Poštnina plačana v gotovini Speci, in abbon. postale - II Gruppo Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Polletna naročnina . . L 1.250 34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel 3177 Letna naročnina . . . . . L 2.500 PODUREDNIšTVO : Letna inozemstvo . . L 3.500 34100 'frieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 m Leto XIX. - Štev. 47 Gorica - četrtek, 30. nov. 1967 - Trst Posamezna številka L 50 Češčenje sv. Režnjega Telesa jy|jr zopet V nevamOSti Vsak še tako preprost katekizem nam iikim križem. Duhovnik, ki mašuje, je Ji Vsak še tako preprost katekizem nam pove sledeče resnice: Ko mašnik pri maši izreče nad kruhom in vinom posve-tilne besede, postane pod podobama kruha in vina pričujoč živi Jezus. In ostane pričujoč pod podobama kruha in vina, dokler se podobi kruha in vina ne spremenita. Sveto Rešnje Telo zato molimo; Jezusa v svetem Rešnjem Telesu zaradi njegove zakramentalne navzočnosti obiskujemo in pred tabernakljem, v katerem se hrani sveto Rešnje Telo, poklekujemo. Pričujočnost Jezusova v svetem Rešnjem Telesu je verska resnica, ki je pa pri nekaterih v zadnjem času naletela na težave in nove razlage. Prav zaradi tega je sv. oče Pavel VI. s posebno encikliko Mysterium fidei 3. septembra 1965 potrdil vero katoliške Cerkve v Evharistijo ali sv. Rešnje Telo. Tretji del posebnega navodila o češče-nju Rešnjega Telesa dodaja temu nauku še nekaj praktičnih smernic, kako združiti sveto mašo, ki je pač najvišji in najvidnejši izraz češčenja Rešnjega Telesa, ker prav iz nje izhaja, s češčenjem Rešnjega Telesa v tabernaklju, z izpostavlje-njem, pri procesijah in pri vseh evharističnih pobožnostih. Vera v Jezusovo pričujočnost zahteva namreč že sama po sebi zunanji in javni izraz te vere. Velja pa naj pravilo: ali maša ali češčenje sv. Rešnjega Telesa kot tako. Sveto Rešnje Telo je po cerkvah shranjeno v tabernaklju, ki je navadno na glavnem oltarju; v večjih cerkvah pa navadno v posebni kapeli, a vedno na oltarju. Tabernakelj sprva ni bil potreben. V prvih časih krščanstva so verniki prejemali obhajilo le med mašo in Rešnjega Telesa ali posvečenih hostij niso shranjevali. To se je začelo dogajati polagoma, da so mogli nesti obhajilo bolnikom. Sčasoma se je ta navada ali potreba posplošila in se je tako razvilo češčenje sv. Rešnjega Telesa, ki je v različnih časih zavzelo tudi različne oblike. In veliko ljudi je od tedaj preklečalo pred tabernaklji in v tihi molitvi stopilo v pogovor z božjim Odrešenikom, v trdnosti vere upanja in ljubezni. Iz te molitve in skupnosti z božjim Odrešenikom raste vedno večja pripravljenost za sveto mašo in za prejem sv. obhajila. Navodilo priporoča, naj verniki radi častijo Jezusa v sv. Rešnjem Telesu. Dušni pastirji naj jim pa dajejo zgled in naj jih k tem pobožnostim tudi spodbujajo. Da bo pa to mogoče, naj bodo cerkve odprte vsaj nekaj ur na dan. KJE NAJ BO TABERNAKELJ Sveto Rešnje Telo ali Evharistija naj bo shranjena samo na enem oltarju ali na enem samem prostoru v cekvi. Kraj ali kapela, kjer je shranjeno Rešnje Telo ali Najsvetejše, kakor pravimo, naj bo res dostojen in pripraven za češčenje. Kapela z Najsvetejšim naj bo ločena od glavnega dela cerkve, bolj sama zase. To velja predvsem za velike cerkve, kjer je dosti porok in pogrebov in kjer hodijo skozi cerkev številni obiskovalci ter ljubitelji umetnosti in zgodovine. Ta vrvež ne sme motiti zbranosti v kapeli Najsvetejšega. Tabernakelj naj bo v sredini oltarja ali pa, če tako odloči cerkvena oblast, na kakem drugem primernem, dostojnem in okrašenem mestu. Ta navodila veljajo predvsem za nove cerkve, ki bodo imele oltar obrnjen proti ljudstvu. Kako hi kaj pa napraviti v cerkvah, starodavnih in lepih, to je sedaj vprašanje. Kako obrniti oltarje, kam postaviti tabernakelj z Najsvetejšim? Navodilo pravi, da lahko tudi na takem oltarju ostane majhen tabernakelj, a to je treba smatrati le kot zasilno rešitev. Zanimivi so poizskusi ali rešitve, ki so jih že iskali tu pri nas. Opozarjamo zlasti na cerkvico na Pesku ob državni meji, ki je prav gotovo najmodernejša cerkev na Tržaškem, vsaj kolikor se tiče razporeditve v prezbiteriju. Po načrtu Toneta Kralja je tabernakelj v steni ob levi strani prezbiterija. V župni cerkvi pri Sveti Ani so pa oltar postavili v steno pod ve- likim križem. Duhovnik, ki mašuje, je obrnjen proti ljudstvu in kaže tabernaklju hrbet. Rešitev ni prav posvečena, ker je tabernakelj le preveč visoko nad oltarjem. Omenjamo samo dva primera, da se lahko vidi, s kakšnimi vprašanji in težavami je sedaj povezano delo za postavitev oltarjev, ki so res središče bogoslužja, in postavitev tabernakljev, ki naj ne bi motili skupnega bogoslužja, katero ima svoje središče prav v sveti maši. Zato priporoča navodilo, naj ne bo Najsvetejše, vsaj v rednih razmerah, na oltarju, ko se vrši sveta maša. Razlog je pa tale: Pri maši je Kristus pričujoč že po skupnosti vernikov, ki je združena v njegovem imenu, pričujoč je po svojem duhovniku in po svoji besedi, kadar se bere in razlaga sveto pismo in končno postane navzoč pri posvečenju pod podobo kruha in vina. Evharistična pričujočnost Jezusova je sad svete maše in to mora biti tudi razvidno. S tem se pa ne sklada, da je že med mašo ves čas pričujoč v tabernaklju. Ce smo pri sv. maši, pri kateri Kristusa darujemo, se na bolj popoln način s Kristusom združujemo, kadar ga v sv. Rešnjem Telesu častimo. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj navodilo izrecno prepoveduje mašo pred izpostavljenim Najsvetejšim. To ne velja samo za oltar, kjer je izpostavljeno Najsvetejše, ampak za vsak drug oltar, če je kje v cerkvi izpostavljeno Najsvetejše. Iz okrožnice ljubljanske nadškofije je razvidno, da so maše pred izpostavljenim Najsvetejšim ponekod še vedno v navadi. Toda Najsvetejše ne sme biti na oltarju za nekak okrasek. Potrebe preteklih časov so ta izraz pobožnosti do sv. Rešnjega Telesa priporočale, a danes ni več v skladu s poživitvijo vere v sveto mašo in s sodelovanjem, ki ga ta poživitev zahteva. Jasno je, da mora biti tabernakelj primemo zgrajen, zavarovan in okrašen. Že po stari navadi gori pred tabernakljem večna luč. In prav ta luč nas opominja, da je v tabernaklju pričujoč sam Jezus in da moramo pri vsakem obisku v kakršnikoli cerkvi njega najprej pozdraviti. Pogostokrat vidimo vernike, ki stopijo v cerkev, morda obhodijo vrsto oltarjev, a na Jezusa, ki ga oznanja večna luč pred tabernakljem, pozabijo. Treba je pa tudi priznati, da je veliko ljudi, ki radi stopijo v cerkev prav zaradi Jezusa in vsaj kratko pozdravijo presveti Zakrament. MSGR. L. ŠKERL De Gaulle ostaja zvest sam sebi Na zadnji tiskovni konferenci v Parizu 27. novembra je De Gaiulle znova dokazal svojo trdoglavost in potrdil vsa stališča, katera je do sedaj v mednarodni politiki zavzel. Kljub razvrednotenju britanskega funta je izrekel svoj »Ne« glede vstopa Anglije v Evfopsko gospodarsko skupnost; znova se je zavzel za Francoze v Kanadi ter napovedali, da bo delal na tem, da sc spremeni državna zgradba Kanade in postane francosko govoreča provinca Oucbcc tako neodvisna, da bo lahko sama odločala o svoji usodi; na vprašanje časnikarja, zakaj je državo Izrael označil za napadalca, ko je vendar Naser z zaporo Akabskega prehoda dejansko Izraelce pognal v vojno, je odgovoril izmikajoče ta-ko, da Izrael prevevajo želje po razširjenju lastnega ozemlja, h čemer mu pridejo prav vojni spopadi. Zato vztraja na tem, da Izrael vrne Arabcem zasedena področja, štiri velike sile (seveda smatra Francijo za tako) naj bi se pa1 sporazumele glede jamstev za zemeljsko celovitost držav na Bližnjem Vzhodu. Izraelska vlada je De Gaullove izjave označila za lažne, žaljive in neprimerne za državnega poglavarja. Včasih so dejali, da je Balkan smodnišnica Evrope. Kadar je tam zagrmelo, je bil evropski mir v nevarnosti. Danes bi to lahko rekli o Bližnjem Vzhodu. Izrael in arabske države se gledajo kot pes in mačka. Trikrat so se v teku dvajsetih let zatekli k orožju, da bi rešili svoja viseča vprašanja, pa vse kaže, da se pripravljajo že na četrti spopad. Nič boljše ni na otoku Cipru. Tam stojijo drug proti drugemu Grki in Turki. Prvih je štiri petine prebivalstva in bi se radi priključili k matični državi, h Grčiji. Turki, ki so se naselili na otoku med turško okupacijo, so sicer le velika manjšina, a dovolj močni, ker imajo zaslombo v Turčiji, da povzročajo trenja med obema narodnima skupnostima. Otok je sicer formalno neodvisna država, a bi ga radi imeli vsi: Grčija, Turčija, pa še Atlantska obrambna organizacija NATO. Na otoku so poleg narodne grške garde še grški vojaki, pa turški, oddelek britanske vojske in štiri tisoč vojakov od Organizacije združenih narodov. Vsi delajo red oziroma pomagajo k neredu. Grških vojakov naj bi bilo po pogodbi 900, pa se jih je tajno vtihotapilo že skoro 20.000. Do zadnjega jih je vodil legendarni borec zoper angleške okupatorje general Gri-vas; sedaj ga je grška vlada odpoklicala, češ da je povzročil zadnjo grško-turško napetost s tem, da je dopustil teroristični napad na dve turški vasi. Kongres italijanske Krščanske demokracije Oči vseh političnih krogov, pa tudi premnogih italijanskih državljanov so bile pretekli teden usmerjene v Milan, kjer je štiri dni zasedal 10. narodni kongres italijanske Krščanske demokracije. Pričel se je v četrtek 23. t.m., končal pa v nedeljo 26. novembra. Udeležilo se ga je 638 delegatov, ki so predstavljali nad poldrugi milijon vpisanih članov ter bili izvoljeni na 94 pokrajinskih zborovanjih. Italijanska Krščanska demokracija je v vseh povojnih letih bila in ostala stožer političnega vodstva države in dokazala, da je po dvajsetih letih vladanja še vedno idejno sveža in številčno daleč najmočnejša stranka. Pod De Gasperijem je bila stranka sredine, s Scelbom in Segnijem sredinskodesna, s Fanfanijem in Morom je sredinsko-leva. V svoji notranji prožnosti si lahko dovoli vse smeri in vse možne linije, razen skrajnih, ki bi jo pripeljale do ljubkovanja s fašizmom ali komunizmom. V tem smislu — je utemeljeno zapisal uvodničar v torinskem listu "La Stampa” — predstavlja italijanska Krščanska demokracija italijansko družbo naših dni in je zato zvest odsev tako njenih čednosti kot njenih pomanjkljivosti. Zrcali namreč njena protislovja, a tolmači tudi njeno željo po neprekinjenem napredku brez pustolovščin. DUH KONGRESA Kongres KD v Milanu je odločno zaprl vrata vsakemu poskusu, da se odpre pot do sodelovanja s komunizmom. V tem oziru so bili nenavadno vsi soglasni: tajnik stranke Rumor, podtajnik Piocoli, finančni minister Colombo pa celo predstavniki levega krila; samo Fanfani je spet poizkušal, da bi se pokazal kot najbolj primernega, ki lahko vzpostavi dialog s komunisti, a ga je levo krilo samo zavrnilo. Rumor je odločno poudaril, da med demokristjani in komunisti ni stičnih točk. »Ne moremo — je dejal — sprejeti njihovih avtomatičnih formul glede napredka in pravice; ločijo nas načelni razlogi; dasi smo obojni stranki ljudskih mas, se pa razlikujemo v namenih in metodah, v pojmovanju človekove osebnosti, državne ureditve in mednarodnih odnosov. Zato tudi odklanjamo enostransko gledanje na razvoj družbe, katero je značilno za komuniste in njih zgodovinsko izkustvo, ki nam ga ponujajo.« Ti Rumorjevi vidiki so našli med kongresniki splošno odobravanje. Mnogi drugi govorniki, tudi z levega krila, so se nanje vračali, jih odobravali in še razširjali. Nihče ni to pot govoril o dialogu s komunisti. Zdi se, da so ga soglasno porinili na slepi tir ali vsaj namerno pozabili. »Dialog s komunisti — je s svoje strani pribil Piccoli — je z naše strani nemogoč, pa ne zato, ker bi to mi hoteli, ampak ker ga oni sami s svojim ideološkim in političnim stališčem preprečujejo.« Zelo jasno se je kongres tudi izrekel za nadaljevanje sredinsko-levičarske vlade. Opozicija z leve v vrstah strank je sicer negodovala, da je vlada preveč zmerna v svojih socialnih reformah, toda Calotm-bo je v svojem izčrpnem govoru pozval vse navzoče, naj bodo realisti in gradijo na -podlagi položaja, kakršen dejansko je. Na očitek Donat Cattina, da je vlada ovirala gospodarski razcvet na račun delavcev, je bil Colombo odločen: »Kaj je bolje za delavce — je vprašal — ali da bi prišlo do razvrednotenja lire -ali da se je za nekaj časa malo zavrlo gospodarski razvoj? Naj se ne pozabi, da je bilo v Italiji od leta 1950 ustvarjenih nad šest milijonov delavnih mest.« Tako Rumor kot Colombo sta tudi potrdila zvestobo Italije Atlantski obrambni zvezi NATO. Ta obrambna zveza mora ostati eden stebrov, na katere se Italija naslanja, je dejal Colombo. Ni samo vojaška zveza, temveč mnogo več: zbližala je med seboj narode, ki so si prej nasprotovali. Gospodarska povezanost vodi k politični in to poraja mir v Evropi. Evropa naj ne bo privesek Sev. Amerike, naj pa ne teža tudi za tam, da postane »tretja sila«. Ohrani naj svojo neodvisnost in naj ne pozabi manj razvitih dežel. NOVI NARODNI ODBOR STRANKE Italijansko Krščansko demokracijo sestavljajo razlčine grupacije, ki se delijo v večino in manjšino. Dosedanjo večino so tvorili: Rumor-Colombo (27-3096), Fanfani-Forlani (22%), Moro (8%), Scelba-An-dreotti (8%), Taiviani (6,5%), to pomeni, da so imeli ti predstavniki za seboj 72% od vseh delegatov ali 450 po številu. Manjšino predstavlja tkzv. levica stranke, ki jo sestavljajo zastopniki sindikatov in »baz.« Takoj po Morovam govoru so sledile v nedeljo zvečer volitve 120 članov novega narodnega odbora stranke. Polovica je izšla iz parlamentarnih krogov, polovica pa iz drugih krogov stranke. K tem 120 članom se bodo pridružili še pokrajinski tajniki in razni drugi funkcionarji stranke, tako da bo novi narodni odbor imel nad 200 članov. Na volitvah je lista večine z dosedanjim tajnikom stranke Rumorjem na čelu prejela od 1.516.000 glasov 973.600, t. j. 64,9% z 78 sedeži, lista manjšine, katero so sestavljali člani tkzv. levice (sindikalisti) 360.000 glasov (24%) z 28 sedeži, lista notranjega ministra Taviamija pa 181.900 glasov (11,1%) s 14 sedeži. Do 10. decembra se bo moral sestati novi narodni odbor stranke in si izvoliti novo vodstvo ter novega tajnika. Pričakovati je, da bo za to mesto spet izvoljen dosedanji tajnik Rumor. Turške oblasti so ta spopad porabile kot pretvezo, da nastopijo s silo, se iz&rcajo na otoku ter v svojem smislu napravijo red. Turški parlament je celo pooblastil svojo vlado, da laliko pošlje svojo vojsko in mornarico v tujino. Bilo je veliko rožljanja z orožjem, napetost se je večala, Turki so poudarjali, da je treba ciprski problem rešiti enkrat za vselej, a do izkrcanja zaenkrat le ni prišlo. To je tudi razumljivo; na morju kroži ameriška mornarica, in vodstvo NATO-organizacije bo vse storilo, da prepreči spopad med dvema članoma te organizacije. Grška vlada je to pot pokazala izredno stopnjo umerjenosti. Ni si želela vojne, saj ve, da bi pri svoji diktaturi imela le malo prijateljev ob sebi. Bilo bi pa zanimivo videti, ali bi Sovjetska zveza s Titom vred in ostalimi socialističnimi zavezniki Turčijo obdolžili s tako naglico »agresije« kot so to storili z Izraelom. Verjetno bi to pot zaradi odpora do grške diktature pustili vso stvar iti svojo pot, čeprav spada predsednik ciperskega otoka nadškof Maka-rios v krog nevezanih držav ter se rad brati i z Arabci i z vzhodnim blokom. Bi ga ti prijatelji branili ali pustili na cedilu? V ponedeljek, 27. novembra se je zdelo, da je najhujše že mimo in da bo prišlo do sporazuma, ki bo vsaj v neki meri zadovoljil obe strani v sporu. Toda v torek se je položaj spet poslabšal. V bližini ciprskega otoka se je zopet pojavilo turško ladjevje, turška letala samovoljno kršijo ciprski zračni prostor, v Turčiji narašča negodovanje med masami, da do invazije še ni prišlo. Grška vlada se s svoje strani tudi nahaja pod pritiskom; vojaški krogi jo dolžijo slabotnosti do nasprotnika. Zato je glasnik vlade dejal, da te kroge pomiri, da če ne bo prišlo do pametnega sporazuma, lahko pride do dramatičnih dogodkov, celo do vojnega spopada. Ker je Turčija vso zadevo pognala na konico, je sedaj dejansko v zagati, da pred svojo javnostjo reši svoj obraz. Tuji diplomatski predstavniki imajo nehvaležno nalogo, spor tako izgladiti, da bo rešitev sprejemljiva tako za Grčijo kot za Turčijo. Dogodki prihodnjih dni bodo pokazali, ali bodo v svojih prizadevanjih uspeli. Strašne nnolave v Lizboni Katastrofalne poplave so zajele v noči 25. novembra zunanje področje Lizbone na Portugalskem. Notranje ministrstvo je drugi dan izdalo poročilo o 316 žrtvah in velikem številu ranjenih. V 24 urah je padlo 113 mm dežja. Najbolj je prizadeto severno predmestje Lizbone, kjer prebivajo revni ljudje v nizkih pritličnih hišicah. Te je poplava kar zdrobila. V vasi Ouintas, 30 km oddaljeni od Lizbone, so zabeležili nad 80 mrtvih, med njimi mnogo žensk in otrok, Ta uboga vasica leži v bližini reke Tago; do poplav na tem področju je prišlo, ker se je podrl nasip na reki. Opustošenje je seveda strahovito in oblasti so sprva prepovedale časnikarjem poročila o novih smrtnih žrtvah, da M sa prebivalstvo še bolj ne vznemirilo. Romarski voditelji so zborovali V Rimu se je zbralo na desetem zborovanju tristo predstavnikov iz 13 držav mednarodnega Združenja romarskih voditeljev. Govorili so o važnosti romanj in o načinu, kako naj romanja ljudem pomagajo na poti do Boga. Na grobu pokojnega Cecilijanka 1967 duhovnika Jožeta Vidmarja Slovo od pok. duhovnika Jožeta Vidmarja na Opčinah 21. novembra V torek, 21. novembra na praznik Matere božje zdravja so se Očine, Trst in Gorica poslovile od pok. gospoda Vidmarja. Po kratkih formalnostih na državni meji smo okrog šestih zvečer prispeli na Otlico, kjer so nas daleč pred vasjo čakali domači g. župnik Sivec in številni verniki. Pokojnika smo prenesli v domačo hišo v mamino sobo, kjer je pred leti napravil lep hišni oltarček presvetega Srca Jezusovega. Pri prenosu krste v hišo in drugi dan ob slovesu so pozvanjali lurški zvonovi na carillon; ta zadnji romarski spomin je prinesel pokojni sin svoji mami letos iz Lurda. Vso noč so sorodniki in vaščani molili in čuvali pri mrliču po naših navadah v domači hiši kakor prejšnjo noč v cerkvi na Opčinah. Drugi dan okrog desetih so krsto položili na lep voz in konjiči so jo peljali do cerkve. Bil je krasen sončen dan, ki je v planinah na Angelski gori pod Trnovskim gozdom še posebno lep. Popoldne je bil pogreb ob navzočnosti blizu dva tisoč pogrebcev; duhovnikov je bilo 35. Sv, mašo je imel domači g. župnik, cerkveni govor in pogrebni obred pa domači dekan g. dr. Vetrih. Krsto je spremljalo 14 domačih belooblečenih deklet. Na grobu so se poslovili od pokojnega: domače dekle z Otlice, v imenu openskih faranov g. Peter Vidau in v imenu openske duhovščine podpisani salezijanec iz Marijanišča. Pevci so zapeli »Vigred« in ko se številni pogrebci niso mogli ločiti od preranega groba, so zapeli tudi na pokopališču primerno »Marija skoz živ- V soboto, 25. novembra je bila v veliki dvorani na stadionu pri Sv. Ivanu v Trstu spominska svečanost ob 40-letnici razpustitve slovenskih mladinskih društev. Nekdanji mladinci in mladinke imajo že nekaj časa odbor, ki ima v glavnem iste naloge, kot sta jih imela nekoč mladinska društva, to je delo za obstoj Slovencev v Italiji. To delo opravljajo na nestrankarski podlagi, kar omogoča, da lahko za ta skupni cilj delajo vsi Slovenci ne glede na poiitično pripadnost ali prepričanje. Vse, kar so povedali na svečanosti, lahko služi za vzgled današnji mladini, zlasti njihova ljubezen do svojega naroda in neomajna pripravljenost na žrtve. Na svečanosti ni bilo marsikoga, ker je padel pod fašističnim svincem ali umrl v internaciji in po raznih taboriščih. Svečanosti se je udeležilo tudi zastopstvo Slovenske skupnosti. Odprl jo je predsednik odbora Tone Kalc. Goste je pozdravil Niko Škamperle. Govor je imel Milko škrap, ki je orisal zgodovino in vlogo mladinskih društev, nato pa je opisal sedanje razmere, v katerih živimo Slovenci v Italiji. Njegov govor je bil poln zanimivih podatkov in grenkih ugotovitev, pa tudi predlogov za delo, ki jih lahko z obema rokama podpišemo. Med drugim je ugotovil znano resnico, ki je tudi temelj delovanja Slovenske skupnosti, to je resnico, da se moramo Slovenci zanesti predvsem sami nase pri boju za naše pravice in da moramo imeti lastne, neodvisne organizacije, kot so bila slovenska mladinska društva. In potem je čudovito lepo govoril o pomenu in vlogi naše zemlje za Slovence, tiste zemlje, ki nam jo jemljejo ter jo spet hočejo vzeti v dolinski občini. Dobili smo vtis, da so nekdanji mladinci odločno na strani tistih, ki to zemljo branijo in niso zadovoljna s takšnimi, ki se brez boja vdajo ljenje voditi srečno znaš«. K poročilu na Opčinah še kratko dodamo, kar smo nehote izpustili prejšnji teden : v cerkvi na Opčinah se je od blagega kaplana poslovil v imenu vse mladine dijak Peter Suhadolc; to je bil prvi govor laika v naši farni cerkvi. Pogrebnega slovesa so se udeležili številni šolski, kulturni in politični predstavniki, med njimi občinski delegat na Krasu g. Tau-cer. Med duhovniki so bili tudi gg. salezijanci iz Celovca, Ljubljane in Turina ter župnik Jank iz Radiš na Koroškem. Tako je imel naš pokojni sobrat izreden pogreb kakor je bila izredna tudi — smrt. Na Tržaškem v vsem povojnem času še ni bilo večje udeležbe za kakim pokojnim duhovnikom kakor prejšnji torek na Opčinah in prav tako na Angelski gori kakor tam Otlico tudi imenujejo. V vsej 300-letni zgodovini Otlice je bil to prvi duhovniški pogreb. Zaradi visoke lege — 800 m nad morjem — so bili vsi dosedanji domači župniki ali prej premeščeni ali že kot bolniki prepeljani v dolino in so bili drugje pokopani. Naš sobrat Jože Vidmar je prvi duhovnik, ki počiva med rojaki na Angelski gori. Počivaj v miru in objemu Gospodovem, dobro srce Cerkvi in domovini zvestega slovenskega duhovnika! Mogočni Trnovski gozd nad tvojo drago Otlico naj ti šumi naše hvaležne pozdrave in želje: kmalu tam se vidimo... Openci in Repenči, Tržačani in Goričani te ohranjamo v najlepšem spominu. Franc štuhfec SDB v usodo. Takšne je Milko Škrap v imenu mladincev opozoril, da niso na pravi poti. To je povsem umljivo. Ljudje, ki so izšli prekaljeni iz neenakega boja, vedo, kakšna mora biti naša skupna pot. To so zelo jasno povedali v svoji izjavi, katero je prebral Vekoslav Španger: boj za obstoj, za zemljo, za skupno delo vseh Slovencev. Zborovalcem je prvi čestital dr. Škerk v imenu Slovenske skupnosti. Za komuniste je čestitala Jelka Grbec, za SKGZ dr. Kukanja, za SPZ dr. Hlavaty. Grbčeva in dr. Kukanja sta med drugim povedala brezkompromisnemu odboru nekdanjih mladincev, da se tudi nekateri Italijani borijo za slovenske pravice. Slovesna obveza in narodna vnema mladincev naj nam ojači narodno zavest in naj preide v sedanjo mladino. Tudi duhovniki bodo v bodoče v Italiji zavarovani Z 11. novembrom so v Italiji raztegnili zavarovanje za bolezen in bolniško pomoč na vse duhovnike, katoliške in nekatoli-ške. Izvzeti so redovniki iin tisti duhovniki, ki niso italijanski državljani. Do sedaj so bili deležni tega zavarovanja samo duhovniki, ki so učili v državnih šolah. Pokojnino so italijanskim duhovnikom določili šele pred nekaj leti. Zasedanje ravnateljev božjepotnih svetišč Sredi novembra so v Rimu zborovali ravnatelji italijanskih marijanskih svetišč in božjih poti. Glavna tema razpravljanja je bilo vprašanje, kako naj svetišča in božje poti dopolnjujejo dušnopastirsko delo. Zasedanje so zaključili v Marijinem svetišču Genazzano pri Rimu, ki obhaja letos svojo 500-letnico. »Ocenjevalna komisija na "Cecilijanki 1967" hvali splošni napredek v primerjavi z lanskim tovrstnim nastopom in izraža posebno zadovoljnost nad nastopom dveh zborov, katera sta prvič nastopila: pevski zbor iz Ukev in pevski zbor iz Štoblanka, ki sta poživila in popestrila današnji nastop. Za najboljše pevsko izvajanje smatra nastop moškega pevskega zbora »Mirko Filej« iz Gorice — Člani komisije, prof. dr. Zorko Harej, prof. dr. Humbert Ma-molo, Dušan Jakomin.« Ti kratki stavki v nekaj besedah povedo bistvo o letošnji reviji pevskih zborov v Katoliškem domu preteklo nedeljo pod naslovom »Cecilijanka 67«. Trinajst zborov: deset z Goriškega, eden s Tržaškega, eden iz Beneške Slovenije in eden iz Ukev, to je brez dvoma lepa številka, na katero je prireditelj, Zveza slovenske katoliške prosvete na Goriškem, lahko ponosen, zlasti ker to že ni bila več revija goriških, temveč zamejskih pevskih zborov. Z goriškega so nastopili: mešani zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice (pevovodja St. Jericijo); cerkveni pevski zbor iz Štan-dreža (Maks Debenjak); mladinski zbor iz Štandreža (Elvira Chiabai); zbor Marijine družbe iz Gorice (prof. dr. Lojzka Bratuž); moški zbor »M. Filej« iz Gorice (Zdravko Klanjšček); pevski zbor SKPD iz Steverjana (Herman Srebemič); moški zbor iz Jazbin (Zdravko Klanjšček); cerkveni ■ pevski zbor Rupa-Peč (Z. Klanjšček); mladinski zbor iz Doberdoba (Marija Ferletič); cerkveni pevski zbor iz Doberdoba (Kario Lavrenčič). S Tržaškega je prišel zbor »Fantje izpod Grmade« (Ivo Kralj). Beneške Slovence so predstavljali pevci in pevke cerkvenega zbora iz Štoblanka (rev. Marij Lavrenčič); iz Ukev v Kanalski dolini je pa bi] cerkveni pevski zbor pod vodstvom Franceta Sivca. Upravičena je bila zahvala, k_ _) je na kancu prireditve izrekel predsednik Zveze goriške katoliške prosvete dr. Kazimir Humar vsem nastopajočim zborom. Celo leto so se vadili in pripravljali na letošnji nastop, veliko večerov žrtvovali, veliko žrtev doprinesli, saj je v današnjih razmerah veliko težje hoditi na vaje kot pred petdesetimi leti; posebno pohvalo in zahvalo zaslužijo neumorni pevovodje, ki so s svojimi napori omogočili tudi letošnjo Cecili-janko; vsa čast pa tudi občinstvu, ki je ponovno napolnilo vse prostore Katoliškega doma in tako dalo priznanje nastopajočim. Vsi čutimo, da so naši pevski zbori velika opora našim prizadevanjem, da se v zamejstvu ohranimo. Zato mimo lahko rečemo: danes smo v tem bolj aktivni kot v domovini, kjer zborovsko petje zlasti na deželi zamira. Vsi nastopajoči zbori so se potrudili in dali od sebe največ kar so mogli, toda posebej sta nas potegnila za seboj zbora iz Štohlanika in iz Ukev; prvi zaradi svoje naravnosti, ki jo je dihala vsaka izpeta beseda, drugi pa zaradi svojega doživetega podajanja dveh pesmi, ki govorita o bolečini naših koroških bratov, katerim že Ukve pripadajo: »Gor čez jezero« in »Rož, Podjuna, Zdla«. Zlasti zadnja pretrese in si jo še želimo slišati na naših odrih, zlasti v Katoliškem domu od priliki nastopa združenih pevskih zborov, saj izraža usodo vseh zamejskih Slovencev. Bitka pri Dak To, ki je trajala polnih 23 dni, se je zaključila pretekli četrtek z ameriško zmago, ki pa je zahtevala od ameriških čet izredno velik krvni davek, naj večjega do sedaj v izčrpovalni vietnamski vojni brez konca. General Peers, po-peljnik 16.000 vojakov na postojanki Dak To v bližini južnovietnamsko-kambodžan-ske meje v osrednjem Vietnamu, je izjavil, da so imele njegove čete 285 mrtvih in 988 ranjenih, južnovietnamske čete pa 78 mrtvih ter 209 ranjenih. Številke jasno pričajo, da so težo spopada nosili ter boj odločili Severnoamerikainci. Koliko so znašale izgube severnovietnamskih komunističnih napadalcev, je težko ugotoviti, ker se rdeči gverilci zelo trudijo, da najdejo nasprotniki na bojišču čim manj mrtvecev; kljub temu ravnanju so našteli Se-vernoamerikanci 1455 mrličev na kraju spopadov, Bitka pri Dak To je bila celo za tehnično na višku opremljene Američane težak oreh; ponovno so bili odbiti in nekateri oddelki so bili na tem, da jih bodo obkoljene uničili. Rdeča propaganda je že govorila o novem DiemPiem-hu, kjer so Francozi svoj čas doživeli odločilen poraz, Moškemu zboru »M. Filej« iz Gorice je bilo upravičeno prisojeno prvo mesto. S tem se je strinjalo tudi občinstvo, saj je zavzeto zahtevalo, da je zbor ponovil obe pesmi: Srebotnjakov« »Bori« in Vodopivčevo »Žabe«. Nekaj mogočnega je bila tudi zaključna Flejšmanova pesem »V gorenjsko oziram se skalnato stran«, ki so jo doživeto in z zanosom zapeli združeni pevski zbori pod vodstvom g. Stanka Jericija. Tudi to pesem so morali na zahtevo občinstva ponoviti. Pevske točke sta povezovala prof. dr. Silvan Kerševan in gdč. Kazimira Blažič. Po nastopu so se pevci še dolgo zadržali v atriju Kat. doma, med njimi Ukljanci, in pesem je orila vse naokrog, — res lep zaključek lepega večera. Ves nastop je posnela tudi radijska postaja Trst A. Prvi del Cecilijanke bo na sporedu 8. decembra od 11.45 do 12.10, drugi del pa 16. decembra od 17.50 do 18.15^ V četrtek, 16. novembra so se zbrali v dvorani Slomškovega doma v Bazovici številni domačini in pazljivo sledili nakazanim vprašanjem o zaščiti Krasa in njegovih posebnosti. Za uvod so si najprej ogledali kratek barvni film o morju in Krasu ter nekaj diapozitivov. Nato je občinski svetovalec Slovenske skupnosti dr. Rafko Dolhar predstavil navzočim inž. Sosiča, prof. Gojka Budala, veterinarja Kralja in tehnika Atilija Kralja ter začel pogovor za okroglo mizo. Vprašanje razgovora je bilo: Koliko bo zaščiten Kras in njegove posebnosti z ustanovitvijo kraških rezervatov; bodo li imeli domačini od tega korist ali pa bodo morali celo utrpeti škodo in ne bodo vedeli zakaj. Drugo vprašanje je bilo, koliko koristijo domačinu predpisi o ohranitvi kraških značilnosti. O rezervatih se govori že dalj časa, a še nihče ne ve, kakšni bodo, komu bodo namenjeni in kakšna bo njih funkcionalnost. Bazovce v konkretnem primeru zanima rezervat, ki je v načrtu pri Bazovici. Gre pri tem rezervatu za izključno ju-sarsko in občinsko zmeljo. Toda vprašanje je, ali bodo morali tudi Bazovci utrpeti kakšno škodo na svojih lastnih posestvih? Kaj je s kraškimi dolinami v tem rezervatu, ki so last Bazovcev? Jih bodo še uživali, bo zemlja še ostala njihova last, ali pa jo bodo morali odstopiti? To so vprašanja, ki Bazovce najbolj zanimajo. Bazovci sami teh rezervatov ne potrebujejo, ker ne hodijo v senco. Nikakor pa ne marajo, da bi jih nasilno razlastili in jim zemljo vzeli za smešno ceno. Na-splošno je v Bazovici mnenje, da se vse preveč gleda na Tržačane, kje jim pripraviti lepo senco, prav nič pa na Bazovce, ki se morajo na račun meščanov samo umikati. Drugo vprašanje je vprašanje čistoče v vasi. Vas sama ima že dovolj smeti, ker se pač danes vedno manj smeti doma pokuri. Potem so ob cestah smeti, ki jih puščajo Jugoslovani, ko se vračajo oblo- toda Severnoamerikanci so dokazali, da znajo izbojevati tudi naspal izgubljene bitke. Seveda pa vsi ti boji brez prave odločitve negativno vplivajo na ameriško javno mnenje, ki si želi konca te za mnoge nesmiselne vojne, pri nasprotnikih pa utrjuje prepričanje, da so Severnoaimeri-kanci že utrujeni in na tem, da bodo Južni Vietnam zapustili. Vse to razpoloženje vpliva na nepopustljivost pri komunistih ter dela vojno vse bolj strašno in krvavo. Kardinal odhaja med gobavce Znani kanadski kardinal Leger, nadškof v Montrealu, je zaprosil sv. očeta, da ga razreši škofovske službe in mu dovoli, da posveti svoje moči gobavcem kot misijonar v Afriki. Sv. oče je večkrat izraženi želji kardinala Legera ugodil. Kardinal ima 63 let in ja na koncilu večkrat na stopil v važnih zadevah. Bil je svoj čas nekaj let na Japonskem, kjer je spoznal žalostno usodo gobavcev. Pred par leti je naredil tudi potovanje po Afriki. Po vsem tem se je v njem porodila trdna želja, da bi v dejanju in odpovedi čim lepše uveljavil zapoved ljubezni do bližnjega. Množična zastrupitev s kruhom V mestecu Chiquinquiri v Kolumbiji je prišlo pretekli teden do množične zastrupitve s kruhom. Prizadetih je bilo nad tisoč oseb, ko so za zajtrk jedle kruh. 80 oseb je že podleglo zastrupitvi, 300 pa so jih namestili po zasilnih bolnišnicah in od teh je mnogo v zelo resnem stanju. Ljudstvo je silno prestrašeno in nihče več se kruha ne dotakne. Do zastrupitve je prišlo, ker so skupaj s kvasom v prahu prevažali tudi strup proti mrčesu »Para-thion«. Med žrtvami je največ otrok, ki so zaužili zajtrk, predno so šli v šolo. A že na poti so jih popadle silne bolečine, tako da so začeli umirati kar na ulici. V mestecu Chiquinquiri ni družine, ki bi ne bila prizadeta. Samo dve semenišči za vso državo V češkoslovaški sta samo dve bogoslovji: za češko in Moravsko v Ljutome-ricah, za Slovaško v Bratislavi. V tem zadnjem bogoslovju je bilo do sedaj 20 bogoslovcev. Letos so oblasti dovolile da se število zviša na 38. ženi domov in skušajo še pred obmejno carino kaj obleči, preložiti in urediti, vso nepotrebno embalažo pa enostavno pustijo ob cesti. Za njimi pa ni človeka, ki bi jih odstranil. Tretje smeti so pa smeti Tržačanov, nedeljskih izletnikov, ki prav tako zapuščajo za seboj klavrno podobo. Za njimi ostaja na travnikih polno papirja, škatel, steklenic, da ne govorimo o polomljenem drevju, cvetju in pomendrani travi. Tudi to je vprašanje, ki ga mora tržaška občina na zadovoljiv način rešiti. Tretje pa je vprašanje zaščite kraških hiš, hlevov in drugih značilnosti, če želimo, da se kraške značilnosti očuvajo, da se gradi v značilnem kraškem slogu, da se ohranjajo stare hiše, potem je tu nujna javna pomoč. Bazovci ne žele postati kak muzej, katerega bodo hodili drugi gledat, sami pa bi morali za tujci samo čistiti in pometati. Če hočejo oblasti obvarovati kraške značilnosti, naj tega ne zahtevajo samo od Kraševcev. Vsakdo si rad danes uredi udobno hišo, sodoben hlev, lepo dvorišče in slično. Toda le staro popravljati, res ne gre. Tudi na obleko ne moremo vedno le šivati novih krp, potrebna je tudi nova obleka. Moda pa stane. Tako stane tudi kraška hiša. Kdo bo plačal obdelavo kamenja, ko sta opeka in cement cenejša! Kmetijsko nadzomištvo priporoča zračne in sodobno urejene hleve. Kraševec pa si ne more privoščiti novega hleva, ker mu ne puste podreti starega in zidati novega. Vedno naj popravlja in krpa staro. Isto je s kraškimi hišami. Če meščani beže iz starih hiš v moderna in lepa stanovanja, si Kraševci žele prav isto. Toda udobna kraška hiša, ki bi ohranila kraške značilnosti, stane. Tu je potrebna pomoč v nasvetu, v načrtih in v financah. Samo na ta način bo mogoče Kras zaščititi. Tudi Indijanci imajo danes avtomobile, televizijo in radio. Toda ameriške oblasti stane lepe dena'rje, če hočejo, da se indijanska naselja ohranijo. Enako je s Krasom. Če hočemo na Krasu nekaj pokazati, kaj urediti, naj to ne bo v breme samo domačinov. Oblasti že s samim odobravanjem načrtov predolgo ovirajo razvoj. Na sestanku je prišlo do nekaterih praktičnih nasvetov: oblasti naj zaščitijo Kras, a ne na račun Kraševcev. Poljski čuvaji naj vrše svojo dolžnost in naj vedo, kaj je njihova naloga. Tehnični urad naj hitreje pregleduje in odobrava načrte ter naj daje brezplačne nasvete, pa tudi nudi nove načrte. Za ohranitev tipičnih kraških stavb, njih popravila in opremo naj se najde pomoč iz javnih sredstev! IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI Eno leto slovenskega študentovskega doma na Dunaju V soboto 25. novembra je poteklo eno leto, odkar so na Dunaju blagoslovili slovenski študentovski dom Korotan. Dom je postavil pater Ivan Tomažič, ki je doma iz župnije Pregarje v Brkinih in je na Dunaju že 14 let. Njemu in njegovemu delu je posvetila predzadnja številka ljubljanske »Družine« daljši in toplo pisan članek pod naslovom: Ta človek bi zaslužil nacionalno nagrado. nilHIIIIIIIHMIIIIIIIIItlllHUllltllllHIIIIIIinllMItllllllllllllllllllllllllllilllllilllllllllllllllllllllllllllltlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll Slovesni obveza ntkdaili iMinctv iiiiiiiimiiiiimiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiNiiiiiiiiiii Do sedaj najhujša bitka v Vietnamu iliiiililllliiilllllilillllllllllliiiiiiillillilillilliiiiillliiliilllllliililllillllliiiliiliiilllillllliililillllllllllllllllllllilillllllllllllllillllllillilllllllllillllillllllllllllllllilllliilillllllilllilillll Vprašanje o zaščiti našega Krasa Šli smo v Fatimo in Lurd Eno najlepših doživetij, ki je naše romarje čakalo v Madridu, je bil obisk podzemske cerkve v Dolini padlih (El valle de los caidos) v bližini Escoriala prav v osrčju pogorja Guadarrama. To mogočno in skrivnostno svetišče je vse znotraj hriba ter je dolgo 300 m. Prav v sredi pod vrhom hriba stoji preprost oltar. Od tega oltarja do vrha je 150 m razdalje. Zunaj pa se pne veličasten križ, visok prav tako 150 m. Od oltarja je zemski hodnik na drugo stran vzpetine, kjer je prostoren benediktinski samostan. Vse svetišče je prevlečeno z marmornatimi ploščami; na desni in levi so kipi angelov, svetnikov iin Matere božje. Pod visoko kupolo, ki jo krasi slika Kristusa s knjigo v roki kot sodnika živih in mrtvih, stoji glaivni oltar. Na njem je križ s trpečim Zveličarjem, narejen iz kosa debla, ki je ostal od hudih bojev na tam kraju. Ta veličastni spomenik, posvečen padlim v španski državljanski vojni, je stal en milijon dolarjev. Začeli so ga graditi takoj po Francovi zmagi leta 1939 in končali deset let kasneje. Sprva so ga namenili le spominu protikomunističnih borcev, toda kmalu je, predvsem po vplivanju cerkvenih krogov, dozorela misel, da mora to svetišče vključevati vse španske vojake, naj so se borili na Francovi strani ali pa za ohranitev republike. Smrt ne pozna razlik med ideologijami. Danes počiva v svetišču že nad 200.000 padlih bojevnikov, tako nacionalistov kot republikancev. Prav to svetišče je prineslo narodno spravo španskemu narodu, ki je v treh letih bratomornega klanja izgubil nad milijon prebivalstva. Opazili smo, da se o državljanski vojni vsepovsod govori z neko pieteto, zadržanostjo, umirjenostjo, ne da bi se skušalo poveličevati zmagovalca ali blatiti premaganca. Kakšna razlika z našo slovensko domovino, kjer se še po dvajsetih letih skuša s strani režima ohranjati dva tabora: zmagovalcev in poražencev, patriotov in izdajalcev, herojev in vojnih zločincev, ko vsi dobro vemo, da je bila tudi naša državljanska vojna v času sovražne okupacije borba dveh zamisli sveta, spopad dveh ideologij, ki sta bili vsaka zase prepričani, da prinašata rešitev, čeprav ena pod nacionalnim in druga pod internacionalnim vidikom. Tisti dam, ko bo sedanji režim zmožen to priznati, dati čast političnemu in vojaškemu nasprotniku, vrniti z zemljo zravnane grobove, dovoliti prenos ostankov in krščanski pokop vsem, ki sedaj trohnijo po gozdovih, gmajnah in raznih breznih, priznati narodni in ideološki idealizem tudi pri nasprotniku, storjene napake pa tudi pri sebi, bo samo po sebi prišlo do narodne sprave. Tedaj bo kanec medsebojnega obtoževanja, duše Padlih ne bodo več naroda razdvajale, temveč spajale, in spomeniki, ki se bodo gradili, bodo posvečeni vsem, ki so žrtvovali svoja življenja na tem in onem bregu. Ko smo stali pod prostorno kupolo sredi hriba, nam je to postalo čisto jasno. Zmolili smo očenaš za vse žrtve naše državljanske vojne in si zaželeli, da bi tudi Slovenija doživela dan, ko bi v njej zrastla Dolina padlih, ki ne bi nikogar izključevala. ŠPANSKA DRŽAVLJANSKA VOJNA Naj v zvezi s to Dolino še na kratko Povemo, kateri so bili vzroki, da je Španija doživela svojo narodno tragedijo. V Španiji je vrelo še pred zmago komunizma v Rusiji. Razlogov za to je bilo dovolj. Zemlja je bila v glavnem v rokah plemstva in višje duhovščine. Bogataši so se hvalisali s svojim krščanstvom, gazili pa krščansko ljubezen do bližnjega. Delovnemu ljudstvu so zanikali osnovne pravice in mu kratili najpotrebnejše. Ni quda, da so imeli socialisti in anarhisti lahko delo med ljudskimi množicami. Ze leta 1909 so izbruhnili nemiri v Barceloni; demonstranti so si dali duška predvsem, da so požgali nekaj cerkva, kot da bi bila Cerkev kriva vsega zla v Španiji. Niso pač znali ali hoteli ločiti med krščanstvom, ki prav uči in med kristjani, ki niso znali prav živeti. Stalna tarča napadov je bil tudi kralj. V njem so videli vsi revni sloji predstavnika bogatašev in veleposestnikov. To nerazpoloženje do kralja je prišlo do izraza pri volitvah 12. aprila 1931. Narod je spontano glasoval za republiko. Dva dni nato je kralj Alfonz XIII. že odstopil in odšel v inozemstvo, španska monarhija, ki je obstajala 981 let, je prenehala živeti. Republikanci so takoj po prihodu na oblast zavzeli do Cerkve nasprotno stališče. Izvedli so sovražno ločitev Cerkve od države, cerkveno premoženje zaplenili, jezuite in nekatere škofe izgnali. Pričeli so se požigi cerkva in samostanov, kar je imelo za posledico, da je pri volitvah v državni zbor leta 1933 zmagala desnica. Komunisti in socialisti so odgovorili tako, da so organizirali splošno stavko in zagrabili za orožje, toda vlada je upor zatrla. Volitve 16. februarja 1936 so poka-zale, da so združeni socialisti, komunisti in anarhisti la malo za strankami desnice, ki je nad levico zmagala s par sto tisoč glasovi večine. Levičarji so zagnali krik in vik, da so volilni rezultati potvorjeni. Desničarska vlada je odstopila; sledila ji je socialistična. Prvi srd in izbruh ljudskih strasti je veljal Cerkvi. Od 16. februarja do 19. julija 1936 je bilo zažganih 347 cerkvenih stavb. Vlada je vse to mirno gledala, ne da bi kaj nastopila. Zvečer 17. julija je vlada sklicala častnike madridske posadke in jih vprašala, če jo bodo branili v primeru, da komunisti izvedejo državni udar. CRUZ PEL Močno obiskana univerza v Rimu Letos obiskuje papeško univerzo Propaganda fide v Rimu 830 slušateljev. Večinoma so iz misijonskih dežel. Na tej univerzi poučujeta tudi naša rojaka profesorja dr. Vodopivec in Vodeb, generalni tajnik pa je dr. Šegula. Zgoraj na levi notranjščina cerkve sv. Križa v Dolini padlih, na desni glavni oltar, na levi spodaj pogled na križ na hribu in spodaj ležeči benediktinski samostan, na desni spodaj pa vhod v cerkev z nasprotne strani Geinerali so postavili pogoj, da se sestavi nova močna vlada, v kateri ne bi smelo biti nikogar, ki bi bil posredno ali neposredno kriv umora voditelja monarhistov Calva Sotetla 13. julija 1936. Ker je bil notranji minister v to zadevo zapleten, vlada generalom ni hotela dati jasnih zagotovil. še tisto noč je general Franco, rojen leta 1892 in od leta 1935 načelnik španskega generalnega štaba, prekoračil s svojimi marokanskimi četami gibraltar-sko ožino. Kocka je padla, začela se je državljanska vojna, ki je trajala vse do 28. marca 1939. Francove čete, ki so si dale navzdevek »nacionalisti«, so hitro prodirale. Zasedle so vso Španijo, ki meji na Portugalsko, Galicijo, baskovsko deželo in že v oktobru 1936 pritiskale na Madrid s severne strani mesta, kjer stoji univerzitetna četrt. Tedaj so se pojavile v Madridu mednarodne delavske brigade. Borba je postala še bolj zagrizena. Republikance so podprle predvsem Sovjetska zveza, Francija in Mehika; iz Sev. Amerike je prišlo 600 levičarsko usmerjenih prostovoljcev, tudi iz Jugoslavije in Slovenije jih je bilo precej. Zbirni center so imeli v Parizu, ki ga je vodil sedanji predsednik Jugoslavije Tito. Koliko je bilo pravzaprav teh prostovoljcev, se še da- nes ne ve, ker pri porazu nikogar ni bilo zraven. Naravno je, da sta se nacistična Nemčija in fašistična Italija zaradi takratne uradne protikomunistične smeri posta/vili na Francovo stran ter ga enako podprli z orožjem in četami. Ker Franco ni uspel pri Madridu, je moral podvzeti obkolje-valne akcije. Najhujše bitke so bile na pogorju Guadarrama, kjer stoji sedaj svetišče v Dolini padlih in ob reki Ebro, kjer se je izvršila »bitka sto dni«. Proboj te fronte je Francu omogočil, da je odrezal Katalonijo od ostale republikanske Španije, Konec januarja 1939 je vkorakal v Barcelono. Sedaj se tudi Madrid ni mogel več držati. 28. marca je njegov poveljnik kapituliral. Slavolok zmage ob vstopu v m& sto s severne strani sedaj vsakomu govori o koncu komunistične nadvlade nad Španijo. ITALIJANSKA TELEVIZIJA Nedelja. Prvi. 11.00 Sv. maša. 12.00 Verske novice. 21.00 Semenj ničevosti, 4. nadaljevanje. — Drugi. 21.15 Nasvidenje nocoj, pester program. 22.20 Steklena hiša, tv film. Ponedeljek. - Prvi. Drevored, film. — Drugi. 21.15 Sprint. 22.00 Koncert. Torek. - Prvi. 18.45 Vera danes, verska oddaja. 21.00 Umetniški otroci, dramatski prizor. — Drugi. 21.15 Cordialmente. 22.15 Pester program. Sreda. - Prvi. 21.00 Ruska revolucija, drugo nadaljevanje. 22.00 šport ob sredah. — Drugi. 21.15 Skrivnostna bitka, film. Četrtek. - Prvi. 21.00 Politična tribuna. 22.00 Peklenski stroj, film, — Drugi. Družabnik, dramatski prizor. Petek. - Prvi. 21.00 TV 7. 22.00 Celenta-no, moderna glasba. — Drugi. 21.15 Vitez Nevihta. 22.00 Zoom. Sobota. - Prvi. 19.40 Duhovni razgovori. 21.00 Partitissima. 22.15 Razno. — Drugi. 21.15 Dokumentarij; Skoplje 1963. 22.10 Preiskava v pristanišču, film. S TRŽAŠKEGA Pred kratkim je deželni svetovalec Slovenske skupnosti dr. Škerk vložil resolucijo, v kateri vprašuje predsednika deželnega odbora dr. Berzantija, kako si zamišlja zaščito slovenske narodne manjšine, ki jo je bil obljubil. Zašč: x slovenske manjšine je načelno potr,_na v ustavi in v deželnem statutu. To načelo se mora uveljaviti tudi v okviru deželne uprave zlasti na področju, na katerem, smo Slovenci doslej zaman trkali na vrata, to je pri zaposlitvi znatnega števila pripadnikov slovenske manjšine v deželni upravi. Doslej so zaposleni samo štirje Slovenci. To se mora spremeniti. Dr. škerk zato v svoji resoluciji predlaga, naj deželni svet zaveže deželni odbor, da bi zaposlil v raznih deželnih uradih znatno število državljanov slovenskega jezika. Če bi zaposlili še kaj uslužbencev na vpoklic, naj skuša odbor tudi po tej poti odpraviti dosedanje krivično sorazmerje na škodo Slovencev. Dežela namreč nastavlja večino nameščencev tako, da jih pokliče iz drugih služb v državnih uradih ali pri krajevnih ustanovah. In ravno tu ni mogoče dobiti Slovencev, ker jih v takšne službe pod fašizmom in tudi pozneje niso jemali. Sedaj ima dežela možnost, da to popravi z neposrednimi vpoklici. Ko je prišla dr. škerkova resolucija na dnevni red v deželnem svetu, je odbornik Stopper izjavil, da deželni odbor sprejme dr. škerkovo resolucijo kot priporočilo. Dodal je, da morajo imeti Slovenci kot drugi odgovarjajoče kvalifikacije za prejem v deželno službo. Odbor se tudi strinja, je dejal odbornik Stopper, d? ne sme biti nobenih diskriminacij na J^odo Slovencev. Dr. škerk se z odgovorom ni zadovoljil, ker je hotel, da bi, kot smo že omenili, Slovence vzeli v službo tudi na vpoklic in ne samo na podlagi natečajev šele takrat, ko bi bila dejansko že vsa mesta zasedena. Zato je zahteval, da svet o tej resoluciji glasuje. To se je zgodilo. Pri glasovanju je dobila resolucija deset glasov, trije so bili proti, ostaili so se vzdržali. To pomeni, da je bila resolucija sprejeta. S tem je bilo seveda uveljavljeno pravično načelo. Zdaj bodo potrebna pravična dejanja po tem načelu. HllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllUlllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllllll JOSEFINE STEGBAUER 42 ---- Prevedel J. P. tfVel la Slcvil« kvczJotM? 44 Ker je vsa njena notranjost, vse njeno hrepenenje bilo usmerjeno v eno samo *eljo: spet najti mater, je bilo iz njenega Predvajanja čutiti toliko prisrčno otožne Ranljivosti, da bi noben mojster ne mogel lepše predvajati te pesmi. Tudi tehnično le že toliko napredovala, da je tudi najtežja mesta te kompozicije čudovito obvladala. Profesor Sohreiner je bil od njenega 'Branja popolnoma prevzet. Toda svojih Očancev in učenk ni hotel nikoli vzgajati ^ nečimurnosti in ponosu zaradi igranja, ^ato je kratko dejal; »Zelo dobro si igrala, Gretiea! Do nastopa boš seveda to kompozicijo še parkrat korala preigrati.« Gretiea je bila zadovoljna. Saj je bila trikrat določena, da nastopi pri koncertu: Najprej skupaj s Sento Biirgl ob spremljavi profesorja Schreinerja na klavirju za »Bar-carole« iz Hoffmanovih pripovedk; potem naj bi igrala solo in sicer iz Bachovih kompozicij ter končno še »Ogrski ples« J. Brahmsa. Ko je prišla iz šole, jo je čakalo še veliko presenečenje. Grof Dernburg je pisal in za Lucijin rojstni dan spet povabil otroke na malico. Nekaj dni prej je govoril grof z zdravnikom dr. Weissenbergom, ki je prav tako kot gospod Heller z njim vred obiskoval gimnazijo. Opisal mu je Gretičino usodo in ga vprašal, če je v svoji zdravniški praksi kot priznan zdravnik za živčne bo lezni že imel kak podoben primer, da bi kdo izgubil spomin, a drugače docela zdrav ostal. »Taki slučaji so silno redki,« mu je razlagal zdravnik, »a dvakrat sem pa že tudi jaz imel podobne paciente;« »Kako pa je mogoče doseči, da bi se deklici spet vrnil spomin?« »Po navadi s kakim podobnim doživetjem oziroma pretresljajem, ki je izgubo spomina povzročil. Pred leti sem imel neki poseben primer. Neki mož je padel z lestve in se onesvestil. Ko je spet prišel k sebi, se ni na nobeno stvar svojega življenja spominjal več. Izgubil je spomin, kot pravimo, čeprav tako malenkostna nezgoda navadno nikoli nima takih težkih posledic. Niti na svoje ime se ni več spomnil. Bilo mu je čisto tuje. Cez nekaj časa je imel posebno žive in nemirne sanje, da je pri tem padel iz postelje. Pri tem se je zbudil in spet dobil spomin. Seveda ni mogoče takih pretresljajev kar tako poljudno povzročiti. Hočem reči, da ne smemo takega človeka, ki je pri padcu izgubil spomin, kar tako — meni nič, tebi nič — vreči iz višine na tla, da bi pri tem spet spomin dobil.« »Razumem,« se je zasmejal grof. »V našem primeru bi vsekakor ne smeli še enkrat povzročiti železniške nesreče, da bi pri njej morebiti vzbudili pri Gretici izgubljeni spomin.« »Kako dolgo pa je že od tega, odkar je deklica izgubila spomin?« »Sedem mesecev bo sedaj.« »Potem je pa le malo upanja, da bi se pri njej še kaj izpremenilo. Seveda ni mogoče takih "bolezni” kar tako na splošno primerjati.« »Pri tem otroku je še nekaj posebnega,« SLOVENSKA TELEVIZIJA Spored od 3. do 9. decembra 1967 Nedelja. - 8. 40 Srečanje s Tonetom Knefcem - narodno zabavna glasba. 10.40 Junaki cirkuške arene. 13.00 Moskva, hokej Sovjetska zveza : Kanada - prenos. 15.00 Sofija, gimnastika Bolgarija : Italija : Jugoslavija. 17.00 Slovenski ansambli tekmujejo - posnetek javne radijske oddaje. 19.10 V smrtnem precepu - film iz serije Dolgo, vroče poletje. Ponedeljek. - 11.40 TV v šoli: Pajkov album. 14.30 Moška, hokej Kanada : CSSR prenos. 18.20 Pravljičarji, Gustelj Fišer-Grabnarjev. 18.40 Paul Hindemith, Komorna glasba. 19.00 Portret dr. Vasje Pirca: 21.40 Liki iz Puškinovih del - glasbena oddaja. Torek. - 13.00 Moskva, hokej Sovjetska zveza : CSSR - prenos. 18.10 Film za otroke. 18.30 Torkov večer s Kettejem. 18.50 Človek, ki ga vznemirja usoda človeka. 20:10 Dva mušketirja - češki celovečerni film. 21.40 Mojster portreta Jože Tominc. Sreda. - 17.25 Poskusite s palčicami -film iz serije Popotovanje po Aziji. 20.40 Wembley, nogomet Anglija : Sovjetska zveza - prenos. 22.45 Vokalni kvartet Gol-den Gate - I. del. Četrtek. - 16.10 TV v šoli - Pajkov album. 17.10 Jaz sem tiger - oddaja iz cikla iik-tak: 18.35 Srečanje z Jožetom Priv-škom in orkestrom RTV Ljubljana. Petek. - 19.05 Brez parole - mladinska oddaja. 19.40 Potujem, potuješ - Kairo. 20.40 Soprog - italijanski celovečerni film. Sobota. - 21:40 Junaki cirkuške arene serijski film. - 22.10 Gideon - serijski film. ★ VATIKANSKI RADIO V SLOVENŠČINI Na k.v. 48,47, 41,38 in na s.v. 196 m: v ponedeljek in petek ob 21.30; v torek, četrtek in soboto ob 18.15. Na k.v. 41,38, 31,10 in na s.v. 196 m: v nedeljo ob 11.50. Naslov: Radio Vaticana, Via Concilia-zione - Slovenske oddaje - Vaticano. iiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiniiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiniiiiiiiiiitiiHiiiiiiiu Poimenovanje slovenskih šol Šolsko skrbništvo je predlagalo občinskemu odboru, naj poimenuje slovenski znanstveni licej (s klasično gimnazijo in klasičnim licejem) po Francetu Prešernu, učiteljišče po škofu Antonu Martinu Slomšku in srednjo šolo pri Sv. Ivanu po slovanskih apostolih sv. Cirilu in Metodu. Občinski odbor je predlog sprejel. Doslej so bile poimenovane vse naše srednje šole razen pri Sv. Jakobu in v Rojanu. Gradnja nove bolnišnice Predsednik splošnih bolnišnic odvetnik Morgera je na seji občinske zdravstvene komisije podal poročilo o problemih tržaških bolnišnic. Med drugim je sporočil, da bodo začeli z deli za zgraditev nove bolnišnice na Katinari v prvi polovici prihodnjega leta. Bolnišnica bo razpolagala z 800 posteljami. Podaljšane počitnice šolski skrbnik je določil, da bodo imele šole na Tržaškem poleg običajnih božičnih in novoletnih počitnic še 3. in 4. januarja pouka prosta dneva. Dolga stavka Tržaški bencinarji so stavkali teden dni. Od pristojnih oblasti zahtevajo, naj dodelijo tržaški pokrajini kontingent bencina po nižji ceni. Benckiarjem so se prejšnji teden pridružili z enodnevno stavko je-stvinarji. Stavkali so tudi delavci ladjedelnice Felszegy zaradi nevarnosti zapora ladjedelnice. je dodal grof. »Včasih se pri pogledu na kako stvar ali pri kaki besedi za hip spomni, da jo je že prej enkrat videla ali slišala. Toda taki "spominski utrinki" so kakor otoki sredi oceana. Samotni stojijo, prav ničesar več se ne more spomniti.« In kot ilustracijo je pripovedoval grof nekaj dogodkov, ki jih je prebral v albumu. »Nadvse zanimivo, zares,« je dejal dr. VVeissenberg zamišljeno. »To dejstvo pa vso stvar močno predrugači. Kar si mi sedaj pravil, pomeni namreč, da je zagrinjalo, ki nekako zakriva njen spomin, že dobilo luknje in da je treba morda le še malenkostnega dogodka, da to zagrinjalo docela raztrga. Ali bi mogel otroka videti?« »Pa še kako lahko! Deklica bo prišla s prijateljicami vred k nam na malico in sicer za rojstni dan moje hčerke. Še ti prideš in pri tem si neopaženo ogledaš "pacientko". Ob tej priliki bom otrokom pokazal svoje avstralske spominke.« »Zakaj ravno avstralske?« »Ker je imela, kot sem ti že pravil, ravno ob pogledu na ladjo oziroma na parnik in pa na kanguruja tak spominski utrinek. Zato je prav verjetno, da je prišla z ladjo preko oceana, preden se je peljala s tistim brzovlakom, ki je tako nesrečno končal. Potem pa še njeno imenitno jahanje! Prav tako se je zavihtela na konja, kot to delajo avstralski pastirji, ki sam jih na svojem potovanju okrog sveta baš na avstralskih stepah opazoval.« »Mogoče,« je dejal zdravnik. »Tisti vlak je prihajal iz Hamburga, kajne? In s tem vlakom se vozijo tudi potniki, ki so prišli preko oceana. Čudno se mi zdi le to, da se za otroka nihče ne zanima, da nihče po njem ne vprašuje* »Prav imaš. Tega tudi jaz na noben način ne morem razumeti. Kodikor se spominjam, je bila ona edina popotnica, o kateri niso mogli ugotoviti, kdo je in od kod prihaja. Ni pa verjetno, da bi bila čisto sama potovala.« »Zamotana zgodba, zares! Kakor rečeno, ta primer me kot zdravnika izredno zanima. Kar v čast mi je, da si me povabil. Prišel bom prarv gotovo. Kdaj pa ima tvoja hčerka rojstni dan?« »Pojutrišnjem!« »Potem na svidenje pojutrišnjem!« * * * (se nadaljuje) ORISKE NOVICE Na predvečer sv. Miklavža v torek, 5. decembra ob 15.30 bo v dvorani Katoliškega doma MIKLAVŽEVANJE ZA OTROKE Nastopile bodo razne šole s krajšimi prizori in petjem, sv. Miklavž pa bo otroke po svoji stari navadi obdaril. Tisti starši, ki želijo, da sv. Miklavž njih otroke obdari, naj izročajo darove družini Špacapan v Kat. domu najkasneje do 12. ure v torek 5. decembra. SKAD čestita svojemu članu Slovensko katoliško akademsko društvo (SKAD) v Gorici je z velikim zadovoljstvom sprejelo vest, da je njegov neumorni član prof. Silvan Kerševan 15. novembra dosegel doktorat na fakulteti za politične vede v Trstu. Teza, ki jo je uspešno branil za dosego doktorskega naslova, je imela naslov »Razvoj demografskih enot in gospodarskih panog Posočja pod avstrijsko, italijansko in jugoslovansko upravo«. Novemu doktorju Slovensko katoliško akademsko društvo v Gorici iskreno čestita k uspehu in izreka željo, da bi se tudi v bodoče vsestransko udejstvoval v dobro naroda, iz katerega je zrastel in h kateremu pripada po krvi in srcu. Tem čestitkam se pridružujejo tudi vsi njegovi prijatelji. TUGOMIR sejmu sv.