamčena pravica, da je obveščen o dogodkih v domovini in po svetu, ki so pomembni za njegovo življenje in delo, in o vprašanjih, pomembnih za skupnost«?
4) ».. . ogrožanje miru in enakopravnega mednarodnega sodelovanja«
Od kdaj se to dvoje ščiti s prepovedjo objavljanja in razširjanja resnice? Vsakemu razumnemu
človeku je jasno, da je prav resnica temelj miru in enakopravnega mednarodnega sodelovanja.
objava resnice o Obrovcu predstavljala »alarmantne novice«, ki bi hudo vznemirile javnost in ogrozile javni red in mir? To so edini slučaji, v katerih ustavotvo-rec dopušča zakonodajalcu, <fa odvzame ali omeji svoboščine in pravice, ki so zajamčene z Ustavo. Ali se da v katerem od teh primerov najti ustavno podlago za omejevanje svobode tiska in drugih sredstev obveščanja ali pa morda utemeljiti prepoved razširjanja knjig z objavljenimi resnicami? Jasno je, da ne.
Z omenjenimi zakonskimi določili se krši določilo 287. člena Ustave SR Hrvatske, ki imperativno določa, da mora biti zakon
SR Hrvatske). Zakonodajalec je povsem napačno razumel, da so z določilom drugega odstavka 284. člena Ustave SR Hrvatske označeni samo primeri slučajev zlorabe ustavnih svoboščin in pravic. V Zakonu o javnem obveščanju je torej treba zlorabo svoboščin in pravic označiti povsem nedoločeno, kot vsako uporabo teh svoboščin in pravic na način, po katerem se »škodi interesom družbene skupnosti«. Če bi usta-votvorec želel pooblastiti zakonodajalca, da z zakonom ukine ali omeji z ustavo določene svoboščine in pravice na način, kakor je to napravil zakonodajalec, potem bi že sam uporabil takšne formu-
(Opomba: ostala določila 135. člena so v tej Iniciativi izpuščena kot nepomembna!)
To določilo je v nasprotju z določili drugega odstavka 228. člena, prvega in drugega odstavka 244. člena ter drugega in tretjega odstavka 284. člena Ustave SR Hrvatske.
IV.
3. točka prvega odstavka 53. člena Zakona o izdajateljski dejavnosti SR Hrvatske se glasi:
»Razen v primerih, predvidenih z zakonom o preprečevanju zlorabe svobode tiska in drugih virov obveščanja (Uradni list SFRJ, št. 58/76), je prepovedano razširjanje knjig in ostalih publikacij v primerih, ko se: 3. objavljajo in razširjajo neresnične ali alarmantne novice, ki ogrožajo ali bi lahko ogrozile javni red in mir «
(Opomba: ostala določila 53. člena so v tej Iniciativi izpuščena kot nepomembna!)
To določilo je v nasprotju z določilom drugega odstavka 228. člena, prvega in drugega odstav-
Glede na to, da se svoboščine in pravice, ki jih zagotavlja Ustava SR Hrvatske ne morejo niti odvzeti niti omejiti (razen v taksativno naštetih slučajih drugega ostavka 284. člena Ustave SR Hrvatske), je treba pogledati, ali je zakonodajalec imel pravico ukiniti <-svobodo tiska in razširjanja knjig ter ostalih publikacij, ko je sankcioniral, da je objavljanje in razširjanje resnice lahko zloraba ustavnih pravic in svoboščin.
Preglejmo torej vsako taksativno našteto »zlorabo«, torej vsako omejitev svobode tiska, ki je zajamčena z Ustavo SR Hrvatske. in skušajmo ugotoviti, ali se objavljanje in razširjanje resnice lahko sankcionira kot zloraba
V določilu drugega odstavka 284 člena Ustave SR Hrvatske piše:
1)	»...da bi spodkopaval temelje socialistične samoupravne demokratične, z ustavo določene ureditve« Zakonodajalcu je treba postaviti javno vprašane, ali meni, da je lahko objavljanje in razširjanje resnice v funkciji spodkopa-
5) ».. . razpihovanje nacionalnega, rasnega ali verskega sovraštva ali nestrpnosti«
Opisano sovraštvo in nestrpnost se razpihujeta z lažmi, nikoli z objavljanjem resnice. Ali ni na Kosovu prav zamolčevanje resnice (oziroma laganje) in preprečevanje njenega objavljanja kot »zlorabe tiska« v veliki meri povzročilo današnji »kosovski rašo-mon«?
6) zaradi »spodbujanja h kaznivim dejanjem« Celo ob velikem deležu fantazije si ni mogoče zamisliti situacije, da bi se z objavljanjem in razširjanjem resnice druge spodbujalo h kaznivim dejanjem
7) »... teh svoboščin se tudi ne sme uporabljati tako, da bi se žalila javna morala«
Javna morala se dejansko žali le s prikrivanjem resnice Dober primer za to je »fenomen Obrov-ca«, o katerega kreatorjih javnost še do danes ni obveščena, tako da se s prikrivanjem resnice permanentno žali javno moralo. Ali bi
skladen z Ustavo. Iz povedanega sledi, da je s citiranimi določili zakona o javnem obveščanju in zakona o izdajateljski dejavnosti kršeno določilo drugega odstavka 228. člena Ustave SR Hrvatske, ki pravi: »Svoboščine in pravice človeka in občana so omejene samo z enakimi svoboščinami in pravicami drugih ter z ustavo določenimi interesi socialistične skupnosti« Z omenjenimi zakonskimi določili je kršeno določilo 244 člena Ustave SR Hrvatske, ki pravi: »Zajamčena je svoboda tiska in drugih oblik javnega obveščanja in javnega izražanja, svoboda govora in svoboda javnega nastopanja. Občani imajo pravico v sredstvih javnega obveščanja izražati in objavljati svoja mnenja. Občani, organizacije in društva lahko pod pogoji, ki jih določa zakon, izdajajo tisk ter širijo obvestila z drugimi sredstvi obveščanja«
Kršeno je tudi določilo drugega in tretjega odstavka 284. člena Ustave SR Hrvatske, ki zakonodajalcu ne dopušča sankcioniranja svobode objavljanja resnice, četudi je ta »alarmantna«. Zaradi tega so omenjena določila citiranih zakonov v nasprotju z Ustavo SR Hrvatske in morajo biti kot takšna razveljavljena.
V.
Zakaj je določilo prvega odstavka 12 člena zakona o javnem obveščanju SR Hrvatske protiustavno? Zato, ker je v nasprotju z določilom drugega odstavka 284. člena Ustave SR Hrvatske.
Določilo drugega odstavka 284. člena Ustave SR Hrvatske ne omejuje svoboščin in pravic človeka in občana (tako v primeru svobode tiska in drugih sredstev obveščanja kot tudi v razširjanju knjig in drugih publikacij) niti v primeru, če jih (svoboščine) nekdo uporablja zaradi »škodova-nja interesom družbene skupnosti«. Očitno je, da je zakonodajalec brez pooblastila razširil taksativno naštete primere odvzema in omejevanja svoboščin in pravic človeka in občana z »dodatkom« sintagme »škodovanja interesom družbene skupnosti«. V omejevanju svoboščin in pravic zakonodajalec ni mogel mimo Ustave, kajti »zakoni.. morajo biti skladni s to Ustavo« (287. člen Ustave
lacije. kakršnih se je (protiustavno) posluževal zakonodajalec. Ustavotvorec bi naštel nekaj primerov omejevanja z ustavo določenih svoboščin in pravic in na koncu dodal formulacijo, iz katere bi bilo jasno razvidno, da gre za naštevanje primerov in ne za taksativno naštevanje. Takšna formulacija bi lahko bila »... in tudi v podobnih primerih, ko se škodi interesom družbene skupnosti«. Ustavotvorec tega ni napravil, ampak je taksativno, brez izjeme, naštel slučaje, v katerih je pooblastil zakonodajalca, da lahko z zakonom ukine ali omeji uporabo ustavnih svoboščin in pravic, se pravi slučaje, kadar se »škodi interesom družbene skupnosti«. Lahko rečemo, da ustavotvorec stoji na načelu legitimnosti, zakonodajalec pa s kršenjem ustave uvaja načelo analogije iuris, voluntarizem in albitrar-nost v korpus »svoboščin in pravic v javnem obveščanju«. Tako so ustvarjeni predpogoji za maksimalno relativiziranje »svobode tiska« in prepuščanje organom represije, da brez vsakršnih objektivnih kriterijev ocenjujejo, daj se z uporabo svobode tiska »škodi interesom družbene skupnosti«. Takšno urejanje »svobode tiska« je v direktnem nasprotju s temeljnimi načeli pravne države.
Posebej velja omeniti, da je to zakonsko določilo v nasprotju z določilom drugega odstavka 228. člena Ustave SR Hrvatske, po katerem so »svoboščine in pravice človeka in občana omejene samo z ustavo določenimi interesi »socialistične skupnosti«, torej ne s povsem abstraktnimi in nedoločenimi interesi družbene skupnosti« ampak le s tistimi, taksativno naštetimi v določbi drugega odstavka 284. člena Ustave SR Hrvatske.
VI.
Končno, omenjena zakonska določila so v nasprotju z mednarodnimi pravnimi akti, ki jih je SFRJ ratificirala in ki so z določbo 294. člena Ustave SR Hrvatske postali del hrvaške nacionalne zakonodaje. Mednarodni pakt o občanskih in političnih pravicah (International Covenant on Clvil and Political Rights) v svojem 19. členu normira:
1. Nihče ne more biti vznemirjan zaradi svojega mišljenja.
2. Vsak ima pravico izražanja, s čemer se razume pravica svobodnega iskanja, dobivanja in razširjanja obvestil in idej vseh vrst, ne glede na meje, bodisi ustno, pismeno, preko tiska ali umetniške oblike ali pa s kakršnimkoli drugim sredstvom.
3. Izvrševanje svoboščin, katere predvideva drugi odstavek tega člena, zahteva posebne dolžnosti in odgovornosti. Lahko je podvrženo določenim omejitvam, katera vendarle morajo biti natančno določena z zakonom in katera so nujna:
a) zaradi spoštovanja pravic in ugleda drugih oseb
b) za zaščito nacionalne varnosti ali javnega reda in morale. Izpodbijana določila omenjenih zakonov so v nasprotju s črko (19. člena) in duhom Splošne deklaracije o človeških pravicah, katero je SFRJ sprejela s podpisom helsinških sporazumov o evropski varnosti in sodelovanju.
VII.
Kakšni so torej razlogi, da je zakonodajalec nasprotoval ustavi in sankcioniral represijo objavljanja in razširjanja resnice kot »zlorabo z Ustavo določenih svoboščin in pravic«?
Eden osnovnih razlogov je volja vladajoče politične sfere po manipuliranju z resnico in želja, da se dopusti objavljanje samo »koristnih resnic«, se pravi takšnih, ki so v službi dnevne politike. Vse ostale resnice so prepovedane in predstavljajo »zlorabo«. Očitno gre za nek utilitaren koncept čistega pragmatizma, ali drugače rečeno, makijavelizma. Po maksimi, »cilj opravičuje sredstvo« je resnica zaželena le, če vznemiri javnost v funkciji dnevne politike, ne pa tudi takrat, kadar vznemirja dnevno politiko samo ln niene reprezentante!
Ideološko oporišče zakonske represije v spodbijanih zakonskih določilih proti »nekoristni« in »alarmantni« resnici najdemo v posnemanju zakonodajnih rešitev prve dežele socializma, ki se jim stalno priklanjajo tudi določila zakona o javnem obveščanju in zakona o izdajateljski dejavnosti. Iz tega diskurza izhaja tudi nespoštovanje Ustave in sprejemanje zakonodajnih rešitev, ki zajamčeno svobodo tiska in drugih oblik obveščanja in komuniciranja kot tudi razširjanja knjig in ostalih publikacij (s tem pa tudi njihovo tiskanje) zvedejo na nivo ocene organov represije, ki so pooblaščeni ocenjevati, ali uporaba svoboščin in pravic škodi interesom družbene skupnosti in ali je resnica tako alarmantna, da ogroža ali bi lahko ogrozila javni red in mir.
Represija objavljanja resnice leži v primarni želji vsake netolerantne družbe in vsake ideološke države, da ima monopol na prikazovanje in ocenjevanje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. V kolikor se neka informacija ali mnenje ne more proglasiti za neresnico, takrat se kaznuje resnica kot »alarmantna«. Zaradi tega ostajajo, in ultima linea. ustavne pravice iz področja obveščanja in izdajanja »svobodno lebdeče«, podložne arbitrarni oceni organa represije, da glede na dnevnopolitično prakso ocenjuje »alarmant-nost resnice« in »škodenje interesom družbene skupnosti« in to glede na prihodnjo možnost »vznemirjanja javnosti« in »ogrožanja javnega reda in miru«. Glede na to, da je po določilu drugega odstavka 286. člena Ustave SR Hrvatske Ustavno sodišče SR Hrvatske nosilec zaščite ustavnosti in je dolžno zagotoviti zakonitost v skladu z Ustavo, vlagam to Iniciativo s predlogom, da Ustavno sodišče spozna spodbijane dele določil zakona o javnem obveščanju in zakona o izdajateljski dejavnosti SR Hrvatske kot protiustavne in jih kot takšne ukine.
Verjamem, da se bo Ustavno sodišče Hrvatske ravnalo po določilu 232. člena Ustave SR Hrvatske, ki obvezuje vsak državni organ, da odgovori občanu, ki vlaga iniciativo splošnega pomena
vladimir Seks
IZ ZAPORA
»Vse, kar sem povedal med preiskovalnim postopkom, preiskovalcem in na sodišču je laž.« je začel Tvrtko Miloš* »Sedem mesecev so me policijski inšpektorji vsak dan in vsako noč mučili, pretepali, izsiljevali. Brcali so me in mlatili s pestmi me metali ob zid, rušili na tla, hodili po meni, mi zlomili grodnico. S pendreki z električnim tokom so mi žgali spolovila In občutljive dele telesa. Vztrajno so zahtevali, naj priznam, da sem ustanovil teroristično skupino, povezano s tujimi terorističnimi organizacijami, naj izdam imena, akcije, nastavljanje mine, načrte o sabotažah, diverzijah, umorih. Ponoči so v temi večkrat prišli v mojo celico in nenadoma sem se zbudili pod udarci neznanih nasilnikov. Po mučenju so mi zju-
nju pa sem doživljal, ko sem se moral soočati s svojimi prijatelji in sorodniki Djurom Perico, Antu-nom Zinkom in Brankom Vidačkom in ko sem jih lažno obtoževal zločinov, ki jih niso ne storili ne načrtovali.
in potem sodba: peterico med nami so >v imenu ljudstva- obsodili na smrt, potem pa kazen v imenu humanosti naše družbe takoj zamenjali z dvajsetimi leti zapora.
Prišel sem v kaznilnico Lepoglava. Postopoma sem se otresal hudih mor in nabiral moči, da bi izrekel končno resnico. Toda policijski agenti me niti tu niso pustili na miru. Grozili so mi in zahte-
brazgotine na spolovilih, posledico žganja z električnim tokom.
Antim Zink pa mi je povedal še eno srhljivo zgodbo.
»Osmega marca leta 1976 so me policijski agenti izvlekli iz zaporniške celice, stlačili v avto in me pokriti z odejo. Prevezali so mi oči in zvezati roke. Čutil sem, da smo v osamljeni hiši, daleč iz mesta, v nekakšni skrivni mučilnici. Celo noč so me pretepati z vrečkami, potnimi peska, in mučili z električnim tokom. Vztrajno so zahtevati moje priznanje, da sem sodeloval pri nastavljanju mine pred Kreditno banko v Zagrebu, obenem pa so mi do podrobnosti opisovali mojo •vlogo<. Nisem
most glede protizakonitosti, nepravičnosti in protiustavnosti, tudi v mojem primeru, je v resnici sokriv da .... Verjamem v pravico in pozitivne zakone te dežele ...«
Pomislil sem: ta človek ima po desetih letih strogega zapora, mučenj, peniževanj in uničene mladosti še toliko moči in volje, da se še zmerom vztrajno upira krivični obsodbi in skuša izbojevati svojo nedolžnost!
Bral sem naprej. Pismo predsedstvu Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Anton Zink piše: »Predsednik Predsedstva CK ZKJ Mitja Ribičič je 17. februarja leta 1983 na tiskovni konferenci za tuje novinarje v Beogradu med dru-
PRED IZIDOM NOVE KRTOVE KNJIGE
traj prinašali že pripravljena priznanja v podpis. Začet sem podpisovati njihove blodnje o izmišljenih zločinih, ki naj bi jih zagrešil skupaj s svojimi tovariši. Dan za dnem, noč za nočjo mučenja, pretepanja, električni tok in droge namesto zdravil. Moral sem poslušati grožnje, kako mi bodo
vali, naj ostanerp pri svojih -priznanjih-, sicer me bo požrla tema. Odločil sem se in napisal vrhovnemu sodišču pravo resnico, resnico o tem, kako so mi izsilili >priznanja-. Končno mi je uspelo o tem obvestiti vrsto političnih in državnih teles v Jugoslaviji. Povsod sem naletet na hladen molk.
zaprli in ubili mater, ženo, otroke. Ali pa so mi pravili: tvoje otroke bomo dali v ustanovo za zapuščene in nepreskrbljene otroke, čez leta pa jih pripeljali sem, da bodo pljuvali po te bi. Kadar nisem hotel >priznati- kakšne posebno odvratne zadeve, ki so mi jo vsiljevali, so me cinično zaprosili, naj si izberem, kako bom umrl. Hočeš, da te med poskusom bega povozi tramvaj ali tovornjak, so me spraševali.
Ponoči so mi v celici natikali zanko okrog vratu in me davili, pri tem pa govorili, naj zjutraj vse lepo priznam, da se inšpektor ne bi po nepotrebnem mučit in da jim ne bi bilo treba ponovno hoditi k meni. In zjutraj sem zmerom vse podpisat. Še huje, sredi te more nisem več ločil resnice od laži, preteklosti od sedanjosti, resničnosti od domišljije.
Končno sem podpisal in priznat vse, kar so terjati od mene. Zatem sem napisal фогоко, v kateri sem pojasnil, pod kakšnimi mukpmi sem podpisal lažna priznanja in obremenil druge, in jo poslal preiskovalnemu sodniku, Ta 'oporoka je izginita. Poslabšal se mi je vid, poškodovali so mi hrbtenico in tudi prsni koš imam polomljen od skakanja in udarcev. Z osemdesetih kilogramov sem shujšal na petdeset. Nisem videl ne zdravnika ne odvetnika, nikogar razen svojih mučiteljev in rabljev. Tik pred sojenjem so me še •specialno pripraviti-na mojo vlogo, da po naključju ne bi prišlo do kakšne napake. Povečati so tudi odmerke droge. Večkrat so mi ponovili, da mi ne bo uspelo, tudi če bom poskusil zanikati svoje >priznanje<. Kajti oni bodo budno, ves čas poleg mene, v moji neposredni bližini, spremljali sojenje, in če bi poskusil karkoli zanikati, bodo takoj poskrbeli za to, da bo sojenje prekinjeno, mene pa bodo čakale grozote, ki si jih ne morem predstavljati niti v najhujših sanjah.
V popolni grozi, zlomljen od trpinčenja in groženj z novimi mukami, vseskozi pod vplivom drog, sem tudi na sodišču ponovil svoje >prizna-nje<. Upal sem, da bo sodišče sprevidelo lažnost mojih •priznanj-, verjel sem v sodnike, zagovornike, javnost. Iz obtožnice sem dojel, da so z enakimi metodami zlomili še nekatere obtožene.
Moj zagovornik, ki ga je sodišče določilo po uradni dolžnosti, je prišel k meni dan pred sojenjem. Razložil mi je, da se je glede na stvarno stanje treba izogniti najhujšemu, smrtni kazni. V tistem kratkem času mu seveda nisem mogel pojasniti, za kaj sploh gre, še toliko manj, ker niti nisva bila sama.
Javni tožilec mi je vse verjel. Kako tudi ne bi, saj sem v vseh točkah potrdil njegovo obtožnico. Sodišče je z zadovoljstvom sprejelo moja priznanja in obtožbe drugih. Najhujše trenutke na soje-
Dobil sem le nekaj kratkih odgovorov, v katerih so mi posamezniki sporočili, da za te zadeve niso pristojni, da sodi moj primer v kompetenco sodišča, da so naša sodišča neodvisna in da sodijo po zakonu.
Pred letom dni sem napisat prijavo proti znanim in neznanim agentom politične policije, proti sodnikom in vsem drugim, ki so sodelovali v mojem procesu, vendar nisem dobil nikakršnega odgovora.«
Njegova izpoved me je zgrozila in globoko pretresla. In če je resnična, kako naj dokaže njeno resničnost? Mar bodo rablji priznali svoje zločine? Kdo bi jih lahko prisilil k priznanju? Ima sploh kdo toliko volje in moči, da bi preveril njegove srhljive, pretresljive besede? Na misel mi je prišla neprijetna primerjava: mar so nacistični in stalinski krvniki kdajkoli priznali svoje zločine? Nacisti včasih celo so, ker so prišli pred sodnike. Mar ne bi sum o nečloveških metodah, javno izražen sum in preiskava tega primera sprožila plaz dvomov in sumničenj tudi o prejšnjih procesih? Katera oblast ima toliko moči, da prizna, kako so njeni posamezni organi uporabljali inkvizicijske, zločinske metode, pripisali svoje laži nedolžnim in jih potem obsodili na smrt ali dolgoletno ječo? Toda mar se ni to zgodilo tudi v Jugoslaviji? Mar niso dahauski procesi zgovoren zgled montiranih, ins-ceniranih procesov, na katerih so z najstrašnejšimi mučenji nesrečnikom izsilili »priznanje«, priznanje, ki jih je pripeljalo pred strelni vod?
Če je zgodba Tvrtka Miloša resnična, mar bo lahko kdaj kdo dokazoval in dokazal njeno resničnost? Ali pa bodo krvniki in žrtve skrivnost odnesli s sabo v grob, nad katerim bo ostal večni dvom?
Šele tedaj sem dojel razloge strašnega notranjega boja Tvrtka Miloša, dojel vzroke za zagrenjene poteze na njegovem obrazu. Kakšna duševna bol razjeda tega človeka, ki je natančno vedel, da je s svojimi »priznanji« in obtoževanjem vrste nedolžnih ljudi, svojih sorodnikov in prijateljev, te nesrečnike »obsodil« na dolgoletno ječo. Vrh vsega pa so še skupaj z njim v zaporu. So mu odpustili, so dojeli nečloveški mehanizem, ki je zlomil tega človeka?
Nestrpno sem čakal na popoldanski sprehod. Rad bi se pogovoril z Antunom Zinkom, slišal njegovo zgodbo. Povedal sem mu, kaj sem zvedel od Miloša. Čeprav sem pričakoval marsikaj, me je čisto zgrozilo, ko mi je identično zgodbo povedal tudi Zink. Šest mesecev je osamljen in izoliran doživljal podobne muke in trpljenja kot Miloš. Pretepali so ga, brcali, mlatili s pendreki, gumijastimi cevmi, vrečkami s peskom, mu žgali genitalije z električno palico, ga pitali s halucinogenimi drogami, mu grozili s smrtjo. Pokazal mi je grde
hotel priznati njihove laži. Pred svitom so me odpeljali iz hiše in nekaj časa vodili naokrog. Ustavili smo se, sneli so mi obvezo z oči in mi razvezali roke. Okoli mene so stali mrki, grozeči ljudje z naperjenimi avtomati v rokah. Eden od njih mi je vrgel lopato in ukazat, naj skopljem grob. Moj grob, kajti rekli so mi, da me bodo ustrelili. *Nihče ne bo nikoli zvedel za tvoj grob. Uradno boš na begu. Izdali bomo tiralico za tabo. Vsi nam bodo verjeli, takšne stvari znamo dobro organizirati.<
Verjel sem jim. Za to sem imel tudi tehtne razloge. In tedaj sem se odločil. Da priznam. V upanju, da bom imel še kdaj priložnost povedati, zakaj in kako sem priznal. Zaklical sem: •StojteI Priznat bom vse, kar hočete, prav vse. Vse vam bom podpisal. - Priznal sem vse, kar so od mene zahtevali. In podpisal. Na sodišču sem priznanje umaknil, vendar ni nič pomagalo.«
»Dobro,« sem rekel, »če sodišče ni hotelo, se pač ni soočilo z dejstvom, da so policijski agenti tako pošastno ravnali s tabo. Toda ali si poskusil seznaniti druge politične in državne organe s tem, kako so izsilili tvoje ‘priznanje-?« »Vedet sem, da me boš to vprašal,« mi je odgovoril ta umirjeni človek. »Poglej,« mi je rekel in pokazal šop papirjev.
Prebrat sem kopijo pisma, ki ga je Antun Zink poslal Jugoslovanski ligi za mir, neodvisnost in enakopravnost narodov. Takole je zapisal: »Strinjam se z vašo obsodbo apartheida in z vašo podporo boju Južnoafriškega nacionalnega gibanja za neodvisnost. Pozivate, naj oblasti izpustijo na prostost vse južnoafriške politične zapornike, vključno z Nelsonom Mandelo in šestimi na smrt obsojenimi borci za svobodo pripadniki ANC. Južna Afrika je daleč, Zagreb, kjer so mi sodili, in zapor Stara Gradiška, kjer sem zdaj, sta pa tu, v naši deželi. Pet so nas obsoditi na smrt in nam potem kazen zamenjali z dvajsetimi teti strogega zapora, in to zaradi stvari, ki jih nismo storili....
Sprašujem vas, ali je kdo v SFRJ, in prrepr/čan sem, da je, ki bo lahko javno razkrit ta naš montirani politični proces. .. Tudi vi bi se morali upreti krivicam, ki so uperjene proti človečanskim pravicam in ki resno ogrožajo skupno dobro te dežele, kajti gluhost in ne-
gim izjavil: »Mislim, da pri nas ni montiranih procesov. < Verjamem, da ne veste, kako je bilo moje sojenje v resnici montiran politični proces ... po nezakoniti preiskavi, ki je v sramoto pravosodju in dostojanstva SFRJ kot pravne države, pa tudi v sramoto civilizaciji dvajsetega stoletja ... Peterico nedolžnih ljudi so nas 18. VI. 1976 na montiranem procesu obsodili na smrt in potem kazen zamenjali z dvajsetimi leti strogega zapora . .. Zahtevam, da pošljete predstavnika iz Beograda, naj zasliši mene in soobtožene . . . preglejte in preučite kazenske spise ... da se boste prepričali o montiranem procesu . ..«
Pomislil sem: zakaj partija molči, mar se ji zdi nemogoče, da bi bile besede obsojenca lahko resnične? Zakaj ne preveri njegovih trditev? Mar ni naravnost očitno nesorazmerje med trudom, ki bi ga vložili v preverjanje njegovih trditev o montiranem procesu, in morebitno zgodovinsko obsodbo zaradi molka o primeru z izjemno hudimi posledicami? Mogoče pa razmišljajo takole, sem si dejal: morebiti je vse to res, in kaj, če ugotovimo, da so te trditve resnične? Kaj bo svet mislil o nas? In kaj bo mislila naša javnost? Mar ne bodo tega zlorabili za sovražne insinuacije, da smo država s strahovlado poltične tajne policije, ki z inkvizicijskimi metodami montira politične procese nedolžnim ljudem? Se ne bo kot plaz usul sum o vseh političnih procesih?
In še ena misel me je obšla. Mogoče vedo, mogoče verjamejo v resničnost cele zadeve, vendar jih blokirajo in zadržujejo močne sile. Toda katere močne sile in v čigavem interesu? Srhljiva misel me je začela obsedati, misel, v katero nočem verjeti in ki bi jo kot hudo moro rad odgnal od sebe.
Kaj pa, mi šepeče ta misel, če določene močne sile zavestno in preračunljivo od časa do časa montirajo serije političnih procesov, ali zaradi bolestne domišljije o svoji orgroženosti ali pa zato, da bi pozornost javnosti odvrnile od pravih problemov te družbe in od svojih zmot in napak? Toda temu skoraj ne morem verjeti. Ni res, v naši družbi nima nihče ne interesa ne moči, da bi ins-ceniral in montiral politične procese. Pa spet hudobno zavrta vame nova misel: kaj pa dachauski procesi...
LABINSKA REPUBLIKA
Ne za zakon ne zt demokracijo ni prostora, dokler lahko vsak mali mogočnik proglaša svoje malo vojno stanje. Arhipelag naših vojnih stanj je tem večji, čim več je družbenih problemov, katerih reševanj so blokirali. Labinskega štrajka ni končal sporazum temveč represija. Samo legalizacija stavk lahko prekine poigravanje z delavskim potrpljenjem.
Nekateri Katedrini bralci so mi zamerili, morda upravičeno, ker sem v prejšnji številki z »epizodo« s puljskegs UNZ zavzel dosti časopisnega prostora na račun mnogo pomembnejšega pisanja o stavkajočih, O svoji aretaciji sem toliko pisal, ker sem s takimi mučnimi dogodivščinami nekako delil usodo rudarjev, posebno tistih, ki so obveljali za vodje.
Preoprezna družba
O stavki v premogovnikih »Raša« je bilo že toliko napisanega, da se da komajda še kaj dodati, razen tega, kar bi se moglo, pa tudi moralo povedati javnosti o nepisanem in trdno veljavnem pravilu, da taki dogodki v naši družbi potegnejo za seboj neobjavljeno izredno stanje.
Od zunaj gledano se dogodki odvijajo normalno. Navidez poteka stavka kot vsepovsod v civiliziranem svetu, kjer v njej vidijo regularno obliko borbe ali, morda bi jo bilo bolje tako imenovati, participacije delavskega razreda v obstoječem sistemu. Toda pri nas je delavski razred na oblasti. Pa vendar država, glejte, velikodušno dovoljuje, da ogroženi delavci štrajkajo, da se stavkokazi obnašajo, kot je to sicer v navadi, da pride do pogajanj z upravo, oglašata se Partija in Sindikat, redno tečejo tiskovne konference, vesti se pojavljajo na naslovnih straneh in v udarnih RTV oddajah. Na kratko povedano, zajamčena je popolna imitacija.
Vse je do pike zrežirano, napake niso mogoče. Vsakdo igra svojo vlogo, pa naj mu je všeč ali ne. A edini naturščiki v tem živem gledališču so delavci, tokrat istrski kopači premoga. Najrazličnejše reve, nekatere prav dobro znane, so jih porinile na ta oder, ki je šele potem dobil svoje scenariste in režiserje in ostalo za dramo potrebno svojat. To, da naturščiki kasneje, posebno tedaj, ko je predstave že konec, dojemajo, da so prevarani nastopali v tujem igrokazu, v ničemer ne spreminja njihove naivnosti in poštenosti njihovih namenov.
Ker pa mora biti vsaka imitacija dozirana, je bila tudi naknadna
inscenacija labinskega štrajka tako domerjena in pretehtana, da sama s seboj odkriva pretirano mojstrstvo in moč režiserjev. Tako so bili skoraj zastonj igri pripeti detajli, ki naj bi potrdili verodostojnost spoštovanja stavkovnih pravic. Odkrijte se: vsak dan so tekle tiskovne konference, ki pa so jih (kakšen spodrsljaj režije!) namesto delavcev vodili organizatorji stavkokazov na čelu z voditelji partijske in sindikalne organizacije ter odbora za SLO in DS! Ali, poglejmo napade na Šu-varja (ki se je hitro hitro opravičil) in Todorovičko (njo so opravičila še bolj zagozdila v »afero«), čeprav sta bila v načelu tudi to dobro zamišljena dokaza spontanosti polemike. Otročja napaka režije pa je bila, da je, prvič, povsem brez potrebe žrtvovala nekaj, česar prav zares ni, namreč ugled sindikalnega borca v osebi predsednice Sveta ZSJ. In drugič, kaj so v svoji hinavščini sploh pričakovali kritiki uboge Marije, tudi če bi prišla obiskat stavkajoče, kot ji je bilo sugerirano? Bi jim naj obljubila in izpolnila upravičene zahteve? Se naj bi zaklela na svojo sindikalno čast, da se iz spontanih delavskih akcij, še posebno stavk, ne bodo (več) delale takšne maškarade? Naj bi zajamčila konec policijskih in najrazličnejših drugih represij in šikaniranj na delovnem mestu?
Razume se, da so to le primeri neodmerjenih režiserskih iskanj, pomot, nastalih v ustvarjalnem zanosu ali pretirani agilnosti poklicnih pomot, nastalih v ustvarjalnem zanosu ali pretirani agilnosti poklicnih gledališčnikov. Še preveč jasno je, da so že za odpiranje, kje šele reševanje takšnih
ISTEGA DNE:
ARETACIJA IN SPREJEM
NA VISOKI RAVNI
V prejšnji številki nisem omenil nekega celo za današnje jugoslovanske razmere neobičajnega dogodka. Pred odhodom v stavkajoči Labin, 7. maja, me je v zgradbi CK ZKJ sprejel na dogovorjenem razgovoru tov. Nenad Bučin, istega dne, le nekaj ur kasneje, pa me je zgrabila milica in me naravnost s puljskega letališča odpeljala v sobo UNZ, kjer zaslišujejo kriminalce.
Jasno, da sta se dve tako nasprotni doživetji v istem dnevu primerili istemu občanu povsem neodvisno eno od drugega, da, prav zares naključno.
Če bolje razmiliš, se pravzaprav ni nič posebnega zgodilo.
Kakor je predsednik zvezne konference SZDL Jugoslavije, t. j. demokratične fronte organiziranih subjektivnih sil, opravljal svoje delo, ko je obvestil predstavnika Fonda solidarnosti, zakaj je moral odbiti javno povabilo na dialog in sprejem delegacije tega nastajajočega humanitarnega združenja jugoslovanskih državljanov, tako je puljski UNZ izvajal svoj del naloge, ko je skrbno varoval labinske dogodke pred neprimernimi novinarskimi pričevanji.
Ima potlej sploh kak smisel spraševati se, ali je bilo modro v »prvem« primeru zapreti vrata dialogu s predstavniki šeststo petdesetih pobudnikov Fonda — med njimi so mnoge ugledne osebnosti te dežele, ali je bilo modro v »drugem« primeru spektakularno uporabiti silo, ali ne bi bila toleranca v obeh primerih neprimerno modrejša, neprimerno plodnejša? Saj je že postavljanje vprašanj o masi takšnih nelogičnosti brezupno. Saj na koncu koncev ustaljena praksa že leta potrjuje, da lahko vsakdo, ki ima v tej družbi na svojem področju moč, nekaznovano, kadar se mu zazdi, proglasi sVoje »malo« obsedno stanje. Čisto vseeno je, ali hoče s tem zaščititi lopovščino ali kak namišljen »višji« interes. Tako nastane praznina brezzakonja, Eldorado samovolje. Vsi vemo, koliko potrpljenja ima izredno ali vojno stanje z vprašanji, kaj šele s poganjki demokracije. Ljudem preostane, da si »izberejo« poslušnost ali trpljenje v rokah ustreznih organov.
Naš arhipelag vojnih stanj nas predrago stane. Pa je vsak dan večji, ko se nabirajo novi in novi problemi, ki ne smejo biti rešeni. Vsak nov problem — novo »malo« vojno stanje!	D.	B.
p.: S. R.
vprašanj v tej družbi nujni daleč daleč močnejši politični vzvodi od neke zvezne sindikalne predsednice ali magari tudi kompletnega vodstva te delavske organizacije, katere vloga državno-partijske transmisije je tako velika kot njena odtujenost od ljudi, ki jih nominalno zastopa.
Da pa prinaša tudi uveljavljeni postopek s stavkami svoja tveganja, posebno v odnosu do rednega reševanja tekočih družbenoekonomskih situacij, ki so ponavadi hkrati tudi konfliktne — da sploh ne govorimo o kršenju demokratičnih načel in človeških pravic — so svetlo pokazali letošnji valovi t. i. Mikuličevih stavk, kakršna je bila tudi istrska. Čeprav je edina razumna rešitev legalizacija stavk, pa trdim, da bi bila celo povsem nesprejemljiva za-
konska prepoved boljša od obstoječe arbitarnosti, ki nosi s seboj družbeno nevarne eksplozivne naboje. Žal bi mi bilo, če bi četudi en sam lahko predvidljivi usodni dogodek prehitel spremembe, ki si jih želimo. Uradnim službam bo lahko zbrati dokaze (javne in tajne) za trditev, da so postopki v stavkah, kakršna je bila labinska, tvegano poigravanje z delavskim potrpljenjem, da, hudobna igra z ognjem.
Nenadno zbujenje naslednikov slavne labinske republike, ki je zasenčilo vse dosedanje avtonomne akcije delavskega razreda v SFRJ, se je nenadno začelo, nepredvideno dolgo trajalo in potem je bilo spet nepričakovano (nepričakovano za javnost!) vsega konec. Nekaj sto jugoslovanskih novinarjev je o novi labinski
vstaji napisalo tisoče strani, a ključna resnica še ni prispela do javnosti.
Poročila o najvažnejšem ni nihče objavil, ali bolje: ni nihče mogel objaviti — na kak način, s katerimi sredstvi so oblasti izsilile prekinitev stavke.
Namesto dejstev je javnost slišala pravljico o sporazumu rudniške uprave in stavkajočih.
Koliko je novinarjem uspelo, da pri vsej cenzuri in avtocenzuri stisnejo resnico skozi »dodatna obvestila«, koliko je javnost zaslutila »po logiki stvari« ali z branjem med vrsticami, tega ne želim ugibati. Ker pa resno jemljem to, da sem član načrtovane svobodne socialistične družbe ter profesionalni kronik njega boja za te ideale, ne morem drugače, kot da odbijam logiko okupacijskega informiranja. Zato bom odkrito pričal, da ni resnica, da bi to takšnega sporazuma prišlo.
Sporazum predpostavlja pogovor in dogovor enakopravnih. Kje je enakopravnost, če so na eni strani rudarji, sami, na drugi pa uprava z vso mašinerijo struktur, od rudniških in lokalnih pa vse do vrha? Ni toliko važno, da rudarji pri teh pogovorih in dogovorih niso čutili za sabo ne črke ne besede kakršnega koli že zakona, ki bi
ščitil njihove pravice, odločalo je, da so nad njimi viseli vsi obstoječi in neobstoječi represivni predpisi, ki so jih ob tej priložnosti izdatno krepljeni labinski organi varnosti izkoriščali radodarno, celo preko zadane jim norme.
Razmišljanje, kako daleč bi svobodni rudarji na svobodnih pogajanjih popustili od začetnih zahtev, s katerimi so vztrajali 32 dni svoje drame, je akademsko. Prav absurdno pa je verjeti, da so se iz čiste dobre volje, prvi delovni dan po propadlem »referendumu« o prekinitvi štrajka, nenadoma »složno« vrnili v jamo! Žalitev zdrave pameti, pa tudi teh ljudi in njihovih dolgoletnih trpkih izkušenj bi bilo misliti in govoriti, da so proste volje prepustili uresničenje svojih »preostalih« zahtev upravi, ki so ji bili že toliko prej odrekli legitimnost, da jih predstavlja. In to prav tedaj, ko so si že izborili institucijo spontane, a že trdne, oblike avtonomne delavske akcije.
»Pogovore« je vodila in končala, s sredstvi zastraševanja in represije, labinska policija, ki je seveda najprej pritisnila na vodje. Vse ostalo je bila režija za javnost.
Dušan Bogavac p.: Samo Resnik
POJASNILA UREDNIŠTVU
Dragi kolegi, videli boste, da v nadaljevanju poročila iz Labina, navkljub dobrim novinarskim običajem, ne navajam ne imen sogovornikov ne njihovih izvirnih besed. Naj vam pojasnim. Ni šlo drugače. Rudarji, še bolj pa voditelji stavke, so sedaj tako pod reflektorjem ne le političnih in rudniških faktorjev, temveč tudi organov reda in državne varnosti, da bi bilo vsako navajanje imen preveč tvegano zanje. Večina mojih sogovornikov me je prosila, da jih ne omenjam, čeprav so nekateri na to pristajali (»pa naj bo kar bo«); toda tudi zanje ne želim prevzeti odgovornosti. Jaz sem odšel iz Labina, oni pa so ostali tam.
Že v času svojega kratkega obiska v Labinu sem zvedel za štiri rudarje, ki jih je policija odpeljala, ker so govorili z mano.
Dušan Bogavac
IZJAVA PROF. DR. VIDAKOVIČA
Rad bi obrnil pozornost jugoslovanske javnosti na razmere v istrskih rudnikih premoga po drugi stavki rudarjev v aprilu in maju tega leta. Kot raziskovalec delavskega gibanja in samoupravljanja sem prevzel sociološko raziskavo o položaju rudarjev in o stavkah v istrskih rudnikih 1986. in 1987. leta. Med pripravljanjem te raziskave sem se neposredno spoznal s policijskim in drugim pritiskom na rudarje, ki so sodelovali v stavki, še posebej v zadnjih dneh, po prvomajskih praznikih, ko je bil pod tem pritiskom dosežen »sporazum« z rudarji o pogojih njihove vrnitve na delo v jaške; in s podaljševanjem takšnega pritiska ter okrepljenimi grožnjami stavkajočim v tednih po njihovi vrnitvi na delo, vse do danes.
Neposreden povod za to obračanje na javnost, še preden končam omenjeno raziskavo, je incident z organi službe za notranje zadeve med in po mojem obisku in krajšem zadrževanju v labin-skem rudarskem naselju v soboto, 26. maja letos. Iz okolice Reke, kjer sem se zdravil, sem odšel na krajši obhod rudarskega mesta, da bi dobil splošni vtis o dogajanju. Med hojo po ulicah rudarskega naselja in zadrževanjem v javnih lokalih sem opazil, da me očitno nekdo spremlja in domneval sem, da ta oseba poroča nekaterim patrolnim vozilom, ki so nenehno krožila po ulicah in dostopih v to naselje. Kmalu zatem sem, ob odhodu iz Labina z avtomobilom in vstopu v Opatijo, opazil spremstvo vozila službe za notranje zadeve. Ko je moj avtomobil zavil v eno od stranskih ulic Opatije, nam je uradno vozilo zastavilo pot in dve uniformirani uradni osebi sta me legitimirali. Ko so ugotovili mojo identiteto, sem dobil ukaz, naj se jaz presedem v njihovo vozilo, oseba, ki me je vozila, pa naj nadaljuje vožnjo za uradnim vozilom, s katerim so me pripeljali v SNZ Občine Opatija. Pojasnila na moje vprašanje o vzrokih, da so me privedli, nisem dobil. Ločili so me od osebe, s katero sem potoval, nato so naju ločeno pripeljali v pisarno kriminalističnega odseka, naju osebno preiskali in podrobno pregledali ročno prtljago, predvsem moje knjige o jugoslovanskem delavskem razredu in sodobnem marksizmu, ter notese s telefonskimi številkami mojih kolegov v Jugoslaviji in inozemstvu (kar sem imel spravljeno v svoji aktovki). Sledilo je zasliševanje 0 vzrokih in poteku mojega potovanja, in več drugih vprašanj, proti katerim sem protestiral, ker so se mh zazdela nesmiselna in žaljiva. Odgovorili so mi, da je vse
v mejah uradnih pooblastil, ker sem »sumljiva oseba«, brez nadaljnjih pojasnil. Preiskavo in prvo zaslišanje so izvršile uniformirane osebe, ki so me privedle. Zatem so me odpeljali v predsobo in mi ukazali, naj se ne oddaljujem z mesta, ki ga je nadzirala druga uniformirana oseba. Ponovno sem protestiral in rečeno mi je bilo, da so me pripeljali zaradi suma, da je avtomobil, s katerim sem potoval, povozil nekega mladeniča in pobegnil z mesta nesreče (baje so prejeli poročilo, da je bil to avtomobil, iz katerega so me izvlekli). Po določenem času sta v opatijsko SNZ prispela dva uslužbenca v civilu, ki so ju medtem večkrat priganjali po telefonu. Ta uslužbenca sta znova ločeno zaslišala mene in osebo, ki me je vozila. Po mojem novem protestu in zahtevi, da mi dovolijo poklicati odvetnika, ki naj bi prisostvoval temu nerazumljivemu postopku, mi je uslužbenec, ki me je zasliševal, dal pojasnilo, popolnoma drugačno od prvotnega. Sploh ni omenjal dozdevne prometne nesreče, temveč je moje zajetje pojasnil s problemi varnosti zaradi stavke rudarjev. Izjavil je, da je to zahtevala SNZ v Labinu, ker je — menda — avtomobil, s katerim sem se tistega dne peljal skozi Labin, bil večkrat zapored opažen na labinskih ulicah med rudarsko stavko. (To ne more biti res.) Energično sem odbijal nesmiselna vprašanja in protestiral zaradi preprečevanja svobode gibanja. Po novem zaslišanju osebe, ki me je vozila (med katerim se je vztrajalo glede motivov njenega potovanja z mano in
o naravi najine povezanosti ali sodelovanja), so naju še nekaj časa zadrževali v sosednjem prostoru — verjetno z namenom, da bi slišala zelo glasno telefonsko poročilo o moji identiteti in izjavi. Pustili so nama, da nadaljujeva potovanje, brez ene same besede opravičila. Incident je trajal nekaj popoldanskih ur.
Naslednji dan, v nedeljo, 24. maja, sem v zgodnjih jutranjih urah znova obiskal rudarsko naselje v Labinu, da bi dopolnil svoje ugotovitve.
Na osnovi osebnih zapažanj, razgovorov s posameznimi rudarji in izjav skupine rudarjev, ki so sodelovali v stavki, v kontaktni oddaji ljubljanskega Radia Študent z dne 21. maja, obračam pozornost na naslednja dejstva:
1.	Med stavko, še posebej pa po njenem koncu, so si organi SNZ v sodelovanju z drugimi političnimi izvrševalci prizadevali izločiti in obeležiti skupino rudarjev, imenovano »negativno jedro stavke«, t. i. nosilce politično sovražnega podpihovanja rudarjev, katerim so grozeč pripisovali različne »grehe« in lastnosti, ki bi lahko opravičile represivni nadzor nad njimi in možne sankcije. Posamezne izstopajoče in ugledne rudarje, od katerih so nekateri izstopali v imenu zborov delavcev in na delavskih svetih v pogajanjih z upravo in organi, ki so le-to podpirali proti delavskim zahtevam, so — predvsem v nočnih urah — klicali in jih vodili na zaslišanja, spremljana z obtožbami in grožnjami. Nekatere od njih, ki se po več urah niso vrnili, so osvo-
bodili po izjavi njihovih tovarišev, da bodo nadaljevali s stavko, če prijeti ne bodo takoj izpuščeni.
2. Zbore delavcev v rudarskih jamah, ki so bili, po vseh dosedanjih ugotovitvah raziskave, avtentični nosilci delavskih zahtev in samoorganizacije stavke, se hoče še naprej diskvalificirati in onemogočiti — prikazani so kot divje grupe in skupine, s katerimi naj bi manipulirali zlonamerni hujskači. Pri tem izkoriščajo materialno, moralno in živčno izčrpanost rudarjev po dolgotrajni stavki, in vse oblike zadušitve le-te (kot napr. delno zmanjševanje sredstev za življenje zaradi stavke, nadurno delo itd ).
3. Represija je posebej osredotočena na čim popolnejšo izolacijo rudarjev od družbe, onemogočanje seznanjanja rudarjev z znaki podpore in pojavi solidarnosti po celotni državi; prav tako seznanjanja javnosti s popolno resnico o njihovih zahtevah, o poteku stavke in o razmerah, v katerih je le-ta prekinjena; predvsem pa o dogodkih po prekinitvi. Ugotavljam, da je to smisel incidenta, ki sem ga opisal, in upravičeno domnevam, da so po tem incidentu grozili rudarjem, za katere so sumili, da so govorili s sociologom — raziskovalcem. Izolacija rudarjev bo očitno usoda njihovega mesta, slutimo jo v nadzoru med gibanjem in srečevanjem ljudi, nadzorom nad informacijami, in v vsemu, kar se da videti in doživeti v Labinu po stavki.
Zoran Vidakovič p.: Darja Budja
PREDSEDSTVU SFRJ
SKUPŠČINI SFRJ
SVETU SINDIKATOV JUGOSLAVIJE
Ob nedavni stavki labinskih rudarjev so bili uporabljeni represivni ukrepi, ki zanikajo osnovne norme življenja v moderni civilizirani družbi.
Delavci, ki so javno govorili v imenu svojih tovarišev, pojasnjevali njihove zahteve in se pogajali o pogojih za vrnitev na delo, so bili spet in spet aretirani, preživljali so dolgotrajna zasliševanja, pritiske in vsa-kršnje grožnje — od obtožb za izmišjjena posilstva do uvrščanja med sovražnike države,ker je bil med vojno, pred več kot štirimi desetletji, kakšen njihov rojak bojda med četniki.
V Labinu je bilo med stavko in še po njej v veljavi nekakšno vojno stanje: telefonske linije so bile prekinjene, poštne pošiljke rudarjem zaustavljene, vsak pristop k stavkajočim strogo kontroliran. Profesorja pravne fakultete v Beogradu, dr. Zorana Vidakoviča, ki preučuje pojave stavk v naši družbi, so med obiskom Labina zasledovali, privedli na UNZ in več ur zasliševali. Najhujše je, da so se še po koncu stavke nadaljevala maltretiranja in nočna zasliševanja nekaterih rudarjev.
Zahtevamo konec tega surovega odnosa do labinskih rudarjev. Njihova edina krivda je, da so si drznili izkoristiti osnovne svoboščine, priznane v vsaki sodobni pravni državi, a tako samovoljno kršene v družbi, ki je delavce proglasila za pripadnike vladajočega razreda.
v Beogradu, 15. 6. 1987
Mihailo Markovič
ODBOR ZA ODBRANU SLOBODE MISLI I IZRAŽAVANJA:
prof. dr Andrija Gams, s. r.
prof. dr Nikola Miloševič, član SANU, s. r.
prof. dr Mihailo Mrkovič, član SANU, s. r.
prof. dr Predrag Paiavestra, član SANU, s. r.
prof. dr Radovan Samaržič, član SANU, s. r.
Dragoslav Mihailovič, član SANU, s. r.
Tanasije Mladenovič, književnik, s. r. prof. dr Dragoslav Srejovič, član SANU, s. r.
Borislav Mihajlovič-Mihiz, književnik, s. r. prof. dr Ljubomir Tadič, član SANU, s. r.
Matija Bečkovič, član SANU, s. r. dr Ivan Jankovič, s. r.
Dobriča Čosič, član SANU, s. r. dr Kosta Čavoški, s. r. prof. dr Neca Jovanov, s. r. dr Gojko Nikoliš, član SANU, s. r.
Miča Popovič, član SANU, s. r.
Mladen Srbinovič, član SANU, s. r. dr Vojislav Koštunica, s. r. prof. dr Zagorka Golubovič, s. r.
ZVEZNEMU JAVNEMU TOŽILCU
Odbor za obrambo svobode misli in izražanja v svojem zavzemanju za vzpostavljanje pravne države podpira vse rednejše zahteve naše javnosti za popravljanje na sodiščih in izven njih storjenih krivic, ki so jih državljani te dežele morali pretrpeti v minulih štirih desetletjih. Naša družba, ki je bila že od samega začetka naklonjena samovoljnim, z zakonom neomejenim in nekontroliranim represivnim postopkom oblasti, je sedaj dolžna preizprašati in razveljaviti vse te krivične obsodbe, žive in pokojne žrtve pa pravno, moralno in materialno rehabilitirati. Popolna, brezrezervna katarza in javno priznanje zagrešenih krivic sta pogoj za rast moralnega jeza, ki bo preprečil ponavljanje takih primerov.
Odbor se zaveda, da ta posel zahteva resne raziskave, posebno ob primerih nesodnih pregonov in nasilij, ki pogosto niso bila znana javnosti, njihove žrtve pa so ostale v mraku anonimnosti. Dajemo pobudo za to, zgodovinsko in moralno neizbežno preizpraševanje in danes kažemo na samo eno kategorijo krivic — javne zrežirane sodne politične procese, katerih žrtve so bili ljudje, obtoženi za govorjenje svojih misli. Zaradi primera opozarjamo na procese štirinajsterici slovenskih intelektualcev (Črtomiru Nagodi, Borisu Furlanu, Ljubu Sircu .. .) leta 1947, Dragoljubu Jovanoviču in Franju Gajžiju istega leta ter Bogdanu Krekiču, Aleksandru Pavloviču, Milanu Žujoviču in drugim leta 1958.
Predlagamo, da se odgovorni sodni organi v teh in vseh podobnih primerih lotijo ponovne presoje sodnih odločitev, pretehtajo zlorabe oblasti, rabo metod terorja v preiskavah ter izvajanja pritiska na prave in lažne priče ter sprejmejo nove, oprostilne sodbe in tako, čeprav pozno, dajo žrtvam zadoščenje.
Kot paradigmatičen primer naj na kratko orišemo dva povezana montirana procesa, katerih obnovo je po zakoniti poti zahteval eden od obsojenih, pa ni dobil niti odgovora.
V letih 1951 in 1952 so v Beogradu predvajali zrežirani sojenji »graditeljem mostov«. Oktobra 1951 in marca 1952 je na okrožnem sodišču poslušalo obtožbe šestnajst ljudi, ki so bili kasneje vsi do zadnjega drakonsko kaznovani. V prvem procesu so bili obsojeni: Branko Putnik (na smrt), Nedeljko Tumdič (na dosmrtno robijo), Slobodan Milovanovič (na 18 let), Boško Živojinovič (na 15) Gradimir Stankovič (13), Mio-drag Ilič (11), Miodrag Lazič (5), Momir Antonič (12,5), Stanko Dobraš (18), Milan Milinkovič (16), Olga Miloševič (11), Galina Perepjolkin-Kuz-manovič (8), Nikola Visocki (8). Na drugem procesu sta bila s sodbo K-79/52 obsojena Gvozden Simič (18) in Aleksa Dimitrijevič (13). Na obeh procesih je javno tožbo zastopal višji pomočnik javnega tožilca FLRJ Bogdan Perovič, predsednik sodnega sveta pa je bil Aleksander Hadžipopovič.
Projektanti in direktorji gradenj, strokovni delavci in uslužbenci, so obsojeni pred zaporom delali na velikih mostovnih in železniških gradbiščih, kjer so nekaj časa sodelovali s strokovnjaki Rdeče armade. V preiskovalnem zaporu in na sojenjih so bili obtoženi špijonaže v korist Sovjetske zveze, sabotaž in sovražne propagande. V preiskavi so nad njimi izvajali postopek najbrezobzirnejšega policijskega terorja, med katerim je bil eden od osumljenih, na primer, tri mesece neprekinjeno zasliševan, prisiljevan, da stoji in ostaja buden. Večino obtoženih so na sojenjih prisilili, da priznajo vse točke obtožnic, čeprav niso obstajali nikakršni materialni dokazi. Sodili so jim v atmosferi pogroma, prisotna publika je stalno zmerjala obtožene, zahtevajoč smrt za »sovražnike naroda«. Izrečene obsodbe so bile zgrajene zgolj na izsiljenem priznanju obtoženih.
Smrtna kazen nad Brankom Putnikom ni bila izvršena. Obsojenci so bili poslani na otoška prevzgojna taborišča, kjer so preživeli tri do pet let. Leta 1953 je taboriščnik Branko Putnik izjavil neki tričlanski dr-
žavni komisiji, da so bili vsi obsojenci s prvega procesa povsem nedolžni, njihova priznanja pa izsiljena. Prvoobtoženi drugega procesa, Gvozden Šimič, rojen leta 1905, je vložil leta 1983 zahtevo za obnovo postopka, odgovora še ni dobil.
Petintride ;.et let po tem drastičnem dogodku, verujoč v idejo človečnosti in pravice, z željo, da bi se v bodočnosti onemogočile podobne zlorabe oblasti, menimo, da bi tem žrtvam zrežiranih sodnih procesov morali dati pravno, moralno in materialno zadoščenje. Zato zahtevamo, naj odgovorni pravosodni in državni organi obnovijo sodni postopek in, če bo nedolžnost obsojenih na njem dokazana, poskrbijo za popolno pravno in človeško rehabilitacijo.
Pozivamo javnega tožilca, naj v smislu 404. člena Zakona o kazenskem postopku vloži zahtevo za obnovo sojenja.
Kopijo tega pisma pošiljamo Okrožnemu sodišču v Beogradu s predlogom, da ukrepa po 4. točki 405. člena Zakona o kazenskem postopku, v Beogradu,
11.6. 1987
)Je.QjL ~^&VCtK£\J
(Neca »Dbvartov)
Kopije: predsedništvu SFRJ, predsedništvu SR Srbije, Vrhovnemu sodišču SR Srbije, Okrožnemu sodišču v Beogradu, Javnemu tožilcu SR Srbije
P.: S. R
ODBOR ZA OBRAMBO SVOBODE MISLI IN IZRAŽANJA.
Prof. dr Andrija Gams,
Prof. dr Nikola Miloševič, član SANU,
Prof. dr Predrag Paiavestra, član SANU,
Dobriča Čosič, član SANU,
Dr Kosta Čavoški,
Dragoslav Mihailovič, član SANU,
Prof. dr Dragoslav Srejovič, član SANU,
Borislav Mihajlovič-Mihiz, književnik,
Prof. dr Ljubomir Tadič, član SANU,
Prof. dr Zagorka Golubovič,
Matija Bečkovič, član SANU,
Prof. dr Mihailo Markovič, član SANU,
Dr Ivan Jankovič,
Prof. dr Radovan Samardžič, član SANU, Prof. dr Neca Jovanov,
Tanasije Mladenovič, književnik,
Dr Gojko N/ko/iš, član SANU,
Miča Popovič, član SANU,
Mladen Srbinovič, član SANU,
Dr Vojislav Koštunica
TEŽAVE S SLUČAJNOSTMI
Kaj so mi povedali, da je sporočil Stane Dolanc, zakaj temu nisem verjel in komu se lahko zahvalim, da vse skupaj vseeno ni padlo v vodo
Pismo, ki ga je na naslov »Katedre« po mojem puljskem priprtju in sedemanjsturnem priporu ter izgonu iz Labina poslal Stane Dolanc iz Ljubljane, me je precej presenetilo. Ko pa so mi iz redakcije namignili, kaj vsebuje, sem se še bolj začudil.
Mislil sem, da kaj takega pravzaprav ni mogoče. Mnogim so povzročali in povzročajo vse kaj hujšega, a takšne človečnosti z njihove strani ni bilo. Tudi ne takrat, ko jim pride, da so prekleto grešili. Začuden in za vsak slučaj, sem vprašal Igorja Mekino, če to le ni šala. Odgovoril je, da ni šala, da Dolanc močno zameri, ker nismo ostreje in bolj odprto kritizirali tako neverjetnih policijskih prijemov. Zakaj »neverjetnih«, sem vprašal. Dejal mi je, da je Dolanc močno nezadovoljen, ker nisem navedel imen miličnikov in uslužbencev UJV, da bi bili kaznovani in javno ožigosani. Glej ga zlomka, a če že tako hoče, mar so komu ta imena dostopnejša kot njemu, ki mu je to pravzaprav vsakdanji kruh. Pri tem, odvrne Igor, se že motiš. Pisec odločeno trdi, da je oviranje pri tvojem novinarskem delu in vse policijsko maltretiranje vodij štrajka in ostalih rudarjev najnavadnejše huliganstvo in svojeglavost posameznikov. Nihče ne sme tako z delavci v deželi oblasti delavskega razreda. Organi UJV, ki delajo po zakonu, nikakor niso mogli dati podobnih navodil in pooblastil, ie če ne gre tukaj za kakšno lokalno samopašnost...
V pričakovanju tega, po logiki, »neverjetnega«, a vendarle stvarnega, že poslanega pisma, sem poskušal razvozlati, kaj je avtorja pripeljalo do pisanja, še posebej pa, kje je našel moči, da se je na takšen način obrnil na javnost.
Presenečen sem bil, ob tem pa prepričan, da bi takšen nastop resnega politika z obema rokama sprejela tudi najširša javnost; sicer pa vem, kaj pomeni biti funkcionar pod pritiskom naše realnosti, tudi ni nikakršna tajna birokratska aroganca in apatičnost dolgotrajno ustaljenih kadrov.
Telefoniral sem še enkrat in povprašal, če to ni zgolj sporočilo za »interno uporabo«. Nikakor, objavo je izrecno zahteval. Ta odgovor me je vzpodbudil k nadaljnjemu razmišljanju, vendar sem se od vsake predpostavke brž omejil, celo od tistih dveh, ki sta se mi na trenutke zdeli »najzrelejši«. Prva: so primeri, ko tudi pri ljudeh z_veliko močjo včasih prevlada zavest. Druga, ta je stala na trhlejših nogah: da ob vsem konformizmu in ziheraštvu, s čimer so kot funkcionarji začeli, se vzpenjali in učvrstili, ni izključeno, da bo nekdo od njih, vzpodbuden s velikim družbenim interesom, prišel na dan s podobno inicijativo.
A kaj pomagajo predpostavke, ki so v življenju demantirane na vsakem koraku. Vendarle pa, kolikor velja, da v vodstvu ob glavnih dilemah ni enotnosti je še jasneje, da tudi različnih struj ni. Vse je-mirno, vsi so čvrsto na svojih položajih, nihče se ne gane zaradi odkrivanja alternativ, ki bi nadomestile »politiko« izrednih stanj in vsaj zaustavile poglabljanje izrednih stanj, če se že ne razmišlja o spremljanju poti zgodovine.
Naša »perestrojka«, za katero smo se odločili pred vsemi, a zdaj za vsemi zaostajamo, je zausta-
vljena s povsem drugo vrsto delitve, s kadrovskim interesom, ki togo sloni na zastarelem teritorialno-fevdalnem principu. A v tako »urejenih« razmerah, ki ne živijo za ljudi, temveč za sivo, anonimno maši-nerijo »struktur«, ne pomagajo alternativnim, marveč že »osvojeni« proceduri oviranja (čeprav Pravijo »dogovarjanja«) — tukaj niti misel niti človek ne smeta dvigniti glave, saj bosta zbita v blato. Kdo tedaj od njih ne bi samo zahteval, ampak celo pričakoval samostojno angažiranost, pobudo, akcijo! In to od ljudi, ki enačijo usodo te države s svojo karie-ro. z osebno koristjo, z mandatom'do zadnjega di-IjaiNihče pameten, seveda. Nihče od — njih!
A vedoč, da držijo vse uzde v svojih rokah, da imajo vso moč, čeprav zgolj preko že omenjene anonimne mašinefije (ki ji ukazujejo in si jo prisuž-njujejo, saj »brez nje so nič, z njo vse«), je že zdavnaj preveč imenovati jugoslovansko družbo »nepopolno« ali »sumljivo«. Gotovo pa se s tem prepričanjem ne križa niti prekletstvo »Katedre« z mnogih strani zaradi intervjuja z Djilasom, niti bliskovita prepoved Vučeličeve knjige. Velja, da na te, danes že nedolžne prispevke reagirajo burno kot Geigerjev števec na Černobil ali slikoviteje povedano, kot alergično reagira naše vodstvo, »pod žitom«, na spektakularne začetke demokratskih reform Gorbačova, ki so mu povsem uspele, pa ne zgolj zato, kot se pri nas prikazuje, ker je uspešen INICIJA-TOR, temveč tudi zato, ker EDINI resno dojema in osmišlja NAŠE STARE IDEJE, tako antistalinistične, demokratične in ustvarjalne. Tiste, ki jih pri nas uporabljamo zgolj v inozemni propagandi in za prihodnje rodove! S temi in takšnimi prepovedmi in podobnimi reakcijami naših oblastnikov, ti brezuspešno skušajo prikriti nekaj mnogo hujšega in brezupnejšega. Spuščajoč se po spiralnem klancu, zaradi vsakršnih prepovedi in blokad, se je naša družba v zadnjem desetletju pahnila pod nivo lastne samoreprodukcije in zabredla v najhujše, mrtvilo: v strah od vsakršne spremembe, vsakršne pobude. Družba, nepripravljena za riziko novih idej in reform ni samo prečuječna in sumnjičava, je tako-rekoč OBSOJENA —.
V takšni mentalni združbi — ki so jo sami zakrivili — so tudi naši najvišji državno-partijski dostojanstveniki ubogi mučeniki, majhni, prestrašeni ljudje. Če izvzamemo tisto, kar jim pripada iz šriokega potrošniškega spektra hendonizma, lahko konstatira-mo, da prav v vsem delijo vso bedo s svojim ljubljenim narodom, še posebej pozornost, strah in druge grozovitosti meščanske nezanesljivosti in podano-sti. Razlika je zgolj v tem, kdo se koga in za kaj boji, če je cena suženjskega obnašanja in samoodre-kanja človeškega dostojanstva zaradi bojazni pred lastno pobudo večinoma enaka za vse, ali pa je morda za tiste zgoraj vendarle višja.
Nerad se spominjam primerov, ki bi lahko o tem stanju odsotnosti duha in volje (državljanske hrabrosti sploh ne omenjam) brezkončno pričevali. Toda čemu in zakaj, saj je to v zadnjih desetletjih vendarle naša zgodovina! Pa vendarle, dva »sveža« primera za priokus. Za govorniški pult dejansko najvišjega centralnega partijskega vodstva spontano pride njegova članica Vesela Veselji — da prebere govor. Lagala in klevetala je o tistih, ki so brezpravno privedeni na rob obupa, hkrati pa lovi na laž tiste, ki so se za njih vsaj kolikor toliko (končno!) zavzeli. Ti ljudje so sedeli na seji, poslušali in
molčali. Zaradi enega, ki je razpravo hotel speljati na pot resnice, so sejo prekinili, dotičnemu pa sugerirali, naj molči do »naslednjega plenuma«. Samo da se nič ne premakne, da, bog ne daj, javnost ne sliši česa o razlikah na Kosovu.
Ali pa Fond solidarnosti kot povod za drug primer. Kar se je v uradnem tisku priobčilo o tej humani pobudi, so tolikšne laži in fajsifikati. da vanje Že Otroci ne verjamejo. V najgrši iuči predstavljajo avtorji poglede političnih forumov o Fondu solidarnosti in njegovih pobudnikih. Vendar ne izrabljam priložnosti za oporekanje tem, vsekakor diskutabil-nim ocenam, ob katerih bi bilo potrebneje razpravljati in ugotoviti, če gre dejansko za »snovanje vsejugoslovanske opozicijske politične partije« ali ne. Želim le pokazati, da je vse to vcepljanje neresnica, ki jo uporabljajo uradni propagatorji, s čimer
Vendar se mi je — to velja zapisati kot željen in pomemben dogodek — izpolnila želja, da je o stavkovnih nejevoljah pravo besedo spregovoril tudi visok politični funkcionar. Do tega je prišlo nepričakovano in spontano, ko je na enem minulih večerov na tribuni v beograjskem Domu mladih v okviru teme »Zakaj se socializem boji alternativnih gibanj«, stekla beseda o vse aktualnejših zahtevah za legalizacijo štrajkov pri nas. Razpravo o tem je začel Zdravko Gvero, VKV delavec, tudi član iniciativnega odbora Fonda solidarnosti, ki je bil odpuščen zaradi organiziranja štrajka v Beograjskih termoelektrarnah. Prav zaradi tega so najprej govorili o nevzdržnosti raznovrstnih, pogosto celo drastičnih metod represije, ki spremlja mnoge štrajke pri nas. Kot ostali razpra-vljalci sem tudi sam pričeval o teh metodah prav na primeru istrskih rudarjev.
pa delajo medvedjo uslugo uradni politiki. Vse skupaj pa izgeda tako, da se ta politika drugače kot s pomočjo laži in falsifikatov ne more braniti. Toda, ali to potem izzove začudenje, ker se od takšnega blatenja forumov ni ogradil noben politik? Ali pa, da je na stran teh očitnih ponaredkov in neresnic stopilo tudi Okrožno sodišče v Beogradu, resnici na ljubo, že v prvi fazi? Kdor noče igrati klovna, se nad tem prav gotovo ne bo čudil. Vedel bo, da je to normalen tok stvari, ker v našem vodstvu ni človeka, ki bi si upal po vseh uradnih poročilih levu v gobec, četudi bi šlo za principe ali družbene interese.
A vendarle, ni vse tako črno, dokler je še kaj pravih ljudi. Dolanc je prav gotovo med njimi.
Čeprav nihče v dvorani ni ostal ravnodušen ob mnogih povedanih argumentih in konkretnih primerih, so si ljudi še posebej zapomnili reakcijo Nenada Bučina, bivšega predsednika in sedanjega člana predsedstva ZK SZDL.
»Sramujem se in se distanciram od vsega, kar se je dogajalo in se dogaja rudarjem v Labinu«, je dejal tovariš Bučin. Dodal je, daje to njegovo čvrsto stališče. Če so navedeni podatki točni, je on nedvoumno povedal, da o kakšmikoli uporabi represije v štrajkih ZK SZDL ni bila obveščena, prav tako tudi ne on sam, njen predsednik.
Ali to zares pomeni, da so — kot pravi mladi Stane Dolanc — represije nad stavkajočimi pri nas zgolj odraz lokalne samopašnosti?
p.: S. D.
DUŠAN BOGAVAC prevedel: S. D.
SRAMUJEM SE TEGA, KAR SE JE DOGAJALO RUDARJEM
Vse fotografije iz Labina posnel BORIS CVJETANOVIČ Igor Mekina se je zmotil: Bogavcu ni pisal minister za notranie zadeve, temveč diiak Stanko Dolanc iz Ljubljane.
ČLOVEK, KI SE JE STREZNIL
INTERVJU — VUK DRAŠKOVIČ, PISATELJ
Pisatelj, s katerim smo se pogovarjali, je ena kontroverznejših osebnosti našega časa. Bil je novinar, svetovalec Mike Špiljaka, napisal je romane Sodnik, Nož, Molitev, izključili so ga iz ZK. Odšel je med disidente.
Za začetek morda malo banalno vprašanje: kako ste prav vi, ki ste rojeni na dan republike, postali disident? Za nekatere ste nacionalist, za druge mučenik ...
Nisem rojem 29. novembra, kot je zapisano v matični knjigi. Gotovo je samo to, da sem se rodil v pozni jeseni 1946 in da je moj oče, partizan, v patriotrski vnemi malo priredil dokumente.
Biti disident, pomeni biti odpadnik. Nikoli nisem bil oblast, a skoraj desetletje in pol sem pripadal edini, vladajoči partiji in od nje sem brez dvoma odpadel. Bil sem novinar z dobro možnostjo, da polovico delovne dobe preživim kot dopisnik iz tujine — tudi od tega sem odpadel. Da, zgleda, da sem res odpadnik.
Ali sem srbski nacionalist? Ali sem torej eden tistih, ki ne pristaja na to, da bi bil njegov narod fevdaliziran, parceliran, trpinčen in poniževan tako, kot vladajoči jugoslovanski establišment meni, da je normalno in nujno? To sem, na žalost. Mučenik pa nisem, mučeniki so na Kosovem, v Bosni, Hercegovini. ,.
Če smo vas dobro razumeli, pravite, da je srbski nacionalist tisti, ki je proti poniževanju Srbov, kakršno se smatra za normalno. Kdo je potem za vas albanski nacionalist?
Tisti, ki Srbe sovraži, posiljuje srbske otroke, zažiga srbske cerkve in sploh trpinči Srbe bolj kot je neizogibno in normalno.
Prelistajte dnevno in tedensko časopisje izpred petnajstih let. Bili ste precej drugačni. Pisali ste komentarje in uvodnike proti srbskemu nacionalizmu in hegemoniji. Kje so korenine te hitre in velike spremembe?
Marsikaj sem takrat pisal. Napadal sem knjige, ki jih nisem bral, filme, ki jih nisem gledal, ljudi, ki jih nisem poznal. Ne zato, da bi si nagrabil denarja ali pa bi želel ustvarjalcem škoditi; preprosto, neskončno sem verjel tožilcem, borcem, anatemam, svoji Partiji... Poročal sem o zborih delavcev, kjer so ostro in energično obsodili sovražno pisunstvo beograjskih profesorjev Ljube Tadiča, Dragoljuba Mičunoviča, Svete Stojanoviča, Zagorke Golubovič in Nebojše Popova, zbranih okrog časopisa Praxis. Vedel sem, da so te obtožbe montirane in lažne, vedel sem, da delavci za Praxis še slišali niso, kaj šele da bi v njem kaj prebrali. Vendar sem najiskreneje sodeloval pri podtikanju, prepričan, da je to zelo koristno in predvsem progresivno ... Spominjam se, koliko žolča sem prelil po Lazarju Stojanoviču, enem od najbolj nadarjenih študentov filmske akademije v Beogradu. Zaradi filma Plastični Jezus, ki so ga profesorji ocenili s čisto desetko, je bil obtožen, ""ožilec je trdil, da se v njem partizani enačijo z Nemci, nekateri naši tovariši pa z nacističnimi voditelji. Takoj sem se pridružil preganjanju. Pokojni sodnik Milivoj Djokič mi je celo dovolil, da prisostvujem zaprti projekciji obtoženega dela, toda jaz sem to odklonil. Zakaj bi izgubljat čas, ko pa je v obtožnici vse jasno povedano ... Niti mesec ni minil in Lazarja Stijanoviča so poslali v zapor. Njega v zapor, mene pa v tujino, za dopisnika Tanjuga. IN v tujini, v Afriki, lepega dne izvem, da je nesrečni Lazar odsedel »Plastičnega Jezusa-, da pa mu je prepovedano ukvarjanje s filmom, in je kot delavec moral v Irak, da zasluži za življenje! Prijel tem se za glavo in si rekel: kriv si, tudi ti si kriv za to zgrešeno življenjsko usodo! Zdi se mi, da se je takrat začela moja streznitev.
Ali ste kasneje kdaj srečala Lazarja Stojanoviča?
Sem, nekajkrat na različnih protestnih večerih v Srbskem društvu pisateljev. Vedno me je bilo sram, pogledati mu v oči.
V romanu Nož in v dvodelnem romanu Molitev opisujete resnične dogodke o usta-škem genocidu nad Srbi. Kako da vas je preokupirala prav ta tema?
Pisatelj sem, ne zgodovinar, To kar počnem, bi moralo biti literatura, torej laž, ki je dolžna sporočati resnico. V Hercegovini ne obstaja vas Osmanoviči, niti Jugoviči, v kateri bi ustaši vse poklali in požgali. To sem si izmislil. Obstajala pa je srbska vas, v kateri so ustaši na božič 1942. leta izvedli masaker, ne samo ena, desetine, stotine, tisoče takih vasi je obstajalo . . . Lahko rečemo, da sem si vse izmislil, toda nisem lagal.
Ker sem rojen po vojni, vas zanima, kaj me je privedlo k temu, da se ukvarjam z njo. Verjemite: na drugi, levi strani Drine ta strašna vojna še ni končana. Kot otrok sem poslušal samo o vojni, igral sem se z vrstniki, ki so ostali brez staršev, hodil mimo jam . .. Cel narod so poklali, razumete?
V moji Hercegovini je dvainštirideset let mir, ta genocid in apokalipsa pa sta še danes jedro vsakega tamkajšnjega pogovora. To se ne pozabi. Jasenovac, Jadovno, jame in klavnice po Hercegovini, Li-
ki, Bosni ne bodo nikoli izginile iz spomina.
V drugem delu romana Molitev mečete senco tudi na medvojno obnašanje zmagovalcev. Bataljon »Razredni boj« in njegov komandant Strela ravnata zelo surovo. Je tudi to laž, ki sporoča resnico?
V začetku 1942. leta, po znanem posvetu Vrhovnega štaba v vasi Ivančiči blizu Romanije, so začeli hercegovski in črnogorski partizani uresničevti »drugo fazo revolucije«. Ker so Nemce odbili od Moskve in ker so ZDA stopile v vojno na strani zaveznikov, so v Ivančičih ocenili, da bo čez nekaj mesecev Rdeča armada v Beogradu.
Zato so začeli z likvidacijami vseh tistih, za katere so verjeli ali sumili, da bi lahko motili vzpostavitev revolucionarne sovjetske oblasti. Brez sodišča so postrelili ugledne ljudi, učitelje, pravoslavne svečenike, bogatejše gospodarje, da o likvidaciji četnikov in njihovih vodij niti ne govorimo. Vse je bilo seveda zavito v revolucionarno frazeologijo boja proti peti koloni, kulakom, čerčilovcem, malomešča-
nom, oportunistom, rojalistom, srbskim nacionalistom, šovinistični drhali, narodnim izdajalcem, vohunom, služabnikom "'mednarodne reakcije ... O teh zločinih, ki jih uradno zgodovinopisje imenuje »levi odkloni«, ie v naši literaturi prvi spregovoril Branko Čopič v romanu Gluhi smodnik že 1956. leta! Preplašeni kmetje v tem odličnem Brankovem romanu, ki je bil neopravičeno potisnjen na stran in precejj pozabljen, nikakor ne morejo razumeti osnovnega dejstva: koga in zakaj ubija partizanski komandant Tiger. Glasno ugibajo: ubija bogate, toda ubija tudi reveže, ubija pismene, pa tudi nepismene, ubija visoke in nizke, četnike in svoje ... Potem pravi nek kmet nepričakovano: »Ljudje, meni se zdi, da Tiger pobija samo — debele!«
Najavili so snemanje filma po vašem romanu Sodnik. Bo kaj iz tega?
Ne verjamem. Pred petimi leti je bil napisan scenarij, Avalafilm je določila režiserja (Aca Dorde-vič), začela izbirati igralce. Naenkrat je bilo vse ustavljeno in prepovedano, odzgoraj. Govori se, da je ta demokratična intervencija delo Cvijetina Mijatoviča, ki se je v liku enega glavnih negativcev.
tovariša Gvozdena, naenkrat prepoznal.
Govori se tudi, da vam ne dovolijo ponovnega tiskanja eseja Jaz, malomeščan. Knjigo iščejo, v prodaji pa je ni.
Knjige ni, ker tega jaz ne dovolim. Malomeščana sem pisal leta 1979 in 1980. To je krizno in hibridno obdobje moje streznitve in obračuna s samim seboj: že tedaj sem se močno sramoval in kesal zaradi Lazarja Stojanoviča in vrste drugih grehov, toda senca bivšega mene me je še spremljala in preganjala. To se da prebrati na vsaki strani te knjige, katere prva naklada je bila davno razprodana. Toda ne mislite, da prepovedujem novo izdajo Malomeščana, da bi skril svoje grde sledi. Vrnil se bom k tej knjigi, da jo predelam in da brezkopromi-sno obračunam s sabo. To nameravam ... Veste, na začetku je bila samo Beseda. Beseda je nebeška, kozmična kategorija. Človek, ki se ukvarja z besedo, ne more oditi nikamor daleč, če ni najprej pripravljen zariti prstov in peresa v svoje srce in kopati po svoji notranjosti. To sem dolžan bralcem in sebi.
Naš tisk vrvi od polemik. Pišejo Fuad Muhič, Muhamed
Filipovič, Taras Kermauner ... Zakaj vi molčite?
Že šest let sem prepovedan. Poskušal sem odgovarjati na različne napade na moje knjige, vključiti se v mnoge polemike, povedati, kaj mislim in zakaj tako mislim, a vse je bilo zaman. Časopisi omenijo moje ime samo, kadar me kdo popljuva. Trinpetde-setim novinarjem sem dal intervju, objavljen je bil le eden — avtorja Žike Rankoviča v kragujev-škem študentskem časopisu Pogledi. Tudi ljubljanska Mladina bi morala objaviti razgovor, časopis je bil že postavljen, toda tudi pravočasno prepovedan. Toliko o mojem molku.
Kar pa se Muhameda Filipoviča tiče ... ne trpajte prosim njega in Kermaunerja v isti koš, Fuada Muhiča in Kermaunerja . . .
Enomiselnosti, pa naj bo obarvana rdeče ali zeleno, ne moremo primerjati z duhovno razčlenjenostjo Evropejca. Raje bi šel s Tarasom v živo blato, kot z onima dvema med svate. Tudi če bi mi bil sovražnik, pa ni, bi bil spoštovanja vreden sovražnik, to pa je že pol prijatelja!
Ste brali njegova Pisma srbskemu prijatelju?
Seveda, in to zelo pazljivo. Z marsičem se absolutno strinjam, o marsičem pa imam drugačno mnenje. Vtis imam, da je ponekod pretiraval, vendar sem daleč od tega, da bi se jezil nanj, ga psoval kot sovražnika Srbov, germanofila, jugoslovanskega odpadnika Taras je, kolikor sem razumel, utemeljeno in zares zaskrbljen za civilizacijsko usodo države, v kateri živimo. Drugo pa je, da rahlo nespretno za edinega povzročitelja te jugoslovanske fevdalne stranpoti razglaša srbski narod, oziroma svojega srbskega prijatelja. Kot da v Jugoslaviji žive samo Srbi in Slovenci in kot da Taras ne bi imel še nekaj prijateljev. Zanemarja tudi dejstvo, da srbski narod nikoli po vojni ni imel nedirigi-ranih, demokratičnih volitev in da ni praktično o ničemer odločal. To je v njegovem imenu počela avantgarda, v imenu te avantgarde pa najožja avantgarda. V njej pa Srbi nikoli niso imeli odločilne vloge, čeprav ta okoliščina, ki jo Taras zamolči, vodilnih srbskih komunistov ne opravičuje.
Nobena odločitev ni bila sprejeta za njihovim hrbtom ali proti njihovi volji. Taras nima nobenega dokaza, da je njegov srbski prijatelj proti civilni družbi. Civilna družba je v Srbiji obstajala že 1903. leta. Ne samo da srbski prijatelj ne more odločati, tudi svojega mnenja ne more izraziti... Vseeno bom rekel: civilne družbe si brez nacionalne enakopravnosti V Jugoslaviji niti predstavljati ne moremo, in Taras po pravici insistira na tej enakopravnosti. Nevede pa se je s tem opredelil proti Jugoslaviji! Resno govorim. Ce bi se ta ideal dosledno uresničil, potem bi Srbi — kot tudi Hrvati ali Slovenci — dobili pravico, da se duhovno in nacionalno združijo v svoji, srbski državi. Ko pa bi se to zgodilo, bi morale izginiti nekatere sedanje državice in vsaj ena pokrajina, ali pa bi tudi nekateri drugi dobili pokrajine. In ko bi se to uredilo, bi drugi vpili: velikosrbska hegemonija! Takrat bi imeli samo dve možnosti: prositi Srbe, naj ostanejo razdruženi in duhovno razcepljeni, ali pa — če bi to odbili — poklicati vraga k hudiču v svate! Reči hočem tole: neenakopravnost Srbov je cena, s katero so 1918., 1945., predvsem pa 1974, plačali obstoj Jugoslavije. Ta neenakopravnost je neizbežna tudi v civilni Jugoslaviji; srečen bi bil, ko bi me Taras uspel prepričati o nasprotnem.
Čudne stvari govorite: da je bila celo predvojna, velikosrbska in hegemonistična Jugoslavija nepravična do Srbovi Navedite vsaj dva dokazal
Ali ni kralj Aleksander, čim je bila vojna končana, sprejel v novo vojsko okoli 20.000 hrvaških, muslimanskih in slovenskih oficirjev in podoficirjev in jim dal višje čine, kot so jih imeli v avstrijski vojski? Ali ni bil prvi minister za vero
Tugomir Alaupovič, ki je 1914. I. blagoslavljal hrvaške čete, naj »streljajo vse živo v sovražni in šizmatični Srbiji«? Ali ni postal ban Dravske banovine Marko Natlačen, avtor znane pesmi Srbe na vrbe? Ali ni bilo okrog 70 % finančnega kapitala kraljevine usmerjeno proti Hrvatski in Sloveniji? Ali niso solunski vojaki beračili po Beogradu? Ali ni bila katoliška cerkev v odnosu do pravoslavne več kot privilegirana? Ali niso polnili ječ kraljevine v glavnem Srbi? Ali.. . kakšna dva dokaza, vsak pošten zgodovinar, ekonomist, sociolog ali sodnik tistega časa bi vam lahko do jutra pričal o neenakopravnosti Srbov v velikosrbski in hegemonistični Jugoslaviji.
Avnojska določila iz leta 1943 so posebno poglavje. Na tem zgodovinskem zasedanju so z eno potezo spravili Srbijo in Črno
vic ali za nasprotovanje lopovščini in samovolji — je obrazložitev obsodbe ista: napad na avnojska in ostala sveta načela in temelje!
Hakija neposredno upravlja s kladuško mafijo in lopovske menice prikriva z magijo. Odzgoraj, iz samega vrha državne oblasti, ščiti operacijo brat Hamdija. On je pravzaprav ključna vzmet in um akcije, metaforično rečeno. Hakija je slavni revolucionar, toda tudi navadni upokojenec, pred njim ni nikogar. Hamdija voli Hamdijo, Hamdija je odgovoren samo Hamdiji: tako je to po delegatskem sistemu, ko množica nima pravice ne izvoliti ne zamenjati, tako je po vseh svetih načelih. Veliki brat pride v rodni Cazin, Kladušo in javno hvali Hakijo. Daje mu načelno priznanje, jasno, ne svoje, temveč v imenu svetih
rate prostor v kateri od sodnih dvoran v Sarajevu!
Ali je v vaših besedah nekaj žolča zato, ker ste bili osebno etiketirani kot »sovražnik avnojske Bosne in Hercegovine«?
Sram bi me bilo, če bi bil pristaš te bosanskohercegovske države, ki je bila nekoč moja domovina. Tam so moji grobovi, moje korenine, tam sem shodil, se šolal. Tam še danes živijo moji starši, sorodniki, sosedje, znanci, prijatelji. Njim je najtežje. Stotine dobrih ljudi je »avnojska« samovolja v tej državi šikanirala, zapirala, nekatere obsodila na več let, samo zato, ker so brali moje knjige in me niso hoteli javno popljuvati kot šovinista, drhal, četnika, kriminalca, nasprotnika vseh svetinj. Hamdija Pozderac je pred štirimi leti na sestanku političnega aktiva v Hercegovini celo re-
Veliki Kladuši, v njuni najožji domovini, poklali okrog pet tisoč Srbov; saj bi, ko bi to vedela, te žrtve dobile vsaj kak spomenik!
Precej se govori o Muji Hr-njici. Kdo je pravzaprav bil?
Bil je poturica iz Cazinske krajine. Mislim, da je leta 1836 na strani Turkov pomagal uničiti upor tamkajšnjih nevernikov (Srbov), takrat se je proslavil z zverinskimi zločini. Cazinski in kladu-ške poturice so ga proglasili za svojega junaka in ga kot takšnega tudi opevali.
Kad smo onu četu pokupili, pa smo sašli u zemlju kaursku, ko posječe sa Srbina glavu? Posječe je Mujo i Halile.
Ko zarobi roblje iz kaura?
Zarobi ga Mujo il’ Halile . . .
Citiral sem vam eno od teh pesmi. Halil pa je bil brat Muja Hrnji-ce. Kakšno naključje: takrat dva brata, zdaj dva brata!
lotno lastnino državljanom sosednje Albanije, takih je dest tisoče, ki so dobili v dar hiše in zemljišča Srbov, pregnanih s Kosova. Te tuje državljane je treba vrniti v njihovo deželo. Nujno je treba prisiliti tisoče Albancev, da začnejo plačevati najemnino, elektriko, TV naročnino, vozovnico; treba je izključiti možnost, da te obveznosti poravnava kdo drug, Srbija in federacija . . . y0 _ sem reke| sv0_
jemu prijatelju — razumem pod neznosnimi pogoji življenja. Nič drugega kot — pravno državo in konec brezzakonja! Odločno je treba tvegati, da bodo tisoči Albancev tako civilizacijsko ureditev doživeli kot tragedijo! Kakšne puške, jalovi partijski sklepi ali ta smešna idejna diferenciacija. Trdim: kosovsko rano, in mnoge druge naše rane, lahko zaceli samo demokratična, pravna država.
Premalo je reči, da so to izmišljotine. Z agrarno reformo po prvi vojni je bilo 187.682 hektarjev zemlje, ki je bila dotlej pravno označena kot »carska meraja«, nikogaršnja zemlja, dodeljeno v trajno last 45.000 albanskim in priseljenskim družinam. Srbski reveži so dobili samo dotlej neobdelano zemljo, manj uporabne kose, medtem ko so albanski dninarji dobivali plodne njive in travnike. Da, okrog 7000 šiptarskih begov in ag je izgubilo svoje fevde. A tej gospodi je bila vsaka ped zemlje izplačana v zlatu, in to nad uradno tržno ceno.
Neljudska in velikosrbska kraljevina Jugoslavija je na Kosovu ukinila kmetstvo in čifčijske odnose. Država uvede evropska načela civilnega, obligatornega, družinskega in kazenskega prava.
Ле. 'i*.
■ ' * - ■
il*'
-s h
goro v meje pred Kumanovim, ostali sta brez rezultatov dveh balkanskih in prve svetovne vojne, kot da bi te vojne Srbi izgubili, ne pa dobili. Leninova ocena je, da so bile to pravične in osvobodilne vojne, toda samo tega stališča svojega velikega vodje njegovi pristaši niso hoteli sprejeti! Prosim vas: odkod trditve, prisege in pesmi, da se je recimo ljudstvo v Vojvodini 1943. v Jajcu plebiscitarno odločilo za avtonomijo? Kdaj je bilo to glasovanje? Med vojno, med okupacijo? Morda, a ne verjamem. Srem, Banat in Bačka so dobili avtonomijo pod Avstrijo, po večdesetletnem boju tamkajšnjih Srbov pa je čelo področje dobilo ime Srbsko vojvodstvo ali Srbska vojvodina. Plebiscit je bil, toda 1918. — pripojitev matici Srbiji.
Daleč smo odšli, za vse nimamo ne prostora ne časa. Vrnimo se v sodobnost. Poglejmo malo v Veliko Kladušo!
Najslavnejši član mafije, Lucky Luciano, je pred smrtjo priznal: da bi človek nepošteno zaslužil milijon dolarjev, je potrebno prav toliko truda in pameti, kot če jih hoče zaslužiti pošteno. Hamdija in Hakija Pozderac sta ga demantirala. Brata sta mojstrsko pokazala, kako se da brez posebnega truda in pameti, pa tudi brez tveganja ukrasti več kot — milijardo dolarjev! Za ta podvig sta potrebovala samo malo magije.
Bi prosim pojasnili!
Ko je kraja v polnem teku, pravi brat Hakija: »Našli smo pravo pot na Titovi poti graditve socializma.« Pravi tudi: »Kdor je proti nam, ta je tudi proti avnojski, Titovi, samoupravni in neuvrščeni Jugoslaviji.« Nekemu naivnežu, ki se ne spozna na magijo, pravi odkrito: »Ko te bodo obesili, ti bom sam spodmaknil stol!«
Kraja je torej ogrnjena v avnojski, Titov in neuvrščen plašč, in težko tistemu, ki ga v »avnojski« in »Titovi« Bosni vzamejo na muho in pritisnejo s tem plaščem Tamkajšnje ječe so prepolne tistih, ki so proti temeljnim načelom in vsemu, kar nam je sveto, najlaže je biti sodnik v Bosni in v moji Hercegovini Za vsak greh, ki ni všeč tamkajšnjim pašam — pa naj gre za politični
načel in revolucije. Pravi: »Ne smete se ustaviti... za ceno, da še naprej rešujete določene težave na način, ki ni niti malo samoupraven!« V njegovih navodilih ni megle ali slepomišenja. Svetuje, naj uporabijo tudi pritiske, naj proti neposlušnim angažirajo organe javne varnosti, poimensko našteva republiške in federalne mogotce, ki bodo pomagali. Pa naj kdo nasprotuje lopovščini, naj se zameri Hakiji. Kdor je proti Hakiji, ta je proti Hamdiji, in kdor je proti Hamdiji, ta je proti vsemu najsvetejšemu in bo obešen, stol pa mu bo spodmaknil Hakija!
Glavnega povzročitelja, Fi-kreta Abdiča, niti ne omenjate. Je to naključje?
Če bi pisal roman, dramo, komedijo ali tragedijo o Veliki Kladuši, bi imel Fikret Abdič epizodno vlogo, bil bi statist, samo obrobje. Fikret je bil najet, plesal je po taktu dveh dirigentov, Ham-dije in Hakije ... Žal mi je tega človeka: nepravično bo odsedel tudi tuje grehe. On v zapor, mojster Hakija pa se niti ne opraviči. Fikret v zapor, Hamdija pa da ostavko na moč v federaciji, samo v federaciji. Obrazložitev te ostavke je nekaj najbolj sramotnega in mračnega. Tekst je poln panegirikov in hvalnic, kot da ni bilo ukradenih milijardo dolarjev, temveč kot da je Hamdija polovil mafijaše in jim odvzel denar, zato ga hvaležna Bosna predlaga za največje časti in priznanjaf
Ali slutite kakšen bo končni razplet te afere?
Ne da slutim, zagotovo vem. Ceno bodo kot ponavadi plačali velikosrbski nacionalisti in sovražniki avnojske, Titove, samoupravne in neuvrščene Jugoslavije.
Ne razumemo!
Virtuozi magije bodo kmalu rekli: afero v zvezi z nepokritimi menicami v Veliki Kladuši perfid-no izkoriščajo velikosrbski nacionalisti, tako da preusmerjajo histerično kampanjo proti muslimanskemu narodu in njegovim predstavnikom, s tem izražajo dvom o avnojskih načelih, temeljnih opredelitvah, državnosti BIH in obstoju muslimanskega naroda! Takšne sovražnike bodo seveda našli, že sedaj lahko rezervi-
kel, da bi pisatelju Voji Lubardi in meni morali razsuti črevesje, potem pa spustiti na naju mačke in pse! Voja Lubarda ima posnetke tega govora, lani ga je javno citiral na neki književni tribuni v Beogradu. Na mojega starega očeta so, čim je bila ^sprožena gonja zaradi mojega romana Nož, celo streljali, na ulici so ga obmetovali s kamenjem, mu grozili z bičem! O tem sem pismeno obvestil tudi Staneta Dolanca, tedanjega zveznega sekretarja za notranje zadeve .. . Desetletje bo, odkar ponoči skrivaj obiskujem starše v Hercegovini. Kot da smo pod Turki. Ali veste, da se je od 1945. do danes odselilo in pobegnilo iz Bosne in Hercegovine več kot 600.000 Srbov? Ali veste, da so v tej »avnojski« državi v zadnjih tridesetih letih zgradili okoli 700 džamij, torej več kot v celem 19. stoletju, ko so v moji domovini vladali Turki? Ne bodimo naivni — najbolj umazano blato Agrokomerca izvira od tod!
Hočete reči, da se v kladu-ških menicah skriva nekakšna panislamska, homeini-jevska zarota?
Naj to povedo preiskovalci, tožilci in sodniki, če jim bo dovoljeno. Če jih ne bo — zagotovo jih bo — utišala magija .. . Danes radio sporoča, da so prijeli nekega svetovalca Fikreta Abdiča, Huseina Čuka, osumljen je, da se je boril za etnično čisto islamsko Bosno in Hercegovino. Gre za nekaj velikega, če so se virtuozi magije odločili, da »priznajo«. Žrtvovati želijo nekaj anonimnežev, navadnih menihov, paše in vezirje Homeinijevega bosanskega štaba pa prikriti. Pametno: vso krivdo zvaliti na Huseina. On je dal ukraden jugoslovanski denar za džamijo v Zagrebu. On je gradil spomenik Muji Hrnjici. On je v imenu Agrokomerca sprejemal škodljive dogovore z islamskimi brati po Jugoslaviji. Vse to je zakuhal nesrečni Husein! Hakija je nedolžen, predvsem pa Hamdija. Brata sta dajala »načelno podporo« in se neomajno držala svetih načel Titove, samoupravne in neuvrščene Jugoslavije! Hamdija in Hakija jasno nista vedela, kdo je Mujo. Hrnjica, mislila sta, da je bil udeleženec Avnoja! Nista vedela niti tega, da so ustaši v Cazinu in
Če bi bil Hamdija Pozderac še na oblasti, ali bi ravno tako govorili o njem?
Če Hamdija Pozderac ne bi bil še danes oblast, in to tista magijska, nedotakljiva, ga ne bi niti omenjal. Ostavko na članstvo v predsedstvu SFRJ je dal samo zato, da bi lahko ohranil nadzor v svojem »avnojskem« fevdu. Jugoslovanska javnost ga je ostro opazovala in ocenil je, da se ne more popolnoma obraniti z magijo. Prisiljen se je bil malo umakniti, odločil se je za žrtev, ki je navidez ogromna, ki pa mu obljublja, da bo rešil in obdržal sebe in svoje glavne ljudi in da bo na koncu dobil partijo. Vidite: ponavlja, da je čist in nedolžen, to menico brez kritja pa mu podpisuje partijski vrh Bosne in Hercegovo-ne. Se poudarjajo ga kot primer »revolucionarne načelnosti in doslednosti«. Magija, magija. Rado-je Domanovič ni vedel ničesar o magiji! Poznal je miselni svet spa-hij in moralno ničnost ritolizcev. Pa to še ni bila magija. Ta je alke-mijska zmes islamskega in stalinističnega despotizma, naseljenega z revolucionarno frazeologijo, ki ima mističen pomen.
Kosovo je največja rana Srbije in Jugoslavije. Kaj bi storili, če bi lahko predpisali terapijo?
Nek prijatelj mi je nedavno zastavil podobno vprašanje. Odgovoril sem mu: Srbija mora ustvariti neznosne pogoje življenja za mnoge Albance na Kosovem in v Metohiji! Onemel je od presenečenja. Kaj pa govorim? Srbija mora — sem nadaljeval — ukiniti vse necivilizacijske zakone, vso brezzakonje, potem pa s sredstvi pravne države eliminirati srbsko podrejenost in albanske privilegije. Predvsem mora pravno razveljaviti tisti nerazumni in antisrbski zvezni zakon iz 1. 1945, s katerim so mnogim kosovsko-metohij-skim Srbom prepovedali vrnitev na domove, s katerih so jih Albanci med vojno pregnali. Dalje je potrebno razveljaviti vse kupoprodajne pogodbe, ki so bile sklenjene pod prisilo in pritiskom. Pravno načelo je jasno: kar je nečastno in neveljavno, ne more s časom postati častno in veljavno. Kar se z grbo rodi, tega čas ne popravi. Potrebno je odvzeti ce-
Prosim vas:	Medvedja,
Preševo in Bujanovac so v ožji Srbiji, a Srbi tudi od tukaj bežijo pred Albanci. Zakaj? Tam menda ne vlada kosovsko brezzakonje?
Vlada tudi sredi Beograda. V tem mestu živi in dela več kot 100.000 Albancev in ti so prav tako v marsičem privilegirani. Za primer: naj Srb v svojem lokalu zaposli mladoletne otroke, pa boste videli, kaj bo storila inšpekcija-
V albanskih rokah je celotna črna borza denarja v Beogradu, inšpektorji pa si zatiskajo oči. Če bi ukrepali, bi takoj nastal idejni in politični škandal, nekdo bi zavpil, da so Albanci v Beogradu brezpravni in preganjani! Inšpektor, sodnik in tožilec ne morejo ocenjevati samo, ali je bil prekršen zakon, ampak zelo pogosto — kdo je to storil. Če si Albanec, je kot da imaš avtomatično pravico do določene stopnje brezzako-
n^a' Ta pravica ti pripada, če st na oblasti, če si bližnji soborec koga od oblastnikov ali če si v milosti pri teh, ki ne upoštevajo zakonov, ki so jih sami sprejeli... Vsekakor sem za to, da se Fadilu Hoxhi sodi, pa čeprav s štiridesetletno zamudo.
Toda soditi je treba tudi vsem mogočnežem, predvsem srbskim, ki so ga štirideset let ščitili in skupaj z njim projektirali kosovsko-metohijski genocid in brezzakonje. Hoxhino vztrajnost v ustvarjanju etnično čistega Kosova, se da celo nekoliko opravičiti: kot Albanec je vgrajeval sebe in vso okolico v idejo Velike Albanije! Pravi izdajalci in glavni krivci so desetletja sedeli v vrhovih partijske in republiške oblasti Srbije.
Kmalu bodo zvedeli vsa imena in vse grehe, samo naj Jugoslavija postane pravna država in naj neha z magijo!
Nekateri Albanci trdijo, da je sedanje nasilje nad Srbi in Kosovu zgodovinsko povračilo za teror nad Albanci v kraljevini Jugoslaviji. Pravijo, da jim je odvzeta zemlja, na katero so se naseljevali srbski kolonisti, največ iz Črne gore in Hercegovine. Kaj menite o tem?
Albanci pa so predsedniki občin, poslanci, oficirji, senatorji. Samo za primer: od osmih predsednikov občin v dakoviškem srezu, je bilo 1940. leta sedem Albancev. Na domačem dvorišču so nedotakljivi. Velikosrbska oblast je uporabljala blago prisilo samo takrat, ko kak Albanec ni dovolil svojim otrokom, posebno hčeram, obiskovanja šole. Takrat so bili Albanci lastniki skoraj vseh žag, mlinov, trgovin, hotelov, pekarn ... To so dejstva. Ta in podobna dejstva sem navedel tudi v nedavnem pismu, ki sem ga poslal v Tirano, vodilnemu albanskemu književniku Ismailu Kadaru. Poskušal sem povedati resnico o njegovih — in ne le njegovih — utvarah in lažeh o terorju nad Albanci v kraljevini Jugoslaviji. Ni mi odgovoril.Zakaj mi tudi bi? Ismali Kadare spoznava »resnico«, ki mu je potrebna, iz brošur Kominterne. Tako rad citira Kominterni-nega zgodovinarja Ivana Levina, ki je 1934 napisal, da so Srbi poklali »več kot polovico Albancev na Kosovem in v Metohiji«! Kadare seveda rad citira tudi mnoge Kominternine dijake, ki so živeli ir., še žive v Beogradu.
Kaj ste še napisali Kadaru?
Vprašal sem ga, ali je zgodovinsko in civilizacijsko pravo na strani Arhimedovega morilca, na strani tistega oficirja pustolovca, ki je streljal na Puškina, na strani tistih, ki so ukazali, naj se prebiča Prineli, ki so anatemizirali Paskala, skurili Giordana Bruna ...
Napisal sem tudi to: srbski narod je izpil vse kelihe svojega ponižanja. Biti ali ne biti: samo še ta, hamletovska čaša je ostala neizpita — in če se s civilizacijskimi metodami ne zatre neumnosti — jo bomo morali dvigniti.
SVETLANA VASOVIČ MILOVAN BRKIČ
TELEGRAM
— mladincem vasi Vevčani
— MK ZSMM Struga (v vednost)
— RK ZSM Makedonije (v vednost)
čeprav je vašim občinskim in republiškim predsednikom vseeno ali živite ali umrete . •. smo veseli, da niste skušali stavkati do konca. Voditelji mladine in tisti, ki ukazujejo policiji, so že dovolj odkrito pokazali, da nimajo ne vesti ne srca. Tudi smrti ne bi zbudile ljudi v njih.
Spoštujemo vaš boj za pravico, za svobodo. Hvaležni smo vam, saj se ne borite le za svojo vodo, temveč za prihodnost naše domovine. Življenje pod pendreki nikomur odgovornih oblastnikov je preveč verjetna prihodnost, da bi jo lahko mimo gledali, kako prihaja.
UREDNIŠTVO KATEDRE
HUMORNA STRAN NASILJA ALI KAKO SEM BIL TRIKRAT
PRESENEČEN
OKUPACIJA I
VEVČANI
DAN
KASNEJE
 —
	
I. JUTRO
Ovešeni s fotoaparati, objektivi in magnetofoni smo tistega prelepega jutra neopazno zakoračili v prijetno hladno Vevčansko gostilno. Očitno smo spretno prikrili svoje novinarsko poslanstvo, kajti pogovor pri sosednjih mizah je v trenutku potihnil, številne radovedne oči pa so začele preiskujoče buljiti v pozvanjajočo tehnično šaro. Keri in Gale, naša »moža za zvezo«, sta pogumno sedla za mizo blizu šanka. Prisedli smo, naročili pijačo, pomolčali in molčali še kar naprej — pogovor kar nekako ni hotel steči. Srkal sem pivo in zaskrbljeno opazoval Gorazda in Karlija, svoja novinarska kompanjona, ki sta sramotno kvarila gostilniško povprečje ter ravnodušno srkala GAZOZO, osladno makedonsko limonado. Na srečo je kmalu prisedel možakar in pretrgal tišino z žaljivo pripombo na račun policije. Vprašal sem ga, kaj ga vendar muči, pa mi je povedal, da mora na policijo zaradi šestletnega sina. Nisem razumel. Potem mi je potrpežljivo razložil, da je zasliševanje otrok skupaj s starši že nekaj dni stalna praksa organov pregona. Razjasnilo se mi je in nisem si mogel kaj, da ne bi začel opletati z jezikom ter precej glasno primerjati metode naše ljudske milice z metodami neke znane in ne neuvrščene dežele na jugu Afrike. Šele neprizaneslijiv udarec v koleno in Kerijev zaskrbljen obraz sta me spametovala, da sem utihnil. Previdno sem se sklonil k njemu.
»Ne deri se«, je dejal, »tisti z usnjeno torbo je načelnik SUP-a«. Začudeno sem se ozrl v na prvi pogled popolnoma normalnega brkača na levi in še isti trenutek spoznal, da sem napravil že drugo napako. Keri se je neje-vojno skremžil, kakor da bi bilo vse izgubljeno, ter mi mirno povedal, da je tudi tisti za mojim stolom špicelj. Nisem se več ozrl in tudi govorili nismo več veliko. Na hitro smo pognali pivo po grlu (mlečnozobci seveda Gazozo, op. ur.) in odšli, veselo pozvanja-jdč z novinarko šaro v prelep poletni dan . . .
Tako sem bil tega dne prvič presenečen.
II POLDAN
Skladovnice drv, ki so jih ženske 7. 8. 1987 naložile na cesto, da bi zaustavile policijo, so bile v prijaznih kopicah ob hišah, delavci pa so sredi razkopane zemlje mirno polagali vodovodne cevi. Nič ni govorilo o preteklih'bojih.
Napotili smo se po vijugasti stezici navzgor, proti izviru, ki je občinskim gospodom zadal toliko preglavic. Bil je vroč opoldan, Gorazd in Karli sta pripravljala svoje daljnometne fotoaparate in Keri je med sopihanjem razlagal zgodovino Vevčanskega potoka. Potem smo se nenadoma približali široki leseni brvi in šum, ki ga je bilo slišati že prej, je postajal vse močnejši. V duhu sem si predstavljal majhen izvir, ki curlja iz razpoke v skalovju, zakoračil po deskah in obstal. Pravi hudournik je tekel iz hriba ter se šumeč izgubljal med zelenečimi bregovi v dolino.
»To je izvir«, je dejal Keri in opravičujoče dodal, da je trenutno pač suša.
Čeprav nisem nikakršen strokovnjak za vodovode, mi v tem trenutku nekaj ni bilo popolnoma jasno. Vode, ki je drla iz hriba, je bilo zares dovolj za pravo malo hidroelektrarno in po vojni so jo Vevčanci tudi zgradili in tako prišli do prve elektrarne v teh hribih. Da je torej ni dovolj za vodovod? Nezaupljivo sem pogledoval Keri-ja in ga vprašal, kje vendar je ta cev, ki so jo montirali »opštinari«.
»Tamle je,« mi je odgovoril Keri ter pokazal z roko v potok pod mano. »Kje?« sem ga presenečeno še enkrat vprašal.
»Tam, na sredini potoka je, celih 22,5 cm debela!« je jezno odgovoril Keri. Pogledal sem natančneje in nenadoma zagledal ozko silhueto cevi, ki je ležala sredi potoka, poplavljena s kubiki vode, ki so veselo razlivajoč se in pršeč hiteli v dolino . . .
Kakšno uro kasneje sva s Karli-jem stala ob potočku spodaj v vasi. Zraven potočka je sedel starček, ki je trdil, da brez te vode vas ne more preživeti. Karli ga je fotografiral. Ko sva nato družno odhajala po hribu navzdol, se je ta priznani študent arhitekture in vodovodni ekspert za trenutek ustavil.
»Ti pa povem,« je s hlinjeno začudenostjo dejal, »da sem toliko vode kot tu videl samo še v Bangkoku ...«
Potem sva se oba nasmejala. Jaz pa sem se ozrl navzgor proti starčku in tako sem bil tega dne drugič presenečen.
III. VEČER
Potem je prišel večer in kmalu je bila noč. Mastika je tekla v potokih in tako sem bil naslednjega dne tretjič presenečen.
V Vevčane smo prišli v trenutku, ko je bilo glavno dejanje tragikomedije že odigrano. Vada je končno pritekla v sosednjo vas Oktise, gradbinci so opravljali še zadnja dela na vodovodu in vas se je zdela na prvi pogled mirna. Pod to površinsko sliko pa se je skrival strah in za njim sovraštvo. Zasliševanja otrok, zmeraj prisotni miličniki v uniformah in tisti brez njih, pomešani z domačini v gostilnah, na ulici. .. Resnično nenavaden je občutek, ko moraš neprestano paziti na izgovorjene besede in ko ti kolegi s pogledi nakazujejo, kje sedi kak špicelj.
Ko recimo v pogovoru z nekim brkatim Vevčancem pohvališ pogum Vevčancev in ti kasneje domačin pove, da si govoril z živino iz SUP-a ... Ko kolegi zahtevajo od tebe legitimacijo, da bi si jo lahko v miru ogledali policaji, ki stojijo v mraku za gostilniškim zidom in ne želijo do tebe sami, ampak pritiskajo na domačine .. . ko te navsezgodaj možje v civilu zaslišujejo v hotelski sobici za recepcijo, ti pa si že navajen takih srečanj in ti to postaja vseeno, ko se navadiš tudi na občutek obsežne kontrole in molka, ki ga prekinejo vedno ista vprašanja tistih, ki o tebi že vse vedo, že pred tvojim prihodom...
Dokler prenašaš vse to zgolj kot spodrsljaj, kot izjemo, ki potrjuje pravilo, tako dolgo lahko živiš v prepričanju, da kljub vsemu še živimo v relativno urejeni državi. Ko pa se nenadoma zaveš, da tudi vse daljša vrsta izjem pomeni svojevrstno pravilo, potem je lah-
ko nenadoma konec z duševnim mirom. Takrat pride trenutek, ko se ne splača boriti za nič več.
Ali pa trenutek, ko leti kamenje.
KAJ TRDI DRUGA STRAN?
Na predsedstvu OK ZSMS Struga so nam povedali svojo.
nekoliko drugačno verzijo dogodkov. Po njihovem naj bi bilo vode več kot dovolj, interventna akcija pa je sledila šele v trenutku, ko so se zaradi zavlačevanja del v sosednji vasi pojavile celo prve nevarne bolezni (zlatenica). Vevčanci naj bi v začetku resnično pristali na gradnjo vodovoda in so tudi podpisali družbeni dogovor — vendar so v zadnjem trenutku odstopili od projekta, ker se niso strinjali z dimenzijami cevi, ki jih je določil projektant. Tega projektanta naj bi si celo sami izbrali.
Občina po njihovem mnenju ni imela nikakršnih pretenzij do vev-čanske vode in tudi rezervoar v sosednji vasi Oktisi bi moral biti opremljen z dvema plavačema, tako da bi se zgolj v največji suši polnil z vevčansko vodo. In še takrat bi od 22 litrov na sekundo, kolikor bi znašal pretok cevi Vevčancem, ki so manjša vas kakor Oktisi, ostalo kar 14 litrov na sekundo. Tudi do intervencije policije je prišlo šele po ogrožanju in onemogočanju del delavcev Betona iz Mavrova. Občina naj bi tudi pokrivala izgube vevčanskim delovnim organizacijam. Vasi pa še očitajo, da se sovražno obnaša do družbene lastnine in delavcev pri izgradnji vodovoda. Ti delavci naj bi bili zaradi diverzije že poplavljeni, vodovodne cevi pa preluknjane in prežgane.
Eden izmed policistov, ki je sodeloval v akciji, nam je zatrdil, da v akciji ni bilo niti enega »special-ca«. Kot nam je povedal, se je
pravkar vrnil iz bolnice zaradi pretresa možganov. Njegov šlem trenutno preučujejo, saj je precej iznakažen. Kolikor se je policist še lahko spominjal je bil povzročitelj možganotresa najverjetneje lepo rdeč vevčanski zidak . ..
EPILOG
Vevčani so danes na nek način postali simbol trenutka, v katerem živimo. Kot vse pomembne reči se dogodki v tej vasi na jugu Makedonije kažejo absurdni in nedoumljivi. Na videz nesmiseln spor zaradi nekega potoka pod svojo površino razkriva grozljive razsežnosti. Uporaba prisile zaradi rešitve eksistenčnih težav v preskrbi z vodo je najhujša kritika političnega sistema, ki znotraj svojih mehanizmov ne omogoča ekonomsko 'smotrne in politično racionalne rešitve problema. Voda v Vevčanih in okoliških vaseh pravzaprav nikoli ni bila problem.
Prepolno Ohridsko jezero, množica izvirov, pogled na potok, ki teče skozi Vevčane, slabo projektirani zbiralniki, ki celo v vasi niso sposobni zagotoviti enakomernega pritiska vode v vseh stanovanjih, dovoljujejo sklep, da je resničen problem pravzaprav v razdelitvi oblasti ter v zaupanju. Kdo je torej tisti, ki naj odloča o takem ali drugačnem vodovodu? Če je voda zgolj problem posamezne vasi, potem nikoli ne bomo prišli
do dobrega vodovoda in kljub presežkom so žejni vsi. Če je to problem občine, potem bi ta morala zagotoviti zadovoljitev skupnih potreb tako, da ne bi ogrozila nekaterih iz te skupnosti. To pa je mogoče le takrat, kadar občina ni pocestni razbojnik, ki prejema veliko in daje malo. V njenih organih bi tako morali sedeti ljudje, ki bi imeli stik s stvarnostjo — tako, da bi jih ta stvarnost volila, ne pa
delegirala. Danes pa lahko lokalni birokrati brez strahu delajo slabe načrte in zapravljajo denar ter poskušajo osnovne potrebe zadovoljiti tako, da vzamejo pač od tistega, ki ima. In od tod tudi sovraštvo neke relativno dobro stoječe vasice, ki plačuje ogromne davke občini, sama pa od te birokratske uprave ničesar nima, od tod tudi spontan in neverjeten odpor domačinov. Do tega prav gotovo ne bi prišlo, če bi Vevčanci vedeli, kam njihov denar dejansko gre, in če bi lahko nadzorovali občinsko »vlado« s sistemom volitev. Ker ta politični sistem očitno dopušča vse, le nadzora ne, je nezaupanje razumljivo, uporaba sile pa skrajni in brutalni dokaz popolnega razcepa med ljudstvom in njegovo socialistično oblastjo ... Vevčanskih problemov ne more rešiti niti cel Crni Drim, kajti voda sploh ni problem.
Problematična je sistemsko vzpostavljena birokratska oblast, ki po razbojniškem načelu ropa tiste, ki po svoji zaslugi nekaj imajo, da bi dala tistim, ki po njeni zaslugi nimajo nič ...
INTERVJU -
KOSTA
SRBAKOSKI,
SEKRETAR SVETA KS VEVČANI
Katedra: Tovariš Kosta, že velikokrat smo slišali, predvsem iz ust predstavnikov Struge, da Vevčani niso želeli dati vode sosednji vasi Oktisi. Ali je to res?
Kosta Srbakoski: To je čisto navadna laž. Po skupnem dogovoru obeh vasi smo se odločili, da za napeljavo vode uporabimo 50 mm cevi. Ker so poletni meseci v teh hribovitih vaseh resnično precej sušni in je problem oskrbe z vodo v Oktisih še večji kot pri nas, smo jim tako čez čas sami predlagali, da uporabimo večje cevi s premerom 80 mm. Vendar tukaj nihče ne spoštuje nikogar in tako je občina poskušala zgraditi vodovod z veliko večjimi cevmi, takimi za regionalni vodovod. Tukaj se je potem zataknilo.
Katedra: Gladovni štrajk se je pravkar končal, pa vendar še dalje protestirate. Zakaj?
Srbakoski: Res je, s štrajkom smo prenehali in to iz zdravstvenih razlogov — ljudje nadaljevanja preprosto ne bi več zdržali. Sedaj protestiramo z enournim zbiranjem na igrišču pred osnovno šolo.
Katedra: Kakšno pa je sedaj stanje v vasi?
Srbakoski: Na kratko —■ obsedno! Na nek način smo preganjani s strani policije in to cel čas. Vrstijo se zasliševanja, otroke kar naprej vodijo na policijo, v vasi vlada prava psihoza. Ne vem, kako dolgo bomo to še vzdržali. Pri sami gradnji vodovoda z naše strani nikoli ni bilo težav in tudi sedaj teče gradnja brez zapletov. Vendar pritisk policije še kar naprej traja, namesto da bi popustil.
Zdi se, da za vso to igro stoji nekdo, ki želi na vsak način najti krivca. Nekdo, ki je vse to zaku-hal in se sedaj želi oprati. Policija je nenazadnje tista, ki zgolj izpolnjuje svoje naloge. Resnični krivec mora stati za njo.
Katedra: Tovariš, Srbakoski, videli smo precejšnje količine vode, tukaj je tudi Ohridsko jezero, Crni Drim, veliko potokov ... Od kod torej namera občine, da bi vzela vodo prav vam? Ali ne obstaja kakšen lažji način, da bi prišli do vode, od kod občini motivacija za tako akcijo?
Srbakoski: Resnično, kljub sušnemu obdobju naši kraji v bistvu ne trpijo pomanjkanja vode. Problem je veliko bolj v tem, da je k treba graditi rezervoarje, da bi bi- v
  *-----------------------------------------
OKUPACIJA
la preskrba z vodo enakomerna. V turističnem naselju, ki je od nas oddaljeno dobra dva kilometra, pa prav gotovo želijo našo vodo, ki jo uporabljamo tudi za namakanje, čeprav jo oni potrebujejo samo enkrat letno. V tistem naselju vikendov živi celo leto samo en človek in vendar je občina lani v mesecu juniju odobrila 4 milijarde in dvesto milijonov dinarjev za gradnjo vodovoda do tja.
Katedra: Na nek način je to torej kraja. Vzeli so vodo od tam, kjer je bilo najbliže?
Srbakoski: Mogoče ima to vprašanje še globlje ozadje. Danes je to težko reči, pa vendar se med ljudmi v vasi vse bolj širi prepričanje, da nekdo pač želi slabo tej vasi, da nekdo želi, da bi se ljudje izselili iz te vasi. Mogoče se to danes zdi pretiravanje, vendar se pečalbarji niso velikokrat motili v svojih napovedih.
Katedra: Ali gre potemtakem komu v nos to, da ste relativno samostojni in da, vsaj materialno, stojite precej dobro?
Srbakoski: Ne, ne bi rekel, da je tako. Poglejte, pred dvajsetimi leti, leta 1968, je bila vas Vevčani siromašna, ničesar vrednega nismo imeli. Pa vendar je prišlo do spora zaradi ambulante, ki smo jo zgradili s samoprispevkom in ki jo je želela upravljati občina. Tudi takrat so na nas poslali policijo, vendar je takrat intervenirala Vaška Duganova in vse se je končalo po mirni poti. Danes ljudje resnično zaslužijo več, toda to ne more biti razlog. Težko bi bilo tudi reči, da ljudje iz vasi niže, iz Oktisov, želijo škoditi naši vasi. Mi smo bili zmeraj enotni, le v zadnjem času so se odnosi malo ohladili — to pa je rezultat velikanov naše politike. Takšnih vasi kot je naša, je verjetno v Makedoniji in drugod še veliko. Vas nikoli ne dobi ničesar, kmet je zmerom zadnji. Tako smo dobili veliko Skopje, kjer je skoncentrirana polovica prebivalstva Makedonije in siromaštvo na vasi.
Katedra: Dobro, vendar vata vas te zmeraj protestira. Kaktne so vate zahteve danes?
Skupščini občin* Maribor SkupSčlhi SRS
Maribor, 25.6.1967
V vednost in riMllijtaJ« polit ikon k Protestni is javil
Kot eno ie oaenili v petioiji od dne 10.3.1983
"Saatrano, da naie ideje in sabteve o zaščiti onenjenib sen-ljiič in ssskrbljenosti na bodoči rssvoj naie aoolallstlčne **■ skupnosti niso sgreiene."
Saj ao takio ssskrbljenoat o uničenju najboljiefs ruralnega prostora onenjsll vsi časopisi v sadnjen obdobju.
Snatrano, ds Je čas ie toliko dosorel, da bi aorall politiki uvideti, da je politično, ekonomska in soolalaa takina zahteva o saičltl sealjiič sa stabilnost naolje nujnost.
To ne nore biti saao vpraianje odločujočih pollto-birokraolje monopola, bolj bi bilo treba upoštevati realnega kmeta - delavoa, realnega driavljana, realen subjekt.
Ma konou konoev moramo priti do tega, da je gonilo in osnova indnstrlJakega rasvoja neke deiele produkt narave, ki ga senlja daje, le to Je tisti lsobllkovan Interes ljudi, kar lahko pov-sroči pozitivne premike in ustvari politično savednost do svoje domovine. "Domovina je ena, aa zmeraj dodeljena."
■o moremo al zamisliti., da olvllislrana družba kot Je naia, aaveatno dela proti volji večine, ki zavira.vsa področja družbenega življenja. Od gospodarstva, politike in kulture do zgodovine la naalonalnega vprašanja. "Saj vendar - domovina ena, za zmeraj dodeljena•*
Toda nedvoumno ao Je pokazalo, da bomo brez toga naravnega elementa aemljet politično ekonomsko in tudi olvlllsaeljako ie bolj zaostali kot zaostajamo.
Toda ljudje morajo imeti možnost, da sprejmejo ali pa da ne sprejmejo takino odločitev občinskih birokratov.
To je edino, kar ae zahtevat da ee omogoči Javna razprava in da ae v javnosti predstavijo argumenti sa in proti.
Soeialletlčaa družba mora tudi individualnemu kmečkemu delu vrniti doetojanetvo in pozoJe za delo, če hočemo, da bo kmet zares produktiven. Ce kmečko delo ne bo ustrezno spočtovano tudi osebne odgovornosti do tega poklloa ne moremo zahtevati od mlajše generaelje. Kdo pa bo ie od mlade geoeraelje toliko nor in bo čel ročno ali polročno pbdelovatl strma aloveneka pobočja.
Slovenskega geografskega prostora je saao 20.000 ka2 in od tega 3/t so gozdovi, ostslo pa so razni ravninski ali neravnlnski koridorji ob rekah in potokih, razen Medilnurja.
Pri ten pa na enega slovenskega prebivaloa pride ooa 10 arov zealje, kar je najmanj v Kvropl.
Smo pa kulturno izoblikovana naoija, zaradi napačne ruralne politike in nesposobnosti sedanje režiaske politike drsimo v nacionalni sanomor.
Zato v imenu samobitnosti slovenske naoije zahtevamo, da se bolj strokovno in premišljeno ravns s našim slovenskin prostorom
Srbakoski: Obstaja samo še ena globalna zahteva: da se formira delovna skupina, ki naj ugotovi, kdo je dejanski krivec za tragične dogodke v Vevčanih, ki so škodili ugledu celotne socialistične in samoupravne Jugoslavije. Zahtevamo osebno odgovornost ljudi, ki so povzročili napad miličnikov. Naša dežela se je zmeraj borila za človeške pravice in še zmeraj sem prepričan, da smo najbolj demokratična, dežela na svetu, ne glede na vse ekscese. Govorimo o demokratičnih deželah s parlamentarnim načinom
Maribor, 25.8.1987
PROTESTNA IZJAVA
Podpisani kmetovaloi in lastniki zemljišč ter ostali krajani v krajevni skupnosti Radvanje OSTRO PROTESTIRAMO proti neumestneeu in protipravnemu poseganju po kmetijskih površinah v naši krajevni skupnosti Južno od Pekrskega potoka. Takšno ravnanje Je tudi v nasprotju z zakonom o zaščiti kmetijskih zemljišč in pomeni grobo poseganj* po ravninski in kvalitetni zemlji, katere pozl-davanje škodi celotnemu naoionalnemu goapodaratvu. Mnenja smo, da morajo kmetijske površine ostati v rokah tistega, ki Jih obdeluje in da a nikakršnimi argumenti ni mogoče opravičiti tistega dela urbanističnega načrta Maribor-Jug, v katerem bodo hektarji rodovitne zealje žrtvovani in prekriti z betonskimi površinami. Maribor potrebuje vsak hektar površin, ki lahko prehranijo njegovo prebivalstvo in s prehrambenimi artikli oskrbujejo njegov trg.
Zaradi tega vsega zahtevaaoi
1. Da se vrne zemlja tistemu, ki Jo obdeluje.
2. Da se takoj zaustavi gradnja na vaeh površinah, ki so v načrtu zajete Južno od Pekrskega potoka.
3. Da ae kmetijske površine z odlokom Skupščine Haribor-Tabor zaščitijo ter, da se gradnja atanovanj nadaljuje na površinah, ki niso obdelovalne.
Ц. Namesto gradnje na Radvanjskem polju ae naj poruši železniška kolonija in se tam gradi moderna funkoionalna stanovanja.
5. 0 pozidavi polj Južno od Pekrskega potoka, to Je od Betnave pa do Pekrske goroe pa naj odločajo bodoče generaoije.
6. Da ae bolj raolonalno in premišljeno gradijo vsa stanovanjska naselja in stanovanja.
7. Da s* v zvezi tega bolj atrokovno določi, kateri mestni predeli ao kot urbanistično kulturni spomeniki. V nasprotnem primeru bomo zaradi pomanjkanja prostora čez 50 let morali rušit razne apomenike, ki amo Jih do sedaj in sedaj gradili.
Zavedamo se pomembnosti tega problema in velike družbene škode, ki nastaja vsakodnevno prav zaradi podobnih nasilnih razlasitev kmetovalcev po vaej Sloveniji. Mislimo, da Je akrajni čas, da prenehamo s takšnim obnašanjem, če ne želimo ekonomskega in ekološkega zloma naše dežele. Prepričani v vaš skorajšnji odgovor in razumno ravnanj* prilagamo tudi podpis* prizadetih lastnikov zemljišč - kmetovaloev.
IGOR MEKINA
ZEMLJO KMETO
vladanja, vendar lahko po nekaterih znakih opažamo, da bodo vsi šli po naši poti. Pri nas pa ta samoupravni mehanizem ne deluje in se celo sprevrača v nekaj čisto drugega .. .
Katedra: Ste morda razočarani?
Srbakoski: Razočarani smo, zelo smo razočarani...
Katedra: Toda kako dolgo boste še lahko vzdržali ta pritisk? Kako to vpliva na otroke?
Srbakoski: Ne vem, to je sedaj težko reči. V vasi je že sedaj moreče in otroci bodo morali kmalu v šolo. Le kako naj jih učitelji še učijo socialističnih vrednot, ko so sami, tako kot učenci, občutili gumijevke in udarce socialistične oblasti. Ko so prišli prvi policisti v vas, opremljeni z gumijevkami in čeladami, so otroci pričeli prestrašeno vpiti, da so prišli »Germanci«, Nemci torej. Take čelade so videli v filmih in niso si mogli predstavljati, da so to naši, miličniki. Vse je spominjalo na okupacijo ...
(Starejša ženska v črnem, ki je že nekaj minut poslušala pogovor in je sedaj stala med podboji vrat majhne sobice v krajevni skupnosti, se je nenadoma vmešala v pogovor ...)
»Ni res, še za časa okupacije ni bilo tako. Stara sem, preživela sem vojno, vendar nikoli ni bilo tako hudo. Vsaka hiša v tej vasi je dala partizane, prihajali so Nemci, Bolgari, pa nas nikoli niso tako tepli. Nikoli tako ...
še zmeraj jezna se je ženska obrnila ter se napotila proti dvorišču, kjer sta pri vratih stala neki brkati načelnik SUP-a in še en policist. Izklopil sem magnetofon.
Če bomo okupirali njive, se bomo lahko sprehajali po betonskih travnikih in jedli uvoženo hrano. Takšna je vizija mariborskih birokratov.
Za več kot trideset hektarjev gre, za trideset hektarjev rodovitne ravninske zemlje. Po zazidalnem načrtu in urbanističnem planu naj bi se v prihodnosti vseh teh trideset hektarjev zemlje na obrobju mesta spremenilo v parkirišča in betonske zgradbe. Neposredno prizadeti so lastniki zemljišč in kmetovalci Spodnjega Radvanja, katerih zemlja bo odkupljena po mizerni ceni, da bi na koncu iz nje pognali betonski bloki namesto koruze. Kmetje se takemu načrtu upirajo že dalj časa, vse od leta 1982, a vse do sedaj brez uspeha. Birokratski mlini meljejo počasi in gotovo. Samo na trenutek jih je ustavil interventni zakon o kmetijskih zemljiščih, ki pa je po enem letu utonil v pozabo. Zdi se da prav nič več ne stoji na poti brezkomprimisnemu uničevanju plodne zemlje. Zakaj tako in kam to voai?
Birokratska vizija
Vse se je začelo 20. 12. 1982, s trinajstim sklepom druge seje skupščine temeljne skupnosti samoupravne stanovanjske skupnosti občine Maribor Rotovž. Že tukaj so razpravljali o razširitvi gradenj v smeri Spodnjega Radvanja. Krajani so seveda takoj odgovorili s peticijo. Na sestanku krajanov, ki je bil 13. 12. 1983 se to vprašanje ni obravnavalo, saj so tistega dne govorili samo o Studencih. Vseeno pa je tovarišica Tatjana Drozg kmetovalcem pojasnila, da bo zemljo pač po-
trebno vzeti, ker potrebujemo zemljo za gradnjo stanovanj, stanovanja pa seveda potrebujejo pretežno delavci z juga Jugoslavije. Brez stanovanj naj bi jih kar 3000 ostalo brez dela. Akcija je nato stekla zelo rutinirano, s polno paro. Skupščina je to problematiko obravnavala, sprejela ustrezne načrte in plane in stvar je bila s tem zaključena. Celo delegat KS Radvanje naj bi glasoval za takšen načrt. Kako je mogoče kaj takega ni jasno niti kmetom niti tistim prebivalcem Radvanja, ki bi morali vedeti za odločitve svojih predstavnikov.
Občina je imela v nadaljevanju scenarija nekoliko težav z Betna-vo in tako se je tu uspela rešiti. Tudi Agrokombinatu za sedaj še ne kaže tako slabo in verjetno bo njegova zemlja ostala nepozidana. Zato pa so prvi na udaru seveda privatni kmetje, solj, ki ga v tej deželi nihče ne mara preveč.
Vse je torej jasno, vse je na dlani. Ker potrebujemo težko industrijo, potrebujemo tudi poceni delovno silo z juga. Za njih seveda gradimo stanovanja in to na najboljši ravninski zemlji, ker je to pač najbolj enostavno. Kmetom zemljo odvzamemo in jih pošljemo v hribe, da se lahko po mili volji ubijajo s traktorji in pridelujejo, kolikor pač gre.
Kmalo potem ni več niti kmetov, niti zemlje, niti hrane. In potem vlagamo na jug, da bi nahranili našo z juga prispelo delovno silo. Takšen je torej načrt popolne destrukcije narodnega gospodarstva. To ni več gospodarski spodrsljaj, ampak načrtna diverzija. Ali ni že torej čas, da prenehamo s takšnim uničevanjem?
■ » ••
»1&Ј?Г -z- жж
Ič-jf %. ■ . - <	-	■	;jl*	..i
.. .«**
'• - ■ > -5®• v ajfiPF&r.
srifp- ф *-	-■
' imi* '	" ;;	.
Zemljo tletemu, ki Jo obdeluje!
Podpisniki - priloga
Hre. j *
M /
■4’ —Lv-vj- iM
r ' yj[ydld\,
■■ /-
m
4
Okupacija njiv
»To je prava okupacija« pra Franc Hroval, lastnik zemljišč kmetovalec in podpisnik peticije
»Cel Maribor se oskrbuje vsakodnevno svežo zelenj, vo prav s teh njiv. Vsa I zemlja je izredno kvalitetn nekatera celo, tako kot je t v primeru cvetličarja Mandl, posebej negovana. Nemog. če je oceniti škodo, ki bi nt stala z našo razlastitvijo in pozidavo vseh teh površin ji žno od Pekrskega potoka. A: resnično pozabljamo, da brez kmeta in hrane ne more obstati še tako čudovita industrija? V prihodnosti bo mogoče velik problem z onesnaženostjo zraka, vode, gozdov. Toda vse to je mogoče ozdraviti, zemlja, ki pa je izgubljena, je izgubljena za vekomaj. Tega ne bomo več mogli popraviti. Mar bomo potem, ko nam bo zmankalo hrane morali razširiti meje, da bi prišli do nove?«
Francu Hrovalu in vsem ostalim podpisnikom prav gotovo lahko damo prav. Slovenija je pri vprašanju ravninske zemlje še prav posebej prizadeta saj je imamo samo 29,8 % vseh površin. Jugoslovansko povprečje je preko 40 %, na Madžarskem je 73,3 % in na Danskem celo 89,5 %.
Prav lahko se zgodi, da postanemo nacionalno ogroženi še prej, kot si mislimo. Brez obdelc valnih površin je nemogoče pri delati dovolj hrane, potem smo jo prisiljeni uvažati ali pa vlagati v južne republike. Tako eno kot drugo pa nas navsezadnje pušča odvisne od nekoga drugega. Krog je tako zaprt.
Vse to pa očitno ne moti tovarišev, ki v nebesnih svodih skupščin pripravljajo pekel na zemlji Po njihovem mnenju je vprašanje pozidave že zaključeno. Da bi to svojo odločenost tudi primerno potrdili, so med še zeleneče njive zabili dolge verige opečnatih stavb. Radvanjski kmetje so tovarišem že predlagali svojo alternativo. O poljih naj bi odločale predvsem bodoče generacije, tako je njihovo mnenje. Za stanovanja pa bi se moralo najti dovolj prostora v pozidavi stare železniške kolonije. Vendar pa taka alternativa nekomu ni všeč. Tistemu, ki ima v rokah škarje in platno in je gospod na občinskem fevdu. Tako kmetje še kar naprej pišejo peticije in zahteve, od skupščine pa vse do CK-ja. Franc Hroval ima prav zajeten kupček tega materiala, pa vendar se še nič ni premaknilo. Kmetje bodo znova potegnili kratko in država bo neopazno za korak bliže svojemu propadu. Pa vendar se tega nihče ne želi zavedati. Vse do žalostnega pogina.
Za kmečko zvezo!
Pogumen odpor radvanjskih kmetov samo znova opozarja, da še tako pogumna akcija ne zaleže veliko brez organiziranega odpora. Problem odvzemanja zemlje je samo eden v dolgi vrsti neumnosti, ki bi jih morali ukiniti. V tem trenutku smo v Jugoslaviji in v Sloveniji posebej brez organizacije, ki bi imela avtonomno mesto in ki bi lahko zastopala interese kmetov proti socialistični oblasti. In pri kmetih je problem še veliko težji. Kmetje so za razliko od delavcev razcepljeni, razbiti po svojih kmetijah in tako lahek plen birokratov. Pozidavanja zemlje no morejo zaustaviti zakoni, to je farsa. Zaustavijo jo lahko zgolj kmetje sami, zato pa bolj kot kdajkoli prej potrebujejo organizacijo, ki bo imela hrbtenico. Morda bi še tako lahko začeli reševati nakopičeni problemi. Kajti danes v proizvodnji živil ne zaslužijo proizvajalci, pač pa prekupčevalci in kmetje, ki bi lahko bili motor hitrejšega razvoja, to ne morejo postati, ker jih zavirajo ideološki rituali in obredne prakse socializma Ukiniti je potrebno zemljiški maksimum, razformirati zadruge in staviti na močnega in samostojnega privatnega kmeta. Množice revnih nikoli niso prinesle dobrega in bogat kmet je danes bolj kot kdajkoli steber napredka!
h
11
			Ш.	ШШШ
MLADINSKI FESTIVAL CELJE, 1987
Vikend od 25. 9. do 27. 9. 1987 naj bi bil ogromnega pomena za slovensko mladino, saj je bil to edini letošnji zlet in prvi take vrste po enem letu, ko je bil prvi Mladinski festival lani v Novi Gorici. Festival je zvenel zelo obetavno, v njegov prid je kazala tudi trenutna situacija v naši ljubljeni samoupravni federativni republiki. Vendar izkazalo se je prav nasprotno: najbolj obetavno so izzvenele reklamne napovedi na radiu in v časopisih.
Za temeljni kamen in prerezo-vanje vrvice je poskrbel podpredsednik našega oboževanega ZlSa Miloš Milosavljevič, ki je v zelo umirjenem tonu pričel svoj klasično dolgo trajajoč govor, s katerim je umiril ali pa pregnal iz dvorane dovolj ljudi; ostali so le najvztrajnejši, ki jim karierna pot ni dovolila pogleda proti vratom, in tisti, ki so zaspali. Govor, ki se ,ni razlikoval od običajne demagogije oblasti z rahlimi priredbami za potrebe festivala in republike Slovenije, naj bi se nadaljeval z odprto debato, kjer bi naj poslušalci spraševali tovariša podpredsednika, ki se je že rutinsko izmikal pravim odgovorom na vprašanja in, čeprav je rekel, da dobro razume slovensko, včasih vzel kakšno minutko za razmislek, to je za prevod. Skratka, kradel je čas bogu in nam in uspel (takrat tega še nismo vedeli) dati ton celotnemu festivalu, ki se ni zbudil do konca.
Večerni koncert Laibacha je bil zanimiv iz dveh plati: Laibach niso več nevarni za naš sistem, čeprav tudi niso najbolj dobrodošli. Postali so prava rock skupina in sedaj lahko vprašam, kakšen je smisel izdajanja brezkrvne Slovenske akropole, ki je nekaj najslabšega, kar so Laibach do sedaj storili, ko pa to sploh ne kaže dejanske Laibachove čiste rock orientacije. Laibach rock spektakel je lahko kot pompozno zastavljena predstava zelo resna ali zelo smešna stvar v vsej svoji navidezni resnosti in težnji k pompoznosti: ta dva pola hodita vedno z roko v roki. Sicer pa so zanimiv rock band, ki lepo padajo v sistem Velike prevare (The Great Rock and Roli Svvindle), saj je njihovo glasbeno izražanje minimalno (prej posneti trakovi), s čimer zapadajo v pretirano ponavljanje in po največji intenzivnosti, ki jo dosežejo ravno na začetku, gre voz le še navzdol; publika se prebudi zopet na koncu, ko preigravajo hite Life is life (2X) in One Vision. Smešno, mar ne?
Ko je bilo koncerta konec, se je nadaljevalo zelo klavrno, saj so mladinski centri ostajali še naprej zaprti, hoteli in predrage gostilne pa nam tudi niso mogli nuditi dobrodošlice.
V soboto se je začelo že dopoldan z ustavnimi spremembami, delnicami in s kmetijstvom. Nadaljeval se je zaspan stil prejš-
njega dne, čeprav se je razprava o delnicah, obveznicah in še čem v drugem delu razvnela vsaj na nivo zanimivega. Pri ustavnih spremembah pa je bila najzanimivejša ekipa gostov, v sestavi Mile Šetinc, Ciril Ribičič in Matevž Krivic. Tovariša Šetinc in Ribičič s poudarkom na slednjem sta s svojim političnim tonom, ki ne predvideva večjih sprememb in je le opij za ljudstvo nakazala, da so stopinje njunih očetov vseeno prevelike, da ne bi padla vanje. Le tov. Krivic je bil zvest samemu sebi in razkrinkaval besedičenje tov. Ribičiča, ki nam je pod neposrednimi volitvami marsikaj prodajal, kar ni bilo nič vredno, saj ne upošteva nobenih alternativ, za kar se je zavzemal Matevž Krivic. Tov. Ribičič in ostala oblastna kompanija pa nam zopet ponuja svoje enostrankarske verzije, saj morajo ostati zvesti načelom marksizma (ko bi Marx vedel za tol). Klan Šetinc, ki drži v rokah dobršen del Slovenije, je imel svojega predstavnika tudi na okrogli mizi, ki je največ obetala, prinesla pa skoraj nič (tradicija se je nadaljevala), to je o svobodi tiska in javnega obveščanja, ki jo je sopripravil Teleks in tudi snemal. Lenart Šetinc je zastopal partijsko linijo in demagogija je kar prekipevala. Kdaj bo vsega konec? Vse se je zgubljalo v dolgih in nesmiselnih debatah, ki so bile poleg vsega še razdrobljene in niti Andrej Fištravec, ki je kot
edini nastopil z iskrenim in polnokrvnim govorom o mariborskih problemih, ni mogel rešiti zadeve. Mogoče je krivo Teleksovo snemanje, mogoče so nas z dolgimi govori namenoma onemogočali predstavniki prave linije, konec je bil več kot dobrodošel.
Kot anekdota naj izzveni prekinitev intervjuja z Andrejem Fi-štravcem na valu 202, medtem ko se je besedičilo o svobodi javnega obveščanja. Še ena bolj grenka anekdota pa leti na predsedstvo RK ZSMS, ki je sejalo ta dan: sklepčnost jih je izdala, saj se niso mogli nabrati iz vseh sob in gostiln, čeprav so bili vsi na kupu. Očitno je, da jim mandati potekajo, delovna vnema pa upada, sploh če še mislijo na nadaljne stopničke k nebu.
Večer in noč, v kateri smo zamenjali poletni čas z zimskim so nam pod imenom mladinske veselice napolnili Miladojka Youne-
HRASTOVEC - »PONOS« NAŠE DRUŽBE
ENI SO SREČNI, DRUGI PA TREZNI
štirinajst dni mednarodnega tabora za socialno pomoč v Zavodu za duševno in živčno bolne Hrastovec-Trate je minilo prehitro in bo za večino še hitreje utonilo v pozabo. Le »pacienti« in udeleženci tabora bodo težko preboleli slovo, pretrganje vezi, v katerih so videli svojo priložnost, da optimistično, z drugačnim odnosom družbe do njih, zrejo v prihodnost. Verjetno si ne bo nihče prizadeval po koncu tabora opraviti analize o rezultatih dela z »bolniki« in bo vse skupaj ostalo kot nekakšen eksperiment, oziroma kot lepe sanje in spomini za nekatere in nočna mora ter metanje iz ustaljenega reda za druge. Vse preveč je bilo vse lepo in brez konfliktov, da ne bi imel občutka prijazne gostoljubnosti in toleriranja dvotedenskih "gostov s strani osebja, s čimer so zakrili večino stvari, zaradi katerih je sploh prišlo do tega tabora, in tako razorožili udeležence. Vse je bilo preveč lepo, da bi bilo resnično. Spominjalo je na obiske predstavnikov ljudstva v tovarnah. Lju-
dje bodo ostali zaprti za nedoločen čas, vsak dan bodo dobivali svoje doze pomirjeval, saj je osebja kronično premalo in se le malokdo z njimi ukvarja.
Teh štirinajst dni je bilo v Hrastovcu živo, pojavil se je kanček upanja, kateri, upam, ne bo sedaj, ko je vsega konec, še bolj zatemnil nebo ljudi, ki še kažejo voljo, da se vključijo v zunanje življenje, in ne razumejo, kako lahko prideš ven brez problemov le z nogami naprej. Noter si lahko leto, dve, deset ali pa do konca življenja — tega nihče ne ve.
Prireditve, ki jih je bilo mnogo v samem gradu, koncerti, čarovniški in indijanski večeri, pikniki in tudi v Mariboru, kot npr. otvoritev razstave del gojencev zavoda in popoldan na Trgu svobode, nam bodo v spominu ostale le kot eksotika. ki nas je ustavila za nekaj minut. Najbolj trpko resnična so bila vprašanja mimoidočih, ki niso mogli ločiti med »norci« in navadnimi občani.
Le kombi, ki jih je pripeljal v
mesto, se nikoli ni zmotil: nekajurne zabavljače je odpeljal nazaj v človeški vrt, stran od življenja po novo dozo pozabe, da jih nihče noče, saj se tudi svojci zelo potrudijo, da po kakšnem letu prekinejo stike z družinsko sramoto, da ne mislijo na igro genov, ki so po drugačni shemi sestavili tudi njih, oziroma ne mislijo na njih, ki so bili neprilagodljivi v socialnem življenju in so utonili v alkoholu. Sedaj, nekateri že ozdravljeni, skoraj brezupno, po njihovih besedah, čakajo na izpustitev. Le Bog ve.
Obstajajo pa tudi v Hrastovcu kazni — kazni kot za majhnega otroka, ki jih nosijo odrasli. Kdor se prekrši proti pravilom, je kaznovan. Kaj pomeni biti kaznovan v »humani« instituciji, si ne predstavljam, kaj pomeni biti kaznovan v Zavodu brez vsakih pravic, mi je popolnoma jasno, čeprav ničesar ne razumem.
Če je tabor pomenil le kapljo v morju, smo lahko neizmerno srečni, bojim pa se prav nasprotnega: tabor je bil le pesek v oči(?). Bilo je prelepo, da bi lahko bilo resnično!	PEC
HRASTOVEC
Je čudovit grad, 20 km oddaljen od Maribora. Lepota gradu je tudi edina lepa stvar v Hrastovcu. Uporablja se kot »dom« za ljudi z različnimi duievnimi stiskami, za duševno prizadete ipd.
Nekateri oskrbovanci so pravzaprav »normalni«, tako kot sva jaz in Ti.
Nekateri potrebujejo ljubezen in pozornost. Zaprti so. Počutijo se izdani, izdala jih je druiba, nekateri so tukaj ie več kot trideset let, povprečno pa trinajst let. A zločina, ki bi zahteval takšno kazen, niso storili. Tudi osebje v Hrastovcu je osamljeno. Slabo so plačani, delo je naporno in redkokdo jim pomaga od zunaj, bodisi v terapevtskem, bodisi v medicinskem smislu. V zavodu so bolniki, ki trpijo zaradi tuberkuloze in zlatenice, a hišnega zdravnika nimajo, le honorarne.
Ali je to sploh pomembno? Kaj lahko storimo? Mogoče lahko kaj žrtvujemo — nekaj majhnega. Lahko prizadene Vaš razum ali Vaš žep. Vi ste na vrsti, odgovorite, ljudje te lepe slovenske deiele.
UMAZANIJA JE VAŠA - PREZRITE JO, ZAPRITE JO, ALI PA JO UNIČITEI	A.	T.	NOTTINGHAM,	Vel.	B.
12
ALI POZNAŠ ZDŽB HRASTOVEC?
Hrastovec, ki s polnim imenom »Zavod za duševno in živčno bolne« prešteva dneve in leta in čas, zviška in odmaknjeno gledajoč na življenje, ki teče pod njim in okrog njega, vanj pa zaide le po pomoti? Hrastovec — odlagališče nezaželjenih?
Tisti, ki so tukaj zaprti, so v glavnem zaprti zato, ker se lahko družba potolaži z ■mislijo, da je storila vse potrebno za njihovo dobro počutje. Ista družba pa odklanja sleherno misel, da je storila le eno: POSKRBELA JE ZA LASTNO UDOBJE I Prijetno je živeti v prepričanju, da so odstopanja od »normale« nekaj eksotičnega, kar se izven Hrastovca — pri MENI, TEBI, SOSEDU sploh ne dogaja. PA SE DOGAJAI	N. N., Hrastovec
Vprašanje, ki se mu je v Hrastovcu težko izogniti, je, zakaj se ljudje v Hrastovcu internirani? Kakšna je potreba, da so ljudje zaprti v psihiatričnih bolnicah? Tudi tisti v t. i. »odprtih oddelkih«. Kajti tudi tiste na bolj subtilen način v mnogočem paciente zaprejo. Izkušnja v Hrastovcu nam je potrdila domnevo, da oskrbovanci niso nevarnejši od povprečnega, »normalnega« državljana. Če vas ogrožajo, je to racionalna ureditev, ki jo spodkopujejo s svojimi »nerazumnimi« dejanji. S svojo nepripravljenostjo (včasih nezmožnostjo, včasih nezainteresiranostjo), da bi vstopili v svet dela spodkopujejo delovno etiko. S svojo prisotnostjo pa naj tudi spominjajo na norost v nas samih. Zato so norišnice praktična zadeva, saj nam omogočajo, da se imamo za razumna in normalna bitja ali kot je zapisal Dostojevski: ZDRAV RAZUM SE NE DOKAZUJE Z ZAPIRANJEM SOSEDA V NORIŠNICO. V. F., Ljubljana
»Ko sem prišla v tabor, sem bila zelo presenečena, ker očitno nisem bila pravilno informirana. Moji občutki po vseh teh dnevnih so zelo različni. Pravzaprav nisem pričakovala takšnega dela, kot ga sedaj opravljam. Ves čas so se mi porajala številna vprašanja, tudi o tem, kakšen je moj delež. Sprva mi ni bil jasen namen tabora, ki traja štirinajst dni. Zdelo se mi je, da bi bilo sploh nesmiselno ostati tukaj, vendar so se stvari zasukale drugače. Veliko premišljujem o tej ideji in projekt mi je všeč, nasploh že to, da poskušamo spremeniti situacijo.«
PASCALE (NIZOZEMSKA)
»Vesel som, da je tabor v Hrastovcu, ker vsi ti zelo osamljeni ljudje potrebujejo mnogo stikov z zunanjim socialnim okoljem, oziroma družbo. Mislim, da je življenje v Zavodu obupno in težko si predstavljam živeti 20 let v takšni situaciji. Hrastovec je institucija, kot vse ostale take vrste pri nas z mnogo represije, ki pa Je prikrita. Muči me to, da ne vem, kaj bi lahko spremenili. Teh 14 dni tukaj je le kaplja v morje.
Na prireditve je sicer prišlo zunanjih obiskovalcev, katerih drža pa je bila zelo zdržana.
Upam, da se bodo takšni tabori nadaljevali kakorkoli, morda tudi v drugačni obliki.
SREČKO (YU)
ed, Videosex in lokalni matadorji zabavljaški Reflex.. Miladojka je še vedno zelo dobra skupina, čeprav so njihovi najzlatejši časi zaenkrat minili.
Svoj razpoznaven stil nekje med funkom, jazzom, rockom in barsko glasbo vlečejo dalje, čeprav je zmanjkal začetni entuzijastični naboj. Videosex pa se je po začetni fazi elektropopa in zgubljanju v nekih polperfor-mancih razvil v zelo dober pop band, ki pa mu še manjka vaje, kar je bilo slišno v občasnem zgubljanju instrumentalistov ali
pevke. Dva saksofonista sta jim vlila točno tisto, kar jim je vedno manjkalo in izvrsten žur se je lahko pričel. So na dobri poti, da postanejo nacionalen slovenski pop bend. Z vsemi svojimi odlikami se jim ni treba ničesar bati.
Nedeljsko jutro nas je prebudilo in se izvilo v dopoldan, ki je z govorom Marjana Rožiča obetal zaključek trodnevne agonije. Marjan Rožič je lepo zaokrožil, kar je Miloš Milosavljevič v petek začel, povedal, kaj vse je narobe pri nas (Agrokomerc je tako bil vsepovsod prisoten) in kaj bi bilo treba storiti. Politična demagogija torej ni bila niti za trenutek odstavljena in je na žalost igrala na festivalu glavno vlogo.
Mladinski festival Celje 1987 je bil popolno razočaranje in je osušil dobro letino, ki smo jo posejali v Krškem in Novi Gorici.
Tudi napol prazne stojnice in pomanjkanje udeležencev (razen ekologov ni bilo skoraj nikogar) lahko služijo kot žalostna slika celotnih iger, ki so tako letos postavile vprašaj na smisel obstoja in nadaljevanja takih festivalov in nam dale iskrico, ali vseeno ni boljša vrnitev na staro politično šolo. Vsaj javnost se ne bo po nepotrebnem vznemirjala!
PEC
ŠTUDENTJE PRIHAJAJO, KAK POLITIK PA BI LAHKO TUDI ODŠEL
Kot politični predstavniki mariborskih študentov ljubljanske univerze smo maja zahtevali od tov. Razpeta, naj se — zaradi odgovornosti, ki jo je ZK prevzela, ko se je določila za vodilno družbeno silo — zaradi napada na slovensko kulturo javno opraviči ali odstopi. Opravičil se je, a pri tem tako očitno držal figo v žepu, da smo prisiljeni zahtevati njegov odstop.
Spotoma predlagamo še enemu tovarišu, naj pobere svoja šila in kopita: pridružujemo se predlogu mariborskega novinarja Vilija Vuka, naj zaradi do članstva SZDL zaničljivega obnašanja v Razpe-tovi aferi odstopi predsednik SZDL, tov. Črt Mesarič.
SZDL, ki se drži partije za krilo in požegna vsak barbarizem, ne more biti politična organizacija slovenskega ljudstva. Verjeli smo, da to postaja in verjamemo, da bi to postala, če bi bilo v njenem vodstvu manj tovarišev, kakršen je Črt Mesarič.
predsedstvo UK ZSMS Ljubljana
ODPRTO PISMO MARIBORSKEMU SZDL
Skoraj dve leti sta minili od plenuma CK ZK Slovenije o kulturi in v spominu je nekoliko zbledel, ne pa se izbrisal, nastop Alojza Vindiša-Dunde, ki je takrat s svojim govorom in s svojimi pogledi tako rekoč šokiral ostalo članstvo CK. Njegove predstave o tem, kaj je v kulturi škodljivega družbi oziroma sovražnega ZK, so bile prazno bojevite, agitacijske in škodljivo konzervativne. Vindi-ševo razmišljanje o dolžnosti ZK do kulturnih stranpoti je bilo, ko da prihaja naravnost iz let med 1945 in 1948. Ni čudno, da so raz-pravljalci na omenjenem plenumu zavrnili tako nesprejemljivo ostrino, saj je ZK prav na tem svojem sestanku pokazala pripravljenost na strpen dialog in na priznavanje drugačnosti.
Toda Alojz Vindiš-Dunda je vendarle s svojim nastopom zaznamoval Maribor, mariborske komuniste, nadel jim je razmeroma mračno, nazadnjaško podobo, ki jim ob sodobnih procesih v ZK ni bila niti malo v čast. Zanimivo je, da se mariborski komunisti niso hoteli te podobe nikoli iznebiti, prekinjena proslava in stališča Mestnega komiteja ZK Maribor do njegovega predsednika Rafaela Razpeta, ki je kriv za ta dogodek, pa potrjujejo, da je konservativnost aktivna sestavina in ena od glavnih razpoznavnosti mariborskih komunistov.
Usoda je v ta dogodek znova pripeljala Alojza Vindiša-Dundo in mu tako dodelila nekakšno zgodovinsko mesto ob vseh tistih ključnih dejanjih, ki jim pravimo spodrsljaji in ki bi morala njihove avtorje najbrž za večne čase izločiti iz organizacije, ki v njenem imenu nastopajo. Če bi bilo vse normalno, bi lahko bila njegova poteza na proslavi ostala osamela, toda izzvala je škandalozno dejanje, ki ga je uresničil predsednik MK ZKS Maribor Rafael Razpet
Po dogodku, ki odmeva po Jugoslaviji, nima smisla obnavljati zaporedja njegovega stopnjevanja. Če bo svet za kulturo pri predsedstvu MK SZDL Maribor oblikoval do nečastnega dejanja Alojza Vindiša-Dunde in Rafaela Razpeta kakšno stališče — in mislim, da ga mora —, se pridružujem takemu pogledu: SZDL kot frontna organizacija mora obsoditi Razpetovo dejanje kot nestrpno in zato nesprejemljivo v času utrjevanja demokratičnega dialoga Jasna je tudi njegova osebna krivda, kajti brez sramu je povedal, da bi enako ukrepal tudi v primeru, ko bi o dogodku temeljito razmislil. SZDL naj postavi vprašanje, ali tolikšna osebna netolerantnost in zmotnost še omogočata predsednikovanje takšnemu telesu, kakršno je mestni komite ZK. Predlagam, da SZDL zavrne stališča, ki jih je sprejel mestni komite ZK na seji, kjer so razpravljali o prekinitvi proslave in ki naravnost zagovarjajo predsednikov spodrsljaj. Ob množici odmevov v javnosti, ki spodrsljaj obsojajo, je SZDL nujno poklicana k zavrnitvi stališč komiteja, saj mora upoštevati večinsko in od mestnega komiteja ZK Maribor močno različno mnenje svojega članstva V tej zvezi naj predsednik mestne konference SZDL Maribor Črt Mesarič natančno pojasni, zakaj je kot član mestnega komiteja glasoval za obsodbo tiste večine, ki o dogodku misli drugače in s tem potrdil pravilnost Razpetovega dejanja. Osebno izražam nezaupnico takemu predsedniku SZDL, ki niti malo ne upošteva spontanega in naravnega odmeva javnosti, torej članov SZDL, temveč se strinja s forumsko in varovalno vsebino stališč ZK
Svet za kulturo naj-podpre kulturno dejavnost mladih in ožigosane dijake Srednje ekonomske šole, kajti odgovornost mladih za življenje v tej državi v prihodnosti je večja in pomembnejša kot pa nenehna zazrtost v junaštvo iz naše nedavne preteklosti.
Vili Vuk,
urednik za kulturo pri »Večeru«
FOTO: BOGO ČEFIIN
BLAGOR UBOGIM NA DUHU
POTA IN STRANPOTA SAMOUPRAVLJANJA NA VISOKI EKONOMSKO-KOMERCIALNI ŠOLI V MARIBORU
SLEPCI V ZRCALU
Ogledalo je zakupnik resnice. Mit ga pogosto postavlja v najbolj izpostavljeno točko — tja, kjer se zgodba prevesi, kjer zdrsne v razrešitev, v katastrofo. Točka obrata je točka spoznanja, zarisana na površino objekta, ki nima lastne podobe, zato pa neusmiljeno ujame in vrne pogled slehernega radovedneža ali naključnega ogleduha. Ključna lastnost ogledala je, da povzroča presenečenje, nelagodje — gledajočemu namesto zunanjega objekta ponudi njegovo lastno podobo, gledajoči vidi sebe, in to prav sebe kot gledajočega. Pričara torej edino nemogoče, nedostopno, nevidno podobo, saj oko pač lahko vidi vse, razen samega sebe.
Ostanimo pri mitu (drugam tako ne moremo). Narcis podleže fascinaciji lastne podobe — prelep je, da bi smel to nekaznovan vedeti, utone v vodi, katere gladina nadomešča zrcalo. Meduza je njegov antipod, najostudnejša vseh grških pošasti postane druga žrtev lastne podobe. Perzej jo ukani tako, da ji nastavi svoj zloščeni ščit, nakaza se uzre v njem, okameni in junak ji zlahka odseka glavo. Tudi v pravljicah je motiv pogost — govoreče (!) zrcalo v Sneguljčici, pa drobci zrcala v Snežni kraljici. Skupna funkcija je očitna. Pogled v ogledalo je trenutek neizpodbitnega razkritja, trenutek zavedenja lastne podobe, ki na tem ali drugem polu izstopa, ruši red sveta. Posledice so takojšnje: padec pod lastnim orožjem. Mit ne predvideva sprenevedanja.
Če mit tvori okvir relevantnih kulturnih vzorcev, vidimo, da je za antično mentaliteto ogledalo mejni objekt. Onkraj njega trešči subjekt v svojo resnico, v smrt. Letošnje dolgo vroče poletje pa nam je znova potrdilo izjemne elastične kapacitete našega sa-moopazovalnega aparata. Pred ogledalom se namreč da tudi škiliti, tudi mežati, tudi zanikati. Kon-fuzni stereotipi reakcij na zadnje afere (Vevčani, Agrokomerc, Pa-račin) razkrivajo vodeno kanalizacijo nagonov, ki se uspe izogniti zavezujoči razsežnosti podobe v zrcalu. Nečelo voluntarizma pač omogoča, da vidim natančno to, kar želim videti (albanskega kami-kazo, ki je podlo premišljeno streljal na Jugoslavijo in štirikrat zadel; vodovodno kontrarevolucijo; neobjektivno poročanje; nujnost centralizacije ipd.). Niti sence več. Interpretacija pa (p)osta-ne osnovna strategija gospostva.
Katerokoli dejstvo je lahko argument za nasprotujoče si sklepe.
V ozračju tope zasičenosti, naveličanosti in naraščajoče agresivnosti nas čaka mračna jesen, doba zrelosti in teže, čas razkazovanja pridelkov, spektakel ustavnih bojev. Utrujajoče so te zgodbe, prežvečene, nepotrebne, zahrbtno nevarne.
In nauk za neko generacijo? Distanca, mentalna dinamičnost, še enkrat distanca, zvito prizadevanje za prostor za dihanje, za miganje, za nasmeh. Pa pred zrcalom? Ne vem, odločite se ...
Boris Svetel
kovnjaka za organizacijo, medtem ko katedra za ekonomiko, organizacijo in informatiko, ki je s strokovno-znanstvenega vidika za presojo najbolj poklicana, ni nasprotovala predlogu reorganizacije. Iz take obrazložitve odbora samoupravne delavske kontrole lahko vsakdo sklepa, da je sporni -Osnutek reorganizacije vzgojno-izobraževalnih enot in kateder na VEKŠ« pisal nestrokovnjak za to področje organizacije, torej na ljubiteljski podlagi. To pa je bila tudi vsebina mojih pripomb na obravnavan predlog reorganizacije. Kar zadeva moje strokovne usposobljenosti pa navajam naslednje:
— napisal sem 15 samostojnih izdaj, za katere lahko trdim, da vsaj v polovici vsebine zadevajo organizacijo in ekonomiko,
— objavil sem več kot 140 znanstvenih in strokovnih prispevkov, med katerimi jih je dobra tretjina takih, ki zadevajo organizacijsko področje,
— napisal in uvedel sem 62 aplikativnih elaboratov s področja organizacije in ekonomike.
Sklicevanje odbora za samoupravno delavsko kontrolo na »strokovno-znanstveni vidik- presoje katedre za ekonomiko, organizacijo in informatiko pa še tole: obravnavana katedra je o predlogu reorganizacije VEKŠ na svoji seji dne 11. 11. 1985 resnično razpravljala in v svojem sklepu št. 2 zapisala: -katedra naj bi se oblikovala kot skupina povezanih medsebojno odvisnih interesnih disciplin. Predlagamo, da se katedra za ekonomiko, organizacijo in informatiko poslovnih sistemov reorganizira po interesnih skupinah, to je za ekonomiko in računovodstvo in organizacijo in informatiko. Katedra naj opravlja funkcijo po statutu šole, t. j. predvsem za razvoj disciplin in raziskovalno delo povezano z razvojem, skrb za vsebino vzgojno-izobraževalnih programov pa naj se ustrezno organizira, kar je treba proučeno utemeljiti«.
Taka so dejstva. Ugovarjal sem takemu sklepu odbora samoupravne delavske kontrole s pismom z dne 9. 1. 1987. Ko pišem te vrstice, torej 10. 4. 1987, še odbor samoupravne delavske kontrole ni imel za potrebno obravnavati moj najbrže utemeljen ugovor.
Podobni so bili tudi postopki pri sprejemanju skupnih temeljev plana VEKŠ za 1986—1990. Moje pripombe so bile obravnavane le v določenem, manjšem obsegu ne da bi mi bilo pojasnjeno, zakaj jih niti zbor delavcev niti svet VEKŠ ni v celoti obravnaval. To pa seveda ne moti samoupravnih organov, da ne bi v svojih zapisnikih ugotovili:
— da je svet VEKŠ na seji z dne 19. 9. 1986 ugotovil, da so bile obravnavane vse pripombe na skupne temelje plana VEKŠ za razdobje 1986—1990,
— da je zbor delavcev na seji z dne 16. 12. 1986 ugotovil, da so bile obravnavane vse pripombe in z ustrezno utemeljitvijo posredovane v sprejem ali odklonitev svetu šole.
Iz zapisnika sveta VEKŠ z dne 19. 9. 86 ni razvidno kaj takega. Torej gre za neresnico.
Dane Melavc
REKTORJEVO
Dne 17. 3. 1987 sem prejel pismo Visoke ekonomsko-komerci-alne šole v Mariboru, iz katerega je razvidno, da se je delegacija delavcev v svetu Visoke ekonom-sko-komercialne šole seznanila z mojim pismom z dne 27. 2. 1987. Isti dan sem prejel tudi pismo istega pošiljatelja, s katerim me obveščajo, da je svet VEKš obravnaval moje pismo z dne 22.
1.	1987 in sprejel sklep, da svet ostaja na svojih stališčih, ki jih je sprejel na svoji seji, 26. 12. 1986 ■če kdo meni, da so bile v postopku reorganizacije narejene napake, se naj obme na organe izven šole, svet o teh stvareh v bodoče ne bo več razpravljal«.
Ker sta tako delegacija delavcev v svetu šole, ki je moje pripombe na delo samoupravnih organov in poslovodstva »vzela na znanje«, kakor tudi svet šole, ki me je napotil »na organe izven šole« s tem očitno želela zaključiti več kot leto trajajočo razpravo med samoupravnimi organi in poslovodnimi organi VEKŠ in mojimi pripombami k novi organiziranosti VEKŠ in k skupnim temeljem plana za 1986—1990, želim izkoristiti pravico, da seznanim širše okolje, kako so pravzaprav po-
PISMO
tekale strokovne in samoupravne razprave o tako pomembnih vprašanjih, kot so organiziranost VEKŠ in skupni temelji plana šole / fakultete za razdobje 1986—1990. Najprej morda nekaj besed o predlogu reorganizacije VEKŠ, ki nosi naslov »Osnutek reorganizacije vzgojnoizobraže-valnih enot in kateder na VEKŠ«, ki ga je napisal sedanji dekan dr. Leon Guzel. V tej listini, ki obsega 4 strani besedila, je podana ocena dotakratne organiziranosti VEKš in predlog nove organiziranosti. Ker je listina bila dana v javno obravnavo, sem imel za potrebno, da dam pripombe na njeno vsebino. Na koncu sem pripisal, da bi kazalo reorganizacijo VEKŠ prepustiti strokovnjakom. Pripombe sem zapisal v listini z dne 13. 10. 1985, jo dostavil dekanu, kasneje pa še svoji matični katedri, ki združuje ekonomske, organizacijske in informacijske vede na pedagoško-znanstve-nem zboru. Dekan, ki je sklical pedagoško-znanstveni zbor dne 20.11. 1985 in vodil njegovo delo, zboru ni predložil mojih pripomb niti v ustni niti v pisni obliki, niti ni pedagoško-znanstvenemu zboru posredoval vsebine zapisnika katedre za ekonomiko, organizacijo
in informatiko, ki je razpravljala o predlogu reorganizacije.
Nezadovoljen s tako »strokovno« obravnavo pripomb, sem dekana ponovno poprosil za odgovor na moje pripombe in ga končno po treh mesecih prejel. Tov. dekan v svojem odgovoru z dne 8. 1. 1986 omenja mojo osebno prizadetost in pa misel, da je moj dvom v njegove organizacijske sposobnosti neutemeljen. Še posebej opozarja na »postopek uvajanja reorganizacije, ki je bil kar se le da demokratičen«, kar pomeni, da se je postopek uvajanja reorganizacije začel že prej, preden je svet VEKŠ predlog obravnaval in sprejel.
Na pismo dekana sem odgovoril dne 14. 1. 1986 in ponovno podvomil v strokovnost vsebine »Osnutka reorganizacije vzgojno-izobraževalnih enot in kateder na VEKŠ«. Moje pismo je obravnaval svet VEKš na svoji januarski seji, ko sem ponovno 20. 1. 1986 poslal svoje pripombe na predlog reorganizacije. Odgovora nisem dobil, pač pa me je delegat v svetu VEKš seznanil z vsebino pisma dekana svetu VEKŠ z dne 19. 2. 1986. Ker dekan v tem pismu svetu VEKŠ ni argumentirano zavrnil mojih pripomb, pač pa se je med drugim lotil tudi ocene dela prejš-
njega poslovodstva VEKŠ, sem 9. 4. 1986 napisal pismo na svet VEKŠ, ki pa žal nikoli ni bilo predloženo naslovniku.
Svoje samoupravne pravice sem hotel zaščititi na odboru samoupravne delavske kontrole. Le-ta je na svoji 1. seji, dne 17. 6. 1986 obravnaval moje pismo in sprejel sklep:
»Odbor samoupravne delavske kontrole smatra, da v obravnavanem primeru niso bile kršene samoupravne pravice delavca prof. dr. Daneta Melavca, ker je bil postopek obravnave njegovih pripomb na osnutek sprememb in dopolnitev statuta pravilen. Pismu je treba priložiti izvod tega zapisnika.«
Takemu sklepu odbora samoupravne delavske kontrole sem 7. 7. 1986 po moji sodbi utemeljeno ugovarjal. Odbor SDK je molčal skoraj šest mesecev, potem pa je na svoji seji, dne 4. 12. 1986, par dni pred referendumom o reorganizaciji, sprejel naslednji sklep:
»Ugovor prof. dr. D. Melavca na zapisnik 1. rednega sestanka odbora je neutemeljen, ker je bilo ponovno ugotovljeno, da je bil postopek obravnave njegovih pripomb na predlog reorganizacije oz. tozadevnih sprememb statuta pravilen, se pravi, v skladu z 273.
Verjetno je ljudem privzgojeno, da porabijo mnogo več denarja za krste in spomenike kot pa za izboljševanje stanovanjskih razmer, ko so še živi. Prav te dni si Maribor postavlja impozantno grobnico iz granita, črne in zlate barve in zastav. Ob vsem, za mariborsko gledališko publiko nedvomno nujno potrebnem razkošju in otvoritvenem ceremonialu, je bilo treba poskrbeti tudi za notranje, javnosti skrite potrebe, kot sta npr. obračunavanje OD in rezervacije vstopnic. Temu so namenili osem računalnikov v vrednosti ' 3 stare milijarde — ker pa je mariborska Drama sestavljena pretežno iz umetniških vrst, ima tudi na vodstvenih položajih ljudi, ki se v ekonomskih, tehničnih ali organizacijskih zadevah ne znajdejo najbolje, zato je treba najti in plačati še ljudi za izdelavo programov, njihovo vzdrževanje, svetovalno službo,... Vsega tega še ni bilo, ko je sedanji ravnatelj tehnike MARTIN BENKO qra-dil izobrazbo na takratnem IKS-u oziroma poklicni kovinarski šoli, niti si teh znanj ni mogel pridobiti na svoji funkciji upravitelja zgradb, zadolženega tudi za varnostna vprašanja v gledališču. Izkušnje, ki si jih je pridobil kot predsednik izvršilnega odbora OO sindikata in v poklicnem prijateljevanju a sekretarjem OO ZK Vojo Soldatovičem, ko sta njuni samoupravni organizaciji ugotovili določene nepravilnosti v delu vodilnih delavcev in ko sta skupaj v štiričlanski komisiji za ugotavljanje odgovornosti v imenu svojih organizacij podpisala sklep, ki izdatno pohvali delo taiste komisije (bilo bi seveda nenavadno, če te ne nepošteno, če ne bi). Te izkušnje v nje-
govem napredovanju do mesta ravnatelja tehnike, kjer je nadomestil suspendiranega Danila Vranca, niso zanemarljive, vendar dokaj nepomembne za preporod Drame, ki ima te dni generalko pred bližajočim se Borštnikovim srečanjem. RADO PAVALEC, trenutno v. d. umetniškega ravnatelja Drame, drugače pa sošolec Martina Benka, ki se je pred vpoklicem med amaterske igralce kalil v nogometaških vrstah, nima prav dosti časa za računalnike. Potem ko je konec maja porabil ves teden v Novem Sadu za kon-sultacije z Vojo Soldatovičem, zdaj razmišlja o svoji lastni viziji umetniškega razvoja Drame in o svojem, čisto ta pravem repertoarju, katerega bo sestavil čez kakšno leto, ko se izteče ta, ki je še delo bivšega, suspendiranega ravnatelja. Zdaj upravnik, do nedavnega pa, poleg Rada Pavale-ca, najzvestejši in najposlušnejši učenec Branka Gombača, ki je v svojem desetletnem ravnateljeva-nju vtisnil mariborski Drami poteze, po katerih se jo je dalo takoj ločiti celo od najslabših ali vsaj najmanj profesionalnih ansamblov in za katerega pravijo, da se mu spet toii po laskavi funkciji, udobnem stolčku in po umetniško-političnem (!) me-sijanstvu in da zaradi tega vselej potuje iz Slovenske Bistrice v Maribor preko Ljubljane, od koder po telefonu draži upravniške komplekse v umetniku-igralcu MARJANU BAČKU. ki se. kot se za upravnika spodobi, zelo hrabro drži na svoji funkciji že od maja dalje, ko je bil zoper njega s sklepom seje samoupravnega delavskega nadzora zahtevan disciplinski postopek in ko je mesec dni za tem celo sam zase dal pri-
javo na disciplinsko komisijo, katera s samo njej razumljivo brezbrižnostjo na eni in izrazito naglico na drugi strani še vedno zavlačuje z odgovorom, zakaj je Marjan Bačko sebe izpustil, ko je kot pogoj za sprejetje sanacijskega načrta zahteval suspe^ ravnateljev Drame in Tehnike,Ter sta, po njegovem, slabo gospodarila z družbenim premoženjem, čeprav je izključno on zadolžen za finance in je vse pogodbe, pbtne naloge in naročilnice podpisoval on sam, ki je po statutu tudi zadolžen, da »določa in izvaja ukrepe za smotrno gospodarjenje s sredstvi SNG«; morda zato, ker je avtor tudi tega načrta prav tako on, Marjan Bačko, upravnik, ki ima na skrbi tudi računalnike in vse, kolikor ti zahtevajo. Nihče ne dvomi v bogate obresti takšne naložbe. To je nekaj povsem drugega kot vlaganje v progresivne kadre, pa naj bo to dober ravnatelj Drame ali pa mladi, ki so gledališče spoznavali preko dela v Dramskem studiu, katerega je po sicer hvaljenem in obetavnem začetku ter enoletnem delu upravnik pustil vnemar kot zgrešeno investicijo. V njegove modre razvojne smernice še najbolj zaupajo organi, ki nekako razsojajo med poštenimi in nepoštenimi nameni in jih hkrati usklajujejo z driavoljubnimi izbruhi ali kritičnimi pomisleki, pa verjetno zato sodišče združenega dela, kjer vsa stvar leži že od junija, ne vidi nujnosti rešitve te mučne situacije in pristaja na kompromis: čeravno je upravnik v disciplinskem postopku že nekaj mesecev, ga to ne sme ovirati pri udeležbi na ponosu države Maribor, pri bakanalijah Borštnikovega srečanja.	Metka Pokorn
in 276. členom statuta VEKŠ. Odbor meni, da v tej zadevi gre za nesporazum, do katerega ne bi prišlo, če bi se dr. Melavc udeleževal sej in zborov na šoli, na kateri se je obravnaval predlog reorganizacije«. Torej je po mnenju odbora samoupravne delavske kontrole le ustna pripomba na fo-rumskih sestankih tista, ki kaj velja!
še posebej pa je iz zapisnika odbora samoupravne delavske kontrole z dne 4. 12. 1986 zanimiva utemeljitev takega sklepa V utemeljitvi namreč piše, da »Očitek, da gre v dekanovem pismu za trditve, ki nimajo nobene strokovne podlage, je naumesten, kajti niti dekan, niti dr. D. Melavc nista stro-
FOTO BOGO ČERIN
Novi rock je zelo hecna zade-Čeprav je bil v praksi zmeraj Ij ali manj ljubljanski, pa je bila idarle na to prireditev vezana daška mladež iz vse Slovenije tudi nekaj belih vran iz južnih ijev je znalo prileteti na vsako-:ni jesenski novorockovski se-?nj. Te široke ljudske množice nekaj let sestavljajo tisto tiho ?čino, ki se sicer drži ob strani, ■to pa s svojim molkom, žvižgi, odobravanjem potrdi, zavrže, pa sploh ne opazi pred njo thnjena glasbena snovanja. Ta-o je dogodek, kakor pač vemo tudi iz srednješolske zgodovine, raztrgan v množico različnih pogledov in v kolektivnem spominu slej ko prej postane mit, ki dfno-
goča vsakoletno ponavljanje rituala ne glede na to, če je stvar smiselna ali ne. Zaradi časovne inercije se novorockovski shod ponavlja iz leta v leto, pri čemer se spreminja in predvsem izgublja aktualnost, saj se časi (tudi če o tem ne bi pred davnimi časi prepeval Bob Dylan) spreminjajo.
Rock kot mladinska (sub-, kon-tra-, ali kakršnakoliže) kultura je star preko 30 let. To pač najverjetneje pomeni, da je že prešel zenitno točko in da ga verjetno čaka podobna usoda, kot jazz, ki od 50-ih let dalje kljub izrednim glasbenim dosežkom kakšnega Coltrana ali Davisa ni mogel prodreti iz obrobja relevantnega glasbenega dogajanja. Rock je v tem trenutku na poti v obrobje. Nekateri temu pravijo kriza.
Rock kot radikalna oblika mno-žičnokulturne (ne le glasbene) produkcije izgublja relevantnost. Gre za klasično krizo zaradi novih medijskih in tehničnih sredstev. Izbor električnih glasbil, ki jih uporabljajo rock skupine, je zaključen, novotarije pa kar krepko rušijo star in omejen izbor zvočnih možnosti — riffi in ritmi pa so že tako preboleli vse sorte kombinacij, variacij in permutacij. Rock se mora razcepiti (in to se mu je že tudi zgodilo) v dve varianti lastnega zanikanja ali prese-
ganja: populistično in avantgardistično. Ker populistična varianta ponavadi pomeni ravno izgubo radikalističnega oz. uporniškega momenta, nam ostane avantgardistična —- ta pa je že po svoji naravi obrobna oz. če hočemo uporabiti tujko: eklektična. Ne moremo se slepiti, da bi lahko Sonic Youth ali Svvans postali nendi, ki bi jih brez zgražanja pokušale široke ljudske množice.
Padli smo torej v praznino in n.komur ni jasno, kaj nam bo pri-.esla glasbena prihodnost, jasno pa )e. da ie rock v svoji izvirni radikalni formi že potisnjen na obrobje, problem je le v tem, da smo vse skupaj prepozno opazili, če bo nova glasbena forma, ki se v sedanji praznini še ne opazi (ali je»to vendarle rap?), prinesla ali vsaj ohranila radikalno in razdiralno moč hrupa, potem me ni strah prihodnosti (če se bo ves vesoljni svet usmeril v milozvočno božajoče plastične pesmice, pa se bomo morali poskriti v zavetje lastnih hi-fi naprav in se pred navalom plesnobe braniti s starimi zalogami hrupa.
Vsaka »mrtva« doba narekuje pogled v preteklost: kje se nam bo pogled ustavil tokrat, ne vem — upam lahko le, da nas družbena stvarnost (nekateri pravijo temu informacijska doba) ne vodi v svet, kakršnega si niso mogli predstavljati niti Zamljatin, Huxley in Orwell skupaj — ne bi rad pristal v svetu, kjer za glasbo ne bi bilo več prostora, kjer bi ostal le še sladek saharinski instant napitek zvočne manipulacije, ki bi ubijal možganske vijuge, tako kot ga že načenja svinjarija, ki se iz dneva v dan vali iz radijskih in TV zvočnikov.
Žal.
V zmedenih časih vsakdanjega prežvekovanja različnih ekscesov
in afer se je moral tudi Novi rock prikazati v ustrezni luči. Atmosfera v ne povsem polnem Poletnem gledališču Plečnikovih Križank je bila letos nabita z nečim neoprijemljivim. Takšne in tolikšne (latentne) napetosti doslej na Novem rocku še ni bilo — morda pa ravno z izpadi posameznih prenapetih mladcev (beri: pretepačev) Novi rock prihaja v zrelo fazo oz. postaja del slovenske folklore vaških veselic.
Poleg tega smo strašno napetost začutili tudi v glasbenem izvajanju vseh skupin — večinoma so svoj nastop zaključili s totalnim ušesaparajočim hrupom. Vseskozi se je stopnjevalo balansiranje na razmejitvi med zvočno agresivnostjo in muzikalično katarzičnostjo. To je skupni imenovalec glasbenega dela letošnjega Novega rocka.
Lepo je, da smo se po dolgem času lahko seznanili z alternativo, ki vendarle miga tudi v južnih krajih naše raznolike domovine. Vse je lepo in prav, le razlog, da so nam godli bratski novorockerji žal ni v tem, ker bi alternativci začeli rušiti imaginarne pregrade, ki so nas doslej tudi v novorockovskih sferah bolj ali manj ločevale, ampak je povsem banalen: s slovensko novorockovsko sceno je že tako slabo, da ne more ponuditi
niti štirih dovolj dobrih bendov. Pravzaprav niti enega, saj tudi izvrstni Miladojka Youneed ne ustrezajo predstavi, ki jo ima povprečen Slovenec o novem oz. alternativnem rocku. Časi so pač pod seboj pokopali tudi alternativo. Je že tako, da se vsak vrč slej ko prej razbije, vsaka steklenica slej ko prej izprazni in vsak pesnik slej ko prej izpoje . . .
Če pogledamo s časovno distanco, se izkaže, da se je punk na naših tleh približno pred desetimi leti lahko »prijel« zaradi potrebne (recimo) infrastrukture: dosegli smo dovolj visok standard, dovolj razvito massmedij-sko produkcijo in tudi družbeno komunikacijsko zrelost. Takšnih stvari kot je subkultura pa ni mogoče odpraviti z represijo — niti je ni treba, saj jo slej ko prej povozi čas, ker je konec koncev samo produkt nekega časa.
Letošnji Novi rock je bil z glasbeno inovativne strani verjetno celo najboljši do sedaj, čeprav mu je manjkal idejni (ali ideološki?) naboj prvih dveh. Tokrat smo lahko prvič po 82-tem (Lai-
bach) slišali tudi pel^aj Glasbt, kj je v svojih glasbeno izraznih poskusih nekajkrat zelo presegla ropotajoče in kričoče preigravanje kitarskih riffov, čemur je punk, neo punk in predvsem hard core vse preveč podlegel. V nasprotju z lansko porcijo hard core/ speed metal kitarskega žaganja smo bili letos deležni tudi nekateri resnih glasbenih vzponov. Glasba, ki smo jo poslušali, je bila vseskozi zelo raznolika, iskrena, predvsem pa nabitš z drugačnim nabojem kot prejšnja leta. Teksti kar naenkrat niso več tako pomembni, kot nekoč, atonalnost in hrup pa sta končno postala temelja resnega glasbenega pristopa — prva žal v manjši meri, zato pa
nas je drugi »uničeval« v velikih porcijah. Spontani izlivi (nekontroliranega hrupa, ki šo večkrat zaključevali premišljena glasbena snovanja, so ob svoji neznosnosti odpirali zaklenjena vrata (ne)dovoljenega. Naše skupine pa so s tem pripravile teren ameriškim »Labodom«, ki so lahko večer zaključili v totalni glasbi (ali v totalnem hrupu, če še ločujete to dvoje).
Uradni podnaslov Novega rocka je glasbeno-scenska prireditev. Za to so poskrbeli Grč in SCH — prvi načrtno in bolj ali manj (ne)okusno, drugi pa nenamerno (razbijanje kitare). Glavna scena pa je bila pod odrom, kjer je nekaj »pijanih izgrednikov« pokazalo, da je med nami še zmeraj živa folklora vaških veselic; najprej so po nastopu SCH potrgali nekaj kablovja pod odrom, kričali v mikrofone in prevrnili monitorje, potem pa so se po dobri stari veselični navadi zapletli v pretep z drugimi vročekrvnimi mladci, ki jim njihovo početje ni bilo všeč. Da je vse skupaj ostalo v mejah naše folklore, pa so poskrbeli tudi varnostniki, ki so v kritičnih trenutkih vse skupaj spregledali, potem pa se znesli nad nekaj po možnosti nič krivimi posamezniki pod odrom. Tako pač gre to in kaj se tu more . . .
Novi rock oz. alternativa je podlegla svojim letom, publika se je spremenila, zgodnji Pankrti, O kult. Ljubljanski psi ali Otroci socializma pa so že tudi nostalgična preteklost. Glasbene eksplozije s preloma osemdesetih se dandanes ne da ponoviti. Lanski hard core/metal Novi rock je pokazal, da HC ni nadaljeval tiste kreativne moči, ki jo je premogel zgodnji punk pri nas.
Tako se je kot možna pokazala varianta glasbenih poskusov v
. stiju struj o^emde.sejjh Jet J»gpt-5ki«.rock,flark‘wave etc.)„pri.nas seveda, kot je v navadi, nekaj Jet prepozno.
Na srečo je možna tudi lastna kreativna pozicija, ki so nam jo predstavili Roderick iz Osijeka. Nam do Novega rocka povsem neznana skupina je prijetno presenetila, čeprav ne povsem navdušila. Glasbenih kvalitet jim ne kaže odrekati, saj se lotevajo širšega zvočnega prostora, kot ie za rock značilno, kljub temu pa nam na Novem rocku niso mogli adekvatno predstaviti svojega delovanja. Gre za neko vrsto kaba-rejske glasbe, z elementi jazza in alter rocka, ki nam zaradi kasnejšega dogajanja na Novem rocku
ni mogla ostati, v spominu. Poleg premišljenega pristopa k skladbam jim daje prijetno začimbo zelo lep ženski vokal. Zelo umirjena glasba je bila prijeten uvod v Novi rock, lepo pa bi bilo, če bi jih lahko kdaj videli in slišali tudi v Mariboru — takrat bi jim lahko prisluhnili bolj zbrano. Pa še nekaj: pred leti skupine Roderick na Novi rock ne bi sprejeli niti pod razno.
Po zelo posrečenem uvodnem nastopu so bili na vrsti edini slovenski predstavniki Novega rocka 1987 — Miladojka Youneed. Nekateri mariborski radovedneži to ljubljansko skupino že poznajo, saj so poleti nastopili v Gustavu. Vsem ostalim, ki pa se niso zmi gali niti na Novi rock, svetujem da naslednje morebitne priložnosti (plošč?) nikar ne zamudijo. Miladojka je eksplozija kreativne jazz, rock ali funk glasbe (opredelitev sploh ni bistvena), podkrepljene z izredno dinamiko samega nastopa. Glasbe Miladojke je ravno tako kot glasba skupine Roderick tako dobra, da je nima smisla predalčkati. Preprosto jo je treba slišati —■ ne verjamem, da lahko pusti kogar1' ki je vajen česa resnejšega, Kot so Modem Tal-king, hladnega. Naštudirane skladbe, zaigrane brezhibno uigrano, podkrepljene z neverjetno dozo primarne energije (predvsem obeh saksofonistov) za trenutke celo z naboji pravega »urbanega« besa, so bile zares spleti zdrave kreativnosti. Od free saksofonskih izpadov preko mirnejših blues/jazzovskih antitez do vseskozi ostrih in brezkompromisnih ®unk ritmičnih obrazcev se nam je z odra valila preštudirana, a pkrati ostro impulzivna glasba. Skratka: živo, žlahtno in globoko.
Manjši glasbeno kreativni pa-, dec sta nam prinesla naslednja nastopa: SCH iz Sarajeva in Grč z Reke — pa tudi tidve skupini sta zaigrali čisto solidno.
SCH so me kljub vsemu prijetno presenetili, saj so kljub slabi uigranosti in nedodelanosti predstavili dovolj raznoliko glasbo. Bolj ali manj uspešno so se sprehajali od glasbenega minimalizma do hard cora z metat elementi, včasih so silili tudi v trasf, za nameček pa se je dalo začutiti tudi nekaj bizarnih potez kakšnih But-hole Surfers. SCH so začeli*z zelo zanimivo repetitivno minimalistično skladbo — bila je ravno dovolj dolgočasna, da se je dalo začutiti provokacijo. Nato so z nekaj HC/metal prijemi dodobra razgreli nekaj mladcev pod odrom, nekaj časa so se poigravali tudi s hrupnim »tušem«, ki so ga (zopet bolj ali manj uspešno) prekinjali s tišino. Zelo uspešno so se poigravali z živci poslušalstva in nekateri so jim tudi nasedli, tako da je prišlo do »scene«, ki sem jo že opisal. Skupina vsemu skupaj ni bila dorasla in kar niso vedeli, kako bi zaključili svoj nastop. Povsem so se izgubili v splošnem »norenju« na odru, ki se je končalo z razbito kitaro, ki je v slovitem Tovvnshendovem
stilu po koščkih odfrčala med publiko.
Po krajši pretepaški prekinitvi so nastopili reški Grč. Tudi njih smo že videli v Gustavu, kjer so nas s svojim nič kaj preveč inventivnim nastopom razočarali. Tokrat so svoj nastop vzeli veliko bolj zares in so nam pokazali nekaj več kot v Mariboru, še vedno pa ne dovolj, da bi me navdušili. Njihova »dark vvave« poz(icij)a je preveč spregledljiva. Povsem dodelan scenski nastop ne more prikriti revščine kitarskih že velikokrat slišanih prijemov. Rešuje jih karizmatična figura pevca, ki do pasu gol, premazan z oljem in s sekiro v roki ves čas nastopa skoraj nepremično stoji pred mi-
krofonom in v krču poje — ob zaključnem hrupu, ki so nam ga servirali okrepljeni s še dvema kitarama, so razpeli platno, na katerem je bil narisan nek obraz v krču, uničili nekaj dimnih bomb in z motorko razžagali nekaj lat. Čeprav so hoteli ustvariti nekakšen resen (temen) vtis, jim je uspelo ravno nasprotno: še tistih nekaj dobrih skladb, ki jih igrajo, ne moremo jemati resno. Omeniti pa velja, da imajo dokaj dobre tekste.
Misar iz Skopja so nas zelo prijetno presenetili že na lanski Drugi godbi, tokrat pa so samo potrdili, da so trenutno naš najboljši rock bend. Gre za skupino svetovne kvalitete, ki ima smolo, da prihaja iz Skopja. Da bo mera polna, pa je ravno makedonska (pravoslavna) tradicija tisto, kar Misar dviguje visoko nad povprečje. Glasbeno sicer ne presegajo že slišanega alter rocka osemdesetih (med referencami bi lahko našli kakšne Joy Divison ali Bauhaus etc.), zato pa kar žarijo zaradi nečesa, kar premorejo samo oni. Misar je skupina z dušo. To pa je kvaliteta, ki jo v tem trenutku premore zelo malo skupin in to je tudi tista neoprijemljiva zunajglasbena kvaliteta, ki v primeru Misarja glasbo konstituira oz. pogojuje. Zgolj za informacijo bi omenil, da ima pevec povsem nevsakdanje vokalne kvalitete (kar se tiče rock pevcev, seveda!): poje namreč bas. »Pravoslavni« napevi, ki nadgrajujejo (psihedelične) rockovske glasbene osnove, so tisto, kar nas ob izredni moči interpretacije (beri: neverjetni iskrenosti in duhovni poglobljenosti) resnično pritegne. Upam lahko le, da jih bo nepredvidljiva fortuna pripeljala kdaj tudi v Maribor. Do takrat pa lahko nestrpno pričakujemo ploščo (seveda če se jih bodo »bogovi« usmilili). Skladba, ki jo Misar igrajo na .koncu koncertov, je ena najboljših, kar jih naša rock scena sploh premore.
Misar so s svojim nastopom dodobra »sprovocirali« tudi goste Novega rocka: Svvans iz New Yorka. Če doslej še nisem pohvalil organizatorjev, pa jih moram sedaj, saj boljše skupine v tem trenutku ne bi mogli dobiti. Če so nam ob lanskem nastopu v Študentskem naselju Swans ostali kaj dolžni, so nas tokrat povsem zasuli s svojo peklensko glasbo.
Glasbeno delovanje skupine Svvans je nekaj povsem neverjetnega. Na glasbo drobovja dodajo nadgradnjo povsem meditativne sorte, celota, ki jo slišimo, pa je izpolnjena s povsem kontroliranimi porcijami hrupa, ki ga vedno ■znova pretresljivo trgajo s pavzami: splet hrupa in tišine v viskoznem ritmu, ki beži iz našega vsakdanjega dojemanja časa, je Glasba, ki ni iz tega sveta: najverjetneje gre za našo ne(za)vedno notranjost ali pa celo za črnoma-gijske Crowleyewe čarovnije — pravzaprav to sploh ni pomembno, ker nam z nobeno besedno drisko ne bi bilo mogoče opisati takšne glasbe: slišati jo je treba in enkrat zares začutiti svoje drobovje, ki ga premetavajo metrski zvočni valovi ali pa se zavesti, da je glasbo treba poslušati tudi z možgani. Času ukrasti prostor je brezhibna zaušnica entropiji. Glasba skupine The Svvans nas prisili k temu, da se soočimo z vprašanjem Glasbe, ki jo iščemo odkar ljudje poskušajo prodreti v zvočni svet.
Za vse tiste, ki se niste potrudili priti na novi rock in bi vseeno želeli slišati The Svvans, pa nasvet/pobrigajte se, kje se prodaja kaseta z njihovimi posnetki z lanskoletnega koncerta v študentskem naselju. Če se vam bodo ob poslušanju pocedile sline, vam je čisto prav!
Rajko Muršič
SONIC
YOUTH
V
LJUBLJA
NI
ROCK JE MRTEV. ŽIVEL ROCK!
26. 6. 1987 je bil v Festivalni dvorani v Ljubljani edini medpoči-tniški prvorazredni rock dogodek: že drugič smo se po skoraj dveh letih srečali z newyorškimi rockerji SONIC YOUTH. (Zanimivo je, da smo na letošnjem Novem rocku doživeli reprizo gostovanja njihovih kolegov skupine SVVANS, o čemer je govora v nadaljevanju teksta.) SONIC YO-UTH so v premoru izdali dve veliki plošči EVOL in SISTER, kar je bila po slišanem materialu zelo dobra garancija za obisk koncerta. Pred dvema letoma so prišli na promocijo plošče BAD MOON RAI-SING, katera je bila zastavljena dvodejansko. Na minulem koncertu pa so se SONIC YOUTH popolnoma približali shemi klasičnega enournega rock koncerta, katerega bistven del so zajemale skladbe samega banda, čeprav mimo priredb skladb drugih skupin niso mogli; največ veselja med publiko je požel komad BUTTHOLE SURFERSov, ki je zelo zbil zvok »izvornih« SONIC YO-UTH na ameriški hard core, obenem pa so mu vdihnili nov način življenja v svojem stilu. SONIC YOUTH so se v dveh letih dokaj spremenili od kaotičnega, delno eksperimentalnega rock banda s pogledom na šestdeseta leta v bolj urejen in kompakten novorockovski (ameriški hard core?) band, ki še vedno uporablja vse SONIC YOUTH iznajdbe (enkratni kitarski duet, poigravanje z ato-nalnostjo ...), ki pa so bolj zgoščeni v »običajni« trominutni rock pesmi (»komercialno«?). Vsako poigravanje z instrumenti in njihovim <.vokom je trdno vpeto v okvir, za razliko od razpoloženjsko odvisnih koncertnih izletov na prvi turneji. S tem se niso odpovedali sebi, temveč je to popolnoma normalna razvojna pot, čeprav se mogoče lahko nadejamo izgubi kakšnega značilnega zvoka v prihodnosti, za kar pa pri tako dobrem bandu ni potrebno biti v kvalitetnih dvomih, kajti to je še vseeno boljše kot padanje v lastne šablone in dosmrtno ponavljanje lastnega obrazca, čemur so se do sedaj zelo dobro izogibali, kljub nekaterim občasnim padcem kvalitete na ploščah. O komercialnosti pa sploh ne more biti govora, ker je SONIC YOUTH komercialnost za nekaj svetlobnih let oddaljena od klasičnega pomena te besede. Kvartet, ki ga tvorijo dva kitarista, basistka in bobnar (vsi so neverjetno enakopravni, saj si delijo pevske in instrumentalne izlete na skoraj enake kose) predstavlja še vedno eno od glavnih gonilnih sil nove glasbe pa najsi gledamo na posameznike, kjer lahko za koga izstopata odlična in več kot značilna kitarista, (s čimer se pa ne strinjam, saj so eden redkih kompaktnih bendov in brez enega dela več ne bi bili, kar so) ali na celoto.
SONIC YOUTH s svojim specifičnim delom kažejo, da rock še nekaj časa ne bo odšel z zemeljske krogle, čeprav so ga ogrožali že raznorazni synthesizerji, v novejšem času pa se ga trudijo učiti računalniki, ki pa nežlahtne kovine ne bodo mogli nikoli pozlatiti, obenem pa'vdihujejo debel pečat novi glasbi, ki že kar prepogosto zahaja v slepe ulice ali zapada po obetavnih začetkih v ogabno kičasto komercialo.
NEW YORK tudi ob koncu osemdesetih nadaljuje tradicijo in ne spušča iz rok svoje vloge v sodobni glasbi, ki se je začela nekje z VELVET UNDERGRO-UND v sredini šestdesetih, nadaljevala po krajši prekinitvi s PAT-TY SMITH, TALKING HEADS . .., drugim valom pod imenom No-j Wave v predalu punk-jazza in še | teče pod krili SONIC YOUTH in SVVANS, ki s svojim delom in upam tudi vplivom vlivajo dovoljš-njo dozo optimizma za vstop v devetdesete.
PEC
LABODJI SPEV NOVEGA ROCKA?
NOVI ROCK 87
OKAMENELA ŽELJA
Mestni konferenoi SH)L Maribor
Republiški’konTcrčhci ’s2dl Slavonije Slovenski javnosti
Časopisni svet Katedre se na svoji seji, 7. oktobra 1987 v Mariboru, pridružuje stališčem časopisnega sveta Mladine (Delo,	1987)	in	ugotavlja,	da	sta bili
zaplembi obeh časopisov težak udarec po svobodi tiska in demokratični javnosti.
Obsojamo postopke javnih tožilcev in sodišč ter običaj prepovedovanja časopisov brez trdne zak-nske osnove, hkrati pa opozarjamo, da naši raztegljivi in protislovni zakoni takšno prakso omogočajo in jo celo spodbujajo.
Zato protestiramo proti uporabi členov kazenske in prekrškovne zakonodaje, lri v naši sodni praksi sankcionirajo verbalni delikt in delikt mišljenja.
Zavzemamo se za ukinitev teh členov, pa tudi tistih, ki ščitijo politične in državne funkcionarje pred vsako konkretno kritiko, saj jo proglašajo za žalitev, kritike pa kazensko preganjajo. Pridružujemo se zahtevam ljubljanske študentske organizacije, naj republiško javno tožilstvo začne postopek za varstvo zakonitosti, da bo vrhovno sodišče SRS lahko presodilo o zaplembi Katedre in Mladine. Prav tako podpiramo pobudo za spremembo 98. člena Zakona o javnem obveščanju, namreč ukinitev določila o vznemirjanju javnosti. Zahtevamo tudi ukinitev preventivne cenzure,
IH jo protiustavno uvaja 4. člen Zakona o preprečevanju zlorabe svobode tiska, ko zahteva, naj tiskar od pivih primerkov vsake izdaje preda po dva pristojnemu javnemu tožilcu, kar v praksi rado pomeni, da tiskarna čaka s predajo časopisa uredništvu, dokler ji javni tožilec ne pove, da je vse v redu. To je seveda cenzura,
IH jo ustava prepoveduje (razen v vojnem stanju in v času neposredne vojne nevarnosti). Predlagamo, da se novi 4. člen tega zveznega zakona glasi: "Tiskar oziroma izdajatelj je dolžan dostaviti dva primerka vsake izdaje tiskane stvari pristojnemu javnemu tožilcu, ko se začne razpečevanje." Po sedanjem zakonu namreč neko javno glasilo državni organi zaplenijo, preden sploh pride v javnost. Cenzura je družbeno zlo, pa naj prihaja skozi prednja ali zadnja vrata.
Časopisni svet podpira Pismo Aktiva Društva novinarjev v Mariboru, v katerem novinarji najodločneje protestirajo proti preganjanju novinarjev oziroma javne besede in še posebej proti brutalni aretaciji in obsodbi na zaporno kazen beograjskega svobodnega novinarja Milovana Brkiča, sodelavca Katedre. Represija nad njim res spominja na znane metode oblasti v državah z dogmatskimi režimi. Zahtevamo, da UNZ Maribor in mariborska sodnica za prekrške Majda Jurkovič poveita, zakaj sta sodelovala v tem pregonu. Predlagamo Društvu novinarjev Jugoslavije, naj organizira solidarnostni fond za pomoč v primerih kot je Brkičev. Skupaj z mariborskimi novinarji tudi mi zahtevamo, da Brkiča takoj izpustijo in ru povrnejo škodo, krivi za postopanje z njim pa naj odgovarjajo.
1 CK ZK Srbije terjamo, naj pojasni, ali imajo črno listo novinarjev in kdo s na njej.	Izdajateljski	svet	Katedre
Maribor, 7. oktobra 1987
_	   .	Koper,	13.9. 1987.
Ing. Bogomil LILIJA, novinar	y
Bidovčeva 13 A
66000 KOPER
JAVNO TOŽILSTVO Sodna 14 62000 MARIBOR
Spoštovani!
Ko sem zvedel, da je odstopil tovariš Hamdija POZDERAC, sem bil sicer nekoliko presenečen (prijetno!), vendar nisem bil trdno prepričan, da je to čista resnica.
No, in ker je, potem predlagam, da tudi Vi odstopite.
UTEMELJITEV:
Pred nedavnim ste obsodili »KATEDRO«, da ne sme iziti, češ da je oblatila, oziroma nekaj podobnega, prav tovariša Hamdijo Pozderca.
Ker ne poznam še drugih razlogov za ta Vaš ukrep, jih pač ne bom navajal. No, ker ste tako in na ta način »ožigosali« »KATEDRO«, se pravi, da ste se solidarizirali z njim in je torej logično, da stopite in prepustite svoje mesto komu drugemu, ki bo pač pravilno in objektivno presojal in obsojal nekatere pojave v naši napredni in samoupravni socialistični družbi.
Toliko v vednost in ravnanje.
Iskren tovariški pozdrav!
(Bogomil LILIJA)
ZVEZA SOCIALISTIČNE MLADINE SLOVENIJE JNIVERZITETNA KONFERENCA LJUBLJANA PREDSEDSTVO S1000 LJUBLJANA, KERSNIKOVA 4
štev.: 0482-00/SR-PM Datum : 11.09.1987
Republiškemu javnemu tožilcu Slovenile
Ker menimo, da številne javne kritike dela sodnikov temeljnega in višjega sodišča v Ljubljani in Mariboru pri sojenju Katedri (KS 212/87) in Mladini	opozarjajo, da ni dima brez ognja, vam
predlagamo, da uvedete postopek za varstvo zakonitosti in tako dokažete, da strahovi, da SR Slovenija ni pravna država, niso potrebni.
Predsedstvo UK ZSMS Ljubljana
PROTEST OB ZAPLEMBI KATEDRE!
Mariborska politika in policija sta se spet izkazali. Po Razpe-tovem izpadu, po policijskem ignoriranju glede znanih izgrajačev ter po čistki v mariborskem gledališču smo sedaj dobili še spektakularno zaplembo KATEDRE. Vse to se dogaja v časih, ko si marsikdo v tej družbi krčevito prizadeva (tudi nekateri komunisti), da bi zaustavili to strahovito drsenje v neizmerno krizo ter v materialno in duhovno siromaštvo.
Ob vsesplošni sivini Maribora, zaradi katere ga nekateri ze dolgo nimamo več za prestolnico severovzhodne Slovenije, nas je javni tožilec Jože Kalinger izzval z novim mariborskim škandalom. Kot da se hoče naravnost norčevati iz javnosti. »Inkriminiranih tekstov po njegovi zaslugi sicer ne poznamo (kultura dialoga!?), vendar se da tudi na osnovi omemb v dnevnem časopisju razbrati, da je Kalinaerjevo ravnanje docela samovoljno ter še kako neproduktivno. Se bolj je samovoljen ter protizakonit način, s katerim je dal Kalinger zaseči izvode Katedre (dogovor s tiskarno, ki je onemogočila razširjanje Katedre, še preden je izdal ustrezen sklep) ter izjava, da je imel v zadnjem času sklepe o prepovedi že večkrat »pripravljene na svoji mizi«.
Po optimističnem idejnem plenumu CK ZKS smo priče svojevrstnemu anahronizmu! Ob tej zaplembi najnovejše Katedre zato najostreje protestiramo in zahtevamo, da se sklepi o prepovedi ter uničenju (sic!) Katedre nemudoma razveljavijo!
Javni tožilec je pravilno predvideval — res smo do skrajnosti vznemirjeni!
Ljutomer, 14. julija 1987
Mladinci OO ZSMS Ljutomer zanje Ivo Žajdela
P. S. Javnemu tožilcu Jožetu Kalingerju
Pravkar smo izvedeli (17. 7. dopoldne), da tudi javne predstavitve Katedrine zaplembe, ki bi naj bila v soboto 18. 7. ob 10. uri pred Merkurjem/ne dovolite!?
Se ena anahronistična in za mariborsko situacijo že kar katastrofalna poteza!
Če je že TAM v velikih težavah, potem vsaj javni dialog mora biti dovoljen, da se stvari prevetrijo, trezno prediskutirajo in skušajo Izbrati novi — rešitveni — programi.
Vi pa kar po rusko!?
Mariborski javni tožilec Jože Kalinger in sedaj še mariborski mestni sekretariat za notranje zadeve — podaljševalci protidemo-kracije in s tem nazadovanja so torej znani!
(PEDAGOŠKI ODGOVOR NA IZZIVE ČASA)
i.
Zadnja leta oživljajo razprave o primernosti napredovanja z negativno oceno v osnovni šoli. Ker sem bil srečna žrtev podobnega principa pri napredovanju iz sedmega v dsmi razred nekoč tudi sam, mi stvar, razumljivo, daje misliti. Tu želim opozoriti ie na sholastično plat celotnega problema. Kaj bi se recimo zgodilo, če princip napredovanja z negativno oceno dokončno ukinemo? Nič, kajti tisti učenci, ki bi imeli na osnovi dosedanjega principa negativno oceno, bodo imeli odslej pozitivno. In kaj bi se zgodilo, če bi princip naredili bolj univerzalen (pravičen?), recimo tako, da bi veljal tudi za matematiko, fiziko itd.? Zgodilo bi se, da bi imeli pri teh predmetih polno negativnih ocen.
Spremenila bi se forma, ne pa vsebina.
Dokler ne bodo izdelani vsebinski kriteriji in vpeljano preverjanje na ravni republike, je sleherno opredeljevanje za ali proti bivšemu členu 69 prazna sholastika — svojevrsten odziv na izziv časa.
II.
S tem smo prispeli do točke, ki je na razumevanje jugoslovanske pedagogike ključnega pomena. Indikativna je že primerjava dveh srečanj, namreč Kongresa jugoslovanskih pedagogov v Mariboru, leta 1986 in Partijskega Ideološkega plenuma v Beogradu, letos. V obeh primerih so bile na sporedu zarotitve, rotitve in komaj zadržan duh pogromaštva. V obeh primerih je šlo za isto »stvar«, za vzgojo. V obeh primerih je šlo za razčiščevanje na sprejemljivo in nesprejemljivo, na tiste, ki so nam všeč in tiste, ki nam niso. V obeh primerih je šlo skratka za »stvar« samo, le da nikoli ni bilo povedano katero. In ker gre tako pri vzgoji državljana, kot pri vzgoji učenca, za oponašanje, za vrednostne vzorce, se je seveda na veliko govorilo predvsem o vzorih. Priče smo bili tudi pričakovani homoanalo-giji: pedagogi so pretili ž politično močjo, politiki pa z znanstveno utemeljenostjo ideoloških obrazcev. Kot rezultat takih dialektičnih, morda bi bilo primerneje reči, dialektnih gibanj, nastaja spoznanje o radikalni razliki forme in vsebine, vzgojenosti in izobrazbe, vzgoje in izobraževnja.
Dokler se bomo gibali samo v območju sholastičnih razprav, se borili za oslovo senco (formo), ne videli pa tega, da je ta senca oslova (vsebina), bomo postajali vse bolj to, kar smo že.
Stopnjevana balkanizacija, začeta v sedemdesetih letih, je potekala v znamenju domislice, da ima politika in vzgoja že sama na sebi neko substanco in da je ta substanca prava. V politiki se je to pokazalo v pozabi na modrost vladanja in hkratnem formiranju politične elite, ki je kot objektivni dejavnik sterilizirala gospodarstvo ter prek vsesplošnega samoupravnega sporazumevanja in dogovarjanja, obvladovala še detajle na mikro ravni. Politika se tako ni zadovoljila s pozo modreca, ki ve za pot (forma), postala je tudi posestnik neizpodbitnih spoznanj (vsebine).
»Liberalizem« in »tehnokratizem« sta bila premagana in začela se je neizogibna pot v krizo.
Iz tega obdobja pa imamo še neko norost, ki jo previdno napove partijska resolucija iz leta 1974 in krasi naš »sistem« še danes. Gre kajpada za uvedbo usmerjenega izobraževanja, ki je pod izgovorom, da je vajeništvo slabo, udarilo po vsem, kar je bilo vredno.
Politični voluntarizem se je ob tej priliki dekoriral z nekaterimi pedagogi (ker je šlo pač za šolo) in si s tem nadel videz objektivnega vedenja. Prepletli sta se dve vrsti vzgoje in nastal je zlom substance, imenovane znanje. Tega dejstva prav nič ne spremeni ugovor, da so reformi nasprotovali tudi nekateri pedagogi, saj so ji nasprotovali tudi drugi, nepedagogi in sicer odločno glasneje. Ti drugi so se tudi prvi zavedli, da predstavlja reforma predvsem napad na izobrazbo, znanje in da prinaša eskalacija primitivnega in nasilnega egalitarizma genocidne tendence.
Za žalostno vlogo, ki jo je v reformskih procesih odigrala jugoslovanska pedagogika, pa ni kriva samo slučajna konstelacija koncem sedemdesetih in začetkom osemdesetih let, k njej je pripomogla potencialno vedno že prisotna konstrukcijska napaka samega fenomena pedagogike.
'SZč/č./7 Z/rua- /jjjjs	r
j/ApsZ’/i/ / s-///// J/i// y///t ij >'/2oens(- /j J/// 7
£b/cji isJ/t/r v/nfJ/žk 2& »bs-/Jb yair/?ey -ЈумоЛс Jčyt 'tosA/fi*ee-	//	/	/
J ra 73J//7Č /2, Jb/ne.
b,sute/žc (£/602? /7.102^ Jy/i2r 5rJ 1,7c/' ak	/7nb
'~čJl£//t> ojobjb Ае/ггЛгС/е/г^ ris? сл-t Jt/ttssrb/J/s 1/2/1
Ulfb J/ / cb//Ji >,/< //■ -V/.
'21 p/aeJi.
2
/ S/vl>jfb/yb /iua< /u/7	ru5/‘c>	a&fint	o**
cvd/i' и /irs/u
bv /t /U/sAi^/j/CTV 2>Jl 5t: /ItščA / jtcs/Ao/f: C//J	//'
^
(>Sl ГПоАг/*)/ ЛГ Xijr<? on* 'sre as,
ter/
■‘/z/-//,//, ‘"'A* , .Г
■s //b
Z'AbyA % ir/y'
/rA/ o/r -УГГ/ујГ
J/a cvzr / a '/&&/* C&/H& o/innt /he aaznas a/ /r /uVfltTBAt'
Je/1 Z7L /Us&Sf	il	/i	//	US/iJ/Tr'	-	/
Napačna je predvsem pot po kateri najprej razvijemo smotre, nato pa presojamo katera spoznanja razvitega sveta vanje sodijo in katera ne. To je pot, ki lahko v vsakem primeru preide v dogmatsko predpisovalsko ustvarjalnost. V nasprotovanju s tem je treba izhajati iz znanja, iz realnih spoznanj, iz že doseženega in to doseženo razvijati s smotrom doseganja komparativnih prednosti. Med te prednosti morajo spadati tudi cilji naše specifične koncepcije samoupravnega družbenega razvoja — če ne spadajo, niso vredni nič in jih je treba zamenjati.
Odločiti pa se je treba o temle:
— Izhajati iz znanja, ki ima že samo po sebi vzgojne učinke: recimo razumeti atensko demokracijo, učiti se latinščine, ima že samo po sebi vzgojne učinke;
— Izhajati iz vzgoje, iz forme cenzure, kar pomeni: zaradi votlosti in brez-substancialnosti preiti k gospodovanju fraze.
Tovrstna ustvarjalnost je za šolo prav tako katastrofalna kot je katastrofalna za državo, ki prek svojih najvišjih predstavnikov (Mikulič, Šuvar) grozi z vojaškim posredovanjem.
Zelo natančno bo treba razločevati med smotri in cilji. V obeh primerih gre za stvar, temveč za golo konotacijo stvari, za vrednostni obrazec. Ostaja pa bistvena razlika: smoter je pot brez konca, je ideologija, nikoli doseženo eshatolo-ško najstvo, ki ga prilepijo na vsak učni načrt, bi pa ie-ta povsem mirno shajal tudi brez njega. Cilj pa je povsem določen in predmetno-snovno operacionaliziran (če je). Fizike se je treba naučiti do tega in tega poglavja, to je mogoče preveriti. -Umestnost tako postavljenega cilja je mogoče preveriti tudi v mednarodnem obsegu. Na isti način je mogoče preverjati tudi učinke samega izobraževanja, merjenje kvalitete pa se v tem primeru pretvori v povsem tehnični proces primerjanja cilja in rezultatov.
Cilji imajo povsem razvidno zvezo z vsebino, z znanjem, ki ga vsakokrat opredeli ustrezna stroka, smotri pa so prazna navlaka v katero lahko vsakdo proicira kar hoče. Do sedaj še ni bilo dražbe, ki ne bi recimo producirala »vsestransko razvite osebnosti«, se pravi tistega, kar so pri nas razglasili za ključen cilj samoupravne socialistične pedagogike. Gre seveda za mlatenje prazne slame, predvsem pa za nelagodje same pedagogike, za nelagodje, ki ga razvijanje specialnih didaktik niti najmanj ne razrešuje. Smotri so zato kaj primerni za vgnezdenje neke okamenele, predmetu povsem vnanje želje (ideologije), ki jo narekuje neka, morda povsem zgrešena zgodovinska skušnja. Okamenela želja ima v tem primeru le še funkcijo kamna spotike.
III.
Delo, 3. 6. 87:
Šiego Šingo, japonski gospodarstvenik ...:
»Preden pojeste banano, odvržite olupek. Tako morate vreči iz proizvodnje vse, kar je nepotrebno in odveč. V Evropi in Ameriki se premalo ukvarjajo z racionalizacijo ciljev, več pa z racionalizacijo sredstev in metod. Če se cilj napačno razume, potem se ne ve, kaj je odveč, kaj je nepotrebno. Ko sem bil lani v Zastavi, sem se prepričal, da ste pripravljeni sprejeti mojo filozofijo, videl pa sem velike zaloge šasij, školjk, polproizvodov . .. Vprašal sem se, če Jugoslovani to kupujejo. Vse to je bananin olupek, ki ga je treba odvreči. V Jugoslaviji so mi vsi prinašali kavo, ne da bi me sploh vprašali, ali bi jo pil in če jo spioh pijem.
Tudi to je nepotrebni posel. . .«
Ivan Kosove!
Trubarjeva 16, N. Gorica
ZDA UKINILE GOLI OTOK?
PISMO DOBROSLAVA PARAGE
11.	septembra, teden dni pred nadaljevanjem sodnega procesa proti SR Hrvatski v Zagrebu, je prišla novica, da bo naslednje leto »iz ekonomskih razlogov« ukinjen Goli otok. Odločitev je sprejel izvršni svet sabora SRH.
Toda ozadje te vesti je politično, kajti čeprav so razlogi za ukinitev Golega v glavnem res ekonomske narave, ti razlogi (izoliranost, slabe zveze s kopnim, pomanjkanje vode in materiala za proizvodnjo) štirideset let niso pomenili nikakršne prepreke obstoju Golega otoka in življenju naših državljanov v njegovi strašni senci. Kaže, da je smrtni udarec obstoju tega taborišča smrti padel lani z listov Mladine in Nove revije, ki sta v seriji tekstov opozorili domačo in tujo javnost na grozotne razmere v tej kaznilnici danes.
Mladina je 17. 10. 1986 v intervjuju z menoj (»Do pekla in nazaj«) objavila podatek, da so lesni izdelki (stoli) golootoške kaznilnice namenjeni izvozu v ZDA. Konec januarja 1987 je vse jugoslovanske izdelovalce pohištva zadela odločitev o embargu na uvoz jugoslovanskih stolov v ZDA. Škodo so ocenili na 60 milijonov dolarjev. Direktor Golega otoka je izjavil, da to zanje pomeni uničenje. Hrvaška vlada je obrnila obračun z Golim na ekonomski motiv in se tako zavestno odrekla zase in za celo državo dragocenega moralnega in političnega kapitala, če bi kaznilnico na hudičevem otoku ukinili zaradi njene nečloveškosti in brezumja, kot temno stran pro-tistalinovskega stalinizma v zgodovini KPJ-ZKJ.
Tako se zdi, da bi oblasti Goli otok še dalje ohranjale v delu, kljub moralni nakaznosti te ustanove, ki maže ugled cele Jugoslavije, če bi se to le splačalo.
Pa vendar, naša javnost in naša družba ne bi smeli dovoliti, da brezimne žrtve strašnega otoka obleže v kostnicah, prepuščene dežju in galebom. Vlada SR Hrvatske bi morala sezidati grobnico sprave vsem pomorjenim žrtvam v znak spoštovanja umrlih in sramu nad časom, ki se ne bi smel več nikoli vrniti.
Zato tožim vlado republike Hrvatske, ne zaradi denarja, saj se moja ukradena mladost ne more povrniti z nobenimi cekini. Vprašanje je, kako naj stopi človek zakonom neposlušni državi in njenim organom na prste. In zakon pravi, da se nikomur ne sme med zaporno kaznijo ogroziti ali uničiti zdravja.
Glavna razprava proti SR Hrvatske, ki je bila začeta 2. 10. 1986 in potem prekinjena, se je spet začela 18. septembra. Z odvetnikom, Željkom Olujičem iz Zagreba, sva zahtevala, naj se izloči predsednica sodnega sveta, Nada Kraljič, ki vodi postopek, pa tudi vsi drugi sodniki iz Zagreba in SR Hrvaške, saj obstajajo okoliščine, ki navajajo v sum o njihovi nepristranskosti. Predlagala sva, naj v zadevi razsodi eno od slovenskih sodišč, saj sedaj živim v Ljubljani.
O tem, kdo bo sodil, bo odločilo Zvezno sodišče v Beogradu, kako, pa bomo vedeli kmalu.	Dobroslav	Paraga
SuošssSS-S »55'5i^4 -«10
>15«2
- se 01 s »j a c » и
s®čsaii2! 2S"«:* -ES
fluj« JS«1!!
• e
Poštovani drug urednik,
Mi smo sa stanovitim zakasnjen;} em primili Čudnu oba vj e st - Zakon o zračno;) piovndbi i Zakon o padobramstvu, sačinila Je i priredila u Savcznom sekretarijatu za promet neka profesorica francuskog Jetika!II
TJevjerovatno! Ana ljudi Jel Je to moguče, čto bi rekao Mladen Delič?!
Aova zemlja ima toliko pilota, pravnika, padobranaca.
Intorosira nas vaš konietar po ovibm pitanju* Dakodje nas interesira dali čete posle ove obavjesti koristiti zrakoplov kao prometno sredstvo?
Sportski piloti i padobranci iz Borova	Os Jeka
ms
samo vas joStkojica! PICkAVAMMA TERIMA.PUCAtITE! DA VAS VIDIM!
tf'II; : -' ' '' -
DEŽ JE MEHU PADAT...
5TKEL3A31EI^//,e susTsi susiie, morate vsiikeLaAj''
STRELJATI! U&IJ7E ŽIVAL!... TD je UKAZ!
HI HI hi m ...
лШ*А. ^vc!
EA*A VI Municue ■ MEAWA Vi56
MUNICIJE!
0.
»	1ИТХ
' • r- jfrjr.	O•	,V
S	i	KR.A3	»KONEC	lf2Š)
Pripis uredništva: OTROKOM, MLADINI DO 15. LETA IN MORALISTOM PO DOLŽNOSTI NE DOVOLIMO OGLEDA STRIPA!
Piše in riše: ZORAN SMILJANIČ