Izgubljena mladost Ko je prišla v Dotočje, je bila mlada, lepa in elegantna. Vaščani so se ozirali za njo, ko je šla po vasi in so govorili: »Lepa je naša gospodična učiteljica«. Toda kmalu je začela bledeti, otožnost se ji je razpregla po obrazu. Še je bila vesela, kadar so prišli tovariši in tovarišice s sosednjih šol, v gostilni pri Županu so navijali gramofon in ob zvokih pesmi o l.jubezni in toplih deželah so zažareli obrazi, teden pa je bil ves mrk in turoben. Daleč je bilo mesto in življenje, ki ga je bila vajena do zdaj. Štela je dnevc do Božiča, štela jih je do Velike noči in je pričakovala počitnic — zopct se je vrnila cvetočih lic in prijaznih besedi. Ko pa so zaglokotali po dolini temnorjavi vali planinskih voda, ko je mcgla objela krog in krog dolino in je dež ro-sil z neba ves dan, teden za tednom, je zopet utihnila. Zaprla se je v sobo in svoje misli vase; ljudje so govorili: »Dolgčas ie naši gospodični.« Hodila je na pošto in kadar se je vračala ter sc ustavila pri županu tedaj je v njencm obrazu žarela nada in vescl lesk v očeh, zadovoljno se je nasmejal tudi stari župan in jo pozdravil s prijazno besedo. In sta se razšla zadovoljna, ona radi pisma, a on radi smeha v njenih očeh. Potem so prihajala pisma vse bolj porcdko in Doroteja je šla mimo županovih, nc da bi se ustavila. Prišla je pomlad, ki jo je razgibala, ob lepih dneh je hodila po bornih poljih in sc razgovarjala s kmcti — vložila je prošnjo za premestitev, in upa, da je jeseni ne bo nazaj. Radi so jo imeli in težko je bilo kmetorn, a privoščili so ji boljše mesto. Ob počitnicah je ni bilo v vasi, a z jesenjo se je vrnila tudi ona. Za Božič je ostala v Dotočju. Čudili so se kmetje in po vasi je krožila vest: Matere nima in tant jo je zapustil. Pozdravljali so jo in Doroteja je odgovarjala s stisnjenimi ustnicami, da ni zajokala. Začela si je kuhati sama in prati perilo. Vse bolj se je zapirala v šolo. Malokdaj so jo videli na vasi. Potem je prišel fant, mlad učitelj s hribov. Tudi njemu je bilo prvo mesto. Ob sobotah je prihajal k njej in prenočeval pri županovih, šc se je oglasii gramofon in ob zvoku glasbila sta zaplesala prešeren ples. Prihajal je k njej vse pogosteje. hodila sta roko v roki po samotnih kolovozih, nabirala rože in se vračala v šolo. Ponoči je gorela rdeča luč v njeni spalnici. Fant je odšel na počitnicc, a jeseni ga ni bilo nazaj. Bil je premeščen. Samo eno pismo je prejcla od njcga. Draga! V mestu sem, srcdi življen.ja, idej in upov. Draga, se spominjaš tistih dni, ko Kolpa udarjala je ob zidovje šole, ko sva bedela sredi noči in naju družila je zmota tc usode ... Oj Doroteja, mladosti čar je preč, izgubljeni so Tvoji mladi dnevi. Čas beži in se ne vrne več — življenja niti ran ne celi. .. Obleke ji je začela kro.jiti vaška šivilja. Tudi čevlje je kupila pri domačcm čevljarju. Neokretno je hodila po blatnih potch in sc zamišljcna ozirala v prirodo. Toda v nji je vse umrlo. Gorski kotar je vcličastno štrlel v nebo, ona pa ni videla ne zelenih gora, ne cvetočih pobočij. V njej je bilo samo prazno srce . .. Potem so jo klicali k bolnici. Šla je in je stregla. Prosili so jo za denar. Posodila ga je. Prosili so jo drugi. Vsem je posodila, nikdo ji ni vrnil. Potem je šla za krstno botro, za birmansko, cerkvi je kupila sliko. Namesto tovariša v hribih je prišla tovarišica. Mlada, začetnica. Zdvajala je v pustinji. Doroteja jo je tešila, kakor mati malo hčerko. Potem je prišel spet mlad fant, nato dekle; vsem je bila mati. Navadila se je Ijudi in kraja, ni si želela drugam. Obleke je nosila vse bolj iz navadnega blaga, skoraj ji je bilo nerodno med mladimi, po modi oblečenimi tovarišicami. Postajala je čudna in sitna. S pretiranim veseljem je sprejemala tovariše in tovarišicc, pa se ji je naenkrat mudilo k oddaljenemu kmetu v gori. Kadar ni bilo tovarišev, jih je obiskala sama, pa se takoj vrnila. Tbžilji je o domačinih, pa se najbolje počutila v njihovi druščini. Pogosto je samotarila ob vodi. Tekla so leta in Doroteja je poznala vse hiše, vedela za vse težave, vsem je pomagala. Sposodila si je denar, da je mogla pomagati revežem. — Skozi dolino pa so zgradili široko cesto in skozi noč je drvel avtomobil, njegov hrup se je mešal z glokotanjem vode. Takrat se je v njej zdramilo ugaslo življenje in jc jokala v blazinc z verzi pokopane mladosti: Draga, se spominjaš tistih dni, ko Kolpa udarjala je ob zidovje šole, ko sva bedela sredi noči in naju družila je zmota le usode ... Oj Doroteja, mladosti čar je preč, izgubljeni so Tvoji mladi dnevi. Čas beži in se ne vrne več —¦ življenja niti ran ne celi. .. Duje Budak.