Uvodnik Kazalo Kako najbolje strniti vtise ob dejstvu, da je glasilo Brca, ki ga pravkar držite v rokah, v dveh letih in pol postalo ne samo pomemben del informiranja o dijaško-študentskem dogajanju v našem koncu Gorenjske, temveč tudi prostor, kjer mladi pisci izražajo kritično mišljenje o različnih temah, ki se bodisi dotikajo mladinske ali širše problematike? Ekipa, ki ustvarja glasilo, se je ponovno uspešno povečala, prav tako smo bili zopet uspešni na občinskem razpisu, na katerem so nam dodelili nekaj finančnih sredstev za delovanje. V sklopu tega bomo poleg tiskane in spletne izdaje Brce organizirali tudi nekaj drugih aktivnosti, na katere vas že zdaj vljudno vabimo, o tem, kaj točno se bo dogajalo, pa vas bomo obveščali tako in drugače. Tokrat smo za vas pripravili nekaj novičk in zgodb, resnih in razvedrilnih spomladanskih tem. Do naslednjič! Eva Brane Slackline Strategija za mlade brez strategije Skakalec = alkoholik? Nikakor! Kje je Jožef? Intervju: Staš Hrenič Ustvari svoje podjetje na Jesenicah - pomoči je veliko! 1 18 Informator Dogodek meseca Brcatelii Izdaja: Klub jeseniških študentov e-pošta:: info@kjs-klub.si Urednica: Eva Brane Lektorica: Eva Baš Urednik fotografije: Rok Kalan Oblikovanje: Adnan Varmaz Urška Kalan Pisci: Eva, Ana, Matevž, Miha Nika, Tjaša, Matic, Rok Naslovna fotka: Urška Kalan SLACKLINE Juhu, pomlad je tu, z njo prihaja toplejše vreme, daljši dnevi in prvomajske počitnice - popolne razmere za raznovrstne športne aktivnosti, med drugim tudi za slackline. vir: http://vimeo.com/49698331 Slackline je ameriško poimenovanje za hojo po elastični najlonski gurtni oziroma slacku (iz angleščine). Namenjen je predvsem zabavni krepitvi ravnotežja, koncentracije in splošne kondicije. Zanj potrebujete le dvoje dreves na razdalji nekaj metrov in gurtno, ki jo ovijete okoli njiju s pomočjo železne raglje ali kakšnega drugega sistema, ki jih uporabljajo zlasti bolj izkušeni slacklinerji. Čeprav je vrvohodstvo v človeški civilizaciji prisotno že tisočletja, segajo začetki slacklina v leto 1980, ko so yo-semitski plezalci za trening ravnotežja namesto vrvi prvič uporabili elastično plezalno gurtno. Kmalu so ugotoviUH^uda in časa. Vsako leto se organizi-— da elastičnost ponuja zelo dobre možnosti za različne akrobacije in trike. Iz Amerike se je Slackline razširil po vsem svetu in se razcepil v več različnih vrst. Najbolj preprosta je hoja po ožjem slacklinu v gozdu ali mestnih parkih. Največkrat se je poslužujejo plezalci in drugi športniki, ki jim slackline služi le kot dodatna dejavnost za krepitev ravnotežja. Druga oblika je tricklining - nadgradnja preproste hoje in obratov s triki in različnimi akrobacijami. Pri tric-kliningu se največkrat uporablja širša in bolj elastična gurtna,’ Za uspešno izvajanje trikov je potrebno veliko ra tudi svetovno prvenstvo in druga tekmovanja, na katerih nastopajo najboljši tricklinerji na svetu, ki so preko uradnih posnetkov s tekmovanj na spletni strani Youtube vzor številnim začetnikom tricklinanja. Tretja, najbolj skrajna oblika, s katero se ukvarjajo najbolj izkušeni in ekstremni slacklinerji, se imenuje highline. Slack je ponavadi napet čez globoke prepade. Pri highliningu se uporablja tudi varovalni pas za varovanje pred padci v globino, čeprav nekateri posamezniki pasu ne uporabljajo, kar podobno kot pri prostem plezanju brez vrvi imenujemo sobranje. Od novega leta dalje sem tudi sam postal slackliner. Na Jesenicah zaradi po-mankanja ravnih površin in parkov za slackline sicer niso najboljše razmere, toda še vseeno se z malce iskanja da najti izredno lepe lokacije. V Sloveniji je slackline najbolj popularen v parku Tivoli v Ljubljani, na Gorenjskem pa je to Zdraviliški park na Bledu, kjer Klub radovljiških študentov že nekaj let zapovrstjo organizira poletni Slackline session, ki je namenjen druženju slackliner jev iz cele Slovenije. Radovljice, ki si je slack kupil pred dobrim mesecem. Dodaja tudi, da mu je slackline najbolj všeč zato, ker ponuja izredno raznovrstnost različnih dejavnosti, ki se jih na njem lahko počne, od premagovanja razdalj, trikov, akrobacij, fizičnega treninga, do druženja s prijatelji ob lepih sončnih dneh. vir:http://www.lukas-irmler.com/uploads/ media/N e ws_2 .jpg Sam se z njim popolnoma strinjam in si želim, da bi še več ljudi spoznalo čar tega še precej neznanega športa, ki vam bo zagotovo odprl vrata v nov svet zabave in vsakdanjih izzivov. Matic Noč »Slackline je dejavnost, zaradi katere skoraj cele dneve preživim v parku na svežem zraku. Zdi se mi popolna rešitev za tiste, ki iščejo zabaven hobi, sajjegur-tna precej poceni,« pravi Aleš Dragan iz STRATEGIJA ZA MLADE BREZ STRATEGIJE V četrtek, 27. marca 2014, je Občinski svet sprejemal Strategijo za mlade v občini Jesenice. Strateški dokument naj bi predstavljal usmeritveni dokument, iz katerega naj bi izhajali kasnejši ukrepi za mlade. Pri pripravi Kataloga želja sta aktivno sodelovala Mladinski center Jesenice in Mladinski svet Jesenice, ta katalog pa naj bi predstavljal osnovo za strategijo. Pa je bilo res tako? Medtem ko se je gradivo za Katalog želja zbiralo relativno dolgo časa, se je pri pisanju strategije očitno mudilo tako zelo, da na predogled dokumenta ni bil vabljen niti en sam predstavnik mladih. Razlika med katalogom in strategijo je tako očitna. Verjetno bi brez naveze Zoran Kramar (vodja odbora za družbene dejavnosti) in Lili Tkalec (vodja MCJ) ostali pri še bolj suhoparni verziji strategije. Prek te naveze so bile vložene tudi prošnje za dopolnitve, eno dopolnitev pa sem vložil tudi sam (štipendije za mladinske delavce). O tem se bo odločalo na prihodnji seji. In kaj se bo mladim ponudilo? Pod področjem zaposlovanja lahko preberemo, da se bo spodbujal projekt mentorstva za mlade, ki je, mimogrede, državni projekt, ki je že v teku. Kaj bo na tem mestu prispevala Občina, ni jasno. Drugi ukrep naj bi bil spod- v teku. Kot kažejo analize že sedaj, ta ukrep na področju trajnostnega zaposlovanja ni prav uspešen, saj po izteku subvencij zelo velika večina mladih zaposlitev izgubi. O kakšni zavezi, da se vzpostavi dialog z lokalnimi zaposlovale!, ali o spodbujanju covrorkin-ga, ni ne duha ne sluha. Na področju izobraževanja ponovno zasledimo stare ukrepe. Spodbujanje dela Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice, razpis za denarno pomoč izrednim študentom, spodbujanje PUM (projektno učenje za mlade) in zagotavljanje praks mladim v občinski upravi in javnih zavodih. Nov in dober (osebno mnenje) je predviden ukrep sofinanciranja neformalnega izobraževanj ara, ker gre za strateški dokument, zadeva kaj globlje od tega ni razdelam Na stanovanjskem'^)6d?očju so bili bujanje zaposlovanja prek javnilvddj., ^pripravljavci zelo skopi, saj je p redki je prav tako državni projekt, ki je že viden zgolj že obstoječ ukrep, po ka- terem imajo mladi in mlade družine prednost pri dodelitvi občinskih stanovanj. Običajno samski mladi na takšnih in drugačnih razpisih »izvisijo«, zato bo zanimivo videti prenovljen ukrep v praksi. Osebno pogrešam idejo o stanovanjski kooperativi za mlade. Naj večji preboj se je zgodil na področju mladih in družbe. Javni komunikacijski kanal (vse informacije za mlade na enem mestu) in ustanovitev posvetovalnega telesa za mlade predstavljata povsem sveža ukrepa. Mladinsko delo je naslednje področje, kjer se ohranja financiranje MCJ in MSJ, razpis za mladinske projekte, predvideva se priprava dokumentacije za nove mladinske prostore (ne dejanska postavitev prostorov, samo priprava papirjev), nov pa je ukrep aktivnega vključevanja mladih v krajevne skupnosti. Z vprašanjem, kako pridobiti mladinske aktiviste, se na Občini niso ukvarjali, zato sem vložil predlog dopolnitve. preveč stalo. Dejstvo ostaja: v kolikor se v mlade ne bo vlagalo bistveno več, bodo bežali iz mesta. A ne pozabimo, da si v tej situaciji lahko pomagamo le mladi sami. Generacija pred nami si je zadala cilj, da njihovi otroci nikoli ne bodo živeli v takšnem pomanjkanju, kot so ga doživljali sami. A so ob vsem tem razvajanju z materialnimi dobrinami in poudarjanju pomena formalne izobrazbe vzgojili pasivno generacijo mladih brez socialnih veščin, nesposobno izražanja mnenja in zagovarjanja lastnih pravic. Mladi, čas je da se aktivirate in stopite v realni svet. Če še v strategiji ni mišljeno bistveno izboljšanje situacije mladih, kako bo šele v dejanskosti? Dokler boste jamrali po forumih in Facebooku, se ne bo spremenilo nič. Revolucija se začne pri sebi. Miha Rezar Če celostno povzamemo strategijo, lahko spoznamo, da prav veliko novih ukrepov za izboljšanja položaja mladih ni v igri. Morda gre le za predvolilno posvečanje mladim, morda za pridobivanje certifikata »mladim prijazna občina«, morda za iskreno posvečanje mladim, a le do točke, ko to ne bi SKAKALEC = ALKOHOLIK? NIKAKOR! Iztekajoči se marec je v Sloveniji že vrsto let rezerviran za skakalni praznik v Planici. Skakalci, že pošteno naveličani dolge in naporne sezone, se kljub vsemu vedno radi vračajo pod Ponče, kjer jih ob lepem vremenu pričaka neverjetna masa navijačev. Letos so organizatorji zaradi vremena, predvsem pa zaradi prireditve na veliki skakalnici in ne na letalnici, zabeležili precejšen proračunski primankljaj, kije posledica občutno slabšega obiska. Na sklepnem delu skakalne sezone se je namreč v vseh štirih dneh zbralo vsega 30.000 navijačev, kolikor jih najboljše letalce sveta ponavadi pričaka v enem samem dnevu. Velikega dobička se sicer niti niso nadejali, vendar je bil tudi cilj pozitivne ničle daleč od realizacije. Vseeno so obiskovalci pričarali pravo planiško vzdušje in skakalcem zagotovili podporo, ki si jo zaslužijo. Planico vsako leto obišče tudi veliko foto: Lara Pičman število mladih, ki se zabavajo na različne načine. Nekateri so veliki skakalni navdušenci, drugi pridejo zaradi zabave in dobrega vzdušja, nekateri pa popivajo. Nekaj je tudi takih, ki se zgledujejo po skakalnih junakih in si tudi sami želijo izkusiti ta z adrenalinom nabit šport. Trenutna generacija slovenskih orlov je kot nalašč za poistovetenje, saj so tudi sami še rosno mladi. Seveda pa so skakalci mladim v vzor lahko le takrat, ko dosegajo vrhunske rezultate. foto: Lara Pičman Na žalost se to vzorništvo pokaže tudi v posnemanju obnašanja športnikov, zato je še kako pomembno, da se ti fantje tudi v javnem/življenju vedejo dostojno. Zgodovina uči, da so ne-eri vrhunski skakaM še kako radi gledali pregloboko v kozarec (Mat- ti Nykanen), čeprav v zadnjih letih to več ne drži, vseeno pa se skakalcev še vedno drži ta, sedaj morda že stereotipna konotacija. Pri nas večjih težav z alkoholom še ni bilo in tudi trenutna generacija s Petrom Prevcem na čelu je alkoholno ozaveščena. Fantje so pravi športniki, njihovo javno življenje je v medijih potisnjenjo v ozadje, kar je za vrhunske športnike dobrodošlo. Tudi za dekleta velja podobno kot za fante, saj so tudi vražje Slovenke zaslužne za to, da skakalni šport združuje Slovence. saj imajo z izjemo Roberta Kranjca in Jerneja Damjana prav vsi do zadnjega pred seboj še skoraj desetletje skakanja. Čeprav je v Planici vsako leto nemalo prepitega alkohola pa veseli dejstvo, da naši junaki takega početja ne tolerirajo in s tem zagotavljajo, da bodo prihodnje generacije navijačev morda porinile pivske navade na stran in se v Planici raje posvetile strastnemu navijanju in podpiranju skakalcev z vsega sveta. Matevž Polajnar Trenutno živimo v zlatem obdobju slovenskega skakanja. Tudi prihodnost je za naše orle in orlice svetla, DRAGOCENO SPOROČILO, ODLIČNO DARILO Zdravljica IN NJENA POT V SVET redna cena: 19 eur cena s popustom: 17 CUf (za naročila do 30.4. 2014) Naročanje po elektronski pošti: medium@medium.si po telefonu: 04 580 50 20 www.medium.si KJE JE JOŽEF? Vsako leto ob približno istem času se na Jesenicah odvija Jožefov sejem, ki traja pet dni. Letos je že tretje leto zapored potekal na Stari Savi, kjer je sicer tržnica. Dogodek organizira Zavod za šport Jesenice (ZŠJ), del programa pa sofinancira občina Jesenice. Samo dogajanje in mesto polno ljudi pa ni več tako običajno, kot je to bilo pred leti. Ker nas je o tem zanimalo več, smo poklicali na ZŠJ, kjer smo dobili nekaj zanimivih odgovorov s strani direktorja ZŠJ, Zorana Kramarja. vir: http://turizem.jesenice.si/en/gallery Zgodovina Jožefovega sejma sega v čas prve svetovne vojne. Takrat je sejem potekal na istem prostoru kot danes, leta 1960 pa so ga preselili na parkirni prostor za Gledališče Toneta Čufarja in na Čufarjev trg. Zabaviščni park je bil malo stran od središča dogajanja, a še vedno na očeh: na parkirnem prostoru nasproti železniške postaje. Nekaj let je bil za gledališčem postavljen tudi šotor z gostinsko ponudbo in glasbenim programom, vendar se je pojavil problem: v bližini šotora so bile zaprte stojnice z artikli, kar je nemalokrat povzročilo tudi kakšno krajo. Na novem prostoru je t® še malo težje organizirati. Seveda nič ni nemogoče, vendar je potrebna dodatna organizacija varnosti in samega prireditvenega prostora. Letos je ZŠJ povabil k sodelovanju 115 podjetnikov, od teh se je dogodka udeležilo le 42 prodajalcev, kar je precej manj kot lani, ko jih je sodelovalo preko 60. Cena 6-dnevnega najema brez stojnice znaša 183 evrov, s stojnico pa 207 evrov. ZŠJ vsem najemnikom, ki stroške poravnajo do določenega roka, ponudi tudi 5- ali 10-odstotni popust. K brezplačnemu sodelovanju so povabili tudi neprofitne organizacije, ki so lahko predstavile svojo dejavnost. Tudi obiskovalcev je bilo to leto občutno manj. V lanskem letu si je sejem ogledalo 8000 ljudi, v letošnjem pa le 6000. Ta upad se pozna tudi zaradi selitve prireditvenega prostora, saj je nekoliko odmaknjen od središča mesta, kar starejšir^-bhez prevoznega sredstva predstavljaCproblem. Tudi sami prodajalci pravijo, da se je na prejšnji lokaciji prodajalo več kot sedaj. Ko se sprehodimo skozi sejem se zdi, da je vse več takih, ki samo »firb-cajo«, ničesar pa ne kupijo. Morda je tu čutiti recesijo ali pa je bil prejšnji prostor bolj privlačen in vabljiv za obiskovalce. Vsekakor tudi obiskovalci rabijo več časa, da se navadijo in vzljubijo nov prostor. Vselej je bilo v tem času na Jesenicah zelo veselo in če se je tu znašel kdo, ki za Jožefov sejem ni vedel, je verjetno z veseljem tudi sam pogledal, kaj se tam dogaja. Ker je lokacija sedaj nekoliko očem skrita, bo potrebno še vir: http://www.gornjesavskimuzej.si nekoliko več delati na sami promociji mesta in oglaševanju takih dogodkov, da le ne bo občutka, da je mesto zaspalo. Nika Plečnik INTERVJU: STAŠ HRENIČ jMtm* ' Za aprilski intervju smo »Brcnili« Staša Hreniča. Nekateri se ga spomnite kot člana uspešne gorenjske skupine Angee. Če ste bili na Odmevu 2013, ste ga srečali s skupino Supersunset. Staš zdaj ni del ne prvega ne drugega projekta, a ostaja v prepletu glasbe in ustvarjanja. Zdaj potuje, pa ne s kovčkom, polnim oblek in potnim listom - potuje namreč s svojo Potujočo snemalnico in snema glasbo, kjerkoli je to le možno. In njegova ustvarjalnost se ne konča le pri glasbi. Kam vse ga ustvarjalnost in energija še peljeta, si lahko preberete v tokratnem intervjuju. Živijo, Staš! Danes sva se dobila v prostorih Mladinskega centra Jesenice (MCJ), kjer že dva dni s skupino The Bagatelles snemate njihov avtorski komad. Kako napredujete? Napredujemo. V bistvu smo si zadali en trd oreh. Najprej smo želeli snemati na način, ki ni bil čisto ustrezen, tako da smo si za danes naredili še ve- enem mikro nivoju naredimo koncert, ker smo že vnaprej vedeli, da ne bomo vložili veliko denarja za oglaševanje. V bistvu sem želel samo, da se bendi med seboj spoznajo in da damo zraven še nekaj za priboljšek - in to je ratluk. Nimamo nobene finančne izgube, ši- bko dela. Cel dan imamo še pred sabo. Ampak bomo dokončali v vsakem primeru. Ene stvari moramo še popraviti, osnovno energijo želimo ohraniti. Pesem je pa super, akustična, zelo zahtevna za snemanje. Se pravi: moramo se res potruditi, ker ni prostora za napake. Je to snemanje še del tvojega projekta Ratluk Stage, ki si ga tudi imel na MCJ? Ja, se navezuje. Na tem koncertu (Ratluk Stage) smo se spoznali in se odločili, da bomo skupaj snemali. Ratluk Stage sem delal z namenom, da na foto: Ana Pirih ?.. vir: Mladinski center Jesenice rokih nasmehov smo se poslovili, pa še bendi so se med sabo spoprijateljili in zdaj že skupaj igrajo in ne potrebujejo več mene, da posredujem. In to je to! Zdaj so pri tebi na snemanju The Bagatelles. Bo še kateri bend dobil tvoje vabilo za snemanje? Jaz bi pozval vse jeseniške bende, da me kontaktirajo preko M C J, preko Brce, preko mojih prijateljev. Ker je moj cilj narediti kompilacijo - da bi bilo vse, kar se zdaj trenutno dogaja, na enem mestu skupaj, ne pa razpršeno po youtubeu. Ker je scena majhna, ampak še vedno razdrobljena, želim, da skupaj promovirajo glasbo in da bendi eden drugega podpirajo, ker se mi zdi, daje to edino, kar glasbeni sceni v tem trenutku še preostane. Ratluk Stage ni bil tvoj edini projekt na MCJ. Vodil si tudi projekt Snemalnica, kjer si delil nasvete o kakovostnem snemanju posnetkov. Kje pa si ti dobil vse to znanje in nasvete? Kako že rečejo, od Poncija do Pilata (smeh). Ja, moraš res veliko poizkusiti, veliko ljudi vprašati, veliko prebrati, veliko stvari tudi kupiti in preprodati naprej (smeh), ker je precej od opreme in od znanja odvisno. Na koncu, ko to že vse daš skozi, pa dojameš, daje v bistvu vse zelo enostavno. Ko so ti orodja jasna in ko dojameš, kaj točno želiš, potem lahko delaš. Če tega nimaš, si izgubljen in delaš brez svetilnika. Ko pa veš, se pa da zelo dobro in hitro delati, samo vsi prisotni v projektu si morajo vzeti čas, izklopiti telefone, izklopiti internetno povezavo, se popolnoma posvetiti in tako se zelo hitro dela. Kaj je Potujoča snemalnica? To je to, s čimer se ukvarjam. Ker nimam stacionarnega studia, snemam bende na terenu. Vedno najdemo kakšen zanimiv prostor, ki se je izkazal za delno akustično primernega, če pa ni, je pa na nek drug način primeren, da se nam vse dobro izide. Če bi šli v studio, bi itak lahko dobili drugačne posnetke, ampak se zavedam, kje je razlika, kaj hočemo, kaj lahko dosežemo, česa ne moremo, kje se komplicira in tako naprej... V vsakem primeru se lahko naredi. In točno tvoja Potujoča snemalnica je bila del projekta Podjetni v svet podjetništva. Se je splačalo vključiti se v ta projekt, kaj si odnesel od njega? To je projekt, kjer pet mesecev delaš na svoji poslovni ideji. Ta projekt mi je dal toliko, da sem se osredotočil na poglavitne točke, ker tam moraš idejo obdelati »do kosti«. In potem, ko mine določen čas, spet malo poenostaviš vse skupaj. Znotraj projekta smo m<> rali vse razdelati, predvideti, napisati drugačna. Sem pa spoznal veliko ljudi in zelo fajn smo se imeli. Kako ti nahraniš svojo glasbeno lakoto? Si v kakem bendu ali raje pomagaš drugim bendom? Ja, glasbene kondicije nočem izgubiti. Imam vaje z dvema kolegoma. Gledam na to kot neko rekreacijo, da ne padem iz glasbene kondicije. Sem se pa odločil, da če bom kakšnemu bendu pomagal, bom delal vsaj toliko dobro, če ne celo 110-odstotno. Se spomnim, da ko sem jaz potreboval tako pomoč, kot jo zdaj nudim bendom, je ni bilo. Ali je bila predraga ali pa ni bila dobra. Zato sem se odločil, da s komerkoli bom delal, se bom toliko potrudil, da bo imel veselje in da bo delal naprej. Da imaš na koncu nekaj od tega, če ne drugega, pa osebno zadovoljstvo. Tvoje ustvarjanje se ne konča samo pri glasbi, tudi fotografija in film sta ti blizu. Kaj te pri fotografiji najbolj očara? Trenutek v času. Najbolje je, ko si ob pravem času na pravem mestu. In to izhaja iz tega, ko si ob trenutkih rečeš Oh, zakaj nisem imel fotoaparata?! Navdušuješ se tudi nad pisanjem scenarijev in baje snemaš dokumentarni film. Lahko poveš kaj več o tem projektu? Na vseh glasbenih snemanjih, ki jih zdaj izvajamo in seoomo z njimi še poslovni načrt. Realnost je zdaj mal