Matjaž Pikalo
Pesmi
Na verando pada večer
Babici in dedku
Smrt pride čez potok, nič je ne ustavi. Niti ledena ploskev ne, ki se je naredila na vodi, kjer se drsajo otroci. Smrt je namreč izvežbana drsalka. Vaščani ustavijo
nihalo na uri, kadar kdo umre, tak je tu običaj. Verjamejo, da je smrt taka kot kozel, črn hudič. Kar boš delal na Novega leta dan, boš delal celo leto, pravijo.
Brezšumnost hiše zmoti otroški jok, na breze spet lega sneg. Tišina je skoraj popolna. Trga jo cvilež psov, ki se gonijo po vasi.
Tukaj ne more nič niti smrt. Zdaj je prišla čez potok. Ste videli? V zadnji kopeli gledam največjo predstavo na svetu.
literatura	9
Un chien andalou
Kmetje sušijo seno, dišijo jasli, diši cesta. Oko lune je skoraj polno, britev je že pripravljena, da zareže ostro srebrno črto v beločnico. Kdo
bi preštel vse pege na njenem obrazu, kdo bi vedel imena vseh trav in kdo jim je napravil srajčice, kdaj utihnejo črički in kje bivajo
ptice? Življenje je veličastna zadeva, a jaz ne morem ubijati v tvojem svetem imenu, Edini. Zato se rezila
ne bom niti dotaknil. Prosim te le za milost, za svinčnik izza tvojega ušesa. Da bom lahko pisal, lajal.
Moja čaša je prazna
Moja čaša je prazna, bratje, orumeneli list pod povštrčkom imam, da pokrivam sanje. Lovec, ki mu je opešal vid, v tajgi nima kaj početi ... Lei Mi Cheng, pobita
s sekiro, počiva. Medeninaste gumbe na ubijalčevem površniku jc poškropila kri. Pišem, da bi jih očistil, jesen je vseočiščujoča. Življenje je modrikasto zazelenelo na petem
kontinentu, v skalovju, pod peklenskim nebom staljene žoge, ki so jo bombardirali kometi. Nekaj milijonov let pozneje, čisto blizu, se s švistom
hladnega rezila skozi vakuum - šssst - prekine. Obalo predre božja svetloba, čaka, da otroci zagrebejo alge v peščeni grad. Potem posveti.
10
L
I T E R A T U R
A
Srce
Votla, steklena krogla, maternica, v kateri sneži na pokrajino. Nekdo zgoraj skrbi, da jo obrne, ko se mu zdi, da naredi praznik za otroke,
medvedku zimsko spanje. Mlečna luna, mlečna cesta. Tukaj vlečem svojo špuro, paralelno kristianijo. Divje, divje butanje mišice v prostoru. Čutim, kako
je, ko se predre himen, nesmrtnost med dvema utripoma srca. Gaziti do konca, vleči sled, roka, vodena od Boga. Ne
misliti nič, čuditi se, vzklikati.
Pustiti kapljati korunde, da pordeči sneg;
nepresahljiv vrelec krvi, črpalka življenja!
Kdo se boji črnega moža?
Božja moč v dajanju in jemanju
je strašna in spoštljiva!
Agonija sneženega moža,
ki sem ga postavil še včeraj,
je tragičen moment v tej igri.
Pogled na izpadlo oko, lase in zobe,
na vodenico, ki se mu je zažrla v belo meso,
je bil nevzdržen in srhljiv,
nočna ejakulacija osupljiva,
da sem si moral pokriti oči z roko.
Otroci hodijo mimo njega
in ga s strahospoštovanjem pozdravljajo:
"Bog daj!"
čeprav čutijo, da ga nekaj jemlje. Zvestoba je dar duha, jutri me vzame na pot. Le lonec in metlo še pospravim.
LITERATURA	11